(1.11.2009)

Panovec je gozd v trikotniku med Novo Gorico, Rožno dolino in Ajševico. Nekdaj so bila to posestva goriških škofov, kasneje, po smrti zadnjega izmed njih, je okoli leta 1500 prišel v last Habsburžanov.

V zadnji tretjini prejšnjega stoletja so v gozdu, čez katerega sta šli vihri prve in druge svetovne vojne, pričeli nasajati razne tujerodne vrste, kar se še danes vidi na učni poti. Gozd je danes prepreden s tekaškimi in sprehajalnimi potmi, tudi dva kilometra dolga trim steza je speljana po njem.

Če nimamo zelo športnih ambicij, je že sprehod po učni poti pravi užitek. Nedvomno v vsakem letnem času. Da je sploh nekaj posebnega jeseni, ko barve na listavcih kar eksplodirajo, pa verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Višinske razlike na poti je komaj za 50 metrov, časa pa nam bo pot vzela…kolikor pač hočemo.

Če zgolj preberemo napise ob posameznih drevesih in se ozremo v pisane jesenske krošnje, bo ena ura za dolgo pot več kot dovolj, če potem zaokrožimo še po krajši poti, pa nam tudi to ne bo vzelo več kot dvajset minut. Parkiramo in prespimo lahko na manjšem parkirišču pod stavbo Zavoda za gozdove (N 45.939306 E 13.666009).

Tam je tudi pojasnilna tabla z označeno potjo in drevesnimi vrstami, ki jih bomo ob njej spoznavali. Mi smo jo mahnili pri bambusu desno in se na razcepu po nekaj metrih spet držali desno. To je začetek dolge poti. Po njej nas vodijo markacije v obliki stilizirane bodike. Sledimo jim, saj je gozd sicer prepleten s številnimi stezami in bi tako zlahka zašli.

Pot je prav primerna za zgodbe iz preteklosti, če le z nami hodi kdo, ki jih kar stresa iz rokava. O tem, zakaj so včasih uporabljali lubje bora in zakaj ima hrast scefrane liste. Turki že vedo. Pa hudiči tudi. Sedaj še mi. Če smo utrujeni, nas čakajo ob poti klopce, tako da lahko počijemo.

Katere so drevesne vrste ob poti, nam povedo lesene table. Od znanih, kot so bodika, domači in divji kostanj, črni in zeleni bor so tam tudi takšne, za katere slišimo prvič. Tak je nedvomno hikori, pa še kakšna bi se našla. Ko se iz najvišje točke spustimo, smo na razpotju.

Mi smo šli tu levo po mostiču nad močvirjem, ob njem raste močvirski taksodij. Njegova značilnost so iz vode štrleče prezračevalne korenine, ki mu omogočajo preživetje v močvirju. Ob poti nazaj proti izhodišču smo srečevali bolj domače drevesne vrste, bukev, smreko, jelko in druge.

Na tleh smo opazili celo gobo ali dve. Morebiti so te pritegnile Italijana, ki sta po stezi prišla z velikima košarama in se strokovno zamislila nad malo marelo ob poti. Pri bambusu smo se odpravili po makadamski poti desno. Tu gre namreč drugi krak krajše poti. Ob poti so ostanki spomenika Avstroogrske vojske iz prve svetovne vojne.

Od njega je bolj malo ostalo, kar je vsaj malo razumljivo, če vemo, da je bil ta del Slovenije med vojnama pod Italijo. Gremo mimo prostora za piknik in pridemo do table z oznakami tekaških poti. Sedaj smo spet pri mostiču čez močvirnati svet. Kam bomo sedaj šli, je povsem odvisno od nas. Mi smo se čez mostič in mimo taksodijev vračali na izhodišče. Dan je bil še zelo mlad, toda nam se je že počasi mudilo domov.

(31.10.2009)

Nismo ravno samotarji. Čeprav je seveda res, da večino poti prehodimo sami. Pa ne, da bi se branili družbe. Pač ponavadi tako pride. Po drugi strani pa res ne tiščimo na vsako množično veselico, ki jo organizira neko lokalno društvo. Čeprav nam sem in tja kakšno ponudi pravi izziv. In mu sledimo, upajoč na najboljše. Po poteh Soške fronte, je bil že tak. V Soški dolini še nismo prav veliko raziskovali, gremo torej pogledat, smo si rekli.

Parkirati se da v Solkanu brez težav. Resda pa, če smo izbirčni, bomo vsaki možnosti imeli kaj za oporekati. Parkirišče pri gostišču Žogica je menda vedno polno razposajene družbe (N 45.980402 E 13.655460), tisto pri cestnem mostu zaradi železniške proge (N 45.974853 E 13.648464) občasno hrupno, tisto sredi vasi, pri cerkvi (N 45.972751 E 13.649553), pa v precejšnjem delu vsaj rahlo nagnjeno.

Odločitev, kaj od tega nas bolj moti, je torej zgolj naša. Izhodišče poti je pri cerkvi (105 m). Preden se mimo nje odpravimo po ozkem prehodu na desni strani, še enkrat preverimo, če imamo zadosti, po možnosti čelnih svetilk. Brez njih ne pojdimo na pot. Takoj za cerkvenim zidom zavijemo desno, nekaj deset metrov naprej pa levo. Poti sledimo pod cestnim mostom in vse do mesta, kjer na desni strani ugledamo železna vrata.

Če so zaklenjena, jih obidemo na desni strani in stopamo naprej po kolovozu ob vinogradu. Kolovoz se spremeni v stezo, zavijemo v gozd. Zlagoma se vzpenjamo in sledimo najbolj uhojeni stezi, ne zmenimo se za bolj neugledne odcepe. Ko pridemo na asfaltno cesto, zavijemo levo in na razcepu cest nekaj višje ponovno levo.

Vendar cesto že po nekaj metrih zapustimo in levo stopimo na stezo, ki se kar konkretno spušča. Pa nič skrbi, smo prav. Ko pridemo do travnika, se držimo desno, hiše obidemo po levi strani in se spustimo do glavne ceste. To previdno prečimo in se na drugi strani, le nekaj nižje, po stezi vzpnemo na cesto, ki vodi na Sveto goro.

Pot do sem ni markirana in če se nam zdi orientacijsko prezahtevna, gremo iz Solkana lahko tudi nekaj sto metrov v smeri Plav ter potem desno po cesti proti Sveti gori. Katerokoli pot že izberemo, ko cesta pride do lesenega križa na levi strani (ena ura iz izhodišča), gremo levo mimo njega na stezo. Sedaj navzgor vodi več poti.

Večina pohodnikov se je ob vhodu v prvo kaverno pognala mimo po ozkem useku navzgor. Tudi mi, čeprav se mi je zdelo malce čudno. Zato sva se z Ajdo vrnila navzdol do vhoda v kaverno in ni nama bilo žal. Vodič je med tem, ko mu je skupina ušla, v kaverni ravno prižigal svečo, da bi bilo nekaj svetlobe. Ostali smo mu le štirje pohodniki, pa kaj.

Sledeč nazivu pohoda, smo zavili desno v kaverno, kamor usmerja tablica, ki pove, da bo potrebna svetilka. Pa prva kaverna ni ravno dolga, kmalu smo spet na dnevni svetlobi in sledimo markirani poti „po jarkih“. Res gremo ob jarkih iz prve svetovne vojne, le malo pod cesto.

Na vsake nekaj metrov so v tla izkopane kaverne, kamor so se vojaki zatekli med obstreljevanjem. Izven kaverne je ostal le en vojak, kot opazovalec. Ta se, kot je pomenljivo pojasnil vodnik, ponavadi vanjo tudi ni več vrnil. Spremstvo vodnika res ni bilo napačno. Naša mala skupinica je izvedela veliko o taktiki Italijanov, ki so po tri dni skupaj z vsemi svojimi topovi streljali po Avstrijskih položajih.

Menda so izračunali, da naj bi tako povprečno na vsak kvadratni meter obstreljevanega območja padla vsaj ena granata. Železja je bilo toliko, da so se nekateri prebivalci vasi ob Soči po vojni ukvarjali z zbiranjem in prodajo starega železja. Žalostni časi. Koliko mlade krvi je napojilo tla, po katerih hodimo. Človeka kar strese.

Tik preden steza pripelje na cesto, je na levi strani kaverna, nad njo pa markacija in puščica. Ta rov so Avstrijski vojaki izkopali za oskrbo svojih čet na tej strani Svete gore. Do vhoda je bila iz Grgarja speljana žičnica. Na Sabotinu, ki se ga iz poti občasno prav lepo vidi, so Italijani imeli top, ki je vsak dan ustrelil točno ob dvanajstih, granata pa je letela naravnost čez Sveto goro v Grgar. Tam je povzročila preplah in ubila nekaj vojakov. Je bil pač čas kosila…

Avstrijci topa niso mogli zadeti, saj je bil varno skrit v kaverni. Zato so iz Pule privlekli mornariški top, ki je bil zmožen streljati naravnost in Italijansko kaverno sesuli že s prvim strelom. Zgodb je na tisoče in poslušati jih iz ust domačinov, pa čeprav so se rodili po moriji prve vojne, je res nekaj posebnega.

Kmalu po vhodu v kaverno, se strop močno zniža, tako da moraš hoditi močno sklonjen ali pa celo po vseh štirih. In predvsem paziti na glavo. Ko se višina rova spet poveča, se prične vzpenjati. In to presneto strmo. Pomaga nam vrv in nato debela jeklenica. Na sredini je skala zlizana in dostikrat tudi mokra, ob robeh pa je še zadosti opornih točk.

Na stenah lahko ugledamo jamske kobilice in vešče, tudi kakšnega netopirja, ko visi iz stropa. Ko premagamo najhujšo strmino, se pot poravna in hodimo brez težav. Na levi je v steno vsekano korito s svežo vodo, menda je povsem pitna. Na nasprotni strani pa zagledamo v višini ramen luknjo.

Ta vodi, vsaj tako domnevajo, v podzemno jamo. Iz nje vije prav topel zrak, torej bo res nekaj na tem. Na koncu se rov razširi, tu so vojaki imeli skladišča in prostore prve pomoči. Izhoda sta dva, oba pripeljeta na dnevno svetlobo le nekaj metrov narazen sredi pobočja nad Grgarjem.

Torej je čisto vseeno katerega izberemo, zaviti pa moramo vsekakor desno in se po stezi mimo kavern vzpeti do spomenika sv. Frančišku. Od tu gremo po široki poti do Svete gore ali Skalnice (681 m; od križa eno uro), na kateri stoji znano Marijino svetišče in romarsko središče.

Lahko pokukamo v cerkev, nato pa se na drugi strani mimo parkirišč spuščamo po makadamski cesti v smeri Vodic. Na sedlu (Preški vrh, 504 m) se poti ločijo, mi gremo naravnost in že po nekaj metrih na levi ugledamo stezo. Že ob spustu iz Svete Gore ni bilo ravno gneče, proti Vodicam pa smo šli sami.

Tako se nas je tišina na mestih, kjer je nekoč bobnelo od številnih topov in je žareče železje v zrak metalo kraško zemljo, še bolj dotaknila. Poti sledimo ob ostankih jarkov in kavern, v kakšno lahko tudi pokukamo, če nas je volja. Na vrhu Vodice (651 m; iz Svete gore pol ure) stoji velik spomenik, ga ne moremo zgrešiti.

V pomnik ponosnim branilcem, od kje in česa, niti ni pomembno. Vse žrtve, vsa prelita kri, vse bolečine, strah, pogum in požrtvovalnost…brez potrebe, brez smisla. Najvišja točka je nekaj metrov naprej, če nas to sploh zanima, ob stezici, ki vodi tja, pa je desno še ena kaverna. S svetilko jo lahko raziščemo, ni predolga, izgubiti se tudi ne moremo.

Pogledi na Sabotin in Sveto goro so čudoviti, posedeti na sončku na klopci pred spomenikom pa res prijetno. Le spomin na mlada življenja…še vedno skeli. Navzdol do križišča cest gremo po isti stezi, saj je po cesti menda precej naokoli.

Na križišču zavijemo desno navzdol in hodimo po cesti nekaj minut, dokler se levo ne odcepi dobro vidna stezica. Z nekaj skrbnosti je ne moremo zgrešiti. Prečimo pobočja pod Sveto goro, menda nas steza pripelje na cesto, ki vodi nanjo. Mi smo takoj za studencem zavili desno navzdol in sledili markacijam, ki so jih naredili organizatorji.

Nekaj časa smo se kar strmo spuščali, potem pa sledili stezi, ki je zavila levo in prečila pobočja mimo še nekaj ostalin prve morije. Nad elektrarno smo šli do restavracije in se mimo nje spustili desno navzdol do glavne ceste.

Kakšnih dvesto metrov smo šli ob njej v smeri Solkana in nato proti gostišču Žogica. Od tam smo jo mahali mimo Solkanskega mostu nazaj proti parkirišču, kjer nas je čakal avtodom (z vrha Vodic uro in pol).

(3.10.2009)

Jesen se nam včasih zdi taka, kar nekaj. Ne tič, ne miš. Toda v resnici je čisto drugačna. Še posebej, če se zapeljemo na Primorsko. Kajti tam sonce razlije toploto po kraški pokrajini in barve naredi že skoraj kričeče. Ja, barve so res nekaj posebnega.

Zeleni borovci, bel kamen, rdeči ruj, modro nebo, zlati travniki. In ljudje. Če smo že tam, le spregovorimo kakšno besedo. Če bomo vsaj koga srečali. Pohajanja po krasu so namreč velikokrat samotna. Pa nič zato, se bomo pač pogovorili s seboj. Saj se premalokrat. Trstelj? Izhodišč je toliko kot strani neba. Za eno se je pač treba odločiti.

Lahko gremo po tisti poti, ki…seveda, ki so nam jo priporočili prijatelji. Ne moremo zgrešiti, če jim zaupamo. Do izhodišča se lahko pripeljemo iz več strani. Še najbolje, če gremo do Renč in od tam sledimo kažipotom za vas Temnica. Cesta se kar takoj strmo vzpne, tudi pretirano široka ni. Pa prometna ravno tako ne, zato ni panike. Na vrhu klanca, ravno preden pot zavije desno in se malo spusti, se levo odcepi makadamska pot.

Zlahka jo prepoznamo po veliki zeleni tabli z zemljevidom občine Miren – Kostanjevica. Ob makadamski cesti je tudi manjše parkirišče za avtodom ali dva (N 45.864345 E 13.664752; približno 400 m). Če se bomo prav postavili, bo avtodom stal zadosti ravno in bomo brez težav tudi prespali. Nato pa…na pot. Pa ne gremo po makadamu, čeprav je tam tabla, ki označuje ure, ko je koča odprta.

Od avtodoma je potrebno stopiti še približno petdeset metrov v smeri Temnice, nato pa nas smerokaz usmeri levo na markirano stezico. Ta je sprva mestoma kar malo zaraščena, bodičaste roke divje vrtnice nas grabijo za hlače. Vzpona ni pretirano veliko, še niti ogrejemo se ne dobro, ko že pridemo na Vrtovko (502 m, petnajst minut).

Vpišemo se v knjigo, nato pa se začnemo na drugi strani spuščati. Jah, tako je to. Pot čez Črne hribe je pač valovita. Spet pridemo na makadamsko cesto, katero pa kmalu zapustimo in se začnemo vzpenjati na Lešenjak (545 m, dvajset minut). Med drevjem že lahko opazimo prve ostanke človeške norije. Spomenik nekega davnega, žalostnega časa.

Na drugi strani hriba spet pridemo na cesto. Sledimo ji, dokler nas markacije ne usmerijo proti Stolovcu (563 m, deset minut). Z njega se spet spustimo na kolovoz, po katerem odmeva naš korak, dokler pot ne zavije proti Stolu. Ob poti so strelski jarki, ostanki kavern in podzemnih rovov. Cel hrib je prepreden z njimi.

Danes jih je kar nekaj že zasutih, povsem ali delno, narava pač rane, ki jih je na pobočjih hriba naredil človek, počasi celi. Nekatere luknje so povsem ob poti, zato nekaj previdnosti ni odveč, sploh, če so otroci preveč razigrani. Punci je še posebej navdušil jašek, ki se je izgubljal nekam v globino. Ko je Maja namignila, da sploh ni tako zelo globok, da pa iz njega vodita rova, se je v nas takoj oglasila raziskovalna žilica.

Z Ajdo sva se spustila po hribu navzdol in res našla vhod. Nekaj metrov je sončna svetloba še dajala svečavo, potem pa sem s flešem osvetlil rov toliko, da sem videl, da je prehoden. Na razpotju sva šla desno in se po podrtiji vzpela do luknje. Maja naju je z vrha slikala, potem pa sva previdno odšla proti izhodu.

Pot naprej pelje mimo velikega kamnitega možica in do vrha Stola (629 m, pol ure). Preprosta gugalnica je zadosti, da se vrnemo v čas otroških let. Spust nas pripelje na razpotje, tam je preprosto znamenje in klopca. Sledimo markacijam in zagrizemo v hrib. Prav presenečeni smo, ko prilezemo na čistino in nad seboj opazimo oddajnik. Prav takšen stoji na Trstelju.

In res smo že na vrhu (643 m, petnajst minut, iz izhodišča uro in pol). Na obeh straneh sta razgledni točki. Z vzklikom navdušenja se na eni strani ozremo proti morju. Na drugi uzremo Šempeter, Gorici, Sveto goro… Ker prehojena pot poteka po gozdu in razgleda do Trstelja skoraj ni, se nam vrh odkupi tudi za nazaj.

Spust do koče na drugi strani ni dolg, oskrbnik pa ob našem obisku ni bil čisto nič vsiljiv. Resda pa tudi na vprašanja o poti, ni vedel povedati prav veliko. Ob koči je peskovnik, gugalnice, prostora za igro torej več kot dovolj. Ko odpiskamo povratek, gremo proti vrhu po bližnjici, nasproti koče ali pač po cesti. Kjer nam je ljubše.

Do Stola gremo po poti, ki nam je znana že od vzpona. Ko pa pridemo na makadamsko cesto, je najbolje, da ji sledimo. Obidemo preostale vršičke in se spustimo nazaj do avtomobila. Ko pridemo do avtodoma (ena ura hoje), se lahko odpravimo na mesto, kjer smo zavili iz ceste na stezico.

Na nasprotni strani markirana steza vodi proti Fajtjemu hribu ali celo naprej v dolino. Če pa je bilo hoje zadosti, pa tudi še ni, da bi hodili domov. Dežela pršuta in terana je pred nami…