ODHOD V BUDŽAK – 15.5.2009 – Po nekaj preračunavanja sem spoznal, da bo še najboljše, če zjutraj skočim v službo. Ker pa smo morali biti ob treh na Obrežju, sem ob enajstih že peljal proti domu. Tam je bilo potrebno poskrbeti le še za zadnje malenkosti in Maji kupiti drobno pozornost, saj je bil danes konec koncev njen rojstni dan. Potem pa sva z babico že odpeljala proti šoli, kjer sva pobrala punci.

Pri Kokrici smo zapeljali na avtocesto in se peljali proti Ljubljani in naprej Novemu mestu. Med potjo smo že srečevali prve avtodomarje, Zdeneta, Francija in Brunota. Ob klepetu po CB postajah smo prišli do počivališča pred mejnim prehodom Obrežje. Tam smo počakali, da so se nabrali ostali avtodomarji. Ko je prišel tudi Joco, vodja poti, nas je nekaj z njegovim blagoslovom odšlo naprej.

Peljali smo čez Hrvaško mejo in do počivališča Plitvice, kjer so čakali Štajerci. Na kratko smo se ustavili, potem pa nas je peterica nadaljevala pot. Vozili smo lagano sportski, nikamor se nam ni mudilo. Avtocesta proti Osijeku nas je navdušila, saj je čisto nova. Tudi počivališče, na katerem smo naredili krajši postanek. Punci sta bili morebiti celo prvi, ki sta preizkusili zanimiva igrala.

Pri Osijeku se je avtocesta končala, toda tudi lokalna cesta proti Erdutu ni bila slaba. Ob njej smo opazovali širna polja…min. Ostanek vojne, ki ga šele čistijo. Žalostno. V Erdutu se je na meji policaj le čudil, da gremo vsi v Apatin. Ob tem je v avtodom pribrenčal prvi komar. Na Srbski strani so bili obmejni policisti seznanjeni, da prihajamo. Kljub temu so vsakomur pregledali potni list in zeleno karto.

Malo za mejnim prehodom smo parkirali ob cesti in prav nič nam ni bilo potrebno čakati. Takoj za nami so pričeli čez mejo kapljati tudi ostali. Ko smo stopili iz avtodomov, nas je pričakala družba, ki smo jo hočeš nočeš, trpeli še vse naslednje dni. Celi roji komarjev. Izgledali smo kot mlini na veter. Ko je mimo peljal Joco, nam je Cilka navdušeno mahala nazaj, misleč, da jo pozdravljamo. Kje pa, samo komarje smo odganjali. Uf, najbolje je bilo hitro pobegniti nazaj v avtodom.

Franci se jih je menda tako ustrašil, da je za vsak slučaj še vrata zaklenil. Iz smeri Apatina se je pripeljal Jocov brat in nas pospremil skozi vas Sonta. Tam nas je pričakovala policija in zapirala križišča, da je lahko cela kolona kljub rdeči luči normalno nadaljevala pot. Pri hišah so stali ljudje in nas gledali kot svetovno čudo. In saj smo res bili, 34 avtodomov na kupu.

Ko smo prispeli v Apatin, je bilo podobno, policija na vsakem križišču, spremstvo z modro lučjo. Kot bi se pripeljal sam predsednik. V središču mesta so nas pozdravili župan in predstavniki turističnega društva. Zaželeli so nam lepo bivanje v njihovem mestu. Župan je predstavil, kaj vse lahko pričakujemo pri njih in namignil, da so v bližnjih termah kljub obnovi odprli enega od bazenov. Za nas. Prijazno.

Hkrati je namignil, da je po poklicu ginekolog in če katera rabi kakšno tovrstno pomoč… Še bolj prijazno. Malo manj prijazni so bili komarji, ki so nadležno letali naokoli in jih je župan proglasil kar za njihove domače živali. Še manj prijazni pa so se pokazali nekateri avtodomarji, ko je napočil čas odhoda. Morebiti so bili živčki še preveč napeti od dolge poti in bi vsak hotel biti prvi v kampu.

Kakšno dajanje prednosti, kakšen sistem zadrge, kakšna strpnost in solidarnost. Grebatorsko se je potrebno preriniti čim bližje prvi vrsti. Huh, ko bi se nekdo raje zakantal vame, kot pa me spustil iz parkirišča, sem jezo nad takšnim obnašanjem stresel po CB-jki. Presneto, ob takšnem odnosu imam pa tudi jaz poln kufer takšnih množičnih zadev.

No, živčki so se hitro pohladili, ko smo se peljali, seveda še vedno v policijskem spremstvu, mimo marine in naprej po ozki in mestoma luknjasti cesti z izogibališči proti kampu. Srbski vozniki so se izkazali za izredno strpne in tolerantne, vsaka jim čast. Sicer pa, kaj pa bi sploh lahko storili drugega, kot panično iskali mesto za izogibanje ob približevanju kolone avtodomov s policijo na čelu. Noro.

V kampu (N 45.717518 E 18.918760) je malo trajalo, da smo se vsi sparkirali. Pa razen ene razbite luči, ni bilo hujšega. Po dva na parcelo, pa še kakšen spredaj, res nas je bilo veliko. Bobe, ki je vozil bolj spredaj, mi je prihranil lepo mesto poleg njega. Hvala. Sicer pa smo kljub temi videli, da je kamp lep, prostoren, parcele so velike in ravne.

Pitne vode še ni, je pa voda za tuširanje, preprosto stranišče, cev za odpadno vodo in pri recepciji mesto za praznjenje kemičnega stranišča. Vsekakor vredno obiska, še posebej, če se upošteva zanimiva zgodovina in kultura krajev in mest v okolici. In če se obisk poveže z bližnjimi kolesarskimi potmi in številnimi restavracijami s pregovorno dobrimi jedmi z žara, specialitetami iz morskih in rečnih rib in skoraj pregrešno poceni pijačo. Pivo pod evro. Skoraj zastonj.

V kampu sta nas pričakala domača hruška in narezek. Njamsi. Resda pa se je nato družba hitro usula, je bila pač dolga vožnja za nami. Le z Jocom in Bobekom smo še dolgo v noč klepetali in kalili nočni mir s smehom. Ko smo pogledali na uro, nismo mogli verjeti. Skoraj ena ponoči. Uf, spat bo treba!

SOMBOR, APATIN – 16.5.2009 – Zjutraj smo pravočasno vstali in zato imeli dovolj časa za pripravo na odhod. Avtobusi so nas počakali na cesti ob kampu, tako da smo morali še do njih.

V malem avtobusu je bilo na zadnjih sedežih še prosto. In prav srečo smo imeli, saj je le ta imel klimo. Ker se je obetal vroč dan, je bilo to še kako pomembno. Po nasipu smo se peljali proti Somborju in se ob cesti čudili, koliko maka raste med žitom. Pri nas ga skoraj ne vidiš več. V Somborju smo parkirali pred Županijo.

Pričakala nas je vodička in povedala nekaj podatkov o samem mestu in predvsem stavbi, pred katero smo stali. Nekoč je bil tu živinski trg in nič kaj cenjeno mesto. Ker pa drugje ni bilo prostora, so Županijo pač morali postaviti tu. Mimo slike s ptičjim pogledom na mesto in kočije, ki tudi nekako simbolizira mesto, smo prišli na notranje dvorišče.

Tise, ki so rasle na njem, so bile tako velike, da bi se v njih zlahka ne le skril, temveč kar naselil. Vzpeli smo se do skupščinske dvorane in se čudili sliki Bitka kod Sente. To naj bi bilo največje oljno platno v bivši Jugi, veliko dobrih sedem krat dobre štiri metre. Impresivno. Sploh poslušati, kako so sliko transportirali po Donavi do Apatina in jo s konjsko vprego pripeljali v Sombor.

Tam so morali porušiti del balkona, da so jo sploh spravili v dvorano. Med vojno, ko je bila ogrožena, so jo enostavno zazidali in tako zavarovali. Izpred Županije smo se odpravili do Karmeličanske cerkve. Pogledali smo v notranjost, nekaj osnovnih podatkov nam je prebral župnik. Poleg cerkve je karmeličanski samostan, pred njim pa sta stala dva zanimiva avtomobila.

Stojadin s Somborskimi registrskimi tablicami in Mazda 3 z Ljubljanskimi. Kakšna simbolika prepada v razvoju, ki je po razpadu Juge nedvomno še precej bolj izrazit. Po ulici Kralja Petra l. smo pot nadaljevali mimo Mestne hiše proti Mestni galeriji. Vreme je bilo malce kislo, celo nekaj osamljenih kapelj je padlo.

Večina jih je zavila v različne menjalnice, tako, da jih je bilo treba kar malo priganjati, saj smo lovili točno uro. Galerija je v celoti posvečena slikarju Milanu Konjoviću in predstavlja retrospektivo njegovih del od zelo realističnih začetkov, do precej bolj abstraktnih slik proti koncu njegovega življenja. Ker smo do odhoda v mestni muzej imeli še nekaj časa, sem šel še jaz zamenjat denar, pojedli smo sendvič in šli na sladoled.

V muzeju smo izvedeli veliko o Somborju in okolici, vse od takrat, ko so prvi naseljenci na tem področju pustili za seboj še danes vidne sledi, pa skoraj do danes. Vse od rojstva do smrti. Okostja in žare so kazale, da je od davnih časov ostala predvsem smrt, v vsej njeni raznolikosti. Različni okraski so odsevali vpliv Rimljanov.

Čeprav je bil Sombor zunaj rimskih limesov, predmeti kažejo, da so stiki, morebiti celo trgovina, obstajali. Narodne noše, statve, slike. Vodič nas je kot s kakšnim časovnim strojem popeljal, sicer precej hitro, a nič ne de, čez najpomembnejše dogodke v mestni zgodovini. Hkrati je opozoril na predmete, ki so jo odsevali.

Za konec smo si pogledali še galerijo moderne umetnosti. Umetnine so nastale na vsakoletnem srečanju slikarjev iz cele Jugoslavije. Organizator je bil seveda Milan Konjović, katerega dela smo si ogledali malo prej v mestni galeriji. Zanimive stvaritve, ni kaj. Na hitro smo pokukali še na dvorišče, kjer so ravno pripravljali kočije za muzejsko noč, potem pa že lovili zadnje minute do odhoda avtobusa.

Ustavili smo se na tržnici, firbcali med razstavljenim sadjem in zelenjavo in pogledali znamenito sončno uro. Vrnili smo se do Županije, kjer nas je čakal avtobus. Odpeljal nas je do Apatina, kjer smo parkirali blizu glavne promenade. Z vodičema smo se sprehodili po njej do mestne hiše, si pogledali dvorano v kateri potekajo zasedanja.

Ustavili smo se v cerkvi Marijinega vnebovzetja in nato po promenadi šli nazaj v avtobus. Promenada se je še nedavno imenovala po maršalu Titu, tablico s tem imenom ulice pa smo zasledili samo še na – cerkvi. Mogoče se pa tudi njim kolca po starih časih? Ob celi promenadi so tudi igrala, punci sta se kar prerivali, katera bo sedela na rački in katera na slonu.

Sončen in vroč dan se je naredil, zato smo bili kar zadovoljni, ko smo spet sedeli v lepo klimatiziranem avtobusu. Ni pa nam bilo jasno, zakaj iz drugega avtobusa hodijo ven. Od enega do drugega je šla govorica, da jih še nekaj čakamo. In res sta bila tudi v našem avtobusu dva sedeža prosta. Nekaj se jih je samovoljno ločilo od skupine in obsedelo v eni izmed gostilnic.

In smo jih čakali. Deseterico njih. Uf, nekaj jeze je pa bilo. Predvsem sigurno pri tistih, ki so švicali v velikem avtobusu brez klime ali lovili morebitno sapico pod bližnjim drevescem. Ko so končno prav počasi in nič skesano prišle izgubljene duše, smo se odpeljali do pravoslavne cerkve na obali Donave, posvečene zboru svetih apostolov.

Jo še gradijo, pa jo je bilo kljub zidarskemu odru v osrednjem delu zanimivo videti. Za razliko od počrnelih fresk v starih samostanih, so tu barve sveže in kar sijejo. Pred pivom v bližnji restavraciji, sem šel s puncama še do Donave. Ugotovili smo, da je voda v barvi bele kave prav topla. Zadnja postaja na naši poti so bile terme Junaković. Žal velik novi bazenski kompleks še gradijo.

Obstoječa notranja bazena s termalno vodo sta sicer odprta, toda kdo bi se pri takšnem lepem vremenu sploh hotel kopati v zaprtem prostoru. Zunanji bazeni so v renovaciji in tako tobogan in skakalnice odpadejo. Le mali termalni bazen je bil napolnjen z vodo, smrdečo po nafti. No, danes sigurno ni časa, mogoče pa pridemo jutri, smo si mislili, ko je avtobus ponovno peljal v Apatin.

Poslovili smo se od vodiča, nas pa sta avtobusa odpeljala do izhodišča nad kampom. Zvečer sta se zbližali naši punci in malo mlajša fanta drugega avtodomarja. Skakanja in norenja je bilo toliko, da smo ju zvečer stresli iz hlač in imeli obvezno umivanje, saj je bilo mivke povsod zadosti.

Najprej so se pač metali po mivki in žogali, potem pa gledali film, dokler ni okrog njih letal že pravi roj komarjev. Starejši, ki nam takšne vragolije niso šle več po glavi, smo poslušali govor predstavnika združenja kampov Srbije, potem pa so nam še pozno v noč igrali tamburaši. Mi pa smo mlaskali ob neke vrste pasulju, ki so ga pripravili Joco in njegovi. Odlično.

TRŽNICA V APATINU, BANJA – 17.5.2009 – Zjutraj je bil odhod predviden za deveto uro. In za čuda sploh nismo imeli prevelikih težav, da smo se pripravili in bili ob uri res že na kolesih. Živa je bila sicer malo čemerna, ko pa sva nekaj minut vozila za skupino, je nenadoma postala čisto dobre volje in oddrvela sva naprej kot raketi.

Ujela sva glavnino in z njo vozila do marine. Na kratko smo se ustavili, potem pa peljali do tržnice. Tam se je res prodajalo svega i svašta. Od seveda prevladujočega sadja in zelenjave, do rož, grmičkov, oblačil, vsega, kar potrebuješ za popravilo kolesa, ma, ni da ni. Bolj ali manj smo samo firbcali, potem pa pristali na pivu v bližnjem lokalu.

Punci sta dobili sladoled, pa je bil eden tako bogi, da sem ga moral reklamirati. Svašta. Joco in Bobek sta me zvlekla še enkrat na drugo stran tržnice, kjer so mi na glavo nataknili klobuk iz umetnega bršljana. Pravi zeleni Jurij. Potem smo šli pogledat še za slamnike, pa je bil eden prevelik in že malo poškodovan na vrhu, drugi preveč ženski…ja, več jih pa tako ali tako ni bilo. Torej nič.

Kaj da ne. Bobek je zagledal roza nogavice in si jih takoj nataknil na noge. Smeha je bilo seveda obilo, njemu so bile pa tako zelo všeč, da jih do zvečer ni več dal iz nog. Poslovili smo se od Bobeka in odpeljali proti termam. Vmes smo se ustavili še v pekarni, potem pa peljali po kolesarski stezi. To so za razliko od tiste pri marini delali bolj na star način.

Eden je spredaj pohodil koprive, zadaj so pa že asfaltirali. Pa kaj, pri nas še takšno komaj vidiš. Pri termah smo ujeli Markota in Capija ter skupaj skušali parkirati pred recepcijo. Pa receptorju to ni bilo preveč všeč. Ko sem omenil možnost, da bi se naokoli odpeljali kar do bazena, je bil pa že čisto navdušen. Sprva smo zavili malo narobe, pa so nas delavci, ki gradijo nove notranje bazene, obrnili.

Potem pa smo se mimo novega kegljišča prebili do bazena. Le ta je odprt, tako, da se ljudje lahko tudi zunaj malo namočijo. In še zastonj je bil. Pohvalno. Preoblekli smo se kar tam, ob bazenu, saj kakšnih kabin za preoblačenje seveda ni bilo. Potem pa že čofotali. Voda niti ni bila pretirano topla, zato pa očitno polna nafte. Punci sta se vseeno zabavali, le v senco pod mostiček sem zahteval, da gresta.

Vroč in sončen dan je bil, pa še za mažo ni bilo časa. Sicer pa odklop v topli vodi. Prav za upokojence in uživače. Nekaj je bilo prvih in nekaj drugih. Kakšen pa je seveda zmogel prevzeti tudi obe funkciji. Zakaj pa ne? Ko smo imeli vode dovolj, smo se se sklenili stuširati. En tuš je sicer delal, vendar je zmogel vodo pljuvati le skozi dve šobi.

Na približno smo nafto sprali s sebe, se oblekli in namazali ter ob odhodu ugotovili, da ima Živa prazno kolo. Na srečo se ga je dalo napumpati in je spuščal le počasi. Vseeno sem potem pumpo aktiviral vsaj vsaka dva ali tri kilometre. Še kratek postanek pri helikopterju iz arzenala bivše JNA, potem pa smo po kolesarski stezi že vozili do Apatina in naprej mimo marine do restavracije Plava ruža.

Njen lastnik je znani košarkar Željko Rebrača. V senci je sedelo že nekaj avtodomarjev, pa tudi sicer je bila gneča kar precejšnja. Z nekaj truda smo tudi za nas našli mesto. In naročili. In potem čakali. In čakali. In čakali. Debeli dve uri za nekaj čevapov. Razlog je bil pač v tem, da so nas šteli k sosednji mizi, ki pa je čakala, da jim spečejo ribe. In so pač hoteli vse postreči naenkrat.

No, dobro je pa kar bilo. Vešalica s kajmakom, rolana piletina, neču da jedem in nisam gladan. Slednje so otroške porcije, čevapi s pomfrijem in mini pica. Pomlaskali smo, že presneto lačni, našo večerjo. Potem pa ponovno napumpali Živino kolo in se odpeljali proti kampu. Vmes smo še enkrat dopumpali, potem pa v kampu zaflikali zračnico. Danes je vse naokoli še bolj brenčalo, zato smo kmalu izginili v avtodom.

Ko so otroci pogledali večerno risanko in šli v posteljo, sem odšel še malo na klepet pod hruško. Potem pa v posteljo, jutri bo potrebno vstati zgodaj, odhod je točno ob osmih.

NOVI SAD, PETROVARADIN, FRUŠKA GORA – 18.5.2009 – Ura še ni zvonila, ko sem bil že buden. Vstali smo pravočasno, se oblekli in malo pred osmo že stali pred avtobusom.

Ustavila pa me je Cilka in vprašala, če imam s seboj brisačo. Ali se gremo kopat ali bo pač tako vroče? Ne, ne, ne. Gremo v pravoslavni samostan na Fruški gori in rabim dolge hlače. Zašprintal sem nazaj v kamp, zagrabil kavbojke in se vrnil. Kakšno minuto sem sedel v avtobusu, ko se je po meni ulilo. Uf, danes pa je soparno.

Do Novega Sada naj bi se peljali uro in pol, tako je potrdila tudi vodička, ki nam je po poti povedala nekaj stvari o Vojvodini, zgodovini, etnični sestavi. Zanimivo. Vmes pa smo gledali velika polja, kjer so se med žitom rdečili maki in manjša z makom z vijoličnimi cvetovi. Za makovke verjetno. Mogoče pa kakšno glavico spotoma še malo zarežejo, smo se smejali.

Prehitevali smo za naše kmete nekam predpotopne traktorje. Na cestah pa še veliko Jugotov, Zastav 101, Lad in celo Trabanta smo videli. Kot bi se potopili v zgodovino. Do Novega Sada smo se vozili skoraj uro več, kot je bilo napovedano. Peljali smo se mimo SPENSA (Stolnotenisko prvenstvo Novi Sad) – Športnega in poslovnega centra Vojvodine in izstopili na bulevarju Mihajla Pupina.

Čez Dunavski park smo se ob poslušanju vodiča sprehodili do Dunavske ulice. Dan je bil sončen in vroč. Zato smo po ulici hodili na strani, ki je dajala vsaj nekaj sence. Nekaj prostih minut je bilo ravno prav, da sta punci polizali sladoled. Ponovno smo se zbrali pred spomenikom Jovanu Jovanoviću Zmaju.

Tam smo izvedeli zanimivosti o sedežu bačkega bioskupa – Vladičanskem dvoru in bližnji pravoslavni – Saborni cerkvi. Po ulici Zmaja Jovina smo se mimo stranske Miletičeve ulice napotili do Trga svobode. Na njegovem robu stojijo katoliška cerkev Marijinega imena, v kateri sem s puncama našel nekaj sence in hladu, mestna hiša, hotel Vojvodina in druge.

Predvsem o Hotelu Vojvodina, nekdanjem hotelu Jelisaveta (kasneje kraljica Marija), poimenovanem po cesarici Elizabeti (Sisi), ženi kralja Franca Jožefa. Ta je bil velikokrat gost Novega Sada in se je ravno v hotelu, poimenovanem po njegovi ženi, zabaval z domačimi lepoticami. Menda jih je še posebej rad s sabljo tepel po nagi riti. Uau, to pa je bila zabava.

Mimo stavbe gledališča, ki po mnenju vodiča ne spada ravno v to okolje (s čimer smo se strinjali), smo spet prišli do avtobusa. Odpeljali smo se čez Donavo v Petrovaradin. Avtobusa sta nas na pločnik stresla v spodnji trdnjavi. Bobeku se je kar smejalo, saj je v bližini služil vojaški rok in se je prvič po dolgih letih vrnil na mesto zločina.

Nam pa se ni tako smejalo, ko nam je vodič napovedal vzpon po dobrih dvesto stopnicah. In to v tej vročini. Huh. Iz obzidja se nam je odprl lep razgled na Donavo in Novi Sad, v daljavi je bila Fruška gora. Mi pa smo poslušali zgodbe o trdnjavi. Ko so leta 1691 Avstrijci pregnali Turke, so podrli zgradbe na tem mestu in v naslednjem letu že položili temeljni kamen za trdnjavo.

Sama gradnja je trajala več stoletij, saj so trdnjavo stalno širili in utrjevali. Kot takšna je odbila vse napade in je tako prekršila rek, da sta vsaka ženska in trdnjava osvojljivi. V zvezi z njo obstaja vrsta legend, predvsem o podzemskem rovu, ki naj bi vodil celo pod Donavo. Vendar ga nikoli niso našli, načrt trdnjave pa naj bi bil na Dunaju v državnih arhivih, kjer ga sploh ni možno videti.

Trdnjava naj bi bila samo enkrat resneje poškodovana, in sicer takrat, ko je bila že priljubljena rezidenca Tita. Ob obisku Gadafija so namreč morali en vogal pri oficirskih zgradbah malo obtesati, da je njegova limuzina lahko zvozila ovinek. Podzemlje trdnjave, ki se nahaja v štirih nadstropjih, ima vsaj 16 kilometrov rovov, od katerih jih je 8 raziskanih, dva pa sta bila celo na voljo za ogled, dokler jih ni poplavilo zaradi počene kanalizacijske cevi.

Prav kuhali smo se, celo ob spustu navzdol proti avtobusom je bilo neznosno vroče. Malo pred parkiriščem smo se nasmehnili ob policijskem avtomobilu, ki je bil ne le obtolčen, temveč kar konkretno zarjavel. Iz Petrovaradina smo se odpeljali proti Sremskemu Karlovcu in zavili na Fruško goro. Ustavili smo se pred samostanom Krušedol.

Že med potjo sem se preoblekel v kavbojke. Če že mora tako biti. Prav hecno, ko se v največji vročini še bolj oblačiš. Še toliko bolj, ko je pred vstopom v samostan ženska, ki prodaja spominke, zamomljala, da se v kratkih hlačah ne sme noter, poslušal pa je itak ni nihče. Ravno tako, kot ni nihče poslušal, da se znotraj ne sme slikati.

No ja, sprva že. Ko pa se je čez kakšno minuto prvič pobliskalo, je bila notranjost takoj podobna siloviti poletni nevihti. Vodič je bil tiho, tisti paparaci, ki smo se sprva skrivali za stebri, pa smo stopili na plan. Če že vsi drugi… Časa, da bi se podali v še katerega izmed preostalih samostanov na Fruški gori, ni bilo več.

Odpeljali smo se v Sremski Karlovac in tam zavili proti Stražilovu. V Brankovem čardaku so nam postregli kosilo, čevape in ostalo meso iz žara. Ter pomfri. Klasika pač. Pa mrzlo pivo. Vsaj pri naši mizi smo ga imeli. Pri drugih so nekateri tožili, da je pivo pretoplo. Hm, ko pa izgleda, da v hladilniku ni bilo dovolj prostora. So jim poleg servirali kar led. Svašta.

Stražilovo je sicer priljubljen izletniški cilj in tudi izhodišče za izlete na Fruško goro. Kot so nam pojasnili, bi malo nižje, pod gostilnico, brez težav lahko vsakdo parkiral avtodom in prespal. Po kosilu smo se zbasali nazaj v avtobus in izvedeli, da z ogledom Sremskega Karlovca ne bo nič, še vedno nas je namreč priganjal ta neusmiljeni čas.

Smo se pa ustavili pred muzejem čebelarstva in vinsko kletjo družine Živanović. Najprej smo zavili v vinsko klet, kjer nam je gospodar Žarko povedal marsikaj zanimivega o zgodovini vinarstva v Vojvodini in različnih vrstah vina, ki jih pridelujejo v teh krajih. V hladu kleti, med lesenimi in nerjavnimi sodi, ga je bilo prav prijetno poslušati.

Preselili smo se v muzej čebelarstva in izvedeli marsikaj zanimivega, celo o Janezu Janši in muzeju čebelarstva v Radovljici. Ne me basat… Sledila je degustacija vina, belo in rdeče, suho in sladko, različne sorte, tudi res zanimive npr. bermet. Vse si je sledilo v nekem razumnem zaporedju. Na koncu je bilo vino možno tudi kupiti. Glede na cene, so jih ob našem prihodu navili na evropski nivo.

Spakirali smo se nazaj v avtobus, in se v Novem Sadu poslovili od vodičev. Pooblačilo se je, soparni dan je pač zahteval svoj davek. Vse naokoli smo lahko opazovali bliske, enkrat je strela udarila precej blizu avtobusa. Vožnja je spet trajala več kot uro in pol. Ni nas motilo. Tiste, ki smo imeli strešna okna zaprta. Drugi pa so se ob nalivu, skozi katerega smo vozili, le držali za glavo.

Ko smo se vrnili v kamp, je bilo komarjev še vedno veliko. Na srečo tistih z odprtimi okni je v kampu ostalo suho, nevihta se je razbesnela vse naokoli. Joco je imel prav, v Apatinu je vreme res malo posebno. Zvečer so prišli igrat cigani. Njihovo že ne vem katero ponovitev »Za Beograd« so še najbolj navdušeno poslušali komarji, ki so vsaj nas pregnali v avtodom.

Utrujen od napornega dneva, je preostanek posadke zaspal. Jaz pa sem še malo klofal po računalniku, potem pa že štel zvezde skozi strešno okno v alkovnu.

KOLESARJENJE V BAČKI MONOŠTOR, DONAVA – 19.5.2009 – Odhod ni bil predviden tako zgodaj, šele ob desetih. Dovolj časa za priprave in klepet. Odlično. Zbrali smo se na cesti in se odpeljali v lep, sončen in vroč dan.

Po cesti v smeri Somborja. Krajši postanek pri eni od čard, ravno toliko, da smo spet lažje zadihali in opazovali vrsto ribičev, ki so namakali trnke v vodo. Bogsigavedi, če bodo tudi res kaj ujeli v tisti mlakuži? Na drugi strani mostu čez kanal smo zavili levo in vozili po kolovozu ob kanalu, malo po nasipu in malo pod njim.

Pot je bila večino časa čisto dobra, včasih pa je bilo potrebno malo več previdnosti, saj so jo traktorji nekoliko zrili. Ko smo prispeli v Bački Monoštor, je bila kolona že raztegnjena kot kvaliteten čigumi. Ker nismo hoteli čakati na soncu, smo zavili k bližnji kmetiji v senco. Ko so nas domači opazili, so takoj prinesli različne vrste žganja. Dunja, marelica, hruška. Fajn.

Punci sta komaj čakali, da gremo dalje, saj ju je mučila žeja. Ves sok sta v štirinajstih kilometrih na soncu popili kot gobe. Na srečo ju je Cilka potolažila z nekaj pijače. Hvala! Ko so domačini, katerim smo se tako nenapovedano prislinili, uspešno zakrpali zračnico, ki je pri enem od koles spustila dušo, smo se z nekaj litri alkohola več v nahrbtnikih odpeljali kilometer dalje skozi vas.

Zavili smo v Tesno ulico do etno hiše Kuveljić, parkirali kolesa in si najprej ogledali notranjost hiše iz zemlje, lesa in trsta. Kot nekoč. Nasmejali smo se sobi, ki so jo imeli samo, da so se pokazali pred sosedi in gosti. Vsaj ena sodobna stvar je torej tu… Zunaj nas je čakala pijača – bezgov sok in soda, pa seveda pivo.

Na mizo so prihajali divjačinski kulen, mladi sir in marinirana dimljena Deverika. Menda to ribo iz Donave kuhajo na 150 stopinjah, dimijo in potem vložijo v olje. Kosti, kot da bi ne bilo. Punci sta bolj ali manj samo zavihali nosove in odšli do obale enega od kanalov Donave. Tam se je res marsikaj dogajalo. Jeleni so prečkali reko, po vodi se je zvijala kača, žabe so regljale kot za stavo.

Med klepetom je čas kaj hitro mineval. Še skupinska slika pred vhodom in že smo spet sedli na kolesa. Da bi zašpilili klobaso, smo nazaj peljali čez enega od mostov in sprva po prijetni senci gozda. Ko smo spet prišli do nasipa, smo pod njim zavili na makadamsko pot in ji sledili proti kampu. Pokrajina je bila prav čarobna in odlična za kolesarjenje. Le prevroče je bilo, sence pa daleč naokoli nobene.

Po približno tridesetih kilometrih, od kar smo odrinili iz kampa, smo pred seboj ponovno ugledali znano križišče. Komaj smo dobro parkirali, že sem prišel na dan z idejo, da bi se šli lahko kopat v zaliv Donave, k Plavi ruži, na mestno plažo. Punci sta bila za, niti pet kilometrov dodatnega kolesarjenja do tja, ju ni motilo. In smo šli.

Pridružila sta se nam tudi Janka in Bobe, ki je vsake toliko časa vklopil svojo motorno prduljo in prišibal mimo, punci pa sta v pravem tekmovalnem duhu skušali ostati prvi. Pri Plavi ruži smo zavili na mivkasto plažo, prislonili kolesa na štango košarkaškega koša in se zapodili v vodo. Uf, osvežilno. Voda je bila namreč za naša pregreta telesa ravno prava.

Tam okoli 20 stopinj, po občutku. Ajda in Živa sta uživali v mivki in gradili gradove. Živa je le na kratko zaplavala, Ajda pa je bila bolj korajžna. Ko so kajakaši pregnali dva važiča na vodnih skuterjih, sva zaplavala čez cel zaliv, tam našla svetlečo se školjko in se vrnila nazaj. Stuširali smo se in hitro napravili, saj je za razliko od plaže okoli tušev in mesta, kjer smo imeli parkirana kolesa pričakujoče krožil velik roj krvoželjnih komarjev.

Domačini so nas kar malo čudno gledali, ko smo v paniki odklenili kolesa, jih potisnili po bregu do ceste in se skoraj pognali v beg. Na pol poti proti kampu smo se ustavili ob pastirju, ki je bral knjigo in pasel koze. Mlad fant. Pa smo jo kmalu popihali dalje, saj so komarji tudi tu igrali glavno vlogo. On pa nič, je mirno pasel dalje in bral knjigo. Svašta.

Mogoče se je dan prej najedel čebule, od doma smo dobili namig, da to pomaga. Prežene komarje in vse ostalo. V kampu sem zložil kolesa na prtljažnik in pripravljal ostalo za pot domov. Vreme naj bi bilo namreč po nekaterih napovedih naslednji dan bolj slabo, pakiranje v dežju pa je vse prej kot prijetno. Nekateri so že odhajali proti domu, drugi so najeli kombi in odšli v Sombor na paprikaš.

Mi se sicer poznemu vabilu nismo odzvali, punci je namreč bolj zanimal računalnik, v kratkem pa sem zanju tudi tako ali tako načrtoval spanje. V kampu so ostali tudi Bobe, Janez in Fridl. Ko smo odvili žarnico na bližnji lučki, so se komarji zagnali proti drugi luči, mi pa smo imeli mir. Dokler smo klepetali in degustirali raznorazne domače dobrote.Tekoče in tiste, v bolj trdi obliki. Njamsi.

Ko nas je Bobe hotel spet malo razsvetliti, so komarji pogruntali svojo zmoto in že so bili nazaj. Še malo smo jih trpeli, potem pa, zavedajoč se dolge vožnje naslednji dan, odšli spat.

TRŽNICA V APATINU, POT DOMOV – 20.5.2009 – Zjutraj so počasi odhajali še ostali avtodomarji.

Poslavljali smo se od njih, potem pa smo se od Joca in Cilke poslovili tudi mi. Med zahvaljevanjem za lepe dni, ki smo jih preživeli v Budžaku, so Bobe, Janez in Fridl ušli naprej. Na cesti proti Apatinu me je ujel Franci, skupaj pa sva ostale ujela na bencinski črpalki. Naslednji postanek je bil v Apatinu, kjer smo v trgovini z vsemogočim kičem in ostalo kramo in na tržnici zapravili zadnje dinarje.

Seveda iz Apatina nismo smeli oditi brez lokalnega spominka – Jelen piva iz Apatinske pivovarne. Še zadnjič smo mahali Vojvodini in širnim ravninam ob vožnji proti Sonti in naprej meji. Tam me je policajka vprašala, kako je bilo v Apatinu in v isti sapi poudarila, da je že slišala, da so nas požrli komarji. Zaželela nam je, da bi jih kmalu spet obiskali.

Itak, da bomo, saj je fajn. Predvsem pa so tudi ljudje neizmerno prijazni. Tudi na Hrvaški meji je bil policaj prijazen. Le tisti, ki je v civilu stal poleg, je zopral, da naj pogleda še noter. Sem mu odprl zadaj, pa je izdavil – »ma, nečemo, da ulazimo, sve čemo uprljati«. Ko sem rekel, naj le stopi naprej, se je opogumil in stopil na vrh stopnic in mi praktično hkrati že vrnil potne liste in izstopil. Srečno.

Takoj za mejo smo se poslovili. Janez in Fridl sta odhajala proti Madžarski, midva z Bobekom pa po avtocesti proti domu. Na cesti proti Osijeku smo opazovali dela na minskih poljih. Nevarno delo, ni kaj. Ko sva v Osijeku ravno peljala proti cestninski postaji, sva presenečeno opazila, da nama nasproti peljeta dva avtodoma.

Zadnjega Hymerja ni bilo težko zgrešiti. Le kam sta Janez in Fridl zalutala? Pomahali smo si, potem pa je bila pred nami le še dolgočasna avtocesta. Pred Zagrebom smo se ustavili toliko, da smo naredili juho in popečene kruhke ter za posladek dobili sladoled. Na meji ni bilo težav, še natočil sem gorivo in že smo hiteli Maji v objem.

(25.5. do 29.5.2007)

NEKAJ O BEOGRADU

Dolga leta so minila do ponovnega snidenja. Pritegnil me je izlet, ki ga je organiziral CCS – Caravaninig Club Slovenije. Po petkovem prihodu in sobotnem avtobusnem ogledu glavnih znamenitosti, smo se v nedeljo odzvali vabilu našega odličnega Srbskega prijatelja Gorana in obisk podaljšali. Odločitev je bila pravilna, saj smo šele ob sprehodu po mestnih ulicah pričeli odkrivati vedno nove bisere.

Sijali so enako, pa naj so bili postavljeni iz belega apnenca, ki je mestu dal ime ali pa so se nas le živo dotaknili s svojo srbsko dušo. In ko sta se v torek, na poti domov, za mojim hrbtom oglašali hčeri, so se mi v mislih mešali povsem sveži vtisi s spomini izpred več kot dvajset let. Takrat sem se z Beogradom srečal prvič. Pesem panonskega mornarja, ki je odmevala iz zvočnikov, se je zlila z vzdihi za mladostjo…moj deda več dugo ore nebeske njive…ali baka još čuva sve stvari i sliku našeg sveca…na dan kad sam rođen, tu je posađen orah…i u avliji pod gustom krošnjom sad igraju se deca…neki novi klinci, neki novi klinci…

Ker je od časov, ko je bilo mesto na sotočju Save in Donave prestolnica države v kateri smo živeli skupaj s prebivalci ostalih petih republik in dveh avtonomnih pokrajin minilo že šestnajst let, je naš pogled nanj močno različen. Starejši se ga spominjamo kot središča nekdanje države in sedeža zveznih institucij. Marsikdo se je z njim srečal po službeni dolžnosti, v njem služil vojaški rok ali vsaj potoval skozenj.

Povsem drugačen je nedvomno pogled na to mesto s strani mlajših, rojenih tik pred razpadom skupne države ali po njem. Za njih je to le še ena izmed prestolnic evropskih držav, z rahlim pridihom eksotičnosti in balkanskega melosa.

Zgodovina

Mesto na sotočju Save in Donave, kjer danes stoji prestolnica Srbije, je bilo poseljeno že pred 7000 leti. Od takrat se je intenziteta poseljenosti stalno povečevala. V času prisotnosti keltskega plemena Skordisci je nastalo utrjeno naselje Singidunum, ki je bilo prvič omenjeno leta 279 pred našim štetjem. Kasneje je izginilo brez sledu.

Rimljani so na to območje prišli v začetku prvega stoletja in ga zasedli za cela štiri stoletja. Poleg Singidunuma je bil v sestavi rimskega imperija tudi Taurunum – današnji Zemun. Mestne pravice je Singidunum dobil v drugem stoletju, v času cesarja Hadrijana. Z delitvijo rimskega imperija je Singidunum postal mejno mesto v sestavi bizantinskega cesarstva. Okoli leta 630 so se na to področje pričeli doseljevati Srbi. Ti so mestu tudi dali današnje ime Beli grad – Beograd. Najverjetneje zaradi obzidja, zgrajenega iz apnenca.

Čeprav je bilo mesto od takrat, pa vse do danes, slovansko, so se v njem menjali različni osvajalci. Tako so Francozi pod Karlom velikim uničili Avare in osnovali naselje Malevila, ki je kasneje dobil slovansko ime Zemun. Francoze so zamenjali Bolgari, njih pa Madžari. Skozi Beograd so na svoje bojne pohode odhajali križarji. V tem času je bilo mesto večkrat porušeno.

Srbi so oblast nad mestom prevzeli leta 1284, ko je srbski kralj Dragutin kot zet in vazal madžarskega kralja Ladislava lV dobil pravico do upravljanja. V tem času se je pričela krepiti moč srbske pravoslavne cerkve. Leta 1319 so Beograd spet do tal porušili Madžari. Ker pa se je takrat na jugu pričela krepiti in Evropo ogrožati nova sila – Turčija, so Madžari čez slabih sto let, v času despota Štefana Lazareviča, dovolili ponovno izgradnjo mesta. Takrat je Beograd dejansko zacvetel, postal je ne le politično središče srbske države, temveč tudi njen gospodarski, kulturni in verski center.

Leta 1440 je stotisoč glava turška vojska pod poveljstvom sultana Murata ll. oblegala Beograd. Vendar je mesto napad vzdržalo in se nadaljnjim napadom upiralo vse do 28. avgusta 1521. Sulejman veličastni je ne le osvojil, temveč tudi zrušil in požgal mesto. Odprta mu je bila pot do zahodne Evrope. Pod turško oblastjo se je Beograd spet začel obnavljati in krepiti. Vendar so ga na drugi strani prizadele kuga, požari in upori janičarjev. Mesto je bilo ponovno razrušeno v spopadih, v katerih je septembra 1688 mesto prišlo pod Avstrijce.

V naslednjem stoletju so mesto zaporedoma osvajali Turki in Avstrijci. Oblast se je zamenjala kar petkrat. Leta 1801 so oblast nad Beogradom prevzeli janičarji. Vendar je bila ta oblast le podlaga za brezvladje, ropanje in nasilje. Takšno stanje je moralo prej ali slej pripeljati do upora. Leta 1804 so se Srbi pod vodstvom Karađorđa uprli in v treh letih uspeli osvoboditi Beograd. Pa miru še vedno ni bilo. Leta 1813 so Beograd ponovno zavzeli Turki, ki so se znesli nad prebivalstvom. To je čez dve leti imelo za posledico nov upor, ki ga je vodil Miloš Obrenovič.

Turki so se počasi pričeli umikati iz mesta in 18. aprila 1867 po 346 letih Beograd dokončno zapustili. Knez Mihajlo Obrenovič je posledično vanj iz Kragujevca preseli sedež Srbije. Mesto se je začelo razvijati in dobivati vedno bolj evropski videz. Ulica Kneza Mihaila se je ob tem razvila v najpomembnejše poslovno ter trgovsko središče in je hkrati najkrajša vez med Beograjsko trdnjavo na Kalemegdanu in mestom.

Čudovito se je bilo ponovno dotakniti obzidja Beograjske trdnjave. Pred davnimi leti, še v času Jugoslavije, naju je z mamo tu ustavil Beograjčan. Ko je slišal, da sva iz Slovenije, se je postavil »v stav mirno« in nama gladko in brez napak, seveda v slovenščini recitiral Prešerna. Radi so nas imeli srbi, in še vedno nas imajo. Le da tako njim kot nam leta letijo…čeprav njim precej bolj »polako«…kroz maglu treperi devet sveča na torti…tada sam dobio par mandarina i malog belog zeca…u maju još uvek zriju komšijske bašte…al’ trešnje i zelene kajsije kradu druga deca…neki novi klinci, neki novi klinci…

Kot posledica teženj avstrijskega in nemškega prodiranja na Balkan, je 28. junija 1914 prišlo do atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu. S postavitvijo ultimata ter kasnejšim napadom na Srbijo, se je začela prva svetovna vojna. V njej je Srbija izgubila skoraj tretjino vsega prebivalstva, še posebej so bili prizadeti Beograjčani. Takoj po osvoboditvi je mesto postalo prestolnica novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Mesto se je hitro razvijalo ter širilo, še posebej se je povečal Zemun. Po uboju kralja Aleksandra l. Karađorđevića so se krepile simpatije do nosilcev nove svetovne ureditve. To je posledično pripeljalo do pristopa k trojnemu paktu, vendar že čez dva dni tudi do državnega udara, menjave vlade ter velikih demonstracij. Dne 6. in 7. aprila 1941 so nemška letala mesto bombardirala. Več tisoč ljudi je umrlo, številne zgradbe so bile porušene ali vsaj poškodovane. Med drugo svetovno vojno je umrlo približno 50.000 Beograjčanov. Razrušeno mesto so 20. oktobra 1944 osvobodile enote NOV in rdeče armade.

Po koncu druge svetovne vojne je Beograd postal prestolnica FNRJ, kasneje SFRJ, leta 1992 pa je po razpadu te države, postal prestolnica SR Jugoslavije, ki sta jo sestavljali nekdanji Jugoslovanski republiki Srbija in Črna gora. Leta 1999 je bilo mesto tarča napadov sil zveze Nato. Napadi so trajali tri mesece. Začeli so se v noči iz 24. na 25. marec 1999, zadnji so bili v noči med 7. in 8. junijem istega leta. V tem času je bilo le nekaj dni brez opozorila na zračno nevarnost. Ostanki poškodovanih in na pol porušenih zgradb se tudi v centru mesta vidijo še danes.

Februarju 2003 je država dobila novo ime – Državna skupnost Srbije in Črne gore, Beograd ostaja glavno mesto. Od osamosvojitve Črne gore maja 2006 je Beograd glavno mesto samostojne države Republike Srbije.

Mesto danes

Beograd leži v jugovzhodni Evropi, na Balkanskem polotoku, na sotočju rek Save in Donave. Severno nad njim se začenja Panonska nižina, južno pa Šumadija, polna sadovnjakov in vinogradov. Mesto leži na številnih gričih (npr. Petlovo brdo, Zvezdara, Dedinje). Na levi obali Save leži Novi Beograd, na desni obali Donave pa Zemun. Mesto ima zmerno kontinentalno klimo.

Beograd je velemesto. Tega se je potrebno zavedati, ko odmerjamo čas, ki ga namenjamo obisku. Glavne znamenitosti v centru mesta okoli Kalemegdana si je možno ogledati v enem dnevu. Za podrobnejši sprehod po mestu je potrebno več dni. Če pa ga želiš res doživeti, boš v njem seveda moral ostati precej dlje ali pa se vedno znova vračati.

Hčeri se na sprehodih po mestu nista dolgočasili. Seveda je res, da so ju najbolj pritegnili živalski vrt, spopadi divjih srbskih vitezov na srednjeveških dnevih pod Kalemegdanom, pogosti postanki pri prodajalcih sladoleda na ulici Kneza Mihaila ter kopanje na Adi Ciganliji. Toda tudi ko smo obiskovali spomenike bližnje in malo bolj oddaljene preteklosti, nista ostali povsem ravnodušni. Precej so k temu pripomogle »zgodbe« ki sva jima jih pripovedovala z babico…moj drugar Milutin, druga klupa do vrata…ima klinca od četiri i po i uči ga da peca…ponekad ga sretnem, mahne kroz prozor kola…a u porti za loptom sad jurcaju neka druga deca…neki novi klinci, neki novi klinci…

Glavne znamenitosti so razpredene med parkom Kalemegdan z Beograjsko trdnjavo, ki obvladuje sotočje rek ter Terazijami, znamenito ulico v centru mesta. Kje bomo začeli sprehod je odvisno od nas. Če bomo v centru skušali parkirati z avtodomom, bomo imeli kar precej težav. Zato je morebiti bolje parkirati kje v predmestju, na varnem, po možnosti varovanem parkirišču ter se v center zapeljati z avtobusom.

Na Kalemegdanu si lahko ogledamo trdnjavo, otroke popeljemo v zanimiv živalski vrt ali pod kipom Meštrovičevega Pobednika samo občudujemo razgled na sotočje, Ušče pod nami in Novi Beograd ter Zemun v daljavi. Lahko pa pokukamo v vojaški muzej, kjer menda hranijo ostanke leta 1999 sestreljenega nevidnega bombnika. Žal tega eksponata verjetno ne bomo videli. Je pač neviden.

Kam bomo krenili dalje je odvisno od nas. Lahko se odločimo, da bomo spili kavo ali pivo na znameniti sprehajalni ulici Kneza Mihaila. Ali pa bomo samo kupili sladoled, saj so prodajalci na vsakih nekaj metrov. Če nas sprehod med množico ljudi in kukanje po trgovinah ne bo utrudilo, lahko pot mimo Trga republike nadaljujemo na Terazije, mimo hotela Moskva proti Pionirskemu parku. Le kdo izmed malo starejše generacije se ne spomni skupščine in znamenitih skulptur »Igrali se konji vrani« pred vhodom.

Skoraj simbol nekdanje skupne države. Na drugi strani parka ležita stari (nekdanja palača dinastije Obrenović) in novi dvor (danes predsedstvo Republike Srbije). Če smo utrjeni in nam hoje še ni zadosti, jo lahko mahnemo naprej po ulici Kneza Milana čez Trg Slavija in po Bulevarju JNA do Karađorđevega parka in cerkve sv. Save. Prvi načrti za to cerkev izvirajo iz 19. stoletja. Gradnja se je začela v tridesetih letih prejšnjega stoletja, bila prekinjena zaradi druge svetovne vojne in se nadaljevala šele 1985 leta. Do končne podobe bo potrebno še kar nekaj dela. Na drugi strani Bulevarja Franše d’Eperea sta stadiona dveh največjih in rivalskih Beograjskih nogometnih klubov – Crvene zvezde in Partizana.

V bližini slednjega, kjer so bile pred sedaj že davnimi leti predaje slovite štafete mladosti, leži hrib Dedinje, na njegovih pobočjih pa Hiša cvetja z grobom Josipa Broza Tita. Ob Hiši cvetja je tudi muzej z darili, ki jih je Tito dobival ob potovanjih v tuje dežele in obiskih tujih državnikov. Čeprav je ogled zanimiv, se je tistim, ki smo bili v muzeju pred razpadom Jugoslavije, postavljalo vprašanje, kam so izginili najlepši eksponati. Morebiti v depo, kakšen drugi muzej ali pa jih je, kot srbi radi rečejo »uzela magla«.

Lahko pa naš kompas že na Kalemegdanu obrnemo v drugo smer. Korak lahko zastavimo bližje Savi in se napotimo po ulici Kneza S. Markovića. Smer nam jasno kaže zvonik stolnice. Nasproti nje, v smeri reke Save, je stavba srbske patriarhije. Preko križišča pogled pritegne konak knjeginje Ljubice, čudovita zgradba v orientalskem slogu, točneje v srbsko-balkanskem stilu, a hkratnim pridihom klasicizma kot vidnega vpliva zahoda. Zgrajena je bila po odredbi kneza Miloša Obrenovića za stanovanje njegove družine, knjeginje Ljubice in dveh sinov – Milana in Mihaila. Če pa od stolnice pogledamo v smeri Zelenega venca, ne bomo mogli zgrešiti znamenite kafane »?«, najstarejše kavarne v Beogradu.

Pa to ni še niti slučajno vse kar Beograd popotniku ponuja. Če nič drugega, se mora sprehoditi do Ade Ciganlije, kjer se poleti lahko tudi osveži v topli vodi Savskega jezera. Ali pa se odpeljati do približno 20 kilometrov oddaljene Avale s spomenikom neznanemu junaku. Televizijski in hkrati razgledni stolp je bil žal med bombardiranji leta 1999 poškodovan, sedaj ga obnavljajo.

Čeprav ima verjetno vsaka prestolnica bolj ali manj zanimivo nočno življenje, pa je v Beogradu to še posebej zanimivo. Mešata se namreč vpliv zahoda in tradicionalni balkanski melos ter skupaj ustvarjata edinstveno mešanico, ki jo je enostavno potrebno doživeti. Najbolj znana je seveda Skadarlija (Skadarska ulica), boemska ulica v samem centru mesta, kjer bomo zvečer lahko posedeli dolgo v noč, kramljali s prijatelji ter pojedli kaj tipično srbskega.

Lahko pa se odpravimo na eno izmed ladij – restavracij na Ušču ali ob bregu Save. Ali pa se v eni izmed restavracij na bregu Donave v Zemunu oblizujemo ob kakšnem krapu, somu ali drugi donavski ribi. Ne glede na to ali nam bo ob tem v uho prihajala melodija zvezde turbofolka, zlatne trube iz Guče ali kakšna starogradska viža, pete nas bodo zasrbele…

In naj se sliši še tako obrabljeno, vrnili se bomo. Prej ali slej, saj te odprtost mesta in ljudi enostavno začara. Še posebej pa nas, napolnjene z vsakodnevnim stresom, prevzame tisti balkanski »polako«…Enostavno premalokrat nam pride na misel, da ti s hitrostjo življenja, le to samo še hitreje polzi skozi prste…a ja, ja se kockam, s prevarantom životom…iz rukava on svakoga dana izvuče nekog keca…i stariji mi kažu, sad si u pravom dobu…a u ulici Jovana Cvijiča, rastu druga deca…neki novi klinci, neki novi klinci…

ODHOD V SRBIJO – 25.5.2007 – Z avtodomom sem se že zjutraj zapeljal do Ježice. Ob dveh so prišle tja tudi punce z babico in teto Minco. Mami in Minca sta šli namreč naprej nakupovat. Mi pa smo kar hitro odrinili prodi Dolenjski.

Na bencinsko črpalko pred mejo s Hrvaško smo prispeli malo pred četrto. Pozdravili smo se z ostalimi avtodomarji, ki so imeli isti cilj, potem pa kmalu odpeljali do meje. Pot čez Hrvaško se je vlekla. Naredili smo en kratek postanek, sicer pa v koloni vozili proti Srbiji. Čez mejo smo prišli brez težav in takoj na prvi bencinski črpalki naredili skoraj prometni šok.

Zamenjali smo nekaj evrov, potem pa že hiteli naprej proti Beogradu. Tam nas je že pričakoval Gliša, ki nas je pospremil do parkirišča. Punci sta zaspali, midva z babico pa sva šla pozdravit še ostale ter poskusit pečenega kozlička. Pogledat nas je prišla tudi policija, saj je bilo to že dogovorjeno, ravno tako tudi lastnik prostora – Nedžo.

Z Glišo, Ivanom (mb207d) in Markom, ki je bil organizator smo se zapeljali tudi pogledat gostilno, kjer naj bi jedli naslednji večer. Po povratku smo še malo klepetali, ko je ura že precej pogledala čez polnoč, pa smo odšli spat.

BEOGRAD – 26.5.2007 – Zjutraj so nam pripeljali zajtrk in sicer razne vrste bureka ter jogurt. Poskusili smo sirovega, krompirjevega ter mesnega.

Po zajtrku sta nas že čakala avtobusa, samo še na vodički smo počakali. Peljali smo se skozi Novi Beograd, videli Mercator, areno, bedo romskega naselja. Mimo Ade Ciganlije smo pot nadaljevali do Belega dvora in vile, kjer živi Jovanka. Videli smo tudi vilo, kjer živi znana pevka Ceca ter stadion Crvene zvezde.

Le malo naprej od stadiona drugega velikega beograjskega nogometnega kluba so Dedinje. Tam smo naredili prvi postanek. Slikali smo se pred Titovim kipom, si ogledali številne štafete mladosti in postali ob njegovem grobu. Sprehodili smo se skozi muzej z nekaterimi darili, ki jih je Tito med svojim predsedovanjem Jugoslavije dobil. Pritegnilo nas je dvoje avtomobilov, s katerimi se je nekoč prevažal.

Ker smo imeli še dovolj časa, smo šli še enkrat do hiše cvetja. Avtobus nas je odpeljal naprej do cerkve Sv. Save. Cerkev je ogromna in jo šele počasi dokončujejo. Kljub temu, da počasi dobiva notranjo marmorno oblogo, nas je navdušila. Avtobusa sta pot nadaljevala skozi center mesta, mimo stavb, ki so bile poškodovane ob bombardiranju ameriških letal pred nekaj leti.

Videli smo nekdanjo Skupščino SFRJ ter se zapeljali po Terazijah. Ob Kalemegdanu smo parkirali in se sprehodili po Beograjski trdnjavi. Sava in Donava ter njuno sotočje so bili pod nami, odpiral se je lep pogled na Novi Beograd. Hitro smo kupili sladoled, potem pa že hiteli za ostalimi do kipa »Pobednika«, ki kraljuje visoko nad Savo.

Sprehod smo nadaljevali do ulice Kneza Mihaila. Med sprehodom po za promet zaprti ulici, smo si vročino sončnega dneva hladili z več sladoledi zapovrstjo. Ko smo se vrnili do parka, avtobusa nismo dolgo čakali. Odpeljal nas je proti Ušču. Vmes smo videli stolnico, najstarejšo kavarno »?« ter Konak knjeginje Ljubice.

Na Ušču nas je čakalo nekaj malega pešačenja do ladjice, ki nas je popeljala pod Kalemegdanom do sotočja glavnega toka Donave in Save. Nazaj smo se odpeljali po Savi do prvega mostu, nato pa pluli mimo izhodišča do Zemuna ter nazaj. Vmes smo cmokali ob čevapčičih ter slivah, figah in marelicah, okoli katerih je bil navit pečen zašinek.

Po pristanku nas je avtobus odpeljal do gostilne Tošev bunar, kjer smo se spet najedli tipičnih srbskih jedi. Tudi pijače je bilo, kar si jo hotel, imeli smo glasbo v živo. Punci sta tukaj končno stkali prijateljstvo z drugimi otroci približno iste starosti. Malo čez deset nas je večino avtobus odpeljal nazaj do avtodomov.

Ti so nas ob prisotnosti varnostnika nedotaknjeni pričakali. Utrujeni od napornega dne, smo kmalu zaspali.

CENTER IN ŽIVALSKI VRT – 27.5.2007 – Po zajtrku so ostali avtodomarji počasi pričeli odhajati. Raztepli so se skoraj na vse strani neba. Ko je odšel še Marko, smo ostali sami z Ivanom in Glišo. Premaknili smo avtodoma v njegov »kamp«. Pričakal nas je Vučko – njegov kuža, ki je potem vse dni do odhoda lepo pazil na naše avtodome in tudi nas.

Z Glišo smo spet odšli do Toševega bunarja na eno pivo in Coca colo. Gliša bi sicer najraje naročil še čevapčiče, vendar smo ga prepričali, da je pred nami še dolg dan in da se moramo odpeljati v center mesta. Sedli smo na avtobus, ki nas je pripeljal do Zelenog venca. Od tam smo odšli najprej mimo hotela Moskva na Terazije in proti skupščini.

Zaokrožili smo mimo Starega in Novega dvora skozi Pionirski park do Skupščine Republike Srbije. Mimo nas je pridrvela zabavna poroka. Mimo fontane in spomenika Nikole Pašiču smo šli do Trga Republike, kjer stoji spomenik Mihailu Obrenoviču. Sedaj do Kalemegdana ni bilo več daleč.

Ob parku smo se spustili do vhoda v živalski vrt. To je bila seveda glavna atrakcija dneva. Videli smo številne živali, kar nekaj sta jih punci lahko tudi pobožali. Pričakal nas je slon, pobožali smo kamelo, videli veliko volkov, medvede, zebre in žirafe. Iz živalskega vrta smo pot nadaljevali do Beograjske trdnjave.

Spustili smo se skozi izhod na travnik pod trdnjavo, kjer so potekali srednjeveški dnevi. Opazovali smo včasih kar hude in krvave boje vitezov, njihovo pretepanje ter spretnosti, ki so jih pri tem kazali. Ko smo se vzpenjali nazaj na gornji Kalemegdan smo v cerkvi sv. Petke dobili venček iz trave, ki naj bi ščitil naš dom. Danes je bilo v vseh cerkvah, kjer smo bili, po tleh polno trave. Vsak si je iz nje lahko spletel venček.

V cerkvi Ružici je ravno potekala poroka, zato vanjo nismo preveč silili. Sprehod smo nadaljevali po trdnjavi. Ker nismo našli nobene klopce, ki bi bila v senci in seveda prosta, smo se posedli na udobne kamnite klade. Ob robu Kalemegdana smo srečali Ivana in Bojano. V Ulici kneza Mihaila smo se spet ustavili na sladoledu, potem pa mimo francoske ambasade odšli do stolne cerkve.

Mene noter niso spustili, saj sem imel kratke hlače, babica je ostala noter malo dlje, punci pa le na kratko. Tudi tu je bila trava po tleh. Šli smo še do konaka knjeginje Ljubice, katerega si je dalo ogledati le od zunaj. Spustili smo se proti Savi in zavili do Zelenog venca. Vreme se je malo kisalo, padlo je celo nekaj kapelj, vendar hujšega ni bilo.

Počakali smo na Ivana in Bojano, potem pa sem stekel puncama kupit Happy meal v Mcdonaldsa. Odpeljali smo se nazaj do Gliše. Posedeli smo na klopi, delali načrte za naslednji dan, potem pa odšli spat.

ADA CIGANLIJA – 28.5.2007 – Odločili smo se ostati v Beogradu in izkoristiti lep dan, ki se nam je smejal zjutraj. Po zajtrku smo počakali Glišo, potem pa odšli na avtobus. Pri Zelenem vencu smo presedli in se odpeljali do Ade Ciganlije.

Mimo forme vive smo šli ob obali jezera. S puncama sem šel najprej do tobogana, ki pa je bil zaprt. Zato smo sedli na stole pri eni izmed kavarn. Mi smo pili pivo, punci sta dobili sladoled. Potem pa v vodo. Bila je prav topla in uživali smo v plavanju. S puncama sem plaval do boje, ki označuje polovico veslaške proge.

Takoj je do nas priveslal reševalec iz vode in nam ponudil, da gremo v čoln. Opozoril nas je na nevarnost plavanja daleč od obale z malimi otroci. Ni vedel, da sta punci prava delfina. Ležali smo na soncu, se kopali in uživali v sončnem dnevu. Dopoldan ljudi ni bilo veliko, popoldan pa se je naredila kar gneča.

S puncama smo šli še enkrat v vodo, potem pa počakali Glišo. Z njim in njegovo Almo, smo se odpeljali do Zemuna. V gostilni nad Donavo smo naročili ribe. Som, krap ter šaran so bili res dobri, ravno tako ribja čorba ter šobska solata. Vreme se je skisalo, pričelo je pihati, razvilo se je pravo neurje. Ko smo pojedli, smo se odpeljali do že prav dobro znanega Toševega vodnjaka.

Tam smo klepetali ter »krckali« čevapčiče. Punci sta bili utrujeni, tako da sta že kar težko dočakali, da smo se odpeljali nazaj do avtodomov, kjer nas je čakal seveda tudi Vučko.

SLOVO IN ODHOD DOMOV – 29.5.2007 – Po zajtrku sem odhitel v mesto do Zelenega venca in mimo Beogradžanke do zunanjega ministrstva. Hotel sem namreč slikati na pol porušene stavbe na nasprotni strani. Hitro sem naredil serijo fotografij.

Komaj sem se dobro vrnil, že smo se poslovili od Gliše in odpeljali. Le nekaj deset metrov od njegovega »kampa« smo zavili na avtocesto, katere smo se držali vse do Slovenije. Pod Slavonskim brodom nas je ujelo neurje, vendar smo ga srečno prevozili. Ko smo bili iz najhujšega dežja in tudi pihalo ni več, smo se ustavili za kratko kosilo.

Odbrzeli smo do Zagreba in naprej v Slovenijo, kjer smo se na počivališču Grič poslovili. Sedaj do doma res ni bilo več tako zelo daleč.