(13.3.2010)

Je že kdo slišal za deželo Šavrinijo? Je to pokrajina, po kateri so hodili člani bratovščine prstana ali dežela pustolovščin iz kakšne druge fantazijske pripovedi? Dežela pustolovščin nedvomno. Precej bolj kot fantazijska, pa je pokrajina fantastična. In čisto resnična.

Označuje namreč območje Slovenske in deloma Hrvaške Istre, ki se razprostira od vrat Črnega Kala, med Slavnikom, reko Dragonjo in morjem. Ker je pokrajina gričevnata, ne bomo nič zgrešili, če ji rečemo tudi Šavrinsko gričevje ali enostavno Šavrini. Valovanje tam nekje med morjem in nebom je nedvomno odlično za prevetritev telesa in duha.

Zato ni važno, kdaj vzamemo pot pod noge. V vsakem trenutku si navdušen. Če pa bi že moral izbirati… Zgodnja pomlad. Ko se pri nas, visoko pod gorami, še ponuja sneg in mraz zgodaj zjutraj zleze v dvomestne številke, je ob morju prijetno toplo. Vse se prebuja in kar čutiš, kako toplota prodira v kosti.

Kam? Ni veliko za razmišljati. Se ustaviš, pretegneš, zapreš oči (samo za trenutek), vdihneš in rečeš…uau. Potem pa pot pod noge. Kajti danes je ta res dolga, dan pa vsekakor prekratek. Mi smo avtodom prislonili ob zid pokopališča v vasici Gažon (243 m).

Do majhnega parkirišča, ravnine je komaj za avtodom ali dva, najbolj enostavno prisopihamo iz Kopra, na vrhu Šmarskega klanca zavijemo desno in se peljemo še nekaj sto metrov naprej (N45.515288  E13.700945). Ko na levi zagledamo kraj večnega počitka, parkirajmo tako, da nikogar ne motimo. Ne precej bolj živih sosedov, ne tistih, ki sem ob takšni ali drugačni priliki spoštljivo prihajajo.

Verjetno so tudi naše noge zjutraj še precej mrtve. Zato jih je treba razmigati in sprehod skozi vas mimo cerkvice Sv. Petra in Pavla bo ravno pravšnji. Že nekaj metrov pod pokopališčem, nasproti spomenika drugi noriji, bomo zagledali markacije. Jim zaupajmo, nas bodo vodile še lep čas in to čisto prav.

Ko smo že ogreti, pridemo čez dober kilometer do točke, kjer bomo z avtodomom imeli precej več prostora in tudi miru. Smo na razglednem griču, kjer so domačini našli dovolj ravnine za preganjanje domačih in gostujočih žogobrcarjev (parkirišče ob igrišču – N45.524710 E13.693819 ali še bolje malo naprej na desni strani ceste ob počivališču s pojasnilno tablo – N45.525615  E13.692612).

Hodimo po ozki asfaltni cesti, na vseh križiščih in odcepih so dobro vidne markacije, le oči moramo imeti odprte in ne bomo zašli. Ko vas Baredi pustimo za seboj, nas čaka dober kilometer makadamske ceste. Pa ni prav prometna, tako da se nam tudi pod nos ne bo preveč kadilo.

Pod klancem, ki pripelje v vas Šared, zavijemo desno in uberemo smer proti Izoli. Previdno prečkamo glavno cesto in se med vinogradi in oljkami spuščamo vse, dokler markacije ne usmerijo na traso Parancane, nekdanje železnice Trst – Poreč, tik za predorom Šalet.

Nikamor se nam ne mudi, zato se sprehodimo skozenj, že takoj na drugi strani se nam bo odprl pogled na Izolo. Lahko bomo celo ugotovili, če je kakšen znanec v Simonovem zalivu, vsem znano parkirišče je dobro vidno.

Potem pa se spet vrnemo do markacij, jim sledimo mimo pokritega počivališča in ravno, ko ugotavljamo, ali bi teh nekaj zadnjih minut do Strunjana prehodili po trasi bivše železnice ali pa se spustili med vinograde, pot zavije desno navzgor v breg.

Mimo cerkvice se vzpnemo do križišča pri Dobravi, previdno prečkamo cesto in se ob kampu Belvedere napotimo proti vršičku Ronek. Kot bi hodili po Toskani, je bila naša ugotovitev. Le, domoljubno seveda, vseeno malo lepše. Pot zavija desno in se po kolovozu nad klifom ogne najvišji točki.

Ko nas odloži na cesti, ji sledimo le kratek čas, potem pa nas markacije nedvoumno usmerijo desno. Hodimo nad klifom, visoko nad zalivom Sv. Križa ali bolj priljubljeno – Mesečevim zalivom. Nekaj previdnosti ni odveč, na kar opozarja že tablica, da tu stopamo na lastno odgovornost.

Če imamo časa dovolj, se lahko spustimo po stezi tudi do morja. Mi ga glede na smele načrte seveda nismo imeli za odmet, zato smo markacijam sledili do Strunjanskega križa, od tam zavili levo navzdol do cerkve sv. Marije, si na hitro ogledali njeno notranjost, potem pa pozdravili strica Nikota.

Se res že kar predolgo nismo videli. Pa tudi tokrat nismo imeli časa več kot za kratek klepet. Se mu je mudilo, nam pa seveda tudi. Smeli načrti za popoldanske pohode, so tako samo napeljali misel na ponovna snidenja. Čim prej in za več časa. Vrnili smo se do križa in markacijam sledili navzdol nad klifom.

Posamezne barke so kazale, da se tudi morje prebuja, huda burja preteklih dni pa je le še neprijeten spomin. Do zdravilišča v Strunjanu (komaj kakšen meter nad morsko gladino), katerega v tem času ravno obnavljajo, bomo iz izhodišča hodili dobre tri ure.

Mi smo si ukradli čas le za odtis štampiljke, potem pa smo prvemu cilju že mahali v slovo in se ob morski obali usmerili proti solinam. Da bi hodili po isti poti nazaj, nam ni prišlo na misel, raje bomo klobasali naokoli, dokler špila ne bo na svojem mestu.

Prečkamo kanal preko mostu, se usmerimo desno in ob mislih o nekdaj kar težkem solinarskem življenju hodimo do ceste. Tu se lahko usmerimo desno in se nad Pacugom in skozi Fieso pod klifom podamo do Pirana. Če pa so noge že vsaj malce utrujene, pot še dolga, predvsem pa želodčki neusmiljeno priganjajo, bo bolje slediti levi nogi.

Za kampom zavijemo desno, sledeč tablam za kolesarsko pot in skozi podhod pod glavno cesto proti Portorožu spet pridemo na traso Parancane. Vzpnemo se do predora Lucan, sicer najdaljšega predora na celi njeni poti in se na drugi strani mimo Avditorija spustimo v Portorož (tri četrt ure).

Mi smo si tam vzeli nekaj odmora za kosilo. Kalamari na žaru, odličen kruh z olivami in pomfri smo, že po tradiciji, v ribji kantini Lelas Patricija poplaknili z refoškom, potem pa čez cesto stopili do obale. Bežno srečanje s sodelavcem je bilo pravo presenečenje, imitacija karibskega raja, pa kvečjemu razlog za nasmeh.

Kako se bomo vrnili na izhodišče, je seveda naša stvar. Sonce je bilo še visoko, nekaj počitka pa je dalo voljo za nadaljevanje. Pred koncem kanala Fazan zavijemo proti glavni cesti, jo prečkamo in gremo po Podvozni cesti do Liminjanske ceste. Zavijemo desno na slednjo in ji sledimo do industrijske cone s trgovskimi centri Tuš in Merkur.

Sedaj bomo morali zdrobiti prvi manjši orientacijski oreh. Gremo nad centri in le nekaj deset metrov, preden cesta po kateri hodimo na križišču ostro zavije desno, zavijemo levo v breg. Smer naj nam bodo rastlinjaki nad nami. Po nekaj deset metrih vzpona, se proti rastlinjakom odcepi cesta levo. Sledimo ji.

Vzpenjamo se po cesti navzgor, sledimo glavni cesti in se držimo bolj desno. Če bomo v dvomu, naj nas ne bo strah vprašati, domačini so prijazni, kot je prijazen svet okoli njih. Smer so vasi Mala Seva, Malija in Šared. Najhujši vzpon se pred Malo Sevo konča, spet nas čaka bolj ali manj valovanje.

Na glavno cesto zavijemo desno, gremo skozi vas in naprej do vasi Malija (225 m). Resda bi se dalo dolino tudi presekati proti Šaredu, toda kdo bi iskal poti in steze, če je cesta udobna, pa tudi hrbet po katerem hodimo je razgleden kot le kaj. V Maliji zavijemo levo, na glavni cesti gremo spet levo.

V vasi Šared (252 m), pa je pred nami nov orientacijski vozliček. Pred prvimi hišami zavijemo desno v vas. Že čez nekaj deset metrov se desno ostro nazaj odcepi cesta proti vasi Cetore. Nekaj korakov naprej, pa bo pravi odcep. Če hočemo raziskovati.

Če ne, gremo naprej in na drugem odcepu desno mimo nogometnega igrišča, pri cerkvici sv. Jakoba levo in po klancu navzdol nazaj na makadamsko cesto, kjer bomo spet pri jutranjih markacijah zašpilili klobaso. Te poti nazaj čez vas Baredi je za približno dva kilometra več.

Pa da ne bo kdo mislil, da prva nima pomanjkljivosti. A o njih malo kasneje. Midva z Bojanom, sva že kmalu nad Lucijo potegnila naprej. Da punce ne bi zašle, sva jim s konci opeke, najdenimi za cesto, risala puščice. Pa le do Šareda. Tam sva namignila naj počakajo, da prideva ponje. Jim ni bilo treba dvakrat reči. Je bilo hoje za mlade noge dovolj. Za dva bikca pa še ne.

V Šaredu sva na drugem odcepu (prvi zavije, kot je bilo že rečeno, proti vasi Cetore), zavila desno. Na robu vasi bi lahko zavila levo in prišla do prej omenjene cerkvice sv. Jakoba. Toda kaj, ko nisva vrabca, da bi si lahko privoščila pogled iz zraka. Zato sva korak zastavila bolj desno. Pot se najprej malo spušča, pa spet ravno toliko vzpne.

Odcepom proti dolini in zaselku na levi ni za verjeti. Ko pa se malo za njim pot razcepi in se nakazuje spust, je potrebno zaviti levo na makadamsko cesto. Ta postaja vedno slabša, ko pridemo mimo samotne kmetije, postane vse skupaj razmajan kolovoz. Ta nas pripelje v dolino. Že ob spustu se razgledamo, tako da bo orientacija lažja.

Lepo se vidi cesta, ki od mejnega prehoda Dragonja pelje na preval pod vasjo Šmarje, levo od njega je vas Gažon, pod njo pa vasica Sergaši. V dolini zavijemo levo in uberemo eno izmed poti do Sergašev. Najbolje, da gremo na prvem razcepu, ob večji stavbi, desno.

Lahko sledimo poti desno v gozd ali pa, če le ni preveč blatno, korak usmerimo ob vinogradu in se po strmem kolovozu povzpnemo do prve hiše. Tu se začne betonska cesta, ki nas pelje proti centru vasi. Držimo se levo in nad vasjo pridemo na ozko betonsko cesto, po kateri se vzpnemo do vasi Gažon.

Če smo parkirali pri pokopališču, smo čisto prav. Pot nas bo namreč odložila pri spomeniku drugi svetovni vojni (iz Portoroža slabe tri ure kar hitre hoje). Tako, pot je za nami. Dobrih 28 kilometrov uživanja. Kdo bi si tega ne želel? Pa saj ni težko. Kot vedno, je le potrebno zastaviti prvi korak. Potem je vse lažje…