(12.9.2010)

Preteklost je kot debela knjiga iz katere se učimo za naše dni in hkrati vanjo dopisujemo nauke za potomce. Toda zapisi iz knjige so ob bičanju sil narave in na prepišnem času zgodovine dostikrat zabrisani, celo izgubljeni. Takšna mesta ljudski glas kmalu spet napolni. Spletejo se legende in pred nami zrastejo silni Ajdi, ki so nekoč vladali tem krajem. Predvsem pa jasno zasije obraz čarne lepotice – Ajdovske deklice.

Dejstvo je, da so Ajdi na naših tleh res nekoč živeli, bili so prebivalci rimskega imperija in zato dokaj omikani, krščansko verujoči. Ko pa je v petem in šestem stoletju našega štetja rimski imperij začel razpadati, so med staroselce zasekala kot meč številna divja, barbarska plemena, ki so vdirala in plenila po do tedaj mirnih dolinah.

Goti, Huni, Langobardi in kasneje še nebodigatreba Slovani, so pognali Ajde v beg. Nekateri so povezali cule in pobegnili v tuje kraje, drugi so mir našli na skritih varnih lokacijah, kjer so imeli dogajanje v dolini vedno na očeh. Ajdna je torej kar pravšnja. Visoka vzpetina nad Savsko dolino je bila neosvojljiva trdnjava s prepadnimi stenami in čudovitim razglediščem, ki pa je hkrati ravno pod vrhom ponujala dovolj ravnega prostora za nekaj hišk in cerkvico.

Kako so se sukale usode zadnjih naseljencev, ne vemo. Pa saj tudi ni važno. Je pa skoraj zagotovo res, da so se zadnji naseljenci pomešali med slovanska plemena, ki so poselila izropane doline. Zato se nekaj njihove krvi pretaka tudi po naših žilah…

In ko bomo sedeli na tem čudovitem razgledniku, tam ob ostankih preteklosti, si bomo lahko v mislih risali podobe visokoraslih orjakov. Zidovi pred nami bodo oživeli, zaslišali bomo govor, tuj, a vseeno tako domač. Nekje zadaj se bo slišal vrisk otrok, pomešan z blejanjem ovc in prasketanjem ognja. Tedaj se bomo zavedli, da smo…doma.

Najhitrejši vzpon na Ajdno je iz vasi Potoki pri Žirovnici. Vas je stisnjena pod pobočje, zato prostora za parkiranje ni prav veliko. Še najbolje bo, da avto pustimo ob glavni cesti, tam tudi avtodom verjetno ne bo nikogar motil (46.413601 14.125952; 555 m). Previdno prečimo cesto in gremo skozi podvoz pod železniško progo ter na drugi strani levo proti vasi.

Če smo z osebnim avtomobilom, se lahko po ozki asfaltni cesti tudi zapeljemo in pred vasjo na levi strani, tako da nikogar ne motimo, parkiramo (46.415847 14.122166; 585 m). Vzpnemo se do najvišjega mesta vasi, kjer se desno ob potoku Srednik odcepi pot, ki že po metru ali dveh postane mestoma precej raztrgan kolovoz.

Mimo zadnjih hiš se vzpnemo do velikega golega prostora, namenjenega spravilu lesa. Tu se cepi več strmih traktorskih vlak, mi zavijemo na skrajno desno. Markacij tu še ni. Kar dobro grizemo kolena in nič ne pričakujmo, da bo strmina kmalu popustila. Ko naša pot zavije levo, ji lahko sledimo.

Morebiti pa se bo bolj prijazno pustiti zapeljati stezici, ki se odcepi desno. Ta se nekaj višje ponovno sreča z vlako, katero pa samo prečkamo in še naprej sledimo stezi. Ko se svet nekoliko položi, se pred nami ponovno cepijo poti. Držimo se bolj desno, na smreki nas prva tablica usmeri tako, da bo prav.

Markacije so še vedno redke, tablice pa nam na mestih, kjer bi se lahko porodil dvom, pokažejo, kje naprej. Ko nas ena od njih usmeri desno, naredimo še nekaj korakov, potem pa ujamemo stezico. Nad nami se že pokaže strma skalna stena. Zložno se vzpenjamo, dokler ne pridemo na izrazito stezo, kjer zavijemo desno.

Pot naprej ni ravno zahtevna, nekaj previdnosti pa bo potrebno. Pobočja pod nami so strma in vedno bolj prepadna. Ko pridemo na greben, lahko po komaj vidni stezici zavijemo desno do razgledišča. Gornjesavska dolina leži pod nami, Mežaklja nad Jesenicami in veriga Julijcev za njo, obujajo spomine in vabijo.

Vrnemo se do markirane steze in se po ozkem kamnitem prehodu podamo proti arheološkemu najdišču. Postojimo ob zidovih, pojasnilne table ob vhodu v cerkev nam razkrijejo, kako so potekala arheološka dela in kako je bila naselbina videti nekoč. Vsekakor čas za postanek.

Za cerkvijo se lahko napotimo naravnost na vrh (1064 m, uro hoje z izhodišča). Če pa se nam pot zdi prestrma, pobočje prečimo in se nato po grebenu vzpnemo do razglednika. Takšnega bomo le težko našli kje drugje, saj je vrh kot izpostavljen balkon visoko nad Savo. Zato si bo že treba vzeti čas in v miru užiti to podobo raja pod seboj.

Potem pa se lahko vrnemo po poti prihoda nazaj v dolino, ali pa izlet še malo podaljšamo. Vsaj do Valvasorjevega doma ali celo dlje, tja proti Stolu. Če smo vrtoglavi, se vsekakor spustimo po že znani poti navzdol mimo ostankov zgradb. Ko smo pod stopnicami, ne zavijemo v smeri Potokov, temveč gremo pod steno naokoli do sedla med Ajdnama.

Do sem se lahko spustimo tudi direktno z vrha, po dobro zavarovani poti. Vendar pa jeklenice in klini vodijo strmo čez steno, tako da pot ni za vrtoglave, čelada in samovarovalni komplet pa tudi ne bosta nič odveč. Na naši desni strani, za žičnico, je skalni vršiček, Mala Ajdna. Z nje je čudovit pogled na vršno pobočje Ajdne in strmo steno pod vrhom.

Toda sicer kratki vzpon je mestoma zahtevno brezpotje. Še posebej ob misli na prepadne stene pod nami. Zato naj se ga loti le tisti, ki že ima izkušnje s takšnimi podvigi in ni vrtoglav. Komaj vidna stezica gre po levi strani vršička. Čez prvi strmi del gremo naravnost, pomagajo nam udrte stopinje. Nato zavijemo desno na vršni greben.

Naravnost bo malo težje, saj skale med travo ne dajejo ravno zanesljivega oprijema. Levo bo lažje, a bolj izpostavljeno, desno nekoliko težje, a malo manj zračno. Do vrha je le še nekaj metrov (nekaj višinskih metrov manj kot velika sestra; pet minut s sedla). Da je povratek bolj zahteven kot vzpon, verjetno ni treba poudarjati.

S sedla med Ajdnama se napotimo proti Valvasorjevemu domu. Najprej nas markacije usmerjajo po stezi v smeri visokega grebena Karavank. Ko prikorakamo do kolovoza, zavijemo desno. Po nekaj minutah hoje prečkamo makadamsko cesto in po široki in dobro označeni stezi prisopihamo do Valvasorjevega doma (1181 m; slabo uro hoje z Ajdne).

Naprej ali nazaj, to je sedaj spet povsem naša odločitev. Bomo že sami vedeli, kako bo najbolj prav. Če gremo nazaj, nam je pot že znana. Vračamo se do sedla med Ajdnama, tam zavijemo desno na položno pot, dokler se ne odcepi steza proti Potokom. Po grapi ali stezi – kakor hočemo. Kar prehitro smo spet v vasi (kakšna ura hoje od Valvasorja), do parkirišča bomo pa sedaj že našli…

(11.9.2010)

Stara modrost pravi, da voda pomeni življenje. Tisti, ki se je boril in končno junaško omagal pod težo številnih kozarcev na umazanih tleh vaške gostilne, se s tem sicer ne bi strinjal. Drugače pa bo kar držalo. Dandanes lahko, če že z vodo iz domače pipe nismo zadovoljni, kupimo steklenico ali dve bolj ali manj prozorne tekočine v vsaki trgovini. Izvirsko, mineralno, z okusom, takšnim ali drugačnim. Voda ujeta v nepremagljivo plastično ječo, tiha, ponižana, brez življenja.

Kako drugačna od poskočne radoživke, ki rešena zemeljske ječe zablesti na soncu in čez kamenje odskaklja navzdol, kamor si sama počasi pregrize pot. Ko jo vidimo, čutimo življenje v njej. In ta živahnost se prelije v nas, ko jo ujamemo v dlani in si omočimo ustnice. Zato si splača vzeti čas in poromati. K vodi. Tam visoko pod gorami.

Izhodišče naj bo Planšarsko jezero na Jezerskem (46.404126 14.515915; 895 m). Parkirišč je okoli njega kar nekaj, tako da težave ne bi smelo biti. Glede na to, da je hoje že tako komaj za dober sprehod, nima smisla tiščati bližje. Napotimo se po cesti proti cerkvi sv. Andreja in se ob tem ozrimo proti Ravenski Kočni.

Od tu je na strme kamnite špice eden najlepših pogledov. Ko jih opazujemo, kako v svoji mogočnosti silijo visoko v nebo, se zavemo lastne neznatnosti. Pri cerkvi se lahko, če nas čas preveč ne žuli, ustavimo na pokopališču. Pretresljiv je pogled na nagrobnike, ki objokujejo številne smrti, tudi otroške, v prejšnjih stoletjih. Trenutek za razmislek o smislu in minljivosti.

Potem pa gremo navzdol, ob glavni cesti. Ko se desno odcepi kolovoz, mu lahko sledi tudi naš korak. Nad precej zapuščeno domačijo zavijemo levo in pri kmetu Anku desno mimo čudovite kapelice. Do sem pridemo tudi, če gremo po glavni cesti od omenjenega kolovoza še nekaj metrov naprej in zavijemo prav tako desno na makadamsko cesto sledeč tablicama za Ankove slapove in izvir mineralne vode.

Vzpenjamo se mimo dveh vikendov. Za kolovoz, ki se odcepi levo, se še ne zmenimo, temveč gremo naravnost, čez potok in preko velikega obračališča. Še enkrat bo treba čez potok, nato pa kar strmo navzgor. Ko se kolovoz razcepi, se držimo levo. Krepko grizemo kolena vse do mesta, kjer se levo odcepi stezica in tablica označi, da smo prav. Lahko pa še prej stopimo na nasprotni breg, kjer nad poseko užijemo razgled.

Stezica proti slapovom je ozka in se ponekod podira, zato nekaj previdnosti ne bo odveč. Bi bilo čisto brez potrebe, da se oddričamo navzdol. Pod seboj zagledamo spodnji slap, širši, visok komaj nekaj metrov. Pravi lepotec pa nas čaka višje. Gornji slap kot tenak curek pada deset metrov globoko (1250 m, štirideset minut hoje).

V vročem poletju je lahko odlična osvežitev, zanimiv pa je nedvomno v vsakem letnem času. Da posedimo in opazujemo vodo, ki v večnem kroženju vedno znova prihaja. Čas za misel, hitro in bežečo. Komaj dobro pride, je že ni več. Vračamo se po isti poti do kolovoza in navzdol. Ko drugič prečkamo potok, zavijmo na razdrti kolovoz desno.

Do Jezerske slatine bomo od slapu našteli za slabih dvajset minut korakov. Če je sušni čas, se zna zgoditi, da iz vrtin ne bo teklo prav nič. Če pa bomo imeli nekaj več sreče, bomo lahko sami presodili, kakšen je okus. Znanstvene analize pred časom niso kazale, da bi bilo v vodi kaj posebnega. Toda eno je sestava, drugo pa okus. In ta je dober.

Zato se nič ne čudimo, če bomo srečali ljudi, ki jo hodijo točit v raznorazne steklenice. Gorenjcem je nedvomno dobra že zato, ker je zastonj. Okusi so različni, zato mora poskusiti vsak sam. Nam je bila tista iz vrtine s kovinskim tulcem boljša, res prava slatina. Mimo Anka se napotimo navzdol, po makadamski cesti vse do asfalta.

Tega lahko prečkamo in če je travnik sveže pokošen uberemo bližnjico proti jezeru. Drugače pa gremo desno in pri avtobusni postaji zavijemo na cesto proti jezeru. Kakorkoli že, na parkirišču zašpilimo klobaso. Poplaknili smo jo, pred slabe pol ure, vsekakor z dobro vodo.