PRIČETEK POTEPANJA – 5.8.2011 – Nismo se slepili, da bomo zgodnji in naša predvidevanja so se izkazala za točna. Ko je bilo končno vse pripravljeno, smo pomahali babici, zavili na avtocesto in peljali do Maribora. Tam smo parkirali blizu pokopališča (46. 519374 15. 691766) mesto nam je bilo že znano, še bolj pa avtodom poleg nas.
Peter je bil že tu, sanjal je svoje sanje. Tudi naju z Majo je kmalu zmanjkalo, dekleti sta zaspali že med vožnjo.
HOHE WAND WIESE, KLOSTERNEUBURG – 6.8.2011 – Ko sem se zbudil, je bilo jutro še kar zgodnje. Počasi smo se kobacali iz postelj, nekateri prej, drugi malo kasneje. Petru in fantoma sem pokazal, kje je v bližini zanimiva škatlica, potem pa smo že peljali v smeri Šentilja.
Ker sta gospodinji ugotovili, da smo dan poprej nekaj stvari pozabili, je bilo nujno navigacijo nastaviti na bližnje trgovske centre. Toliko jih je bilo na kupu tam na Pobrežju, da si je vsak lahko izbral svojega. Natočili smo še gorivo, nato pa peljali proti Dunaju. Postanki so bili kar pogosti, povezani s počitkom, kakšno kavico kofetaric in pa brskanjem na dokaj nenavadnih krajih. Tako pač je.
Peter je včasih ostal malo zadaj, pa ga ni bilo težko počakati. Ko smo pripeljali na Dunaj, smo bili že povsem skupaj, navigirali smo čez mesto, peljali mimo Schönbrunna in skozi predmestja do velike poseke na dokaj strmem pobočju. Pozimi je tu manjše smučišče, poleti pa letno sankališče. Prav oblegano. Parkirali smo na drugi strani ceste (48.229542 16.200870) in se takoj napotili adrenalinu nasproti.
Vsak je dobil karto za štiri vožnje in dobro smo jih izkoristili. Zavirali smo bolj malo, zato nas je na ovinkih premetavalo sem in tja. Toda ravno v tem je zabava. Jaz sem eno vožnjo spustil zgolj zato, da sem naredil nekaj dobrih fotografij deklet, katerima so ob drvenju lasje plapolali v vetru.
Po drugi strani pa Martina in Žan nista bila pri volji za takšno zabavo, zato sta nas zgolj opazovala od spodaj. Svoje karte sta odstopila Nejcu in Živi, ki sta zato lahko večkrat vriskala ob spustu v dolino. Fino. Midva z Ajdo sva ob čakanju pobrala še Žana in skupaj smo se peš odpravili ob progi po pobočju navzgor. Že doma rešena uganka je tu dobila svoj epilog.
Naredili smo fotografijo na robu gozda, nato pa med spustom ujeli v objektiv še zadnje spuste članov naše odprave. Med tem, ko sta gospodinji delali kosilo, sem s Petrom in fantoma odšel do meje Dolnje Avstrije. Še malo naprej smo na otroškem igrišču plezali na visoki borovec, seveda zato, ker je bila nekje zgoraj pripeta škatlica z listom, na katerega smo se vpisali.
Bolj star, bolj nor, bi lahko kdo rekel. In še kako prav bi imel. Nekaj idej smo imeli o tem, kako naprej. Končno smo se odločili, da si gremo pogledat enega od samostanov v bližini, potem pa skočimo še v bazen. Navigacije smo nastavili na Klosterneuburg in do tja vijugali po precej zaviti cesti.
Postanek pri cerkvici v vasi Hintersdorf ob poti je bil kratek, zgolj za hiter pogled in fotografijo, potem pa smo že peljali naprej. V Klosterneuburgu smo parkirali na manjšem parkirišču blizu samostana (48.309229 16.326121). Tam je že stal avtodom, torej tudi za naju ne bi smelo biti težav.
Pohiteli smo do samostana, saj me je skrbelo, da ne bi bili prepozni za ogled. Na blagajni so nas potolažili, da smo pravočasni, ponudili celo možnost spremembe »imperialne« ture in nas nato opremljene z audio vodiči poslali v sobane, kjer je nekoč ordiniral celo presvetli kralj. Nič posebnega, marmorna dvorana in nekaj soban.
Hitro smo bili naokoli, poslušati se nam itak ni dalo vsega, kar bi nam človečki, zaprti v malih škatlicah v naših rokah, radi povedali. Bili smo si enotni, da se je glede na to, da so bile vstopnice za nas brezplačne, splačalo. Drugače pa je vstopnina daleč nad vrednostjo videnega.
Mimo poroke, ki se je še vedno odvijala na dvorišču, smo se vračali do samostanske cerkve, pogledali vanjo, nato pa že stopali po pobočju hriba nazaj proti parkirišču. Majo sem malo gnjavil, ker kamere ni vzela s seboj. Pa toliko zanimivih prizorov. Zato se je pri avtodomu jezno obrnila in šla nazaj posnet nekaj prizorov.
Mi smo se med čakanjem sprehodili naokoli, nato pa odpeljali nekaj sto metrov proč, na parkirišče pri Happylandu (48.310691 16.329744). Poleg je tudi kamp, zato smo možnost, da bi tu prespali, povsem črtali iz seznama. V »veseli deželi« smo takoj zasedli ležalnike ob zunanjem bazenu.
Voda je bila hladna, kar streslo nas je, ko smo zaplavali. V vročih poletnih dneh prijetna osvežitev. V dokaj oblačnem vremenu pa smo kmalu ugotovili, da bo bolj prijetno namakanje v notranjem bazenu. Tam so vsake toliko z valovi ustvarili vzdušje morja. Ko se je zunaj shladil tudi zrak, sta ženki prenesli naše stvari na ležalnike noter.
Otroci so se igrali, lovili, znova lezli eden drugemu na rame in se kot srednjeveški vitezi bojevali. Seveda tudi puberteta tu igra vedno bolj pomembno vlogo, zato kakšna opazka, kdo ima koga rad, ni izostala. Tastari smo med tem gruntali kako naprej, delali načrte, preigravali možne poti.
Ko se je zapiralni čas začel neusmiljeno približevati, smo tudi mi vodni zabavi dali slovo, na parkirišču ujeli v objektiv veliko luno ob temnem zvoniku samostanske cerkve, nato pa že peljali skozi obrobna naselja Dunaja proti Stettnu.
Nekateri kraji so nam bili zelo znani, še posebej pristanišče, od koder smo pred meseci odpluli na izlet do Bratislave. Parkirišče pred fosilnim svetom je bilo prazno, na samem, nič ni kazalo, da bo kdo tu motil nočni mir (48.366401 16.359091). Malo smo še poklepetali, nato pa si z borovničkami voščili lahko noč.
FOSSILIENWELT, WOLKERSDORF – 7.8.2011 – Zjutraj sem se odločil za rekreacijo. Ostali so še spali. S skirco sem se poganjal do Leobendorfa, kjer je v krogu skritih vrsta škatlic različnih velikosti. Jutranje razgibavanje je bilo uspešno, do muzeja pa sem se tudi uspel vrniti še pravi čas.
Vedeli smo, da je prvo vodenje točno ob uri odprtja in res nas vodička ni prav dolgo čakala. Da je (skoraj) naše gore list, bi tako morali že nekako pričakovati. Popeljala nas je po parku, razlagala o zgodovini zemlje, tega območja in nas predvsem presenetila z navedbo, da je bilo tu nekoč morje.
Bolje rečeno njegovi obronki, kjer so v slanih obmorskih bazenih med mangrovami odlično uspevale školjke. Te so se nabrale na morskem dnu in fosilizirale, kar je bilo med multimedijsko razlago in grmenjem videti v največji dvorani. Za njo smo ob zgodovinskem traku nadaljevali do tunela s prikazom plasti izkopavanja in predstavljenimi posameznimi najdbami, šli pod razglednim stolpom in mimo polj za izkopavanje.
Na koncu smo videli še razstavo zanimivih primerkov najdb, med drugim tudi kopijo največjega najdenega bisera. Ob omembi približne cene smo seveda ostali odprtih ust. Največji fosilni biser je bil ob velikanki videti prav drobcen. Čeprav je bil njen pomen za to območje nedvomno vsaj tako velik.
Seveda otroci samo z razlago in videnim nikoli niso zadovoljni. Roke si morajo umazati vsaj do komolcev. Zato smo kupili potne liste za kopanje in se zapodili do velikega peskovnika. Dobili smo orodje za sejanje mivke, videli, kaj sploh iščemo in že se je naše pol ure začelo. Na enem koncu so biseri, na drugem fosilni zobje morskih psov. Bomo kaj našli?
Seveda smo bili podobni rudarjem, med tem, ko smo rili po mivki in ljubosumno pogledovali proti sosedom. Da bi le ne našli kaj več kot mi… Po pol ure smo imeli polne vrečke biserov in zob morskih psov. Da bi se v tem skrivalo kakšno bajno bogastvo, se nismo slepili, vseeno pa se nam je dobro zdelo.
Otroci so od nadzornika izkopavanj dobili še po enega ali dva bisera, potem pa smo se že ukvarjali z načrti, kako otroke brez prevelikih izgub pretihotapiti mimo trgovinice na izhodu. Bolj ali manj uspešni smo bili, tako pač je. Novopečeni zasvojenec Peter se je odločil, da bo s celo družino ponovil vsaj del moje jutranje rekreacije (itak, da so potem obleteli cel krog).
Pri nas otroci ne delijo norosti očeta, zatorej smo mu le pomahali, si obljubili skorajšnje snidenje, potem pa po postanku v Korneuburgu že peljali proti Wolkersdorfu. Tam smo parkirali ob bazenu, ki premore menda najdaljšo široko drčo v Avstriji (48.385231 16.509019).
Na izi smo naredili kosilo in se ravno pripravljali za odhod do bazena, ko je priletel tudi Peter. Izmenjali smo nekaj besed, jim voščili dober tek, potem pa že poiskali najboljša mesta v senci. Danes je bilo kar vroče, sonce je pripekalo in zato se mu ni bilo dobro pretirano razkazovati. Voda je bila še kar topla, drča zanimiva, zato je bilo zabave zadosti.
Še posebej, ko sta se nam pridružila tudi Petrova fanta. Potem so otroci pozabili na nas tastare, čisto po svoje so se zabavali v čofotalniku. Smo bili kar zadovoljni, da imajo družbo in da so se tako odlično ujeli. Vreme se je malo spreminjalo. Vsake toliko se je povsem pooblačilo in ko smo v zraku že čutili nevihto, so se oblaki znova raztrgali in od hude ure ni bilo nič.
Ko se je ura že prevešala v večer, je postajalo hladneje. Še nekajkrat sem se spustil po drči, preplaval nekaj dolžin v bazenčku, potem pa tudi sam sledil drugim, ki so že odhajali. Tokrat se oblaki niso razkadili. Ravno, ko sem stopal proti avtodomu so padle prve kaplje. Peter se je prestavil poleg nas, sklenili smo ostati tukaj, nobenega »šundra« ni bilo, torej bo tudi noč mirna.
Pred njo smo se po plohi odločili za sprehod. Odšli smo skozi Wolkersdorf, do železniške postaje. Tam smo nekaj časa igrali vlogo potnikov, ki čakajo na prvi vlak, potem pa že šibali nazaj. Seveda so otroci glasovali za večerni kino, tastari pa smo ta čas potrpežljivo čakali v drugem avtodomu, klepetali o vsem mogočem in si tako krajšali ure do spanja.
Ko so se odvrteli zadnji metri filma, je bil čas za menjavo. Dan je bil ravno prav naporen, da smo hitro omahnili vsak v svojo posteljo.
MUSEUMSDORF NIEDERSULZ, MUZEJ PRAZGODOVINE – 8.8.2011 – Večerna zabava je terjala svoj davek. Dekletoma se ni dalo pretirano hitro skočiti pokonci, Majo je bilo pa itak treba vsak dan znova buditi. Zaspanka. Tako sem zjutraj s Petrom in Nejcem naredil rekreativni krog s skircami do bližnjega Obersdorfa in nazaj.
Po krajšem postanku na železniški postaji smo se odpravili do kolesarske poti, ki so jo poleg informativnih tabel obeležili tudi z velikim železnim kolesom. Da bi tega poganjal, bi potreboval pa že moč Herkula. Vrnili smo se do avtodomov, jaz sem naše seveda moral buditi…halo, dan je zunaj! Po zajtrku smo se odpeljali le kakšen kilometer iz mesta in tam ob cesti parkirali.
Tu se konča power trail, gre za malce odpuljeno različico geocachinga, kjer je ob cesti na vsakih sto šestdeset metrov (ali kakšnega več) postavljena škatlica. Začeli smo na koncu, pri številki 140, jaz sem po treh imel vsega zadosti, danes nas je čakalo še marsikaj zanimivega. Peter pa…zasvojen, kaj se more.
Pomahali smo si, nato pa že navigirali proti kraju Niedersulz, kjer stoji pravi muzej na prostem (48.485257 16.675264). Kmečka vasica s svojimi resničnimi zgodbami kmetov, mlinarjev, kovačev, gostilničarjev. Res zanimivo. Le da je že med tem, ko smo stopali skozi prvo hiško, začelo zunaj kapljati. Vedno bolj.
Na koncu se je ulilo in že sam prehod od hiške do hiške nam je prinašal močo v čevlje. In še kam drugam. Kdo je bil kriv, da so dežniki ostali v avtodomu, se nismo mogli zediniti, kdo bi šel ponje, pa tudi ne. Pred nami so se razkrivale usode preteklosti, ki niti ni bila tako oddaljena. Vzeli smo si čas, predstavitev nas je kar prevzela. Ljudje so bili ponekod predstavljeni z imeni, priimki, slikami, osebnimi izpovedmi.
Čudili smo se življenju nekoč, stopili do kmečkega dvorišča. Ob tem so se budili tudi nekateri spomini in dekletoma sem v trgovini izpred desetletij pripovedoval zgodbe o podobni zadružni trgovinici v Naklem. Tam nam je moja stara mama kupovala žvečilne, znane »cigarete«, z bratrancem in sestričnami pa smo zbirali karte in se potem doma šli neskončne partije »vojne«.
Tudi oblike in vzorci nekaterih škatlic so nam bili znani. V gostilni smo se čudili, zakaj je bil šank za leseno mrežo. Verjetno so bili pivci tu kar razboriti, gostilniški pretepi pa nekaj običajnega. Mimo cerkvice smo se vzpeli v gornjo muzejsko ulico, kjer je tudi živa kmetija. Tu naokoli letajo goske, prašiči krulijo v ogradi, zajčki skakljajo. Seveda je bilo zato zabave za otroke dovolj.
Pridružil se nam je tudi Peter in skupaj smo raziskovali še hiške s prikazom vinarstva. Potem pa je on že ušel naprej, mi pa smo počasi mimo časov reformacije prišli do novejše zgodovine ob vhodu. Beneševi dekreti, smrtni marš ob pobegu pred komunizmom na Češkem, temne plati bližnje zgodovine.
Pogledali smo si razstavo gumbov, jaz sem zakrožil še do vaškega pokopališča in nekaj hišk v srednji vrsti, potem pa smo že stopali proti parkirišču. Dež je počasi ponehal, le velike luže so še spominjale na dopoldansko močo. Čas je bil za kosilo. Po njem smo se odpeljali proti kraju Asparn an der Zaya, tam našli pravo pot do muzeja prazgodovine ob gradu Asparn, parkirali in se odpravili proti vhodu (48.588369 16.491387).
Na blagajni sta dekleti dobili vprašalnike, odločili smo se, da si najprej ogledamo notranjost gradu in razstavo v njegovih prostorih, potem pa skočimo še na ogled prazgodovinskih bivališč za gradom. Šli smo skozi veliko vhodno dvorano v nadstropju, reševali kviz in ob tem opazovali ostanke preteklosti.
Ko smo zavili v del razstavnih prostorov, ki jih je opredeljevala določena barva, je začelo glasno tuliti. Alarm. Toda mi se nismo ničesar dotaknili. Do nas je prišel Peter z družino in skupaj smo se nasmejali prebrisanim idejam o tem, zakaj se je alarm sprožil. Ko sem odšel do blagajne še po vprašalnike za Nejca in Žana, pa sem ostrmel.
V pritličju je bilo polno gasilcev, pred gradom njihovih avtomobilov. Receptor mi je pojasnil, da se je sprožil požarni alarm in se celo pošalil, če sem morebiti kadil. Pa kaj še? Ogledali smo si razstavo zelišč, ki so nekoč zaradi svojih posebnosti veljale za čarovniške rastline, raznih mask.
Šli smo mimo številnih vitrin z ostanki keramičnih posod, orožja. Spoznavali življenje davno pred izumi, ki danes oblikujejo naš vsakdan. Videli smo makete bivališč in rešili kviz do konca. Otroci so zanj dobili živopisne kamenčke, potem pa smo po nasvetu receptorja že odhiteli do kovačije na odprtem delu muzeja.
Tam je samo danes potekal prikaz kovaških spretnosti. Opazovali smo žareče oglje in težavno kovanje izdelkov brez katerih si nekoč skoraj niso mogli predstavljati življenja. Ko se je ura že močno približala času zapiranja, smo se mimo recepcije napotili do avtodoma. Večer je vabil na sprehod po mestecu.
Lokalne znamenitosti smo spoznavali s pomočjo namigov ob iskanju stopenj multicacha. Zanimivo. Ko so naša dekleta obupala, smo se preostali odločili, da jo mahnemo čez polje do rdečega križa. Ravno prav smo se premigali. Pri križu smo obrnili in se vrnili tja, kjer naj bi se končal naš multi. Sredi polja? Nekaj ni v redu.
Še enkrat smo prebrali tekst in kmalu mi je bilo jasno, da sem tekst prevajal malce površno. Odšli smo do spomenika, nedaleč od parkirišča, in popravili napako. Sedaj smo morali le še zaokrožiti okoli gradu in že smo škatlico držali v svoji roki. Večer je minil tako, kot že kar nekaj njih poprej.
Tastari smo klepetali, otroci pa zijali kot začarani v ekran. Vsakomur svoje. Okoli devetih so začeli okoli nas kapljati avtomobili, predstava v bližnji gostilni jih je privabila. Med tem, ko smo njihov prihod še slišali, pa nas pri odhodu skoraj niso več zmotili. Smo že spali…
ČAROVNICE, SCHLOSS WILFERSDORF, NONSEUM, MIKULOV – 9.8.2011 – Zjutraj, tam enkrat po zajtrku, smo se odvlekli do vhoda. Seveda po tem, ko so otroci dodobra preizkusili igrala pred gradom.
Pričakal nas je isti receptor. Tokrat nismo zavili desno na stopnice, temveč smo odšli naravnost v park. Tam so pripravili rekonstrukcijo bivališč vse od časov, ko so naši davni predniki, oblečeni v kože, na žar vrgli mamutov šnicel, do časov Keltov. Še posebej njihovo svetišče je bilo zanimivo, z rogatim bogom vred.
Preproste zemljanke lovcev in indijanski šotori na začetku so nas peljale čez zgodovinska obdobja do koč, pri katerih smo kar izbuljili oči. Otroci so skakali naokoli in se v lovu zabavali po svoje. Loki, pripomočki za kuho, ležišča. Vse je bilo videti, kot bi Brkati som ravnokar vstal z ležišča. Tastari smo poznavalsko občudovali gradbene dosežke izpred tisočletij.
V kovačiji je bilo danes vse mirno, kovači so se tu potili zgolj dan poprej. Zlate sončnice so že lovile tople sončne žarke, ko smo se še zadnič ozrli na nenavadno naselbino in jo mahnili do avtodoma. Vožnja do Mistelbacha ni bila dolga, parkirali smo na velikem parkirišču nekoliko nad muzejskim centrom MZM (48.576832 16.574330).
Spust do muzeja ni bil pretirano dolg, na vhodu pa nas je pričakala nekoliko mrka gospa. Čisto v skladu s tem, kar nas je čakalo. Najprej smo zavili do osrednje razstave. Čarovnice tako in drugače. Ali vse kar ste hoteli vedeti o preganjanju čarovnic v srednjem veku, pa si niste upali vprašati.
Malo nas je sicer motilo, ker so bili vsi teksti v nemščini, toda z nekaj domiselnosti, smo tudi kakšno jezikovno luknjo preskočili. Obleke čarovnic, njihovi amuleti, knjige, pripomočki za čaranje, zelišča. Čarovniški procesi, izpovedi in pisma ujetih čarovnic in čarovnikov. Mučenje, zasmehovanje, kazni.
Kruti srednji vek. Čeprav je verjetno vsak čas grozen, če ga le gledaš z neke zgodovinske distance. Najbolj nas je pretresla predstavitev, kjer na filmu poslušaš izpovedi »čarovnic«, zapisanih v inkvizicijskih knjigah. Ob tem se dejansko postaviš v njihovo kožo in tako sam izbiraš, kako boš odgovoril.
Priznal ali zanikal, norel ali prosil za milost. Saj končno je bilo vseeno. Če nisi podlegel že med mučenjem, si končal na vislicah ali grmadi. Številke o čarovniških procesih in številu čarovnic so bile zastrašujoče. Pentagrami, nagrobniki, posledice »čaranja«. Noro. Toda ko bi vedeli, kaj nas še čaka.
Pustili smo se namreč zapeljati razstavi Hermanna Nitzscha in njegovih umetnij iz Duerckheim kolekcije. Kako opisati zadevo? Ni priporočljivo za mladino pod 15 let in tiste s slabimi želodci. Umetnost pa podobna »umetniškemu« vrtanju s svedrom v koleno pred leti na slovenski obali. Kri, kri in še enkrat kri.
Okrvavljena platna, stene, oltarji. Slike z njegovih performensov, kjer ljudi obmetavajo z živalsko krvjo, organi, kjer v preddverju eminentne dunajske stavbe v prašiča nad enim od akterjev vedno znova tlačijo in mečkajo živalske organe, dolivajo kri, mešajo in tlačijo ter prenašajo sem in tja. Komu slabo? Kaj bi šele bilo, če bi gledali film.
Veliko bolj umirjena in za okus povprečnega smrtnika sprejemljiva je bila razstava Michaela Kosa Random Noise. Slike, narejene iz prepognjenih zemljevidov, kamniti bloki, »sešiti« skupaj. Zanimivo. Vrnili smo se na parkirišče, kjer so se dekleta začela ukvarjati s kosilom, jaz pa sem sledil Petru in fantoma do razgledišča nad vinogradi.
Zanimivo, toda tistega, zaradi česar smo prišli, nismo našli. Malo poklapano smo se vrnili na kosilo, po njem pa odpeljali proti severu. Med vožnjo je Peter kar naenkrat zagledal tablo z oznako za avtodom in hkrati ugotovil, da je poleg tudi znamenitost, vključena v našo kartico.
Seveda smo obrnili in parkirali pred dvorcem Wilfersdorf v istoimenskem kraju (48.585907 16.645970). Hitro smo našli zaklad, skrit v bližini, potem pa že točili vodo v vse možno, kar smo našli. Na hitro smo v bližnjem stranišču še izpraznili stranišča in bili tako preskrbljeni za lep čas. Razstavo v dvorcu o družini Liechtenstein smo si ogledali na hitro, prav veliko zanimivega namreč ni bilo.
Jaz sem se sprehodil še skozi domovinski muzej, ki pa deklet s svojo dokaj skromno zbirko ni pretirano pritegnil. Je bila pa gospa, ki je o posameznih eksponatih znala povedati marsikaj, toliko bolj zanimiva. In tudi nadvse prijazna. Hvaležno je vzela še kartice in označila, da smo jih obiskali. To jim veliko pomeni, od vsakega obiskovalca verjetno tudi nekaj dobijo.
Ker se je dan že krepko prevešal v popoldan, se nismo smeli nič obirati. Odpeljali smo naprej do kraja Herrnbaumgarten. Kraj je malce odštekan, kar nakazujejo že ob prihodu v vas vrvi z obešenimi nogavicami. Nas je bolj zanimal muzej Nonseum (48.697261 16.679697).
Gre za razstavo najbolj nenavadnih in norih izumov. Nekaj jih je bilo domače pameti, nekaj uvoženih. Ob razlagi pri vsakem izmed njih, si je bilo mogoče ogledati tudi film, kjer so igralci demonstrirali uporabo. Trobenta z namerilnikom, da igralec lahko točno zadene ton, rokavice z belimi in črnimi prsti za lažje igranje klavirja.
Sesalec, ki ga pumpaš ob hoji, največja zbirka lukenj v gumbih, kosilnica z ovco, avtomat za pleskanje ograje, različne izvedbe sank, izjemno uporaben ročni tuš, pisoar, ki ga potegneš nad straniščno školjko, polavtomatski prst za vrtanje po nosu, maslo v stiku, naprava za navijanje nudlov, ni da ni.
Ura je bila že čez čas zapiranja, mi pa smo še kar raziskovali zanimive (beri nore) izume. Nismo hoteli ničesar izpustiti. Do meje ni bilo več daleč, mogočni grad sredi mesta Mikulov pa je kazal, da do našega cilja tudi ne. Parkirali smo pred Billo, potem pa avtodoma raje prestavili na parkirišče pri neke vrste športnem centru in bazenih (48.801493 16.633565).
Odlično izhodišče za raziskovanje mesteca. Pravo smer nam je kazal grad, tako da zgrešiti nismo mogli. Prišli smo do zgodovinskega trga v samem centru, jo mimo kipa Svete Trojice mahnili do informacij, od tam pa na obzidja gradu. Notranjost bo počakala do naslednjega dne, je bilo le malo pozno, da bi bila vrata še odprta.
Ajda je prva našla zakladek na razglednem balkončku, bil sem prav ponosen nanjo. Vreme se je v trenutku poslabšalo, veter in pršenje sta odnašala dežnike in bičala v obraz. Pri sinagogi na drugi strani gradu smo razmišljali kam. Ker se je slabo vreme končalo tako, kot začelo, smo sklenili, da se še danes vzpnemo na Kozi Hradek, komaj omembe vredno vzpetino blizu centra.
Zato pa toliko bolj razgledno. Vzpon ni bil naporen, le Žan se je nekam zaplezal, ko je iskal čisto samosvojo pot do vrha. Nas je kar malo zaskrbelo. Pa se je le rešil iz mišnice in srečno prišel za nami. Stolp na vrhu je bil zaprt, razgled pa zato nič manj lep. Sveti hrib na drugi strani mesta nas je izzival. Tako zelo, da smo ugotovili, da bo za vzpon še danes dovolj časa.
In smo šli. Mimo židovskega pokopališča smo se spustili znova v center, stopali mimo grobnice Dietrichsteinov in na drugi strani ob križevem potu znova zagrizli v strmino. Da je razgledišče priljubljeno, je kazalo veliko število sprehajalcev. Ravno smo si dobro razmigali noge, ko smo bili že na vrhu.
Sprehodili smo se mimo kapel in šli še naprej do cerkvice, ki so jo obnovili z evropskimi sredstvi. In jo potem gladko pustili osami in propadanju. Neverjetno. Obrnili smo in na griču ugotovili, da je tu skrit tudi zakladek. Toda morali bi že ob vzponu šteti kipe v kapelah križevega pota.
Maja in Martina sta s seboj vzeli še Živo in med spustom so izpolnile nalogo. Mi smo med tem sedeli na vrhu, opazovali sončni zahod in že malo brskali naokoli. Dva zaljubljenca sta si na klopco v bližini prinesla celo buteljko vina. Romantično.
Ko smo dobili podatke, smo izračunali koordinate, v temi lomastili naokoli in potem pod skalo na travniku pod vrhom našli škatlico. Juhej. Prižgali smo baterije in se napotili proti osvetljenemu mestu pod nami. Sprehod po mestnih ulicah pozno zvečer je bil zanimiv, tako zelo, da sva ga s Petrom še malo podaljšala.
Potem pa odšla nazaj v avtodom na klepet. In spanec. Dan je bil dokaj naporen.
MIKULOV, MORAVSKI KRAS – 10.8.2011 – Pomežikali smo zaspano v jutro in po zajtrku odšli proti centru. Grad nas je vabil že od dneva poprej, sklenili smo si ga ogledati. Plačali smo karte in nato iz razgledne ploščadi opazovali mesto, ki se je prebudilo.
Z vodičko smo odšli v notranje prostore gradu. Ker originalne opreme ni ostalo veliko, so v sobane postavili razstavo posameznih slogov, od gotike, prek renesanse, baroka… Pohištvo in slogovno različni predmeti od časov, ko so Dietrichsteini grad zgradili, so bili vsekakor zanimivi in predvsem tudi poučni.
Vodičko smo spustili naprej, zato smo lahko hitro naredili še kakšno fotografijo. Za spomin seveda. Naše popotovanje skozi čas se je nadaljevalo v galeriji nekdanjih lastnikov gradu. V temačni vitrini je bila razstavljena mrliška obleka Margarete Francesce Lobkowicz iz tretje generacije mikulovskih Dietrichsteinov.
Videli smo strelne tarče, vaze, sanke, mizice in stole. Čez dvorišče smo se sprehodili v knjižnico z vrsto starinskih knjig, globusov. Vsekakor zanimivo. Sledil je ogled razstave vinogradništva. Mikulov namreč leži na Južnem Moravskem, ki je tudi vinorodna pokrajina.
Največja znamenitost je poleg velikih preš nedvomno ogromen sod, ki je lahko vseboval kar 1014 hektolitrov vina. Manjše preše, sodi in sodčki, kadice. Vse, kar dober vinogradnik potrebuje. S tem je bilo vodenje zaključeno, karte pa so nam omogočale še ogled razstave v kleti gradu.
Na poti do vhoda smo se začudili nenavadnemu spomeniku. Lobanji na klečečem človeku. Še bolj smo se začudili Ajdi, ki je v lobanjo zlezla. Ne moreš verjeti. Sem že razmišljal, kako bodo morali razrezati neprecenljivo umetniško delo, da jo dobijo ven, ko se je sama splazila iz bronastega objema.
Po stopnicah smo se spustili do predmetov, ki kažejo na prisotnost Rimljanov in Germanov v tem območju. Polomljeni glavniki, razbiti in celi ostanki keramičnih posod, nakit, okostja, stekleničke, orožje, kovanci. Drugi so bili hitro mimo, midva z Živo pa sva si vzela čas. Naju je zgodovina kar pritegnila.
Rekonstrukcija germanske koče prikazuje opremo in tipične predmete, ki so jih pred stoletji uporabljali. Znova pod oblačnim nebom smo se čez glavni trg sprehodili do parka pod mestom, tam poiskali angela brez rok…hm, le kako smo vedeli zanj. Nato pa stopali proti avtodomu.
Peter je raziskal eno izmed trgovin v centru, jaz sem odšel po pivo in nekaj malenkosti v Billo. Potem pa smo po zgodnjem kosilu že mahali Mikulovu v slovo in peljali proti Brnu. Mislil sem, da ga bomo obvozili, pa temu ni bilo tako. Skozi center, tik pod katedralo na griču, smo peljali v največji gneči.
Da se ne bomo ustavljali, je bilo sklenjeno že predhodno. Velikih mest si na tem popotovanju res nismo želeli. Ko smo se izvili iz gneče, smo spet lažje zadihali. Peljali smo do mesteca Blansko in pred njim zavili v smer proti Moravskemu krasu. Takoj za zavojem smo se sprehodili do kipa Aresa, nato pa nadaljevali vožnjo do parkirišča za avtobuse pri Skalnem Mlynu (49.361977 16.709866).
Maja je naredila pozno kosilo, jaz sem poklepetal z nemškim avtodomarjem, nato pa smo skupaj s Petrom odšli na sprehod. Najprej nas je čakalo nekaj vzpona, ko smo šli mimo spomenika Fratišku Krenku, pa se je steza začela počasi spuščati. Hoje je bilo kar nekaj, toda ob prijetnem klepetu smo komaj opazili, da smo že pri veliki udornici Macocha.
Stopili smo na zgornje razgledišče in ob pogledu v globino se nam je kar zavrtelo. Približno 140 metrov pod nami je bilo konec navpičnice. Pofotkali smo globino, sami sebe nad njo, ugotavljali ob pogovoru s starejšim moškim, da si slovanski jeziki res niso tako daleč vsaksebi, nato pa že prepričevali gospodično pri prodajalni sladoleda, da zapira ravno malo prezgodaj.
S sladoledi v rokah smo se po stezi začeli spuščati do spodnjega razgledišča, od koder se je lepo videlo mesto, kjer bomo naslednji dan stopali prav po dnu udornice. Spust smo nadaljevali do ceste, po kateri smo mimo (ali seveda skozi) Hudičeva vrata (Čertova branka) šli do spodnje postaje žičnice in vhoda v jamo Punkevni. Tu bomo šli jutri v podzemlje.
Čakalo nas je še dva kilometra hoje do našega avtodoma. Hoja ob vodi, pod visokimi stenami, skoraj že v mraku, je bila skrivnostna. Našli smo zakladek, posvečen enemu izmed speleologov, nato pa nadaljevali s hojo. Utrujenost je otroke minila takoj, ko so skočili v avtodom in začeli pripravljati vse za večerni film.
Midva s Petrom sva odšla pa še malo naprej. Hodila sva mimo vhoda v jamo Katerinska in višje iskala zaklad. Jaz sem ob tem skozi neverjetno nizko luknjo zlezel v jamo, ki se je po nekaj deset metrih zaključila z zaprtimi vrati. Ob vrnitvi je Peter že našel zakladek in sicer na drugi strani ceste. Vrnila sva se do parkirišča, od tam pa sem sam švignil po poti navzgor.
Znova sem šel do spomenika Krenku, tam izračunal koordinate škatlice in nadaljeval skoraj do udornice. Navigacija me je malo sprehajala sem in tja, preden sem končno našel pravi štor. Ko sem jo mahal nazaj, je bilo vedno bolj temno, noč je legala na zemljo. Zadnji spust sem v popolni temi pretekel, kot blisk šinil čez parkirišče in že v avtodomu dobil prijetno hladno osvežitev.
Klepet se tokrat ni tako zavlekel, utrujenost nas je že zmagovala, naslednji dan pa bo treba zgodaj vstati. Zaradi zasedenosti smo izlet v jamo rezervirali že en teden prej.
JAMA PUNKEVNI, OLOMOUC, VEČERNI LITOMYŠL – 11.8.2011 – Zjutraj smo jo najprej mahnili do turističnih informacij, kjer smo kupili karte, blagajničarka pa nam je po ponovitvi gesla izročila tudi veliko leseno skrinjo. Se ve, zakaj.
Po zajtrku smo se kar toplo oblekli in se odpravili peš do vhoda. Že od dneva poprej smo vedeli, koliko nam bo vzela hoja, zamuditi nismo smeli. Tako je bilo nekaj živčnosti, saj se je Živa odločila, da bo ravno danes dan začela s cmerjenjem in počasno hojo. Vseeno sta z Majo prišli pravočasno, volja se je vidno izboljševala.
Že smo se s svojo skupino napotili v podzemlje. Najprej smo prišli v galerijo, kjer smo izvedeli osnovne podatke o sami jami in njenem odkrivanju. Hkrati so se že tu »pokazale« nekatere nenavadne oblike, na katere je kot po navadi v takšnih luknjah, vodička navdušeno opozarjala. Stopali smo naprej mimo zrcalnega jezerca, kapnikov različnih oblik in velikosti je bilo res veliko.
Šli smo skozi veliko dvorano, gledali, do kod je nekoč segla voda. Ob spustu smo videli dva kapnika, stalagmit in stalaktit, ki sta bila tik na tem, da se združita. Toda ne bosta se nikoli, kot je pojasnil vodič, saj vode tu ni več in sta tako prenehala rasti. Romeo in Julija, itak. Velike zavese, katedrala, kapnika, ki sta bila videti kot vazi. Eden je na vrhu imel čisto ravno površino.
Tunel nas je pripeljal na dnevno svetlobo. Kar jo je na dnu udornice Macocha sploh bilo. Izvedeli smo, kako je do udora prišlo, kakšna je globina, kako so pred stoletji prilezli tu doli. In pa seveda zgodbo o imenu. Macocha namreč pomeni mačeha. Ta naj bi hotela svoje pastorke vreči dol. Ko so njeno namero razkrinkali, se je v globino vrgla kar sama. Sledilo ji je še veliko življenja naveličanih posameznikov. Žalostno.
Znova smo proniknili v podzemlje in prišli do čolničev. Z enim od njih smo se odpeljali po jamskih rovih. Včasih je bilo treba kar popaziti. Ko sem se enkrat preveč obračal, sem jo dobil malo po glavi. Pa nič zato, kamnu se menda ni nič poznalo. Tudi nekaj kapnikov je zdrselo mimo nas. Na pol poti smo naredili postanek in si ogledali še enega od suhih rovov.
Tudi ta je bil poln kapniškega okrasja, lepi beli stalagmiti, stebri in zavese, nas niso pustili hladne. Super. Vrnili smo se do čolna in odpeljali po rovih naprej iz jame. Tam smo se še pofotkali, lovili otroke, ki so nam ušli v trgovino in se nato pogajali o tem, kaj je »nujno« treba kupiti. Odnesli smo jo z netopirčkom na rezini kapnika. Huh.
Čakal nas je še pohod nazaj do Skalnega mlyna, kjer smo znova zavili do turističnih informacij, še enkrat povedali geslo in v leseni zaklad odložili mojega prvega potovalnega hroščka. Pivce za živce. Potem pa že odpeljali s parkirišča. Plačila parkirnine ni zahteval nihče, ponujali pa denarja tudi nismo. Spet na glavni cesti, smo se usmerili proti Olomoucu.
Ceste so bile takšne kot pri nas. Torej dokaj v redu. Dokaj. Je šlo pa zato precej gor in dol, levo in desno, sem in tja. Ker mi je navigacija odpovedala poslušnost, sem sledil Petru in ga le včasih po postaji povprašal, če smo še prav. Maja, ki je vožnji sledila po zemljevidu, je zatrjevala, da je vse v redu. Skozi gozdove in vasi, mimo vojaških območij, radarjev in nepreglednih polj, smo prispeli v Olomouc.
Eno od turistično najbolj podcenjenih mest, ga oglašuje Lonely planet. Bomo videli. Predlagal sem parkiranje ob ulici, kakšen kilometer ven iz centra. Pa smo bili prehitro mimo. V samem centru smo o kakšni luknji, po možnosti še brezplačni, lahko le sanjali. Ko smo se že drugič ali tretjič obrnili naokoli, je Peter zapeljal iz centra.
Parkirali smo na makadamskem parkirišču, v bližini cementarne. Ni bilo ravno elitno mesto, za pripravo kosila pa čisto dobro. Po njem smo se premaknili nazaj, torej nekoliko bližje centra mesta, in za cesto parkirali (49.598102 17.269696). Pod katedralo sv. Venčeslava smo šli proti Trgu republike s Tritonovo fontano in ob njem pokukali v cerkev device Marije snežne.
Na enem od stranskih dvorišč smo zagledali smešnega dinozavra, narejenega iz odsluženih računalnikov, tipkovnic. Potem pa stopali mimo nekdanje jezuitske univerze in teološke fakultete do kapele sv. Jana Sarkandra. Tu so nekoč stali zapori, v katere so v začetku 17. stoletja, v času lokalnega preganjanja kristjanov, zaprli Jana Sarkandra in ga mučili do smrti.
Kapela je res pravi biser, v kleti pa so razstavljeni pripomočki, zaradi katerih je nesrečni Jan smrt storil… Ogledali smo si cerkev sv. Mihaela in Dominikanski samostan, zlezli v zvonik, kjer pa razen zvonov nismo videli ničesar. Polkna so bila zaprta, zato z razgledom ni bilo nič. Spustili smo se do Gornjega trga in šli mimo vodnjaka Juliju Cezarju do mestne hiše.
Del nje je tudi astronomska ura, znamenita zaradi upodobljenih delavcev. Originalna ura je bila med drugo svetovno vojno uničena, kakšna bo motivika po drugi svetovni vojni, pa je jasno. Spustili smo se do cerkve Svetoho Morica, ogromne gotske zgradbe, jo obkrožili in nič več kot to, potem pa vrnili na trg s Herkulovim vodnjakom in stolpom Svete trojice, ki je tudi del Unescove kulturne dediščine.
Vanj se je nabasala skupina japončkov in notri so bili tako dolgo, dokler ni končno vodiču kapnilo, da zunaj čaka še veliko ljudi, ki bi radi vstopili. Pod mrkimi pogledi so poševnookci odrajžali naprej, mi pa smo se po hitrem ogledu ločili. Peter se je odločil popoldne zapraviti z zakladolovom, mi pa smo imeli druge želje in načrte.
Spustili smo se na Dolnji trg in šli mimo Neptunovega vodnjaka in Marijinega kužnega znamenja. Med ozkimi uličicami bi se skoraj izgubili, nato pa smo le našli pot, ki nam je bila že znana in mimo nekdanjega jezuitskega učiteljišča stopali proti katedrali sv. Venčeslava. Seveda smo si jo ogledali, z relikviarijem vred, nato pa že stopali nazaj proti avtodomu.
Hoteli smo najti tudi zakladek, katerega koordinate smo dobili pri cerkvi. Vendar nam nikakor ni uspelo, tudi nama z Ajdo, ki sva na trgu pod cerkvijo ostala malo dlje, žal ne. Iz Olomouca smo se odpeljali proti mestecu Litomyšl. Iz mesta smo se izvili brez težav, vožnja po vzporedni cesti pa je bila prav prijetna. Nič nismo pogrešali hitrejše sosednje asfaltne kače.
V mestu Litomyšl smo zapeljali povsem v središče mesta in parkirali na Smetanovem trgu (49.869633 16.311812). Seveda imena ni dobil po mlečnem izdelku… V večernem soncu smo se sprehodili ob čudovito pisanih hiškah, zavili pri spomeniku skladatelju Smetani do gradu. Sence skulptur ob njem so risale nenavadne sence.
Čez zanimiv park s skulpturo štirih deklet, ki se igrajo v vodi, smo šli mimo cerkve Proboštsky chram nazaj do Smetanovega trga. Odpeljali smo se proti kraju Nove Hrady, kjer stoji tudi istoimenski dvorec. V večernem mraku smo parkirali ob ribniku z račkami (49.851957 16.143878), z Majo sva se sprehodila tudi do vhoda v dvorec.
Zaokrožila sva še po kraju, vendar je bilo naše parkirišče videti kar v redu, zato za premik ni bilo niti volje, niti potrebe. Ko se je na začetku drevoreda ustavil avtodom, smo že vedeli, da je Peter. Pokazali smo mu, kje smo mi našli mesto in čisto zadovoljen je parkiral za nami.
NOVE HRADY, LITOMYŠL, HRADEC KRALOVE – 12.8.2011 – Zjutraj sta bili dekleti kar zgodaj pokonci. Ali pa smo bili vsi pozni. Kakor gledaš. Račke so ju zanimale, sprehod pa ne. S Petrom in fantoma smo odšli mimo vhoda v grad in nad kolesarskim muzejem do senčnice nad vodnjakom na zadnji strani griča.
Ko smo se vrnili do avtodoma, sta bila v hiški ob parkirišču že dva mladinca in pobirala parkirnino. Seveda smo jima brez težav dali tista dva evra. Ko pa sta začela moledovati, da bi avtomobile prestavili na sicer povsem praznem parkirišču, smo hitro ugotovili, da angleško ne znata.
Zato smo se pogovarjali kar tako, vsak po svoje in na koncu nekako sporazumeli, da avtodome pustimo kjer so, po ogledu pa se čim prej odpeljemo. Po zajtrku smo odšli do vhoda v grad, kupili vstopnice in počakali na začetek vodenja. Grad je nekdanji lastnik po razpadu vzhodnega bloka dobil nazaj, menda v dokaj slabem stanju.
Z obnovo se je kar potrudil, težje je bilo s pohištvom, saj je to v glavnem izginilo. Zato je danes v sobanah možno videti pohištvo iz češkega muzeja dekorativne umetnosti v Pragi. Po osnovni razlagi o gradu, njegovi zgodovini in lastnikih v pritličju, pod družinskim grbom in obveznim rogovjem številne jelenjadi, smo šli na ogled soban v prvem nadstropju.
Mimo spalnice smo prišli do poročne dvorane z zanimivo pečjo in lestencem. Še posebej pa je bil privlačen bar, ki se je odprl v stranski omari. Kar dobro založen, samo postregel nam ni nihče. Mone. Kabinet s knjižnico, jedilnica, lep pogled na park pred vhodom v dvorec z balkona. Zanimive ure, ki so odbijale nek drugi čas. Preprosta grajska kapela, porcelan.
Spustili smo se nazaj v pritličje in si tam pogledali še nekaj soban, opremljenih v različnih slogih, kolikor je moje laično oko lahko ugotovilo. Zanimivo. Ni nam bilo žal kron za ogled. Postali smo še pred vhodom, nato pa stopali proti križevemu poti. Ta vodi na grič nad dvorcem, kjer je dejansko stal prvotni grad, kot smo bili seznanjeni med vodenjem.
Ostanki zidov so kazali, da je bilo res tako. Med spuščanjem nazaj proti parkirišču smo nad sabo zagledali mogočnega jelena, ki je poziral kot pravi maneken. Sprehodili smo se še do že znane senčnice in potem ob postajah križevega pota navzdol. Zgornja vrata so bila zaklenjena, zato smo se morali do parkirišča vrniti po že znani poti.
Vozila so ga že skoraj zapolnila, zato nam je bila skrb otroških parkirnih mojstrov bolj jasna. Prijazno smo si pomahali, potem pa smo mi že peljali proti Litomyšlu. Tam smo najprej pred lokalno trgovino ugotovili, da je čas parkiranja močno omejen. Ker bi najini kravici težko skrili med množico osebnih avtomobilov, smo se postavili v kolono in kar dolgo čakali, da smo končno lahko zapeljali na glavno cesto.
Po nekaj sto metrih smo opazili table za parkirišče za avtobuse, jim sledili in ob robu, kjer so bila zarisana tudi mesta za osebna vozila, parkirali (49.871566 16.307058). Napotili smo se čez cesto in skozi mesto do dvorca. Tam smo kupili karte za vodenje po dvorcu, odločili smo se za prvo turo, ki vključuje tudi posebej zanimivo gledališče.
Ker smo do začetka imeli še eno uro, smo se sprehodili po mestu. Znova smo šli skozi nam že znani park s skulpturami, mimo cerkve Vzvišenega križa navzdol proti Smetanovemu trgu. Tam smo firbcali po trgovinah, oropali bankomat, nato pa stopali nazaj proti dvorcu.
V slabi uri vodenja smo videli zanimivo starinsko gledališče in reprezentančne sobane. Sprejemno dvorano, zeleni, modri in vladarski salon, veliko jedilnico. Vse je bilo urejeno tako, kot da bodo nekdanji lastniki ravnokar stopili skozi vrata, dvorne gospodične še s pordelimi lici in gospodiči zadržano vljudni.
Slike na stenah so kot po navadi v takšnih zgradbah prikazovale znane bitke, kraje sveta, ki so nekoč veljali za eksotične, danes pa so nam na dosegu roke. Zanimivo je, da so imeli dve glasbeni sobi in sicer ločeno za gospe in gospode. Morebiti so se že takrat okusi razlikovali.
Ali pa so zgolj gospodje radi v miru pokadili cigaro in ob bolj poskočnih ritmih razdrli kakšno šalo, nevredno občutljivih ženskih ušes. V zadnji sobi ogleda so bile po stenah velike slike konj. Vodič nam je razložil, da so bile stopnice v prvo nadstropje bolj položne in široke, saj so v to sobano gospodje kar prijezdili. Neverjetno.
Sprehodili smo se po križnih hodnikih in tako tudi od zgoraj pogledali na dvorišče dvorca. Ali zanimiva sončna ura na zidu nasproti nas kaže prav, nismo preverjali. Po ogledu smo odšli iz dvorca in čez dvorišče do sosednje zgradbe. Nekoč je bila to dvorna pivovarna. Ne vem, če danes tu še varijo pivo, se je pa v zgradbi rodil skladatelj Bedrich Smetana.
Pogledali smo si salon, delovno mizo in predvsem tudi spalnico, v kateri je nekoč vekal kasneje tako slavni skladatelj. Spalnica je bila skoraj špartansko preprosta, vendar okusno opremljena, zibelka in postelja za mladinca z varovalno ograjo pa sta kazali na mladost lastnikov.
Bogsigavedi kdaj se je zadnje dete igralo s konjičkoma, ki sta stala ob postelji staršev. Ženski del naše druščine se je odpravil po ogledu nazaj proti avtodomom, moški del pa je šel ob rečici, našel še nekaj skritih škatlic, nato pa zakrožil nazaj na kosilo.
Po njem ura ni bila več prav zgodnja, odpeljali smo se proti severozahodu, naš cilj je bilo mesto Hradec Kralove. Vožnja ni bila kaj posebnega, le na luknje je bilo treba paziti. Ugotovili smo, da je to občasno prav značilnost čeških cest. Lep asfalt, potem pa kar iz nič, gromozanska luknja. Podnevi se jo je že videlo, ponoči je bilo pa treba voziti previdneje.
V mestu smo navigirali povsem v središče in na glavnem trgu pred katedralo ugotavljali, da je parkirišče plačljivo cel dan. Zato smo sklenili, da parkiramo le malo izven najožjega centra. Vendar smo se brez občutka za smer zapletli v labirint ozkih enosmernih ulic, prekritih s kockami in povrh dokaj zaparkiranih.
Pretreseni smo se obračali, kamor je bilo sploh možno in končno seveda pristali znova na osrednjem trgu (50.209290 15.832186). Vsega smo imeli zadosti, parkirali smo in plačali nočno pavšalno tarifo, ki pa vseeno ni bila pretirano visoka. Sprehodili smo se do stolpa ob katedrali, vendar moči za vzpon nismo imeli. Je pa Peter v grmovju ob stolpu zagledal torbico in jo izročil ženski, ki je pobirala vstopnino.
Že čez minuto ali dve je bila na mestu policija, ki jo je prevzela v nadaljnjo obravnavo. Mi smo stopili v katedralo sv. Duha in si jo ogledali, potem pa je Peter sklenil, da skoči naokoli in poišče še kakšen zakladek. Toda tokrat je doživel družinski upor, zato je moral pot pod noge vzeti kar sam. Dekleta so se sprehodila po mestnem trgu, mimo kužnega znamenja, zanimivih pisanih hišk in nazaj.
Midva z Nejcem pa sva poiskala spomenik papežu Janezu Pavlu ll., nato pa ob spremstvu Žive in Martine odšla za Petrom. Saj ga vendarle nismo mogli pustiti samega. Zaokrožili smo do reke in še malo naokoli nazaj, našli Petra in potem skupaj pot v večernem mraku nadaljevali do avtodoma.
Tokrat smo se uspešno izvili iz mestnega središča, nato pa sledili navigaciji po lokalnih cestah do kraja Teplice nad Metuji. Tam smo našli parkirišče pri vhodu za skalno mesto (50.595136 16.148229). Večer je minil tako kot njih večina. Ker so prijatelji naslednji dan odhajali nazaj proti domu, smo si seveda imeli še marsikaj za povedati, med tem, ko so bili otroci seveda povsem okupirani z risankami.
SKALNA MESTA – 13.8.2011 - Zjutraj smo se zbudili v zoprno jutro. Takoj smo vedeli, da bo s seboj treba vzeti tudi dežnike. Parkirišče se je počasi polnilo, parkirni mojster pa nas je gledal malo postrani. Končno si je opogumil, stopil do nas in začel bolj z mahanjem kot jezikom razlagati, da se bomo morali prestaviti. Ni nam bilo jasno, zakaj.
Toda ker je zagotavljal, da bomo plačali enako, smo se končno vdali in zapeljali na bližnje avtobusno parkirišče. Parkirni mojster je prišel za nami in nam skušal dopovedati, kakšno uslugo nam je naredil, saj bi za tako bogato odmerjeni prostor morali avtobusarji plačati precej več. Mi smo samo zmajali z glavo in si mislili svoje. Kdo pa nas je silil sem?
Oborožili smo se z anoraki in dežniki in jo mahnili proti vhodu. Najprej nas je čakal vzpon skozi gozd. Krajši postanek pri nekakšnem zavetišču je bil potreben, da smo ujeli sapo in počakali, da je prenehalo rositi. Ko smo jo mahnili naprej, so se končno začele kazati skalne špice, tablice so nam namignile, katere zanimive oblike se razkrivajo.
Stolpi so se dvigali v nebo in izginjali v meglicah. Ogromni skalni bloki so bili naloženi eden na drugega. Desno od nas so se kot v nebo vzpenjale strme stopnice. Seveda smo jo ubrali navzgor, peljale so proti gradu Strmen. Oziroma skalam, kjer naj bi nekoč stal. Ko smo gledali skico gradu, kar nismo mogli verjeti, da je na strmih skalah nekoč stala mogočna utrdba.
Stopnice so bile sprva dokaj široke, z izogibališči, na koncu ožje, nad sedelcem pa že tako ozke, da bi bilo srečevanje že zelo težavno. Z vrha bi se moralo verjetno videti daleč. Tokrat smo z eno roko lovili dežnike, se z drugo držali za ograjo in razmišljali, če navzdol ne bo preveč spolzko. No ja, nekaj se je že videlo, vendar je pogled izveneval v meglicah, skalne špice pa so kar nekako izginile med drevjem pod nami.
Previdno smo se spuščali nazaj do poti in se usmerili še višje, proti pravemu naravnemu skalnemu mestu. Ob poti so tablice še vedno usmerjale naše poglede. Naložena skladovnica sirnih kolutov, sova, sekira, skalne oblike so res burile domišljijo. Naša naloga je bila, da smo pogled usmerili tja, kamor je želela tablica in velikokrat smo res lahko razbrali obliko, ki je spominjala na indijanca, psa ali celo državne simbole.
Vreme je bilo še vedno kislo in nič nismo vedeli, kako se bo še sukalo. Vhod v samo skalno mesto so stražila vrata, sicer na široko odprta, pa vseeno. Ozka soteska med visokimi navpičnimi stenami je bila res nekaj, kar ni za zamuditi. Počutili smo se kot palčki v deželi velikanov.
Krožna pot nas je mimo strmih skalnih sten ter novih in novih zanimivih stolpov, votlin in zagozdenih skal pripeljala do vhoda v mesto. Peter se je tu odločil, da bodo počasi odšli proti avtodomu in se začeli vračati v smeri Avstrije. Moja prigovarjanja in moledovanja njegovih otrok niso nič zalegla, tudi vreme, ki je bolje kazalo, ga ni prepričalo.
Saj po svoje sem ga pa razumel, pred njim je bila še dolga pot. Jaz sem zadnji krog pretekel še enkrat, saj sem skalne špice skušal ujeti še v nekoliko boljši svetlobi. V najožji del skalnega mesta sem se vrnil z Ajdo, skalne stene, ki so se v ožinah skoraj stikale, so bile ob vpadu sončnih žarkov videti prav čarobno.
Vrnila sva se do Maje in Žive. Skupaj smo se vračali do pod gradu Strmen in malo nižje na razcepu poti zavili proti skalnemu mestu pri Adršpachu. Hoje je bilo kar nekaj, toda stopati po gozdu je bilo prijetno. Šli smo mimo izvira in ob velikih balvanih začudeno zmajevali z glavo. Razpasla se je navada, da okoli naložijo veje in vejice, kot da ga želijo podpreti. Čudaško.
Delno je bil svet okoli nas močvirnat, vendar je bila na teh delih pot narejena iz lesenih desk. Zato mokri nismo bili. Smo pa malo pogledovali v nebo. Znova se je pooblačilo, nič nismo vedeli, kako se bo še vreme sukalo do večera. Znova smo prišli do višjih skalnih špic, začeli smo se vzpenjati in spuščati, v pomoč so nam bile stopnice v obliki lestev.
Pot je tekla mimo zaliva jezerca, ki leži prav sredi tega skalnega mesta. Po njem se je možno celo popeljati s čolnom. Toda ko smo videli ceno, nas je minilo, mahnili smo jo naprej do slapu in nato skozi skalno mesto dalje. Znova so se pred nami nizale različne zanimive oblike, od znanih zaljubljencev, župana in njegove žene, do glave pume.
Ker je tu mimo hodil tudi Goethe, znani nemški pisatelj, so se mu Čehi poklonili s spomenikom in spominsko ploščo. V skalni kapeli je bil opomin na številne alpiniste, ki so med plezanjem po stolpih strmoglavili v globino. Žalostno. Mi plezati nismo imeli namena, raje smo se sprehajali skozi ožine, široke ravno za širino telesa, opazovali strme špice in skale na njihovem vrhu.
Čudežno so kljubovale težnosti. Vreme se je znova popravilo, skalne špice, obsijane s svetlobo, so bile res čarobne. Tudi ta pot je bila krožna, počasi smo se obrnili nazaj in hodili proti skalnemu jezeru. Blagajna je bila že zaprta, pot pa še ne. Vzpeli smo se do jezerca, čolnar je sklenil narediti še eno furo, tako, na črno.
Cena je bila ista, mene ni prepričala. Pa tudi dekleti sta spoznali, da nima smisla. Vrnili smo se nazaj na stezo in se med vračanjem še enkrat približali jezeru. Čolnar je ravno odrinil, peljal mimo nas, naredil za ovinkom obrat in se čez kakšnih deset minut s svojo skupino vrnil do pristanišča, kjer smo počivali.
Med tem je navrgel nekaj podatkov o jezeru in skalnih špicah naokoli. Sedaj sem vedel, da je bila naša odločitev pravilna. Čakalo nas je še nekaj stopnic navzgor in navzdol, pot je bila zvečer veliko bolj samotna. Ko smo hodili čez močvirje, smo se ustavili in napokali borovnic. Brusnice pa še niso bile zrele.
Ko smo znova prišli do razcepa poti, so dekleta odkorakala proti avtodomu, jaz pa sem se še enkrat vzpel na grad Strmen. Tokrat je bilo vreme lepše, dežnik bi bil čisto nepotreben. Povrh sem bil sam, zadnja obiskovalca sta se ravno spuščala, ko sem stopil na vrhnjo ploščad. V večernem mraku sem ujel nekaj pogledov naokoli, potem pa se tudi sam vračal po strmem pobočju do steze in skozi gozd do vhoda.
Ker smo bili cel dan na poti, je bil seveda čas za pozno kosilo ali bolje rečeno večerjo. Na parkirišču smo bili sami. Polnih želodčkov smo odpeljali mimo Adršpacha, mrak se je zgostil, noč je prišla. Peljali smo proti severu, navigirali proti Poljski meji. Naš cilj je bila tokrat Horni Mala Upa, turistično mestece tik pred mejo, ki še posebej oživi v času snežnih radosti.
Za vzpon proti Snežki je morda bolj znan kraj Pec pod Snežkou, saj je od tu do vrha speljana žičnica. Vendar ta nas ni zanimala, parkirnina pa bi bila vsaj še enkrat višja. Po vzponu na sedlo smo parkirali na enem izmed parkirišč, tik pred mejo, cena za en dan ni bila pretirana (50.746203 15.823647).
Jaz sem se še malo sprehodil po vasi, pokukal na Poljsko stran, nato pa vrnil v avtodom. Stekle so priprave za vzpon, ki nas je čakal naslednji dan, nato pa smo utrujeni od celodnevne hoje in doživetij popadali v posteljo.
SNEŽKA – 14.8.2011 – Zjutraj sem sklenil razčistiti z dilemo, ki me je mučila že zvečer. Namreč nisem bil prepričan, če me ni senzor višine na vhodu na parkirišče označil kot avtobus. Cena za slednjega je kar desetkrat višja, kar pa je že omembe vredno.
Sprehod po kraju mi je pokazal marsikaj zanimivega, ni pa mi dal odgovora na moje vprašanje. Končno sem v bližini parkirišča srečal pravo osebo. Gospodična me je prijazno poslušala, nato pa še bolj prijazno pojasnila, da ne bi smelo biti težav, če pa že bodo, mi bo posodila svojo kartico. Vseeno je z mano stopila do avtomata in ugotovila sva, da bo cena, ki jo je ob poskusu ta pokazal, kar prava.
Ko so bile priprave končane, smo stopili do meje, jo prestopili in na drugi strani stopili na pot Češko Poljskega prijateljstva. Kam iti nam je kazal smerokaz. Ena od puščic je bila debelejša, na njej je bil znan znak. Smo že vedeli, zakaj. Domiselno. Cesta po kateri smo hodili, je prečila pobočja pod Skalnym stolom, ob njej so rasle borovnice in brusnice.
Najprej ujeta v smrekov gozdiček, je kasneje postala razgledna. Na drugi strani doline, tam nad Horni Malo Upo so bila pobočja kar prava za zimske radosti. Pred nami se je dvigoval hrib, nismo vedeli ali bo to že Snežka. Verjetno ne, tako blizu že ne more biti. Ko smo prišli čez Sovi sedlo, sva z Ajdo ušla naprej. Pa ne prav daleč. Le toliko, da sva klepetala po svoje.
Za kočo Jelenko se je pot začela dokaj strmo vzpenjati po pobočju Svorove Hore. To smo prej tako zavzeto gledali. Ko se je svet zravnal, pa se je pred nami res pokazal vrh Snežke. Uf, prav nič blizu ni bil. Med ruševjem je bila izsekana pot, ravno za enega je bilo prostora. Počasi so se nama začeli odpirati pogledi proti Poljski. Kraj Karpacz je bil kot na dlani.
Kje je vrh Czarna kopa, ki sva ga opazila na zemljevidih, sva zgolj ugibala. Več skalnih piramid se je ponujalo. Nisva se preveč spraševala, hodila sva po stezi naprej. Ko se je ruševje razredčilo, se je pot razširila. Ljudi je bilo vedno več. Na vrhu sva stopila v kapelico. Ko sva iskala skrito škatlico, položaja ni bilo težko določiti. Toda gneča…
Takrat pa je eden poleg naju rekel prijatelju…daj že umakni nahrbnik, a ne vidiš, da ne moreta do keška. Smejala sva se skupaj z njim, se vpisala in počakala na Majo in Živo. Skupaj smo se slikali, pomalicali. Dekleti sta šli kupit razglednico in nekaj sladkih dobrot. Potem pa smo že stopali navzdol, na drugo stran, proti koči Slaski dom.
Vendar tu ni bilo več ne miru, ne samote. Nepretrgana kolona se je vila navzgor, eden za drugim, brez prestanka. Oprava pa takšna kot za špancir čez tromostovje v Ljubljani. Razni natikači, celo salonarje smo opazili na ženskih nožicah. Kar za glavo smo se držali. Komaj smo ob poti dokaj v miru našli še eno škatlico, potem pa se že prerivali navzdol.
Uf, široka pot je bila marsikdaj kar preozka. Pri koči so dekleta odšla na travniček v bližini in tam nadaljevala z malicanjem. Jaz sem odkorakal na razgledišče nekdanjega ledenika v dolini Obri dul, potem pa še na poljski strani navzdol do obeležja umrlim gornikom. Dekleti je že zeblo, zato smo po moji vrnitvi takoj odrinili nazaj.
Pod Snežko smo na razcepu zavili levo in se po Poljski strani vračali pod vrhom do že znanega razcepa. Pred nami je hodil par, ki je priboljške stlačil kar v korbo, obut pa je bil tudi povsem neprimerno. Res smo dobili občutek, da na najvišji Češki vrh rine vse, kar leze in gre. Znova smo bili na poti proti koči Jelenka, gneča je bila sedaj precej večja.
Pri eni od piramid smo zgradili svojega malega možica, potem pa že rinili skozi ozek prehod med ruševjem. Stalna srečevanja s pohodniki, ki so še popoldan jurišali proti vrhu, so bila kar sitna. Z Ajdo sva spet ušla naprej, pri Jelenki počakala, nato pa odšla po že znani poti proti sedlu Sovi. Tam sva zavila na razgledni Skalny Stol in potem čez močvirnati Lesni hreben in neizraziti vršiček Czolo spet navzdol do meje.
Maja in Živa sta raje zavili kar navzdol in prečili pobočja čim bolj naravnost proti kraju Horni Mala Upa, kjer smo imeli parkiran avtodom. Do njega sta prišli le nekaj minut pred nama z Ajdo. Po kratkem oddihu je Maja začela pripravljati nekaj za pod zob, sam pa sem skočil na sprehod ob rečici Mala Upa.
Ko sem nižje prišel znova do glavne ceste, sem obrnil in se vrnil navzgor. Pojedli smo, potem pa po plačilu parkirnine odpeljali na Poljsko. Čakal nas je kar dolg spust do kraja Kowary. Tam smo navigirali proti parku miniatur. Vendar pa nas navigacija seveda ni peljala po optimalni poti, temveč smo najprej imeli neprostovoljni ogled mesteca.
Končno smo zapeljali na parkirišče Dolnje Šlezije v malem, se stisnili v kot in ob igranju raznih iger preživeli večer (50.798203 15.833964).
KOWARY, JELENIA GORA – 15.8.2011 – Zjutraj sva bila z Ajdo kar hitro pokonci. Vzela sva skirci in se odpeljala proti glavni cesti, jo prečkala in na drugi strani kmalu prišla do samotne grobnice družine von Reuss.
Videti je bila kar malo strašljivo, tako izgubljena v gozdu. Malo sva stikala naokoli, našla škatlico, nato pa ob glavni cesti poganjala najina dvokolesnika naprej proti Kowarski skali. Imela sva nekaj težav, da sva našla najboljši pristop. Je vse precej zaraščeno. Ajda se je malo mrgodila, no končno sva stala pod velikim balvanom.
Seveda sva se vzpela na njegov vrh, strme stopnice so zahtevale nekaj previdnosti. Odprl pa se nama je lep pogled naokoli. Krkonoše je sicer zakrivala debela plast oblakov, toda kaj zato, Kowary je bil pod nama. Vpisala sva se, nato pa že šibala znova navzdol. Do ceste in skirojev sva sedaj ubrala bolj direktno smer.
Čakal naju je vzpon po cesti proti spomeniku zmage. Vsaj tako sva prevedla Wzgorze Wiktorii. Kasneje je google translate trdil, da gre za Viktorijin hrib. Midva hriba nisva videla, samo spomenik ob cesti. Pa se nisva prav dolgo zadržala. Ko sem prižgal telefon, sem videl, da me je Maja večkrat klicala.
Lastnik parka je zjutraj prišel okoli, jamral, da se moramo prestaviti, da nas bodo zaparkirali in če ne gremo v park, naj se zmigamo proč. Če smo že spali tam, čemur parkirišče ni namenjeno, naj vsaj zdaj ne delamo gneče. Z Ajdo sva na srečo imela do parkirišča bolj ali manj spust. In pred parkom sva imela kaj videti. Gneča je bila res velika, avtomobili so prihajali eden za drugim.
Zato sem na hitro avtodom prestavil nasproti glavne ceste, čim dlje od množic. Tu smo v miru pozajtrkovali, potem pa odšli do vhoda. Pred blagajno se je vila dolga vrsta, na srečo se je premikala kar hitro. Park sicer ni velik, ima pa veliko prednost. Osredotočil se je na Dolnjo Šlezijo in tako predstavlja znamenite zgradbe iz tega okolja.
Cerkve, dvorce, gradove, samostane, cela osrčja vasi, vse v miniaturnem merilu 1:25. Vsak ima možnost, da se pridruži brezplačnim vodenjem po parku, v poljskem ali enem od tujih jezikov. Mi smo se raje odločili za samostojni ogled. S tem smo se izognili največji gneči. Hkrati smo lahko vse bistvene podatke prebrali na pojasnilnih tablah.
Večinoma so zgradbe postavljene v parku, nekaj pa jih je tudi v notranjosti zgradbe, kjer je prodajalna spominkov. Zanimivo je bilo videti vrh Snežke, kjer smo že bili in razmišljati, kaj bomo še videli na svoji poti. Predvsem pa, kam bi se bilo zanimivo vrniti čez čas.
Videli smo, kako poteka izdelava makete in se slikali pred številnimi svetilniki, ki bodo tvorili srce čisto samosvojega parka svetilnikov, nekje na obali Baltika. Ker se nam hodit ni dalo preveč, smo se odpeljali do centra mesteca, parkirali na parkirišču lokalne trgovine. Okoli nas je bilo polno kolesarjev, danes je v bližini potekalo nekakšno rekreativno tekmovanje.
Mi koles nismo imeli s seboj, zato smo vzeli pot pod noge, se sprehodili do cerkve in ravno po končani maši pogledali vanjo. Nato pa po glavni mestni ulici zakorakali po lepem tlaku in ob obupnih fasadah. Te bi namreč nujno potrebovale obnovo, dejansko pravo stilsko preobrazbo.
Center je bil na praznični dan dokaj zapuščen, nobenega življenja. Spraševali smo se, če je med tednom sploh kaj drugače. Pri mestni hiši smo obrnili in se vrnili do avtodoma. Ker je bila tu še vedno gneča kolesarjev, smo se premaknili na nekoliko oddaljeno parkirišče trgovskega centra.
Maja je naredila kosilo, jaz pa sem med tem odtaval do palače Ciszyca in ostankov lovskega dvorca na griču nad njo. Vrnil sem se ravno v času kosila, potem pa prestavil avtodom bližje palači in z dekleti ponovil vajo. Sama palača ni nič posebnega, malo večja hiša, še danes nastanjena.
Seveda verjetno s prebivalci malo manj modre krvi. Dvorec je dokaj bolj zanimiv, njegove ruševine v gozdu burijo domišljijo. Spustili smo se nazaj do avtodoma in odpeljali proti mestu Jelenia Gora. Zaokrožili smo naokoli in parkirali v bližini železniške postaje, pred salonom pohištva (50.905401 15.732875). Na praznični dan je bil seveda zaprt in računali smo, da tu ne bomo nikogar motili.
Skozi mestno obzidje smo se povzpeli v center mesta. Za razliko od Kowaryja je bilo to mestece kar prijetno urejeno in tudi življenje je bilo na ulicah. Mimo mestne hiše, trga za njo in pisanih fasad smo stopali do cerkve svetega Erazma in Pankracija. Hiter vpogled, nato pa naprej, mimo kapele sv. Ane proti cerkvi Povzdignjenega svetega križa.
Sprehodili smo se naokoli, mimo spomenika papežu Janezu Pavlu ll., ki priporoča, da bodimo močni. Pokukali smo v božji hram in nato ob grobnicah našli malo škatlico. Vreme se je kisalo, med vračanjem je bilo treba tudi odpreti dežnike. Dekletoma se je zaluštalo pice. Seveda sva bila tudi midva z Majo takoj za.
V bližini avtodoma smo že prej opazili picerijo, videti je bilo, da je kar priljubljena. Cene pa…napol zastonj. Dva evra in pol ena pica. Toda kaj, ko nismo imeli zlotov. O karticah niso hoteli nič slišati, pri evrih so sicer stokali, vendar na koncu pristali, da jih vzamejo. Le kurs je bil ubijalski. Pa vseeno so bile pice veliko cenejše kot pri nas.
Dobre pa…no ja, kaj pa vem. Pri nas bi zavihal nos. Polnih želodčkov smo se odpeljali proti glavni cesti, ki pelje na Češko in ji sledili. Cesta se je proti mejnemu sedlu kar vzpela. Ravno pred mejo smo še natočili bistveno cenejše poljsko gorivo, nato pa vožnjo nadaljevali proti kraju Harrachow. Prvotno tu niti nismo nameravali narediti postanka, ko pa smo se že peljali mimo…
Zapeljali smo skozi kraj, prišli do velikega parkirišča, ki pa je bilo izven sezone zaprto, in nato parkirali pred opuščenim hotelom v bližini manjših skakalnic (50.770826 15.432376). Živi se ni dalo iz avta pomoliti niti nosu, z Majo in Ajdo pa smo odšli do ceste, ki vodi do velikih skakalnic. Vzpon ni bil prenaporen. Zanimivo.
Toda Planica je le Planica. Dekleti sta se vračali do avtodoma naravnost, jaz pa sem še malo brskal po grmovju. Se ve, zakaj. Odpeljali smo nazaj do glavne ceste, večerni mrak se je zgostil. Peljal sem proti kraju Vrchlabi, tam zavil do kampa Holiday park Lišči farma (50.610311 15.602927).
Tu smo se odločili za prenočitev in obnovitev zalog. Sicer je bil za nas malo hladen tuš, da je bila voda pri parkiriščih, namenjenih prehodnim gostom, plačljiva. In cena kar konkretna. Toda to je bilo vprašanje, ki smo ga sklenili reševati naslednji dan. Ugotovil sem še, da so predhodniki v avtomat za elektriko nametali kar nekaj kron, potem pa ne porabili vsega.
Seveda smo jim uslužno sklenili pomagati pri praznjenju in smo se priklopili na eno od vtičnic. Potem pa…spat!
VRCHLABI, KUTNA HORA – 16.8.2011 – Po zajtrku smo vzeli iz boksa skirce in se po klancu spustili navzdol do glavne ceste, jo prečkali in se na drugi strani vzpeli do mesteca. Centra ni prav veliko. Šli smo do dvorca Vrchlabi, na drugi strani pogledali v park in naše raziskovanje nadaljevali do cerkve sv. Ane.
Od tam sta se Maja in Živa napotili proti avtodomu, midva z Ajdo pa sva še malo zaokrožila. Do ograde z ranjenimi pticami, zanimive in precej zapuščene kapele in nato po parku za dvorcem nazaj proti kampu. Z Majo sva izpraznila odpadno vodo in kaseto, vodo pa nanosila iz mesta za pomivanje posode v sanitarnem bloku. Super.
Za osem evrov plačila smo v miru prespali, hkrati pa imeli tudi kar nekaj skrbi manj, vse do konca našega potovanja. Odpeljali smo iz kampa in po glavni cesti nadaljevali svojo pot proti jugu. Naš naslednji cilj je bila Kutna Hora. Mesto smo želeli obiskati že pred leti, pa se je obisk Češke nesrečno končal na igralih v Pragi.
Kutna Hora je bila dolgo časa zaradi svojega bogastva, nakopanega v rudnikih srebra pod mestom, glavno in vodilno češko mesto. Ker je bil naš prvi cilj kostnica, ki leži v bližnjem Sedlecu, smo navigirali do tja in ob cesti našli ravno pravšnje parkirišče (49.960994 15.290970). Nekaj smo pojedli, nato pa skrbno zaklenili avtodom in odšli do bližnje katedrale Marijinega vnebovzetja.
Med tem, ko so se dekleta še obirala pred cerkvijo, sem se sam že sprehodil po njej. In šele ob izhodu ugotovil, da gospe pri vhodu ne prodajata samo kartic in nabožnih spominkov, temveč tudi vstopnice. Ups. Skupaj smo odšli do kostnice, ki je bila le nekaj deset metrov proč. Plačali smo vstopnino, nato pa vstopili v bizarni svet smrti.
Leta 1278 je Otakar ll. poslal opata iz Sedleca na diplomatsko misijo v Jeruzalem. Od tam je ta prinesel prst z Golgote in jo raztresel po pokopališču. Zato je močno naraslo zanimanje za pokop na tem mestu. Tu so svoj zadnji počitek našli celo umrli iz Bavarske in Belgije. Na pokopališču je bilo v času kuge pokopanih okoli 30.000 ljudi, zato ga je bilo treba širiti.
Veliko število pokopanih je bilo tudi žrtev huskih vojn. Po letu 1400 so na sredini pokopališča zgradili kapelo, kosti iz prekopanih grobov pa preselili v klet kapele. Kosti okoli 40.000 ljudi so bile zložene v šest piramid, brez uporabe kakršnegakoli lepila. Vendar je kasneje mizar František Rint iz dveh od piramid izdelal bizarno okrasje kapele.
Grbi, svečniki, girlande, vse je izdelano iz kosti. V lestencu je menda prav vsaka koščica človeškega telesa. Dokler gledaš vse skupaj kot noro okrasje, še gre. Ko pa v vsaki od lobanj ugledaš človeka, ki je nekoč na tej naši ljubi zemlji gojil svoje upe, sanje, ljubezni, pa te vse skupaj pretrese. Na hitro smo si pogledali še kapelo nad kostnico, nato pa stopali nazaj do katedrale.
Dekleti sem namreč le prepričal, da sta si jo šli pogledat. Sta bili končno kar navdušeni. Našli sta tudi vhod do kora, od koder sta naredili nekaj fotografij. Časa smo imeli danes še dovolj, zato smo se kar peš odpravili proti centru Kutne Hore.
Med klepetom je čas hitro minil, pokukali smo še v cerkev ob poti, nato pa že stopali čez mestne trge mimo kužnega znamenja in jezuitskega kolegija proti mogočni katedrali svete Barbare. Z obzidja pred cerkvijo se nam je odprl lep pogled na mesto, predvsem cerkev sv. Jakoba in rečico Vrchlice pod nami.
Stopili smo v cerkev, se sprehodili med črnimi oltarji ob strani in občudovali pisana stranska okna z biblijskimi motivi. Posebej zanimiv je bil kip nekdanjega rudarja in dokaj enostavne slike nekdanjih rudarjev, njihovega dela in kovanja denarja. Se vidi, da je mesto zraslo na srebru. Prižgali smo svečko, si ogledali freske in nato znova zavili na trg pred cerkvijo.
Še enkrat smo se ozrli na mesto, nato pa mimo kipov z nabožnimi motivi nasproti kolegija stopali proti centru. Na trgu smo sedli na klopco, pomalicali in polizali sladoled, potem pa mimo cerkve Matere božje na »nemety« stopali proti rečici Vrchlice. Pot ob rečici je bila prijetna, zatopljenim v svoje misli nam je čas hitro mineval. Jaz sem seveda vmes našel še škatlico. Je bila ravno ob poti.
Potem pa se že pridružil dekletom v avtodomu. Ta nas je pričakal nedotaknjen, vse smo pripravili za odhod, nato pa odpeljali znova proti jugu. Naš cilj sta bila vas Lipnice nad Sazavou in srednjeveški grad nad njo. Na poti ni bilo posebnosti, le tik pred ciljem me je navigacija čisto brez potrebe zapeljala v ozko uličico.
Na srečo vseeno ravno še dovolj široko, da sem se izvil na glavni vaški trg. Od tam do parkirišča pod gradom ni bilo več daleč. Parkiral sem in se odšel razgledat (49.613954 15.413957). Še malo smo načrtovali potek prihodnjih dni, nato pa utonili v spanec.
LIPNICE NAD SAZAVOU, TELČ, JINDRICHUV HRADEC – 17.8.2011 – Noč je bila mirna, mimo nas se ni nič kotalilo. Grajski duhovi, predvsem črni mož, so danes strašili nekje drugje. Zjutraj sva se z Ajdo odpravila skozi vas in za letoviščem čeških parlamentarcev zlezla na razgledno skalo. Potem pa po vasi iskala grob Jaroslava Haška. Pa sva se vrtela zgolj v krogu.
Šele v gradu so mi pojasnili, kako prideš do starega pokopališča. Skupaj smo se sprehodili mimo spomenika do mesta zadnjega počitka avtorja Švejka, med tem pa se je odprl tudi že grad. Kupili smo vstopnice in se potopili v srednji vek. Razstava orožja in grbov takoj ob blagajni je ponudila prvi vpogled.
Veliki stolp so sicer ravno obnavljali, pa saj je bil že preostanek zanimiv. Velika dvorana je morala nekoč gostiti gala plese in razuzdane zabave. Vsaj tako smo si dogajanje pred stoletji naslikali v naših glavah. Grajske dvorane, kapela, sobice, kamor je šel vsak vitez peš.
S Samsonovega stolpa se nam je odprl lep pogled na Lipnice in okolico. Bližnjo in daljno. V enem od nižjih poslopij je bila razstava fotografij iz začetka prejšnjega stoletja. Šolske fotografije. Ljudje, ki jih danes skoraj zagotovo ni več med nami. Takrat pa so bili še mladiči in celo življenje je bilo pred njimi. Čas beži.
A kako počasi je moral teči Katarini, zaljubljeni ženi lorda Vincenca iz Vartenberga. Njenega ljubimca je namreč ljubosumni soprog dal ubiti, nato pa z lastnimi rokami zazidal skupaj s še živo Katarino. Med obnovitvenimi deli kapele v začetku 18. stoletja, so v zazidani niši res našli dvoje okostij. Torej še kaj več kot legenda…
V grajski kleti so verjetno nekoč imeli zaprte poredne podložnike. Vsekakor pa je tam še danes globoki vodnjak, ki je preko domiselnega sistema oskrboval grad z vodo. Izpod visokega obzidja smo se po ogledu odpeljali po valoviti pokrajini proti jugu. Naš naslednji cilj je bilo mesto Telč.
Ker nam plačilo parkirnine na glavnem mestnem parkirišču ni bilo ravno pogodu, smo zaokrožili okoli centra in našli primerno parkirišče ob cesti, ne prav daleč od starega dela mesta (49.183823 15.463682). Napolnili smo želodčke, potem pa odšli proti osrednjemu trgu.
Čeprav so si ti v večini čeških mest podobni, pisane hiške okoli osrednjega prostora s kakšnim vodnjakom ali kužnim znamenjem, je Telč vseeno še posebej bleščeč. Počasi smo šli čez trg in občudovali pisane hiše, dvoje fontan ter Marijino znamenje. Nič pretirano se nam ni mudilo.
V gradu smo se odločili, da si gremo pogledat renesančne dvorane, seveda s češko skupino, saj je bila tako vstopnina več kot pol nižja. Hkrati smo vedeli, da bomo razumeli tako ali tako enako, kot če bi plačali občutno več. Z ogledom smo začeli v pritličju, kjer so nas pritegnili posebej lepo poslikani oboki. ž
Bogato okrašene dvorane, zakladnica, orožarna, knjižnica, kapele, smo bili kar navdušeni. Velika zlata dvorana ima čudovit strop neprecenljive vrednosti z upodobljenimi antičnimi bogovi in mitološkimi junaki, v viteški dvorani so lovske trofeje iz domačih krajev, v afriški seveda precej bolj eksotične. Videli smo tudi nekaj manjših salonov in slišali češko verzijo Pepelke. Vsekakor zanimivo.
Podobe različnih slogov iz različnih časovnih obdobij so drsele mimo nas. Znova na mestnih ulicah, smo se usmerili proti turističnim informacijam. Malo smo pofirbcali, potem pa se že ločili. Maja in Živa sta sklenili, da bo počasna vrnitev do avtodoma čisto zadosti za trudne noge. Midva z Ajdo pa sva jo mahnila še malo naokoli.
Šla sva do parnega mlina in na gričku za njim malo brskala po gozdu. Pa nič zanimivega našla. Na koncu sva obupala in se odpravila naprej mimo Certovega kopyta do Oslednic na katerih stoji razgledni stolp. Z vrha se je odprl lep pogled na mesto in pokrajino naokoli. Kar zanimivo.
Med vrnitvijo v mesto sva z Ajdo našla še zanimivo brezplačno parkirišče (49.180603 15.457672), nato v informacijah poiskala naslov njene sošolke in čez trg stopala nazaj proti avtodomu. Znova smo se peljali, naš naslednji cilj je bil Jindrichuv Hradec. Ker je bilo že pozno, smo vedeli, da ni časa za taktiziranje.
Zapeljali smo v mesto in parkirali ob cesti blizu centra (49.146667 15.002403). Zvečer seveda zastonj, le za prespati bi bilo kar prehrupno. Zaokrožili smo po mestnih ulicah do gradu, pokukali na njegovo dvorišče. Bilo je še odprto in stopili smo do zanimivo okrašenega vodnjaka. Seveda so bila vsa vrata, ki so vodila v notranjost, ob pozni uri že trdno zapahnjena.
Stopili smo še do vrtne rondele, nato pa ob žarkih zahajajočega sonca nadaljevali sprehod po mestu. Šli smo mimo cerkve Marijinega vnebovzetja, stare mestne hiše in na enem od mestnih trgov opazovali znamenje svete trojice. Mesto nam je bilo kar všeč.
Jaz sem še sam odšel do oranžerije pri minoritskem samostanu, nato pa se vrnil k puncam v avtodom. Za cesto v centru nismo imeli volje ostati, odpeljali smo se malo izven centra in parkirali pred trgovino Kaufland (49.143090 15.020441).
Ker je bila tudi še ob pozni uri odprta, sem odšel povprašat, kdaj se naslednje jutro odpre, dobil pa sem tudi najnovejši prospekt. Potem pa že izginil v avtodom. Nič ni kazalo, da nas bo kdo motil ponoči, samo tovornjak v bližini je stalno vklapljal hladilnik. Zato sem avto premaknil za nekaj deset metrov, zlezel v posteljo in kmalu zaspal.
ŽIVALSKI VRT MESTA HAAG – 18.8.2011 –Zjutraj sem se zbudil pred drugimi in po dobri navadi odkorakal na sprehod. Hodil sem ob jezeru in med hišami do samostana svete trojice. V okolici so ravno potekala dela, mravljice so bile že v službi. Ko sem prišel do mesta, kjer naj bi bil zakladek, se je ravno tam gibal eden od delavcev…ali pa tudi ne.
Hitro sva ugotovila, da imava iste misli, poklepetala sva, takšno srečanje je vedno prijetno. Nato je on izginil naprej, jaz pa tudi. Znova sem odšel do cerkve svete Marije, gospe vnebovzete. Imel sem zgolj koordinate in nič več. Tako sem šele doma ugotovil, da bi tudi jaz moral biti malo »v nebo vzet«, da bi ga našel. Pa nič.
Okoli jezera sem se vračal proti avtodomu, pokukal v Billo, nato pa skupaj z Majo in puncami odšel v Kaufland. Tam smo zapravljali zadnje krone in še marsikaj zraven. Piri so bili namreč smešno poceni, Becherovka pa tudi ni smela manjkati. Zaloge bi sedaj morale zadostovati do doma. Še skok do Bille, pa znova v Kaufland, človek vedno kaj pozabi.
Potem pa smo že peljali proti jugu Češke, sprva po stranskih cestah, saj nismo hoteli delati ovinka, nato pa po glavni cesti proti Linzu, mimo njega in naprej proti kraju Haag. Ceste smo bili že kar siti, ko smo končno parkirali v senci pri živalskem vrtu (48.102324 14.558389). Čas je bil za zgodnje kosilo, potem pa smo mimo zajčkov, ki so skakali naokoli po parkirišču, stopili med kletke z živalmi.
Šli smo mimo kamel, strmeli v bizone in gledali, kako so otroci sem in tja podili goske. Med flamingi je bil tudi čuden ptič s čupo na glavi, koze z belim telesom in črnimi glavami pa so nas nasmejale. Stopali smo še mimo muflonov, kozorogov in oslov, potem pa v bližnji kavarni stali v vrsti za sladoled. Ribnik v bližini je poln rib, možno si je izposoditi ribiško palico in ujeti kosilo.
Le malo stran je ograda z medvedi. Rjavka sta se hladila v vodi in ob tem malicala. Danes so bile na meniju ribe. Ajda je izkoristila vsako priložnost, da je kaj živega prijela v roke. Tako je kar naenkrat z dlanmi grela piščančka. Nobena opozorila niso zalegla. Skok na igrala je bil itak nujen, potem pa smo šli mimo ograde z jelenjadjo in postali pri hiškah, kjer je možno izvedeti veliko o ptičih od tu in tam.
Zeber tokrat nismo prečkali, temveč le opazovali od daleč. Mimo zagrajenega dvorca Salaberg smo se počasi bližali izhodu. Ajda je kar nekam izginila. Čudili smo se še kuštrastim svinjam, nato pa…smo zagledali Ajdo, ki je v rokah držala…podgano. Kožušček je imela res podoben zajčkovemu, kaj drugega pa pod slamo niti ni bilo videti. Oba z Ajdo sva vzkliknila, podgana se je zdramila, Ajdo ugriznila in nato padla na tla.
Tam je obležala, videti je bila res čudna, zadnji del hrom in ves umazan. Tudi, ko sem jo rahlo brcnil z nogo, se je le malo premaknila. Uf. Podgana. Kuga. Groza. Ravnali smo pravilno, pustili tistih nekaj kapljic krvi odteči, nato sprali rano pod tekočo vodo in jo razkužili. Še sreča, da imamo takšne stvari vedno s seboj.
Odšli smo do vhoda, kjer je bila le še gospa v trgovini. Prijazno je takoj poizvedela, kje je lokalna zdravnica, napovedala je naš prihod in nam razložila, kako do nje pridemo. Brez težav smo našli pot, parkirali v bližini in se postavili v vrsto. Ni bilo treba dolgo čakati.
Ravno prav, da je Maja po telefonu pri šolski zdravnici dobila zagotovilo, da cepivo proti tetanusu še drži. Hkrati pa je izpostavila nevarnost, na katero nismo niti pomislili. Steklina. Toda lokalna zdravnica naj bi že presodila, kaj je prav. Ta je prijazno pogledala rano, jo še enkrat razkužila, dala pod obvezo razkužilo in nas pomirila, da v tem območju že dolgo ni bilo primerov stekline.
Oskrbljeni smo se vrnili do avtodoma in odpeljali nazaj na parkirišče pri živalskem vrtu. Z Ajdo sva odšla na sprehod do Salaberškega gozda, po katerem je skritih kar 25 škatlic. V goščavi. Dobesedno. Našla sva tri, potem pa se popraskana in prekrita s semeni visoke trave prebila nazaj do poti.
Čakala naju je še nočna vrnitev do avtodoma. Dan se je tako zaključil. Ne tako, kot smo pričakovali. Utrujenost nas je zmagovala…
ADRENALIN IN ŽIVALI V WAIDHOFNU AN DER YBBS – 19.8.2011 – Zjutraj sem jo mahnil znova do gozda, kakšna dva kilometra od parkirišča. Lomastil sem po goščavi in iskal škatlice.
Seveda mi je med trnjem šel stalno po glavi tisti izrek: »Jest uporabljam milijarde dolarjev vredno vojaško opremo za iskanje Tupperware posodic v gozdu. Kaj pa je tvoj hobi?« Med hojo sem se srečal z domačinom. Ni bilo druge, kot da mu razložim, kaj tam počnem. Mi je takoj zaupal, da je pred dnevi našel tri mladce, ki so spali sredi gozda. Dekle se je zbudilo, on pa ji je samo s prstom na ustih pokazal, da jih ne bo motil.
Tudi tokrat je nabiral gobe. Pa bera ni bila pretirano velika. Ko se je ura že približevala tisti, ki smo jo določili za odhod proti Weidhofnu, sem jo ubral nazaj. Pozen seveda, zato je bilo treba nekaj jutranjega jogginga. Preoblekel sem se in že smo med zajčki in prvimi jutranjimi obiskovalci živalskega vrta odpeljali. Vožnje je bilo za trideset kilometrov.
V Waidhofnu se je navigaciji sprva povsem strgalo, peljala nas je nekam čudno že v začetku mesta. Na srečo nam je bilo kmalu jasno, da to ne bo prav, vrnili smo se na glavno cesto in prav našli odcepe do parkirišča parka Buchenberg (47.956261 14.768837). Pripravili smo se in se po strmi cesti vzpeli do adrenalinskega parka. Tam je bilo že nekaj obiskovalcev, upali pa smo, da prevelike gneče vseeno ne bo.
Morali smo izpolniti izjave o prevzemu odgovornosti, dobili smo varnostno opremo in nato pri prvih dveh, najlažjih sklopih, poslušali potrebna navodila. Pod budnim očesom inštruktorja smo preizkusili kako bo šlo, nato pa, ker je bila na prvem sklopu srednje težavnosti že gneča, še dvakrat prehodili kratki začetniški progi.
Potem pa se je začelo zares. Najprej ena proga srednje težavnosti, kjer smo imeli še vse povsem pod nadzorom, malo daljše leteče lisice pa so bile prav zabavne. Potem pa kar na črno, najtežjo progo. Inštruktor nam je namignil, da težjega tu v parku ne bomo našli. Prav, pa poskusimo. Uf, nekatere vaje so bile res težke, bingljali smo v zraku, lovili ravnotežje, roke so prav trpele.
Ko smo končno znova pristali na tleh, smo se zapodili še v druge proge srednje težavnosti. Še posebej tista, kjer so bile zgolj leteče lisice nam je bila všeč. Večkrat smo jo ponovili, gneče ni bilo, zato tudi čakanja skoraj nobenega. Pa tudi druge proge so bile zabavne. Oklepali smo se storžev, sankali na višini, poleteli kot ptice. Juhej.
Ko smo šli drugič na črno progo, se nam je že kar poznala utrujenost. Uf. Dekleti sta počasi začeli zagotavljati, da bi šli v tak park zagotovo še enkrat, toda za danes bo dovolj. Prav. Še malo smo se zvirali visoko med drevesi, spuščali po žicah, nato pa počasi odšli nazaj do vhoda, vrnili opremo.
Ker nam je v želodčkih že krulilo, je Maja odšla do avtodoma po nekaj sladkarij, jaz pa sem šel s puncama v bližnjo prodajalno po slush, živobarvno ledeno pijačo. Skupaj smo potem odšli do vhoda v živalski vrt Buchenberg. Seveda sem sedaj bolj panično gledal kaj vse leta naokoli in tako v eni izmed kletk kmalu opazil dolg rep, ki je izginil med slamo. Otroci, roke k sebi!
Pogledali smo si prašičke, koze, goske, kure, potem pa mimo dokaj enostavnih igral šli v višje dele parka. Pred nami so bile kletke s sovami. Najprej smo se ustavili pri tablah, ki so nam povedale veliko o mravljah, potem pa vstopili. Ja, dejansko smo se znašli v kletkah. Nekatere sove so nas samo firbčno gledale, druge pa so jezno nergale.
Različne vrste, celo snežna sova, so nas navdušile. O njih smo izvedeli na pojasnilnih tablah marsikaj. Predvsem tudi, zakaj se za oglašanje sove šteje, da prinaša smrt. Zanimivo. Na vrhu vzpona nas je pričakal dolg tobogan, po katerem smo se spustili precej nižje. Morali pa smo biti pazljivi. Maja se je ob lovljenju ravnotežja s kamero v roki, kar hudo podrsala. Auč!
Volka smo opazili zgolj na kratko, risi pa so nam prišli res blizu. Divje mačke so bile skoraj takšne kot tista, ki jo imamo doma, igrala pa so bila pomanjšan adrenalinski park. Tudi v labirint smo izginili in na koncu pozdravili krokarje in črno lisico. Dan se je počasi zaključeval, za nami so živalski vrt zaprli.
Odšli smo po strmem bregu navzdol do avtodoma in pripravili nekaj med poznim kosilom in večerjo. Smo bili kar lačni, zato so nam Majine dobrote še kako teknile. Zunaj se je stemnilo, dekleta so izginila v posteljo. Ugotovil sem, da do nas priplava internetni signal. Zato sem vpisal zadnje najdbe, potem pa še malo pogledal kaj piše o podganah, ugrizih in steklini.
Čeprav je bil večer kar hladen, je meni postalo vroče. Našel sem še telefonsko številko antirabične ambulante v Kranju, nato pa se odšel v posteljo nemirno premetavat. Skrb mi ni dala mirno spati.
PET ELEMENTOV, FERRUM, BAZEN V GAMINGU – 20.8.2011 – Zjutraj sem odšel na sprehod do centra Waidhofna. Našel sem lepo stezico ob reki Ybbs, ozko med hiškami je pripeljala pod konglomeratne stene.
Ko sem se vračal, sem poklical v Kranj, v antirabično ambulanto. Tam sem dobil kar direktorico, ki mi je pojasnila, da bi ugriz divje živali pri njih obravnavali povsem drugače. Svetovala je, da svoje potovanje zaključimo, kot je bilo predvideno, potem pa jo v nedeljo po vrnitvi pokličem. Hkrati sva se dogovorila, da skušam v Haagu poskrbeti, da bi podgano ujeli. Panika, itak.
Po vrnitvi sem kontaktiral Haag, kjer so mi obljubili, da gredo takoj v lov. Mi pa smo hitro sprejeli sklep, da čas do odprtja muzeja petih elementov izkoristimo za skok do živalskega vrta. Kar hitro smo se odpeljali. Po slabih tridesetih kilometrih smo bili spet med zajčki. Skozi vhod so naju z Majo spustili brez težav, pri ogradi s svinjami sva se srečala z oskrbnikom.
Imeli so že pripravljeno kletko, če bi podgano ujeli, malo kasneje je njegov sodelavec pripeljal še veliko past. Podgane namreč v bližini ni bilo, domnevali so, da se je zavlekla v luknjo. Povedali so tudi njihovo mnenje, da je bila skoraj hroma morebiti zaradi starosti ali pa strupa, ki ga je požrla. Tega jim nastavljajo, da se ne bi preveč namnožile.
Ko smo videli, da ne moremo nič pomagati, smo se zahvalili za pomoč, se poslovili in odpeljali nazaj do Waidhofna. Malo smo pogledali po parkiriščih, nato pa ugotovili, da bo še najbolje parkirati na že znanem mestu. Le tako smo postavili avtodom, da nas ne bi mogel kdo zaparkirati. Danes namreč nismo mislili ostati prav dolgo.
Sprehod skozi mestece do muzeja petih elementov v dvorcu Rothschield ni bil pretirano dolg. Muzej v več nadstopjih predstavlja pet elementov – kovino, vodo, zemljo, ogenj in les. Delno se razstava navezuje na domači kraj, delno širše. Nekaj je tudi poskusov, ki jih izvedeš sam. Ob tem ugotavljaš, kakšen je zven posameznih vrst lesa, kako je sedeti na fakirskem stolu in podobno.
Dekleti sta si nadeli viteško opravo in ugotovili, da preganjati zmaje ni bilo ravno enostavno. Videli smo, kaj pomeni magnetizem, kako se različne vrste kovin segrevajo, kako so nekoč gasili ogenj, kaj pomeni voda. Kar je bilo še posebej zanimivo, sva z Majo skušala prevesti, pojasniti. Drugje smo si zgolj pogledali razstavljeno in že stopili naprej.
Da sta dekleti čisto nove generacije, se je videlo ob tem, da ju je posebej pritegnil ravno televizor. Oziroma kar dva. Predvajala sta filma iz začetkov sedme umetnosti. Polet na luno in še posebej burleska o mladoporočencih z instant hišo sta nas nasmejala skoraj do solz. Čakal nas je še sprehod mimo mladoporočenke, ki se je ravnokar nastavljala fotografskemu objektivu, v stolp. Groze.
Znova smo namreč spoznavali krutost srednjega veka. Vse možne oblike mučenja. So obvladali naši praprapradedi. Z vrha se je odprl lep pogled na mesto pod nami, potem pa smo že stopali proti izhodu. Nevesta je že odšla v notranje prostore, nič več zanimivega se ni dogajalo. Čakal nas je še sprehod mimo cerkve do parkirišča.
Odpeljali smo proti kraju Ybbsitz, tam po posvetu v muzeju parkirali na majhnem glavnem mestnem trgu pred cerkvijo (47.947334 14.894931). V soboto zgodaj popoldne že zastonj. Še dodatni plus. Na vhodu v muzej sta dekleti dobili vprašalnika, midva z Majo pa zadolžitev, da jima prevajava. Na sprehodu smo iskali znake, ki so nakazovali, da bomo tam našli pravilni odgovor.
Z nekaj iznajdljivosti res ni bilo težko. Sprehodili smo se skozi zgodovino železa, kovaške obrti. Številni zgodovinski primerki kovaškega orodja, izdelkov. Multimedijska predstavitev, razstava lokalnega podjetja emajla, izpovedi kovačev iz različnih držav in njihovi izdelki. Domišljija mladine, ki se šele uči kovaške obrti. Zanimivo. Preteklost, sedanjost, prihodnost.
Tokrat se je zgodilo, da sem že malo nergal, da bo čas za odhod, dekleta pa so bila še zaverovana v posamezne predstavitve. Super. Za pravilne odgovore sta dekleti dobili neke vrste potne liste, ob treh žigih pa bi dobili tudi darilo. Ker smo potarnali, da nam podobnih vprašalnikov niso ponudili v muzejih, ki smo jih že obiskali poprej, smo kar od prijazne uslužbenke dobili tri žige in darilce.
Še več. Res si je vzela čas, se potrudila in nam obširno razlagala, kaj vse se v bližnji in daljnji okolici splača obiskati. To nam je tudi pokazala na zemljevidih in priložila kakšen prospekt. Turistična delavka s srcem. Odlično. Zapeljali smo naprej skozi naselje in parkirali nasproti ene od kovačij (47.937074 14.896557).
Teh je bilo v teh krajih nekoč veliko. Med tem, ko je Maja pripravljala kosilo, Živa pa kot po navadi zgolj lenarila poleg, sva z Ajdo mimo ene od kovačij odšla do doživljajskega mostu, ki se v nenavadnem loku pne nad rečico. Od tam se nama je odprl lep pogled na slap. Sprehod nama je dal ravno pravi tek in kosilo je hitro končalo v naših želodčkih.
Navigirali smo nazaj do glavne ceste, se usmerili proti Gamingu. Prepustil sem se navigaciji. Ta nas je šibala na stranske ceste. Spet bližnjica sem si mislil, a ji vseeno sledil. Vožnja po dolini je bila prav prijetna. Seveda smo kakšen kilometer bližnjice na koncu plačali s konkretnim vzponom in spustom. Hm, drugič bo res bolje pot preveriti predhodno še na zemljevidu.
Poiskali smo koordinate in parkirali pred bazenom (47.925372 15.089447). Prijetno parkirišče, prijetni bazeni. Skakalnice, tobogan, nobene gneče. Maja je ugotavljala, da imajo odpiralni čas nastavljen kar po soncu. Ob sedmih, ko se bazen zapira, sonce izgine za gorami. Razvajali smo se na širokih lesenih ležalnikih, skakali v vodo, se spuščali po toboganu.
Dekleti sta ubrali neko čudno varianto odbojke na praznem igrišču. Zadnji dnevi so bili kar naporni. Zato se je nekaj relaksacije čisto prileglo. Ko so kopalci že bolj ali manj odšli, smo tudi mi pobrali stvari, ugotovili, da so tudi notranji tuši ledeno mrzli in da smo prepozni za mini golf, potem pa že peljali proti Mitterbachu.
Na sedlu v smeri proti Erlaufseeju smo se na kratko ustavili, potem pa še dvakrat ob jezeru. Za lep pogled in sprehod. Pri jezeru se je zvečer dogajalo. Nekakšna veselica, avtomobili povsod, ljudi nebroj. Nas to ni pretirano pritegnilo, odpeljali smo naprej do Mitterbacha, ugotovili, da so na parkirišču pri letnem bazenu že parkirani avtodomi (47.810763 15.290366).
Smo se jim pridružili, postorili še nekaj malenkosti, nato pa ob zavedanju, da bo naslednji dan treba kmalu vstati, zlezli v posteljo.
BÜRGERALPEN, POVRATEK DOMOV – 21.8.2011 – Zjutraj sem bil kmalu pokonci in zbudil tudi ostale. Želeli smo ujeti prvo jutranjo gondolo, zato smo kar odrinili proti Mariazellu.
Tam smo ugotovili, da je parkirišče, ki ga je priporočal Peter, plačljivo. Kje je on parkiral brezplačno, pa nam ni uspelo ugotoviti. Zato smo jo mahnili kar nazaj in navigirali proti žičnici. Morebiti pa imajo tam kakšno parkirišče, smo se spraševali. Toda ravno, ko smo prišli do ulice, ki pelje proti centru, smo za cesto našli parkirišče. Pravšnje in ravno še za nas je bilo prostora (47.776631 15.314150).
Parkirali smo in naredili zajtrk, ter v nahrbtnik naložili stvari, ki bi jih na hribu utegnili potrebovati. Med tem, ko je bilo ob našem prihodu možno najti parkirišče, se je proti deveti vse zapolnilo. Odšli smo do žičnice. Ker je sredi kraja, smo videli, da so bili naši upi, da bi tu našli kakšno parkirišče, čisto brez osnove. Vzeli smo karte in ob devetih skupaj z delavci že stali v gondoli.
Vožnja ni trajala prav dolgo. Ko smo stopili iz stavbe, so se delavci raztepli vsak na svoje delovno mesto, mi pa smo jo mahnili proti zakladku. Šli smo mimo stolpa na vrhu in ga malo nižje v gozdu kmalu našli. Vrnili smo se proti gondoli in šli nižje na lepo razgledišče. Sedli smo na klopco sredi zrelih trav, opazovali vrhove in smučišče, kjer smo še pozimi vijugali.
Ker smo danes želeli priti dokaj zgodaj domov, smo se vrnili do gondole, pa je ena ravno odpeljala v dolino. Nekaj minut pred redno uro. Pa vendarle na drugo ni bilo treba čakati prav dolgo. Ker je bila na spodnji postaji gneča, so si vožnje sledile nepretrgano. V gondoli smo bili tokrat poleg upravljalca sami, zato smo se lahko razgledali v vse smeri. Še posebej Mariazell pod nami nas je zanimal.
Približevali smo se mu in na koncu izginili v spodnjo postajo žičnice. Po obveznem postanku v trgovinici s spominki na izhodu, smo se napotili še do stolnice. Znotraj je ravno potekala maša, zato smo zgolj na hitro pokukali, potem pa že stopali nazaj do avtodoma. Dekleta so imela ogledov za ta dopust več kot dovolj. Odpeljali smo se proti prvemu izmed Jezerskih sedel na naši današnji poti.
Nekaj kilometrov pod Mariazellom smo se ustavili na manjši bencinski črpalki. Pred nami je bil tovornjaček gozdarskega podjetja. Voznik je točil v večjo cisterno na kesonu. Pogledal me je in izustil: »Ej, baš je lijep. Koliko uopšte košta takav avto?« Ma, kaj bi, zemljo, bosanac. Kar nekaj je trajalo, da je bila njegova cisterna polna. Med tem pa sva klepetala o vsem živem. Kaj pa drugega.
Pot naprej je bila brez vseh zapletov. Splezali smo na Jezersko sedlo, pod katerim je bila na lepo nedeljo divja jodlarska zabava. Po spustu smo peljali naprej proti avtocesti, tam zavijali proti Celovcu, pa že prej preskočili proti Velikovcu in Železni Kapli. Še vzpon čez nam precej bližji Jezerski vrh in spust do doma.
Babica in Gaja sta nas že težko čakali. Pa tudi mi smo bili kar veseli, da smo končno spet doma.