(13.11.2010)

Koroško dejansko kar nekako zapostavljamo. Zdi se nam tako daleč, od rok. Povrh imamo občutek, da nam ne more nuditi nič takšnega, kar nimamo doma, v bližini. Razpeta med Pohorje in Savinjske Alpe, ždeča v dolinah med vrhovi, pa je uspela zadržati tisto domačnost in mehkobo, ki jo drugje vedno bolj pogrešamo.

Odročnost že ni vedno nekaj slabega. Je pa treba, če skušamo videti kaj dlje kot do sosednje vasi, zlesti višje. Med piš spomladanskega vetra, na sončne košenine, med rumeneče macesne. V nežne obline se je ozrlo že marsikatero rosno oko. In jih je nežno pobožala domača beseda. Kajneda, Lovro.

Kremžarjev vrh čepi na obronkih Pohorja in nam daje možnost pogleda. V dolino, na domovino, vase. Izhodišče nam je bil Slovenj Gradec. Parkirišče. Eno izmed njih, ob velikem trgovskem centru, najboljši sosed (410 m). Naj ga išče vsak sam. Prijazen jutranji klepet nam je dal dovoljenje, da ostanemo. Mogoče je bilo le dobro jutro, kdo ve.

Če ga bomo imeli tudi mi, odidemo ob Mislinji, jo preko mostu preskočimo in nadaljujemo ob reki do podhoda pod glavno cesto. Na drugi strani gremo mimo table, ki vabi na gozdno učno pot in naprej navzgor po pločniku. Ob poti so že belo rdeče packe – markacije.

Če je noč čarovnic blizu, se nasmejemo duhcem, narejenim iz buč na katerem izmed vrtov. Na križišču, kjer cesta proti Kopam zavije desno, gremo naravnost. Še vedno hodimo po asfaltni cesti, dokler nas na robu travnika smerokaz ne odcepi levo navzgor. Uro in pol je obet. Pa je le od nas odvisno, kako hitri bomo.

Ob robu travnika je stala hiška, podobna čebelnjaku. Seveda je bil odlično izhodišče za klepet o čebelarjenju. Boris je kot živa enciklopedija, koristno mu je prisluhniti. Čez lokalno cesto stopimo naravnost v gozd, pridemo na makadamsko pot in se nasmejemo straniščni školjki v gozdu pod sabo. Le koga je tako tiščalo, da je s seboj prinesel kar stranišče?

Ovinek ceste presekamo skozi gozd, jo višje gori prečkamo in na drugi strani stopimo na razgledni travnik. Odpirajo se nam prvi lepi pogledi na Uršljo goro. Znanka nas pozdravlja z druge strani doline. Znova zakorakamo med drevesa, gozdarska dela, ki jih je obetal napis na začetku, so pustila sledi.

Na košenino se vzpnemo po stopničkah, gremo levo ob robu in mimo hiš do glavne ceste. Markacije nas znova usmerijo v gozd, prečkamo makadamsko pot in nadaljujemo po stezi, dokler znova ne pridemo na makadam. Temu sledimo.

Čeprav se nam zdi, da hodimo že res dolgo, tablica ob poti namigne, da je do koče še 50 minut. Po petih minutah hoje, pri novi tablici izvemo, da smo jih prehodili deset. Nenavadno. Markacije nas usmerijo na gozdno pot, višje gori pa čez travnik in mimo kmetije. Sedaj res ni več daleč.

Prečkamo cesto in zagrizemo proti koči. Poti se ločijo, pa verjetno pridejo vse prav. Mi smo zavili desno, pa sledeč markacijam kmalu znova levo. Grizli smo kolena, zadnja strmina je bila tista, prava. Ko se na njenem vrhu, ob koči (1102 m, dve uri in četrt hoje), sesedeš na klopco in nekaj sekund loviš dih.

Potem pa že pogled bega v daljavo. Odpirajo se nam pogledi na Slovenj Gradec in Uršljo goro. S televizijskim stolpom na vrhu, je ni moč spregledati. Ko utrip postane dokaj normalen, nahrbtniki občutno lažji, otroci pa ravno prav razigrani, nam ostane še zadnje dejanje. Vrh. Do njega tablica obeta deset minut.

Pa zna biti nekaj več. Ker nas že po nekaj korakih, na manjšem sedlu, preseneti nenavadna kapelica. Otroke bolj kot osrednji kipec Antona Martina Slomška, zanimata zvončka. Hrup, ki ga ob navdušenju povzročita, lahko postane neznosen. Mi smo se kar ustrašili, da ne bi ljudje v dolini zagnali panike, ob glasnem pritrkavanju visoko nad grebeni.

Zato je bilo treba odpiskati odhod in se napotiti po travniku navzgor. Ko znova stopimo med drevesa, pot postane prijetna, jesensko listje zašumi pod nogami. Do Kremžarjevega vrha (1164 m; deset minut od koče) je le še nekaj korakov, z roba travnika pod njim se odpira pogled na Košenjak.

In sedaj? Da bi hodili navzdol po isti poti? Pa kaj še. Spustimo se desno, gledano s smeri prihoda, navzdol sledimo markacijam za Kope. Pridemo na lep travnik in gremo nad njim po razglednem robu. Odpre se pogled na zadnji del smučišča na Kopah, Kaštivnik, ob prepoznanju kar zavriskamo.

Ko se potopimo v gozd, po nekaj korakih pridemo do razcepa. Levo Kope, desno Šmartno (pri Slovenj Gradcu). Se ve, kam bomo zavili. Nižje se nam na razcepu pridruži pot, ki se proti Šmartnemu spušča izpod Slomškove kapelice. Na levi se še vedno vidi smučišče nad Kaštivskim sedlom, nižje doli pa cerkvica sv. Barbare.

Gremo desno mimo domačije Lampret in po kolovozu navzdol. Spust ni prestrm, vendar ga lahko listje, ki pokrije kamnito pot, naredi sitnega. Prečkamo križišče makadamskih cest in sledimo markacijam naravnost navzdol. Hodimo po gozdu, gremo mimo korita v katerega teče sveža voda in opazujemo potke, ki se cepijo na obe strani. Le kam peljejo, se vprašamo.

Visoki macesni ponekod prerastejo ostalo drevje in v svoji jesenski rumeni opravi štrlijo visoko v nebo. Znova na travniku, zavijemo levo navzdol. Tam nas začudi tablica. Pod razcepom kaže, da bi morali višje zaviti desno. Morebiti bi tako res hitreje prišli do Slovenj Gradca. Toda kdo bi hitel?

Zato kar nadaljujemo po izbrani poti. Kolovoz je lahko blaten, pa ni sile, saj kmalu pridemo na dobro makadamsko cesto. Zavijemo levo in kaj hitro prikorakamo v ravnino Dvorske vasi. Gremo mimo kapelice naprej do glavne ceste, ki proti Slovenj Gradcu pelje s Kop, zavijemo desno, nato pa že na prvem naslednjem odcepu levo do cerkvice sv. Jurija.

Prav nasproti nje se začenja ali pač končuje, kakor vzamemo, gozdna učna pot Tičnica. Gremo kar po njej, ob gozdnem robu. Naj nas tablica z rumenim napisom GUP, ki kaže nekam levo, ne zmede. Hodimo skozi gozd, čez igrišče. Ko pridemo do razcepa pri novih hiškah, lahko zavijemo po cesti levo navzdol in mimo trgovskih centrov do izhodišča.

Ali pa uberemo smer desno in gremo po učni poti naprej. Na naslednjem travniku se držimo levo in mimo gozdne učilnice pridemo znova do pojasnilne table na spodnjem robu gozda. Tu mimo smo korakali zjutraj, zato že vemo, kako nazaj do izhodišča (tri ure z vrha).

Pot je prijetna in razgledna. Tako ko sopihamo navzgor, kot ob zaviranju navzdol. Jesenski dan pa ravno prav dolg, da nam časa ne zmanjkuje. Če je ob tem še družba odlična, kaj bi si lahko želeli več…

(24.10.2010)

Prirojena volja po življenju nas podzavestno sili, da se mladosti oklepamo z vso silo. Kaj nebi. Ko smo kot ravno dobro vzbrstel poganjek, se nam zdi, da je pred nami neskončnost.

Če gospa s koso poboža koga v naši bližini, nas sicer malce zmrazi, pa se hitro potolažimo, da je odštevanje zadnjih sekund našega bivanja na tej modri skali sredi vesolja, oddaljeno. Tako zelo, da skoraj podvomimo, da bo kdaj prišlo. A čas teče.

Lep pregovor na eni od slovenskih cerkva namigne, da kakor senca mine čas. To učijo ure nas, naši dnevi šteti so, malo še in nas ne bo. Kdaj nastopi tisti trenutek, ko nam začne kljuvati v možganih, da se staramo? Kdaj se najbolj jasno zavemo končnosti?

Nedvomno takrat, ko gledamo svoje mladiče, kako brstijo, tako kot smo še ravnokar mi sami. Ko si priznamo, da nas noge, katere smo še ravnokar podpirali, da niso klecnile ob prvih korakih, prehitevajo kot za stavo. Mi pa za njimi dihamo tudi na škrge, če je treba. Samo da lovimo korak in si tako dajemo neko lažno zagotovilo, da še nismo povsem za odpis. Tako je to.

Z leti pride tudi neka ležernost. Zakaj bi se prestavljal, če ni treba. Povežeš dva dni, dve poti, pa več src. Izhodišče naj bo torej tudi tokrat v prijazni soseščini Andrejevega doma na Slemenu (46.438173 14.964956; 1086 m). Le da jo mahnemo v drugo smer.

Po poti se vračamo do sedla in glavne ceste, ki se preko nje prevali na eno ali drugo stran. Iz Štajerske na Koroško ali obratno. Zavijemo levo, pa le za nekaj korakov. Markacije nas kmalu povabijo desno na gozdno pot po kateri pridemo do cerkvice, mimo katere gremo naprej, po makadamski cesti. Hoja je prijetna, če le ne prismrdi mimo preveč štirikolesnikov.

»Kaj jim je treba lesti tu gor, smo se spraševali. Ko smo prilezli do razpotja s pomenljivim imenom Ciganija, sta se oba avtobusa gnetla na razcepu, komaj se je dalo priti mimo. Izza vseh grmov in bukev pa so lezli dvonožniki, si zapenjali šlice, pretirano glasno regljali in se smejali. Miru tu ni bilo več.«

Zavijemo desno in nadaljujemo po cesti do travnika z vikendom pod Kotnikovim vrhom. Cesta se začne spuščati. Če imamo družbo, naj le beseda da besedo. Na korake ni treba pretirano paziti, zaiti skoraj ni kam, le cesti sledimo. Ta se unese, strmine ni več. Vsaj do Križana (1040 m, dobra ura hoje), kjer nasproti kapele, mimo prevelike vijolične table, ki razmejuje Matjaževo kraljestvo, zagrizemo po stezi v breg.

Srce veselo poskoči, zdaj gre zares. Ko pridemo na rob travnika, gremo naravnost navzgor proti kapelici. Mimo nje stopimo na cesto, presekamo ovinek in se nad njim znova prepustimo prijazni stezi. Ki pa nam kmalu da vetra. Vzpon je tak, da kar malo grizeš kolena in ob skoraj brezupnih poskusih hoje v korak z mladičem spredaj dihaš kot dobro zakurjen kotel parne lokomotive.

Zimski poti se nismo prepustili. Pa vendar se zna zgoditi, če je le jesen zadosti pozna, da bomo višje gori že stopili na sneg. Ko se z zadnjimi atomi moči prevalimo na kolovoz, je vprašanje, koliko je še do vrha, prav primerno. Pa ni panike. Umirimo tempo, zavijemo levo in malo višje desno.

Srce nam bo ravno dobilo pravi ritem, ko se bo pred nami pojavila cerkvica, ob njej koča in nad njo televizijski stolp. Da bi sedaj obupali, seveda ni misliti. Ko pot zavije levo, postojmo na razgledišču. Kako lep pogled je na kraje sončne Koroške pod nami!

Pri koči zajamemo sapo, nato pa stopimo mimo cerkve in pod televizijskim stolpom proti najvišji točki Uršlje gore (1699 m, od Križana ura in deset minut). Križ je na vrhu, ne moremo ga zgrešiti. Ali je prav, da stoji tam gor, ali ne, to je vprašanje za kvantanje ob kozarcu, nekje v dolini, ko vsak lahko z roko udari po mizi. Tu gor pa ni nič važno.

Da bi hodili po poti vzpona nazaj, nam verjetno ne diši. Je le lepo videti še kaj novega. Zatorej z vrha nadaljujemo navzdol, tja v smeri Koroške, proti Naravskim ledinam. Če nas je ob vzponu presenetil sneg, imejmo v mislih, da ga bo na tej strani, bolj obrnjeni proti severu, skoraj zagotovo še več. Palice pridejo kar prav.

Zašli bi težko, le en razcep je, tablice nam jasno povedo, da bo treba levo. Pri izviru se ustavimo, voda je dobra, se splača poskusiti. Sploh, ker jo je ravno za nas tu pustil vodni mož. Spuščamo se po vlaki. Če le ni zaradi gozdnih del in talečega snega preveč blatna, potem raje iščemo najboljše prehode na eni ali drugi strani.

Prečkamo travnik in kmalu pridemo do razpotja. Ker je do koče le nekaj minut, bi bilo škoda kar teči na drugo stran. Morebiti nam bo bolj odgovarjal spust po cesti naravnost. Hitrejši pa bomo, če sledimo markirani stezi desno navzdol. Obe poti se srečata ravno nad kočo (1072 m, z vrha tri četrt ure).

Ko si oddahnemo, gremo po stezi nazaj do razcepa poti. Tu tablica označuje uro in pol do Križana. Pa bomo morali biti res zasanjani, da bomo hodili tako dolgo. Vzponov in spustov je komaj za vzorec, pa tudi odcepov skorajda ni, le ena pot zavije proti Uršlji gori. Nas seveda ne pretenta. Kaj bi se vračali tja, od koder smo ravnokar prišli.

»Pot nama je hitro minila, bilo pa jo je tudi zgolj za dobre pol ure. Pa še ustavila sva se vmes in prigovarjala kozam na travniku, naj pridejo bliže. Sploh ena je bila zanimiva. Pol bela in pol rjava. Kot bi jo ravno na sredini prerezal. Ajda se je spomnila zgodbice o Miklavžu in dveh osličkih. Sva se ji kar nasmejala.«

Na stičišču poti pri Križanu smo zašpilili klobaso (z Naravskih ledin tri četrt ure). Čaka nas že znana pot nazaj. Da pa ni pretirano dolgočasna, jo lahko začinimo. Ko se cesta vzpenja proti travniku pod Kotnikovim vrhom, se na levo odcepi vlaka, nad njo so izrazite stene.

Če gremo ob njih in se desno vzpenjamo, pridemo do manjše jame. Morebiti so jo včasih imeli za nekakšno shrambo, na to kažeta zid na eni strani in zarjaveli tečaj vrat na drugi. V glavi se nam kar pletejo zgodbe… Po makadamski poti se vračamo proti Ciganiji in naprej v smeri izhodišča.

Gremo mimo cerkvice in za sedlom proti Andrejevemu domu (od Križana dobra ura hoda). Pustolovščina je za nami. Ko globoko vzdihnemo oster zrak in nam pogled zaplava čez griče okoli svetega Križa, smo prepričani, da jih bo še veliko…

(23.11.2010)

V zadnjem trenutku se nam je načrt, ki sem ga pridno gradil zadnjih nekaj dni, sesul kot hiša iz kart. Še posebej tiho gojena misel o tem, da bi med krompirjevimi počitnicami potegnili do vulkanov na jugu Italije. To niti ni bila toliko moja želja. Ajda pa je bila razočarana.

Kako jo vsaj malce potolažiti? Hm? Kazala se je le ena možnost. Gremo na Smrekovec. Resda so bili vulkani Smrekovškega pogorja aktivni že pred milijoni let, ko je naše kraje še pokrivalo morje. Zato so tudi bolj brbotali, kot bruhali. A nič zato. Izhodišče nam je bil Andrejev dom na Slemenu (46.438173 14.964956; 1086 m).

Ob domu je veliko makadamsko parkirišče. Ko parkiramo, z oskrbnikom le recimo kakšno prijazno besedo. Se spodobi. Povrh potem nedvomno ne bo imel nič proti, če bomo kakšen dan njegovi sosedje. Gremo desno mimo koče, pes nam zalaja v slovo.

Takoj na začetku smo malo v dvomu, ni namreč jasno ali gremo po kolovozu ali levo po stezi. Markacij kar nekako zmanjka. Pa obe poti prideta malo višje znova skupaj, zatorej je vseeno. Markacij je vnaprej dovolj, zato dvomov ni več. Po široki poti je hoja sproščena, časa je dovolj tako za klepet kot tudi razdrtje kakšne šale. Ko pridemo do razcepa, nas tablice povabijo naravnost, levo bi namreč ubrali smer proti Belim vodam.

»Tu se bomo pa vračali, je hitro zorel sklep. Kolovoz se je vzpel proti levi, pod nogami je šumelo jesensko listje. Šli smo mimo zanimive kapelice, za katero smo sprva mislili, da je ostanek zapuščene kmetije. Ob skalah na poti smo ugotavljali, ali jih je nekoč izbruhal vulkan. Bogsigavedi.«

Prečimo pobočja in hodimo mimo mogočnih bukev, ki med smrekami žare v vseh odtenkih jeseni. Pridemo na makadamsko cesto, preskočimo na stezo in po njej stopamo do sedla Kramarica (1124 m; slabi dve uri s Slemena). Tam stoji kapelica, kjer se da zvončkljati in tako Urbi et Orbi oznanjati, da smo tukaj.

Smerokazi nas usmerijo prav, malo naprej pa na križišču makadamskih cest stopimo na tisto, ki vodi proti Domu na Smrekovcu. Lahko ji sledimo vse do koče ali pa ne dopustimo, da bi nam kakšen avto poprašil pod nos. V tem primeru že čez nekaj deset metrov sledimo markacijam desno v breg, čez Bukov stan vabi tablica.

Če je jesen zadosti pozna, bomo na travničku morebiti našli prve flike snega, nato pa bo treba kar hitro krepko zagristi v kolena. Steza se vzpenja strmo, potrebne je nekaj pazljivosti. Prečkamo gozdno vlako in se ji potem, ko preskočimo na stezo, nekaj višje znova pridružimo. Zavijemo levo in sledimo vlaki.

Ko ta odločno zavije levo, pa pazljivo. Če jeziki preveč zaplešejo, lahko odcep steze levo kaj hitro spregledamo. Trmariti naprej po vlaki bi bilo povsem brez pomena. Prečimo pobočje, pridemo na travnik z lepim razgledom, pa znova v gozdu hodimo po dokaj strmem pobočju do koče (1375 m; s Kramarice dobra ura hoda).

Do Smrekovca ni več daleč, tablica obeta pol ure. Nad kočo se levo vzpnemo čez travnato pobočje, razdrapano od silne moči vode. Markacije nas speljejo na stezo. Jeseni zna biti na tej višini že sneg. Vsaj toliko, da čofota. Pa nič zato. Ko pridemo do smerokaza pod Krumpaško planino, zavijemo desno.

Če pa se zmotimo ali pa smerokaz kak šaljivec zasuka v nepravo smer, tudi ni hudega. Gremo mimo koče na planini in ko znova pridemo na travnike, kar po njih navzgor do širokega slemena. Vrh je v tem primeru na naši desni strani. Piramida vsekakor označuje, kje je najvišja točka (1577 m; pol ure bo kar zadosti).

»Razgled pa je bil, kljub oblakom na nebu in nekakšnemu jesenskemu mrču, prav lep. Šoštanja ni bilo možno zgrešiti, veliki dimniki elektrarne, iz katerih se je kadilo, so takoj zbodli v oči. Pa tudi Uršlja gora se nam je smejala. Je že vedela, zakaj.«

Če ni časa za nadaljnje pohajanje po Smrekovškemu pogorju, se vrnemo do koče, tam pa sledimo tablicam za Šoštanj in Bele vode. Na poti hodimo včasih po kamnitih ploščah, za katere bi lahko prisegli, da jih je nekoč davno izpljunilo, vse vrele, peklensko žrelo.

Markacij je zadosti, na križiščih poti se držimo smeri Šoštanj in Grebenšek. Ko se pred nami kaže sv. Križ, pa le potrdi, da smo prav. Gozdovi so v teh dneh takšni, kot bi se nekomu razlile barve. Jesen je res lepa. Nad Zgornjim Brložnikom pridemo na travnike, naberemo nekaj kroglic šipka in se smejemo kravam, ki nas debelo gledajo.

Mimo Spodnjega Brložnika pridemo na cesto in zavijemo levo. Mi smo šele nižje ugotovili, da markirana pot ubere bližnjico. Pa nič zato, tudi po cesti se prav pride. Pod Rebršakom zavijemo desno navzgor in se po cesti znova nekoliko vzpnemo. Ko pridemo na travnike, je do znamenja le še nekaj korakov (dobri dve uri z vrha Smrekovca).

Tu se desno strmo navzgor odcepi cesta proti sv. Križu. Ji kar sledimo. Po prvem ovinku se lahko pustimo zapeljati tabli, ki obeta bližjo pot. Pa je bila tokrat kar malo zaraščena. Bodisi romarji hodijo navzgor po cesti ali pa svoje jeklene konjičke priganjajo strmo v breg.

Ko pridihamo do vrha (1051 m; dobrih petnajst minut od znamenja), je prostora za igro, razgledovanje ali zgolj sedenje na večernem soncu, zadosti. Celo na izhodišče se vidi. Le pravo mesto je treba najti. Navzdol gremo po isti poti, vse do znamenja, kjer zavijemo desno in se držimo ceste.

Hodimo do Savineka, sv. Andrej v Belih vodah je malo naprej pod nami. Pa se mu ne pustimo zapeljati, zavijemo namreč ostro levo. Po cesti sopihamo mimo vikendov in kmetij, dokler ne pridemo do razcepa. Zavijemo proti…Avstriji. Tako pravi kažipot, vsaj nasmeh nam bo izvabil, če se že ne bomo držali za trebuh.

Desno se držimo tudi malo naprej, ko stopamo mimo lovske koče. Sedaj zaiti ni več možno, makadamska pot drži le v eno smer. In prav je tako. »Markacij nismo več videli. Zagrnila nas je tema. Prav počasi. Le polna luna je dajala svečavo tam nekje zadaj. Šli smo se različne igre, uganke so se kar kresale.

Da nam ne bi bilo preveč tesno, sem nad razcepom, ki nam je bil znan že od zjutraj, prižgal baterijo. Spet smo se zaklepetali tako, da nas je šele Ajda opomnila, da bo treba zaviti desno proti koči. Pa saj tudi naravnost ne bi prišli prav daleč od nje.«

Dobri dve uri so trudne noge stopale od znamenja pod sv. Križem do koče. Smo pa s tem klobaso res kvalitetno zašpilili. Morebiti bo čas še za postanek za šankom in razgovor z oskrbnikom. Drugače pa v posteljo, jutri je nov dan, obzorje je že cel dan pletlo načrte…

(11.9.2010)

Tisti rek, da človek obrača, bog pa obrne, še kako drži. Kolikokrat se nam je načrt prav v zadnjem trenutku povsem spremenil. A po navadi bolj zaradi lastne muhavosti kot česa drugega.

Tokrat pa sta povsem nepomembna zabava in morebiti čisto nepotrebne vragolije na trampolinu imele za posledico nadvse nestrpne minute na urgenci in končno sodbo dežurnega zdravnika ob pogledu na rentgensko sliko. Vse je celo, a tudi zvin zahteva svoj čas. Torej mirovanje in nič gibanja. Ni nam bilo vseeno, a objokovanje nič ne pomaga.

Zato smo se, z mislimi tudi vsaj malce doma, v okrnjeni sestavi vseeno držali dogovorjenega načrta. Parkirali smo v Podpeci, pred okrepčevalnico pri Matjažu, tam, kjer se pozimi vsakoletno gradijo kraljevi gradovi (46.496525 14.823097; 900 m). Smo Matjaža takoj pobarali, če je prav in je le prijazno pokimal.

Res veliko pomeni, ko je človek dobrodošel in to nam je takoj dal vedeti. Zato smo še toliko raje naslednji dan stopili do njega, malo kramljali in z iskrenim hvala pomahali nasvidenje. Tudi od tu vodi pot navzgor, dve uri je do koče. A nam je Bojan danes prihranil dobro polovico poti z vožnjo do priljubljenega izhodišča, Jakobe imenovanega (46.478444 14.800010; 1370 m).

Saj bi se verjetno do sem dalo po ponekod raztrganem makadamu tudi z avtodomom. A komur vsaj malo pomeni… Od parkirišča tablica obeta 45 minut do Doma na Peci (1665 m) in res nismo hodili nič več. Sprva kar nekaj časa korakamo po kolovozu, mestoma se nam odpirajo lepi razgledi na Koroška gričevja, še posebej Uršlja gora izstopa.

Ko se pot prevali, nas puščica in jasno vidna stezica usmerita levo, mimo vrtače navzgor. Stezi sledimo do travnika, kjer na njegovem gornjem robu zavijemo desno na dokaj slab kolovoz. Razveseli napis na drevesu, da je do koče le še pet minut in res jo kmalu ugledamo. Ali se bomo kaj ustavili, je čisto naša stvar. Vsaj malo je že prijetno posedeti, toliko, da ujameš sapo.

Potem pa naprej, do vrha je menda še uro in pol, mi smo zložno hodili deset minut manj. Stopimo mimo koče, se malo vzpnemo in že smo na travnatem sedlu. Malo nad njim se moramo odločiti. Desno zavije proti vrhu zahtevna pot. Če hočemo klobasati, bo ta bolj prava. Toda, pozor, naj vas pot ne preseneti, nas je že malo!

Opozorilo, da je pot zahtevna, ni puhlica prenapetega markacista. Vsekakor to ni pot za vrtoglave, čelada in tudi samovarovalni komplet ne bosta nič odveč. Kako drugače, kot smo na takšne poti hodili nekoč. In prav je tako. Pot preči strmine in kmalu zagrize v skalovje. Jeklenice, zajle po domače, postanejo naš sopotnik.

Jih je dovolj in dobro so pritrjene. Sprva nedolžni prehodi postanejo zelo zračni. Se pač vzpenjamo. Ker pot pobočje preči, je možnost, da od višje prileti kamen manjša. Vsaj od človeka. Kakšna žival ali ostanek zimske zmrzali ravno tako lahko sprožita nesrečo.

Lahko pa se kamen povsem v nasprotju z načeli gravitacije namesto navzdol odkotali prečno. Boleča črnica je dokaz, da je to možno. Ko se pot začne bolj odločno vzpenjati in stopimo med ruševje, je strmina za nami. Kmalu pridemo do travnate uravnave pod vrhom, na razpotju zavijemo levo in v desetih minutah že stojimo na vrhu Kordeževe glave (2125 m).

S tem, koga je vrh Pece spominjal na glavo nekega Kordeža, se nismo čisto nič ukvarjali. Smo kar obsedeli in ob cepinu z žigom in vpisno knjigo mlatili vsak svoj sendvič. Razgled je čudovit, kot se za takšno markantno goro tudi spodobi. Zato ni, da bi hitel. Obirati se pa tudi nima smisla.

Navzdol gremo levo ali desno v smeri uravnave, obe poti prideta prav. Na križišču sredi uravnave sedaj zavijemo na nezahtevno pot. Ker tu ni toliko opraviti z lovljenjem ravnotežja, se lahko bolj posvečamo razgledom. In res je kaj videti. Pogled v smeri Uršlje gore in Pohorja je motil le tisti opoldanski mrč.

Čeprav je pot nezahtevna, vlažna korenina ali skala lahko spodneseta nogo, zato nekaj previdnosti vseeno ne bo odveč. Ko po štiridesetih minutah pridemo na sedlo, zavijemo desno, v smeri pet minut oddaljene Male Pece (1731 m). Na neizrazitem vršičku nad kočo stoji stolpič, ki kaže, kaj vidimo.

Da je za nami Peca, nam je tako ali tako jasno, za ostale razglede, pa pride prav. Pot nadaljujemo navzdol, v slabih desetih minutah pridemo do Matjaževe jame (1670 m). To je dejansko umetni rov, nekaj metrov dolg, ki se konča z zarjavelo rešetko, za katero sedi kralj Matjaž in čaka, da se mu brada nevemkolikokrat ovije okoli mize.

Pa bo še dolgo čakal. Ker brada je še kratka. Pomahamo Matjažu, plodu predstave plezalca in kiparja Marjana Keršiča Belača, in se napotimo navzdol. Čaka nas še pol ure hoje. Kmalu pridemo na znani travnik, zavijemo navzdol na stezico in mimo vrtače pridemo do kolovoza, ki nas pripelje do parkirišča.

Čaka nas še nekaj guganja po makadamu do Podpece. Pustolovščina je za nami, čas je za oddih, kraj je za kaj takšnega več kot primeren. Lahko posedimo ob jezercu, uživamo na sončku in opazujemo igro kačjih pastirjev. Ali pa drvimo naprej, tja nekam, v dalj. Že sami vemo…

(27.10.2008)

Mi smo si za izhodišče izbrali Slovenj Gradec, parkirali smo pri šolskem centru (N46.505261 E15.077136), saj je od tam po Koroški ulici zelo blizu do Glavnega trga, ki je center mesta. Prijeten večerni sprehod. Iz izhodišča je potrebno ubrati eno izmed ulic (Šercerjeva, Gozdna), ki pripeljejo do Podgorske ulice.

Na križišču pod Gozdno potjo to prečkamo in gremo čez most čez Suhadolnico ter naprej do Starega trga. Skozi vas gremo do cerkve Sv. Radegunde, nad katero je lepo parkirišče in ravno tako primerno izhodišče (N46.505311 E15.068072).

Nad parkiriščem se na drevesu že opazi markacija in steza, ki nas pod Sv. Pankracijem pelje do Grajske vasi. Tam smo se nasmejali znaku za nevarnost losov na cesti. Še več, na travniku sta se pasla dva koroška losa. Malce bolj debela in pisana, a sigurno povsem avtohtona.

Skozi vas se je potrebno spustiti do glavne ceste proti Kotljam, jo prečkati in ob njej iti desno. Na robu gozda je na drevju že tablica, ki pove, da smo prav, od tu orientacija ni več pretirano težavna, čeprav zemljevid Pohorja včasih še vedno pride prav.

Po gozdu gremo mimo pojasnilne table o kamnitem mostu in starodavnem kamnolomu ter se, ko stopimo iz gozda, spustimo proti sv. Miklavžu.

Pozno jeseni se nam lahko zgodi, da pot nekaj minut naprej ni prav prijetna. Še preden smo prišli iz gozda, smo namreč vedeli, kakšen prizor nas čaka. Smrdelo je po gnojnici in res so bila vsa polja in travniki prepojeni z njo. Zatiskali smo si nos in šli čez dvorišče kmetije in mimo žage čez cesto in mimo cerkve.

Po nekaj metrih je na levi mostiček, preko katerega prečkamo potoček in se po stopnicah vzpnemo v gozd. Steza nas odloži na robu lepega travnika, tam sta klopci ter miza. Počitek z degustacijo dobrot iz nahrbtnika je bil nujen.

Ko smo starejši odpiskali odhod, smo korak zastavili spet preko travnika in čez rob do ceste, ki nas pripelje in do sv. Roka. Na pokopališču pod cerkvico v vasi Sele je pokopan pisatelj Franc Ksaver Meško, spominska tabla njegovemu službovanju v teh krajih je pritrjena na župnišče malo višje.

Cesti sledimo mimo Klančnika in Gostenčnika do križišča cest, ki ga nadzorujejo kamere. Cesta naravnost namreč pelje do kamnoloma in izgleda, da nekatere preveč srbijo prsti. Nas kamere ne bodo posnele, potrebno je zaviti desno in se po lepem makadamu vzpenjati, dokler nas smerokaz »pešpot« ne usmeri do Španzla.

Tu gremo čez dvorišče kmetije in na drugi strani po kolovozu do širokega travnika. Čezenj se v nekaj minutah vzpnemo do koče (805m), ki je eno od izhodišč za dve uri in pol dolgi pohod do Uršlje Gore.

Do koče smo iz Slovenj Gradca hodili dobri dve uri in pol, pa tudi za povratek so štoparice pokazale podoben čas. Koča je odprta vse dni, razen ob torkih.

Povratek poteka po isti poti, se pa splača na koncu Grajske vasi zaviti do sv. Pankracija. Od tu se do sv. Radegunde v Starem trgu spustimo ob križevem potu, potem pa do izhodišča ni več daleč…

(26.10.2008)

Ko se peljemo iz Velenja proti Slovenj Gradcu, je prvo naselje Paka pri Velenju. Ko že prevozimo tablo za konec naselja, je po nekaj sto metrih na naši levi šola, ob cesti pa tabla Dom na Paškem Kozjaku, 7 km.

Mi zavijemo desno in takoj spet desno na parkirišče ob igrišču (N 46.385272 E15.160937). Od izhodišča (450m) je potrebno po asfaltni cesti mimo kamnoloma, ko pridemo do prvih hiš, pa se odcepi levo po stopnicah steza in se preko strmega travnika vzpne v gozd.

Še enkrat smo prečkali cesto, potem pa se na drugi strani spet pomešali med jesensko listje.

Pot se precej strmo vzpenja. Ko smo prišli do naselja, smo spet zastavili korak po cesti in ji sledili do Doma na Paškem Kozjaku. Ko smo še korakali po asfaltu, so se v dolini pod nami zaslišale sirene, malo višje pa so mimo nas pridrveli trije gasilski avtomobili.

Presneto, upali smo, da se je samo v planinskem domu zažgal golaž. Gasilci so se res ustavili pred domom, poskakali iz vozil ter … vaja se je lahko začela.

Seveda smo firbcali kolikor se je le dalo, da le nismo motili dela gasilcev. Ti so si nadeli zaščitne maske, napeljali cevi, splezali na teraso in oskrbovali »poškodovanega« gasilca.

Do Doma na Paškem Kozjaku (960m) je od osnovne šole v Paki dobra ura hoje. Dom je izhodišče za pohode po tem planotastem svetu. Do Basališča, z 1272 metri najvišjega vrha je uro in pol hoje.

V domu smo naročili osem čajev, koliko smo jih tudi dobili, plačali pa deset. Ko sem opozoril na to natakarico, sta s kuharico udarili debato, kje je prišlo do napake. Na koncu smo dobili vrnjen denar, pa še tri domače žganjice za pokušino. Le tri? Ja, ženski pač štetje res ne gre od rok. Iz koče smo se odpravili po makadamu, kamor je kazala puščica za Špik in kmalu zavili na stezo levo.

Tej lahko sledimo ves čas, lahko pa uberemo tudi bližnjico, ki se kot manjša stezica kmalu odcepi levo. Na bližnjici je potrebno malo popaziti na otroke, sicer pa je vsa pot iz Pake do vrha Špika nezahtevna in primerna za vsakogar. Vse poti se združijo pri župnišču in cerkvi sv. Jošta (1063m).

Smiselno je slediti oznaki proti vrhu Špika (1108m), saj do tja ni več daleč. Od doma le približno pol ure. Na vrhu je vpisna knjiga ter bivak radioamaterjev. Menda je tudi razgled lep, žal smo bili mi tam v precej meglenem vremenu, tako da se ni videlo daleč.

Navzdol se gre po isti poti, markacij je praviloma dovolj, tako da orientacija ni težavna.