Mesečni arhiv: november 2010

Polhograjska gora

(28.11.2010)

Verjetno je vsaj za običajnega zemljana, ki skuša ob nenadnem in povsem nerazumljivem preblisku doumeti skrivnost svojega obstoja, eden največjih paradoksov dejstvo, da celoto njegovega bivanja prežema popolno nasprotje med končnostjo bitja in neskončnostjo časa in prostora.

Zmrznjeni cvet

Zmrznjeni cvet

Pomoč pri miselnem preskoku ponujajo različne religije, ki pridigajo o večnem življenju. Bodisi v neki imaginarni obliki ali pa ponovnem rojstvu. V takšni ali drugačni obliki. Ko se naša skala rola po vesolju, v kroženju okoli rdeče pomaranče njena severna polovica pol leta drgeta v mrazu in druga polovica išče senco in hlad.

Fontana

Fontana

Kljub ropotanju klimatskih sprememb letni časi še vedno prihajajo. Celo bolj so izraziti, snega vsekakor v tej pozni jeseni ne manjka. Da pa bi zaradi nekaj belega puhca ostali doma? Le zakaj? Že zgolj sprehod v bližnji gozd, pod z vato obloženimi vejami, ko redki sončni žarki zaiskrijo snežne kristale, je čaroben.

Polhograjska graščina

Polhograjska graščina

Če se vzpnemo nekoliko višje in zaplavamo nad megleno morje, pa bo dan, kljub svoji končnosti, zapisan v večnost z zlatimi črkami. Izhodišče nam je bil Polhov Gradec, kraj, ki je slovenskim dolomitom dal ime. Točneje dvorec ali menda celo grad, kamor je nekoč ves začuden prinesel neznano rožico grof Blagay.

Spomin na prihod kralja Friderika Avgusta drugega

Spomin na prihod kralja Friderika Avgusta drugega

V bližini je nekaj parkirišč. Toda, če se neradi stiskamo, bo več prostora sredi vasi, nekaj komaj omembe vrednih korakov od izhodišča (46.064915 14.314442; slabih 400 metrov je do dvorca; 375 m). Ko mimo vrtnic, ujetih v ledeni objem zime, stopimo pod portalom, zavijemo levo, pa takoj znova desno, proti čebelarskemu domu.

Vzpon skozi gozd

Vzpon skozi gozd

Takoj za prvo hišo steza šine desno navzgor. Gremo mimo spomenika grofu Blagayu in njegovemu volčinu, postavljenemu v spomin prihoda kralja Friderika Avgusta drugega. Prav zaradi tega obiska je kozlovc ali znanstveno Daphne Blagayana dobil tudi ljudsko ime kraljeva roža.

Ledena strmina

Strmina

Pot se začne odločno vzpenjati. Je le treba premagati kar nekaj višinskih metrov. Markacije so bolj za dober občutek, saj nimamo kam zaiti. Jesen je razkrila pogled na dvorec in beli park nad cesto, malo višje pa na sosednjo Grmado. Strmina ne popušča in ne le da grizemo kolena. Nočni hlad je sledi predhodnikov vkoval v trdni led. Zato je treba biti previden, palice so nam v koristno oporo.

Kapelica na sedlu

Kapelica na sedlu

Ko se drevje nad nami razredči, vemo, da prav daleč ne more več biti. Na sedlu zavijemo levo, mimo kapelice. Pot se razcepi, navzgor smo šli po spodnji. Do vrha s cerkvico sv. Lovrenca je le kakšna minuta (824 m; ena ura hoje). Visoki osamelec, nekdanje gradišče, je dober obet za lep pogled.

Polhov Gradec

Polhov Gradec

Najbolje se bo sprva potopiti skozi redko meglico do izhodišča, nato pa zaplavati po gričih naokoli. Nekateri znani in velikokrat obiskani, drugi izziv za nov potep. Ob cerkvici je lesena klopca, za njo ob zidu vpisna knjiga in štampiljka. Da se bomo lahko pohvalili z vzponom. Naslednji dan, vsaj pred seboj.

Otok nad meglenim morjem

Otok nad meglenim morjem je ugledalo oko Ajde

Ko si s prijatelji stisnemo roko, podarimo nasmeh in nazdravimo dnevu, veseli skupnega trenutka na premici minljivosti, vemo, da se je splačalo dvigniti nad meglo. Vrnemo se do sedla, seveda po drugi poti. Zakaj bi pohodili lastno sled, če lahko tu vidimo še kaj novega.

Cerkvica sv. Lovrenca

Cerkvica sv. Lovrenca

Pod sedlom ne zavijemo levo, temveč gremo desno navzdol po cesti. Za spust je neprimerno bolj primerna. Še posebej zato, ker ni pretirano strma. Možnosti, da pademo in se polomimo, je manj. Ob poti so ledene sveče v svojem objemu ugasnile neko upanje, globoki graben, razdrapan do nerazpoznavnosti, kaže vodno moč.

Spust po poti

Spust po poti

Mimo zapore, kjer napis žuga celo kolesarjem, smo prišli do križišča. Nadaljujemo naravnost, v smeri Briše, Praproče, Setnik. Le korak ali dva pred drevesom z oznako, da se spuščamo v 600 metrov vsakdanjosti, so stopinje zavile levo navzdol. Pa smo bili prehitro mimo.

Presevanje

Presevanje

Šele na vrhu izrazitega krajšega vzpona, so se znova levo odcepile stopinje. Smer nam je bila všeč. Hoja po izrazitem slemenu sprva ni bila težavna, sveže sledi v snegu so nam kazale pot. Ko je svet postal bolj strm, je bilo potrebne nekaj previdnosti. Še posebej na nekaj izpostavljenih metrih nad strmino.

Previdno!

Previdno!

Še čez travnik smo kar na podplatih odsmučali, potem pa začofotali proti cesti, na katero se je naša bližnjica iztekla. Do sem bi zagotovo lahko prišli tudi tako, da bi višje gori nadaljevali po kolovozu, potem pa sledeč markacijam zavili na primernem mestu levo. Kakorkoli, sedaj smo čisto prav.

Čez travnik pa smuka po podplatih...

Čez travnik pa smuka po podplatih...

Sledimo kolovozu, gremo mimo hiš in naprej vse do graščine. Če pa imamo avto in dom sredi vasi, lahko že prej, kmalu za prvimi hišami, zavijemo levo proti cerkvi. Bomo presekali ovinek. Znova smo na izhodišču, kako in kam, ne bo več vprašanje (ena ura z vrha).

Bližnjica nas je pripeljala do ceste

Bližnjica nas je pripeljala do ceste

Če bi ostali doma, bi nam bilo žal. Tako pa smo si naredili lep dan. Tisti, ki ostane zapisan v spominu še dolgo. In ki tudi še nekoč, kasneje, privabi nasmešek na ustnice in iskrico v zasanjane oči. Še topel čaj pri prijateljih, potem pa so pod sivimi oblaki začele plesati svoj očarljivi ples prve snežinke.

Grad in grajski park

Grad in grajski park

Gora Oljka

(14.11.2010)

Prav nenavadno je njeno ime. Ali je sploh možno, da bi kdaj oljka, to sredozemsko drevesce, raslo tako daleč od milega primorskega podnebja? Verjetno ne. Toda od kod potem ime osamelca, ki markantno izstopa med Polzelo in Šoštanjem?

Parkirišče v Šmartnem ob Paki

Parkirišče v Šmartnem ob Paki

Kot je razvidno iz prve omembe gore (ali pač s svojimi 733 m zgolj – hriba?), so ji davnega leta 1234 pravili Križna gora, saj je na njenem vrhu menda stal križ. Zagotovo pa je stal, in to prav velik, od sredine 17. stoletja, ob njem pa tudi kapela sv. Jošta in sv. Neže. Kasneje se je imenoval Dobrič, po kraju, ki leži na njegovem pobočju.

Pot ob železniški progi

Pot ob železniški progi

Ko pa je bila v času razmaha romanj sredi osemnajstega stoletja zgrajena na vrhu baročna cerkev sv. Križa, je gora dobila ime po sliki Fortunata Berganta iz glavnega oltarja, kjer je upodobljen Jezus na Oljski gori. Ker je gora osamelec, so izhodišča seveda lahko na vseh štirih straneh neba.

Tu so doma veseli ljudje...

Tu so doma veseli ljudje...

Mi smo si izbrali eno krajših poti, korak smo zastavili v Šmartnu ob Paki. Parkirati se da ob igrišču (46.330680 15.035352; 310 m). Če ravno ni v bližini hrupno martinovanje, bo noč verjetno mirna. S parkirišča gremo levo ob progi. Čez tristo metrov zavijemo levo v smeri zaselka Vrtače. Če odcep zgrešimo, ni nič pretirano narobe. Tudi mi smo ga.

Pogled proti izhodišču

Pogled proti izhodišču

Gremo naprej ob progi še dobre pol kilometra in na ovinku, zaščitenem z odbojno ograjo, zavijemo levo. Čeprav se nam bo druga pot morebiti zdela daljša, je v resnici komaj kaj. Ko pridemo do razpotja pod hišami na robu gozda, zavijemo naravnost navzgor in sledimo cesti do zaselka Vrtače. Sedaj nas že vodijo markacije, zaupajmo jim.

Makadam nad zaselkom Vrtače

Makadam nad zaselkom Vrtače

Gremo mimo vodnega zajetja, po makadamski poti. Ko preskočimo na stezo, se strmina zažene navzgor. Tu že malo globlje zadihamo, vendar prehudega napora vseeno ni. Srečali smo lovca, počilo je in zaslišale so se troblje. Začel se je lov. Uf, nič kaj dober občutek. Na srečo nismo bili gnana divjad, pokalo je nekje bolj desno, na strmem pobočju pod vrhom.

Kapelica na sedlu

Kapelica na sedlu

Na sedlu pri kapelici zavijemo desno in nadaljujemo v smeri vrha. Poti se cepijo, vendar sedaj že vemo, da vse pripeljejo do vrha. Mi smo šli po levi, mimo dveh kapelic in hiške na robu uravnave. Od tu je do vrha le še nekaj korakov (733m; slaba ura in četrt hoje).

Cerkev sv. Križa

Cerkev sv. Križa

Tik pod vrhom je planinska koča, na vrhu pa seveda mogočna romarska cerkev sv. Križa. Pozno jeseni in pozimi po navadi zaprta, ali imajo v koči ključ, nismo preverjali. Kaj bi gledali človeške umetnije v hiški z dvema zvonikoma, če oko naokoli vidi toliko lepšega, s človeških ustvarjanjem povsem neprimerljivega.

Malica na sončku pred kočo

Malica na sončku pred kočo

Dovolj spočiti se odločimo. Nazaj ali naprej. Obe možnosti sta odprti. Ker mi radi klobasamo, nas grožnja, da je pot mimo Juga po drugi strani hriba petnajst minut daljša, ni prestrašila. Navzdol krenemo torej v smeri Polzele, sledimo tablicam za Martinovo pot in napisu proti Jugu.

Odločitev je naša...

Odločitev je naša...

Malo nižje v gozdu pridemo do razcepa. Dober nasvet prihajajočih planincev nas je usmeril levo, po stezi in nato makadamski cesti do gostilne pri Jugu. Desna pot sicer pride do istega cilja. Vendar je tokrat ravno tam potekal lov, občasno je tudi še počilo. Seveda je bila tabla z opozorilom le na spodnjem delu poti.

Na levi poti proti Jugu

Na levi poti proti Jugu

Raubšicerji, sem zagodel. Prav vsi pa smo se nasmejali ob misli, kako se lovci na koncu preštejejo. Saj so se nam le srne smilile. Pod Jugom sledimo desno oznakam Martinove poti in zavijemo navzdol čez travnik. Ko pridemo v gozd, se pot sprva spušča v okljukah, dokler se ne zoži na širino steze.

Soj

Soj

Prečimo pobočja gore v smeri izhodišča. Pred zaselkom Tajna lahko posedimo na klopci, tudi od tu se daleč vidi. Nato pa gremo bodisi naprej proti zaselku Vrtače ali pa jo uberemo navzdol po poti mimo kapelice. Je zanimiva, zakaj bi jo torej zgrešili. Ko pridemo do ceste ob železniški progi zavijemo desno.

Pot mimo kapelice pod zaselkom Tajna

Pot mimo kapelice pod zaselkom Tajna

Držimo se proge in čez kilometer smo znova na parkirišču pri našem domu. Naj nas pot, ko se do vrha in nazaj komaj zadihamo, ne odvrne od tega žlahtnega cilja. Če si vzamemo čas in pasemo oči na lepotah vse naokoli tega osamelca, bomo še predolgo hodili.

Regrat

Regrat

Kremžarjev vrh

(13.11.2010)

Koroško dejansko kar nekako zapostavljamo. Zdi se nam tako daleč, od rok. Povrh imamo občutek, da nam ne more nuditi nič takšnega, kar nimamo doma, v bližini. Razpeta med Pohorje in Savinjske Alpe, ždeča v dolinah med vrhovi, pa je uspela zadržati tisto domačnost in mehkobo, ki jo drugje vedno bolj pogrešamo.

Pri najboljšem sosedu

Pri najboljšem sosedu

Odročnost že ni vedno nekaj slabega. Je pa treba, če skušamo videti kaj dlje kot do sosednje vasi, zlesti višje. Med piš spomladanskega vetra, na sončne košenine, med rumeneče macesne. V nežne obline se je ozrlo že marsikatero rosno oko. In jih je nežno pobožala domača beseda. Kajneda, Lovro.

Jesen je tudi čas čarovnic

Jesen je tudi čas čarovnic

Kremžarjev vrh čepi na obronkih Pohorja in nam daje možnost pogleda. V dolino, na domovino, vase. Izhodišče nam je bil Slovenj Gradec. Parkirišče. Eno izmed njih, ob velikem trgovskem centru, najboljši sosed (410 m). Naj ga išče vsak sam. Prijazen jutranji klepet nam je dal dovoljenje, da ostanemo. Mogoče je bilo le dobro jutro, kdo ve.

Ko se pot pravzaprav šele začne...

Ko se pot pravzaprav šele začne...

Če ga bomo imeli tudi mi, odidemo ob Mislinji, jo preko mostu preskočimo in nadaljujemo ob reki do podhoda pod glavno cesto. Na drugi strani gremo mimo table, ki vabi na gozdno učno pot in naprej navzgor po pločniku. Ob poti so že belo rdeče packe – markacije.

Saj ni pravi...

Saj ni pravi!

Če je noč čarovnic blizu, se nasmejemo duhcem, narejenim iz buč na katerem izmed vrtov. Na križišču, kjer cesta proti Kopam zavije desno, gremo naravnost. Še vedno hodimo po asfaltni cesti, dokler nas na robu travnika smerokaz ne odcepi levo navzgor. Uro in pol je obet. Pa je le od nas odvisno, kako hitri bomo.

Korak zastavimo v gozd...

Korak zastavimo v gozd...

Ob robu travnika je stala hiška, podobna čebelnjaku. Seveda je bil odlično izhodišče za klepet o čebelarjenju. Boris je kot živa enciklopedija, koristno mu je prisluhniti. Čez lokalno cesto stopimo naravnost v gozd, pridemo na makadamsko pot in se nasmejemo straniščni školjki v gozdu pod sabo. Le koga je tako tiščalo, da je s seboj prinesel kar stranišče?

Križev pot - 13. postaja

Križev pot - 13. postaja

Ovinek ceste presekamo skozi gozd, jo višje gori prečkamo in na drugi strani stopimo na razgledni travnik. Odpirajo se nam prvi lepi pogledi na Uršljo goro. Znanka nas pozdravlja z druge strani doline. Znova zakorakamo med drevesa, gozdarska dela, ki jih je obetal napis na začetku, so pustila sledi.

Uršlja gora

Uršlja gora

Na košenino se vzpnemo po stopničkah, gremo levo ob robu in mimo hiš do glavne ceste. Markacije nas znova usmerijo v gozd, prečkamo makadamsko pot in nadaljujemo po stezi, dokler znova ne pridemo na makadam. Temu sledimo.

Pogled na raztegnjene grebene

Pogled na raztegnjene grebene

Čeprav se nam zdi, da hodimo že res dolgo, tablica ob poti namigne, da je do koče še 50 minut. Po petih minutah hoje, pri novi tablici izvemo, da smo jih prehodili deset. Nenavadno. Markacije nas usmerijo na gozdno pot, višje gori pa čez travnik in mimo kmetije. Sedaj res ni več daleč.

Ko globje zadihamo...

Ko globlje zadihamo…

Prečkamo cesto in zagrizemo proti koči. Poti se ločijo, pa verjetno pridejo vse prav. Mi smo zavili desno, pa sledeč markacijam kmalu znova levo. Grizli smo kolena, zadnja strmina je bila tista, prava. Ko se na njenem vrhu, ob koči (1102 m, dve uri in četrt hoje), sesedeš na klopco in nekaj sekund loviš dih.

Prihod

Prihod

Potem pa že pogled bega v daljavo. Odpirajo se nam pogledi na Slovenj Gradec in Uršljo goro. S televizijskim stolpom na vrhu, je ni moč spregledati. Ko utrip postane dokaj normalen, nahrbtniki občutno lažji, otroci pa ravno prav razigrani, nam ostane še zadnje dejanje. Vrh. Do njega tablica obeta deset minut.

Pri koči pod Kremžarjevim vrhom

Pri koči pod Kremžarjevim vrhom

Pa zna biti nekaj več. Ker nas že po nekaj korakih, na manjšem sedlu, preseneti nenavadna kapelica. Otroke bolj kot osrednji kipec Antona Martina Slomška, zanimata zvončka. Hrup, ki ga ob navdušenju povzročita, lahko postane neznosen. Mi smo se kar ustrašili, da ne bi ljudje v dolini zagnali panike, ob glasnem pritrkavanju visoko nad grebeni.

Kapelica

Kapelica

Zato je bilo treba odpiskati odhod in se napotiti po travniku navzgor. Ko znova stopimo med drevesa, pot postane prijetna, jesensko listje zašumi pod nogami. Do Kremžarjevega vrha (1164 m; deset minut od koče) je le še nekaj korakov, z roba travnika pod njim se odpira pogled na Košenjak.

Košenjak

Košenjak

In sedaj? Da bi hodili navzdol po isti poti? Pa kaj še. Spustimo se desno, gledano s smeri prihoda, navzdol sledimo markacijam za Kope. Pridemo na lep travnik in gremo nad njim po razglednem robu. Odpre se pogled na zadnji del smučišča na Kopah, Kaštivnik, ob prepoznanju kar zavriskamo.

Pogled v smeri smučišča Kope

Pogled v smeri smučišča Kope

Ko se potopimo v gozd, po nekaj korakih pridemo do razcepa. Levo Kope, desno Šmartno (pri Slovenj Gradcu). Se ve, kam bomo zavili. Nižje se nam na razcepu pridruži pot, ki se proti Šmartnemu spušča izpod Slomškove kapelice. Na levi se še vedno vidi smučišče nad Kaštivskim sedlom, nižje doli pa cerkvica sv. Barbare.

Košenine pod vrhom

Košenine pod vrhom

Gremo desno mimo domačije Lampret in po kolovozu navzdol. Spust ni prestrm, vendar ga lahko listje, ki pokrije kamnito pot, naredi sitnega. Prečkamo križišče makadamskih cest in sledimo markacijam naravnost navzdol. Hodimo po gozdu, gremo mimo korita v katerega teče sveža voda in opazujemo potke, ki se cepijo na obe strani. Le kam peljejo, se vprašamo.

Pod domačijo Lampret

Pod domačijo Lampret

Visoki macesni ponekod prerastejo ostalo drevje in v svoji jesenski rumeni opravi štrlijo visoko v nebo. Znova na travniku, zavijemo levo navzdol. Tam nas začudi tablica. Pod razcepom kaže, da bi morali višje zaviti desno. Morebiti bi tako res hitreje prišli do Slovenj Gradca. Toda kdo bi hitel?

Jesenski macesen

Jesenski macesen

Zato kar nadaljujemo po izbrani poti. Kolovoz je lahko blaten, pa ni sile, saj kmalu pridemo na dobro makadamsko cesto. Zavijemo levo in kaj hitro prikorakamo v ravnino Dvorske vasi. Gremo mimo kapelice naprej do glavne ceste, ki proti Slovenj Gradcu pelje s Kop, zavijemo desno, nato pa že na prvem naslednjem odcepu levo do cerkvice sv. Jurija.

Kapelica v Dvorski vasi

Kapelica v Dvorski vasi

Prav nasproti nje se začenja ali pač končuje, kakor vzamemo, gozdna učna pot Tičnica. Gremo kar po njej, ob gozdnem robu. Naj nas tablica z rumenim napisom GUP, ki kaže nekam levo, ne zmede. Hodimo skozi gozd, čez igrišče. Ko pridemo do razcepa pri novih hiškah, lahko zavijemo po cesti levo navzdol in mimo trgovskih centrov do izhodišča.

Sv. Jurij

Sv. Jurij

Ali pa uberemo smer desno in gremo po učni poti naprej. Na naslednjem travniku se držimo levo in mimo gozdne učilnice pridemo znova do pojasnilne table na spodnjem robu gozda. Tu mimo smo korakali zjutraj, zato že vemo, kako nazaj do izhodišča (tri ure z vrha).

Duglazija

Duglazija

Pot je prijetna in razgledna. Tako ko sopihamo navzgor, kot ob zaviranju navzdol. Jesenski dan pa ravno prav dolg, da nam časa ne zmanjkuje. Če je ob tem še družba odlična, kaj bi si lahko želeli več…

Rožca

Rožca

Severovzhodna Italija…na izi…

DO SEŽANE – 25.10.2010 – Popoldne bi morali imeti dovolj časa za pripravo vsega potrebnega. Toda dobri nameni se po navadi sfižijo, pripravljenega je itak premalo, štacuna pa pritegne bolj kot mehiška limonada ob sedmih na kanalu A. Tako nas je čas znova basal, scenic, ki je še sanjal o tem, da se dobimo v Ljubljani, je ob našem prihodu na parkirišče pred Tušem v Sežani že trdno spal.

Tako nekako smo kolovratili...

Tako nekako smo kolovratili...

Veter, ki se na srečo ni mogel primerjati z vipavsko burjo, je občasno zatulil okoli vogalov avta in doma. Nekaj časa smo ga poslušali, potem pa je kuštral le še dlako ovac, ki smo jih pred spanjem preštevali v mislih.

Parkirišče v Padovi

Parkirišče v Padovi

PADOVA – 26.10.2010 – Zjutraj smo zastavili tako, kot je bilo že vnaprej odločeno. Torej na izi. Ko sva bila z Bojanom pokonci, sem zapeljal na bencinsko in natočil gorivo, potem pa smo zavili na avtocesto.

Klasika in plastik fantastik

Klasika in plastik fantastik

Vetra skoraj ni bilo, vsekakor pa vožnje ni motil. Vozila sva počasi pod z rujem posejanim kraškim robom. Mudilo se nam ni. Prilepil sem se za tovornjak in mu za petami sledil mimo Benetk. Ko je Bojan skočil naprej, je ritem postal tako, ležerno živahen. Skozi Padovo je šlo kar hitro, le na krožiščih se je bilo občasno treba narediti malo Italijana.

Atomski s leva...

Atomski s leva...

Saj končno smo prišli zaradi spoznavanja domače folklore, zakaj se je ne bi torej hitro navzeli. Na vhodu na parkirišče je bila višinska omejitev, pa smo kmalu pogruntali, da bo treba vse naokoli. Okoli riti v varžet. Itak. Z druge strani smo zavili na parkirišče na Piazzi Y. Rabin in parkirali na mestih za avtodome (45.395709 11.876545; 10 evrov/24 ur, max. 48 ur, v času obiska je bila oskrbna postaja zaprta).

Prato della Valle in San Giustina

Prato della Valle in San Giustina

Pozajtrkovali smo, potem pa nadeli pravi turistični skin. Fotoaparati okoli vratu, majhni nahrbtniki z vsem nepotrebnim na ramenih, gremo v napad. Med odhodom s parkirišča smo najprej opazovali prihode turistov v avtobusih in vrsto črno zapečenih podjetnikov, ki so za drobiž prodajali marele, potem pa plastik fantastik žensko, ki bi zlahka delala reklamo za Michelin, kako se postavlja ob fička.

Prato della Valle

Prato della Valle

Ravno ko smo prišli čez cesto in stopili na Prato della Valle, pa je v pravem maratonskem slogu prigalopirala mimo nas. Nepozaben pogled. Šli smo čez park, kjer je v času Rimljanov stalo gledališče. Danes je dejansko otoček, ki ga obdaja voda, nanj pripeljejo štirje mostiči in križajo štiri avenije. Zaljšajo ga kipi, postavljeni ob kanal. Številni papeži in drugi cerkveni pomembneži so tu našli svoje mesto.

Ulice Padove

Ulice Padove

Ker je bilo nekaj bojazni, da bi se vreme skisalo, smo se odločili, da dopoldne obidemo slovite Piazze, ki tvorijo center starega dela mesta. Prvi cilj naj bi bile turistične informacije, pa smo se ustavili že pred stavbo univerze. Novopečeni diplomiranci imajo tu namreč kaj hecno navado, da na fasado slovite ustanove nalepijo svojo karikaturo z dolgimi traktati zraven, sami pa se iz sebe res izvirno delajo norca.

Diplomiral sem!

Diplomiral sem!

Stojijo tam zunaj, obdani s prijatelji in sorodniki, oblečeni, kot bi želeli odnesti prvo nagrado za najbolj izvirno masko. Ob tem seveda nazdravljajo in se zabavajo. Če bi jih videl kakšen profesor, bi se zanesljivo prijel za glavo in uvidel, da je bil nekajletni trud povsem zaman.

Ves trud profesorjev...zaman...

Ves trud profesorjev...zaman...

V bližini kavarne Pedrocchi smo našli vse potrebne informacije in vrsto prospektov, potem pa po mestnih ulicah naprej krožili do Piazze dei Signori, kjer je na Palazzo del Capitanio, točneje nad njenimi vrati Torre dell’ Orologio, astronomska ura iz leta 1344.

Astronomska ura na Piazzi dei Signori

Astronomska ura na Piazzi dei Signori

Sam trg je bil v dopoldanskih urah poln kramarjev. Pa nas je bolj kot roba pritegnila zanimiva izvedba tende pri enem izmed krošnjarjev. To bi bilo nekaj za na avtodom. Pot smo nadaljevali do stolnice, ki pa se je že zazibala v opoldansko siesto. Zato smo se ob trgu pred njo ustavili le toliko, da smo kupili beljakove španske vetrce.

Naša skupinica

Naša skupinica

Pa niso bili takšni, kot jih poznamo od doma. Bili so ogromni in po nekaj grižljajih smo se strinjali, da bi človek, če bi pojedel celega, zanesljivo dobil sladkorno. Vrnili smo se do Palazzo della Regione, pa še prej na Piazzi delle Erbe kupili nekaj mandarin. Medtem, ko je bil na drugi strani krošnjarski sejem, je bil tukaj zelenjadarski. Pisano, ni kaj.

Noč čarovnic je blizu

Noč čarovnic je blizu

V palači smo si ogledali le pisane oboke nad vhodnim balkonom, potem pa že zastavili korak v smeri Prato della Valle. Da pa bi kar šli mimo Piazze del Santo in bazilike svetega Antona Padovanskega, seveda ne gre. Sprehodili smo se po mogočni cerkvi, ob grobu svetnika opazovali, kako verniki zamaknjeno na njegov grob pod črnimi angeli polagajo roke, se ozrli v relikviarij in ustavili ob stranskih kapelah.

Palazzo del Regione

Palazzo della Regione

Utrujeni od dopoldanskega sprehoda, smo se spočili na vrtovih, obdanih s križnimi hodniki in skušali ujeti nekaj tiste duhovnosti, ki naj bi ta kraj prevevala. Da nam je zanesljivo uspelo, smo videli, ko nam je ob enem izmed vrtov z dotikom roke kipa svetnika uspelo vzpostavili vezo med nebesi in zemljo.

Bazilika sv. Antona

Bazilika sv. Antona

Ajda pa je precej bolj zemeljsko zagrabila spečega goloba, ki pa ni bil čisto nič navdušen, da bi postal domači ljubljenček. Zatorej je bil končno, med prhutajočim protestiranjem, spuščen na prostost. Vsekakor smo bili odločeni, da se popoldne znova vrnemo v baziliko, saj je tudi ta uživala siesto.

Grob svetnika

Grob svetnika

In zakaj bi je nekaj ne užili tudi sami? Vrnili smo se čez Prato della Valle na parkirišče, pogledovali za plastik fantastik maratonko, ki pa je že odtekla svoj častni krog, nato pa ugotavljali, da so klinkerji na trgu okoli avtobusov skakali z razširjeno ponudbo.

Relikviarij

Relikviarij

Marele so bile še aktualne, sedaj pa so imeli na rokah tudi nekaj deset ur. Nas niso prepričali, odšli smo domov in po Majinem trudu pomlaskali dobrote. Pri sosedu so siesto vzeli smrtno resno in po kosilu zalegli, zato smo sami odšli do bazilike svete Justine (S. Giustina) v neposredni bližini parkirišča. Ni nam bilo žal.

Stik z nebesi

Stik z nebesi

Dve baziliki, tako blizu skupaj, pa različni kot noč in dan. Pri Justini ni nobenega odvečnega kiča, pa tudi potreben ni. Bazilika namreč prepriča s svojo mogočnostjo. Velik kor je nad oltarjem zaključen s sliko slikarja Veroneseja o mučeništvu sv. Justine.

Golob

Golob

Posebej zanimiva so tla, kjer srednjeveški mojstri kamnoseštva dajejo lekcijo o 3D učinku. Ustavili smo se ob relikviji in izvedeli, da tu leži okostje sv. Luke. Sicer brez glave in nekaj reber, pa vendarle. Mimo nenavadnega izvira smo prišli do rešetk kovinskega kovčka, v katerem so ostanke domnevnega sv. Luke našli in zanimive kapele.

Sveta Justina

Sveta Justina

Čas srečanja z Bojanom se je približeval, zato smo se napotili proti baziliki sv. Antona. Vmes mi je v prodajalni spominkov Maja nazorno pokazala, kako se mi je življenje zasukalo že pred leti, s poroko. Game over. Pri Donatellovem konjeniku Gattamelata smo se s prijatelji uspešno dobili in si znotraj bazilike ogledali multimedijsko predstavo o Antonu Padovanskem.

3D učinek

3D učinek

Ker nas je bilo več kot Italijanov, so slušalke dobili oni. Razlaga je bila v angleščini, sam koncept pa izjemno zanimiv. Slike se projecirajo izmenično na tri stene, pomikaš se iz prostora v prostor. Vredno ogleda, povrh pa na koncu za spomin dobiš še podobico s sliko svetnika.

Kletka v kateri so našli ostanke sv. Luka

Kletka v kateri so našli ostanke sv. Luka

Znova na trgu pred cerkvijo, smo zavili proti botaničnemu vrtu. Ta je bil zasajen že davnega leta 1545 ob medicinski fakulteti z namenom predstavitve zdravilnih zelišč. Njegovo podobo je oblikoval arhitekt A. Moroni in je tako poseben, da ga je Unesco vpisal v seznam svetovne kulturne dediščine.

Game over

Game over

V večerni svetlobi je bil sprehod med rastlinami zanimiv, že kar čaroben. Čeprav je pozna jesen iz nekaterih gredic že pregnala zelenje, so drugje plodovi ravno dozorevali. V bazenčkih so cvetele vodne rastline, videli smo palmo, najstarejšo prebivalko vrta.

Donatello

Konjenik Gattamelata

Okoli osrednjega dela, obdanega z zidom, rasto drevesa, znotraj pa je nižje rastlinje. Ko se je tema gostila, smo si šli pogledat še rastlinjake z mesojedkami in drugimi bolj ali manj eksotičnimi rastlinami. Ugotovili smo, kje se prižgejo luči in tako iz prostorov pregnali temo.

V botaničnem vrtu

V botaničnem vrtu

Notranjost je prav nabasana, tako da imaš včasih občutek, da se prebijaš skozi džunglo. Vrnili smo se do Piazze del Santo in se tam dobili s scenici, ki so med tem vneto pisali pozdrave domačim. Skupaj smo šli na večerni sprehod, vmes seveda zaradi nepazljivosti malo nenapovedano zaokrožili po mestu, nato pa mimo dopoldan tako živahne tržnice na Piazza della Erbe, končno prišli do trga pred stolnico.

Cvet

Cvet

Tudi vanjo so nas še spustili, pa komaj. Hitro smo si jo ogledali, potem pa je že en Quazimodo hodil okoli in razlagal, da je čas za zaprtje. Petnajst minut prezgodaj. Halo. Naj si uro nastavi. Ker nismo hoteli noči preživeti v molitvi, smo raje res pobrali šila in kopita in se tako znova znašli na prijetno osvetljenih mestnih ulicah.

Stolnica

Stolnica

Še posebej tista z imenom S. Rosa nas je nasmejala. Se že ve, zakaj. Mimo stolpa ob muzeju La Specola in ogroooomne namizne svetilke v izložbi smo se vračali proti Prato della Valle. Avtodoma sta nas pričakala takšna, kot smo ju pustili. Fino. Zvečer so dekleta želela kino, pa jih je Bojan kmalu spustil na trdna tla. Gremo spat, jutri je nov dan!

Stolp ob muzeju La Specola

Stolp ob muzeju La Specola

MESOLA – 27.10.2010 – In res je bil! Po zajtrku sva z Bojanom poravnala parkirnino. Zanimiv sistem. Ko odtipkaš svojo registrsko, ti pokaže sliko tvoje tablice in ceno. Pri čemer je meni pisalo 10 evrov, kot je prav. Bojanu pa 22. Nekam nezadovoljen je bil videti.

Vožnja proti delti reke Pad

Vožnja proti delti reke Pad

Po intervenciji možica iz hiške, so mu ceno znižali. Sistem je njegovega prepoznal kot osebni avto. Svašta. Preboj iz mesta je uspel brez zapletov, ker se je obetal lep dan, pa smo načrt malo zamaknili. Obrnili smo se namreč proti delti reke Pad. Križarili smo po stranskih cestah, skozi dolge drevorede, dokler nismo v kraju Adria zavili na parkirišče lokalnega Lidla.

Reka Pad

Reka Pad

Oskrbljeni, smo že po nekaj deset metrih spet zavili desno, tokrat na počivališče za avtodome (45.050306 12.069657, brezplačno, vsa oskrba, elektrika). Lepo urejeno, zraven pa še otroška igrišča in izhodišče za potepanja ob reki Pad. Pa se nismo zadržali, nekaj nas je gnalo dalje. Sledili smo tablicam za krajinski park delte reke Pad ali Po po italijansko in tako prikrižarili do Mesole.

Počivališče v Mesoli

Počivališče v Mesoli

Ko smo iskali primerno parkirišče, smo zavili povsem slučajno do nogometnega igrišča in poleg odkrili počivališče (44.923325 12.234536, brezplačno, vsa oskrba, elektrika na zahtevo). Smo takoj parkirali in bili po zajtrku pripravljeni na sprehod do centra kraja. Daleč ni bilo, smer je bila tudi jasna.

Grad

Grad

Nasproti gradu smo izvedeli marsikaj zanimivega v informacijskem centru in določili traso današnjega izleta ob Padu. Sprva smo res hoteli v Gran Bosco della Mesola (Veliki gozd ob Mesoli), pa je zaprt, chiuso. Iz angloitalijanščine smo uspeli razbrati, da nekaj sekajo. Menda. Tako nam je ostala rezervna možnost – Oasi Bosco di Santa Giustina. Še lepši, nam je zagotovila informatorka. Da vidimo…

Ko Italijani reklamo delajo s praznimi vrečkami...

Ko Italijani reklamo delajo s praznimi vrečkami...

Iz stavbe smo stopili s polnimi rokami prospektov in se smejali promocijskim vrečkam. Videti so bile kot male vrečke čipsa, le da smo ugotovili, da so v resnici prazne. Italijani kot Italijani. Prodajajo zrak. Šli smo okoli gradu in opazovali priprave na zabavo za noč čarovnic. Še najbolj pa nas je pritegnil smetar. Je nalagal smeti od strani, kakšna znamenitost!

Je to največja krajevna znamenitost?

Je to največja krajevna znamenitost?

Vračali smo se mimo cerkve do gradu in v ozki ulici ugotavljali, da ima vsako stanovanje satelitsko anteno in klimo. V gradu so mi pojasnili, da je drugo nadstropje zaradi obnovitvenih del zaprto, v prvem je nekaj takšnega kot poročna dvorana in razstava grbov, le v pritličju naj bi se nekaj videlo o nekdanjem življenju. Takoj so nam na misel prišle prazne vrečke in le zamahnili smo z roko.

Satelitska antene in klimatske naprave

Satelitske antene in klimatske naprave

Vrnili smo se do avtodomov in pripravili skiroje. Koles nismo imeli s seboj, torej bodo morali ti dvokolesniki zadostovati. Mimo gradu smo se napotili do nasipa, po katerem teče kolesarska pot. Asfaltirana, tako da je primerna tudi za manjša kolesca. Mi smo bili skirojev vajeni, Bojan in Marjana pa sta se z njimi šele dobro spoznavala.

Pot po nasipu

Pot po nasipu

Seveda je bilo dokaj smeha, menjav in poskušanja, če gre s kakšnim drugim hitreje. Vožnja ob reki Po di Goro, enem od kanalov reke Pad, je bila na lep dan prav uživaška. Vsaj v mislih smo že delali načrte, kako bo treba sem priti znova, s kolesi. Ko smo zavili v gozd, smo bili pa razočarani.

Saj bo šlo...saj bo šlo...

Saj bo šlo...saj bo šlo...

Vsaka domača gmajna bi bila bolj zanimiva, smo se pridušali. Postali smo ob kičasti kapelici in skušali iz očitno pokvarjene štirne potegniti vodo. Uspelo nam je privabiti le smeh na usta gledalcev. Nič več. Skozi gozd smo šli do glavne ceste, potem pa je bila večinska odločitev, da gremo nazaj. Demokracija in to, kaj se more…

Po di Goro

Po di Goro

Utrujene noge in lačni želodčki so sklenili, naravnost proti Mesoli. Ja pa jade. S pravo slalomsko virtuoznostjo junakov belih strmin sva z Bojanom, pa ne Križajem, štrikala po cestah malo sem in malo tja in tako pot vsaj še enkrat podaljšala. Dekletom ni ostalo drugega, kot da nama sledijo.

Bosco

Oasi Bosco di Santa Giustina

Je bilo pa vredno, saj so ob enem zadnjih obratov nebo prekrili golobi. Ogromna jata bi z lahkoto odigrala glavno vlogo v filmu Ptiči. Ne glede na žanr. Še vzpon nazaj na nasip in povratek mimo črpalne postaje do Mesole. Kosilo smo imeli narejeno skoraj tako hitro, kot sta punci hitro nad njim začeli vihati nos.

Ptiči

Ptiči

Na koncu sta vseeno pokazali toliko veselja do hrane, da sta si prislužili izlet do bližnje kavarne in nakup sladoleda z igračko. Glede na zanimanje, dejansko obratno. Pa naj imajo otroci veselje. Bojan je javljal, da se pri njih gurmanske specialitete pripravljajo malo dlje, hkrati pa že napovedal siesto.

Bojan že obvlada...

Bojan že obvlada...

Zato smo se dogovorili, da mi potegnemo malo dlje in se ob sedmih dobimo tik ob cesti proti Ravenni, pri nekdanjem samostanu Abbazia di Pomposa. Z Majo sva jo obiskala že pred leti, čas je bil, da se znova najavimo v goste (44.833886 12.175496, brezplačno, brez oskrbe, na spodnjem parkingu wc, spanje ni dovoljeno).

Pomposa

Abbazia di Pomposa

Vstopnica omogoča ogled več prostorov. V refektoriju oziroma obednici danes razen ostankov nekaj fresk na zidovih ni več veliko za videti. V muzeju so razstavljeni fragmenti kamnoseških mojstrovin, ki so bile nekoč del cerkve ali samostanskih poslopij, lončevina in nekaj malega železja. Pri večini eksponatov je bil tudi prevod pojasnil v angleščino.

Dvorišče nekdanjega samostana

Dvorišče nekdanjega samostana

V kapitlju so stene prekrite z antičnimi freskami iz 14. stoletja, nekatere so barvne, druge pa so videti, kot bi ustvarjalcem zmanjkalo barve. Ali pa so hoteli samo doseči večji kontrast, kdo ve. Osrednje mesto seveda zajema križani z angelčki in številnimi objokovalci.

Refektorij

Refektorij

Cerkev je najbolj vredna ogleda in kaže na nekdanji center moči in kulturnega razvoja, duhovna oaza. Freske so čudovite in prekrivajo večino sten pod leseno streho. Če se hočeš poglobiti v detajle, ti vzame kar nekaj časa. Pa tudi, če nisi ravno strokovnjak, te pritegnejo krvavi prizori pekla, ko prav nič sramežljivo kažejo raztelešenje človeka tako duševno kot telesno.

Muzej

Muzej

Osrednjo vlogo igra seveda Jezus, upodobljen tako na oltarni apsidi kot na steni pri vratih, razpet med nebesi in peklom. V cerkvi smo bili edini opazovalci, le varnostnica nam je delala družbo. Fotografiranje ni ravno zaželeno, pa smo vseeno uspeli narediti, pod okriljem kašlja, nekaj spominov. Še več je bilo na ta račun smeha. Že vemo, zakaj.

Kapitelj

Kapitelj

Še sprehod po dvorišču z vodnjakom, potem pa smo se mimo nežno osvetljene cerkve vrnili do avtodoma ravno, ko je pripeljal Bojan. Pot smo, znova skupaj, nadaljevali do Ravenne, tam na predlog navigacije raziskali nekaj ozkih stranskih ulic, potem pa le našli parkirišče, ki smo ga iskali (44.414235 12.188388, brezplačno, vsa oskrba na parkirišču za avtobuse).

Samostanska cerkev

Samostanska cerkev

Vsa mesta za avtodome so bila polna, tudi drugje jih je stalo že nekaj. Smo vseeno našli dva prostora skupaj, potem pa ob obhodu ugotavljali, da so to v resnici avtodomi stanovalcev. Pod nekaterimi je že krepko pognala trava, druge pa so bolj pozorni lastniki večkrat peljali na sprehod. Zvečer smo nameravali sprva narediti menjavo, otroci k Bojanu, tastari k nam.

Nebesa in pekel

Nebesa in pekel

Pa se Bojanu ni dalo nikamor, zato smo se končno vsi zbasali k njemu, gledali film o kradljivcu strele, degustirali francosko vino in grickali. Dokler ni gostitelj mrknil in nam tako dal vedeti, da bo čas za spanje. Saj ima prav, smo si rekli in odpujsali domov.

RAVENNA – 28.10.2010 – Petra, ki je prejšnji večer obetal, da morebiti le pripelje do Ravenne, še ni bilo. Zato smo po zajtrku kar sami odrajžali proti centru mesta, točneje v smeri bazilike s. Vitae.

Fontana Ardea Purpurea

Fontana Ardea Purpurea

A prvi postanek je bil nujen že ob fontani Ardea Purpurea na robu Piazze della Resistenca. Dobrodošlo pove, kje smo. Ravenna – mesto mozaikov. Sprehod skozi mesto nam je ob klepetu hitro minil. V bližini bazilike smo ugotovili, da prodajajo premeteni Italijani dve kombinirani karti, pri čemer vsaka omogoča vstop v več (različnih) znamenitosti.

Bazilika San Vitae

Kupola bazilike San Vitae

Ker je bila prva bolj vezana na muzeje in baziliko malo zunaj mesta, smo se skupaj s scenici odločili za drugo. Mimo lapidarija smo vstopili v baziliko s. Vitae in s tem v svet mozaikov. Bazilika iz šestega stoletja našega štetja je eden od najlepših pomnikov bizantinske umetnosti in je zgrajena v šesterokotni obliki.

Jezus odrešitelj

Jezus odrešitelj

Čeprav takoj ob vstopu navduši kupola s freskami, pa je pravi čar v čudovitih mozaikih v prezbiteriju. Jezus odrešitelj v apsidi in sveti Vito ob njem, cesar Justinijan in cesarica Teodora na drugi strani stene apside, Abel in njegova daritev, Jezus in apostoli, nad vsem pa jagnje božje.

Sv. duh

Jagnje božje

Barve v sončni svetlobi kar žarijo, patina let se jim nič ne pozna. Čas za tišino in uživanje. Če ga skupine turistov, ki stalno prihajajo, sploh pustijo. Čeprav so se sedaj že zelo posodobili. Vsakdo ima v ušesu slušalko, vodnik pa le zmerno glasno govori v mikrofon. Nobenega glasnega razlaganja več. Hvala bogu.

Kajnova daritev

Ablova daritev

V zadnjem delu cerkve je zanimiva krstilnica, vsaj z Bojanom sva domnevala, da je bila to prava funkcija bazenčka. Čez dvorišče smo šli do mavzoleja di Galla Placidia. Na srečo smo prišli ravno, ko je vstopala manjša skupina. S tem smo imeli zagotovljeno vodenje v angleščini, hkrati pa nam ni bilo treba čakati. Zaradi majhnega prostora je namreč vstop omejen in zunaj lahko nastanejo tudi daljše vrste čakajočih.

Mavzolej di Galla Placidia

Mavzolej di Galla Placidia

Galla Placidia je živela v prvi polovici petega stoletja našega štetja in je bila tesno povezana s cesarsko družino. Bila je hčerka cesarja Teodozija prvega, sestra cesarja Flaviusa Honoriusa, žena Konstantina tretjega in mati Valentiniana tretjega. Trije sarkofagi v mavzoleju naj bi tako pripadali ravno članom te družine.

Bizantinski mozaiki in okna iz alabastra

Bizantinski mozaiki in okna iz alabastra

Stene in strop mavzoleja so pokrite z bizantinskimi mozaiki, na katere preseva svetloba sonca skozi okna iz alabastra. Osrednji del nad vhodom je pokrit z mozaikom Jezusa, dobrega pastirja, na drugi strani je prizor mučeništva svetega Lovrenca, osem apostolov ob straneh pa ima pri nogah bele golobice ob fontanah.

Mučeništvo sv. Lovrenca

Mučeništvo sv. Lovrenca

Čas za posamezno skupino je odmerjen ravno prav, tako da ga je dovolj za ogled vseh detajlov. Pred mavzolejem smo se ustavili ob veliki zlati bali, moderna umetnost prodira tudi v tradicionalno bizantinsko okolje. Skozi baziliko smo znova prišli na mestno ulico in se po njej napotili proti baziliki di s. Apollinare nuovo.

Zlata bala

Zlata bala

Še prej pa smo naredili kratek postanek v baptisteriju degli Ariani. Zgrajen je bil poleg bazilike Svetega duha (Spirito Santo) konec petega stoletja, ko je Ravenni vladal got Teodor. Vstop vanj je prost, prvi pogled na prazne stene pa kar malo razočara. Toda ozreti se je treba proti nebesom, saj na stropu razveseli čudovit mozaik Jezusovega krsta v reki Jordan, obdanega z dvanajst apostoli.

Strop krstilnice degli Ariani

Strop krstilnice degli Ariani

Ob tem še ena žgečkljiva podrobnost. Voda ne skrije vedno vsega, kopalk pa še niso poznali… Ko smo stopili iz krstilnice, je mimo nas prikorakal maček, na las podoben Garfieldu. Jah, logično, da je revež iz dežele hitre prehrane pobegnil v domovino pic in lazanje.

Garfield

Garfield

Pomahali smo mu in nato naš sprehod po mestnih ulicah nadaljevali proti Piazzi del Popolo, pokukali v cerkev s. Maria del Suffragio, zavili na Piazzo Garibaldi in nato končno zavili proti baziliki di s. Apollinare nuovo. Cerkev je bila zgrajena v šestem stoletju in poimenovana po prvem ravennskem škofu.

Bazilika di s. Apollinare nuovo

Bazilika di s. Apollinare nuovo

Bazilika ima ob straneh 24 bizantinskih stebrov nad katerimi so na obeh straneh mozaiki, nad njimi pa impresiven leseni strop. Osrednje mesto mozaikov zavzema sprevod prerokov in svetnikov, na skrajnih točkah pa so različni prizori. Sveti trije kralji se klanjajo Jezusu, Teodorjeva palača, zadnja večerja, Jezus obdan z angeli, pristanišče v kraju Classe…

Notranjost bazilike z mozaiki ob straneh

Notranjost bazilike z mozaiki ob straneh

Na poti proti stolnici smo se ustavili v Frančiškovi cerkvi in si pogledali kripto pod oltarjem. Tisti, ki jo je želel videti pred nami, jo je s pol evra osvetlil za toliko časa, da smo jo videli vsi. Ostanki mozaikov ležijo pod vodo, nad njimi pa plavajo zlate ribice. Zanimivo.

Ostanki mozaikov v Frančiškovi cerkvi

Ostanki mozaikov v Frančiškovi cerkvi

Komaj smo dobro spet stopili v cerkev, nas je župnik že začel naganjati ven. Čas za čiščenje. Šli smo okoli, mimo vrta s sarkofagi do grobnice pesnika Danteja, pokukali vanjo, nato pa že hiteli do trga pred stolnico. Tam smo bili ob dvanajstih dogovorjeni s Petrom.

Grobnica pesnika Danteja

Grobnica pesnika Danteja

In res nas je že čakal, z družino so sedeli pod kipom Marije in martinčkali na jesenskem soncu. Pojasnili smo jim, kako je z vstopnicami, nato pa prepričani, da bodo prišli za nami, stopili v ortodoksno krstilnico (Battistero degli Ortodossi, tudi Neoniano). Spet smo bili v cesarstvu mozaikov.

Srečanje pred stolnico

Srečanje pred stolnico

Krstilnica je bila zgrajena v poznem četrtem oziroma zgodnjem petem stoletju. Osrednji del je seveda znova krst Jezusa (ob čemer je voda še vedno skoraj prozorna), naokoli pa na krst čakajo tudi aspostoli. Dekleti sta se bolj kot z vzdihovanjem ob dih jemajočih prizorih zabavali ob misli, kako bi s kakšnim magnetom nalovili kovančke iz krstilnice. Nič ne bo, sem se jima smejal.

Strop krstilnice

Battistero degli Ortodossi

Stolnica je bila zaprta, zato pa smo za njo stopili v Museo Arcivescovile. Tam smo mimo lapidarija prišli do kapele sv. Andreja, ki slavi Jezusa zmagovalca, videli prestol Maximiana, izrezljan iz slonovine, stoletni koledar, cerkveno zakladnico in številne zanimive slike.

Krstilnica

Krstilnica

Dekletoma sem s prevajanjem skušal razvozlati pomen posameznih izmed njih. Znova na sončni svetlobi smo jo mahnili proti avtodomu. Želodčki so tulili alarm, treba je bilo razmišljati o kosilu. Med tem, ko ga je Maja pripravljala, je Peter, ki smo ga pogrešili, ko ni prišel za nami v krstilnico, sporočil, da jo mahajo proti San Marinu.

a

Kapela sv. Andreja

Poklical sem ga, če bi šli skupaj, pa sem izvedel, da dejansko že iščejo parkirišče. V redu, pridemo pa vseeno za vami. Po kosilu smo se s puncama in Marjano odpravili pofirbcat na sejem domačih dobrot, ki je zrasel na delu parkirišča, potem pa odkorakali nazaj do stolnice.

Prestol

Prestol Maximiana

Ta je bila sedaj že odprta. Kar nekako neskladna z mestom mozaikov je na prvi pogled delovala nekoliko pusto. Pa na koncu vseeno navdušila z oltarno apsido, s svojimi kupolami, prizori Jezusovega vnebohoda in Marijinega vnebovzetja, kapelami. Nad eno izmed njih so se odpirala nebesa. Zanimivo.

Stolnica in krstilnica

Stolnica in krstilnica

Vrnili smo se do avtodoma, tam izvedeli, da ima Bojan čisto drugačne načrte. Odločil se je za siesto, otrokom pa pred nos položil šolske knjige. Škoda, se bomo videli pa čez kakšen dan, smo pomahali v slovo in odpeljali proti jugu. Navigacija nas je sprva vozila kar lepo, bližje kot smo bili San Marinu, bolj pa je hotela bloditi po nekih stranskih cestah in bližnjicah.

Oltar

Stranski oltar

Nekaj časa sem ji sledil, potem pa se na enem od odcepov kmalu obrnil in vrnil na glavno cesto. Spet je obveljalo, da se splača pogledati še na zemljevid. Sledeč navigaciji bi namreč vozil po ozki cesti gor in dol vzporedno z magistralko. Pa jade. Ko smo se že vzpenjali proti San Marinu, smo mimo odcepa za parkirišče P 13 seveda gladko zleteli, pa se malo višje na krožišču obrnili in se šli igrico ponovi vajo.

Ko odpira se nebo...

Ko odpira se nebo...

Tokrat smo le zavili na neugledno cesto, ki pa nas je pripeljala na lepo in ravno parkirišče (43.940814 12.442258, brezplačno, wc na zgornjem parkirišču, oskrbna postaja na parkirišču nižje – ob izvozni cesti – levo). Povrh nas je Peter še čakal. So si po kosilu pač vzeli malo daljšo siesto. Odlično.

Sejem na parkirišču v Ravenni

Sejem na parkirišču v Ravenni

Seveda je bilo potem na nas, da pohitimo. Takoj smo bili v klasični vlogi. Jaz kot priganjač zunaj, Maja znotraj, punci pa ležerno nekje vmes. Končno smo bili pripravljeni in mahnili smo jo proti gondoli. Ko smo videli cene, smo ocenili, da so naše noge še zadosti mlade, da bodo zmogle vzpon.

Vzpon proti San Marinu

Vzpon proti San Marinu

Nismo pa bili prepričani kam. Pot skozi tunel desno se nam je zdela simpatična in smo ji sledili. Sprehajalec s psom nam je sicer malo zmešal orientacijo in razlagal, da bi morali nazaj, toda zakaj le? Saj smo na sprehodu. Prišli smo do glavne ceste, pa nato sledili tablicam za pešpot.

Ognjeno obzorje

Ognjeno obzorje

Ko smo prispeli do Frančiškovih vrat (Porta San Francesco) je sonce ravno skočilo spat in pričaralo ognjeno obzorje. Lep pogled je bil. Mesto je tako kot dan, počasi ugašalo. Trgovinice so se zapirale, turistov je bilo vedno manj. Hoja po ulicah je postajala simpatična. Na Piazzi della Liberta se je sonce dokončno poslovilo, postajalo je hladneje.

Porta San Francesco

Porta San Francesco

Zato smo zavili v prodajalno likerjev, ki je bila še odprta in mlaskali ob degustaciji. Zaprmej smo obljubili, da naslednji dan pridemo znova. Mimo cerkve smo šli proti La Rocca o Guaita, prvemu stolpu, in ob tem našli razgledišče, od koder so številne lučke v dolini dajale vedeti, da še ni čas za spanje.

P

Palazzo Pubblico

Pri stolpu smo obrnili in se spustili do gondole. Tam smo raziskovali, kje bi se dalo navzdol priti bolj naravnost. Končno smo le odkrili pravo pot. Ko smo na oboku vrat, ki so prepuščala skozi obzidje, opazili še tablico, da pot pelje prav proti parkirišču 13, smo bili pa sploh navdušeni.

Dan se poslavlja

Dan se poslavlja

V kraju Borgo Maggiore smo prijazno prodajalko ene izmed trgovinic vprašali za pot, potem pa mimo spodnje postaje gondole prišli nazaj do avtodomov. Malo smo še klepetali zunaj, potem pa nas je začelo zebsti in izginili smo vsak v svoj avtodom.

Lučke

Lučke

SAN MARINO, SAN LEO – 29.10,2010 – Sonce je komaj dobro obliznilo Borgo Maggiore, ko smo že stopali mimo gondole skozi vas proti poti, ki vodi do San Marina. Odpirali so se nam lepi pogledi na kraje pod nami, čudili pa smo se črnemu mrču na severu. Je to le umazani zrak ali že napoved vremenske motnje?

f

Borgo Maggiore in črni mrč

Prisopihali smo do mestnega obzidja in v mesto vstopili skozi Porta della Rupe. Mimo Palazze Begni in zanimivega vodometa smo se vzpeli do zgornje postaje gondole, saj je od tam lep pogled na spodnji del mesta in pokrajino pod njim. Postali smo ob spomeniku žrtvam bombardiranja leta 1944, nato pa zašli v ozko ulico, ki nas je odložila tik pod Basilico del Santo.

Spomenik žrtvam bombardiranja

Spomenik žrtvam bombardiranja

Seveda smo pokukali tudi v cerkev, ki nam je bila prav všeč. Nobene našarjenosti, korintski stebri glavne cerkvene ladje so se zaključili v apsidi nad oltarnim delom, kjer leži žara z ostanki svetega Marina. Stranski ladji imata po tri oltarje, posvečene različnim svetnikom in mučenikom.

Bazilika svetega Marina

Bazilika svetega Marina

V cerkvi bi kar ostali, pa ne zaradi goreče pobožnosti, temveč toplote, tako drugačne od jutranjega mraza zunaj. Notranjost je bila namreč kar pretirano ogrevana. Nobene askeze, nobenega mučeništva vernikov več. Kam gre ta svet? S trga pred cerkvijo smo se napotili navzgor, proti La Rocca o Guaita oziroma prvemu stolpu.

Notranjost cerkve

Notranjost cerkve

Ustavili smo se pri manjšem vodometu, potem pa odločno napadli prvo trdnjavo. Že pod njo je bil lep pogled na žepno državico in širše, z obzidja pa še toliko lepši. Seveda nam je možak na vhodu, ki je lepo pospravil vstopnino v blagajno, čisto po italijansko pozabil povedati, da je samo danes stolp zaprt.

La Rocca o Guaita

La Rocca o Guaita

Takih mini nategov smo bili itak že vajeni. Ko bi vedel, da so bili topovi, na katera so sedla dekleta, usmerjeni ravno vanj… Pogledali smo si še nekdanje zapore in nekaj malega srednjeveškega orožja, pokukali v preprosto cerkvico, nato pa že stopali proti La Cesta o Fratta oziroma drugemu stolpu.

Denar nazaj, ali pa streljava...

Denar nazaj, ali pa streljava...

Razstava orožja je bila tu neprimerno bogatejša, videli smo vse od srednjeveških helebard, možnarjev, kremenjač, takšnih in drugačnih mečev in celo ponaredkov orožja, do precej bolj sodobnega orožja iz časov okoli svetovnih vojn. Tu smo se lahko brez ovir potikali po grajskih stolpih in obzidju, pogledi na prvi stolp in mesto s te oddaljene točke so bili morebiti še bolj zanimivi.

Ko umetnik riše tako slabo, da ga kar zaprejo...

Ko umetnik riše tako slabo, da ga kar zaprejo...

Tako zelo, da smo se odločili, da jo mahnemo še do tretjega stolpa, Il Montale imenovanega. Sprehod je bil prijeten, za trenutek smo ušli mestni gneči in nato na stolpu preizkusili svoje moči. Kot Gulliverjem nam ga je uspelo malo premakniti, vsaj zdelo se nam je tako. Nanj se ni dalo, pa saj je bil razgled že izpod njega zadosti zanimiv.

Pogled na drugi stolp

Pogled na drugi stolp

Vrnili smo se do drugega stolpa, kjer sva z Žanom zavila na obzidje in hodila nad tlakovano ulico navzdol. Dekleta so bolj zanimali mački in kramarija nekaj nižje. Te je seveda San Marino poln. To smo še bolj lahko spoznavali, ko smo se spuščali po ozkih ulicah proti Piazzi della Liberta.

Orožarski muzej

Orožarski muzej

In se zabavali, ko je tudi kombi hotel po tej ulici. Branjevke so hitele zvijat tende nad svojimi trgovinicami, saj bi jih sicer odnesel s seboj. Dogodek dopoldneva. Ni nam bilo dolgčas. Otroci so pasli velike oči na raznem orožju, nožih, neprecenljivih japonskih mečih po deset evrov komad, kičastih igračah z znanim poreklom. Tastari pa denarnice držali v žepih, trikrat zaklenjene.

Branilci gradu

Branilci gradu

Na trgu svobode smo zavili v že znano prodajalno likerjev. Prodajalec je bil drugi, pa zato nič manj zgovoren. Zavohal je zaslužek in začel rokohitrsko iz škatle vleči razne likerje. Nalival je krepko merico, vsakič znova vsaki družini po poln plastični štamperle. Liquirizia, limonce, Amaro, Amaretto, absintova krema, kostanjev liker.

Zvonček

Zvonček

Ob tem pa regljal v vseh možnih jezikih. Italijanski, angleški, ruski, nekaj slovenskih besed. Ni da ni. Izvedeli smo vse o razlikah med posameznimi likerji in predvsem, zakaj je neprimerno bolje kupiti običajne steklenice in ne bolj ali manj kičaste spominke z razredčeno brozgo.

Če tale tatretji stolp malo nagliham...

Če tale tatretji stolp malo nagliham...

Peter je zavijal z očmi in spraševal, če se mi še danes premikamo, jaz na pol prazne kozarčke šibal Maji in dopovedoval, da bo dosti. Škoda, ker včeraj ni bilo pripravljenosti na tako obsežno degustacijo. Danes pa moramo res dalje. Ej, ustavi se, smo mu prigovarjali, ko bi on še kar nalival razne zvarke.

Ej, daj že nehaj, no...

Ej, daj že nehaj, no...

Zagrabili smo nakupljeno in pomahali v slovo. Malo nižje smo odkrili običajno trgovino, še vedno firbcali po raznih izložbah z orožjem in drugim kičem in se končno mimo Palazze Begni znova znašli na mirni in tihi sprehajalni poti, ki vodi navzdol proti Borgo Maggiore. Ko smo stopali skozi ulice tega mesteca, je pred manjšo restavracijo stal Ferrari. Dekleti, da vaju slikam.

Rdeča zverina

Rdeča zverina

Seveda sta bili takoj za, naslonili sta se nanj, kot da je fičo. Škljoc in beži. Pa ni nič tulilo, iz restavracije ni pritekel nihče, mirno smo se spustili mimo spodnje postaje gondole do parkirišča. Čas je bil za kosilo, po njem pa odhod proti San Leu. Spust s parkirišča do glavne ceste je tekel po strmi enosmerni cesti pod votlino sv. Marina.

Parkirišče pod San Leom

Parkirišče pod San Leom

Končno na glavni cesti sem si mislil, le sledimo tablicam za naš cilj. Pa jade. Mene je navigacija kmalu začela šibati levo, ko je že nekam obupala, pa je Peter, ki je vozil spredaj, zavil nekam strmo navzgor. Po postaji sem mu dopovedoval, da ni bilo nobene tablice, a navigacija je kazala, da bo prav. Pa je bila cesta res v redu, normalna dvopasovnica.

Sončne košenine

Sončne košenine

Seveda nas je po nekaj sto metrih zašibala desno na bistveno ožjo cesto, prepovedano za tovornjake, sem in tja je bila tudi kakšna luknja, ki pa se ji je zaradi počasne vožnje dalo brez težav ogniti. Šlo je strmo gor, pa spet dol in tako naprej. Kot v perfect stormu. Na srečo nam je na celi poti pripeljal nasproti le en avto.

Mestna vrata

Mestna vrata

Na enem izmed klancev se je Petrov avtodom tik pod vrhom ustavil, stal, nato pa ga je ovil oblak dima. Ja, pred strmino je dobro prestaviti v nižjo prestavo. Baci u prvu je nekoč, sicer za pot navzdol, pisalo na Korenskem sedlu. Malo sem zapeljal nazaj in se umaknil na travnik, da je Peter v drugem poskusu uspešno prilezel čez strmino. Jaz pa brez težav za njim.

Trdnjava

Trdnjava

Ma ja, je bila pa pot neprimerno bolj zanimiva, kot tista ravninska naokoli, smo se pridušali. Končno na širši cesti sva srečala avtodom z oznakami Murske Sobote. Seveda smo veselo mahali, potem pa je že zginil za ovinkom višje. Parkirali smo na velikem parkirišču pod mestom (43.896147 12.350642, brezplačno, wc na spodnjem robu parkirišča), prepoved vožnje za avtodome v staro mestno jedro San Lea je bila jasna.

Monte San Severin in San Marino

Monte San Severin in San Marino

Smo se pa ob tem znova srečali z domiselnostjo Italijanov. Sredi mesteca postavijo parkirišče za avtodome, dostop pa prepovejo. Pa, saj imamo mlade okončine, bo že šlo. Tako smo vzeli pot pod noge. Da zna biti res kar štala z dostopom, smo videli, ko je pod vrhom klanca mimo nas priletel kombi, ravno pred obokom zabremzal in začel lesti nazaj. Jah, dva se res ne moreta srečati, je preozko.

Glavni stolp

Glavni stolp

Mi nismo nič zavirali, za obokom smo zavili desno in zagrizli v breg proti gradu. Ubirali smo bližnjice kot pravi osvajalci in pridrli do vhodnih vrat, kjer pa bi še tako divje barbare ustavila mitnica. Pa so nas slike mučilnih naprav pred vhodom razorožile, odvezali smo mošnjiček in že vstopili v mogočno trdnjavo, ki v osnovi izvira še iz vojn med Goti in Bizantinci.

Ozki prehodi

Ozki prehodi

Kasneje so si jo izmenjavale številne družine, dokler ni postala predvsem strog zapor, kjer so zapornike razvajali s kruhom, vodo in različnimi oblikami akupunkture vse do leta 1916. Z obzidja je bil lep pogled na nežne ravnice naokoli, mestece pod nami in San Marino tam za San Severinom.

Razstava v glavnem stolpu

Razstava v glavnem stolpu

Za začetek smo si ogledali stolpa, glavnega in stranskega. V prvem je bilo nekaj helebard in orožja, drugi pa je bil prazen. Nekoliko razočarani, vsaj tastari, otrokom je bilo med lovljenjem tako ali tako vseeno, smo se premaknili do glavnih prostorov gradu.

Razstava človeške iznajdljivosti

Razstava človeške iznajdljivosti

Tu je bilo pa že nekaj za nas. Prikaz pripomočkov za mučenje, deviških pasov, sramotilnih mask, koga to ne bi pritegnilo. Otroci so zaprmej obljubili, da bodo pridni, ko smo jih zaprli v ječo. Pa so seveda obljubo kmalu prelomili. Kdo bi jim zameril. Mladost je le norost.

Če ga hočeš vtakniti tja, kjer mu ni mesta...

Če ga hočeš vtakniti tja, kjer mu ni mesta...

Še posebej impresivne mučilne naprave so bile v kleti, kjer je bila že v prvem prostoru kletka za enega človeka in v steno pritrjeni obročki za pritrditev verige. Na stol s špicami si nihče ni upal sesti, tudi na natezalnico nismo nikogar zvezali.

Mučilnica

Mučilnica

So pa otroci toliko več veselja našli nad napravo, kjer so ujetnike v temnem srednjem veku skušali spremeniti v liliputance. Morebiti so zato azuri še danes bolj majhni. Pogledali smo si zdravniško ordinacijo, ki je s posušenim vesoljčkom bolj spominjala na sobo čarovnikovega vajenca, razstavo strelnega orožja in temačne umetniške fotografije.

Razstava orožja

Razstava orožja

Otroci niso poznali utrujenosti, podili so se naokrog kot vrtavke, tudi ko smo bili znova na grajskem dvorišču. Med spustom proti vasi so nam ušli naprej. Nismo jih imeli namena loviti. V vasi smo šli do cerkve Santa Maria Assunta, se spustili pod njo do kipa Marije, zavili do katedrale in po ogledu skočili še do Belvedera.

Kot vrtavke!

Kot vrtavke!

Tam smo nekaj minut uživali v razgledu, potem pa smo se mimo spomenika padlim v svetovnih vojnah vrnili na mestne ulice. Čez Piazzo Dante smo se vračali proti vratom v mesto, zavili v cerkvico ob Via Montefeltro in firbcali po trgovinah z lokalnimi proizvodi. Siri in salame vseh vrst, vina in spominki, vse pomešano.

Duomo

Duomo

Med povratkom do avtodoma smo razmišljali, da je časa za vzpon na Monte San Severino dovolj. Pa so se priprave znova zavlekle, tako da smo proti vršičku stopali že v mraku. Na sedlu smo nadaljevali do prvega križa, zavili desno in do drugega križa na vrhu stopili že v temi. Pa nam ni bilo žal.

Spomenik žrtvam vojn

Spomenik žrtvam vojn

Trdnjava nad skalo je bila lepo osvetljena, pogled na drugo stran pa je razkril lučke San Marina. Živa je nabirala bodeče rožice in jih polagala h križu in razcapani zastavi nižje. Nekaj jih je prinesla tudi v avtodom, skupaj z rojem mušic. Smo jih potem preganjali še nekaj dni.

Dobrote

Dobrote

Z vrha smo se spuščali naravnost navzdol, previdno nadaljevali po poti proti pokopališču in naprej parkirišču. Tam so otroci najprej uprizorili nogometno tekmo, potem pa odhiteli v kino. Tastari pa smo obsedeli ob narezku in vinu iz San Marina. Klepetali smo, dokler nas utrujenost in mraz noči le nista pregnala v posteljo.

Na nočnem vrhu

Na nočnem vrhu

FERRARA – 30.10.2010 – Jutro me je zbudilo malo prej kot druge. Ko sem pogledal skozi okno, mi je pogled obvisel na Monte San Severinu. Sonce še ni vzšlo, sedaj bi bil pravi čas za vzpon. Kaj hitro sem bil pripravljen, otroci so iz postelj mežikali, da še ni čas za vstajanje. Zatorej sem se na pot odpravil sam.

Monte San Severin

Monte San Severin

Med vzponom je sonce že obliznilo vrh, tudi trdnjava je vrh mrke skale nad San Leom žarela. Do križa sem se vzpel mimo zastave, popravil Živine šopke, ki jih je veter skuštral in se na drugi strani spustil do nižjega križa, pustil še tam šopek, potem pa nadaljeval po grebenu. Ko je bila ura že pol devetih, je bil čas za obrat.

San Leo

San Leo

Skale v grebenu, kamor je pot verjetno peljala, so bile še predaleč naprej. Na parkirišču so bili že vsi pokonci, kmalu smo bili pripravljeni za odhod in odpeljali smo pod trdnjavo navzdol. Pot proti Ferrari, ki nam jo je zarisala nevigacija, nas je sprva peljala navzdol, pa gor, pa dol, vmes pa po razglednih slemenih.

Na vrhu

Na vrhu

Ne prav hitro, zato pa s toliko večjim užitkom. Pred nami se je kazalo markantno mesto na vrhu grička. Kdo bi si mislil, da se bomo peljali čisto blizu. Pravi greh bi bil, če se ne bi ustavili. Sogliano al Rubicone. Parkirali smo ob cesti, na makadamskem parkirišču (44.000238 12.295657, nagnjeno parkirišče ob cesti, brez oskrbe) in jo peš mahnili proti centru.

Sogliano al Rubicone

Sogliano al Rubicone

Pod mestom so se poti cepile, levo je tablica obetala počivališče za avtodome. Nas tokrat ni zanimalo, toda mogoče se kdaj še vrnemo. Je dobro vedeti. Skozi mestna vrata smo se vzpenjali do trga, ugotovili, da so informacije zaprte. Pogledali smo v cerkev del Suffragio, nato pa odšli do največje mestne cerkve, San Lorenzo.

San Lorenzo

San Lorenzo

Vračali smo se po ozki ulici pisanih mestnih hiš, zavili na glavni trg in bili kar malo razočarani, ker vodomet z metuljčkom ni deloval. Pa toliko bolj presenečeni, ko smo na drugi strani našli brezplačno, lepo in čisto kopalnico, namenjeno tistemu, ki jo rabi. Visoko razviti socialni čut, ni kaj. Smo pa ob iskanju prehoda nazaj na spodnji trg, zašli na dvorišče doma starejših. Malo čudno smo se gledali.

Mestne ulice

Mestne ulice

Končno na pravi poti, smo bili kaj hitro znova pri avtodomih. Odpeljali smo se navzdol proti hitri cesti, po njej proti Ravenni in Ferrari. Vmes smo našli Lidl, kupili nekaj nujnih potrebščin, nato pa nadaljevali do koordinat, ki jih je sporočil Bojan. Parkirali smo na brezplačnem parkirišču Ex mof v neposredni bližini PZA-ja (44.834929 11.608597, brezplačno, oskrba na bližnjem PZA).

Via Capo della Volte

Ferrara - Via Capo della Volte

Tako kot še nekaj deset drugih avtodomov. Po kosilu je bil čas za obisk mesta. Bojan si ga je ogledal že dopoldan, zato smo dobili le nekaj dobrih napotkov in zemljevid, ki nam je začrtal pot. Najprej nas je malo zavedla orientacija in smo zavili proti Padu, pa kmalu ugotovili napako in ubrali pravo smer.

Bovšjak na dvorišču ob cerkvi svetega Pavla

Bovšjak na dvorišču ob cerkvi svetega Pavla

Ulica Via Capo della Volte je bila ravno prava za razigrane otroke. Skoraj nobenega avta, tastari pa smo tudi lahko vzdihovali nad kamnitim tlakom in opečnatimi stenami stavb na obeh straneh. Zavili smo okoli cerkve svetega Pavla, ki pa je zaradi restavriranja zaprta. Smo pa na dvorišču za njo, znotraj križnega hodnika, našli pravi bolšji sejem. Firbcali smo naokoli, otroci so bili navdušeni.

Katedrala sv. Jurija

Katedrala sv. Jurija

Sprehod smo nadaljevali pod obokom na Piazzo Cattedrale, ob kateri stoji stolnica, ki je povezana z nadškofovsko palačo. Vhodni del podpirata stebra na levih, nad njima je balkonček z Marijo in detetom. Seveda smo šli pogledat tudi notranjost. Ker je posvečena sv. Juriju, ni treba posebej poudarjati, da je cerkev mogočna.

Balkonček nad vhodom

Balkonček nad vhodom

Graditi so jo začeli v 12. stoletju, ko se je mesto začelo širiti na levem bregu reke Pad. Po požaru v 18. stoletju so jo povsem prenovili v baročnem slogu. Čeprav bi to lahko pomenilo maksimalno načičkanost, je osrednja cerkvena ladja daleč od tega. Se pa slogu povsem oddolžijo nekateri stranski oltarji.

Osrednja cerkvena ladja

Osrednja cerkvena ladja

Sprehodili smo se po cerkvi do oltarja in apside nad njo, se čudili križanju Jezusa mojstra Niccola Baroncellija, si ogledali oltarje v stranskih ladjah, potem pa že stopali proti Palazzo del Municipio, šli skoznjo in na drugi strani malo naokoli do Piazze Castello.

Castello Estense

Castello Estense

V gradu smo našli vse potrebne informacije in si ogledali slona iz razstave The Faunal Countdown. Na slonu je številka, ki naj bi prikazovala koliko teh živali še tlači ta bogi svet. Dobrih 560 tisoč. Danes verjetno že kakšen manj. Ko smo izstopali iz gradu na drugi strani, smo na splavu opazili tudi nosoroga. Številni kovčki pod in nad njim so nakazovali, zakaj se ta žival največ ubija. Žalostno.

The Funeal Countdown

The Faunal Countdown

Med potjo po mestu smo pokukali še v cerkev del Gesu. Zanimiva vsekakor. Pa vendarle za nas, ki nismo izvedeni niti v teoloških, niti bolj pisanih vedah, nič prav posebnega. Pot smo nadaljevali do Palače Diamanti, kjer smo si ogledali dvorišče, potem pa preizkušali svoje fotografske sposobnosti na zunanji fasadi, prekriti s piramidami.

Sami diamanti

Sami diamanti

Lovili smo sence in skušali posneti fotografijo, ki bo navdušila. Morebiti nam je celo uspelo. Mimo Palazzo Prosperi-Sacrati smo šli naprej do mestnega pokopališča. Cerkev di San Cristoforo e Certosa je bila že zaprta, zato pa smo se sprehodili med številnimi grobnicami bolj ali manj premožnih meščanov tega mesta.

Portal nad vhodnimi vrati palače Prosperi-Sacrati

Portal nad vhodnimi vrati palače Prosperi-Sacrati

Nekoč so sooblikovali njegovo podobo, tvorili zgodovino, sedaj pa je od njih ostal zgolj napis na bolj ali manj posrečenem spomeniku. Ljudje, ki so pred prvim novembrom hoteli še malo polepšati grobove so nas kar malo nezaupljivo gledali. Sploh otroke, ki so v radoživosti na ta resen kraj prinesli kar preveč življenja.

Na pokopališču

Na pokopališču

Raje smo odšli nazaj na Corso Ercole I D’Este in pot nadaljevali do Porta della Angeli. Nekoč mestna vrata v obzidju, so danes le spomin preteklosti. Obzidje pa priljubljen kraj za trimčkarje. Otroke smo mirili, saj bi kakšnega azura še kap, če bi eden od pubertetnikov švignil mimo njega kot raketa.

Cerkev di San Cristoforo e Certosa

Cerkev di San Cristoforo e Certosa

Posedeli smo, potem pa se vračali po korzu do parka Massari. Zavili smo skozenj, mimo fontane in znova proti diamantni palači. Na robu botaničnega vrta smo se čudili slonu, presekanemu na pol, seveda iz že omenjene razstave, potem pa ugotovili, da je Nejc izgubil mobitel.

Angelska vrata

Angelska vrata

Peter in njegovi so ga odhiteli iskati, mi smo jih najprej čakali pri diamantni palači in lovili nočne sence na piramidah, potem pa ravno hiteli pomagat pri iskanju, ko smo izvedeli, da se je na telefon oglasila Italijanka in gredo že ponj. Prav. Z Žanom smo počakali, da so prišli tudi Peter, Martina in Nejc, potem pa skupaj šli proti gradu Estense.

Fontana v parku Massari

Fontana v parku Massari

Zavili smo do Camera di Commercio, kjer je gorila žalostno odštevala svoje primerke, potem pa mimo lepo osvetljenega gradu in stolnice stopali nazaj proti avtodomu. Tokrat smo parkirišče udeli brez težav. Po večerji sem šel po vodo, da je Maja lahko pomila posodo, potem pa smo znova izvedli menjavo.

Diamanti by Night

Palazzo dei Diamanti

Otroci, naši dve, Nejc in Žan, pa tudi Neža in Ajda, so v našem avtodomu imeli kino, midva z Majo pa sva pri Petru klepetala, dokler ura ni bila res že tako pozna, da je bil zadnji čas, da otroci skočijo v posteljo. Kmalu smo jim seveda sledili tudi »tastari«.

Diamanti by Night

Diamanti by Night

FERRARA – 31.10.2010 – Zjutraj se je Bojan odločil, da imajo oni Ferrare zadosti in da gredo naprej. Škoda, toda zakaj pa ne. Pomahali smo jim, ko so zapeljali s parkirišča. Mi še nismo imeli namena hiteti naprej, smo želeli bolj podrobno raziskati nekatere kotičke mesta. Zatorej smo se po zajtrku odpravili po poti, ki sledi mestnemu obzidju.

Deževno jutro na poti proti gradu

Deževno jutro na poti proti gradu, levo Padimeter

Dan je bil deževen, napoved je bila torej točna. Pa se nismo vznemirjali. Šli smo do cerkvenega muzeja, kateri naj bi bil po podatkih iz vodnička zastonj, oziroma odvisen od donacij. Pa so Italijani pogruntali, da je donacij bolj malo. Verjetno zgolj kakšna stara lira in knof. Zato so uvedli vstopnino. Toliko nas pa muzej spet ni zanimal.

Izhod iz ječe za pomembne arestante je bil tokrat odprt

Izhod iz ječe za pomembne arestante v gradu Estense je bil tokrat odprt

Zato smo odšli proti Piazzi Castello, še prej pa na robu občinske palače začudeno gledali lestvico Padimeter. Če so to oznake višine poplavljanja Pada, uf, 14. novembra 1951 ne bi želel biti tu. V gradu smo na informacijah dobili še manjkajoče kupončke za popust, potem pa kupili vstopnico za grad. V prvih prostorih je bil prikaz izgradnje gradu.

Skret v podzemnih ječah

Skret v podzemnih ječah

Malo smo že zabavljali čez Italijane, kako drago prodajo prazen zrak, potem pa se je začelo dogajati. Ječa za pomembne zapornike z večkratnim zamreženjem in železnimi vrati, imenovana tudi zapor Don Giulia, precej klavstrofobične podzemne ječe za bolj plebejske arestante, znane po žalostni zgodbi Uga in Parisine, balkon z agrumi in lepim razgledom na trge in palače okoli gradu, številne sobane s čudovito poslikanimi stropi.

Čudoviti stropi v grajskih sobanah

Čudoviti stropi v grajskih sobanah

Vzpon na levji stolp sicer ni bil na našem repertoarju. Ker pa možakar s ščipalnikom v rokah na vhodu ni zdržal prav dolgo in se je stalno sprehajal sem in tja, smo si rekli tudi prav in se povzpeli do razgledne ploščadi. Najprej Martina z Nejcem, potem pa še jaz s puncama. Mesto in deževne strehe so ležale pod nami.

Pogled z levjega stolpa

Pogled z levjega stolpa

Čisto drugačen pogled. Znova smo hodili skozi sobane v palači. Pohištva v njih ni, zanimive strope pa si je bilo možno ogledati tako, da si si lomil vrat ali pa bolj elegantno, s pogledom v eno od številnih ogledal. Ogledalo smo izkoristili tudi za našo, prav posebno sliko.

To smo pa mi...

To smo pa mi...

Celo stranišče je bilo čisto v slogu celotnega gradu. Ogled torej obvezen. Ogledali smo si razstavo fotografij krajev, stavb, parkov v Italiji, ki so pod posebno zaščito Unesca in ob tem ugotavljali, katere vse smo si uspeli ogledati tudi že v živo. Nekaj jih je že bilo odkljukanih, še več jih čaka na naš obisk.

Italija in Unesco

Italija in Unesco

Skozi veliko dvorano smo se vrnili na dvorišče gradu. Z otroci sem si v kleti gradu ogledal še razstavo sodobne umetnosti Creative Energy 45 umetnikov iz celega sveta. Zelo različne tehnike, zelo različne slike in nekaj kipov. Nekatere povsem nerazumljive, druge kar nekam domače.

Creative Energy

Creative Energy

Dekleti sta predvsem zbirali vizitke in druge podatke o posameznih umetnikih. Kaj bosta z njimi, nista znali povedati. Iz gradu smo odšli mimo stolnice, presenečeno lomili italijanščino v razgovoru s firbčnim domačinom. Za stolnico smo našli tigra iz zbirke ogroženih živali. Otroci so zlezli nanj, kot bi ga hoteli zaščititi. Hm, meni je bolj v misli prišla tista »mislim, da sam vidio cicu macu«.

Vidio sam cicu macu...

Vidio sam cicu macu...

Mimo številnih stojnic na Piazza Trento Triesto smo se vračali proti Porta Paola, tam zavili do avtodomov in po kosilu odpeljali. Prav presenečene nas je navigacija peljala skozi center, mimo gradu Estense. Pa vendarle nobene gneče, čisto brez zastojev smo prišli iz mesta in nato pot nadaljevali po neskončnih drevoredih proti Mesoli. Dokaj močan veter je bil, zato je bila previdnost pri vožnji še kako na mestu.

Piazza

Piazza Trento Triesto

V Mesoli smo parkirali na počivališču, natočili vodo in odtočili odpadno. Potem pa odšli do gradu, kjer smo spet najprej zavili do informacij. Izvedeli smo, da se poleg stojnic z domačimi izdelki danes ne bo pretirano veliko dogajalo. Tudi prav. Pokukali smo v cerkev, potem pa firbcali med številnimi stojnicami.

Vožnja proti Mesoli

Vožnja proti Mesoli

Jih je bilo neprimerno več, kot pa firbcev in kupcev. Vina, siri, salame iz bližnje in širše okolice. Celo s Sardinije so nekateri pripeljali svoje izdelke. Poskušali smo odlične sire, oblezli vse stojnice in se nato vračali proti avtodomu. Ker je dogajanje počasi zamiralo, smo se odločili, da se premaknemo bližje domu.

Znova v Mesoli...tokrat deževni!

Znova v Mesoli...tokrat deževni!

Med pripravami na odhod se je znočilo. Sem bil kar malo slabe volje, saj sem mislil, da Peter ne bo več navdušen nad izletom do bližnjega Torre Abate. Pa ni imel nič proti. Peljali smo do vasice San Giustina in tam našli pravo pot do mostu s hiško na vrhu. Dvomi so se razkadili, nič več nam ni bilo žal, da smo sem prišli v temi.

Notranjost cerkve

Notranjost župnijske cerkve

Most je bil čudovito razsvetljen in je prav odseval na temni podlagi. Parkirali smo ob njem in se sprehodili do vhoda na most. Da se čezenj ne da, so nam pojasnili že na informacijah. Pa nič zato. Je bil že tako trenutek čaroben. Vrnili smo se do avtodoma, odpeljali do magistralke in pomahali Mesoli.

Sejem domačih proizvodov

Sejem domačih proizvodov

Peljali smo mimo Chioggie in Benetk. Bojan, ki je sprva javljal, da bo potegnil do doma, se je oglašal izpred Tuša v Sežani. Ker pa je Peter rekel, da bo prespal pod Benetkami, sem vseeno sklenil, da mu delam družbo. V kraju San Dona di Piave smo zapeljali najprej do nakupovalnega centra, pa so nas tablice o prepovedi pakiranja za avtodome odgnale.

Torre Abate

Torre Abate

Peter je imel koordinate parkirišča sredi kraja in sledili smo jim. Parkirišče je bilo mirno, še dva avtodoma sta stala ob robu (45.632384 12.567220, brezplačno, v temi nisem opazil nobene oskrbe). Otroci so spet pristali v kinu, tastari pa smo ob domačem italijanskem siru in drugih dobrotah klepetali in hkrati sklenili, da se zjutraj ne čakamo.

Igra svetlobe in senc

Igra svetlobe in senc

Naše poti bi se tako kmalu ločile, saj smo mi šibali proti Trstu, prijatelji pa proti Gorici. Ko je bila ura pozna, so veke postale težke in čas je bil za spanje.

DOMOV – 1.11.2010 – Menjava ure me je res zbegala. Zato sem se zbudil petnajst do petih, zaspati pa nisem več mogel. Pogledal sem k sosedom, pa so še spali. Vseeno sem jim pomahal in počasi odpeljal s parkirišča. Navigacija me je brez težav peljala do ceste proti Trstu.

San Dona di Piave

San Dona di Piave

Ker je bilo zgodaj, časa pa smo imeli še dovolj, sem se odločil, da ne grem po avtocesti. Vsaj dokler je plačljiva. Gorenc pač. In odločitev ni bila slaba. Cesta je dobra, zjutraj je bila čisto prazna, hitrosti okoli sedemdeset na uro. Razen enega obvoza nič posebnega. Ko se je zdanilo, je sem in tja pripeljal tudi kakšen avto, pa nič posebnega.

Jutro

Jutro

Pod krajem Monfalcone ali Tržič po naše, sem zapeljal na avtocesto, zadaj se je začelo nekaj dogajati. Dekleta so se zbudila. V Sežani sem navigiral do parkirišča pri Tušu, scenic je bil še tam. Parkiral sem poleg, pozajtrkovali smo, potem pa je skozi okno pogledal Bojan. Kmalu so bili pripravljeni na odhod, skupaj smo odpeljali proti Ljubljani, klepetali in pot je hitro minila.

Pred Tušem v Sežani smo dokončno zašpilili klobaso

Pred Tušem v Sežani smo dokončno zašpilili klobaso

Čakal nas je še kos avtoceste do Kranja in nekaj kilometrov do doma. Ko smo parkirali, sem Petru sporočil, da smo srečno prispeli domov. Zaspan odgovor smo dobili iz – San Done di Piave.