(29.11.2009)

Spomini vlečejo. Obisk kakšnega kraja jih budi, da kar verjeti ne moreš. Sedanjost in preteklost se prelivata kot v kakšnem dobrem filmu. Komaj še veš, kje je meja. Celje je bilo tako že dolgo nekje na seznamu. Tako blizu, velikokrat spotoma, pa nikoli časa. Po svoje nedvomno škoda.

Sploh, ko bi lahko dragocenosti iz preteklosti pokazal tudi mladičem. Bolje bi te spoznali. Mogoče bolj cenili, vsekakor pa bolje razumeli. Ko se približuje Miklavž, je prav in spodobi se, da poromamo k njemu. In verjeli ali ne, dobri mož ima nad Celjem ne le svojo cerkvico. Kar cel hrib z njegovim imenom stoji tam.

Parkirati se da na manjšem parkirišču ob športni dvorani v Mestnem parku (N 46.225508 E 15.261790). Če seveda ni ravno nedelja dopoldan, ko vsa prosta mesta zasedejo avtomobili, vmes pa se zgužvajo tudi avtobusi. In ko ob dvorani ugotoviš, da naprej ne gre več, ti ne preostane drugega, kot da četrt kilometra na cesto gledaš z ritjo.

Raziskovanje proti Petričku in Laškemu je bilo nekako neuspešno, torej smo parkirali nasproti nakupovalnega centra (N 46.230710 E 15.267194). Dokaj blizu izhodišča, plačljivo le med tednom od 6. do 15. ure. Torej zastonj. Tudi spati bi se tu verjetno dalo. Morebiti celo bolj mirno kot med nemirno mladino v Mestnem parku.

Proti sv. Miklavžu vodi vrsta poti, cel Mestni gozd je prepleten z njimi. Na izhodiščih (okoli 240 m) so pojasnilne table. Priporočam, da gremo iz izhodišča naravnost proti Savinji, čez most, nato pa proti cerkvi sv. Cecilije in naprej na Miklavški hrib. Ali pa gremo v Mestni park in jo od tam mahnemo proti istemu cilju. No, mi seveda nismo šli tako.

Malo desno od omenjene poti v Mestnem parku je še ena – Srčna pot. Zakaj smo izbrali to smer? Uvod pove vse… Če nam bo kdo sledil, pa kar. Gremo iz parkirišča mimo železniške postaje v smeri Laškega. Pred Savinjo zavijemo desno. Reke se držimo do mostu, namenjenega pešcem. Na drugi strani Savinje prečkamo cesto in stopimo v Mestni park. Gremo naravnost in že smo na izhodišču leve poti.

Le malo desno in že so tu pojasnilne table Srčne poti. Vzpenjamo se navzgor, med jesenskim drevjem se odpirajo prvi razgledi. Ob poti so klopce, tako da lahko počijemo, če bo srce bilo premočno. Pri zapornici na koncu poti sledimo tablici za sv. Miklavža, stopimo na asfalt, se malo spustimo, pa ponovno vzpnemo.

Ne pustimo se zapeljati cesti, ki zavije levo navzdol, saj bi nas pripeljala zelo blizu izhodišča. Pa tudi dovozom do hiš ne. Pri marsikateri bi nam lahko kakšen radoživ kuža vzel mero. Pred zadnjo hišo pod cerkvijo zavijemo desno, makadam nas pripelje prav do sv. Miklavža (pol ure iz Mestnega parka). Odprejo se prvi razgledi, čas je za počitek.

Za hišo z bazenom, vidimo razgledišče. Toda čez dvorišče ne bo šlo, bo žal potrebno precej naokoli. Pod cerkvijo so tablice, ki vabijo (tudi) k razgledišču (396 m, deset minut od cerkvice). Jim sledimo navzdol. Kmalu pa bo treba spet navzgor in okoli hriba. Uf, takšen podvig, namesto nekaj korakov.

Pa kaj za to, pogled na Celje in grad na sosednjem griču odtehtata nekaj malega napora. Z razgledišča se vrnemo do cerkve in tolčemo isti asfalt do Srčne poti. Tu lahko zavijemo nižje in sledimo stezi proti Anskemu vrhu. Ali gremo v isto smer po cesti.

Nam nekaj spusta ni dišalo, popoldanske obveznosti so dale vedeti, da bo najbolje, če ne ovinkarimo preveč. Šli smo skozi Gornje Lisce, potem pa se vendarle tablicam pustili zapeljati desno na široko, z listjem prekrito makadamsko pot. Ubirali smo smer proti Anskemu vrhu, cesta je postala steza in se pod vrhom počasi vzpenjala.

Iztekla se je na cesti ob robu preorane njive, klop in lesena skulptura sta kazali, da smo tam, kamor smo želeli. Ob njivi se da tudi do najvišje točke (462 m, tričetrt ure iz Miklavškega vrha). Ali gremo ali ne, je pač… Po dohodni poti smo se spustili navzdol in zavili proti Petričku.

Pot nas pripelje do zanimivega razgledišča. Pa ni bilo časa za daljši postanek. Le toliko, da smo videli, kje je… In se potem ponovno spuščali navzdol, vse do ceste (slabe pol ure iz vrha). Odcepa sta dva, prvi levi in drugi desni. Mi jima nismo zaupali, držali smo se smeri navzdol.

Cesto prekoračimo in se ob Savinji vračamo do mostu. Lahko gremo čezenj in najdemo pravi prehod do Ljubljanske ceste. Skozi center mesta najbolje, da stopimo po Prešernovi cesti, sedaj do izhodišča res ni več, kot le nekaj korakov.

Lahko pa gremo kar ob Savinji naprej in se na drugo stran zavihtimo preko mostu za pešce nasproti Mestnega parka. Gremo naravnost in že smo v centru. Le še pravo smer moramo najti do parkirišča. Pa sem prepričan, da ne bo pretežko.