(14.11.2009)

Sprva krmežljave oči, so postajale vedno večje in večje. Na vzhodu pretežno jasno, se je smehljal vremenski vedeževalec dan prej in kot mlin na veter mahal pred zemljevidom. Ob tem je vse kazalo, da bo sonce na zemljo metalo svoje žarke že takoj za robom Ljubljane.

Toda zjutraj se je v Tuhinjski dolini komaj vedelo, da je sonce sploh vstalo. Kovinsko sivo nebo, hladen veter in megleni obet so nas pospremili na pot. Izhodišča ni težko najti. Peljemo se skozi Tuhinjsko dolino. Pod sedlom Kozjak, na Gorenjski strani seveda, je za črpalko makadamsko parkirišče (N 46.2193355 E 14.7907375; 573 m).

Dokaj mirno in tiho ponoči, če avta le ne prislonimo preblizu glavne ceste. Zjutraj krenemo le nekaj korakov v smeri Češnjic in že se levo odcepi cesta proti vasi Golice. Lesena tablica obeta tri ure hoje in nič se ne slepimo, podatek je kar pravšnji. Čeprav je cesta speljana položno in zato malo okoli, do vasi ni daleč.

Za drugo hišo je potrebno zaviti desno, tja nas usmerijo markacije. Pes, ki je ob našem mimohodu lajal na dvorišču, je bil na srečo privezan. Nad vasjo hodimo ob pašnikih, odpirajo se razgledi v dolino. Markacij in smerokazov je dovolj, tako da zaiti praktično ne moremo. Pot se vzpenja zložno, nič prestrmo.

Na mestih, kjer smo prekoračili ograjo, so bile nekje še žice električnega pastirja. Pa je šel pozno jeseni tudi ta pastir že v dolino. Prečimo makadamsko cesto in se še naprej vzpenjamo po kolovozu. Tudi, če je dan bolj kisel in meglen, naj nam to ne vzame volje. Tudi nam je ni. Ko cesto prekoračimo drugič, je malo višje raven travnat prostor.

Ajda je takoj ugotovila, da bi bil spomladi odličen piknik prostor. Pot se počasi vzpenja proti desni, dokler se levo ne pokaže graben. Vzpon skozenj je kar strm, malo nad njim pa cesto prečkamo še tretjič. Kolovoz naprej je prijeten, levo in desno se cepijo traktorske vlake, toda pravi smeri ob množici markacij ni težko slediti.

Je pa, v teh jesenskih dneh, pot lahko bolj spolzka, zato opora pri hoji ni odveč. Ko se svet zravna, gremo po poseki med smrekami, spet malo po gozdu, nato pa pred seboj zagledamo travnik – planina Oseki Gremo po desni strani pašnika, prekoračimo ograjo in ob spomeniku iz druge svetovne vojne ugotovimo, da smo prav.

Nadaljujemo vzpon po kolovozu, kot nas usmerijo tablice. Pridemo do dobre makadamske ceste. Ta kaže, da se gre na eno stran proti Tuhinju in na drugo proti planini Biba. Cesto prečimo in nadaljujemo po kolovozu, sledeč markacijam. Na poti je bilo vedno več snega, drselo je. Gamaše so nam še kako prav prišle.

Živi pa so omogočile njenih pet minut slabe volje. Bolje rečeno deset… Včasih je bilo na poti res malo žoftno, pa spolzko, toda vztrajali smo naprej. Malo hodimo po gozdu in malo čez travnike. Oznak, da je smer prava, je zadosti, zato tudi morebitna megla ne moti. Če pa je pot zasnežena, pred nami pa je tu hodil že kdo, je smer še lažje slediti.

Ko smo se že čisto približali vrhu, je markacij zmanjkovalo. Kot, da bi markacistom zmanjkalo barve. Stopinje so se odcepile levo, na pot, ki vodi pod vrhom. Mi smo šli bolj desno, saj smo hoteli čez vrh Vivodnik (1508 m, tri ure iz izhodišča). Z Ajdo, s katero sva ušla malo naprej, sva presenečeno opazila leseno opazovalnico.

Ne, saj to je razgledni stolp. Torej sva na vrhu. Mrzel veter, megla, sneg vse naokoli. Čisto poseben dan. Vrh prečimo in se spustimo na drugo stran. Ko pridemo do travnika, se usmerimo levo navzdol, kar tako, bolj po sredini. Sredi travnika stoji smerokaz, ki kaže, da smo še vedno – prav.

Še čez gozdiček, spust po strmem pobočju in že smo…pred kočo (1453 m, petnajst minut iz vrha). Kar pojavila se je iz megle. Bila je še hladna, a odprta. Naročili smo čaj, pojedli sendviče, potem pa že pomahali “srečno” in se odpravili nazaj. Pri smerokazu sredi travnika, gremo lahko ponovno čez vrh, ali pač desno in pod vrhom.

Čisto naša odločitev. Nadaljujemo po znani poti, sedaj praktično ni več možno, da bi zašli. Čas je pravi. Za misel, pogovor. Tako bo pot hitro minila. Le na spolzkih delih je potrebno nekaj previdnosti. Končno smo pod seboj zagledali vas. Pes je bil še vedno privezan, tako da smo celih hlač prišli mimo.

Pod vasjo smo si pot do izhodišča skrajšali preko travnika. V avtodomu (dobri dve uri od koče) smo se slekli, naša oblačila so bila kar mokra. Punci sta zlezli v alkoven, topel čaj in juha sta nas pogreli…