(8.8. do 24.8.2008)

PROTI ŠVICI – 8.8.2008

Ker smo želeli priti do Günzburga, kjer stoji tako zelo zaželjeni Legoland, sem odšel iz službe prej. Stvari smo imeli kar precej pripravljene, tako da smo že ob dveh pomahali babici, ki je ostala z Gajo doma ter odbrzeli proti Avstriji.

In res smo brzeli, dokler se ni pred prvim tunelom pod Katschbergom vse ustavilo. Zastoj nam je požrl celo uro, vendar, kdo bi se sekiral. Saj gremo vendar na dopust. Ko smo se končno prerinili čez prvi tunel, zastojev ni bilo več, je bilo pa vreme toliko slabše.

Le dežja smo bili pošteno siti, ko smo pri Chiemseeju zavili na počivališče in pomlaskali večerjo (N 47.8338088 E12.4075913).

Potem pa spet na cesto. Ta nas je izpljunila šele pri Günzburgu, kjer smo zapeljali na Autohof (N48.4276943 E10.2872990). Ugotovili smo, da tovornjaki nismo, zato smo se prestavili na parkirišče za avtomobile in mirno prespali.

LEGOLAND – 9.8.2008

Zjutraj smo se kar zgodaj sklenili prestaviti na parkirišče pri vhodu. Tako zgodaj, da je bilo še zaprto. Zato smo najprej odtavali do vhoda v Freiland, nekakšno mešanico naselja hišk in kampa, pozajtrkovali, potem pa kot prvi zapeljali na parkiršče pred parkom (N48.4247010 E10.2973072).

Ob nakupu letnih kart sem spet dvignil na noge pol osebja. Blagajničarka me je poslala k pultu informacij, tam je zmedena deklina poklicala šefico, ta še višjo šefico in končno se je zaplet uredil. Tudi na letno karto dobim popust. Itak. Vrnil sem se po punce, zbasali smo se čez vhod in se bali Udijevih obetov, da se nam ob vikendih obeta pravi stampedo.

Na lego racerjih smo bili hitro na vrsti, pravi uvod za dvig adrenalina. Potem smo šibali čez cel park do Bioniclov, saj smo se bali gneče. Pa se je izkazalo, da je rahlo oblačno vreme pocukrane Nemce prikovalo pred televizijske sprejemnike s prvimi nastopi Olimpijade. Kul. Najdaljša čakalna doba – pet minut. Roboti so nas zavrteli, v tovarni smo si ogledali kako izdelujejo Lego kocke in se zgražali nad nemškimi smrkavci, ki so si v žepe basali zastonj kocke.

Potem pa nekajkrat zaokrožili na zmaju, si ogledali predstavo o prihodu vesoljcev ter v kinu seveda obe predstavi na sporedu. Vrteli smo se z medvedom, jahali konjičke, šli na vlakec, ki se nam je zdel silno počasen.

Nismo razumeli tistih, ki so na njem vreščali, kot bi bila vožnja noro divja. Legoland smo si ogledali iz zraka, se odplaknili v globino v kanuju, šofirali čolne ter gonili čudne vlakce nad parkom. Spet je bilo treba na zmaja, pa na racerje, da o izbiri res najhujših možnih kombinacij pri Bioniclih sploh ne govorim.

Z vlakcem smo se popeljali okoli parka, šli še dvakrat v tovarno in se tako že kar malo dolgočasili ob vedno istem filmu, si ogledali Legominimundus in se po res napornem celem dnevu odvlekli iz parka.

Povečerjali smo, ugotovili, da ti letna kartica prinese več kot pol nižjo parkirnino ter se odpeljali proti jugu. Pot po nemških vaseh se je vlekla in pošteno sem je bil že sit. Končno nas je navigacija odložila v mestecu Singen.

Čeprav koordinate niso bile najbolj natančne, pa so nas table usmerile prav. Že kar nekaj avtodomov je bilo parkiranih na ogromnem makadamskem parkirišču in mi smo se prislinili zraven (N47.7598696 E8.8283176).

STEIN AM RHEIN, SCHAFFHAUSEN, RHEINFALL, BASEL – 10.8.2008

Zjutraj smo se počasi zbasali iz postelje v lep nedeljski dan.

Napolnili smo vodo, spraznili kaseto in se odpeljali proti Švicarski meji. Tam nas je Švicar vzel precej resno, pasoše je šel preverit v hiško. Tega skoraj nismo več vajeni. Ko smo gledali Nemca z razkopanim avtom na drugem pasu, smo videli, da smo jo še dobro odnesli. Odpeljali smo se do mesteca Stein am Rhein in tik pred vhodom v mesto parkirali (N47.6614196 E8.8584086).

Pol evra je zadostovalo za uro in pol raziskovanja mesta. Skozi mestna vrata smo korakali proti glavnemu trgu z lepo poslikanimi hišami. Tja nas je vabila tudi množica ljudi, vse je bilo pripravljeno za nastop jazz skupine. Kul, neke vrste festival je napolnil trg z odlično glasbo in potoki piva.

Malo smo posedeli ob mestnem vodnjaku, občudovali hiše naokoli ter odtisnili svoje dlani na kamniti rob. Pa je bila naša umetnot kratkega veka. Vroče sonce jo je enostavno popilo.

Pogledali smo v cerkev ter na Renu navdušeno ugotavljali, da je rečni promet skoraj tako gost kot cestni. Rahle brzice so premetavale kanuje, mimo so plule prave turistične ladjice.

Ker kot pravi Gorenjci nismo hoteli pustiti nobene minute že plačane parkirnine, smo pograbili kopalke in brisače ter skočili v Ren. Prav osvežujoče. Zaplavali smo med račkami, potem pa že šprintali nazaj, hop v avtodom.

S kakšno minuto prekoračitve smo zapeljali s parkinga z očmi na mestnem policaju, ki je preverjal plačano parkirnino. Next stop – Rheinfall. Ja, pa kaj še. Ko smo peljali mimo Schaffhausna, nas je pritegnil nenavaden grad nad mestom. To je treba videti. Obračanje sredi klanca in parkiranje tik ob mestnem središču. V nedeljo gratis.

Mimo evangeličanske stolnice smo se odpravili do Unterstadta in tam zagrizli v stopnice, ki med dobro ograjenimi vinogradi peljejo do Munota. Mogočna trdnjava je bila zgrajena med leti 1564 in 1589 kot del mestnega obzidja in je predstavljala artilerijsko utrdbo.

Že kletni del je s svojimi mogočnimi zidovi in masivnimi stebri prav impresiven, iz vrha pa se odpira čudovit pogled na mesto ter reko Ren. Ko smo se spustili nazaj na mestne ulice, smo jo mimo evangeličanske cerkve sv. Johana z nenavadnim zvonikom po mestnih ulicah mahnili proti trgu pred mestnim gledališčem.

Jaz sem skočil še do gornjih vrat (Obertor) in vprašat za vreme v turističnih informacijah, potem pa se pridružil puncam, ki so odkrile vodometne curke sredi trga, ki leži nad garažno hišo. Še dobro, da nič ne zamaka. Punci sta letali med curki in bili na koncu seveda čisto mokri.

Pridružila se jima je še ena punčka in ju posnemala. Prav zabavno in osvežujoče, ni kaj. Tastari smo se ob tem držali malo nazaj, itak. Pokukali smo še v egangeličansko stolnico in na križni hodnik ob muzeju »vseh svetih«.

Muzal sem se ob črnem ovnu z zlatimi jajci na hiši ob Klosterstrasse, ki je (brez jajc) tudi v mestnem grbu, potem pa smo že odpeljali naprej v smeri slapov Rena. Čeprav nas je navigacija usmerjala še petstro metrov nižje, smo parkirali na gornjem parkirišču. Čisto brez potrebe, saj je bilo na spodnjem parkirišču na mestih za avtodome še dovolj prostora (N47.6751847 E8.6159738). Spustili smo se ob dvorcu Laufen, plačali slab evro vstopnine ter se drenjali po ozkih stopnicah do razgledišča.

Gneča je bila neznosna, prostora pa malo. Na srečo nas je vsaj voda, ki je mogočno tekla tik ob nas, navdušila. Bela pena je kazala na silno moč, pršec je veter nosil tudi do nas. Impresivno. Najprej smo se drenjali na razgledišču Känzeli, dejansko balkonu nad slapom. Potem smo se zgužvali v votlino Fischetz, ki je pripeljala skoraj čisto do vode in po stopnicah čez razgledišče Bellvedere pot nadaljevali proti dvorcu Laufen.

Še nekaj slik, branje podatkov o slapu in trenutnem pretoku vode in že sem v trgovini spraševal, kako naprej proti Baslu. Med tem, ko sem zašvical v breg do avtodoma, so si punce v senci privoščile sladoled. Navigacija je čisto odpovedala poslušnost in o kakšnih satelitih na nebu ni hotela nič slišati. Upornico bi najraje vrgel skozi okno, vendar sem po Majinih pomirljivih besedah raje enkrat zaokrožil po parkirišču, odtaval v napačno smer in se vrnil nazaj na parkirišče ter od tu pot nadaljeval po podatkih, ki sem jih dobil v trgovini.

Kasneje smo ugotovili, da navigacija napove štrajk predvsem takrat, ko je baterija čisto prazna. Jah, saj tudi jaz žejen ne funkcioniram ravno najbolje. Oproščeno. Nekaj kilometrov smo peljali še po Švici, potem pa čez most z leseno streho zapeljali nazaj v Nemčijo. O kakšni mejni kontroli ni bilo ne duha, ne sluha. Tudi prav. Iskali smo kakšno primerno mesto ob Renu, da bi naredili kosilo, vendar nismo našli nič pametnega. Malo pred mestecem

Stein nas je zapeljala tabla za kopališče. Tega sicer nismo našli, smo pa vseeno parkirali in med tem, ko je Maja delala kosilo, sem se z Ajdo odpravil na sprehod ob reki. Opazovala sva labode in reko, ki je mirno polzela po svoji strugi. Po kosilu smo zavili čez mejni prehod nazaj v Švico. Na Nemški strani meje smo peljali mimo mejnih policistov brez ustavljanja, Švicarske meje pa sploh nismo videli. Presneto, pa ravno tam so nam obetali, da bomo lahko kupili vinjeto.

Ni nam preostalo drugega, kot nadaljevati po stari cesti, dokler nismo čez nekaj kilometrov našli črpalke, ki je imela tudi v nedeljo odprto trgovinico. S sveže nalepljeno vinjeto smo se zapodili na avtocesto in brez težav odkrmarili do centra Basla. Na prvem primernem parkirišču smo že skoraj parkirali, ko se nam je okolica in predvsem v bližini sedeči klošarji, zazdela malo sumljiva.

Zato smo se prestavili nekaj deset metrov dlje do parkirišča pri živalskem vrtu. Ko je mimo prišel še policist in prijazno odzdravil, pa smo čisto pomirjeni odšli proti centru mesta. Na ulici Steinenvorstadt smo opazovali nedeljski vrvež in firbcali kakšna je ponudba restavracij, ki so imele stole in mize postavljene tudi po ulici.

V izložbi Puppenhaus muzeja smo se smejali medvedkom na rekreaciji, potem pa po stranski ulici prišli do Münsterplatza, trga pred stolnico. Ta je bila že zaprta, zato smo se le sprehodili okoli cerkve do terase Pfalz od koder se nam je odprl lep pogled na mesto ter Ren, ki je lenobno tekel pod nami.

Sprehodili smo se naprej do Marketplatza in si v predverju mestne hiše ogledali zanimive freske. Še ko smo stali na trgu, se je oglasila ura, ki ima značilne figure Marije, kralja Henrija ll in njegove žene Kunegunde. Zanimivo ime, ni kaj.

Čez mesto smo se vračali proti avtodomu in vmes zavili do Leonardove cerkve, ki leži na rahlo vzvišenem mestu. Tam sta punci odkrili labirint. Sicer le zarisan na tleh, toda tekanju naprej in nazaj in različnim tekmovanjem ni bilo konca.

V bližnjem vodnjaku sta si zmili povsem prašne noge, do avtodoma nismo imeli več daleč. Nedeljski večer nas je brez težav in gneče spustil do bližnje avtoceste. Smer Zürich. Ko smo prišli do počivališča, kjer smo želeli prespati, kakšnega primernega mesta nismo našli.

Čez deset kilometrov naj bi bilo še eno, vendar je bilo upanje, da bo tam bolje lažno, saj se je čez nekaj kilometrov avtocesta razcepila na tri krake in na tistem, ki smo ga naključno izbrali seveda ni bilo nobenega počivališča. Obtičali smo pred Zürichom, ga križem-kražem prevozili in na koncu našli pot do Wildparka Langenberg.

Tam bi najverjetneje lahko v miru prespali, vendar je Maja vsa prestrašena ugotavljala, da je bila na uvozu tabla, hudo podobna tistim o prepovedi kampiranja. Čeprav je šlo v resnici za prepoved vožnje in parkiranja v naravnem okolju, nas je zagrožena kazen 200 frankov po višini kar pretirano spominjala na kazen, ki jo za nedovoljeno kampiranje izrekajo v sosednji Hrvaški.

Še čisto sveži v Švici smo tako raje odpeketali nazaj proti avtocesti, kjer nas je pred ponovnim kroženjem do Züricha rešila navigacija oziroma Wuttke, ki nas je prav blizu zarolal na počivališče ob avtocesti, ki ima tudi oskrbno postajo (N47.3210649 E8.5338537). Na srečo smo bili utrujeni, saj je promet med Zürichom in Churom gost in hrupen. Tako nas je ta začel motiti šele naslednje jutro.

WILDPARK LANGENBERG, ZÜRICH – 11.8.2008

Zjutraj je bilo kar hrupno, zato smo hitro pobrali šila in kopita, se odpeljali naprej do prvega izvoza, potem pa križarili proti Adliswilu. Pot smo imeli naštudirano, tako da smo parkirišče zlahka našli (N47.2903592 E8.5283687). Bilo je skoraj prazno. Plačali smo zahtevanih pet frankov parkirnine, potem pa sva med Majinim pripravljanjem in pospravljanjem odšla z Živo mimo ograde z losi, ugotavljala, da lisice še spijo, videla bizone ter damjake.

Ustavila sva se v mongolskem šotoru in se mimo konjev Przewalski vračala proti avtodomu. Konji Przewalski ali Takhi so mongolski konji, ki so v naravi izumrli. Na srečo je uspelo iz tistih, ki so bili v različnih živalskih vrtovih ustvariti novo čredo, tako da konje sedaj že počasi vračajo tudi v njihovo naravno okolje.

Pri avtodomu sva pobrala še Majo in Ajdo in skupaj smo odšli pod cesto do večjega dela parka. Mimo ograde s kozorogi smo zavili v breg proti hiši Orelli ter se nad ogradami z damjaki napotili ob gozdnem robu. Pogledali smo si biotop dvoživk, z očmi zaman iskali konje ter se ločili.

Maja in Živa sta šla po krajši poti, midva z Ajdo pa po soteski potoka Gonten. Pa konj tudi tam nisva videla. Sešli smo se pri Vodnem gradu, katerega bi zlahka zamenjal za stranišče. V resnici pa je v njem na zanimiv način prikazan pomen vode za vsak element našega življenja.

Šli smo skozi ogrado s svinjami, pa nismo nobene videli. Le razrita tla. Smo pa zato le malo višje uzrli male prašičke, se mimo piknik prostora prilepili na ogrado z divjimi mačkami in ugotavljali, da imamo eno takšno tudi sami doma.

Volkovi so v ogradi lepo pokazali pomen hierarhije, saj se je šef s svojim tropom petelinil naokoli, podrejeni pa so z repom med nogami tekali bolj proč. Medvedov in risov nismo uzrli, verjetno so bili ravno na siesti.

Tokrat so lisice prišle na spregled, zvedavo so pogledovale izza skladovnice drv in se zapodile na mesta, kamor so jim s posebnimi daljinsko vodenimi napravami izstrelili hrano. Pobožali smo še bizone, se slikali v mongolskem šotoru in vzdihovali ob konjih, potem pa sta Maja in Živa odšli kuhat kosilo, midva z Ajdo pa iskat svizce.

Niso hoteli priti na spregled, verjetno so tako vneto zavijali čokolado. Ali pa jih je le hišni maček zamenjal za tolste podgane in… Raje sva se zagugala na otroških igralih. Ko pa je izpod neba začelo pršiti, sva se vrnila do avtodoma.

Po kosilu smo se odpeljali proti Zürichu, na že znanem počivališču natočili vodo in izpraznili odpadno vodo ter kaseto, potem pa čez center peljali seveda v največji možni gneči.

Nekaj avtodomov smo videli parkiranih za zidom ob športni hali. Ker pa se nam ni sanjalo kako daleč od centra smo, nismo zavili na parkirišče, temveč rinili čez center in v breg vse do živalskega vrta (N47.3819593 E8.5718910). Tam smo parkirali in se po strmih in ozkih ulicah z marelami v roki spustili do centra.

Mimo Hiše umetnosti z nenavadno razstavo avtomobilskih streh, smo prišli v stari del mesta in se po ozkih ulicah z zanimivimi trgovinicami prebili do obrežja reke Limmat. Mimo mestne hiše smo po širokem mostu prišli na drugo stran, zavili do cerkve sv. Petra, ki ima največjo cerkveno uro v Evropi.

Ta nam je odbila pozno uro, kar vedeli smo, da so vse cerkve že zaprte. Nič ne de. Dež je prenehal, tako da je bila hoja precej bolj prijetna. Sprehodili smo se mimo Frauenmünstra, šli do obale Züriškega jezera in se na drugi obali rekel Lemman vračali mimo spomenika reformatorju Ulrichu Zwingliju ob Vodni cerkvi do Grossmünstra.

Dvorišče pred cerkvijo je ravno toliko visoko, da se je lepo videlo na stavbe ob reki. Punci je skoraj bolj kot kaj drugega zanimalo, kje bomo našli McDonaldsa, pa ga ni bilo. Tudi v starih mestnih ulicah ga nismo našli, ko smo se vračali v breg proti živalskemu vrtu.

Na srečo ni deževalo, tako da je bila hoja kar prijetna, zamotili smo se tudi s klepetom ter načrti za prihodnje dni. Do avtodoma smo prišli že, ko se je mračilo. Z Ajdo sva vseeno odšla še proti Zürichbergu, čudovitemu razgledišču s katerega je razsvetljeno mesto ležalo pod najinimi nogami.

Po povratku smo se po strmih ulicah spet spustili do jezera, malo vijugali, saj je bil začetek avtoceste proti Churu zaradi nesreče zaprt, potem pa odpeljali ob jezeru do počivališča s črpalko.

RAPPERSWILL, EINSIEDELN, LUZERN – 12.8.2008

Zjutraj smo po zajtrku pot nadaljevali ob jezeru, zavili za mestece Rapperswill, ugotovili, da so vsa parkirišča ob centru kar polna. Zato smo se vrnili čez jezero in parkirali na počivališču, kjer je dovoljeno parkirati za dve uri (N47.2173897 E8.8051626). Hkrati z nemško družino smo našli prehod do lesenega mostu, ki pelje proti železniški postaji.

Prava učna pot. Opazovali smo velike jate rib pod nami, različne vrste rac. Pot so obnovili leta 2001, in sicer tam, kjer je že nekdaj potekala povezava med Rapperswilom in Hurdnom. O novem mostu so začeli razmišljati, ko stari leseni most ni več zdržal sodobnega prometa in se je kakšnemu tovornjaku tudi udrlo pod kolesi. Mimo kapelice Heilighüsli, ki je stala tudi že ob nekdanjem mostu, smo se približevali mestu.

Nebo nad nami je ostajalo suho, šele ko smo prišli do železniške postaje, se je začelo nekaj cmeriti. Pa na srečo ne prav za dolgo. Dežnikov namreč nismo imeli s seboj. Komaj smo dobro pogledali iz podhoda pod železniško postajo, že kapljic ni bilo več. Čez glavni trg z mestno hišo smo se vzpeli na grič z gradom.

Najprej smo zavili v katoliško farno cerkev svetega Johanna, potem pa ugotavljali, da je v gradu Poljski muzej. Dobesedno. Grad je namreč leta 1870 najel Poljski grof, eden od borcev za Poljsko samostojnost, ki je pobegnil v Švico. Tu je osnoval tudi muzej z nacionalnim bogastvom svoje dežele. Od leta 1975 je spet na ogled javnosti. Hm, raje bomo šli na Poljsko enkrat pogledat njihovo nacionalno bogastvo, smo si mislili in se sprehodili do odličnega razgledišča na Züriško jezero ter ograde z damjaki.

Spustili smo se do rta pod samostanom kapucinarjev, se vzpeli do rožnega vrta pred njim. Jaz sem tudi pofirbcal kako izgleda Antoniusova votlina, do katere se pride preko samostanske cerkve. Ker sta se dve uri, ki smo jih imeli na voljo, počasi iztekali, smo se le še nasmejali pošvedranemu čevlju iz brona pred enim izmed hotelov, nato pa že stopali po leseni brvi nazaj proti počivališču, kjer nas je čakal avtodom.

Še vedno so naokoli plavale race, pa tudi tolstih rib je bilo kar nekaj v vodi. Prebrali smo pojasnilne table o življu v plitvini, potem pa že peljali naprej proti kraju Einsiedeln. To je najbolj znan Švicarski romarski kraj z ogromno cerkvijo, ki je del benediktinskega samostana ter menda največjimi jaslicami na svetu.

Gremo pogledat. Parkirali smo pred pokopališčem, nedaleč od samostana, ter presenečeno ugotovili, da sta prvi dve uri zastonj (N47.1300771 E 8.7582873). Vseeno pa moraš pritisniti na avtomatu za parkirni listek, le denarja ne vržeš vanj. Mimo centra za nordijsko smučanje, s pogledom na skakalnice na drugem koncu mesta, smo odšli do trga pred samostanom ter vstopili v ogromno cerkev.

Takoj za vhodom je kapela v kateri je črna Marija, odeta v zlato okrasje, pred njo pa molijo verniki. Zelo podobno našim Brezjam. Sprehodili smo se po pozno baročni cerkvi ter ukradli nekaj fotk.

Potem pa že čez trg sledili oznakam za največje jaslice na svetu ter veliko panoramsko sliko križanja. Najprej so bile na vrsti jaslice, ki izgleda, da niso bile zadosten magnet, zato so poleg vtaknili še muzej miniralov.

Mi smo se odločili le za jaslice, odposlušali zgodbo, ki nam jo je v srbo-hrvaščini odžlobudral zvočnik, potem še malo opazovali figure pastirjev, svetih treh kraljev, angelov. Čez 450 figur naj bi menda bilo, vse so ročno izrezljane iz lesa in oblečene v orientalske oblekice. Kar nekaj detajlov. Kljub temu smo z dolgim nosom odšli. Če so to največje jaslice na svetu, sem jaz papež, sem se jezil.

Že v kateri od naših cerkva bi našli jaslice primerljive velikosti. Razlika je samo v tem, da Švicarji to znajo odlično zapakirati in potem z dobro reklamo (in dobro skritim »verjetno«) tudi dobro prodati.

Ko smo se vrnili na parkirišče, je Maja naredila kosilo, jaz pa sem natisnil nov parkirni listek. Jah, kako pa naj plačam, če smo se odločili, da ostanemo še dve uri? Ob 16.30 smo bili spet v cerkvi in poslušali menihe, ki so peli Vesper in Salve Regina. Gre za molitve, ki jih v priprošnjo Mariji pojejo menihi dnevno neprekinjeno že od leta 1817. Punci sta že bolj moderne sorte, zato ju enakomerno popevanje menihov ni pretirano zabavalo. Smo šli pač nazaj do avtodoma ter se odpeljali proti Luzernu.

Pot je bila razgibana in zanimiva, predvsem ko smo v dolini, v katero smo se spuščali, pod pobočjem sosednjega hriba ugledali nenavadno veliko luknjo. Najverjetneje je notri kamnolom, saj je na robu stal velik tovornjak. Pri Arthu smo zapeljali na avtocesto ter se nato odcepili na cesto proti Luzernu.

Po zemljevidu edina logična varianta, seveda pa nismo upoštevali, da bomo v mesto pripeljali okoli šeste ure. Zastoju se tako nismo mogli izogniti in spet smo po polžje lezli čez mesto. Končno se nam je na mostu čez reko Reuss odprl pogled na stari del mesta z znamenitim Kapellbrücke, lesenim pokritim mostom.

Ta je leta 1993 zgorel, vendar so ga obnovili, slike, ki so postavljene v špico strehe, pa so deloma še originalne. Za mostom smo zavili levo in prikolovratili do neke vrste marine, kjer je možno parkiranje do 72 ur. Vendar je plačilo obvezno 24 ur na dan, zato smo raje parkirali ob cesti, saj je tam po 19. uri zastonj. Le še nekaj minut je manjkalo, torej ne bo težav.

Dež je še kar lil, zato smo vzeli dežnike in se napotili proti centru. Ko smo šli mimo kongresnega in kulturnega centra nas je šokirala streha, ki je visoko nad nami štrlela kakšnih deset metrov preko roba stavbe. Dežnike smo lahko kar zaprli. Arhitekt Jean Nouvel je izjemno občuteno povezal z vodo, ki teče iz stavbe, mojstrovino iz stekla in jekla in Luzernersee. Na drugi strani stavbe smo spet razprli dežnike, na železniški postaji zaman iskali turistične informacije, saj so bile ob pozni uri že zaprte, nato pa stopili na z rožami lepo okrašen kapelski most (Kapellbrücke). Na drugi strani reke smo se mimo stare mestne hiše sprehodili do drugega pokritega lesenega mostu Spreuerbrücke, ki pa je cel preživel vsa razburkana stoletja, vse od leta 1408.

Naju z Ajdo je pritegnil Zytturm, stolp z uro na mestnem obzidju. Zato sva se po ozkih mestih ulicah vzpela vse do obzidja, našla prehod na drugo stran in se sprehodila ob njem. Iz njega je nedvomno lep pogled na mesto, seveda če je odprt in če ni ravno deževen večer. Vseeno se nama je tudi s poti nazaj navzdol odprl pogled na mesto in opravičil vzpon.

Na mostu je punci najbolj zanimalo, zakaj so na večini slik ravno okostnjaki, pa čisto zadovoljivega odgovora z Majo nisva poznala. Mimo jezuitske cerkve in železniške postaje smo se vračali nazaj proti avtodomu. Poiskali smo pot proti avtocesti, kjer naj bi bilo počivališče. Peljali smo in peljali, pa ga ni bilo.

Tako nam ni preostalo drugega kot da se peljemo do Alpnachstada in tam skušamo najti kaj primernega za spanje. Ob železniški postaji, ravno nasproti spodnje postaje zobate železnice na Pilatus je veliko parkirišče, ki se potem nadaljuje med cesto in železnico (N46.9553812 E8.2782492). Sledili smo mu in na koncu, kjer so nekateri parkirali svoje čolne, tudi mi zaspali. Nekaj hrupa s ceste se je že slišalo in vsake toliko je mimo pripeljal vlak, vendar je vse to preglasil dež.

PILATUS – 13.8.2008

Potem ko je skoraj celo noč škrebljal po strehi dež, se je zjutraj obetalo precej lepše vreme. Vstali smo zgodaj in se prestavili na parking tik nasproti železnice.

Po zajtrku, takoj ko so se odprle blagajne, sem odhitel kupit karte. Ko mi jih je blagajničarka natisnila, sem opazil, da imam s seboj le drobiž. Kdor nima v glavi, ima v nogah. S kartami sem se vrnil v avtodom, kjer so potekale še zadnje priprave. Ujeli smo prvo vožnjo ob 8.10. Vreme je bilo čudovito, le sem in tja se je privlekla kakšna meglica. V vagonu nas ni bilo veliko, le še dve potnici in nekaj vojakov.

Že prvi breg nas je osupnil. Vzpon je res zelo strm, kar so kazala tudi drevesa okoli nas. Navdušeno smo gledali jezero pod nami, parkirišče je izginilo kot bi mignil. Nekje v gozdu smo se ustavili in vojaki so izstopili. Izgleda, da imajo za vajo dela v gozdu. Pohvalno. Premaknili smo se naprej in se peljali do srednje postaje na Ämsigenu.

Od tu proga poteka po golem svetu, na travnikih so se pasle krave. Ko železnica zavije v steno Esla, proga teče skozi tunele in nad prepadi. Uf, ni za vrtoglave. Še zadnji tunel in že nas je na vrhu hude strmine vlak izpljunil več kot 2000 metrov visoko.

Na ploščadi pred hotelom Bellevue smo se oblekli, saj je bilo tako visoko kljub lepemu dnevu pošteno mraz. Za ogrevanje smo se po široki potki napotili na Esla, enega izmed Pilatusovih vrhov. Iz vrha se nam je odprl čudovit pogled na pokrajino pod nami, jezero Vierwaldstater in Luzern ter predvsem hribe vse naokoli.

Najbolj so nas navdušili tri in štiritisočaki na jugu, s pomočjo panoramske karte smo uspeli določiti Jungfrau, Eiger in Möncha. Maja je presenečeno ugotovila, da sloviti Eiger ni visok niti štiritisoč metrov. Hja, kako so te tisočice važne… Na vrhu je piramida, ki služi kot odlična zaščita pred strelo za številne turiste, ki se povzpnejo sem gor. Mi smo se ob zgodnji uri sami nastavljali sončku.

Ko smo se spustili nazaj na ploščad, je bila odločitev hitra. Gremo še na Tomlishorn, najvišji vrh Pilatusa, 2132 metra visoko. Pot do njega se vije po polički, vklesani v prepadno steno. Bližje kot smo bili vrhu, več je bilo travnikov, polnih pisanih rož. Na obronku smo opazili gamse, tudi trije mladiči so bili med njimi.

Z zanimanjem smo jih opazovali, oni pa nas nazaj. Na vrhu se nam je spet odprl lep razgled naokoli. Vendar so se nad Ämsigenom vedno bolj vlekle meglice. Glodala nas je skrb, da bi se vreme pokvarilo.

Zato se na vrhu nismo zadrževali predolgo, vrnili smo se po isti poti nazaj in malo pred hotelom Pilatus Kulm zavili v votlino. Ta nas je pripeljala na razgledno ploščad nad Klimsenhornom in nato ob le kratkem vzponu še na tretji vrh Pilatusa, tik nad hoteli. Oberhaupt je visok 2106 metra.

Seveda nismo smeli izpustiti Zmajske poti. Drachenweg je tunel, speljan skozi steno z več razglednimi odprtinami, ki dajejo zadosti svetlobe za hojo. Na stenah so table s številnimi legendami o zmajih na Pilatusu. Prav zmajsko.

Ko smo prilezli iz votline, smo se spustili pod hotele in se začeli spuščati proti sedlu med Eslom in Matthornom. Kravji zvonci so odzvanjali tako, da nam je na koncu že zvonilo v ušesih. Tu namreč nima zvonca samo krava vodnica, temveč jih imajo kar vse krave. Iz sedla smo se pričeli vzpenjati proti Matthornu.

Malo so nas sicer skrbele meglice, ko pa se je skozi njih skoraj prebilo sonce, smo videli, da ne bo hudega. Pot je tekla po travnikih, le en del je bil bolj skalnat, pa še tu je za varnost skrbela debela zajla.

Na vrhu je bil drog z oznako smeri neba, do križa z vpisno knjigo malo nižje je bilo le nekaj korakov. Med tem, ko se nam je nekajkrat odprl meglen pogled na planine nad Alpnachom smo pomalicali. Nazaj smo šli še bolj previdno in se ob tem odločali kako naprej.

Na sedlu sta punci preizkusili svoje plezalne sposobnosti na veliki skali, potem pa je padla odločitev, da se ločimo. Z Živo sva izbrali krajšo pot do avtodoma. Pod pobočjem Matthorna sva se mimo krav, ki so bile Živi tako zanimive, da je hotela vse fotografirati, spuščali proti potočku, ki teče sredi doline ob pastirskih kočah.

Tu se je zelo dobro videla trasa železnice, kmalu sva se ji povsem približali. Navdušeni turisti so nama iz vlakcev nahali v pozdrav, midve pa sva hoteli ujeti vsako izmed njih na najbolj zanimivem delu poti.

Na polovici poti v Ämsigenu sva si malo odpočili in opazovali, kako se srečujejo vlakci. Našteli sva jih kar sedem – štirje so odhajali v dolino, trije pa so imeli pred sabo še pol poti do hotela na vrhu. Preusmerili so kretnice in lahko so vsi, z malce varnostne razdalje, odpeljali svojo pot.

Tudi midve sva odšli za njimi proti Alpnachstadu. Planincev, ki bi nama delali družbo, je bilo bolj malo. Ko sva se bližali Spycher – Tunnelu sem zaslišala, kako se bliža še en vlakec. Ustavili sva se toliko, da sem posnela, kako se pelje po strmem delu poti, nato pa se je pot ločila od železniške proge in zavila v gozd. Živa je bila že kar naveličana poti in je venomer spraševala, koliko časa bova še hodili do avtodoma.

Vendar je bilo potrebnih še kar nekaj ovinkov. Še dobro, da so ob poti zorele jagode! Zadnji del poti sva se kar naprej prehitevali z mlajšim parom. Obuta sta bila le v športne copate in sta tako na strmejših predelih napredovala počasneje. Ob koncu gozda sva prišli do razcepa poti. Na tablah je za obe smeri pisalo, da vodita do Alpnachstada in Alpnach dorfa. Kam torej? Izbrali sva levo, ker sva se bali, da ne bi prišli predaleč od našega parkirišča.

Iz travnikov je bil lep razgled na jezero Alpnacher see, presenetil naju je visok oz. bolje rečeno globok slap. Poti pa kar ni hotelo biti konec. Kolovoz se je prelevil v asfaltno cesto in ta spet v stezico.

Ko sva ponovno prišli do proge je bila na ovinku klop, od katere se Živa ni hotela prav hitro posloviti. Tako sva dočakali kar nekaj vlakcev, ki so se vračali iz Pilatusa, pa tudi takšnih, ki so se tja šele vzpenjali. Naju je sedaj čakal le še majhen košček poti in že sva bili ob vstopni postaji zobate železnice.

Prav rade volje sva si v avtodomu sezuli gojzarje in Juretu sporočili, da sva srečno prispeli na cilj. Odgovoril je, da ju z Ajdo čaka še kar nekaj poti, zato sva šli še pred pripravo kosila zaplavat v jezero. Živi se je zdela voda malce premrzla, zato sem sama zaplavala do konca pomola za večje turistične ladje. Vrnili sva se v avtodom in ravno ko je bila pripravljena večerja, se je iz Luzerna vrnil drugi del naše odprave.

Med tem, ko sta Maja in Živa zavili proti Alpnachstadu, sva midva z Ajdo imela še toliko moči, da se vzpneva nazaj do hotelov in spustiva navzdol proti Kriensu. Med vzponom proti Pilatusu, sva opazovala številne vlakce, ki so vozili proti gornji postaji vedno več turistov. V meglo. Jah, zgodnja ura, zlata ura.

Na pobočju ob poti pa niso bile le krave. Presenečeno sva opazila trop kozorogov, ki jim je zadišala ista trava. Čisto blizu. Čakala sva, če se bodo ojunačili tropu pridružiti še trije, pa se je potegnila megla in odšla sva naprej. Malo pred vrhom se je spet razgnala, tako da sva videla enega izmed njih, kako je previdno odšel do ostalih.

Na vrhu sva šla še enkrat skozi Zmajevo votlino ter pred galerijo našla odcep poti proti Kriensu. Spust do Klimsenhorna je bil strm, pot pa široka. Le na nekaj ovinkih je bila potrebna malo večja previdnost. Kljub temu sem priganjal, saj bi se s pobočja nad nama lahko prikotalil kakšen kamen.

Na Klimsenhornu sva pri kapelici počila, popila nekaj soka in pogledala, če je Ajdi nastal kakšen žulj. Pa je bilo vse v redu, zato sva zlezla še na Klimsenhorn, vršiček tik nad kapelico.

Za navzdol sta se kazali dve poti, odločila sva se za krajšo. Najprej je tekla po melišču, potem pa zavila na strma, z gozdom poraščena pobočja. Gondolo, ki je drsela nad nama, sva zaradi megle komaj videla. Sredi skal sva opazila slap, malo za tem pa že ugledala Fräkmünteg.

Travniki, na katere sva se spustila, so naju odložili na sredi letnega sankališča, vzpon do začetka pa ni bil prav nič prijeten. Vlekel se je in čeprav je bilo oblačno, nama je bilo pošteno vroče. Pri startu sankališča je bila gneča. Kupila sva karti, dobila navodila in počakala, da sva prišla na vrsto.

Prva se je po progi spustila Ajda, za njo pa še jaz. Spust je potekal po nekakšni plehnati cevi, na saneh pa si sedel brez varnostnega pasu. Ajda je kar šibala, pa vendar sem jo na sredi proge ujel. Malo sem počakal, potem pa švignil za njo. Na cilj sva spet pripeljala skupaj. Pripeli so naju na žičnico in odpeljala sva se nazaj do vrha. Vzela sva svoje stvari in spet zastavila korak navzdol. Pot je potekala večinoma po gozdu, prečkala pa sva tudi planino.

Ko sva prišla do gozdne učne poti, sva ji sledila ob razlagah o gozdu, vodi in močvirju do igral na Kriensereggu. Ajda se je malo igrala, pa ob pomanjkanju družbe in naraščajoči utrujenosti kaj kmalu tudi naveličala. Izbrala sva pot v dolino, pa se ob pojasnilni tabli učne poti o železni dobi premislila in zastavila po drugi. Kar vlekla se je, še posebej, ker sva bila res že utrujena.

Ko sva mislila, da sva končno v dolini, naju je smerokaz z oznako še 40 minut čisto dotolkel. Še bolj pa pojasnila, ki sva jih v vasi Kriens dobila najprej od dveh ženičk, potem pa tudi uslužbenke na spodnji postaji žičnice. Da namreč v Kriensu sploh ni železniške postaje. Poklicala sva že Majo, naj pride po naju, ko pa je Ajda le preveč navijala za vožnjo z vlakom, sva prevoz odpovedala in sedla v avtobus. Ta naju je odpeljal do Luzerna, kjer sva na turističnih informacijah kupila karto za vlak ter izvedela točni vozni red.

Do odhoda sva imela še petnajst minut, zato sva se sprehodila do mesta z lepim razgledom na leseni most. Nekaj fotk in že sva hitela nazaj na železniško postajo. Vlak je že stal na peronu in skočila sva vanj. Hotel sem še žigosati karto, vendar sem ob strahu, da mi bo vlak z Ajdo odpeljal, končno le ugotovil, da karta ne gre v režo. Tudi prav. Odropotali smo proti Alpnachstadu, se vmes ustavili tudi v Kriensu, sicer malo izven, pa vseeno…

Končno sva izstopila na pravi postaji in Ajda je že stekla Maji v objem. Po večerji smo ponovno skupaj odšli do jezera in zaplavala sva tudi midva z Ajdo. Živa je tokrat zbrala več poguma ter se nama pridružila. Še več, sploh ni hotela iz vode. Kar plavala bi in plavala. Prava morska deklica. Še prestavili smo avtodom na mesto, ki smo ga poznali od dneva prej, in že smo spali kot ubiti.

ČEZ INTERLAKEN V EMMENTAL – 14.8.2008

Zjutraj je bilo oblačno in navdušeno smo ugotavljali, da smo dan prej res imeli srečo z vremenom. Odpeljali smo se v smeri Interlakna, prečkali prelaz Brünigpass in se spustili proti Brinzu. Na ovinkih, ki so se spuščali v dolino, se nam je odprl lep pogled na slap, ki je padal čez steno na drugi strani doline. Komaj smo dobro spet zapeljali na avtocesto, že smo pristali na počivališču. Natočili smo vodo, izpraznili odpadno in počakali, da je vzdrževalec pokosil vse vidne in nevidne travice naokoli ter končno odšel, potem pa spraznili še kaseto.

Le nekaj korakov je bilo do visokega razgledišča na jezero Brienzer in strme vrhove nad njim. Med tem so nad nami uganjala norčije letala švicarskega vojnega letalstva. Izgleda da so resno vzeli nauk našega bivšega vodje – živite, kot da bo še sto let mir in se pripravljajte, kot da bo že jutri vojna. Mi pa smo se odpeljali naprej. Peljali smo mimo Interlakna in iskali primerno kopališče. Danes smo se namreč po včerajšnjih naporih sklenili predvsem odpočiti.

Obredli smo vrsto vasi in končno ob cesti pred krajem Faulensee parkirali (N46.6726312 E7.7054136). Mestna plaža je bila takoj čez cesto, lepa zelenica je vabila, na vodi jezera Thuner pa je bil splav. Super. Le voda se nam je zdela kar hladna. Vseeno smo šli vsi zaplavat, punci sta skakali iz splava, še posebej Ajda je bila navdušena.

Potem ko smo se malo pogreli na sončku, sva šla z Ajdo pogledat, če bi kje v vasi našla kruh. Sami hoteli in restavracije, trgovine pa nobene. Kasneje smo ugotovili, da sva prehodila celo vas in tik pred trgovino obrnila. Jah, se zgodi. Po povratku se je bilo potrebno še enkrat ohladit v jezerski vodi.

Le Maja je zmrznjeno počakala na obali, ostali pa smo skakali v vodo, z Ajdo sva plavala pod splavom, punci sta lovila žogici, ki si jih je podajala ena izmed družin. Jezikovne ovire? Pa kaj še… Pot nas je vodila naprej v smeri Berna, vse dokler nismo zavili proti pokrajini Emmental.

Gremo seveda pogledat, kako delajo sloviti ementalec. Čez kraj Langnau smo se kotalili proti Affolternu, kjer je predstavitvena sirarna (N47.0639318 E7.7308795). Iz razgledne ploščadi skozi steklo opazuješ dogajanje v sodobni sirarni in tako vidiš vse postopke pri izdelavi sira. Premešali so mleko, ga sterilizirali, napolnili kolute in nanje položili papirnato označbo sira, odlili sirotko, ga obrnili na glavo.

Koliko opravil, da dobiš kolut sira! Okoli so razpostavljeni predmeti, ki so se za sirarstvo uporabljali nekoč, v kleti pa zorijo ementalci.

V bližnji stari sirarni tudi še danes prikazujejo izdelavo sira v starih časih in kakšen kolut tudi izdelajo. Poleg stojita tudi pekarna in prodajalna spominkov. Itak. Mi smo si za spominek kupili malo ementalca, punci sta morali preplezati vsa plezala, Maja pa je naredila večerjo. Ko smo pojedli, smo opazovali italijane, ki so se množili na parkirišču z namenom mirnega spanja.

Mah, večer je še mlad, mi gremo proti Bernu, smo si rekli. Po vijugasti cesti smo se spustili do Burgdorfa, šli proti avtocesti in na počivališču ob njej izbrali mesto, kjer se hrup iz ceste ni slišal. Z Majo sva še kupila kruh v trgovini, potem pa smo kar hitro ob prvih dežnih kapljah zaspali.

BERN – 15.8.2008

Zjutraj smo pozajtrkovali, potem pa brez težav našli pot do živalskega vrta Dählhölzli. Vse naokrog so bile modre cone in parkirišča z omejitvijo šest ur in presneto drago parkirnino – dva franka na uro. Nič nam ni bilo všeč, saj smo nameravali tu ostati cel dan.

Med tem ko sta šli punci božat koze, opazovat bobre, konje ter prašiče, sem naštudiral parkirišča v okolici. Odpeljali smo se do kampa, nedaleč proč, kjer pa so na veliko, na pol prazno parkirišče spuščali le svoje goste. Tudi če plačaš, ni varijante. Slaba poslovnost, ni kaj. Odpeljali smo se nazaj, parkirali na modri coni in nastavili parkirno uro. Uro in pol gratis. Kar ne moreš verjeti ob siceršnjih cenah parkiranja.

Odšli smo v živalski vrt in pohiteli proti ogradi z medvedi. Komaj smo našli pot, pa vseeno pravočasno ujeli hranjenje. Eden izmed medvedov se je navdušeno metal v vodo in plaval za jabolki, tako da je bil pravi užitek skozi šipo opazovati zverino med čofotanjem. Drugi se je komaj potrudil do korenčkov.

Sprehodili smo se mimo divjih mačk ter sov, pingvini so se skrivali v votlinicah, volkova pa sta nas prav zvedavo opazovala tik ob ograji. Gorskih koz smo videli dovolj že na Pilatusu, svizcev pa ni bilo na spregled, mogoče so ravno v tovarni zavijali čokolado. Kdo bi vedel.

O evropskih bizonih smo izvedeli marsikaj, predvsem pa o njihovi poti v Rusijo. Tam so z njimi naselili njihovo siceršnje naravno okolje. Modras se nam ni mogel skriti, videli smo vrsto tjulnjev, tudi mladičev.

Jaz sem odšel prestavit avto na parkirišče ob živalskem vrtu, punce pa so med tem odkrile, da je v vivariju marsikaj zanimivega. Odkrile so opice, termite, žabe, kuščarje, legvane in ribe.

Na izhodu so bili flamingi, do avtodoma pa so se prebile skozi otroški živalski vrt, kjer pa koz ni bilo na spregled. Dež se je spet okrepil, zato smo naredili kosilo, pomili posodo, potem pa odšli v center mesta Bern.

Mimo dvorca, kjer je danes zgodovinski muzej mesta Berna, smo šli po mostu čez reko Aare. Okljuk te reke objame stari del mesta. Najprej smo zavili na Bundesplatz. Parlament je bil že zaprt, pa se punci nista pretirano sekirali.

Precej bolj ju je navdušil vodomet, kjer voda iz 26 lukenj (po ena za vsak švicarski kanton) šprica v različnih zaporedjih. Punci sta nekaj časa lovili razmake, potem pa skakali skoraj bolj tam kjer je špricalo. Majina jeza ni nič pomagala, šele premik proti katedrali je obetal počasno naravno sušenje.

Tokrat smo bili pravočasni in uspelo nam je priti v katedralo še preden jo zaprejo. Že pred vhodom nas je navdušil portal z upodobitvijo zadnje sodbe, v notranjosti pa poleg visokih obokov predvsem čudovita pisana stekla okoli oltarja. Impresivno.

Ko nas je katedrala spet stresla na Münsterplatz, smo zavili na Kramgasse, se ozrli na Zytglogge (slovito uro na stolpu) ter se mimo številnih vodnjakov, ki so sicer značilnost Berna, odpravili proti Bärengrabnu. Tam notri imajo zaprte medvede, sicer simbol Berna. Vendar so bili na večernem počitku, tako da jih ni bilo več možno videti. Mah, saj tisti v živalskem vrtu tudi štejejo…

Maja in Živa sta bili utrujeni, tako da po sprehodu do turistično informacijskega centra nista imeli nobene volje za kakršenkoli vzpon. Midva z Ajdo pa se nisva dala in sva se vzpela še do Rosengartna, parka na hribčku nad Aaro, od koder se nama je odprl lep pogled na mesto pod nama.

Sprehodila sva se po parku, občudovala ribnik s koi krapi ter rozarij s čudovitimi vrtnicami. Dež, ki ga je bilo ta dan res veliko, je na cvetovih pustil kapljice, ki so izgledale kot biseri. Na mokre stole se nisva posedla, potrebno je bilo nazaj. Maja in Živa sta naju namreč že nestrpno čakali.

Ujela sva jih na Nydeggbrücke in skupaj smo odšli nazaj proti Zytgloggu, ki naj bi ob šestih spet odbijal čas. Vmes smo firbčno gledali v luknje ob robu ulice, ki odpirajo stopnice v kleti pod hišami. Podjetni bernčani so v njih ustvarili raznorazne trgovinice in lokalčke. Iznajdljivo.

Pred Zytgloggom se je nabrala že množica turistov. Ob šestih so se figure ob koledarju malo vrtele naokoli, nato pa je zlati možicelj na vrhu stolpa odbil uro. Hm, ura v Pragi nas je bolj prevzela.

Obrat po Rathausgasse, mimo mestne hiše in hiter pogled v cerkev Sv. Petra in Pavla. Potem pa iskanje trgovine s kruhom. V Coopu ga niso imeli, v Migrosu pa. In to presenetljivo poceni. S štruco pod roko smo se čez Bundesplatz napotili nazaj proti avtodomu.

Po večerji smo se z avtodomom prestavili v bližino trga Helvetia in z Ajdo sva odšla čez Aaro nazaj do Bundesplatza. Ponoči je 26 vodnih curkov osvetljenih, barve se menjajo. Ajda je spet skakala med vodnimi izstrelki in skušala ostati suha. Precej neuspešno. Jaz sem med tem ostal s fotoaparatom varno na suhem.

Skozi zaprta vrata sva pokukala še v stavbo parlamenta, potem pa odšla nazaj do avtodoma. Čeprav nas je navigacija malo hecala, smo brez večjih težav našli pravo pot proti jugu, se po avtocesti odpeljali v smeri Ženevskega jezera ter na počivališču, dovolj odmaknjenem od avtoceste, da se vozil sploh ni slišalo, mirno prespali.

MONTREUX, GRAD CHILLON, ŽENEVA – 16.8.2008

Zjutraj smo se odpeljali dalje proti Montreuxu in Ženevskem jezeru. Ker smo imeli podatke, da je ob jezeru oskrbna postaja, smo sledili oznakam za športni center in tik ob njem res našli na parkirišču več avtodomov in oskrbno postajo (N46.4399123 E6.8900325).

Natočili smo vodo, spraznili kaseto in nato sklenili na čudovit, sončen dan, ostati tu. Zato sem parkiral avtodom pod balkon hale, plačal parkirnino, potem pa smo si nadeli rolarje in po obalni poti odrolali proti gradu Chillon. V Montreuxu je bilo kar živo ljudi, spomenik Miles Davisu je nakazoval, da je ena od največjih znamenitosti tega mesteca ravno Jazz festival.

Na informacijah smo dobili vremenske obete za naslednje dni, potem pa že rolali naprej. V gradu smo rolarje lahko spravili v res velike omarice in se napotili po gradu. Sledili smo oznakam ter zloženki z opisom vseh soban, ki smo jo dobili na vhodu.

Najprej smo se tako spustili v klet, kjer so bila skladišča ter seveda ječe. Tam leži tudi ječa Bonivard, kjer je bil zaprt Francois Bonivard, kar je opisal sloviti Lord Byron v svoji povesti The Prisoner of Chillon.

Pogledali smo v Krypto in se nato odpravili v bivalne prostore Kastalanov. Številne sobe z deloma originalnim pohištvom in opremo so zanimive in odkrivajo način življenja v utrdbi ob Ženevskem jezeru. Najbolj smo se seveda nasmejali stranišču, preprosti leseni deski z dvema odprtinama in pod njima luknjo do jezera.

Številne sale, jedilnice, spalnice, kapele, sobe za goste ter posebne sobane gospodarja gradu so služile v svoji zgodovini več lastnikom. Ločijo se tri obdobja in sicer čas Savojcev, Bernskih gospodov ter kantona Waadt, ki je še danes lastnik gradu.

Vseh prostorov, vključno z dvorišči je kar 46, tako da si je za ogled potrebno rezervirati nekaj časa. Sprehod po obzidju odpira pogled na Ženevsko jezero, najlepši pa je seveda iz stolpa na sredi gradu. V stolpu je tudi kar nekaj orožja, predvsem različnih helebard. Deloma so originali, deloma pa gre za replike.

Prehod po stopnicah na vrh stolpa je ozek, tako da je ob gneči potrebno nekaj potrpežljivosti. V eni od sob je predstavljena zgodovina gradu, predvsem njegova širitev vse od prvih zidov do današnjega izgleda.

Kar malo utrujeni smo si nadeli rolarje in se odpeljali do bližnje prodajalne sladoleda. Zaslužili smo si ga. Prodajalka nas je hotela opetnajstiti, vendar smo ji pokazali, da se tudi v Sloveniji učimo računati do pet. Niti opravičila se ni, ko smo s sladoledi v rokah počasi rolali nazaj mimo Montreuxa proti avtodomu.

Tam smo ugotovili, da se je ob jezeru pod parkiriščem nabralo kar nekaj navdušenih kopalcev. Zato smo tudi mi v avtomat za plačilo parkirnine vrgli nov kovanec ter si šli oddahnit na plažo. Seveda smo tudi zaplavali, se stuširali in nato odpeljali naprej mimo Villenueuva proti Franciji.

Vozili smo skozi vasice ter mimo gradov, ob stalnem pogledu na jezero. Mejo smo prečkali tako, da skoraj nismo vedeli. V Evianu, znanem termalnem središču, smo nameravali narediti postanek. Vendar je bil kraj povsem zaparkiran, niti kolesa ne bi mogel stisniti med avtomobile na parkiriščih.

Izgleda da sončno sobotno popoldne ni najboljši čas za obisk teh term. Pa nič, gremo pač dalje. Malo pred švicarsko mejo smo zavili do Leclerca. Hostesa, ki je itak znala samo francosko, je takoj, ko je zagledala ugledna gosta, odrinila plastične kozarčke in nama vino natočila v steklene. Seveda je bilo zlato medaljo iz Pariza potem potrebno preseliti tudi v voziček. Pa še prav poceni je bila. Nakupila sva še ribe, kruh in druge potrebščine, nato pa smo pot nadaljevali proti Ženevi.

Ob jezeru smo opazili nekaj zanimivih parkirišč, tudi ob cesti se je nekaj avtodomov precej postrani parkiralo. Pa nisem uslišal Maje, tiščali smo v center, ugotovili, da je tudi tu v soboto popoldan kar živahno in tako vsa parkirišča polna. Sledil je seveda obrat in povratek do počivališča ob jezeru (N46.2280961 E6.1859883). Na srečo vsaj gneče na cesti ni bilo. Parkiranje je bilo dovoljeno za dve uri, vendar zvečer in ponoči neomejeno, prostora pa dovolj. Super. Nadeli smo si rolarje ter odrolali proti centru. Šli smo do turističnih informacij, da bi nam nekdo pojasnil, zakaj sloviti vodomet Jet d’Eau ne dela.

Pa so bile že zaprte in ravno ko smo na glas razmišljali kam naprej, je k nam pristopil nek fant in začudeno vprašal, če slučajno govorimo slovensko. Seveda smo študentu, naše gore listu, segli v roko. Pojasnil je, da vodomet včasih tudi malo izklopijo, sploh, če je slabo vreme. Mogoče bo pa jutri delal, je še rekel, potem pa odhitel dalje. Odrolali smo do Novega trga (Place Neuve) in tam na robu parka opazili vrsto šahovnic, naslikanih na tla.

Ena je bila še prazna in takoj smo udarili partijo. Še preden bi se vedno bolj vroč spopad med črno-belimi figurami uspel do konca razplamteti, sva z Majo na nezadovoljstvo otrok, odpiskala odhod. Večerilo se je, čakalo pa nas je še rolanje do avtodoma.

Spustili smo se nazaj do jezera, se pofočkali pri znameniti cvetlični uri (Horloge Fleurie), ki je bila letos seveda v znamenju nogometa, potem pa navdušeno ugotovili, da vodomet dela. Odrolali smo po obali do ozkega pomola, ki vodi do njega. Punci sta nezainteresirano sedli na tla, jaz pa sem se z rolerji prebijal po sumljivi podlagi vedno bližje.

Ko bi zaradi udolbine v kamnitih blokih skoraj stmoglavil v vodo in je presenečeni mimoidoči Francoz vzkliknil nekaj o pazljivosti, sem raje snel rolarje in se do vodometa in naprej do konca pomola odpravil kar peš. Po povratku se mi je pridružila še Ajda in še enkrat sva, tokrat oba bosa, ponovila mojo pot. Vrnila sva se seveda povsem mokra in prepihana.

Vodomet brizga s hitrostjo 200 kilometrov na uro vsako sekundo skoraj 500 litrov vode več kot 120 metrov visoko. Tako naj bi bilo v vsakem trenutku v zraku kar sedem ton vode. Seveda ob ponovnem padcu vode v jezero nastane močan piš, kapljice vode pa nosi vse naokoli. Osvežilno.

Ko smo odrolali nazaj proti avtodomu je bila pot vedno bolj temna. Dokler se mi niso posvetila zvezdice, ko me je na tleh skriti ležeči policaj katapultiral preko sebe. Ves razstavljen sem se pokonci spravil ravno tako hitro, da sem posvaril punce. Raje smo zavili na kolesarsko stezo ob glavni cesti in ugotavljali, da je fotoaparat na srečo še cel. Ob obali je bilo sicer precej živo. V kinu na prostem so vrteli film, na dveh koncih je bila živa glasba.

Tudi na našem parkingu se je zvečer marsikaj dogajalo, tako je kazalo govorjenje, glasba, ustavljanje športnih avtomobilov in motorjev ter prepiri pozno v noč. Vsaj dokler smo jih še slišali. Nas so pustili na miru, tudi španski kombi, ki je ponoči parkiral za nami je izgledal cel. Da pa je bila noč vroča, je kazalo razbito steklo v bližini.

ŽENEVA, LAUSSANE – 17.8.2008

Zjutraj smo pozajtrkovali, itak zgodnji kot vedno. Čeprav nas je čas že malo priganjal, smo vseeno trmarili proti stavbi Združenih narodov in muzeju Rdečega križa. Malo smo kolovratili in prepričevali redarje, saj je mimo ravno potekala kolesarska dirka. Na koncu so nam še pomagali, da smo se kulturno sparkirali.

Vodniček obljublja, da je muzej Rdečega križa ter Rdečega polmeseca admission free. Vendar so nam na vhodu pokazali, da je Lonely planet zanje pač verjetno Mars. Ker se mi je zdelo, da je prispevek, ki ga vsako leto plačam lokalnemu odborniku za Rdeči križ čisto zadosti, hkrati pa otroci za muzej niso kazali čisto nobenega zanimanja, smo si ogledali le skulpture pred muzejem, stavbo Združenih narodov na drugi strani, nato pa smo se odpeljali nazaj proti centru.

Uspelo nam je parkirati čisto blizu novega trga (Place Neuve) in najti nekoga, ki je znal toliko angleško, da nam je potrdil, da smo tiste francoske čačke na parkirni tabli razumeli prav in da je v nedeljo parkiranje zastonj.

Napotili smo se v breg in po ozkih ulicah starega mesta mimo topov, izredno primernih za plezanje, prišli do katedrale St. Pierre. Sprehod po notranjosti smo zaključili z vzdihom – cerkev kot cerkev. Visoki oboki, nekaj lepih, pisanih steklenih oken.

Precej bolj zanimiva so bila igrala ob katedrali ter pogled proti jezeru čez mestne strehe. Spustili smo se po hribu, preverili čas ob cvetlični uri in posedeli ob jezeru.

Tam sta punci enega od dreves izkoristili za gugalnico, vsi skupaj pa smo opazovali »kip« na promenadi. Ni slabo, kljub vročemu sončnemu dnevu, se tip ni niti potil. Vsekakor pa je zaslužil vsak frank, ki ga je dobil.

Pod cerkvijo smo se mimo majhnih lokalčkov in gostilnic vračali proti avtodomu. Ko smo prišli do Parc de Bastions, sta punci stekli naprej pripravit šahovsko polje, midva z Majo pa sva si ogledala še ogromen spomenik reformaciji, tik nasproti univerze. Sto metrov dolg in skoraj deset metrov visok deluje res impozantno in se poklanja voditeljem reformacije iz 16. stoletja – Guillaumu Farelu, Jeanu Calvinu, Theodorju de Bezeju in Johnu Knoxu.

Punci sta že čakali na naju in na dveh »tablah« smo se udarili v šahu. Jaz proti Ajdi in Maja proti Živi. Ko smo odigrali, kdo je zmagal niti ni važno, nas je Ajda še poučila, kako se igra dama. Potem pa smo se odkotalili mimo gledališča čez Place Neuve nazaj do avtodoma.

Izvili smo se iz mesta, našli pravo pot do avtoceste in odpeljali nad jezerom proti Lausanni. Vmes smo na počivališču naredili kosilo ter dotočili vodo, spraznili stranišče ter odpadno vodo. V Lausanni smo zapeljali po cesti ob jezeru, mimo olimpijskega muzeja in pogledovali za primernim parkiriščem.

Malo naprej od muzeja je bilo obračališče, ob njem pa parkirišča ter tudi že en avtodom. Zapeljal sem tja, da pač obrnemo, če ne bo nič prosto. Ravno se je nekdo basal v avto, pa potem nikamor premaknil. Ker se nam ni mudilo, smo še malo buljili v karto, v tem pa sta prišli dve punci, sedli v avto in odpeljali. Super.

Ko smo se sparkirali je Živa v veliko »zadovoljstvo« Maje takoj zlezla na bližnje drevo, potem pa smo se čez olimpijski park z različnimi skulpturami vzpeli do muzeja.

Otroci so bili tokrat za spremembo navdušeni za muzej in tako smo kupili družinsko vstopnico. Presneto drago, da si ogledaš nekaj prešvicanih dresov. Ma, saj ni samo to. V prvem delu, tik ob vhodu, smo si ogledali olimpijske plamenice in kratek film o olimpijskem gibanju in duhu. Potem pa smo poniknili v zgodovino športa in se mimo kotička posvečenega Pierru de Coubertinu usmerili na različne »spominke« iz dosedanjih olimpijskih iger moderne dobe.

Seveda smo še posebej iskali tiste s podobo Sarajevskega Vučka. Pogledali smo si razstavo, posvečeno izgradnji olimpijskih prizorišč v Pekingu ter se napotili v drugo nadstropje. Večji del razstave se iz razdalje vidi sicer tudi brez vstopnice, če se vzpenjaš proti restavraciji. A ko prideš blizu, imaš ob vsaki skupini predstavljeno posamezno skupino športov in navedene športne panoge, v katerih se na olimpijskih igrah nastopa.

Poleg so različni športni pripomočki, ki so jih uporabljali športniki, posebej je predstavljen doping ter njegove nevarnosti. Na drugi strani nadstropja so na enak način predstavljeni zimski športi, možno si je ogledati film o olimpijskih igrah z izseki iz različnih iger ter na tabli opazovati vožnjo boba ali sank po progi. Poleg so tudi kompleti medalj iz dosedanjih olimpijskih iger.

Majhen delček je posvečen tudi paraolimpijskim igram. Ob izhodu je bil postavljen zanimiv kostum, s katerim so drsalci v Torinu »nosili« ogenj. Tudi v drugem nadstropju je bila ena soba posvečena olimpijskim igram v Pekingu, predstavljena so bila posamezna prizorišča ter zabavno razlike med zahodno in vzhodno kulturo. Navdušujoče.

Ob restavraciji je razgledna terasa, čez dan so tam potekali tečaji kaligrafije. Še na hitro smo se sprehodili skozi oddelek numizmatike, kjer so predstavljene različne znamke z olimpijsko vsebino, pa tudi kovanci in nekateri drugi predmeti, povezani z igrami. Muzej se sicer uradno zapre ob šestih, ker pa je bil čas olimpijskih iger in so v dvorani potekali prenosi na velikem platnu do osmih zvečer, je izgleda tudi muzej podaljšal obratovalni čas. Ko je bila ura že preko šeste so namreč še veselo prodajali vstopnice.

Mi smo se le še sprehodili mimo olimpijskega ognja in si v olimpijskem parku ogledovali zanimive in zabavne skulpture na temo olimpiade, potem pa zašibali proti centru mesta.

Maja ga je obetala tam nekje visoko nad jezerom. Ko smo bili vsi prešvicani nekje sredi klanca, smo imeli vzpona dovolj. Raje smo se vrnili do avtodoma in se z njim odpeljali po strmini, zaokrožili po centru mimo cerkve Eglise St.-Francois in nato le odkrili parkirišče čisto blizu katedrale de Notre-Dame. Vzpeli smo se do nje, pokukali naokoli, predvsem pa se ozrli na mesto, ki je ležalo pod nami. Pozen večer seveda ni dajal nobenega dvoma, katedrala je bila zaprta.

Zato smo jo mahnili navzdol, čez trg Place de la Riponne mimo Palais de Rumine nazaj do avtodoma. Izvili smo se iz mesta, našli pot do avtoceste in na prvem počivališču natankali gorivo (N46.5049759 E6.7090611). Presenečeno smo ugotovili, da je poleg tudi oskrbna postaja, zato smo se ustavili še pri njej in se tako izognili vožnji proti centru Montreuxa.

Pot smo nadaljevali mimo Siona, kjer sta se v temi na dveh sosednjih gričkih sredi kraja svetila grad in cerkev, vse do konca avtoceste. Malo smo taktizirali pri počivališčih, saj smo hoteli pripeljati čim dlje. Ko je bilo avtoceste konec, pa smo resno začeli gledati, kje bi prespali. Našli smo lepo in ravno parkirišče ob cesti, kjer sva z Majo pripravljala še zadnje podrobnosti za naslednji dan. Punci sta tako že lep čas spali. Ko sem tudi jaz že utonil v spanec, pa Maja s pripravami še ni bila gotova.

BREITHORN, KLEIN MATTERHORN, ZERMATT – 18.8.2008

Budilka na telefonu me je zbudila ob štirih zjutraj, malo kasneje sem zbudil še Majo. Punci sva pustila spati, med tem ko smo se odpeljali proti Vispu in tam zavili za Täsch. Mestece je sedaj glavno parkirišče za Zermatt, ki je kraj brez avtomobilov. Dovoljeni so le električni.

Presenečeni smo bili, ker je bilo ob cesti kar nekaj počivališč ter parkirišč. Če bi to vedeli, bi zvečer peljal dalje in bi bilo danes lahko vstajanje kasnejše. Ob prihodu v Täsch, smo skušali najti obljubljeno parkirišče za avtodome. Ugotovili smo, da parkiranje obljublja tudi vrsta posameznikov ob glavni cesti. Pri enem nas je premamil napis 5 frankov za cel dan, zato smo zavili na parkirišče za črpalko in parkirali ob kombijih, avtomobilih in tudi nekaj avtobusih.

Ko sem se sprehodil do železniške postaje, sem ugotovil, da vlak vozi vsakih 20 minut. Ker smo hoteli ujeti žičnico ob sedmi uri, je to pomenilo, da moramo biti že dvajset minut čez šest na postaji. Uf, čez pol ure. Bujenje punc, dokončne priprave, hitro kuhanje zajtrka, ki ga bomo pojedli spotoma. Kljub temu, da smo imeli že kar nekaj pripravljeno, seveda panika. In potem šprint do železniške, nakup kart v zadnjih sekundah in skok na vlak. Uspeli smo!

V Zermattu smo sledili tablicam za Matterhorn glacier paradise. Še dober kilometer je bil skozi vas do spodnje postaje gondole. Pa nam je čas ob pogledu na s soncem obsijani Matterhorn kaj hitro minil. Kupil sem karte in že smo se z jajčki zapeljali do Furija, od tam pa z gondolo do Trockener Stega. Gondola s katero bi morali naprej je bila že nabito polna, zato smo po obljubi, da gre čez deset minut druga, raje čas prepustili pripravi.

Nadevanju plezalnih pasov, gamaš, vponk in druge opreme. Skoraj prazna gondola nas je odložila na Matterhorn glacier paradisu oziroma Klein Matterhornu. Skozi tunel smo prišli do smučišča in se čezenj napotili do ledenika in začetka poti na Breithorn. Živi sem navezal improvizirani plezalni pas, razvili smo vrv in se nanjo navezali.

V roke smo prijeli cepine in palice ter se odravili čez plato nad visečim ledenikom proti Breithornu. Jaz sem priganjal, tako da je bila Maja kar malo jezna. Dan je bil čudovit, brez oblačka, razmere pa odlične. Svež sneg je dajal varnost pri stopinjah, tudi o kakšnih razpokah ni bilo ne duha, ne sluha.

Pred strmino smo počili in si nadeli dereze, potem pa zakorakali v dolgo prečko. Punci sta bili že kar utrujeni, zato sva jih z Majo spodbujala. Tudi številni počitki so bili potrebni. Višinska razlika do vrha je majhna, zato pa velika višina in predvsem pomanjkljiva aklimatizacija zahtevata svoj davek.

Najprej me je počasen tempo motil, potem pa sem opazil, da ima Maja prav. Tudi drugi niso bili veliko hitrejši. Ko sta punci že obupovali, se je pred nami pokazal vrh. Zavili smo desno in kot bi mignil smo se že drenjali ob množici drugih pohodnikov.

Počili smo in ogreli premrzle noge, zamenjali nogavice s toplimi, stopili še nekaj korakov prav do vrha, kjer smo poslikali vse naokoli in naprosili, da je nekdo slikal tudi nas. Italijan, ki je v navezi pripeljal tudi majhnega dečka je ponosno povedal, da je star devet let. Ko je slišal, da sta naši stari osem in deset, je puncama navdušeno čestital.

Tudi drugi pohodniki so ju že med vzponom spodbujali, starejši možakar je povedal, da je pred leti na vrh prišel tudi s svojima hčerkama. Z vrha 4164 metrov visokega Breithorna se nam je odpiral čudovit pogled na Matterhorn, na skupino Monte Rose z Dufoufspitze ter ledenike pod nami. Čudovito.

Ajda se je med spustom ogrela, tudi pihalo ni tako kot na vrhu, zato je prav navdušeno hodila. Živa je sprva še malo cmerikala, potem pa je tudi ona pričela uživati v spustu in ob prihodu na počivališče pod strmino sta bili že obe razigrani. Dolg počitek in pospravljanje dela opreme nam je dal moči za povratek čez ravni del.

Čeprav je bila ura že čez poldne, je sneg še vedno odlično držal in prav prijetno je bilo hoditi. Le na zaščito pred soncem smo malo pozabili, čeprav smo kremo sicer imeli s seboj. Na srečo razen malce pordelih noskov ni bilo hujšega.

Ko smo prispeli nazaj pod Klein Matterhorn, smo pospravili še preostalo opremo, potem pa odkorakali še nekaj metrov v breg do tunela. Tam smo počili, potem pa izmenjaje brez težke opreme odšli v ledeno jamo. V ledenik izkopana ledenica ima nekaj kipov živali, avtomobila, steklenice.

Bolj zanimiv je bil pogled na pravo ledeniško razpoko. Tako, od spodaj. Ko sva čakala, je Ajda v mojem naročju zaspala, zato sta na razgledišče na vrhu malega Matterhorna odšli najprej Maja in Živa, potem pa še midva z Ajdo. Čudovit razgled je bil vse naokoli. Ledenik je ležal pod nami, Matterhorn se je svetil v daljavi, pa vseeno nama je pogled najbolj privlačil Breithorn.

Po vseh skrbeh, kako bo z opremo, vremenom, višino, se nam je vzpon posrečil. Špica. Gondola nas je odpeljala nazaj v dolino do Trockener Stega, od tam pa na naše presenečenje proti Schwarzsee paradisu. Šele v dolini smo ugotovili, da direktna povezava do Furija ne dela. Schwarzsee paradies leži tik pod grebenom Matterhorna, zato se z njega odpira eden najlepših pogledov na to markantno piramido.

Čisto nič nismo bili nesrečni zaradi »ovinka«. Čudovito. Spust nazaj v dolino preko Furija je bil zabaven zaradi nemškega para, ki je po naši govorici ugotavljal ali smo Srbi ali Madžari. Seveda smo ponosno pojasnili, da bo to kar Slovenija. Čeprav v naši domovini še nista bila, pa sta jo kar dobro poznala.

Ob izstopu iz gondole smo se dobro spočili na klopci, pomalicali, kupili kartice in jih nižje ob reki Matter Vispa, ki teče skozi vas, na prijetni klopci tudi napisali. V vasi smo se ustavili v cerkvici, pogledali na pokopališče, kjer stoji spomenik gorskim vodnikom, ki so umrli ob vodenju svojih klientov v gore ter se smejali električnim avtomobilčkom oglatih oblik, ki so v tem kraju edini dovoljeni.

Mi, pravi gorniki, smo se seveda zmrdovali nad mondenostjo znanega gorskega kraja in številnimi trgovinami prestižnih blagovnih znamk. Na turističnih informacijah smo ravno pred zaprtjem pobrali nekaj prospektov, potem pa že kupili karte za vlak in se odpeljali nazaj proti Täschu.

Tam smo na recepciji našega parkirišča plačali 12 frankov. Avtodom je pač velikoooooo večji kot osebni avto. Ja, itak. Sicer pa, če avtobusi plačajo 30 frankov, smo še kar dobro prišli skozi. Na parkingu smo naredili še večerjo, potem pa peljali po dolini navzdol.

Za Vispom, ko smo nos avtomobila usmerili proti Münstru, se je začelo počasi temniti. Ob cesti ni bilo nobenega pametnega parkirišča, kar pa punci ni motilo, saj sta utrujeni zaspali. Končno sva z Majo v bližini Fiescha zagledala prijetno parkirišče s klopcami in parkiranim avtodomom (N46.4105563 E8.1505202). Takoj smo se nalimali zraven. Sedaj sva tudi midva z Majo lahko končno skočila v posteljo in utrujena utonila v spanec.

FURKAPASS, KLEIN FURKAHORN, OBERALPPASS – 19.8.2008

Zjutraj se nam ni prav nič mudilo. Ko smo se zbasali iz postelje, je Maja pomila posodo in šele nekaj čez enajsto smo se odpeljali naprej. Kmalu smo pripeljali do našega prvega današnjega cilja – vasice Münster.

Znana je po svojih tipičnih, lesenih hiškah, lepo okrašenih s cvetjem. Parkirali smo pred občinsko stavbo in se napotili po kraju. Navdušile so nas hiše, postavljene na stebre z nekakšnimi kamnitimi pladnji. Pod njimi so spravljali marsikaj uporabnega, drva, les ali celo sani.

Mimo cerkvice s spomenikom ujmi, ki je pred nekaj leti s plazom kamenja zasula skoraj celo vas, smo čez potoček prišli do hiške, v kateri je bila vrsta slik kraja po ujmi ter predstavitev, kako so ga obnovili. Vrnili smo se do avtodoma in se odpeljali po dolini naprej.

Ko se je cesta začela vzpenjati smo navdušeno opazovali cesto, speljano po pobočju v dolgih serpentinah. Le malo kasneje smo ugotovili, da to ne bo naša pot, saj cesta vodi na prelaz Grimsel. Mi smo sledili oznakam za prelaz Furka in vijugali vedno višje.

Nekaj sto metrov pod vrhom smo zavili na parkirišče ob koči, ki je obljubljala ledeno jamo ter pogled na ledenik Rhone. Seveda je bilo dostop treba plačati, prenos iz jame, ki se ga je dalo v trgovini videti na ekranu pa ni obljubljal niti pol tega, kar smo videli dan poprej. Zato smo se le ozrli na ledenik, potem pa odpeljali do sedla.

Vreme je izgledalo kar solidno, med meglicami se je sem in tja prikazala večja flika jasnega neba. Zato sva z Ajdo sklenila, da greva pogledat proti vrhu Kleines Furkahorn. Opis sem sprintal že doma, vendar sem bil kar malo v dvomu, ko sva se le malo nad sedlom znašla na križišču poti.

Pa sva ubrala pravo, malo pod sedlom zavila levo v smeri gornje postaje nekakšne žičnice. Komaj sva dobro zagrizla v breg, že nama je čez pot stekel svizec. Malo višje pa se je Ajda smejala kot pečena, saj sem šel menda mimo svizca, ki me je z dvignjenimi tačkami debelo gledal, potem pa izginil v svojo luknjo. Čokolade nama ni zavil, zato sva pot nadaljevala mimo izrazite špičaste skale.

Ko sva se spet znašla na razpotju, sva zavila po manj izraziti stezici desno in prišla do modro belih markacij. Te označujejo alpinistične ture, kjer je potrebno že lažje plezanje. Nekaj tega je bilo potrebnega že kmalu, ko sva se hotela izogniti snežišču. Vse se je precej podiralo, vendar sva kar srečno prišla mimo do sedla.

Proti vrhu sva sedaj sledila markacijam bolj ali manj po grebenu, pomagali pa so nama tudi možici. Veliki skalni bloki so bili pomešani z manjšimi, kjer previdnost ni bila odveč, saj jih skupaj ni zložil človek, temveč narava sama. Malo pod vrhom sva srečala dva Poljaka, očeta in sina, ki sta se ravnokar vračala.

Sedaj tudi midva nisva imela več veliko. Ajda je zmogla še toliko atomov moči, da je prišla do vrha 3026 metrov visokega »malega« Furkahorna, svojega prvega tritisočaka. Zlezla sva do možica na vrhu, od koder se nama je odprl čudovit razgled na mogočni ledenik Rhone.

Neverjetno, kakšen ledeni jezik, poln razpok. Vpisala sva se v knjigo, malo pomalicala ter popila, potem pa že stopala navzdol. Pričele so se vleči meglice in ker so markacije izginile že kakšna dva kucla pred vrhom, bi bila megla lahko resen problem. Pot čez kamnite bloke si namreč bolj ali manj izbiraš sam in tako nimaš »rdeče niti« kateri bi ob slabi vidljivosti sledil.

Navzdol je šlo lažje in tudi hitreje. Ko so bile največje težave že za nama in sva spet prišla do markacij sva našla končno toliko časa, da sva se slikala skupaj. Prav vesela sva bila, ko sva priplezala nazaj do prvega sedla. Sedaj se nisva podala v podrtijo nad snežiščem, temveč sva sledila stezi direktno proti Furkapassu.

Malo višje sva ugledala odcep poti, kjer bi se vzpenjala, če ne bi zavila proti markirani poti. Potem pa takoj spet zašla v nemogoče brezpotje skalnih blokov. Na srečo je bilo zadnje, saj naju je odložilo na travnati ravnici, malo nad zgornjo postajo žičnice.

Ob njej sva nižje na sedlu zagledala Majo, ki je urejala boks. Poklicala sva jo po postaji in kar nekaj časa je potrebovala, da je ugotovila, od kje jo gledava. Spust po zadnjem pobočju se je cik-cak vlekel kot kurja čreva in prav vesela sva bila, ko sva končno stekla Maji v objem.

Živa se je med tem naspala in po kosilu smo se odpeljali navzdol čez Realp ter ozki center Andermatta, kjer so nam trgovino zaprli pred nosom, proti sedlu Oberalp. Vzpenjali smo se po cesti, ki jo pozimi spremenijo v sankaško progo in ob Oberalpskem jezeru prišli do sedla. Parkirali smo na velikem makadamskem parkirišču, ki leži ravno nad železniško progo, ki prečka ta prelaz in ima na vrhu tudi postajo.

Z Ajdo sva odšla po močvirnem svetu do jezera in se sprehodila po stezici, ki teče ob njegovem robu. Obredla sva tudi sedlo, navdušil naju je vrh Calmut, do katerega je le 45 minut hoje. Ajda bi se v breg najraje zagnala takoj, vendar jo je od večernega podviga odvrnilo dejstvo, da bo danes filmski večer z Legendo o Zorru in v kinu obveznim čipsom.

Tudi kravo se da zajahatiŠe malo se je igrala zunaj, potem pa smo se po večerji zbasali v alkoven. Med filmom je po strehi pričelo ropotati, končno je začel padati dež, ki so ga oblaki in meglice napovedovali že skoraj cel dan.

CALMUT, LAI DA TUMA, DISENTIS, CHUR – 20.8.2008

Potem ko je celo noč po strehi avtodoma škrebljal dež, se je zjutraj med meglicami kazalo jasno nebo. Z Ajdo sva bila takoj pripravljena na odhod, med tem, ko sta Maja in Živa bolj razmišljali o pomivanju posode. Tudi prav. Po zajtrku sva jo mahnila med kravjeki do makadamske poti in po njej po desnem pobočju vrha Calmut.

Pot ni bila prenaporna, odpirali so se nama pogledi na mladi Ren, najdaljšo Evropsko reko, kot sva lahko razbrala iz pojasnilne table ob poti. Malo višje sva lahko prebrala marsikaj o Specksteinu, kamnu, ki izredno dobro zadrži toploto. Nekaj majhnih koščkov iz bližnje skale sva nabrala za spomin, za ovinkom pa prišla do pravega kamnoloma.

Tam sva vzela iz zaboja malo večji kamen, kam bi vrgla zahtevani frank, pa nisva mogla odkriti. Kolovoza je bilo sedaj konec, po travnati stezi sva med plašnimi kravami kmalu dosegla vrh s križem. Počitek na višini 2350 metrov je bil seveda obvezen, tokrat tudi nisva pozabila na skupno slikanje ob križu.

Pojedla sva frutabele in malo popila, potem pa nad vrhom smučišča že stopala na drugo stran navzdol. Tudi tu naju je vodila makadamska pot, ki sva jo občasno skrajšala s kakšno bližnjico. Krave so se držale na varni razdalji, kot bi se naju bale. Ko sva prikorakala nazaj do avtodoma, je bilo pomivanje posode v polnem teku, Maja je vodo nanosila iz malo višje ležečega zajetja.

Mene je vedno bolj mikal sprehod do Lai de Tuma, gorskega jezerca, ki ga štejejo tudi za izvir Rena. Punci sta se tako zatopili v Monopoly, da sem ju komaj prepričal, da bo to prav prijeten sprehod. Avtodom smo prestavili malo nižje in si tako prihranili nekaj minut hoje, potem pa po prostranih pobočjih Pazolastocka zastavili korak.

Midva z Živo sva sprva ušla malo naprej, potem pa malo nad razcepom, ki nas je spet usmeril prav, počakala Majo in Ajdo. Punci sta zaostali, ker sta ob poti odkrili borovnice. Pot se je začela v serpentinah vzpenjati, gornji konec je izginjal v meglicah. Vendar smo vztrajno nadaljevali navzgor, upajoč, da bo vreme zdržalo. Pot ni bila pretirano zahtevna, čeprav previdnost tudi tu ni bila odveč.

Večkrat smo prečkali potoke, ki so nekje izpod meglenega neba poskakovali proti dolini in se čudili kravam, ki so kot gamsi za boljšo pašo zlezle visoko v strmino. Verjetno bi še višje, če jim pašnika ne bi omejeval električni pastir. Ko smo se končno prevalili čez sedelce, se nam je odprl pogled na čudovito gorsko jezerce.

Ob njem nas je pot odložila ob močvirnatem travniku, čez katerega so si združeni gorski potoki naredili vijugasto pot. Z Ajdo sva sklenila iti še malo višje, vsaj do tja, od koder se lepo zviška vidi na jezero. Ajda je na prvem lepem hribčku sklenila, da je hoje dovolj in da me bo počakala, jaz pa sem stekel do vrha hriba, ki je ločeval spodnjo in zgornjo dolino.

V amfiteatru nad mano, so se z vseh koncev v manjše močvirje zbirali gorski potoki, potem pa kot eden stekli navzdol proti jezeru. Ko sem prišel do poti, je bil do koče Badus le še kratek skok. Pa se nisem zadržal dolgo, me je Ajda čakala. Skupaj sva se spustila nazaj do Maje in Žive, ki sta takoj navdušeno pripovedovali, da sta videli svizca.

Menda tudi ta ni zavijal čokolade. Tako dolgo sta ga le opazovali, da je pobegnil še preden sta ga uspeli slikati. Ob povratku sva z Ajdo zavila še do tja, kjer se iz jezera izvije Ren in se spusti po strmi skalni poti proti dolini, potem pa lovila ubežnici po poti, kjer smo se tudi vzpeli do jezera.

Svizec je spet zažvižgal v bližini, vendar nam je bolj nagajal kot kaj drugega. Pokazal se namreč ni. Štrikali smo navzdol, vmes malo počivali in spet preskakovali gorske potoke. Pri borovnicah je bil nujen daljši postanek, tokrat smo se kar vsi štirje spravili nanje. Puncama so se modra usta kar širila v nasmeh. Borovnice avgusta. Njami.

Ko smo prišli do avtodoma, nas je mrzel veter kar odpihnil v notranjost. Majo smo presenetili z izjavo, da nas lakota še ne zmaguje, zato smo po skupinski odločitvi, da bodo gastronomski užitki še malo počakali, odpeljali v dolino. Še zadnjič smo se ozrli na mladi Ren, potem pa že vijugali skozi vasi proti kraju Disentis. Zgrešili bi ga težko, saj se nam je že med spustom proti njemu odprl lep pogled na velik samostan.

Parkirali smo pod njim, vrgli v parkirni avtomat frank in se sprehodili do cerkve, ki je del samostana. Presenečeno smo opazili, da je odprta. Hm, med mašo ni dobro škljocati. Vseeno smo pokukali v notranjost in presenečeno opazili, da na klopeh sedita le dve vernici, menihi pa na koru pojejo litanije.

Prisluhnili smo jim, potem pa sledili puščicam za muzej. Ta je odprt le tri dni v tednu in še to le po kakšni dve uri. Seveda se naš prihod s tem ni poklopil. Nič hudega, stopili smo do Marijine cerkvice, ki je ravno tako v sklopu samostana in je zanimiva zaradi na stene obešenih ex-voto slik z zahvalami vernikov.

Ko smo se vračali, je bila v samostanski cerkvi le ta razlika, da se je število vernikov prepolovilo. Odšli smo še do cerkve sredi vasi, pokukali vanjo, potem pa ob povratku v trgovini na hitro obnovili življenjsko pomembne zaloge – sladoled in čokolado. Mudilo se nam je naprej proti Churu, zato se na poti nismo več ustavljali.

Pot po dolini je bila lepa ter razgibana, tako da sva z Majo v njej prav uživala. Punci je veliko bolj zanimal Antonio Banderas. Hm, ta mladina… V Churu smo brez težav našli parkirišče pri spodnji postaji žičnice, le nekaj sto metrov od starega dela mesta. Odlično in po 19h brezplačno. Le soseska je bila bolj sumljive sorte. Vrsta erotičnih lokalov ter »opasnih« tipov, ki so postopali pred njimi. Še enkrat smo preverili vse ključavnice, potem pa šibali v mesto.

Skozi gornja vrata (Obertor), ki seveda ležijo na nanjižji točki starega mesta, smo zakorakali v ozke mestne ulice. Mimo Martinove cerkve smo se vzpeli do trga pred katedralo, si malo oddahnili potem pa v katedralo pogledali skozi edino šibko točko ob tej pozni uri – skozi okence,ki ga je pustil odprtega čistilec, ki je ravno sesal po cerkvi. Cerkev kot cerkev je bil komentar vseh nas.

Zato je sledil le še obrat na eni nogi in že smo se spet potopili med ozke ulice, katerih večerno praznino je polnilo le nekaj še odprtih kafetarij. Ozek prehod nas je spustil iz najstarejšega švicarskega mesta nazaj do reke Plessur. Nazaj grede proti avtodomu smo se počutili precej bolj varne, saj je mimo nas stopala cela stotnija švicarske mladine v vojaških uniformah.

Po hitri večerji, smo se odpeljali proti severu. Na prvem postajališču sva z Majo ugotovila, da okoli tovornjakov postopajo sami čudni tipi, zato smo se raje odpeljali še nekaj kilometrov naprej, kjer smo ob črpalki parkirali med več drugimi avtodomi in kot ubiti zaspali.

WALENSEE – 21.8.2008

Jutro je bilo lepo, le posamezni oblački so se preganjali po nebu. Ker so nemški prijatelji sporočili, da bodo doma šele zvečer, smo imeli cel dan časa. Načrti so kar rasli v naših glavah, toda predvsem smo si zaželeli malo sprostitve. Gremo se kopat, je bil ob kar visokih temperaturah naš končni sklep. Tako smo se po zajtrku odpeljali proti jezeru Walensee.

Kmalu smo našli parkirišče ob cesti, parkiranje pa je bilo dovoljeno za šest ur. A kaj, ko je bila majhna plaža spodaj v senci. Gremo torej dalje. Že kmalu se je med cesto in jezero zrinila železnica, v majhnih mestih ob jezeru pa so bili bodisi kampi, bodisi plačljiva parkirišča daleč od obale. Tako smo križarili vse do Weesna, čisto na koncu jezera, tam obrnili in se vračali proti Walenstadtu na začetku.

Sprva po avtocesti, nato pa smo obrali nekaj ozkih ulic in sumljivo nizkih podvozov v priobalnih vaseh. Končno sem po Majini zmoti, da slepa ulica sigurno pripelje do lepega parkirišča ob jezeru, trmasto odvižal do prvotnega parkirišča s senčno plažo. Ob jezeru res ni bilo sonca, je bil pa na trati ob samem parkirišču. Čisto zadosti.

Voda se nam je zdela pregrešno mrzla, toda ko si odplaval nekaj metrov do sončka in tam kakšne deset minut migal kot na pravem triatlonu, sploh ni bilo več tako hudo. Še najbolj zabavno pa je bilo, da je bila ob stopnicah do vode visoka uravnava, kakšna dva metra nad vodo. Odlična skakalnica, ki jo je najprej preizkusila Ajda. Nato sem se na njej naskakal tudi sam, Maja pa je vse pridno beležila. Škljoc, škljoc.

Posušili smo se na sončku, prebrali najnovejši Avto-dom, nato pa šli še enkrat do vode. Tokrat je v vodo z navdušenjem skakala tudi Živa. Ko smo se dobro odmočili, je bil čas za odhod proti Sargansu. Tam smo začudeno plačali parkirnino pred trgovskim centrom – svašta in nato zavili še do McDonaldsa. Obljubo iz Breithorna je bilo pač potrebno izpolniti. Avtocesta proti severu nas je peljala mimo Liechtensteina proti Bregenzu.

Ker še nisem hotel kupiti nove vinjete za avstrijsko avtocesto, smo zavili ob jezero. Napaka. Že v Hardu se je promet ustavil in debelo uro smo potrebovali, da smo se prebili spet v Nemčijo. Ob bentenju čez Avstrijce smo lahko samo še pozabili na predvideni obisk trgovine v Isnyju in pot nadaljevali do Aulendorfa, kjer so nas že pričakovali prijatelji, Martin, Christina in njuni otroci.

Srečanje po sedmih letih je bilo seveda prisrčno, punci sta počasi navezovali stik, pri čemer so jezikovne razlike izpuhtele ob trampolinu in morskih prašičkih. Starejši pa smo klepetali in šele, ko smo skupaj z otroki okoli enajstih pričeli omagovati, smo se spravili do avtodoma.

LEGOLAND – 22.8.2008

Zjutraj smo se zbudili v lep dan. S prijatelji smo pozajtrkovali, potem pa klepetali, med tem, ko so otroci ponovno počenjali vragolije na trampolinu ter crkljali morske prašičke. Živa je med tem razporejala in nato pospravljala igrače v hiši.

Ko je bila ura deset, smo razkazali še naše potujoče čudo, potem ob zahvali za gostoljubje pomahali v pozdrav in oddrveli proti Günzburgu. Na začetku nam je vožnjo poleg navigacije krojil še obvoz, potem pa nas do parkirišča pred Legolandom ni moglo nič več ustaviti.

V park smo stopili le nekaj minut po poldnevu in šli najprej na vrteče lončke, potem pa po tradiciji na Racerje – divje avtomobilčke. Dvakrat. Punci sta se zmočili ob vožnji z vodnimi skuterji, med tem, ko jima je mamica pošiljala vodne »bombe«, punce so se zavrtele z gusarsko ladjo. Jaz sem namreč imel vrtenja več kot dovolj.

Z Ajdo sva šla v Lego tovarno, punci sta šli na konjičke, ogledali smo si obe predstavi v kinu ter predstavi s klovni v opičjem gledališču. Tudi z zmajem smo se zapeljali dvakrat, šli na Bionicle. V Mindstorm centru sta punci sestavljali iz Lego kock modele. Ajda ga je ob moji pomoči uspešno sestavila, Živin pa je bil kar prezapleten, pa še na predstavo se nam je mudilo.

Ko je začelo deževati, smo se odpravili na vlakca, ki vozi po parku, šli vsi skupaj še enkrat v tovarno, kjer je bilo prav prijetno toplo, potem pa na Bionicle. Tam ni bilo nobene gneče, le načini vrtenja so bili že prednastavljeni. Nič zato. Z veseljem smo se vrteli vse do osmih, ko smo ujeli še zadnjo »vožnjo«, potem pa v dežju zapustili park.

Plačali smo parkirnino, potem pa odpeljali do Autohofa ob Totalovi črpalki, kjer smo prespali.

LEGOLAND – 23.8.2008

Z Ajdo sva bila zjutraj kar hitro pokonci, pa tudi Maja in Živa sta vstali dovolj zgodaj, da smo vse pripravili ter bili do desetih že v Legolandu. Najprej smo hoteli na racerje, pa so bili danes zjutraj zaprti. Obljuba, da jih bodo tokom dneva odprli nas je potolažila.

Ker dneva nismo hoteli začeti brez prave doze adrenalina, smo odšli na zmaja. Na pol prazen se je vozil naokoli, kar je bilo potrebno izkoristiti. Trikrat. Ker smo bili pač čisto zraven, smo skočili še na vagončke v katerih loviš zmaja, pa je šlo za nas kar prepočasi. Ker je začelo deževati, smo šli nabirat kocke v tovarno, se še enkrat zavrteli na Bioniclih, ko je dež ponehal pa smo se dvigovali s pomočjo vrvi na stolpe.

Šli smo na veliki stolp, od koder se nam je odprl lep pogled na park, zapeljali smo se po džungli med divjimi Lego živalmi, se odpravili na ekspedicijo z velikim kanujem ter si ponovno ogledali predstavo prihoda vesoljcev iz planeta Šnuri centauria.

Ko so racerji začeli delati, smo šli seveda takoj dvakrat naokoli, skočili smo v čolničke, ki jih voziš sam, sestavljali različne predmete ter mozaike v Mind Storm centru. Ker je Ajda svoje sestavila res hitro, sva vmes dvakrat skočila na Racerje.

Preden je Maja šla iz parka, smo šli hitro še na gusarske ladjice. Seveda smo bili kar lepo mokri, pa tudi druge smo zmočili z našimi vodnimi topovi. Na velikem kanuju smo se dvakat zapeljali naokoli brez da bi izstopili, šli na vlakec, ki ga poganjaš nad parkom in seveda za konec še na zmaja.

Maja je pohitela v šotor kupit zaželene kocke, Živa pa je šla z njo. Midva z Ajdo sva šla še enkrat v tovarno, kjer sva si film ogledala sama, pobrala nekaj kock, potem pa že tekla do kina, kjer je bil na sporedu film z Racerji.

Ko je bilo filma konec sva odšla iz parka, kjer naju je že čakala večerja. Njami. Po njej smo se prestavili do Autohofa, kjer smo ostali med tem, ko je Maja pomivala posodo, že vsi zaspali.

LEGOLAND IN DOMOV – 24.8.2008

Zjutraj smo se prebudili v lep sončen dan. Hm, danes bo pa gužva. Pozajtrkovali smo in se odpeljali do parka, kamor so se valile množice. Ko smo malo pred deseto odšli skozi vhod, je bila pri racerjih res gneča.

Gremo pa na zmaja pogledat. Tam pa kot izumrlo. Trikrat smo se zapeljali naokoli, potem pa smo imeli voženj dovolj. Tudi na poganjalcih (Tret-o-mobil) ni bilo skoraj nikogar.

Enkrat naokoli, potem pa na kanuje (ekspedicija po džungli). Odlično, takoj na vrsti. Maja je imela enkrat zadosti, zato smo šli hitro še na safari avtomobilčke, pa na gusarsko ladjo, na konjičke in vrtenje z medvedom.

Seveda je bil nujen postanek v tovarni, pa na aviončkih. Ker je bila na racerjih še vedno gneča, so šle punce še na Techno vrtiljak, potem pa smo pristali v Mind centru. Maja je odšla pripravit kosilo, punci pa sta sestavljali igrače. Še kratka igra z vrtavkami, potem pa smo že šibali na racerje, kjer sploh ni bilo več gneče.

Še enkrat v tovarno in na bionicle, potem pa sta punci imeli Legolanda za nekaj časa dovolj. Zato smo odšli do Maje, ki je že imela pripravljene palačinke in kompot. Ko smo pojedli, smo samo še pripravili stvari, nato pa odpeljali proti domu.

Avtocesto smo zapustili le v Münchnu, kjer nas je navigacija peljala skozi center mesta. Pa v nedeljo ni bilo panike. Nato pa smo ji verno sledili do doma, kjer smo takoj za mejo natočili še gorivo, potem pa šibali proti domu.