Mesečni arhiv: november 2008

Straža

(23.11.2008)

Straža je vsem poznan prijeten hribček točno nad Bledom (480m). Pozimi je tu manjše smučišče, poleti pa letno sankališče. Tam nekje po njem teče trim steza, je pa tudi odlično razgledišče, sploh, ko si Blejci izmislijo izvesti ognjemet.

Ob parkirišču pod Stražo

Ob parkirišču pod Stražo

Od kar so močno obstrigli živo mejo ob poti do pod Straže, tudi za avtodom ne bi smelo biti problema. Izhodišče je parkirišče pri žičnici (N46.363212 E14.106541), kjer je dovolj prostora za parkiranje. Izven sezone verjetno tudi s spanjem ne bo težav. Če le kakšen redar ravno tu ne bo iskal mirnega kotička za dremež.

Pot Fitnes

Pot Fitnes

Na Stražo vodi vrsta poti, najlažji je vzpon po makadamski poti, ki po smučišču teče čisto do pod vrha. Druga možnost je strmo po smučišču navzgor, kar pa vsaj, dokler ni podrto letno sankališče ali če to celo obratuje, vsekakor ni priporočljivo.

Oznaka na skali

Oznaka na skali

Lahko pa gremo pogledat, če ima ta oblati hribček tudi bolj strmo plat. Takoj za zadnjo hišo je tabla, ki nas usmeri na dobro vidno stezico. Tej sledimo do razcepa nekaj minut višje. Levo gre bolj položna pot, primerna za sestop, desno pa strma, imenovana pomenljivo – Fitnes.

Ozki prehod

Ozki prehod

In res se malce zadihamo, ko nas sicer ustrezno zavarovana pot pripelje pod skale. Vanje je vklesano ime poti. Levo se lahko ozremo za skalo in po opuščenih jeklenicah vidimo, da si je pot včasih več kot zaslužila svoje ime. Danes pa zavijemo desno, skozi ozek prehod med skalama in že smo ob klopcah, ki v primeru dežja, nudijo tudi streho nad glavo.

Na robu smučišča

Na robu smučišča

Le še nekaj korakov je do smučišča, iz gozda pogledamo ravno na vrhu kratke otroške vlečnice. Od tu je najbolje, da gremo proti vrhu po smučišču. Na vrhu dvosedežnice lahko zlezemo na griček s klopco in se ozremo na Bled pod nami.

Bled

Bled

Če imamo žogo, je za gričkom dovolj velik in raven travnik, da lahko odigramo tudi nogometno tekmo. Mimo gornje postaje žičnice se odpravimo po potki, ki nas po nekaj metrih pripelje do odcepa poti proti Mlinu. Tu je tudi vrh (646m – do sem pol ure hoje).

Mlino in otok pod Osojnico

Mlino in otok pod Osojnico

Po poti proti Mlinu se lahko spustimo do jezera in se potem ob njem vrnemo do izhodišča. Lahko pa na koncu strmega spusta zavijemo tudi desno in pridemo na zadnji ovinek položnega dela smučišča. Bolj zanimivo pa je slediti stezi levo, saj se nam že po nekaj metrih, pri klopci, odpre lep pogled na gornji del jezera z otokom, Osilnice nad njim, rob Jelovice in Kupljenik.

Spomenik Arnoldu Rikliju

Spomenik Arnoldu Rikliju

Hodimo ob robu, dokler nas steza ne pripelje do spomenika Arnoldu Rikliju, enemu od najbolj zaslužnih za razvoj Bleda kot zdraviliškega centra. Leta 1855 je ta švicarski hidropat med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel uveljavljati svojo metodo zdravljenja.

Pogled proti Grintavcem

Pogled proti Grintavcem

Malo za spomenikom je še ena klopca, iz nje pa lep pogled proti Radovljici in na Grintavce v daljavi, tja v smeri proti Kranju, hribček čisto blizu, desno, pa je Dobra gora (od odcepa proti Mlinu slabih deset minut). Iz razgledišča se vrnemo na stezo in ji sledimo nazaj do smučišča. Po njem se spustimo do mesta, kjer desno v gozd zavije dobro vidna steza. Sledimo ji in se ne pustimo zapeljati odcepom na desno stran.

Spet na razcepu poti

Spet na razcepu poti

Pot preči pobočje in nas pripelje nazaj do odcepa poti »Fitnes«. Od tu je le še nekaj minut do izhodišča.

Mala in Velika Osojnica, Ojstrica

(22.11.2008)

Čeprav kuclji v okolici Bleda od daleč izgledajo prav pohlevno, pa so nekatere steze na vrhove speljane preko prav strmih poti. Izhodišče za omenjene vršičke je pri domu muzealcev, nekje na pol poti med Pristavo (N46.356789 E14.091543) in Zako (N46.361277 E14.081097).

V Zaki

V Zaki

Z avtomobilom je možno parkirati ob makadamski poti, ki se kmalu spremeni v kolovoz in pripelje pod vrh Ojstrice. Avtodom je edino smiselno pustiti na omenjenih točkah, pri čemer je parkirišče v Zaki v letnem času plačljivo. Prespati bi se pozimi verjetno dalo na obeh mestih, poleti pa v Zaki nedvomno samo v kampu, pa tudi ob Pristavi bi se kakšen siten redar lahko vtaknil v vas.

Blejsko jezero

Blejsko jezero

Če parkiramo v Zaki – 480m, se ob jezeru napotimo v smeri Vile Bled. Ko se iz lesene objezerske potke dvignemo nazaj ob cesto, pred sabo na ovinku že zagledamo odcep makadamske poti desno. Ko previdno prečkamo glavno cesto, so pred nami že tablice, ki označujejo pot št. 6. Če hočemo narediti krožno turo, je najbolje korak usmeriti levo od doma muzealcev.

Strma pot na Malo Osojnico

Strma pot na Malo Osojnico

Dobro vidna steza ter občasno malce zabrisane markacije nas kmalu pričnejo v ključih dvigovati proti izraziti steni. Ko pridemo do pod nje, opazimo leseno ograjo. Ob njej se vzpenjamo previdno do strmih železnih stopnic, ki nas dvignejo na prvo odlično razgledišče.

Strme stopnice pripeljejo na rob stene

Strme stopnice pripeljejo na rob stene

Stezi sledimo do drugega razgledišča s pojasnilno tablo (691 m). Vendar pozor! Na strmi poti, ob hoji blizu roba stene in okoli razgledišča je potrebna velika previdnost, predvsem kolikor so z nami otroci. Nedolžnost vrha namreč zbledi ob podatku, da se je poleti en turist na tem hribu ubil, eden izmed reševalcev pa hudo poškodoval.

Na visokem razgledišču

Na visokem razgledišču

Do sem potrebujemo iz Zake pol ure hoje, iz visokega razgledišča je verjetno najlepši pogled na Blejsko jezero. Zato si splača vzeti čas in malo počiti. Potem pa se sprehoditi, sledeč markacijam, do sedla med Osojnicama. Tu nas tablica usmeri na Veliko Osojnico.

Otok

Otok

Sledimo markacijam in pazimo, da nas široka steza na uravnavi ne zapelje levo. Markacije nas peljejo po lepi stezi na levi strani hriba. Ko steza zavije desno, pa smo že po nekaj metrih na vrhu – 756 m (iz Male Osojnice pol ure hoje). Tu lahko počijemo, ali pa se sprehodimo levo na razgledišče s klopco.

Na Veliki Osojnici

Na Veliki Osojnici

Nazaj se vračamo po isti poti, lahko pa gremo z vrha tudi po nemarkirani poti sledeč grebenu. Vendar je tu potrebno malo več pazljivosti, predvsem da ne zaidemo v strma in prepadna pobočja nad Zako. Ko se priključimo nazaj na markirano pot, smo kmalu spet na križišču. Tu sedaj zavijemo levo, kot nas napotuje tudi smerokaz.

Sedlo med Osojnicama

Sedlo med Osojnicama

Na strmem kolovozu z drobljivim peskom kaj hitro pristanemo na riti, saj zelo drsi. Komaj se pot rahlo zravna, že nas smerokaz usmeri levo. Komaj nekaj korakov je potrebnih in že smo na Ojtrici – 610 m (iz Velike Osojnice do sem je pol ure). Tudi od tu je čudovit pogled na jezero, povrh pa kamp Zaka leži prav pod nami. Toda, previdno. Vrh ni ravno prostoren, za robovi pa so prepadne stene.

Na Ojstrici

Na Ojstrici

Ko se vrnemo nazaj do kažipota, sledimo kolovozu navzdol do ceste in se ob jezeru vrnemo v Zako. Možno pa je proti Zaki zaviti tudi že prej, le da je takšen prehod povezan z nekaj raziskovanja in prebijanja preko včasih kar gostega rastja.

Pogled na jezero iz Ojstrice

Pogled na jezero iz Ojstrice

Krim

(16.11.2008)

Čeprav ima Krim nedvomno svojo privlačnost v vsakem letnem času, je posebej zanimiv takrat, ko se nad barjem razpotegnejo meglice, ki nad močvirjem depresivno ležijo večji del dneva. Le Krim se po navadi dviga proti soncu, vetrovi, ki pihajo na njem, pa ob pogledu na Alpe v daljavi prevetrijo tako telo kot duha. Izhodišč je več, mi smo se odločili za vzpon iz Jezera, vasice poleg Podpeči.

Parkirišče ob jezeru

Parkirišče ob jezeru

Parkirali smo pri Podpeškem jezeru (N 45.969193 E 14.431763), kjer pa je za avtodom dovolj prostora ob cesti nad jezerom le zjutraj, kasneje tam še obrneš težko. Tako bi bilo mesto za spanje in parkiranje boljše iskati pri gasilskem domu (na drugi strani odcepa proti jezeru – N45.971016 E14.434449). Seveda se je potrebno postaviti tako, da v primeru kakšnega požara, gasilci na kraj dogodka ne bodo drveli kar z avtodomom.

Podpeško jezero

Podpeško jezero

Od jezera sta dve možnosti vzpona, ena se začne le malo pred jezerom, druga pa gre mimo gostišča in po makadamski cesti ob desni strani jezera (290 m). Najbolje je seveda po eni gor, po drugi pa dol. Resda sta ločeni le do vasi Planinca, a nič ne de. Mi smo se odločili za levo pot, ki nas je po kratkem vzponu skozi vas odložila na kolovoz.

Pot nad vasjo Jezero

Pot nad vasjo Jezero

Temu smo sledili kar strmo navzgor. Markacij in označb na križiščih raznih poti je več kot dovolj, tako da nevarnosti, da bi se zgubili, ob nekaj skrbnosti in odprtih očeh, praktično ni. Ko pridemo do prvega razcepa, smo se še vedno držali leve in sledili tablici, ki je obljubljala Ledeno jamo.

Pogled v globoko udornico

Pogled v globoko udornico

Kraške oblike so sicer naše spremljevalke že vso pot, ledena jama, kjer se led zadrži pozno v poletje, pa je sploh posebnost. Od razcepa pod vasjo je do nje le nekaj korakov. Vendar je potrebna previdnost. Steza teče po robu prepadne stene udora nekdanje podzemne jame.

Na dnu jame

Na dnu jame

Ob spustu nam pomagajo jeklenica ter stopnice. Ko pridemo do konca stopnic, je najbolje obrniti. Stezica pelje sicer proti dnu jame. Vendar je v zgornjem delu spolzka in obstaja nevarnost zdrsa, nižje doli, ko že pridemo v jamo, pa je vsaj v jesenskem času, ko ni več ledu, grušč, ki zahteva še posebno previdnost, saj obstaja nevarnost padca ali celo podora kamenja, kar pa je lahko, sploh če smo sami, zelo nevarno.

Pogled iz dna jame

Pogled iz dna jame

Ko se iz jame vrnemo do križišča, sledimo tablici za Planinco. Le nekaj metrov naprej sledimo stezi levo in se ne pustimo zapeljati rdeče-belim trikotnim markacijam naravnost. Kmalu pridemo do makadamske poti, kateri sledimo skozi vas do razcepa poti.

Privid?

Privid?

Tu zavijemo, sledeč tablici z napisom Krim, levo. Hodimo pod cerkvico sv. Tomaža in ob travnikih po sprva precej ravnem kolovozu. Ko pot spet v celoti ponikne v gozd, pa se začnemo počasi vzpenjati. Pot sicer ni zahtevna, vendar pa je v jesenskem času, ko je po tleh veliko listja, spolzka. Markacij je zadosti, izgubiti se ne moremo.

Prebili smo se na sonce...

Prebili smo se na sonce...

»Pohodniki ki so se spuščali, so kmalu obetali sonce. In res se je to malo više pričeli prebijati skozi meglo. Sončni žarki so se sprva razpršili med drevjem in ustvarili skrivnostno igro svetlobe in senc. Na jasi pa so nas toplo objeli in dali vedeti, da smo se odločili prav. Celo otroci, ki bi malo prej od utrujenosti skoraj zanetili pravi punt, so oživeli in pritožb ni bilo več.«

Jasa

Jasa

Prečkamo makadamsko cesto in višje nadaljujemo po kolovozu, ki je, ko se postavi bolj pokonci pod vrhom Lopušnika, nasuta z grobim kamenjem. Hoja po njem ni nič kaj prijetna. Med drevjem se že kaže oddajnik na vrhu, tablica pa obeta še 15 minut hoje. Pa smo po cesti kaj kmalu na ovinku nad katerim stoji križ.

Grintavci nad meglenim morjem

Grintavci nad meglenim morjem

Do koče na vrhu 1107 metrov visokega Krima je sedaj samo še nekaj korakov oz. stopnic. Tablica na izhodišču za dobrih 800 metrov višinske razlike predvideva dve uri in 15 minut. Če odštejemo skoraj pol urno raziskovanje ledene jame ob poti, smo mi hodili dve uri in tri četrt.

Koča na Krimu

Koča na Krimu

Vrh je bil v času rajnke Jugoslavije zaprt, saj ga je z radarjem zasedla vojska. Tudi sedaj je okoli koče poleg treh oddajnikov kar nekaj objektov s tablico, da je dostop prepovedan. Ko se nadihamo in razgledamo, se vrnemo po isti poti. Če je kamenje na poti spolzko, preko njega pa listje, pa le previdno!

Počitek

Počitek

Ko pridemo v vas Planinca, na križišču pod sv. Tomažem zavijemo levo, do jezera je še okoli pol ure. V vasi zavijemo levo in se držimo makadamske ceste, ki pelje v gozd. »Na križišču smo zavili levo, ugotavljali ali ima hudi pes zadosti kratko in močno verigo ter kdo vse je oblečen v rdeče, ko nas je z bližnjega travnika gledal bik.«

...ne, čisto prava je!

...ne, čisto prava je!

Lisca

(9.11.2008)

Do Jurkloštra se lahko pripeljemo iz Rimskih toplic. Takoj za odcepom se zapeljemo čez most čez Savinjo, se prerinemo čez ozki in menda 3,3 metra visoki podvoz pod Železniško progo. Čaka nas še kakšnih dobrih sto metrov ozke ceste, nato pa do konca ni nobenih posebnosti več.

Nekdanji samostan v Jurkloštru

Nekdanji samostan v Jurkloštru

V Jurkloštru lahko skušamo parkirati takoj po prihodu v kraj, morebiti na ostankih bencinske črpalke ali pa na drugi strani potoka pred kafičem. Precej bolje se je zapeljati še morebiti kilometer dlje do šole in ostankov nekdanjega samostana (N46.094341 E15.344498).

Stari oboki

Stari oboki

Tam je prostora za parkiranje več kot dovolj, tudi spati se da brez težav. Če gremo na Lisco, se izpred samostana (367m) odpravimo navzdol do vasi, mimo že omenjene bencinske črpalke.

Je to Petrol?

Je to Petrol?

Če boste hoteli naliti dizel, s seboj obvezno prinesite zadosti debelo cev ter zadostno število slovenskih tolarjev. V zadovoljstvo pa vam bo, da boste gorivo lahko natočili nedvomno daleč najceneje. Ne le v Sloveniji, temveč zanesljivo tudi v Evropi.

Poceeeeeeeeni gorivo...

Poceeeeeeeeni gorivo...

Sledimo cestni tabli za Lisco, gremo preko mostu čez Gračnico in sledimo cesti ob potoku Lahovnica. Ko pridemo iz vasi se začne precej naluknjan makadam, katerega pa je le za nekaj sto metrov.

Pajčevina

Pajčevina

Po kakšnih dveh do treh kilometrih, ko se na levo odcepi druga cesta, tam pa stoji tudi hiška avtobusnega postajališča (N46.084052 E15.305208), zavijemo levo in po nekaj deset metrih na razcepu desno (proti kmetijam Šmid in Petan).

Nad odcepom

Nad odcepom

Na smreki že zagledamo veliko markacijo in napis Lisca. Od tu potem sledimo markacijam in smerokazom. Pot teče po poteh, kolovozih in travnikih ter mimo več kmetij in vikendov. Markacij je dovolj, tako da se bi le težko zgubili.

Hodimo po razgledni poti

Hodimo po razgledni poti

Ko se travniki po kopici vikendov postavijo pokonci, pot pelje mimo še ene kmetije, prečka makadamsko cesto in že smo v gozdu. Če je vlažno je pot kar spolzka, zato previdnost ni odveč. Mimo nekdanje hiše, sedaj predelane v vikend pridemo na razgledne travnike pod vrhom Ješivec, pot se položi.

Oče s hčerkama - dvakrat...

Oče s hčerkama - dvakrat...

Pri tablici z napisom Lisca 30 minut, zavijemo desno in se vzpenjamo proti cesti. Pred njo je tablica, da je do vrha še 20 minut. Cesto prečkamo in se čez hrib s klopcami in mizo prevalimo spet nanjo. Sledimo ji do ostankov smučišča, pred sabo že vidimo vrh in kupolo meteorološkega radarja (948m).

Meteorološki radar in streha Tončkove koče

Meteorološki radar in streha Tončkove koče

Do njiju pridemo po desni poti, leva nas pripelje do Tončkove koče. Navzdol gremo po isti poti. Uradno je do vrha iz Jurkloštra dve uri, mi smo hodili slabe tri ure in pol. Z otroci seveda. Navzdol smo bili bistveno hitreje, za pot smo potrebovali dve uri, pa tudi nismo hiteli.

Božje drevce

Božje drevce

Do pod vrha se da pripeljati z avtomobilom, tudi z avtodomom bi se verjetno dalo. Ob smučišču je dovolj prostora za parkiranje in spanje, tako, da je glede tega skrb odveč.

To pa ni Veronika...

To pa ni Veronika...

Po povratku se lahko sprehodimo ob zidovih nekdanjega samostana. Ogledi so možni za skupine po dogovoru, sicer pa od aprila do oktobra v nedeljo popoldan. Če pa bi kdo želel izvedeti o zgodovini samostana, kjer naj bi bila na samostankem pokopališču pokopana tudi Veronika Deseniška – http://sl.odon.si/zgodovina/

Detajl samostana

Detajl samostana