(23.11.2008)

Straža je vsem poznan prijeten hribček točno nad Bledom (480m). Pozimi je tu manjše smučišče, poleti pa letno sankališče. Tam nekje po njem teče trim steza, je pa tudi odlično razgledišče, sploh, ko si Blejci izmislijo izvesti ognjemet.

Ob parkirišču pod Stražo

Od kar so močno obstrigli živo mejo ob poti do pod Straže, tudi za avtodom ne bi smelo biti problema. Izhodišče je parkirišče pri žičnici (N46.363212 E14.106541), kjer je dovolj prostora za parkiranje. Izven sezone verjetno tudi s spanjem ne bo težav. Če le kakšen redar ravno tu ne bo iskal mirnega kotička za dremež.

Pot Fitnes

Na Stražo vodi vrsta poti, najlažji je vzpon po makadamski poti, ki po smučišču teče čisto do pod vrha. Druga možnost je strmo po smučišču navzgor, kar pa vsaj, dokler ni podrto letno sankališče ali če to celo obratuje, vsekakor ni priporočljivo.

Oznaka na skali

Lahko pa gremo pogledat, če ima ta oblati hribček tudi bolj strmo plat. Takoj za zadnjo hišo je tabla, ki nas usmeri na dobro vidno stezico. Tej sledimo do razcepa nekaj minut višje. Levo gre bolj položna pot, primerna za sestop, desno pa strma, imenovana pomenljivo – Fitnes.

Ozki prehod

In res se malce zadihamo, ko nas sicer ustrezno zavarovana pot pripelje pod skale. Vanje je vklesano ime poti. Levo se lahko ozremo za skalo in po opuščenih jeklenicah vidimo, da si je pot včasih več kot zaslužila svoje ime. Danes pa zavijemo desno, skozi ozek prehod med skalama in že smo ob klopcah, ki v primeru dežja, nudijo tudi streho nad glavo.

Na robu smučišča

Le še nekaj korakov je do smučišča, iz gozda pogledamo ravno na vrhu kratke otroške vlečnice. Od tu je najbolje, da gremo proti vrhu po smučišču. Na vrhu dvosedežnice lahko zlezemo na griček s klopco in se ozremo na Bled pod nami.

Bled

Če imamo žogo, je za gričkom dovolj velik in raven travnik, da lahko odigramo tudi nogometno tekmo. Mimo gornje postaje žičnice se odpravimo po potki, ki nas po nekaj metrih pripelje do odcepa poti proti Mlinu. Tu je tudi vrh (646m – do sem pol ure hoje).

Mlino in otok pod Osojnico

Po poti proti Mlinu se lahko spustimo do jezera in se potem ob njem vrnemo do izhodišča. Lahko pa na koncu strmega spusta zavijemo tudi desno in pridemo na zadnji ovinek položnega dela smučišča. Bolj zanimivo pa je slediti stezi levo, saj se nam že po nekaj metrih, pri klopci, odpre lep pogled na gornji del jezera z otokom, Osilnice nad njim, rob Jelovice in Kupljenik.

Spomenik Arnoldu Rikliju

Hodimo ob robu, dokler nas steza ne pripelje do spomenika Arnoldu Rikliju, enemu od najbolj zaslužnih za razvoj Bleda kot zdraviliškega centra. Leta 1855 je ta švicarski hidropat med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel uveljavljati svojo metodo zdravljenja.

Pogled proti Grintavcem

Malo za spomenikom je še ena klopca, iz nje pa lep pogled proti Radovljici in na Grintavce v daljavi, tja v smeri proti Kranju, hribček čisto blizu, desno, pa je Dobra gora (od odcepa proti Mlinu slabih deset minut). Iz razgledišča se vrnemo na stezo in ji sledimo nazaj do smučišča. Po njem se spustimo do mesta, kjer desno v gozd zavije dobro vidna steza. Sledimo ji in se ne pustimo zapeljati odcepom na desno stran.

Spet na razcepu poti

Pot preči pobočje in nas pripelje nazaj do odcepa poti »Fitnes«. Od tu je le še nekaj minut do izhodišča.

(22.11.2008)

Čeprav kuclji v okolici Bleda od daleč izgledajo prav pohlevno, pa so nekatere steze na vrhove speljane preko prav strmih poti. Izhodišče za omenjene vršičke je pri domu muzealcev, nekje na pol poti med Pristavo (N46.356789 E14.091543) in Zako (N46.361277 E14.081097).

V Zaki

Z avtomobilom je možno parkirati ob makadamski poti, ki se kmalu spremeni v kolovoz in pripelje pod vrh Ojstrice. Avtodom je edino smiselno pustiti na omenjenih točkah, pri čemer je parkirišče v Zaki v letnem času plačljivo. Prespati bi se pozimi verjetno dalo na obeh mestih, poleti pa v Zaki nedvomno samo v kampu, pa tudi ob Pristavi bi se kakšen siten redar lahko vtaknil v vas.

Blejsko jezero

Če parkiramo v Zaki – 480m, se ob jezeru napotimo v smeri Vile Bled. Ko se iz lesene objezerske potke dvignemo nazaj ob cesto, pred sabo na ovinku že zagledamo odcep makadamske poti desno. Ko previdno prečkamo glavno cesto, so pred nami že tablice, ki označujejo pot št. 6. Če hočemo narediti krožno turo, je najbolje korak usmeriti levo od doma muzealcev.

Strma pot na Malo Osojnico

Dobro vidna steza ter občasno malce zabrisane markacije nas kmalu pričnejo v ključih dvigovati proti izraziti steni. Ko pridemo do pod nje, opazimo leseno ograjo. Ob njej se vzpenjamo previdno do strmih železnih stopnic, ki nas dvignejo na prvo odlično razgledišče.

Strme stopnice pripeljejo na rob stene

Stezi sledimo do drugega razgledišča s pojasnilno tablo (691 m). Vendar pozor! Na strmi poti, ob hoji blizu roba stene in okoli razgledišča je potrebna velika previdnost, predvsem kolikor so z nami otroci. Nedolžnost vrha namreč zbledi ob podatku, da se je poleti en turist na tem hribu ubil, eden izmed reševalcev pa hudo poškodoval.

Na visokem razgledišču

Do sem potrebujemo iz Zake pol ure hoje, iz visokega razgledišča je verjetno najlepši pogled na Blejsko jezero. Zato si splača vzeti čas in malo počiti. Potem pa se sprehoditi, sledeč markacijam, do sedla med Osojnicama. Tu nas tablica usmeri na Veliko Osojnico.

Otok

Sledimo markacijam in pazimo, da nas široka steza na uravnavi ne zapelje levo. Markacije nas peljejo po lepi stezi na levi strani hriba. Ko steza zavije desno, pa smo že po nekaj metrih na vrhu – 756 m (iz Male Osojnice pol ure hoje). Tu lahko počijemo, ali pa se sprehodimo levo na razgledišče s klopco.

Na Veliki Osojnici

Nazaj se vračamo po isti poti, lahko pa gremo z vrha tudi po nemarkirani poti sledeč grebenu. Vendar je tu potrebno malo več pazljivosti, predvsem da ne zaidemo v strma in prepadna pobočja nad Zako. Ko se priključimo nazaj na markirano pot, smo kmalu spet na križišču. Tu sedaj zavijemo levo, kot nas napotuje tudi smerokaz.

Sedlo med Osojnicama

Na strmem kolovozu z drobljivim peskom kaj hitro pristanemo na riti, saj zelo drsi. Komaj se pot rahlo zravna, že nas smerokaz usmeri levo. Komaj nekaj korakov je potrebnih in že smo na Ojtrici – 610 m (iz Velike Osojnice do sem je pol ure). Tudi od tu je čudovit pogled na jezero, povrh pa kamp Zaka leži prav pod nami. Toda, previdno. Vrh ni ravno prostoren, za robovi pa so prepadne stene.

Na Ojstrici

Ko se vrnemo nazaj do kažipota, sledimo kolovozu navzdol do ceste in se ob jezeru vrnemo v Zako. Možno pa je proti Zaki zaviti tudi že prej, le da je takšen prehod povezan z nekaj raziskovanja in prebijanja preko včasih kar gostega rastja.

Pogled na jezero iz Ojstrice