Mesečni arhiv: januar 2011

S smučmi na Petelinjek in Peč

(30.1.2011)

Dan bo kot iz škatlice. So obetali meteorologi. Ti sodobni vremenski guruji s pogledom na čarobno kroglo svojega 22 inčnega zaslona vedo vse. Kar nas, navadne smrtnike, zanima.

Jutro nad Ratečami

Nad Ratečami

Ne le kakšno vreme je tisti trenutek v vsakem kotičku našega planeta. Sodobne šlogarice nam razkrijejo, ali se nam bo jutri sveže zloščena pleša bleščala v slepečem soncu ali pa bodo temni oblaki pošiljali na zemljo svoje pozdrave.

Pot

Pot

Njihove napovedi so ne le povod živčne kombinatorike za naslednji vikend, temveč tudi tihega pridušanja, ko povsem nepričakovano o soncu ni ne duha, ne sluha. Vir najbolj priljubljene svetovne teme za klepet in privoščljivosti do tistih, ki imajo vreme še slabše kot mi.

Planina

Planina

Toda tokrat je vreme bilo. Namesto sončnih žarkov, pa so nas tam v zatrepu gornjesavske doline pobožale le naše boljše polovice. Ali pa tudi ne. Kakorkoli. Izhodišče je bilo ravno nekje na meji (46.496960 13.703874, 845 m). Tako zelo, da ne veš ali bi se bolj bal, da te v primeru nenadnega prebliska zbudijo policisti ali karabinjerji.

Jutro

Jutro

Nas ni nihče, zjutraj smo še v temi stopali mimo mejnega kamna in nekdanje brezcarinske trgovine v breg navzgor. Strmina ni posebej huda, ravno takšna, za ogrevanje. Ker so obetali, da je cesta zasnežena, smo se kaj kmalu usmerili desno. Pa bi bilo bolj prav, če bi šli mimo vikendov kar levo po travniku.

Družba

Družba

Upali smo, da bo višje boljše. Pa ni bilo. Ker nismo želeli plezati čez z bodečo žico okrancljano ograjo na travnik, smo ostali na cesti. Občasno s kopnimi flikami posuti. Pa nič ne de, le za navzdol nas je bolj skrbelo. Pot nam je bila že poznana, pa tudi sicer tu nimaš kaj veliko za zgrešiti.

Peč

Peč

Gremo po cesti, se malo spustimo, potem pa kmalu začnemo gristi kolena. Bili smo zgodnji, zato nam na sankače ni bilo treba paziti. Kasneje si lahko kaj hitro povsem neprostovoljen kegelj. Pod nami se desno odpre planina, pred sabo pa že vidimo poseko Peči.

Jasnina

Jasnina

Letošnja zima je tista prava. Gorenjska. Torej šparovna, ma, še huje, prav vohrna s snegom. Zato je bila tudi poseka le poprhana z nekaj novega pršiča. Ga je bilo toliko kot nič. Zato ni bilo kaj razmišljati. Gremo po cesti, ta je bila videti bolj obetavna in ni nas razočarala.

Voda in led

Voda in led

Če nas pri odcepu za kočo ne premami misel na topel čaj, zavijemo levo in se vzpenjamo po cesti naprej. Strmine ni posebne, cesta pa zadosti široka tudi za klepet. Nad travnikom so se nam pocedile sline, tako mikavno je bil videti. Pa se mu nismo pustili prepričati.

Pred smučiščem

Pred smučiščem

Malo višje pridemo do razcepa. Desna pot vodi proti Korenskemu sedlu, mi gremo levo. Cesta kmalu ostro obrne nazaj, tako zelo, da nas celo ob vzponu skoraj vrže iz ovinka. Smer je sedaj prava, tromeja vedno bližja. Malo preden pridemo do žičnic, se desno odcepi kolovoz. Najbolje, da mu sledimo.

Petelinjek

Petelinjek

Ko se nekoliko razširi, zavijemo levo in skozi redek gozd pridemo na rob smučišča, tik pod Petelinjkom. Žičnice so ravno začele obratovati, pobočja so bila še prazna. Dosti bolje in predvsem mirno. Kje je treba prečiti na levo, je jasno vidno. Na robu gozda začnemo gristi kolena.

Tromeja

Tromeja

Strmina je sedaj res huda, toda rebrca so bila odlična podlaga, dalo se je vleči sled naravnost navzgor. V hiški se žičničarja skoraj ni videlo, še pogleda mi ni namenil, da bi mu lahko pomahal. Pa nič. Do vrha je le še nekaj korakov, dve uri in pol zložne hoje bomo potrebovali do sem (1552 m).

Vrh

Vrh

Psi so pristali v nahrbniku, smuči pa so že navdušeno drvele po sveže poteptani podlagi navzdol. Čakalo me je nekaj vzpona do kuclja, pa spet navzdol do sedla pod tromejo. Najbolje se je tu spet spustiti v Slovenijo, pozdraviti cesto, staro znanko in se v nekaj okljukih vzpeti do vrha (1508 m, pol ure z vrha Petelinjka).

Ponce

Ponce

Da bi hitel navzdol, se ne splača. Tudi če je vreme še tako čudno, postati je treba. Pod nami ležijo tri dežele, pogledi so lepi. Ko lažje zadihamo, pa le navzdol, spust je vendar vedno v užitek. No ja, skoraj vedno. Tokrat nas čaka smuka po cesti. Če je kolikor toliko snega in ta ni premehak, si lahko obetamo nekaj lepih zavojev.

Pod vrhom Peči

Pod vrhom Peči

Sicer pa bo bolj rodeo, a tudi v tem nekateri najdemo veselje. Na vrhu travnika, malo preden pripeljemo do odcepa krajše (in bolj strme) planinske poti proti Peči, lahko zavijemo levo navzdol. Ujamemo nekaj lepih zavojev, nato pa zavijemo desno, preskočimo potoček in gremo po kolovozu do travnika pod planinsko kočo.

Dobrač

Dobrač

Vzpon do nje in naprej do križišča cest je kar malo odveč, a kaj bi to, ko je flanka tako prijazno vabila. Sledi spet spust po cesti. Ko pridemo do linije električnega kabla, lahko zavijemo desno in nadaljujemo s smuko po travnikih.

Rodeo po cesti

Rodeo po cesti

Če pa je snega premalo, raje nadaljujmo še malo po cesti in na travnike zavijmo nižje. Zaradi slabo zasnežene ceste, sem šel tokrat ravno tam, kjer pride pot iz Rateč, desno, se nekoliko vzpel, popraskal v grmičevju, splezal čez ograjo in nato po travniku vijugal navzdol. Uživaško, ni kaj.

Flanka

Flanka

Za vikendi je najbolje iskati navzdol najboljše prehode po travnikih in obronkih, kje teče meja, dandanes tako ali tako ni več pomembno. Samo, da pridemo prav. Torej tja, kamor hočemo. Domov (z vrha z vsemi ovinki in stranpotmi slabo uro).

Zavoji

Zavoji

Mala Mojstrovka 2011

(23.1.2011)

Kje, kako, kam, zakaj…je bilo že povedano…Mala Mojstrovka

Mraz

Mraz

Vse se nam zdi tako samo po sebi umevno. Kot da drugače ne more biti. Mi sami, naš obstoj, svet okoli nas, prav tak, kot ga dojemamo. Z nami se rodi, vsak večer zaspi in se zjutraj znova zbudi. Čeprav nam je misel na neskončnost po eni strani mučno tuja, pa se svoje končnosti nočemo zavedati.

Lunina svečava

Lunina svečava

Začetek nam je razumljiv, vsako leto se ga vsaj enkrat veselo spomnimo. Konec pa…nekje v megleni prihodnosti, odložen za nedoločen čas. Vendar včasih pride trenutek, ko nas prešine, da je naše bivanje omejeno, dnevi minevajo, sekunde tečejo v peščeni uri brez možnosti vrnitve.

V hribih se dela dan

V hribih se dela dan

Stoječ na poledeneli strmini, čevlji le nekaj centimetrov zabiti v sneg, brez opore, povsem sam, srce bije hitreje, pod teboj pa izteka črnega brezna grape luna ne osvetli… Takrat veš… Vršič v temi, mrazu in vetru ni bil nič kaj prijeten. Misel na več kot deset stopinj minusa v dolini je povedala vse. Obiranja ni bilo. Lučke so zarisale svojo pot čez plaz.

Med Mojstrovkama

Med Mojstrovkama

Sneg je pomrznil, korak zdrseval. Pogled na dolgo razdrapano strmino je prinesel prvo skrb. Previdno. Pravo svečavo je dajala luna. Skoraj polna je risala blede sence na sedlu. Le ena lučka je malo nižje, na našo stran, kazala življenje. Sive stene so nam zaprle pot, pod Grebencem smo smuči vzeli v roke. Korakali smo v strmini, nebeška lestev nas je pripeljala na prepišni rob.

Pod vrhom Male Mojstrovke

Pod vrhom Male Mojstrovke

Previdno izbiranje stopinj je v temi vedno srečelov. Kaj vse bi bilo treba narediti, pa se tako ali tako vedno zaveš šele takrat, ko je že prepozno. Na poledeneli prečki mesta za akrobacije ni. Prijatelji so za robom, le nekaj metrov daleč, na drugem planetu. Samota ojača bobnenje. Srca. Pogled v črnino. Kratek blisk strahu. Potem si že na drugi strani.

Velika Mojstrovka

Velika Mojstrovka

Pobočja pod vrhom so na dosegu roke, sorodna srca ob tebi. Luna je le še velika bela snežinka nad grebenom, noč izgublja svojo magično moč. V gorah se dela dan. Smuči so bile spet na nogah, znova je drselo, a kaj bi to. Vrh je bil blizu. Vedno bližje. Na dosegu roke. V eno smer, obrat, v drugo smer, obrat. Pletli smo svojo zgodbo. Danes. Tu.

Lahko noč, luna...

Lahko noč, luna...

Pod vršnim pobočjem je bila pajčevina spletena, smuči so znova sedle v roko. Kot jadra, v katere so se vedno znova ujeli sunki vetra. Porivali so nas nazaj, nekam proč. Tujce v tem svetu. Nismo se dali. Zadnji koraki. Vrh. Pogled na sosednjo, višjo goro. Obsijano. Časa za veselje ni bilo, mraz je rezal v lica, otrdil prste, kretnje naredil okorne.

Dolina še spi

Dolina še spi

Nasmeh zmrznjeni leči, zadnji pogled. Vse naokoli. Že smo naredili prvi zavoj. Ravno ko je pomaranča za skalno ogrlico, na drugi strani sedla, poslala prve mrzle žarke. Tisoče drobnih snežink se je ob vetrovnem plesu obleklo v mežikajoče bleščeče dragulje vseh barv. Čarobno. Trenutek zaradi katerega smo prišli.

2332

2332

Med okornimi zavoji skozi pomrznjeno belino smo bili bolj kot akrobatom podobni klovnom. A nas ni motilo. Nismo si pustili vzeti veselja. Smeh ob lastni nerodnosti, spodbujanje, pomoč. Še zavoj proti Grebencu in razmislek. Prav kratek, čas je bil naš gospodar. Postanek pred sitnim prehodom. Prijatelj v dvomu, pomanjkanje izkušenj, strah. Ki se prenese nate. Zanj.

Ples draguljev

Ples draguljev

Hitro prečenje, nato lahka odločitev. Tokrat je mesto pravo, čas si vzamem. Zato je spust po pomrznjenem pobočju, posejanim s kamenjem in skrotovjem, zanesljiv. Svetloba dne je pregnala vse sence. Pozdrav tistim, ki prihajajo, opozorilo, vzpon lahko skriva pasti. Nam so že znane, druge še čakajo.

Pogled nazaj...

Pogled nazaj...

Skok z Grebenca, uvijanje proti plazu. Kot mravljice lezejo v koloni navzgor. Srečno, jim zaželim. Kar malo čudno gledajo, tujci. Sneg je prekril stare sledove, rodeo. Toda kaj bi to, počutimo se kot vrvohodci, ko iščemo najboljše prehode. In kot zmagovalci. Nad samimi seboj, nad notranjimi dvomi, nepomembnimi strahovi.

Uvijanje v krnici med sestrama

Uvijanje v krnici med sestrama

Nikakor ne nad goro. Ta je še vedno visoko, skoraj nedosegljivo nad nami. A vendar nekako blizu. Čutimo, da smo ji znova pustili del sebe. Zato se bomo še vrnili. Nekoč. Kmalu. Znova bomo pisali neko novo zgodbo. Dokler se ne bo pesek v peščeni uri iztekel. Se jo da obrniti? Kdo ve…

Užitek

Užitek

Kamniti lovec (Cima del Cacciatore)

(15.1.2011)

Kar čudno je, kako se danes delamo norca iz vsega in vseh. In nas ob tem ne oklofuta neka nadzemeljska, recimo temu Božja, roka.

Ob parkirišču smučišča Višarje

Ob parkirišču smučišča Višarje

Mogoče se je nekdo naučil odpuščanja ali pa se zamere zgolj nabirajo in nas bo jeza dosegla v neki seansi kataklizmičnih razsežnosti v dokaj bližnji prihodnosti. Kdo bi vedel. Še vedeževalci so verjetno bolj šarlatani, pravega preroka danes ni videti.

Vzpenjanje po romarski poti

Vzpenjanje po romarski poti

Kakorkoli. Včasih ni bilo tako. Pregreha proti postavi se za kršitelja ni prijetno končala. In postave so bile številne in stroge. Ko je raubšicer, nedvomno slovenskega rodu, pred davnimi leti povsem nespodobno stal na robu krnice V klobuku in streljal po vsem živem okoli sebe, je morebiti po pomoti, še bolj verjetno pa zavestno, ustrelil tudi proti Višarjam.

Križev pot

Križev pot

Kakšna pregreha! Streljati proti cerkvici, posvečeni Mariji, se vendarle ne spodobi. Takoj je okamnel. Menda se še danes nekje v pobočju vidi njegov obraz. No, na zimski dan je bil skrit nekje globoko pod snegom. Izhodišče je parkirišče žičnice Višarje (46.507154 13.537785; 815 m), pri vasi Žabnice (Camporosso in Valcanale).

Nad Višarsko planino

Nad Višarsko planino

Od tam se usmerimo levo na progo, ki predstavlja povezavo proti smučišču Trbiž. Ko pridemo do ceste, ji sledimo navzgor do oznak za Višarje (Monte Lussari) in markacij. Gremo mimo table, ki prepoveduje napredovanje vsem vrstam prometa, prečkamo mostič in nadaljujemo po širokem kolovozu ob Višarskem grabnu, ki ga je vrezal potok Rio Lussari.

Štirinajsta postaja na sedlu

Štirinajsta postaja na sedlu

Hoja je prijetna, nikjer ni prestrmo, toda dihamo kar globoko. Čaka nas skoraj tisoč višinskih metrov vzpona. Zašli ne bomo, romarska pot je dobro vidna, markirana in po navadi tudi dobro shojena. Le miru ob vikendih na njej ne bo. Med turnimi smučarji je namreč skoraj preveč priljubljena. Pa saj po drugi strani tudi ni slabo, če kdaj komu pokimaš v pozdrav.

Malo preden se prevalimo na zahodno stran...

Malo preden se prevalimo na zahodno stran...

Ko pridemo do prvega znamenja križevega pota, vemo, da nas čaka še trinajst postaj. Uf. Saj bo šlo… Svet se odpre, na Višarski planini (1570 m) zavijemo desno in se vzpnemo do zadnje postaje, na sedlu, kjer se ločijo poti (dobri dve uri hoje z Žabnice).

Pobočja pod Beraškim križem

Pobočja pod Beraškim križem

Naprej pelje cesta proti Ovčji vasi (Valbruna), desno na Višarje, mi zavijemo levo. Kmalu pridemo na strma pobočja nad Višarsko planino, jih prečimo in se nato vzpnemo na greben, preko katerega se iz vzhodnih prevalimo na zahodna pobočja.

Igra svetlobe

Igra svetlobe

Čaka nas prečenje dokaj strmega pobočja pod Beraškim križem, ki se kmalu nekoliko zravna. Pridemo do strmine, preko katere se vzpnemo na rob krnice V klobuku. Kamniti lovec je sedaj na naši desni. Zavijemo proti njemu, prečimo pobočje pod prvim vrhom in izrazitim pobočjem (flanko po domače) in se vzpnemo do vstopa v grapo levo od vrha.

Zgornji del grape

Zgornji del grape

Tu lahko pustimo smuči, se opremimo in vzpnemo po grapi. Možno bi bilo smučati tudi višje, ob dobrih razmerah celo z vrha, vendar je prvi del pod vrhom izpostavljen, spodnji del grape pa strm in ozek. Prvih nekaj metrov je bolj strmih, gremo levo od večjega balvana, potem pa se usmerimo desno, svet se položi in kmalu pridemo na sedelce.

Vrh

Vrh

Vrh je le še minuto oddaljen na naši desni strani (2071 m, ura in pol s sedla pri Višarjah). Vrnemo se do smuči, kjerkoli smo jih že pustili, in odsmučamo nazaj proti robu krnice. Po svojih sledeh smučamo še do uravnave pod strmino, nato pa nadaljujemo s smuko navzdol, držimo se bolj desno.

Višarje

Višarje

Ko pridemo do ceste, bo treba znova na smuči nadeti pse in se vzpeti dvesto višinskih metrov do Višarij (1766 m, dobra ura z vrha lovca). Od tam bi lahko sicer uprizorili rodeo po cesti v smeri prihoda.

Pogled na grapo s sedla pod vrhom

Pogled na grapo in krnico s sedla pod vrhom

Pa bo bolje, da po dobrem pivu na terasi s pogledom na prehojeno pot, odsmučamo navzdol kar po smučišču. Proga se po desetih minutah vijuganja tako ali tako izteče prav tam, kjer hočemo.

Smuka v krnici

Smuka v krnici

Brinjeva gora

(9.1.2010)

Takšni dnevi so pravi. Ko je nebo nad nami jasno, vročine nobene, mraza pa tudi ne. Veter, ki še vedno buči visoko na robovih, prežene še tiste zadnje meglice iz glave in jo zbistri. Tako zelo, da vidimo daleč. In globoko. Vase.

Jutro v Zrečah

Jutro v Zrečah

Zatorej ni potrebe, da bi kdo hitel. Pa tudi, če bi želel korak zastaviti pretirano hitro, ti prijatelji kmalu rečejo: Postoj! Da bi jih ne poslušal, se ne spodobi, zatorej hitenja ne bo. Prijazen sprejem, popotnica, da se je prav vsem smejalo, kaj bi si želel še več.

Brinjeva gora

Brinjeva gora

Parkiramo v Zrečah, najbolje bo kar pri termah. Tam smo še vedno dobrodošli gostje (46.370783 15.387185; 405 m). Mimo hotela se napotimo proti glavni cesti in jo skozi podhod prečkamo. Po cesti se spustimo levo navzdol, čez most preskočimo Dravinjo in nadaljujemo mimo tovarniških obratov po glavni cesti.

Sprva sledimo poti številka ena

Sprva sledimo poti številka ena

Tik za njimi bi bilo verjetno prav zaviti navzgor. A tablico, če sploh je, smo spregledali. Nič zato, nas je potolažil domačin na ovinku pred Radano vasjo. Tablica s komaj vidnim napisom nas je usmerila po cesti navzgor. Na vrhu klancev, pri znamenju, smo je imeli dovolj.

Pri znamenju smo zavili v gozd

Pri znamenju smo zavili v gozd

Zavili smo proti gozdu, tam ujeli komaj vidno stezo in se po njej, malo pa tudi kar po svoje, vzpenjali v smeri Sv. Neže. Zaiti kaj veliko tako nismo mogli in nič nismo bili presenečeni, ko smo na robu makadamske poti nad seboj ugledali cerkev. Po poti smo se malo naokoli sprehodili do nje.

Steza proti sv. Neži

Steza proti sv. Neži

Veter je bril okoli vogalov in nismo si mogli kaj, da se ne bi nasmejali ob zapisu, da podružnična cerkev sv. Neže stoji na vetrovnem hribu Golika (608 m, slaba ura hoje). Pa še kako res je. Spustimo se nazaj do manjšega sedla in nadaljujemo naravnost v smeri najvišje točke.

Hrib Golika

Hrib Golika

Markacije nas usmerijo na stezico, ki pripelje prav na vrh (630 m, dobrih pet minut). Z vrha gremo komaj kaj korakov naprej do romarske cerkve Matere Božje, in nato, če se nam ne da navzdol hoditi po kolovozu ali celo makadamski poti, desno za hišo ob cerkvi.

Na Brinjevi gori

Na Brinjevi gori

Kažipot obeta, da pot pripelje v Oplotnico, ki je prav na drugi strani hriba. Toda skrb je odveč, steza namreč pelje tudi v našo smer. Spuščamo se nad zračnim robom, gremo mimo odcepa zahtevne in zelo zahtevne poti in na sedlu uberemo smer naravnost, po stezici mimo oznake za Freudenberg, prijateljski hrib.

gdhd

Romarska cerkev Matere Božje

Da je tu gori nekoč stal grad, se zavemo šele, ko se na drugi strani grička že spuščamo navzdol in ostanki obzidja burijo domišljijo. Ob spustu se držimo bolj desno in mimo kmetije pridemo na asfaltno cesto. Ker je Sv. Martin že skoraj ves čas dobro viden pred nami, je smer povsem jasna.

Sedlo pod Freudenbergom

Sedlo pod Brinjevo goro

Na križišču pri gostilni sledimo oznakam za Martinovo pot, čez dvorišče in po stezici za hišo navzgor. Včasih je veter potegnil tako sunkovito, da smo mislili, da nas bo odneslo. Pa nas ni, počasi se nam je zdel že kar zabaven, smo ga bili že navajeni.

Pod Freudenbergom

Pod Freudenbergom

Čez suhe zimske travnike smo se vzpeli še do zadnje postaje naše današnje poti (578 m, pol ure z Brinove gore). Z Ajdo sva posedela pred sv. Martinom, dokler niso do naju prišli še drugi. Če se sprehodimo okoli cerkve, bomo našli opis z navedbo osnovnih podatkov.

Pogled na Sv. Nežo in Brinjevo goro

Pogled na Sv. Nežo in Brinjevo goro

Potem pa jo čez travnike uberemo nazaj do gostilne na razcepu in od nje po strmi asfaltni cesti navzdol v smeri Zreč. Mimo hiš in vinogradov hodimo strmo navzdol, dokler pri tovarni Unior in sv. Egidiju, zadnji cerkvici na naši poti, (skoraj) ne zaključimo naše odisejade (397 m, slabe pol ure s Sv. Martina).

Sv. Martin

Sv. Martin

Gremo le še malo levo, nato pa navzgor do glavne ceste, čez njo in na drugi strani do parkirišča. Tudi mi? Kje pa. Nas je bolj privabil obljubljeni bombardino in nato prav ležerni prevoz do izhodišča. Saj sem že rekel. Domačini so prijazni, da bolj skoraj ne bi mogli biti. Tudi zato, se sem prav radi vračamo…

Zreče in sv. Egidij

Zreče in sv. Egidij

Skala in Stolpnik

(8.1.2011)

Topli, skoraj pomladni veter je odpihnil ledeno mrzla jutra, omehčal sneg, kjer ga je sploh še kaj bilo in tako prinesel odločitev. Smuči romajo za kakšen teden v kot, mi pa bomo vzeli pot pod noge. Nekam, kjer so obetali sonce. Obeti so se izkazali za zmotne, ga je bilo tudi na vzhodu bolj malo.

Pri pokopališču

Pri pokopališču

Zato pa je veter vlekel na slemenih tako silovito, da je upogibal smreke, divje trgal meglice in predvsem prevetril glave. Na usta se je prikradel vrisk, odlična družba je bila kot že tolikokrat zgolj pika na i. Izhodišče za pohajanje so bile Slovenske Konjice.

Zamrznjena lepota Gospodične

Zamrznjena lepota Gospodične

Parkirali smo nad srednjo šolo, pa so nam naslednji večer namignili, da bi bilo drugič bolj prav, da bi malo nižje (46.337940 15.418210, 340 m). Tudi prav, bomo vedeli. Kakorkoli, na cesti zavijemo v breg, gremo do pokopališča in zavijemo… Poti je tu veliko, odločitev zatorej ravno tako. Vsak si lahko izbere svojo kombinacijo.

Pršenje

Pršenje

Mi smo šli desno, saj nas je pritegnila gozdna učna pot, grad smo sklenili pustiti za povratek. Pri prvi tabli učne poti izvemo nekaj osnovnih podatkov, nato pa skoraj takoj makadamsko cesto zapustimo na desni strani. Vzpnemo se mimo potoka, ki ga menda precej višje napaja izvir Gospodična.

Most nad slapovi

Most nad slapovi

Da ima čudežne moči, verjetno ni treba nič pojasnjevati. So pač mlada dekleta, večno nezadovoljna s svojim izgledom, iskala neke nadnaravne sile. Te bi jih spremenile v krasotice, vredne princa na belem konju. Delno še vedno v ledeni oklep odeti slapič je sicer razburil naše čute, smo se mu pa premalo približali, da bi lahko opazili tudi kakšen učinek na zemeljsko lepoto. Pa drugič…

Grad

Grad

Vzpnemo se po stopnicah, slapič pogledamo iz mostička in gremo po makadamski poti mimo novejše hiše. Ko pridemo do ceste, jo prečkamo in na naši levi opazimo grad. Pa smo pred novo dilemo. Desno se odcepi pot za Stolpnik, nekako se zdi bolj logična izbira. A kaj se more, mi po navadi na naših pohodih na logiko ne damo prav veliko.

Gozdna učna pot

Gozdna učna pot

Tudi tokrat so nas pojasnilne table ravno dobro navdušile, zato smo sledili stezi, ki je prečila pobočje. Med tem, ko nam opisi razkrivajo zanimivosti o rastju in živalih v teh koncih, prispemo na travnik, ravno nad gradom. Kljub morebitnim predhodnim načrtom, smo tako blizu, da bi bilo brez pomena, da obisk srednjega veka odlagamo.

Grad Konjice

Grad Konjice

Vzpnemo se do grajskih zidov (515 m, slaba ura). Hoja je morala biti previdna, saj so mokri zidovi drseli. Pretaknili smo notranjost, ugotavljali, čemu je bil kakšen prostor namenjen in na mestu prehoda v grajske ječe naleteli na rešetke.

Srednji vek

Srednji vek

Stopili smo pred obnovljeni visoki stolp, nato pa šli po obodu obrambnega zidu do razgledišča nad Konjicami. Pod nami je bilo mesto, nad nami pa meglice, veter je visoko v vrhovih majal smreke. Dež, ki je znova začel pršeti, nas ni prestrašil.

Slovenske Konjice

Slovenske Konjice

Smo bili pa pred novo dilemo. Oditi nazaj do poti za Stolpnik ali kar riniti navzgor proti Skali. Seveda smo se odločili za slednjo možnost. Saj nikoli ne znam naravnost do cilja. Hm, vsak ima kakšno pomanjkljivost, zakaj je ne bi imel tudi sam. Pa je to res pomanjkljivost? Kakor kdaj…

Grajska gospoda

Grajska gospoda

Če je pred nami še dobršen del dneva, ni da bi že iskal pot nazaj. Vrnemo se pod grad, zavijemo malce levo in sledeč smerokazu in markacijam nadaljujemo kar strmo navzgor skozi gozd. Ko pridemo do ceste, zavijemo takoj levo, se vzpenjamo in malo višje na ovinku znova prečkamo makadamsko cesto.

Pot proti Skali

Pot proti Skali

Zlagoma se vzpenjamo skozi gozd, potem pa hodimo po pobočju Tolstega vrha. Ko pridemo do odcepa poti je pred nami znova dilema. Lahko gremo naravnost, prečimo pobočja proti razgledni Skali. Toda previdno. Čeprav je to najlažji dostop, vseeno ni brez pasti.

Sneg na lažji poti

Sneg na lažji poti

Pobočja nad potjo so strma in po njih hitro prileti kamenje, ob hoji po ostankih snega nad strmo grapo, pa jeklenica še kako pride prav. Toda ne misliti, da je druga pot, označena kot zelo zahtevna, lažja. Daleč od tega. Krajšemu spustu sledi hoja pod strmino, vse do pod skale.

Meglena Skala

Meglena Skala

Toda te je za približno dvajset metrov navpičnice. Nekaj metrom hoje po spolzki strmini ob jeklenici, sledi vzpon izključno po skobah čez steno. Gre za odsek ferate visoke težavnosti, zato je samovarovanje vsekakor priporočljivo. In včasih se usoda prav prijazno poigra z nami.

Skobe čez steno

Skobe čez steno

Redko srečanje je namreč ob jezi zaradi stvari, ki so brez pomena obležale doma, prineslo nenadejano pomoč in tako olajšalo vzpon. In hkrati ponudilo odlično družbo ter klepet na delu povratka. Pot se ob jeklenici izteče prav na razgledni Skali (750 m, slaba ura od Gradu, po zahtevni poti nekaj več).

Živček v navpičnici

Živček v navpičnici

Kdor bo pričakoval razgled, bo navdušen. Kdor pa se bo že videl na vrhu, bo razočaran, saj vrha tu ni. Spust proti uro oddaljeni kartuziji Žiče nam zaradi ponovnega vzpona, ki bi bil potreben, ni ležal. Raje smo korak zastavili nazaj proti Stolpniku, najvišji točki Konjiške gore.

Pogled z vrha na prepadno pot

Pogled z vrha na prepadno pot

Spuščamo se po položni poti, prečkamo makadamsko pot in ko znova pridemo do nje, zavijemo levo. Vzpnemo se do ovinka in tam nadaljujemo po markirani poti, smerokaz obeta prehod proti kartuziji. Ko znova pridemo na cesto, zavijemo desno in že smo pri treh križih.

Pogled v dolino

Pogled v dolino

Prej so stali vsak posebej, zapuščeni nekje v gozdu, sedaj pa ob zvončku pozdravijo popotnika na križišču poti. Sledimo tablici za Stolpnik naravnost in kmalu pridemo do razcepa. Levo obeta tablica eno uro do vrha čez vas Kamna gora. Toda mi zavijemo desno.

Trije križi

Trije križi

Korakamo po makadamski poti, sem in tja je tudi kakšna markacija. Ne vzpnemo in ne spustimo se skoraj nič, zato je hoja prijetna. Ko pa se cesta odločno spusti, smo že blizu Grofovega štanta, križišča poti. Prestopimo na stezo, tablica obeta še pol ure do vrha.

Grofov štant

Grofov štant

Sprva grizemo kolena naravnost navzgor, v bolj močnatih časih, je steza spolzka in sitna. Ko se svet zravna, se sprva malce spustimo, potem pa postopno začnemo vzpenjati proti vrhu. Ni več daleč, najprej zagledamo hiško na vrhu (1012 m, dobro uro in pol hoje s Skale), potem pa med drevjem tudi razgledni stolp.

Strma iz spolzka pot

Strma iz spolzka pot

Z njega se daleč vidi. Če le ni megleno vse naokoli. Nam je vetrovna roka prav izbirčno odkrivala razglede, jih osvetlila in znova zagrnila. Počutili smo se kot med gledališko predstavo, posamezna dejanja so si sledila eno za drugim.

Razgledni stolp na vrhu

Razgledni stolp na vrhu

Gledalcem je kuštrala lase in nas na vrhu stolpa včasih skoraj prestavila. Zato so ostali kaj hitro pohiteli v zavetje na trdnih tleh, le jaz sem navdušeno škljocal na prepihu. Do Grofovega štanta se vračamo po isti poti, tam pa nadaljujemo naravnost navzdol po makadamski cesti.

Prepišni vrh stolpa

Prepišni vrh stolpa

Tej sledimo do levega ovinka, kjer se odcepi steza desno. Sprva prečimo strma pobočja, nato pa se spuščamo do ceste, katero prečimo in se po spolzki poti in čez mestoma kar siten svet spustimo do razcepa z gozdno učno potjo.

Ko vetrovna roka zastor odgrne...

Ko vetrovna roka zastor odgrne...

Sedaj že vemo, kje smo. Pa večerni mrak ni dajal nobenega veselja, da bi šli iskat lepoto h Gospodični. Raje smo šli navzdol kar po cesti, torej desno. Mrak je legel nad zemljo, mir se je naselil vse okoli nas. Dan seje poslavljal.

Na odcepu poti

Na odcepu poti

Pri pokopališču smo opazovali zasanjano luno nad pravljičnim gradom, nato pa že precej bolj zemeljsko sanjali o dobrotah domače kuhinje, ki smo jih sklenili pripraviti na znanem ognjišču, dobro uro in pol pod vrhom prepišnega Stolpnika.

Zasanjana luna

Zasanjana luna