(30.1.2011)
Dan bo kot iz škatlice. So obetali meteorologi. Ti sodobni vremenski guruji s pogledom na čarobno kroglo svojega 22 inčnega zaslona vedo vse. Kar nas, navadne smrtnike, zanima.
Ne le kakšno vreme je tisti trenutek v vsakem kotičku našega planeta. Sodobne šlogarice nam razkrijejo, ali se nam bo jutri sveže zloščena pleša bleščala v slepečem soncu ali pa bodo temni oblaki pošiljali na zemljo svoje pozdrave.
Njihove napovedi so ne le povod živčne kombinatorike za naslednji vikend, temveč tudi tihega pridušanja, ko povsem nepričakovano o soncu ni ne duha, ne sluha. Vir najbolj priljubljene svetovne teme za klepet in privoščljivosti do tistih, ki imajo vreme še slabše kot mi.
Toda tokrat je vreme bilo. Namesto sončnih žarkov, pa so nas tam v zatrepu gornjesavske doline pobožale le naše boljše polovice. Ali pa tudi ne. Kakorkoli. Izhodišče je bilo ravno nekje na meji (46.496960 13.703874, 845 m). Tako zelo, da ne veš ali bi se bolj bal, da te v primeru nenadnega prebliska zbudijo policisti ali karabinjerji.
Nas ni nihče, zjutraj smo še v temi stopali mimo mejnega kamna in nekdanje brezcarinske trgovine v breg navzgor. Strmina ni posebej huda, ravno takšna, za ogrevanje. Ker so obetali, da je cesta zasnežena, smo se kaj kmalu usmerili desno. Pa bi bilo bolj prav, če bi šli mimo vikendov kar levo po travniku.
Upali smo, da bo višje boljše. Pa ni bilo. Ker nismo želeli plezati čez z bodečo žico okrancljano ograjo na travnik, smo ostali na cesti. Občasno s kopnimi flikami posuti. Pa nič ne de, le za navzdol nas je bolj skrbelo. Pot nam je bila že poznana, pa tudi sicer tu nimaš kaj veliko za zgrešiti.
Gremo po cesti, se malo spustimo, potem pa kmalu začnemo gristi kolena. Bili smo zgodnji, zato nam na sankače ni bilo treba paziti. Kasneje si lahko kaj hitro povsem neprostovoljen kegelj. Pod nami se desno odpre planina, pred sabo pa že vidimo poseko Peči.
Letošnja zima je tista prava. Gorenjska. Torej šparovna, ma, še huje, prav vohrna s snegom. Zato je bila tudi poseka le poprhana z nekaj novega pršiča. Ga je bilo toliko kot nič. Zato ni bilo kaj razmišljati. Gremo po cesti, ta je bila videti bolj obetavna in ni nas razočarala.
Če nas pri odcepu za kočo ne premami misel na topel čaj, zavijemo levo in se vzpenjamo po cesti naprej. Strmine ni posebne, cesta pa zadosti široka tudi za klepet. Nad travnikom so se nam pocedile sline, tako mikavno je bil videti. Pa se mu nismo pustili prepričati.
Malo višje pridemo do razcepa. Desna pot vodi proti Korenskemu sedlu, mi gremo levo. Cesta kmalu ostro obrne nazaj, tako zelo, da nas celo ob vzponu skoraj vrže iz ovinka. Smer je sedaj prava, tromeja vedno bližja. Malo preden pridemo do žičnic, se desno odcepi kolovoz. Najbolje, da mu sledimo.
Ko se nekoliko razširi, zavijemo levo in skozi redek gozd pridemo na rob smučišča, tik pod Petelinjkom. Žičnice so ravno začele obratovati, pobočja so bila še prazna. Dosti bolje in predvsem mirno. Kje je treba prečiti na levo, je jasno vidno. Na robu gozda začnemo gristi kolena.
Strmina je sedaj res huda, toda rebrca so bila odlična podlaga, dalo se je vleči sled naravnost navzgor. V hiški se žičničarja skoraj ni videlo, še pogleda mi ni namenil, da bi mu lahko pomahal. Pa nič. Do vrha je le še nekaj korakov, dve uri in pol zložne hoje bomo potrebovali do sem (1552 m).
Psi so pristali v nahrbniku, smuči pa so že navdušeno drvele po sveže poteptani podlagi navzdol. Čakalo me je nekaj vzpona do kuclja, pa spet navzdol do sedla pod tromejo. Najbolje se je tu spet spustiti v Slovenijo, pozdraviti cesto, staro znanko in se v nekaj okljukih vzpeti do vrha (1508 m, pol ure z vrha Petelinjka).
Da bi hitel navzdol, se ne splača. Tudi če je vreme še tako čudno, postati je treba. Pod nami ležijo tri dežele, pogledi so lepi. Ko lažje zadihamo, pa le navzdol, spust je vendar vedno v užitek. No ja, skoraj vedno. Tokrat nas čaka smuka po cesti. Če je kolikor toliko snega in ta ni premehak, si lahko obetamo nekaj lepih zavojev.
Sicer pa bo bolj rodeo, a tudi v tem nekateri najdemo veselje. Na vrhu travnika, malo preden pripeljemo do odcepa krajše (in bolj strme) planinske poti proti Peči, lahko zavijemo levo navzdol. Ujamemo nekaj lepih zavojev, nato pa zavijemo desno, preskočimo potoček in gremo po kolovozu do travnika pod planinsko kočo.
Vzpon do nje in naprej do križišča cest je kar malo odveč, a kaj bi to, ko je flanka tako prijazno vabila. Sledi spet spust po cesti. Ko pridemo do linije električnega kabla, lahko zavijemo desno in nadaljujemo s smuko po travnikih.
Če pa je snega premalo, raje nadaljujmo še malo po cesti in na travnike zavijmo nižje. Zaradi slabo zasnežene ceste, sem šel tokrat ravno tam, kjer pride pot iz Rateč, desno, se nekoliko vzpel, popraskal v grmičevju, splezal čez ograjo in nato po travniku vijugal navzdol. Uživaško, ni kaj.
Za vikendi je najbolje iskati navzdol najboljše prehode po travnikih in obronkih, kje teče meja, dandanes tako ali tako ni več pomembno. Samo, da pridemo prav. Torej tja, kamor hočemo. Domov (z vrha z vsemi ovinki in stranpotmi slabo uro).