Sveta Gora, Vodice

(31.10.2009)

Nismo ravno samotarji. Čeprav je seveda res, da večino poti prehodimo sami. Pa ne, da bi se branili družbe. Pač ponavadi tako pride. Po drugi strani pa res ne tiščimo na vsako množično veselico, ki jo organizira neko lokalno društvo. Čeprav nam sem in tja kakšno ponudi pravi izziv. In mu sledimo, upajoč na najboljše. Po poteh Soške fronte, je bil že tak. V Soški dolini še nismo prav veliko raziskovali, gremo torej pogledat, smo si rekli.

Parkirišče pri mostu, zadaj pobočja Sabotina

Parkirišče pri mostu, zadaj pobočja Sabotina

Parkirati se da v Solkanu brez težav. Resda pa, če smo izbirčni, bomo vsaki možnosti imeli kaj za oporekati. Parkirišče pri gostišču Žogica je menda vedno polno razposajene družbe (N 45.980402 E 13.655460), tisto pri cestnem mostu zaradi železniške proge (N 45.974853 E 13.648464) občasno hrupno, tisto sredi vasi, pri cerkvi (N 45.972751 E 13.649553), pa v precejšnjem delu vsaj rahlo nagnjeno.

Solkan

Solkan

Odločitev, kaj od tega nas bolj moti, je torej zgolj naša. Izhodišče poti je pri cerkvi (105 m). Preden se mimo nje odpravimo po ozkem prehodu na desni strani, še enkrat preverimo, če imamo zadosti, po možnosti čelnih svetilk. Brez njih ne pojdimo na pot. Takoj za cerkvenim zidom zavijemo desno, nekaj deset metrov naprej pa levo. Poti sledimo pod cestnim mostom in vse do mesta, kjer na desni strani ugledamo železna vrata.

Sveta Gora

Sveta Gora

Če so zaklenjena, jih obidemo na desni strani in stopamo naprej po kolovozu ob vinogradu. Kolovoz se spremeni v stezo, zavijemo v gozd. Zlagoma se vzpenjamo in sledimo najbolj uhojeni stezi, ne zmenimo se za bolj neugledne odcepe. Ko pridemo na asfaltno cesto, zavijemo levo in na razcepu cest nekaj višje ponovno levo.

Solkan in Sabotin

Sveti Štefan in Sabotin

Vendar cesto že po nekaj metrih zapustimo in levo stopimo na stezo, ki se kar konkretno spušča. Pa nič skrbi, smo prav. Ko pridemo do travnika, se držimo desno, hiše obidemo po levi strani in se spustimo do glavne ceste. To previdno prečimo in se na drugi strani, le nekaj nižje, po stezi vzpnemo na cesto, ki vodi na Sveto goro.

Pohodniki

Pohodniki

Pot do sem ni markirana in če se nam zdi orientacijsko prezahtevna, gremo iz Solkana lahko tudi nekaj sto metrov v smeri Plav ter potem desno po cesti proti Sveti gori. Katerokoli pot že izberemo, ko cesta pride do lesenega križa na levi strani (ena ura iz izhodišča), gremo levo mimo njega na stezo. Sedaj navzgor vodi več poti.

Solkan in mostova

Solkan in mostova

Večina pohodnikov se je ob vhodu v prvo kaverno pognala mimo po ozkem useku navzgor. Tudi mi, čeprav se mi je zdelo malce čudno. Zato sva se z Ajdo vrnila navzdol do vhoda v kaverno in ni nama bilo žal. Vodič je med tem, ko mu je skupina ušla, v kaverni ravno prižigal svečo, da bi bilo nekaj svetlobe. Ostali smo mu le štirje pohodniki, pa kaj.

Sabotin

Sabotin

Sledeč nazivu pohoda, smo zavili desno v kaverno, kamor usmerja tablica, ki pove, da bo potrebna svetilka. Pa prva kaverna ni ravno dolga, kmalu smo spet na dnevni svetlobi in sledimo markirani poti „po jarkih“. Res gremo ob jarkih iz prve svetovne vojne, le malo pod cesto.

Svečava

Svečava

Na vsake nekaj metrov so v tla izkopane kaverne, kamor so se vojaki zatekli med obstreljevanjem. Izven kaverne je ostal le en vojak, kot opazovalec. Ta se, kot je pomenljivo pojasnil vodnik, ponavadi vanjo tudi ni več vrnil. Spremstvo vodnika res ni bilo napačno. Naša mala skupinica je izvedela veliko o taktiki Italijanov, ki so po tri dni skupaj z vsemi svojimi topovi streljali po Avstrijskih položajih.

Pot ob jarkih

Pot ob jarkih

Menda so izračunali, da naj bi tako povprečno na vsak kvadratni meter obstreljevanega območja padla vsaj ena granata. Železja je bilo toliko, da so se nekateri prebivalci vasi ob Soči po vojni ukvarjali z zbiranjem in prodajo starega železja. Žalostni časi. Koliko mlade krvi je napojilo tla, po katerih hodimo. Človeka kar strese.

Čarovnica in njen nos

Čarovnica in njen nos

Tik preden steza pripelje na cesto, je na levi strani kaverna, nad njo pa markacija in puščica. Ta rov so Avstrijski vojaki izkopali za oskrbo svojih čet na tej strani Svete gore. Do vhoda je bila iz Grgarja speljana žičnica. Na Sabotinu, ki se ga iz poti občasno prav lepo vidi, so Italijani imeli top, ki je vsak dan ustrelil točno ob dvanajstih, granata pa je letela naravnost čez Sveto goro v Grgar. Tam je povzročila preplah in ubila nekaj vojakov. Je bil pač čas kosila…

Vhod v eno od kavern ob jarkih

Vhod v eno od kavern ob jarkih

Avstrijci topa niso mogli zadeti, saj je bil varno skrit v kaverni. Zato so iz Pule privlekli mornariški top, ki je bil zmožen streljati naravnost in Italijansko kaverno sesuli že s prvim strelom. Zgodb je na tisoče in poslušati jih iz ust domačinov, pa čeprav so se rodili po moriji prve vojne, je res nekaj posebnega.

Kaj vse ve povedati...

Kaj vse ve povedati...

Kmalu po vhodu v kaverno, se strop močno zniža, tako da moraš hoditi močno sklonjen ali pa celo po vseh štirih. In predvsem paziti na glavo. Ko se višina rova spet poveča, se prične vzpenjati. In to presneto strmo. Pomaga nam vrv in nato debela jeklenica. Na sredini je skala zlizana in dostikrat tudi mokra, ob robeh pa je še zadosti opornih točk.

Na začetku je strop zelo nizek...

Na začetku je strop zelo nizek...

Na stenah lahko ugledamo jamske kobilice in vešče, tudi kakšnega netopirja, ko visi iz stropa. Ko premagamo najhujšo strmino, se pot poravna in hodimo brez težav. Na levi je v steno vsekano korito s svežo vodo, menda je povsem pitna. Na nasprotni strani pa zagledamo v višini ramen luknjo.

Pogled na strmi del iz vrha

Pogled na strmi del z vrha

Ta vodi, vsaj tako domnevajo, v podzemno jamo. Iz nje vije prav topel zrak, torej bo res nekaj na tem. Na koncu se rov razširi, tu so vojaki imeli skladišča in prostore prve pomoči. Izhoda sta dva, oba pripeljeta na dnevno svetlobo le nekaj metrov narazen sredi pobočja nad Grgarjem.

Voda za vojake

Voda za vojake

Torej je čisto vseeno katerega izberemo, zaviti pa moramo vsekakor desno in se po stezi mimo kavern vzpeti do spomenika sv. Frančišku. Od tu gremo po široki poti do Svete gore ali Skalnice (681 m; od križa eno uro), na kateri stoji znano Marijino svetišče in romarsko središče.

Zaspanec

Zaspanec

Lahko pokukamo v cerkev, nato pa se na drugi strani mimo parkirišč spuščamo po makadamski cesti v smeri Vodic. Na sedlu (Preški vrh, 504 m) se poti ločijo, mi gremo naravnost in že po nekaj metrih na levi ugledamo stezo. Že ob spustu iz Svete Gore ni bilo ravno gneče, proti Vodicam pa smo šli sami.

Grgar

Grgar

Tako se nas je tišina na mestih, kjer je nekoč bobnelo od številnih topov in je žareče železje v zrak metalo kraško zemljo, še bolj dotaknila. Poti sledimo ob ostankih jarkov in kavern, v kakšno lahko tudi pokukamo, če nas je volja. Na vrhu Vodice (651 m; iz Svete gore pol ure) stoji velik spomenik, ga ne moremo zgrešiti.

Cerkev na Sveti Gori

Cerkev na Sveti Gori

V pomnik ponosnim branilcem, od kje in česa, niti ni pomembno. Vse žrtve, vsa prelita kri, vse bolečine, strah, pogum in požrtvovalnost…brez potrebe, brez smisla. Najvišja točka je nekaj metrov naprej, če nas to sploh zanima, ob stezici, ki vodi tja, pa je desno še ena kaverna. S svetilko jo lahko raziščemo, ni predolga, izgubiti se tudi ne moremo.

P

Preški vrh

Pogledi na Sabotin in Sveto goro so čudoviti, posedeti na sončku na klopci pred spomenikom pa res prijetno. Le spomin na mlada življenja…še vedno skeli. Navzdol do križišča cest gremo po isti stezi, saj je po cesti menda precej naokoli.

Vodice

Vodice

Na križišču zavijemo desno navzdol in hodimo po cesti nekaj minut, dokler se levo ne odcepi dobro vidna stezica. Z nekaj skrbnosti je ne moremo zgrešiti. Prečimo pobočja pod Sveto goro, menda nas steza pripelje na cesto, ki vodi nanjo. Mi smo takoj za studencem zavili desno navzdol in sledili markacijam, ki so jih naredili organizatorji.

Kaverna na vrhu Vodic

Kaverna na vrhu Vodic

Nekaj časa smo se kar strmo spuščali, potem pa sledili stezi, ki je zavila levo in prečila pobočja mimo še nekaj ostalin prve morije. Nad elektrarno smo šli do restavracije in se mimo nje spustili desno navzdol do glavne ceste.

Zbogom orožje...

Zbogom orožje...

Kakšnih dvesto metrov smo šli ob njej v smeri Solkana in nato proti gostišču Žogica. Od tam smo jo mahali mimo Solkanskega mostu nazaj proti parkirišču, kjer nas je čakal avtodom (z vrha Vodic uro in pol).

Solkanski most

Solkanski most