(8.11.2009)

Popolno jutro. Ko se zbudiš, a oči obdržiš zaprte. In loviš zvoke, ki prodirajo do zavesti od tam nekje…zunaj. Rahlo ropotanje po strehi je v pomembnosti tako glasno, da zlahka preglasi vse druge, v decibelih nedvomno precej bolj izrazite krike. Res. Popolno jutro.

Pot mimo predilnice

Ni treba skočiti pokonci, hiteti, kot da dan prehitro nekam beži. Ali pač? Ko tista milozvočna melodija rahlega udarjanja dežnih kapelj po beli strehi skoraj zamre, veš, da bo treba iti. Saj si pretiravanja v lenobnem brezdelju ne bi odpustil. Mišice dobijo ukaz in skušajo premakniti še kosti. Nekako jim, kot vsako jutro, uspe.

Zajtrk naj bo bolj lahak

Nekaj poskokov, predklonov in ugrizov in že je pripravljenost na vrhuncu. Gremo. Šmihel bo glede na grozeče resno omejenost s časom, moral biti zadosti. Izhodišče je, po celodnevnem pregrevanju, pred zdraviliščem v Laškem (N 46.1579177 E15.2319747, približno 229 m). Od tam jo mahnemo proti mostu, ki pelje v center kraja, a zavijemo desno, mimo TIC-a in čez progo.

Zima je blizu

Jutranji zrak vlečemo vase skozi nosnice mimo predilnice, tablice nas usmerijo po cesti navzgor. Uvijamo levo in desno, avtomobili so bolj redki, tako da sploh ni panike. Ko se desno odcepi makadamska pot, stopimo nanjo. Tudi lesena tabla pokaže, da bo treba zapustiti asfalt. Torej prav.

Odcep proti Sv. Mihaelu

Gremo po poti in pred nami se kot privid pokaže znana romarska cerkev sv. Mihaela, dvoje velikih zvonikov je zanesljiv kažipot na zadnjih nekaj metrih. In kapelice ob poti, ostanek nekdanjega križevega potu. Presenetijo zanimive hiše. Ljudje? Se ne ve… Jih je megla prestrašila za štiri zidove.

Dan se izgublja v belini

Griček na katerem stoji cerkev je razgleden (442 m; dobre pol ure od zdravilišča). Če seveda ni okoli nas vse belo in se vasi pod gričem kažejo kot packe na ekstravagantni sliki rahlo premaknjenega slikarja. Navzdol seveda ni, da bi človek lovil svoje stopinje. Torej nekaj deset metrov pod cerkvijo sledimo jasni tabli, ki obeta desno Laško in toplice.

Sv. Mihael

Poti in steze se sekajo, cepijo in begajo. V pomoč so bele puščice na drevju, kar sledimo jim, peljejo prav. Če smo vseeno v dvomu, gremo kar po najbolj shojeni poti in se držimo desno. Na robu travnika, lahko stopimo na parobek, tako, zaradi razgleda. Potem pa gremo naravnost navzdol po kolovozu.

Lepotec na cerkvenih vratih

Ko ravno razmišljamo, kako čudno levo zavije pot, ugotovimo, da ima tudi desni krak. Bo precej bolj pravi. Sledimo mu do hiš, stopimo na asfalt in zaviramo po njem navzdol vse do zdravilišča (dvajset minut iz vrha). Železniško progo podhodimo, na drugi strani previdno prečkamo cesto in že smo spet na izhodišču.

Pot navzdol

Ravno prav je poti, da se predihamo. In ravno prav, da si rečemo, da še pridemo…ker daljave obljubljajo veliko. A tokrat zaman. Ker časa včasih žal ni. Jutro se je namreč prevesilo…v dan.

Megleni Hum