ODHOD V AVSTRIJO – 24.6.2011 – Popoldne je bilo živahno. Minilo je v pripravah na odhod. Šole je bilo konec, začenjale so se nam letos dokaj krajše počitnice. Ajda je imela popoldan še podelitev spričevala v glasbeni šoli. Udeležili smo se ga kar vsi. Potem smo še nakupili potrebno in pripravljali vse potrebno in nepotrebno. Tako se je čas odhoda znova odmikal, ura je bila že okoli desetih, ko smo se končno odpeljali.
Peljali smo do počivališča Polskava, kjer sva z Majo malo brskala za zakladkom, potem pa nadaljevali do Maribora, tam zavili proti pokopališču Tezno, parkirali (46.519196 15.693646) in že kar krepko čez polnoč sva tudi midva z Majo zaspala.
MÖNICHKIRCHEN, ST. CORONA, SEMMERING – 25.6.2011 – Zjutraj se nismo pretirano obirali. Odpeljali smo znova proti avtocesti, vozili do bencinske črpalke pred mejo, natočili gorivo, jaz pa sem hitro poiskal še majhen zaklad.
Vožnja proti Gradcu je bila na razrukani avtocesti dokaj stresna, naprej v smeri Dunaja pa bolj kot ne dolgočasna. Ustavili smo se še na enem parkirišču. Le na kratko, da sem znova pobrskal po skalah ob cesti, nato pa že navigirali proti Mönichkirchnu.
Parkirali smo pri žičnici (47.511798 16.031007), pripravili vse, kar smo potrebovali in odšli po karte. Vožnja navzgor nam je že odkrivala potek proge, po kateri naj bi se peljali z velikimi rolerji oziroma skircami. Na vrhu žičnice smo se sprehodili do gostišča na planini Mönichkirchen.
Dekleti sta skočili na igrala, midva z Majo pa sva pokukala na bližnji ribnik. Potem pa sem si zaželel, da bi šel še malo višje. Živa je takoj odločno rekla, da je hoja niti malo ne zanima, Ajda pa je bila takoj pripravljena na sprehod. Odšla sva po travniku navzgor, pozimi je tu smučišče.
Malo pod vrhom žičnice Schwaigbahn sem ugotovil, da je v bližini skrit zaklad. Zanimivo. Še bolj zanimivo je bilo, kako priti do njega. Ob robu smučišča je bila skala z luknjo. Ko si pogledal skozi njo, si ugledal večji balvan, na katerem je bil izklesan ptič, okoli njega pa nekakšna roža. Blumenvogel.
Zaklada ni bilo težko najti, pa obisk ni prav pogost, kot sva ugotovila. Mimo vrha žičnice sva se spuščala navzdol nazaj na planino. Pogledali smo še osličke v ogradi blizu žičnice, ju pobožali, nato pa že izbirali najboljše skirce. Zavoro so imele nožno. Ker je vožnja potekala po makadamski cesti, sploh ni bilo težav.
Šibali smo kot za stavo, ustavili smo se le, če je bilo treba narediti posnetek. V zadnjem delu sem bil s fotkanjem tako zaposlen, da so me dekleta prehitela. In drvela tako, da sta se tako Ajda kot Živa na koncu zvrnili. Pa ni bilo hudega, dve ali tri praske, nič več.
Vrnili smo rolarje in se odpeljali naprej proti St. Coroni. Tam smo želeli preizkusiti letno sankališče. Oblačno nebo nas je malo skrbelo. V sveti Coroni imajo namreč bob stezo, po kateri se voziš z vozičkom samostojno. Ker ob vlažni progi zavore ne primejo, bi ob dežju vožnja odpadla.
Parkirišče (47.586255 16.008436) je bilo kar polno, vseeno pa smo še našli prosto mesto. Navzgor smo se odpeljali s počasno enosedežnico. Sankališče se začne pri srednji postaji, mi pa smo z vožnjo nadaljevali do vrha. Tam nam je prijazni žičničar pomagal, da smo skočili s sedežev in se mimo koče napotili do poti navzdol.
Mene je sicer vleklo na hrib, do Kampsteina je tablica obetala le pol ure hoje. Toda kaj, ko je bilo nebo povsem zakrito s težkimi oblaki. Moče si res nismo želeli. Zato sem se pridružil puncam in skupaj smo odšli navzdol. Travniki so bili vsi v cvetju, Živa se je kar ulegla med rožice.
Maja je namignila, da je pod žičnico videla lisičke. Ko smo se ob misli na gobovo juho že začeli oblizovati, pa je pripomnila, da v spodnjem delu. Tam bomo samo zdrveli mimo. Kaj se more. Nekdo si je v bližini naredil vikend, okoli bazenčka pa je bilo kup palčkov in drugih pravljičnih bitij. Kičasto.
Že smo bili na vrsti, dežja še ni bilo, torej gremo. Zagrabili smo vsak svoje sanke, sedli in po kanalu oddrveli v dolino. Zavirali smo komaj kaj, letelo je kot strela. Najprej sem v dolino pripeljal jaz, zagrabil fotoaparat in slikal dekleti in Majo, ki so peljale za menoj. Fino. Med kosilom smo razmišljali kam naprej.
Odločili smo se, da gremo pogledat do farme bikov. Ob pogledu na uro smo sicer videli, da smo vodenje zamudili, mogoče bo pa danes še kakšno. Ozka, strma in zavita cesta, nas je pripeljala do gostišča na sedlu (47.633466 15.975047). Vendar smo tam izvedeli, da ni najavljena nobena dodatna skupina in da tako vodenj danes ne bo več.
Pridite jutri…pa jade, bomo že drugje. Nič zato. Mogoče pa kdaj drugič pridemo pogledat 1800 kil težkega bika. Spustili smo se proti Gloggnitzu in zavili v smeri Semmeringa. Tam smo na sedlu zavili na veliko parkirišče in parkirali (47.631968 15.829446).
Takoj je bilo videti, da je tu vse v znamenju gorskega kolesarstva in predvsem spustov s kolesom. Mi koles nismo imeli s seboj, pa nič zato. Čakal nas je spust s skircami. Sedli smo na žičnico in se odpeljali navzgor. Med vožnjo smo opazovali norije fantov na kolesih, postalo pa nam je tudi jasno, kje se bomo peljali mi. Divje.
Ko smo prispeli pod Hirschenkogel, smo najprej zlezli na razgledni stolp in se razgledali naokoli. Tokrat je zakladek, skrit pod vrhom stolpa, našla Maja. Videti je, da postaja specialistka za mikrote. Živa je imela hoje zadosti, zato sva šla zgolj midva z Ajdo do sedla v smeri Erzkogla pogledat za še enim zakladkom.
Uspešno sva ga našla, nato pa odkorakala nazaj do vrha žičnice. Tam smo dobili čelade, prevzeli rolarje, dobili napotke in že drveli proti startu. Družinska proga bo za vas kar prava, je rekel žičničar. Pa še kako prav je imel. Najprej nas je čakal spust po makadamski poti s kar nekaj obvozi mimo jarkov.
Nato pa ovinek, pri katerem sva bila maloprej z Ajdo in vrtenje s spuščanjem na lesenem toboganu. Znova na stezi pa smo šibali po deloma kamnitem kanalu, ki je bolj povzročal težave naši psihi, kot pa širokim krampastim kolesom pod nami. Malo je šlo celo navzgor, skozi zmajevo žrelo, pa spet navzdol po makadamski poti.
V zadnjem delu je bilo res razrukano, dekleti sta šli del poti raje peš. Je bil spomin na padec v Mönichkirchnu le še preveč živ. Še zadnji metri mimo fantov, ki so v dolino drveli s kolesi in že smo rolarje oddali na nosilce. Dan se je zaključeval, večerilo se je že. Blizu nas so parkirali še trije avtodomi. Ob miru na sedlu smo se tudi mi zlahka odločili, da ne hodimo dalje.
Med tem, ko je Maja pripravljala večerjo, sem jo mahnil naokoli. Našel sem zasneževalne naprave, razrukano hišo, nekdanje gostišče Schutzhaus Semmering in pa opuščeno pokrito kopališče iz prve polovice prejšnjega stoletja. Vsi kraji so bili seveda povezani z iskanjem. Pa čeprav nekateri precej sesuti in zaraščeni.
Ko sem od Maje dobil SMS sporočilo, da se mi en multi cache hladi v avtodomu, je bilo seveda treba nazaj. Po večerji smo z Ajdo in Majo naredili obhod po sedlu, si pogledali, kako je bilo tu videti nekoč, oblezli spomenike in poklepetali z Nemcem iz sosednjega avtodoma. Kar hladno je bilo.
Ko smo prišli nazaj v avtodom, sva z Živo po večerji udarila eno igro monopolija, Ajda jo je nadaljevala namesto mene. Ko je utrujenost zmagala, smo zlezli v posteljo. Ponoči je po strehi začelo škrebljati.
KAMELTHEATER, STIFT LILIENFELD, EIBL JET – 26.6.2011 – Ponoči je lilo in tudi zjutraj ni bilo nič bolje. Tako je bila hitro sprejeta odločitev. Hribi itak odpadejo, gremo v živalski vrt.
Čeprav sva še dan prej dekletoma dopovedovala, da se toliko kilometrov zaradi nekaj kamel ne splača narediti, smo bili sedaj vsi čisto srečni in zadovoljni. Z glavne ceste smo pod Semmeringom zavili v smeri Mariazella. Cesta je bila odlična, potekala je po dolini, nobenih vzponov in spustov.
Le za konec, tik pred Kernhofom, je bilo treba zlesti na sedlo in se na drugi strani spustiti znova v dolino. Nič posebnega. Parkirali smo na travniku (47.818126 15.535414), parkirišče je namenjeno gostom živalskega vrta, v bližini našli en mikro…hm, manija. Potem pa že stopali do vhoda.
V kartico je bil vštet ogled živalskega vrta, čez nekaj minut pa je bil možen tudi ogled belih tigrov s pomenljivima imenoma Siegfried in Roy. Z doplačilom seveda. Dekleti sta bili navdušeni, zato sta dobili vsaka eno karto in odšli na ogled. Jaz sem ju opazoval od daleč, Maja pa je med tem raziskovala kletke naokoli.
Ko sta se dekleti vrnili, polni vtisov, predvsem pa fotografij, smo odšli do snežnih leopardov, kjer je tudi potekala neke vrste predstava. Nič posebnega. Nekaj dima, barv in razlage Don Camila o živalih. Med tem sta leoparda dobila nekaj koščkov mesa, potem pa leno polegla pod ograjo.
Nad ogrado s kozorogi smo se vzpeli na razgledišča nad živalskim vrtom in preko zanimivega vršička na drugi strani znova prišli do živali. Nosni medvedi, zajci mara, ovce, koze, kenguruji, med njimi tudi en albino, servali, alpake. Zanimivo, lepo umeščeno na pobočje hriba nad vasjo, toda v bistvu dokaj majhno.
No ja, dekletoma je bilo všeč in to največ šteje. Ustavili smo se tudi pri mini živalskem vrtu, kjer so kraljevali morski prašički. Seveda je bilo navdušenje veliko, dekleti bi takoj imeli kakšnega doma. Razmišljali smo, kam naprej. Da gremo na letno sankališče Eibl Jet je bilo tako že odločeno.
Toda časa je bilo dovolj, lahko bi se še vmes kaj ustavili. Pa gremo v Lilienfeld, sva z Majo odločila, dekletoma pa ni preostalo drugega, kot da se strinjata. Peljali smo do vasice in skoznjo navigirali do parkirišča za obiskovalce (48.012012 15.598807). Dosti veliko in skoraj povsem prazno.
Skozi vrata mogočnega samostanskega poslopja smo se sprehodili do notranjega dvorišča in tam zavili v cerkev. Meni ni bila preveč všeč, je bil le premočan kontrast med belimi stebri in črno barvo prižnice, oltarjev, kora. Da o zlatih angelčkih in svetnikih ne govorimo.
Vratar nas je spustil do križnega hodnika. Sprehodili smo se po njem, se ustavili v kapitlju in ob vodnjaku. Vrtnice na sredini vrta so odsevale v soncu, ki se je uspelo prebiti skozi oblake. Ven grede smo se v trgovini zadržali bolj na kratko, potem pa že peljali naprej proti Türnitzu.
Tam smo zapeljali do parkirišča pri Eibl Jetu (47.925316 15.473462). Cesta je bila v redu, le zadnji del malo ožji. Tu nas dež ni skrbel, saj sankališče deluje v vsakem vremenu. Ko se je gneča ravno malo razredčila, smo odšli do tračnic tudi mi. Žičnica nas je popeljala na vrh proge, od koder smo zdrveli v dolino.
Jaz nisem skoraj nič zaviral, za mano je peljala Maja, kmalu za njo je prišla tudi Živa. Le Ajdo smo morali malo čakati. Je čisto preresno vzela napise ob proti, ki so zahtevali zaviranje. Pa nič zato. Z dekletoma sem odšel še do ribnika v bližini parkirišča, nato pa smo odpeljali proti vasi in na parkirišču ob glavni cesti parkirali (47.931379 15.489893).
Živi se sicer ni preveč dalo z nami, vendar je končno le popustila. Kratek sprehod nam že ne bo škodil. Do centra ni bilo predaleč, pri cerkvi in vodnjaku poleg, smo se malo ustavili, pokukali v cerkev in celo v telefonsko govorilnico, nato pa čez mostiček, ki ga je oblikoval učenec slovitega arhitekta Hundertwasserja, prišli do športnih igrišč in precej opuščene železniške proge.
Tam so tudi bazeni. Vendar nas ob današnjem hladnem vremenu v vodo ni nič vleklo. Pa tudi sicer so bili bazeni videti precej zapuščeni, nobenih kopalcev nismo opazili. Odpeljali smo se nazaj v smeri Hochenberga, tam zavili na precej sumljivo ozko cesto, ki se je kasneje izkazala za kar uporabno bližnjico. Še več. Pripeljala nas je do zanimivega slapu, čisto blizu ceste.
Parkiral sem (47.887794 15.619338) in z Majo in Ajdo smo se sprehodili do Schleierwasserfalla. Zanimiv pahljačast slap je drsel navzdol. Posedeli smo ob vodi, užili nekaj miru, nato pa odločili, da gresta do velikega slapu najprej Maja in Ajda, jaz pa ostanem z Živo. Pregovoril sem jo, da sva odšla do bližnjega slapu, saj res ni bilo daleč. Potem pa je ni bilo možno več premakniti nikamor. Tudi prav, sem rekel.
Dal sem ji radijsko postajo in jo še jaz mahnil proti dvajset minut oddaljenemu »velikanu«. Ko sem se vzpel skozi sotesko mimo manjšega slapu, sta mi nasproti prišli Maja in Ajda. Obrali sta nekaj gozdnih dobrot malo višje in poročali, da je slap v soteski »taveliki«. Pa jade, najprej nisem mogel verjeti. Pa se je izkazalo, da imata kar prav. Nič posebnega, smo nekoliko razočarani zavihali nos. Pogledal sem še malo naprej, nato pa za dekletoma šibal proti avtodomu.
Odpeljali smo naprej, se strmo vzpenjali, navigacija se je zgubljala in na koncu čisto zmrznila. Presneto, sem se jezil, ravno v najmanj primernem času. Na prvem razcepu smo zavili narobe, pa kmalu ugotovili napako in obrnili. Vozili smo gor in dol, visoko nad dolino. Ko smo pripeljali do gostišča pri mrzli piški (Kalte Küchl), smo bili spet v dilemi. Obrat in vrnitev do parkirišča, kjer je že stalo nekaj avtodomov (47.887297 15.684815).
Prav idilično mestece. Toda mi smo hoteli še naprej. Navigacija pa nič, smerokazi neuporabni. Z Majo sva tuhtala in tuhtala in na koncu prišla do ugotovitve, da smo pred obratom zavili kar prav. Takrat pa je ravno za nami parkiral kombi. Pa dajmo še domačine vprašati, sem si mislil. Na vprašanje sem dobil odgovor v dokaj podobno polomljeni nemščini.
Takrat pa je poleg že prišel kolega mojega sogovornika…šta je, šta ‘oče. E, zemljaci…pa Slovenac, zar nisi video registrsku, KR… Vse smo se zmenili, dobili prave napotke, si pomahali in že smo se spuščali v dolino. Živela bivša Juga. Včasih še pride prav. Na naslednjem razcepu smo že vedeli, kako zaviti. Prišli smo v sotesko, vijugali pod visokimi strmimi stenami, ob cesti je tekla reka. Vožnja nas je zelo spominjala na domačo pot na Jezersko.
Peljali smo do naselja Hirschwang an der Rax in parkirali pod gondolo (47.714950 15.804322). Naš jutrišnji cilj. Med tem ko je Maja pripravljala večerjo, sem spet skočil na sprehod, šel skozi vas in poiskal potko do Augenbrunnen, izvira menda za oči zelo dobrohotne vode. Tam sem kar lep čas naokoli brskal za zakladom. Našel sem ga šele, ko sem nekajkrat srknil čudodelno vodo.
Pa naj še kdo kaj reče… Vrnil sem se do avtodoma, povečerjal, dekleti sta še malo uživali v monopoliju, nato pa smo izginili v postelje. Jutri bo naporen dan, smo že vedeli.
RAXALPEN – 27.6.2011 – Čeprav se nismo nič prav obirali, smo po zajtrku in vseh pripravah ujeli gondolo, ki te popelje tisoč metrov višje, pol ure po prvi. Nič zato.
Stopili smo na sveži gorski zrak in razmišljali, kje bi tam nekdo skril zakladek. Pa ga ni. Ko sem malo bolj pogledal vnesene koordinate, mi je bilo jasno, da bo treba še malo naprej. Stopili smo na pot proti Ottoschutzhausu, bližnji planinski koči. Tja je vodila kar široka pot, zato smo lahko oči dali na pašo.
Jutranje meglice so se počasi razkrajale, ko smo prišli do križa Gatterl Kreuz, smo ob prvih pogledih na sosednji Schneeberg že našli prvi škatlico. Malo naprej se nam je odprl pogled na kočo, toda mi smo še pred njo zavili na drobno stezico levo in po robu cvetočega gorskega travnika prišli do skale s križem.
Ajda bi se takoj vzpela na vrh, vendar je bil prehod videti kar siten, na drugi strani je bila zgolj veriga, zato sem se odločil, da to špičko spustimo. Nismo pa spustili naravnega okna malo nižje. Tega smo premerili, se slikali in ob tem v bližnji špranji povsem naključno odkrili še škatlico. Neverjetno.
Šele kasneje smo ugotovili, da gre za končno stopnjo nekega čisto drugega zaklada. Kdo bi si mislil. Mimo koče sva z Ajdo hitela naprej, Maja in Živa sta ostali malo zadaj. Naš cilj je bil hrib nad kočo, Jakobskogel. Pod njim so ruševine koče, ki je tam nekoč stala.
Malo smo brskali tam naokoli, šli do križa, potem pa že stopali naprej. Kam, sta spraševali dekleti? Ja, do koder pridemo, je bil odgovor. Imeli smo cel dan časa, vremenska je bila solidna, zakaj bi torej zgolj posedali ali celo bežali nazaj v dolino. Nad nami so se preganjale temne meglice, vendar smo verjeli, da bo vreme popoldan lepše.
Hodili smo med dehtečim ruševjem in cvetočimi zaplatami. Z Ajdo sva zavila še na bližnji vrh Weißkogel. Ravno, ko sva bila na vrhu, naju je nizko preletel helikopter. Spustil se je navzdol, tja v bližino Seehütte. Maja in Živa sta se pritoževali, da je splašil gamse, tako da jih nisva mogla videti še midva.
Sva jih pa zato ugledala le malo naprej, takoj za prvim vršičkom, čisto blizu. Prav nič bojazljivi niso bili. Pod vrhom Preiner Wanda smo našli zakladek, ob vpisovanju v knjigo pa kar obsedeli in pomalicali. Ura je bila že prava. Ko se nam je začela približevati kot roj čebel glasna skupina mladine, sva z Ajdo ušla naprej.
Kam pa, je spraševala Maja. Greva še malo naprej pogledat, je bil odgovor. Živa je sklenila, da bo počasi čas za obrat, nama pa se je še hodilo. Mimo manjšega spominskega križa sva se spustila navzdol do Seehütte, kjer me je Ajda presenetila z izjavo, da bi šla pa še naprej. Morebiti celo do najvišjega vrha Raxalp.
Seveda se nisem branil, že sva hodila. Tablice so kazale le čas do koč, vseeno sva računala, da bi znalo biti do vrha dobri dve uri. Hm, če ne bova hitrejša, bo treba obrniti prej. Zadnjo gondolo je namreč treba ujeti. Hodila sva dobro, Ajda mi je odlično sledila, na številna vprašanja, če bo šlo, pa je samo še priganjala.
Dekle ima moč in vztrajnost, da samo gledaš. Izbrala sva pot, ki je pod stenami peljala mimo Predigtstuhla. Čakal naju je spust na sedlo in nato pri koči Karla-Ludwiga spet vzpon navzgor. Sopihala sva proti vrhu Heukuppe, najvišjemu vrhu, le nekaj metrov sega čez dvatisoč.
Kar verjeti nisva mogla, ko sva pred sabo zagledala stolpič. Časa je bilo še dovolj, do sem sva hodila komaj dobro uro. Slikala sva se, poiskala bližnji zaklad, malo počila, nato pa že stopala nazaj navzdol. Bila sva previdna, pogledi so nama uhajali tudi proti dolini in bližnji cerkvici Raxkircherl.
Vedela sva, da naju na drugi strani sedla čaka še vzpon. Prav nič nisva bila navdušena, toda tako pač je. Ko se je svet spet zravnal, sva zavila še proti Predigtstuhlu in se z njegovega roba previdno zazrla v globino. Dolina je ležala pod nama nekaj sto metrov nižje. Divje.
Spet sva hodila po gorskih travnikih, rož je bilo veliko, zrak je dehtel. Za vrnitev sva si izbrala pot mimo vremenske postaje v kamniti ladji in koče Raxgmoah. Tam sva znova srečala skupino glasne mladine, oni so prišli do sem. Ajda ni bila navdušena za še kakšen vzpon, zato sva stene Lechnermauern pustila za kdaj drugič. Saj se zagotovo še kdaj vrnemo.
Spustila sva se nazaj do Seehütte in po postaji preverjala kje sta Maja in Živa. Po počitku pri koči sta se po spodnji poti počasi vračali proti Ottoschutzhausu. Tudi prav, se pa tam dobimo, je bil dogovor. Pri koči se nisva ustavljala, zagrizla sva v hrib. Pa vzpona ni bilo prav veliko.
Zgolj toliko, da sva lahko od blizu opazovala plezalce v stenah Preiner Wanda, nato pa že zavila na spodnjo pot in se po dolini vračala proti izhodišču. Kar nekaj je bilo sprehajalcev, ki so zgolj prišli na gorski zrak. In se ob tem še malo pretegnili s sprehodom do bližnjih koč. No ja, ne ravno bližnjih.
Nama se je pot nazaj kar vlekla, bilo je vroče, z neba je pripekalo sonce, noge so bile utrujene. Končno sva pred seboj zagledala kočo, Maja in Živa sta tam počivali in na lesenih tablah na steni ugotavljali nemška imena tudi nam domačih živali in rastlin. Seveda je tudi nama počitek godil.
Jaz sem se odločil, da grem še do razgledišča, ki je bilo le dvajset minut vstran. Seveda deklet nisem prepričal. Je bilo le martinčkanje na topli travi več kot prijetno. Do razgledišča na dolino Höllental sem hodil sicer malo manj. Je bil pa razgled res lep.
Še posebej pa je bilo zanimivo, ko sem v bližini našel zakladek, tam za smrekami. Ko so prišli trije planinci, sem se še vpisoval, ko so se obrnili, pa sem ga skrit za smrekami že vračal nazaj. Sem jih pa prav dobro slišal, ko so se glasno čudili, ali sem se v zemljo vdrl. Kaj so si mislili, ko sem končno stopil spet na plano, ne vem, pa tudi nočem vedeti.
Še enkrat sem se ozrl v dolino in na strme in izpostavljene poti, ki iz nje pripeljejo sem gor, nato pa že šibal nazaj. Dekleta so sporočala, da gredo počasi proti gondoli, zato sem si izgovoril še nekaj minut svobode in skočil na že zjutraj ogledani vršiček s križem (Törlkopf). Vzpon je bil izpostavljen, pa nič težaven.
Se je pa z njega lepo videlo na vrata (Törl), ki smo jih obiskali že zjutraj in pa na okno tik pod vrhom. Splezal sem nazaj na travnike, občudoval murke in planike, in že stopal nazaj proti gondoli. Ko sem prišel tja, so dekleta že popila vsaka svojo coca-colo, polizala sladoled in ogledovala spominke.
Malo sem si oddahnil, potem pa smo že šli na gondolo. Pa ne zadnjo, do nje je bila še ena ura. Torej je bil strah, da bi nam časa zmanjkalo, čisto odveč. V dolini smo najprej naredili pozno kosilo, saj so želodčki že kar malo protestirali. Potem pa odpeljali v Reichenau an der Rax, tam naredili postanek v trgovini, in nato peljali proti Gloggnitzu.
Navigaciji se je po soglasni ugotovitvi naju z Majo bledlo. Ni nas namreč hotela za nič na svetu peljati po bližnji poti do Puchberga, trmarila je nekam daleč okoli. Pa se ji nismo pustili. Peljali smo do Neunkirchna, tam bredli nazaj proti Ternitzu in sledili tablam.
Navigaciji sem čez usta nalepil selotejp in potem se za obračanje nismo več zmenili. Ko smo za krajem Sieding zapeljali skozi štiri metre visoka vrata, si je tudi bejba v škatlici oddahnila in sedaj nas je lepo peljala naprej v pravi smeri. Skozi Puchberg pod Schneebergom smo navigirali do parkirišča pri železniški postaji (47.790614 15.912344).
Nobene table in dvoje avtodomov je dajalo slutiti, da ne bo težav. Z enim od avstrijskih avtodomarjev in njegovo boljšo polovico sva prijetno pokramljala, čudil se je, od kod meni koordinate vseh teh krajev. Po večerni neskončni partiji monopolija, ki se po delih vleče že čez ves naš dopust, smo izginili v posteljo.
Vedeli smo, da naslednji dan ne bo tako zgodnjega odhoda, ker pa smo imeli že natisnjene karte, zamude ni smelo biti.
SCHNEEBERG – 28.6.2011 – Pravočasni smo bili. Skozi okno smo opazovali ljudi, predvsem starejše, kako so počasi polnili parkirišče okoli nas, nato pa odhajali proti železniški postaji. Še pravočasno smo jim sledili, na blagajno nam ni bilo treba, saj smo karte natisnili že predhodno, preko interneta.
Razvrstili smo se v dve koloni, prvi vlak je odpeljal dve minuti pred našim. Ker smo bili zgodnji, smo dobili prostor na štirih, dokaj ozkih, stolih skupaj. Salamander oziroma močerad se je premaknil. Naša pot na hrib se je začela. Peljali smo se skozi naselje in nato dokaj strmo navzgor.
Na ekranih smo lahko gledali kako poteka naša pot. Prva postaja je bila pri galeriji Voka, nato še nekajkrat navzgor. Na zadnji postaji pri koči Baumgartner je bil zapovedan petminutni postanek, mogoče je bilo kupiti buhteljne. Nas niso zanimali, Avstrijci pa so kar v vrsti stali.
Pripeljali smo na zgornjo postajo, v bližini Elizabetine cerkvice. Končna postaja. Vzeli smo si minuto za razmislek kam in kako, dekleti sta skočili na igrala. Nato pa smo že zagrizli v breg. Hišni vrh je Waxriegel, enka in same osmice. Vzpona ni prav veliko, široka pot poteka tako levo kot desno okoli njega, če hočeš prav do križa, je zadnji del sprehod po gorskem travniku.
Da je v bližini škatlica, je bilo tako jasno, krajši počitek pa tudi ni nič škodil. Ker smo imeli karte za zadnjo vožnjo navzdol, torej ob pol petih, je bilo časa vsekakor dovolj in hitenje čisto odveč. Z Ajdo sva se vzpela še na sosednji vršiček, morebiti je to Schwarzriegel, vsaj glede na zemljevid bi lahko bil.
Nad kočo Damböck sva našla lep prehod skozi ruševje in tako stopila na pot, ki vodi proti vrhovoma, ki zapirata plato. Kot val se dvigujeta levo najvišji Klosterwappen in desno nekoliko nižji Keiserstein. Na razpotju sva se z Ajdo odločila, da greva najprej na najvišjega, Maja in Živa sta hodili nekoliko zadaj.
Proti vrhu teče jasno vidna pot ob lesenih stebrih, pohodnikov je bilo kar veliko. Miru in samote danes torej ne bo prav veliko. Na vrhu Klosterwappna stoji hiša z vrsto anten, torej oddajnik in pa križ. Prav hitro sva bila na vrhu, zašibala mimo in se spustila navzdol.
Travnato pobočje je zahtevalo nekaj previdnosti, še več pa hoja v bližini luknje, ki je na dnu imela vhod v brezno. Vedela sva, da je v bližini zakladek, navigacija naju je pripeljala do kupa kamenja, na sredi je stal možic. Pa saj ga nihče ni postavil spodaj, sem na glas izrekel misel med brskanjem naokoli.
Ajda je kar pokala od smeha, ko ga je opazila točno tam, kjer bi najmanj pričakoval. Ni nama preostalo drugega, kot da možica podreva, škatlico potegneva ven in nato po vračilu na pravo mesto zgradiva novega. Vzpela sva se nazaj do vrha, Maja in Živa sta tudi že prispeli.
Razgledali smo se, pogledi so nam uhajali na sosednjega Raxa, ki nas je gostil včeraj. Stopili smo do križa in v njegovem zavetju pomalicali. Je kar pihalo. Odločili smo, da se še skupaj slikamo na vrhu, jaz sem nastavil samosprožilec, nato pa…
Ajdi je med plezanjem do križa odneslo kapo, Živi je uspelo zlesti gor šele v drugem poskusu. Kapo je ujela druga planinka, slika pa je še kar uspela. Za vsak slučaj smo naredili še eno, potem pa že stopali po grebenu v smeri Fischerhütte. Jaz sem šel kar mimo do vrha Keiserstaina.
Ker pa deklet za mano ni bilo, sem se vrnil navzdol. Jah, stranišče je bila zanje tu prva zanimivost. Skupaj smo se še enkrat vzpeli do vrha, z Ajdo sva v bližini našla še eno škatlico, potem pa smo že stopali mimo koče navzdol. Na enem od ovinkov je bila še krpa snega. Seveda so bile kepe takoj pripravljene in letele so na vse strani. Pa nismo nič zamerili, so bile na vroč dan prav osvežilne.
Na mestu, kjer naj bi bil še posebej lep pogled v dolino, smo brskali med kamenjem toliko časa, da smo našli majhno škatlico, nato pa že stopali naprej navzdol. Na travnikih pod manjšim vršičkom (na katerega sva z Ajdo seveda tudi zlezla) smo se ulegli na toplo preprogo in martinčkali. Med cvetjem je bila to prava eterična kopel.
Z Ajdo sva spet ušla naprej, pod Waxrieglom prišla na rob stene in tam ugotovila, da bo zakladek nekaj deset metrov nižje, kjer teče ena izmed poti. Na kuclju v bližini Elizabetine cerkvice sva našla še en zakladek, nato pa po ogledu kapelice v bližini še eno mikro škatlico. Cerkvica je bila postavljena v spomin in opomin po atentatu na priljubljeno Sisi.
Dekleti sta legli na zid in uživali. Martinčkanje über alles. Hkrati sta tudi čakali, da se izpraznijo igrala. Jaz pa sem kot po navadi kmalu postal nemiren. Najprej sem šel mimo koče na stezico, ki teče preko pobočja in našel škatlico, do katere me je prej navigacija skušala peljati nekaj deset metrov višje.
Potem pa sem jo ubral navzdol, v smeri koče Baumgartner. Na razgledišču, tik ob progi železnice, sem našel zakladek, nato pa malo tehtal, kaj sedaj. Na koncu sem se odločil in jo ubral še naprej navzdol. Nad kočo je bil namreč še eden. Me je navigacija kar malo sprehajala sem in tja, potem pa sem ga končno našel.
Ravno ko je en salamander s postaje potegnil v breg. Najprej sem se kar ustrašil, pogled na uro pa me je pomiril, do odhoda z gornje postaje je bila še ura časa. Zagrizel sem v breg, sonce je pripekalo, vročina taka, da je kar močno dol teklo. Na razgledišče sem prišel ravno, ko se je vlak, ki sem ga prej gledal na spodnji postaji, vračal. Vmesna vožnja.
Naredil sem posnetek, tik preden je zapeljal v tunel, nato pa hitel naprej navzgor. Dekleta so med mojim sprehodom raziskala igrala, na mizah s kamenčki oblikovala napise in slikice in počivala. Saj so si zaslužila. Pred odhodom vlaka v dolino smo pofirbcali še po prodajalni na postaji, Maja in Ajda pa sta skočili še po rožico za babico. Na koncu sta jih prinesli cel šop. Mislim!
Našli smo dobro mesto, tako da se nam ni bilo treba prav veliko stiskati. Vlak se je začel spuščati, dolina je bila vedno bližje. Postanek pri buhteljnih je bil tudi dolgrede obvezen, potem pa smo že peljali naprej. Na končni postaji smo naredili postanek v prodajalni, kupili še zvonček za babico, nato pa že cmarili kosilo v avtodomu.
Med tem sva z Živo odšla do jezerca pod postajo in tam pri tehtnici našla nekaj zanimivega. Sicer pa so naju najbolj zanimale race in pisane skulpture na jezeru. Vrnila sva se do avtodoma, Živa je šla počivat, jaz pa hitro še do bližnje starinske lokomotive.
Sem kar nekaj časa brskal okoli, pa se nič pametnega ni hotelo prikazati. Zato sem odšel raje na pozno kosilo, potem pa smo po pripravah pred startom, odpeljali v smeri Neunkirchna, tam zavili na avtocesto in na razcepu iskali smer Gradec.
Pa smo že po nekaj deset kilometrih in po obveznem postanku za praznjenje kasete na enem od počivališč, zavili proti Kirchschlagu in der Buckligen Welt. V samem centru najprej ni kazalo najbolje za parkiranje, na koncu pa smo brez težav avtodom postavili na enega od parkirišč pred Sparom (47.501591 16.292747), čisto nasproti kopališča, katerega smo želeli obiskati naslednji dan.
Z Majo sva šla malo raziskat naokoli in ugotovila, da bo ta možnost res še najboljša. Jaz sem se zvečer odpravil tudi do kipa Neptuna sredi vasi, ob potoku, kjer pa je bilo naokoli vse zrito, saj okolico urejajo. Dan je bil dolg in naporen, zato se je večer za nas kmalu zaključil…
KIRCHSCHLAG – 29.6.2011 – Zjutraj sem bil prvi pokonci. Odpravil sem se nad kraj, na izpostavljen pomol, kjer je predvsem farma gosi.
Tam sem našel zakladek, naredil nekaj fotografij gradu na drugi strani, nato pa jo mahnil navzdol. Ko sem prišel do avtodoma, sem zbudil Majo. Šla sva v nakupe, nato pa prestavila avtodom na drugo stran ceste (47.500799 16.292378). Nisva namreč hotela, da bi nas kdo pri Sparu postrani gledal.
Ko je bil bazen končno odprt, smo se napotili do vhoda. Nobene gneče še ni bilo, brez težav smo dobili mesto v senci pod drevesi. Tisti, ki so že bili ob bazenu, so bolj iskali sonce. Martinčki. Bazen bližje nam je bil bolj za relaksacijo, večji plavalni seveda namenjen prav temu. Poleg je bila tudi skakalnica in pa krajši tobogan.
Dopoldan so bile v bazenih še šolske skupine, zato je nekaj gneče bilo. Učili so se plavanja pod nadzorom učiteljev. Mi smo bili sprva kar dolgo raje v senci, čtivo je bilo še kako zanimivo. Potem pa smo šli raziskat tudi bazene, plavali, skakali v vodo in se spustili po toboganu. Nič posebnega, pa vseeno čisto dobro za sprostitev in zaključek naših počitnic.
Ko se je ura nagnila čez poldan, se je okolica bazenov začela polniti. Vedno več je bilo otrok, mamic z dojenčki, mladine. Tudi bazeni so bili vedno bolj polni. V plavalnem se je še dalo narediti nekaj zamahov, drugje je bila pa gneča kar prevelika. Tega smo počasi imeli zadosti, zato smo se počasi odšli stuširat, pospravili smo stvari in odšli do avtodoma.
Odpeljali smo, sledeč navigaciji, do avtoceste, zavili proti Gradcu. Seveda se je vožnja vlekla kot vedno, kilometri na števcu so se le počasi spreminjali. Ustavili smo se na enem izmed počivališč, zgolj tako, na hitro, za zakladek. Potem pa smo že peljali dalje, zdrveli mimo Gradca in poiskali pravo pot do prodajalne z zadevami za zakladolov.
Tistega, kar sem želel, niso imeli, zato sem kupil le enega potovalnega hrošča in že smo peljali nekaj kilometrov nazaj do parkirišča pri Ikei (47.032528 15.423597). Sprehodili smo se skozi trgovino, kupili nekaj malenkosti in nato seveda za konec zavili še po hot doge. Klasika. Od tam smo se odpeljali do meje, na naši strani natočili gorivo in našli še en kešek, potem pa z vožnjo nadaljevali proti domu. Še en lep sončen dan je bil za nami, še en lep dopust.