(15.11.2009)

Megle so se razkadile, celo sonce se je sramežljivo kazalo izza oblakov. Lep dan se je napovedoval. In če časa primanjkuje, se ni za obirati. Vedno je možno ujeti zanimivo doživetje. Sprehod navzgor ali navzdol, levo ali desno. Tudi naprej ali nazaj se da brez težav. V preteklost ali prihodnost. Zlahka, kaj ne.

Torej gremo…v preteklost. V čas, ko so se na skalah mogočno šopirili gradovi, pod njimi pa parodirali vitezi v bleščečih oklepih. Zmaji so ugrabljali čudovite princese in reševali so jih seveda – princi na belih konjih. Cedila sta se mleko in med. Seveda se je sem in tja kakšna zgodba za koga tudi malce slabo končala.

Nekomu je odletela glava, drugi se je pogrel na grmadi, tretji so naredili test za čarovništvo. Glavno, da se je veliko dogajalo. V Kamniku, vsaj med vikendom, ni težko parkirati, tudi prespati bi se nedvomno dalo brez težav. Mi smo avtodom pustili na makadamskem parkirišču takoj za odcepom ceste (N 46.226648 E 14.615334; 380 m) proti Kamniški Bistrici in Gornjemu Gradu.

Prečkamo most nad Nevljico in sledimo cesti proti Tuhinjski dolini nekaj deset metrov. Ko je na naši strani asfaltno igrišče za košarko, na drugi strani ceste opazimo stezico. Markirana pot pelje sprva prav položno navzgor. Vse, dokler ne pridemo pod skale, kjer se zanesljivo skrivajo pravljična bitja.

Tudi če nobenega ne opazimo, čutimo, da so prav tu. Svet je pač tak, da prav drami domišljijo. Pot strmo zaštrika navzgor, nekaj malega previdnosti ni odveč, pobočja po katerih teče steza, so kar strma. Nad skalami hodimo po gozdu, pot postane nezahtevna.

Če seveda gozdarji niso ravno tu podrli vse, kar štrli v višino več kot meter. V tem primeru se pač plezanju čez drevje, iskanju najboljših prehodov in vsaj malo nerganju, ne moremo izogniti. Pri tablici, ki vabi do gradu v desetih minutah, se lahko pustimo zapeljati. Še lepše pa bo, če gremo kar naravnost, mimo tablice Naravoslovne učne poti.

Markacij ni več, steza pa je dobro vidna. Dvakrat prečimo kolovoz, pa smo že pri poteh, ki na Veliko Špico vodijo iz sedla pod gradom. Katerikoli poti sledimo, vse pridejo prav. Mogoče je še najbolje navzgor po najbolj direktni. Tako, da se na vrhu (660 m, štirideset minut) pofočkamo, malo nižje vpišemo v knjigo.

Potem pa stopimo previdno ob robu levo do razgledišča. Da je kaj videti, verjetno ni treba posebej razlagati. Levo je Stari grad, pod nami Kamnik, malo naprej na gričku sv. Ana, pa Šenturška gora. Če le ni preveč mrča, se lepo vidijo Julijci. Klopce kar kličejo po oddihu. Koliko časa si bomo vzeli, je povsem odvisno od nas.

Toda roko na srce. Največkrat moramo naprej ravno zato, ker se nam nekam mudi. Čas nas že v otroštvu zapre v svojo ječo in ne spusti več. S tem se nekako sprijaznimo. Kar je še posebej žalostno. Za spust je konec koncev prav vseeno katero pot izberemo. Le toliko pazimo, da se ne ponavljamo. Ni nobene potrebe za to.

Ko pridemo na cesto, ji sledimo do Starega gradu (585 m, iz Velike Špice deset minut). Spet se ponovijo pogledi, ki smo jih uživali že malo prej. Pa ne le to. Sedaj vidimo tudi Veliko Planino in Kamniške Alpe. Torej razlog, da se spet vsaj na kratko ustavimo. Na kratko? Jah, čas smo že malo obirali, se ne bomo ponavljali.

Navzdol gremo skozi grajska vrata. Steza je odlično vidna. Bolje rečeno steze. Grad je res priljubljen cilj in marsikatera noga je zavila malo po svoje. Tako sedaj po pobočju teče vrsta uhojenih zapeljivk, ki se ločujejo in združujejo. In pridejo – prav. Tako, da naj nas ne skrbi. Nekaj minut pod vrhom gremo čez nenavaden park.

Na začetku je bilo tu na manjšem potočku nekaj mlinčkov. Ravno prav, da so navdušili otroke. Potem pa si je nekdo to vzel za svoj vrtiček in danes je vse že, milo rečeno, kičasto. Sneguljčica in skoraj dvakrat sedem palčkov, sladki napisi, listje pometeno, kot bi bil v dnevni sobi.

Saj veste, kako smo včasih rekli – vsako tele… Štrikamo, dokler nas steza ne odloži na cesti. Gremo levo do križišča, prečimo cesto in se po pločniku vrnemo do avtodoma (pol ure iz Starega gradu). Ali pač zavijemo v Kamnik in se sprehodimo po mestu. Marsikaj je za videti, tako da nam zaradi podaljšanja sprehoda zagotovo ne bo žal.

Le kdo bo torej odločil kam usmeriti naš korak? Se ve…