ODHOD PROTI ITALIJI – 25.12.2009 – Božični dan smo tradicionalno preživeli doma. Popoldan smo obiskali še sorodnike, skočili v savno, potem pa pripravili še zadnje stvari, potrebne za pot. Deževni večer je bil, ko smo pomahali babici in se odpeljali proti Sežani.

Avtocesta je bila dolgočasna, punci sta zaspali. Parkirali smo pri Tušu in kmalu sva tudi midva z Majo utonila v spanec.

VERONA – 26.12.2009 – Jutro nas je ujelo na avtocesti. Natočil sem gorivo in že smo križarili po Italiji proti Veroni. Punci sta malo zehali, potem pa jima je Maja le dovolila pogledati risanko.

Winxice so piskale in cvilile skoraj do centra Verone. Tam smo v prepletu cest malo zašli, pa s pomočjo navigacije po stranskih ulicah skoraj brez zamude uspešno pripeljali do počivališča za avtodome (Via Gianattilio Dalla Bona, N45.434425 E10.977882, tri evre samo oskrba, pet evrov štiri ure in deset evrov 24 ur z vključeno oskrbo).

Parkirali smo na prosto mesto, zagrabili fotoaparate in kamero (hm…) in že iskali najboljšo pot proti Areni. Ko smo prišli mimo Porta Palio, nekdanjih vrat v mestnem obzidju, bi šel jaz naravnost, Maja pa desno. Seveda se je desna možnost izkazala za ovinek, a kaj bi tečnaril.

Smo šli pač bolj za nosom in upali, da je smer prava. V parku Pradaval so bronasti delfinčki skakali po fontani, ob korzu Porta Nuova pa je stal McDonalds. Takoj je bilo jasno, da se bomo v to veronsko znamenitost danes še vrnili.

Lapidarij Maffeiano smo si ogledali le iz vhoda, bolj se nam je mudilo na trg Bra, na katerem stoji Arena. Pred njo sta dva vojščaka, ki sta z nekakšnim časovnim strojem priletela iz časov okoli Kristusa, planila na nas in ugrabila punci. Na srečo sta se le malo repenčila, potem pa že iztegovala roko, kot da prosita za vbogajme.

Rimski amfiteater iz prvega stoletja našega štetja je nekoč lahko sprejel 20.000 ljudi. To rahlo megleno soboto, nas je bilo v njem morebiti sto in prav res se je zdel prazen. Obhodili smo ga po gornjem robu in pod seboj opazovali trg, pisane hiše ob njem ter drsalce, ki so na ledeni ploskvi izvajali piruete.

No ja, vsaj iz višine je bilo kriljenje z rokami in lovljenje ravnotežja še najbolj podobno temu. Odličen razgled je bil tudi na zvezdo, skulpturo, ki z roba arene trešči na trg spodaj. Nekaj časa smo bili divji zavojevalci, nekaj časa operni pevci, ves čas pa presneto firbčni.

Pretaknili smo prostore pod tribunami, ugotovili, da so v veliko kamnitih sedežih fosili školjk. Nekateri so bili prav ogromni. Še skupinska slika na balkončku in že smo odkorakali nazaj na trg. Punci sta skušali splezati čim višje na zvezdo, potem pa mi je kapnilo, da bi znala tod okoli nekoč hoditi Julija.

Tu nekje se je skrivala za robovi mestnih hiš in pogledovala proti Romeu, ki je paradiral gor in dol pred amfiteatrom. Spet smo križarili po mestnih ulicah, smer ujeli že iz navade bolj na približno in mimo cerkve San Fermo prišli do ulice Via Leoni.

Ozke sprehajalne ulice, polne ostankov iz preteklosti so značilne za stari center Verone. Zato je še najbolje, da si vzameš čas in se po njih sprehodiš kar peš. Na ulici Cappello ni bilo moč zgrešiti obokanega prehoda, ki vodi do Casa di Giulietta.

Hiša ima pripraven balkonček, na katerega naj bi nekoč plezal Romeo, da bi svoji dragi ukradel poljub. Seveda kmalu ugotoviš, da bi Romeo moral po mestu šibati z lojtro, ali pa je bila Julija cirkuška artistka na trapezu, navajena viseti obešena za noge, kot posmehljivo pripominja vodniček.

Med tem, ko sem ob prodajalni spominkov uvidel, da za ljubitelja muzejev in drugih mestnih znamenitosti pride prav mestna kartica, sta Maja in Ajda ujeli vrsto za slikanje pred bronastim kipom Julije. Menda jo je za srečo potrebno zagrabiti za desno joško, kar vsi tudi vestno počnejo. Se dobro vidi.

Še dobro, da je Romeo že mrtev, čeprav se po moje kar konkretno obrača v grobu. Spet smo se prerinili med gnečo pod obokom, povsem pokracanim in polepljenim z ljubezenskimi sporočilci. Bog pomagaj tistim, ki mislijo, da jim bo že en post-it listek na nekem umazanem zidu v Veroni prinesel srečo v ljubezni.

Šli smo čez Piazzo Erbe, živahno mestno središče in ujeli smer proti cerkvi Sv. Anastazije. V tej največji veronski cerkvi smo kupili kombinirano kartico za štiri najpomembnejše mestne cerkve in se sprehodili po prvi. Čudoviti oboki, zanimive freske in kipi so nas kar navdušili.

Predvsem pa smo tu ujeli nekaj miru, ki ga na prepolnih mestnih ulicah ni bilo najti. Ajdo, ki doma klavirja videti ne more, je cerkev tako navdušila, da bi najraje zaigrala kar na cerkvene orgle. Do katedrale – Duomo, ni bilo daleč. Na poti smo srečali Nemca, ki smo ju spoznali na postajališču.

Presneti Italijani, sta se pridušala. Vsako malenkost ti zaračunajo. Sem se kar strinjal, da že malo pretiravajo. V stolnici je odmevala tiha orgelska glasba, slike pa so govorile same zase. Še posebej smo se ustavili ob znamenitem Tizianovem vnebovzetju.

Postali smo pred cerkvijo, kjer so v obok nad vhod postavili nekakšne jaslice, nato pa korakali nazaj proti trgu Erbe. Tu se je gneča še bolj zgostila, krošnjarji so vneto prodajali svojo robo, mi pa smo šli le mimo. Nas raznorazni kič ni premamil.

Tudi pri Juliji je bila gneča še vedno velika, ravnokar se je nek turist obesil za slovito joško. Fuj in fej, gremo dalje. Tišino in mir smo našli v cerkvi San Fermo, kjer je na lesenem stropu naslikanih okoli 400 svetnikov. Presneto, še to nisem vedel, da jih je toliko.

Pogledali smo si tudi slike na stenah, potem pa kar hitro pobrali šila in kopita nazaj proti Areni. Prebivalci vasice ob Gardskem jezeru so na robu trga Bra kuhali polento z domačim olivnim oljem in ponujali vino. Pa je bila gneča prevelika, polenta pa še daleč od tega, da bo kuhana.

Zato smo jo mahnili kar naprej po via Roma. Pred reko Adige ali Nadiža po naše, smo se sprehodili skozi grad Castelvecchio in si reko in mesto ob njej ogledali iz znamenitega srednjeveškega mostu Scaligeri. Sprehajalna pot ob reki je bila žal zaradi adaptacije zaprta.

Zato smo morali kar ob cesti proti cerkvi San Zeno Maggiore. Je ena največjih mestnih znamenitosti in velja za najlepšo romansko cerkev v severni Italiji. In res je ne gre zamuditi. Vhod je na levi strani, ob samostanskem križnem hodniku.

Glavna cerkvena vrata so namreč zaprta, na notranji strani so razstavljena stara vrata z 48 bronastimi paneli. Scene iz biblije in življenja svetega Zena nas niso pustile ravnodušne. Pod glavnim oltarjem je kripta, nad njim pa čudovit strop.

Slike, krstilnici, kip sv. Zena, oko kar ne ve, kje bi se ustavilo. Ko se je ura že zelo približala zapiranju, smo se poslovili od notranjosti in postali na trgu pred cerkvijo. Punci sta se zvirali na levih, ki stražita cerkvena vrata, vse nas je navdušila tudi božična jelka sredi trga s stotinami majhnih lučk.

Ob mestnem obzidju, ki je bil dober kažipot, smo se vračali proti avtodomu, naredili večerjo, po njej pa še enkrat pozdravili nove znance iz Nemčije. Onadva sta imela dneva zadosti, mi pa smo se odpravili nazaj proti trgu Bra. Hoteli smo videti mesto osvetljeno z lučkami. In ni nam bilo žal.

Stavbe okoli trga so bile osvetljene tako, da se je barva stalno spreminjala, bela zvezda je še vedno padala na trg, drsališče je dajalo vsemu še dodaten čar. Zapeljala nas je ulica Mazzini, sprehajalna pot številnih meščanov, ki so v še odprtih trgovinah iskali darila. Spodnje perilo, krzno, dragulji, ure, torbice znanih imen.

Nad nami pa z lučkami ozaljšano nebo. Kar dolgo smo hodili do trga Erbe, čudovito okrašenega tako, da si imel občutek, da na trg pada modri dež. Zavili smo še na trg Signori, nato pa korakali nazaj. Najprej smo iskali ulice, ki so nam bile še neznane, potem pa le končali na ulici Mazzini.

Šli smo čez trg Bra in do McDonaldsa. Tega seveda nismo smeli spustiti, le kaj bi punci brez igračk iz Happy Meala. Ob vračanju proti avtodomu je bilo potrebne kar nekaj previdnosti, Italijani vozijo kot norci. Ajdo sem komaj ustavil, saj je en njihov kamikaza letel kot sneta sekira.

Otrok sredi prehoda za pešce mu je bil eno figo mar, malo je zavrl, pa spet pospešil. Nekaj je mahal, pa sem mu še jaz nazaj. Kreten. Malo naprej nismo vedeli ali dekle vleče pijanega fanta nekam v tri krasne ali on njo v avto. Uf, zvečer pa tu res dogaja. To ni bilo za nas, hitro smo jo mahnili nazaj do avtodoma. Spat.

GARDALAND – 27.12.2009 – Zjutraj vstajanje ni bilo pretirano zgodnje, pozajtrkovali smo, spraznil sem kaseto, plačal parkirišče, potem pa smo že šibali proti Gardalandu. V krožišču pred vrati Palio, je Maja hotela, da peljem za smerokazi, jaz pa sem bolj verjel navigaciji.

Seveda sem kmalu ugotovil, da izbira najkrajše poti med nastavitvami ni bila najboljša. Nekaj čudnih bližnjic me je malo streznilo. No, končno smo ujeli pravo smer in na parkirišču pred zabaviščnim parkom ugotavljali, da kakšne hude gneče ne bo (N45.4534115 E10.7162833, pet evrov, parkirišče, brez oskrbe, prenočiti ni možno).

Punci sta se slikali z junaki Ledene dobe, nato pa smo pohiteli na Mammuta, se z divjim vlakcem popeljali dvakrat. Kljub temu, da se je december že kar konkretno nagnil v drugo polovico, nas ni prav nič zeblo. Dan je bil lep, celo sonce se je malo kazalo.

Pri Ramzesu smo ugotovili, da smo že malo iz vaje. Enkrat je bilo treba iti na Magic Mountain, večkrat pa moja glava ni dopustila. Danes je bila nekam težka in nisem bil edini. Časovno potovanje, podvodne gusarske dogodivščine in čarovniška predstava Magic Winter v velikem gledališču nas niso tako ogrele, kot posedanje ob ognju na zimskem sončku.

Maja je odšla v avtodom pripravit nekaj malenkosti za kosilo, s puncama pa smo pri Ramzesu nastreljali rekordnih 11110 točk. Ko smo šli h karuselu, sta punci dobili še vsaka snežinko na lice. S konjičkov sta skočili naravnost Maji v naročje.

Ta nas je razveselila s hot-dogi. Ravno prav smo se okrepčali za predstavo na ledu. Drsalci, oblečeni v škrate, Božičke, snežne kraljice, so se vrteli, uganjali norčije in predvsem odlično drsali. Spet smo šli na vožnjo z gusarji, v kino, na spust z zračnico in nato še na Božično predstavo v veliko gledališče.

Za zaključek dneva smo šli še dvakrat na Mammuta, punce tudi na Ikarusa, potem pa je bila ura šest in dan se je zaključil. Prestavili smo se na parkirišče nad jezerom (N45.4535433 E10.7037367, brezplačno, brez oskrbe), si po večerji skupaj pogledali film Planet 51, nato pa je bil seveda že kar zadnji čas za spanje.

GARDALAND IN POT DOMOV – 28.12.2009 – Zjutraj, komaj sva z Majo dobro zlezla iz postelje, nas je presenetil plin. Ga je zmanjkalo.

Pri Trumi rdeča lučka, hladilnik pk,pk,pk,pk… Najprej sem se jezil, saj sem mislil, da so mi podtaknili mešanico in je ob nočni temperaturi pod lediščem butan »zmrznil«. Ko pa sem plinski bombi končno stehtal, je bilo jasno. Obe bombi prazni.

Zakaj se ni rdeča lučka na panelu prižgala, preden je začel Duo comfort jemati iz druge bombe, mi ni bilo jasno. Če smo prej še malo cincali, ali bi ob kaj kilavi vremenski napovedi ostali še v torek in naredili izlet ob jezeru, je bila odločitev brez plina toliko lažja.

Ob devetih smo se zapeljali do vhoda na parkirišče pred Gardalandom, pa so ga odprli šele kakšnih petnajst minut kasneje. Do takrat smo počakali ob krožišču in opazovali Italijane, ki so se v avtodomih pred vhodom počasi zbujali. Gneče danes res ni bilo, čakanja pred posameznimi atrakcijami praktično tudi ne.

Za uvod sta se šli punci spustit po drči z zračnicami, na Ramzesu smo se dobro odrezali, dvakrat smo si svet ogledovali od zgoraj navzdol na čarobni gori, se z gusarsko ladjico popeljali po Corsariju, si ogledali predstavo na ledu.

Punce so se v čarobni hiši smejale, ko je mamica poleg njih panično držala otroka, da ne bi padel na glavo, ne vedoč, da se vrti soba in ne ona. Ko smo bili že v otroškem delu, smo šli še na nekaj neadrenalinskih atrakcij, punce pa še na Ikarusa. Meni vrtenje še vedno ne sede.

Leteči krožnik nam je ponudil lep pogled na park in Gardsko jezero, na poti proti prodajalni kebaba je bil seveda prosti pad, na Ramzesu smo spet postavljali rekorde (12600), šli na čarobno goro in na Magic winter show. Ko se je znočilo, smo si pogledali sprevod snežakov, snežink, z lučkami okrašenih vozil.

Med tem, ko je Maja pripravljala vse za pot domov, sem šel s puncama še enkrat na Mammuta. Ura je bila dvajset minut čez šest, ko smo se izvili iz parkirišča in iskali najboljšo pot do avtoceste. Čakalo nas je nekaj ur sive ceste, čisto nič zanimivega se ni dogajalo.

Pri Benetkah je malo porosil dež, v Sežani pa se je kar krepko ulilo. Natočili smo gorivo in po tradiciji naredili krajši postanek na Lomu. Potem pa smo bili že doma. Malo žalostni, ker nam je en dan tako spolzel iz rok. Po drugi strani pa smo bili prepričani, da bo še vrsta priložnosti…