Mesečni arhiv: januar 2009

Peč

(31.1.2009)

Peč (Tromeja) oziroma Ofen (Dreiländereck) oziroma Monte Forno bi bila dejansko precej nezanimiva za turne smučarje, če ne bi v zgornjem, bolj strmem delu poseka omogočala zanimivo, ravno prav strmo vijuganje.

Jutro na parkirišču

Jutro na parkirišču

Izhodišče je lahko vas Rateče (865 m), sploh če je cesta, ki pelje proti Peči, zasnežena. Lahko pa si za izhodišče izbereš tudi mejo. Čeprav pri Kompas shopu (nekdanji Duty free) piše, da je parkirišče le za stranke, je verjetnost, da bo kdo grdo gledal tam parkirani avtodom majhna (N46.4972809 E13.7039977). Pa saj, če kupiš zwei eier überraschung si tudi stranka, kajneda.

Pobočja ob meji

Pobočja ob meji

Smuči je možno nadeti takoj na robu parkirišča, v smeri Italije. Od tam jo mahnemo navzgor kar naravnost, mimo lesene kolibe in potem počasi bolj desno. Ujeti je namreč potrebno cesto, najkasneje pred zadnjimi hiškami. Od tam naprej je cesta tudi pozimi zasnežena, saj se po njej ljudje radi sankajo.

Aleš na cesti

Aleš na cesti

Cesti sledimo do mesta, kjer zavije desno proti planinskemu domu. Mi gremo levo in ob tablah zavijemo v gozd. Po nekaj minutah hoje (če pred nami ni sledi, so nam lahko smerokaz kar letne markacije), pridemo do poseke. Sedaj se lahko vzpenjamo po njej, precej lažje in bolj elegantno pa je slediti letni poti.

Poseka in vrh

Poseka in vrh

Ta gre deloma po gozdu, občasno pa pokuka tudi na poseko. Ravno toliko, da je možno vreči pogled proti Tamarju in goram v okolici. Seveda, če nismo potopljeni v oblačno morje. Potem so razgledi omejeni, a vseeno zanimivi. V svoji posebnosti. Ko pridihamo do televizijskega oddajnika in hiške poleg, smo že skoraj na vrhu (do sem dve uri, 1508 m).

Monte Coppa (Kopa)

Monte Coppa (Kopa)

Le še mimo znamenja treh narodov stopimo do vrha nad končno postajo sidra. Do sem namreč pripeljejo tudi žičniške naprave smučišča Dreiländereck. Potem pa navzdol. Bolj ali manj po smeri pristopa, le smuka v gornjem delu poteka po poseki. Če seveda sneg ni pomrznjen. Potem je včasih bolje iskati pršič na gozdnih čistinah.

Vrh

Vrh

Na vsak način je smuka za vriskat. Saj pač vlečeš čisto svojo sled. Edinstveno. Ko se čez gozdni del pod poseko spet prebijemo do ceste, ni druge, kot da ji sledimo. Lahko povsem do Rateč. Še boljše pa je, če opazujemo desno stran ceste. Ko jo namreč prečka električna napeljava, zavijemo desno in smučamo pod električnim vodnikom najprej bolj strmo navzdol (na dnu strmine pobočje preseka žičnata ograja, zato pozor, da smuči ne zaidejo podnjo), nato pa prečimo pobočja dokler pod seboj ne zagledamo ceste.

Aleš je prismučal iz gozda

Aleš je prismučal iz gozda

Na primernem mestu zavijemo nanjo in ji sledimo do prvih hiš. Takoj za njimi zavijemo desno in po pobočjih vijugamo navzdol do izhodišča (v ne najboljših razmerah tri četrt ure).

Sv. Miklavž na Gori

(25.1.2009)

Človek je vedno nekako v dilemi, ko se odloča med hojo na kakšen kucelj in brezdelnim ležanjem v toplem bazenu. Oboje je prijetno in bolj ali manj koristno. In če smo avtodomarji ljudje, ki naj bi življenje zajemali z veliko žlico, zakaj ne bi tega naredili tudi ob takšni dilemi. En dan pregrevanja teles ob sveže zasneženi okolici in drugi dan prav prijeten, ne pretirano naporen sprehod na bližnji hribček. Odlična ideja. Zakaj pa ne?

Izhodišče so terme Snovik

Izhodišče so terme Snovik

Izhodišče za Sv. Miklavža je Snovik v Tuhinjski dolini. Parkirišče ob samih termah ali pač na drugi strani ceste, sta primerna za parkiranje in tudi mirno spanje (N46.2269119 E14.7042316). Prav pred mostičkom, ki čez potok zavije do term (470 m) je tablica, ki obeta dva cilja. Do sv. Miklavža naj bi bila ura in pol, do Prevale še dve uri več. Pot je dobro markirana in ji zlahka sledimo.

Pri kapelici v Snoviku zavijemo desno

Pri kapelici v vasi Snovik zavijemo desno

Sprva po cesti do vasi Snovik, tam pa desno na kolovoz, ki pripelje na travnik nad vasjo. Če smo v dvomu, kam naprej, poglejmo naokoli, markacij je res zadosti. Zavijemo pač malo levo in nato ujamemo kolovoz, kateremu sledimo najprej po gozdu, nato pa bolj odprtem svetu proti vasi Hruševka.

Pot proti Hruševki

Pot proti Hruševki

Odpre se nam že razgled na naš cilj, ki je naravnost pred nami. Iz gozda na vrhu izrazitega hriba štrli le zvonik. A brez strahu, vrh je zelo razgleden. Zimska pot, ko je snega bolj ali manj le še za vzorec je prav rada blatna. In na nekaterih mestih tudi zmrznjena. Zato previdno!

Hruševka

Hruševka

Ko se spustimo v Hruševko, nas na cesti preseneti, da markacij zmanjka. Pa nič strahu, zavijemo po cesti navzdol in že po nekaj metrih jih spet zagledamo. Zavijemo med hišami levo in se najprej malo spustimo, potem pa po cesti stopamo dokler nas smerokaz, malo pred kmetijo, ne usmeri desno.

Strma pot pod vrhom

Strma pot pod vrhom

Stezi sledimo proti Gradišču v Tuhinju, vendar še pred njim zavijemo levo in kmalu na desni opazimo stopničke in stezo. Kar strmo postane pobočje, če je sneg ali celo led na poti, torej še posebej previdno. Stezi ni težko slediti, le vrha kar noče in noče biti. Ko otroci že kar malo obupujejo, se svet le začne odpirati.

Sv. Miklavž

Mimo "skreta" na vrh

In ko tudi mi res že kar dobro sopihamo, nas pot pripelje do – cerkve? Jok, do skreta. Mimo stranišča in pipe z deževnico pa res pridemo do mežnarije in malo višje cerkve z ločenim zvonikom (749 m). Lahko imamo poti dosti, ali pa se vzpnemo še nekaj metrov višje do oddajnika.

Sv. Miklavž

Sv. Miklavž

Tam bo res najvišja točka, po zemljevidu 770 metrov visoko. In do sem rabimo uro in pol? Pa kaj še… Ob povsem zmerni hoji, smo za pot porabili uro in četrt. Da bi šli dalje nam ni dišalo. Toploto, ki smo jo akumulirali prejšnji dan, je odpihnil kar močan in mrzel veter. Še nekaj snežink je prinesel.

Ko oko poboža griče v daljavi

Ko oko poboža griče v daljavi

Počitek in malica. Ter pogled naokoli. Pobožal je gričevnato pokrajino. Tudi na tako turoben dan je bilo kaj videti! Potem pa nazaj. Po isti poti, le dve bližnjici čez travnik smo ubrali. Morebiti sta ravno ti skrajšali pot iz obljubljene ure in petnajst minut na slabo uro…

Bližnjica preko travnika

Bližnjica preko travnika

Turnosmučarski slovarček

Bolj hecno razumevanje turno smučarske terminologije

Ker se bo turno smučarska sezona v kratkem spet pričela, je zadnji čas, da svoj lonček pristavimo tudi tisti, ki se s turnim smučanjem ukvarjamo bolj teoretično. Moj prispevek k razvoju turno smučarske znanosti pričenjam s hipotezo, da je z množičnim navalom zelencev na bele strmine prišlo do vdora vrste nestrokovnih izrazov v turno smučarsko terminologijo.

"Rana ura, zlata ura..."

Včasih so rekli - rana ura, zlata ura

Nekateri od teh izrazov so se celo »prijeli« in pričeli nekritično uporabljati, spet drugi so s prvimi zvončki odšli v večno pomlad. Ker menim, da je potrebno reči bobu bob ali kot pravimo v planinstvu klinu klin, sem se odločil za znanstveno analizo uporabljanih izrazov, ki bodo verjetno služili tudi mlajšim rodovom v nadaljnjo blagohotno uporabo.

Seveda je bolj točno - rana ura, slovenskih fantov grob...

Seveda je bolj točno - rana ura, slovenskih fantov grob...

Slovar seveda ni zaključena celota in verjamem, da bo kdo z veseljem še kaj dodal, poleg tega tokrat zaradi omejenega prostora obravnavamo le troje zanimivih področij – opremo, smučarske sloge ter vrste snega. Morebiti se bo nekoč nekdo s podobnim pristopom lotil tudi drugih področij planinske (in gorniške, da ne bo zamere) znanosti.

A kaj, ko tako kičastih vzhodov enostavno ne smeš spustiti

A kaj, ko tako kičastih vzhodov enostavno ne smeš spustiti

Slovar je razdeljen tako, da je razumljiv vsakemu laiku in ne potrebuje dodatnih pojasnil. Vsebuje le izraze, katerih pomen se je izkristaliziral v dolgih letih uporabe.

OPREMA:

Mrhovinarji čakajo...

Mrhovinarji čakajo...

SMUČI – Po mnenju nekaterih celo najpomembnejši del opreme turnega smučarja. Dvoje lesenih dilc, za lažje premagovanje skal na poti, spredaj zakrivljenih navzgor. Na zgornjem delu se jih bolj ali manj uspešno drži okovje. Spodaj imajo raznobarvno maso, katere namen ni povsem jasen.

Smuči imajo eno veliko slabost - predolge so in zato nerodne...

Smuči imajo eno veliko slabost - predolge so in zato nerodne...

Najverjetneje je namenjen zaščiti smuči pri transportu od tovarne do prodajalne. Vsekakor si vsak pravi turni smučar dokaj uspešno prizadeva, da bi se nadležnosti na spodnji strani čimprej znebil. Podobno je tudi z robniki smuči, ki so jako nevarni za floro in favno na poti turnega smučarja. Zato jih je treba čim preje otopiti ali po možnosti celo odtrgati. Nekateri se po strmini spuščajo tudi z doma malce obdelanim plohom, ki ga slovesno imenujejo bord ali še ne povsem odraslimi smučmi – bigfutkami.

Zato so bile izumljene razstavljive...

Zato so bile izumljene razstavljive...

TURNO OKOVJE – Zanimive naprave na smučeh, ki smučarju ponavadi ob najmanj primernih trenutkih demonstrirajo svojo samozaščitno naravo: izmet navzgor, levo ali desno, ob slabi pritrditvi pa so možne tudi druge kombinacije. Okovje je kompaktno, a vseeno polno drobnih detajlov, ki po vratolomnih prekopicevanjih nudijo poseben užitek (imenovan tudi puzzle efekt) ob njihovem iskanju daleč naokoli in ponovnem – ponavadi neuspešnem – sestavljanju.

Šibkejši popusti...

Šibkejši popusti...

TURNI ČEVLJI (da malce jezimo lektorje – PANCERJI!) – so dvoživke od katerih se pričakuje, da bodo povsod uživale. Na spodnji strani se jih ponavadi drži bolj ali manj obrabljen podplat, ki naj bi omogočal (ne)varno hojo. Potrebno je poudariti, da iz do sedaj še ne povsem raziskanega vzroka, na notranji strani puščajo na koži smučarja posledice, ki jim pravimo tudi žulji.

Turni čevlji najbolje izgledajo na lepo depiliranih nogah...

Turni čevlji najbolje izgledajo na lepo depiliranih nogah...

PALICE – Potrebna opora ob smučanju. Izvedbe so različne. Izredno primerne in tudi cenovno ugodne so leskove veje, včasih si lahko pomagamo tudi z različnimi krepelci, ki jih najdemo ob poti. Opozorimo pa naj, da njihova trdnost ni vedno v skladu z vsemi narodnimi in mednarodnimi standardi. Poleg omenjenega lahko sem in tja najdemo tudi razne kovinske izvedbe. Te so zelo primerne če nas ujame nevihta, saj močno privlačijo strelo in jih lahko uporabimo za strelovod.

Palice je zaradi navarnosti udara strele najbolje držati čim dlje od telesa!

Palice je zaradi navarnosti udara strele najbolje držati čim dlje od telesa!

Vedno bolj pogoste so tudi raztegljive palice. So zelo praktične. Če izgubimo en del, lahko preostala dva dela še vedno raztegnemo na primerno dolžino. Iz bogatih izkušenj uporabnikov naj povzamemo, da je k tem palicam nujna tudi dodatna oprema – lepilni trak in več vrvi. Tako nam včasih uspe palico zvezati in zlepiti skupaj, da omogoča dejansko uporabo.

Oprema včasih kje tudi obleži...ponavadi ne daleč od smučarja...

Oprema včasih kje tudi obleži...ponavadi ne daleč od smučarja...

PSI – Dvoje podivjanih živali, ki se medsebojno spoprimejo in jih v mrzlih jutrih lahko ločimo brez večjih poškodb le s pomočjo krpanovsko močnega znanca. Ko jih pravilno namestimo na smuči postanejo praviloma izjemno krotki in se ne zagrizejo v nič več. Včasih pobegnejo in se moramo vračati ponje.

Na turnem smučanju nas čakajo raznorazne nevarnosti...

ŽOLNA ALI PIPS – Zelo pomembna turno smučarska priprava, namenjena uničevanju mrčesa. Omenimo naj, da je žolna seveda bolj ekološko neoporečna, pips pa nedvomno bolj učinkovit za lokalno uporabo (npr. pod pazduho). Nekateri navajajo tudi njen pomen pri reševanju izpod plazov, vendar ta funkcija še ni zadosti raziskana.

Smučar z nameščeno elektronsko napravo za odganjanje muh ali PIPS-om

Smučar z nameščeno elektronsko napravo za odganjanje muh ali PIPS-om

NAHRBTNIK (spet kost za lektorje ali bogobvaruj celo za kakšen klin – RUKZAK) – samomučilna naprava, ki jo, odvisno od sadomazohističnih teženj posameznika, ta bolj ali manj napolni z vrsto ponavadi povsem nepotrebnih zadevščin. Se pa včasih med vso šaro najde tudi kakšna koristna zadeva – npr. hrana (ne smejo manjkati ribice v konzervi in domača klobasa) ter pijača (tu je stvar že bolj prepuščena domišljiji, kakšno primerno grelno sredstvo pa je pač obvezno).

Včasih je nahrbtnik v veliko napoto...

Včasih je nahrbtnik v veliko napoto...

Ob tem naj le opozorimo, da nekateri že omenjene grelne pripomočke rahlo napačno označujejo tudi kot prvo pomoč. Ta sicer res lahko vsebuje tudi alkohol, a v malce bolj čisti in tako žal ne preveč pitni obliki.

Pohitite, na vrhu menda pir talajo...

Pohitite, na vrhu menda pir talajo...

CEPIN IN DEREZE – Dvoje zelo nevarnih pripomočkov z vrsto ostrih izrastkov. Čakamo še na navodilo Ministrstva za notranje zadeve glede njune uvrstitve med hladno orožje po Zakonu o orožju. Razmišlja se celo, da bi vsak imetnik moral opraviti izpit iz poznavanja orožja, zdravniški pregled s posebnim potrdilom psihiatra itd.

Ponavadi tudi brez derez in cepina ne bi prav daleč padel...

Ponavadi tudi brez derez in cepina ne bi prav daleč padel...

Pripomočka sta še posebej nevarna za samopoškodbe ali vsaj razparanje (po možnosti tujih) kvalitetnih hlač. Slednja zadeva se glede na poznane primere zna končati v primeru udeležbe nasprotnih spolov zelo neprimerno – ne v bolnici ali pred sodnikom, temveč kar pred matičarjem. To še dodatno kaže na izjemno nevarnost priprav in nujnost, da se uporaba strogo omeji in spravi pod ustrezen nadzor.

Precej modna turnosmučarska oprema

Precej modna turnosmučarska oprema

MODNI DODATKI – Naj mi bo oproščeno, toda zaradi popolnosti podane informacije naj navedemo natolcevanja, da so za množičen razmah tovrstnih zadev krivi nesrečniki, ki se na izhodiščih ponosno postavijo poleg zloščenega lepotca z oznako LJ na registrski tablici.

Turnosmučarska modna revija je vedno dobro obiskana!

Turnosmučarska modna revija je vedno dobro obiskana!

Mi tem zlohotnim obtoževanjem (javno seveda) ne moremo slediti. Modni dodatki so predvsem oprema, ki je tako nova, da niti v tovarnah še ne vedo, da jo delajo. Mednje pa uvrščamo tudi predmete, katerih uporabnost še ni povsem raziskana, nas pa odločen nastop njihovih lastnikov prepričuje, da so neobhodno potrebni.

Uradni fotograf mora za dobro fotografijo včasih zavzeti tudi nenavadne poze

Uradni fotograf mora za dobro fotografijo včasih zavzeti tudi nenavadne poze

FOTOAPARAT – Nujni del opreme. Z njim beležimo bolj ali manj uspešne smučarske poskuse sotrpinov. Lahko nam služi tudi kot sredstvo za zbiranje dokaznega materiala za uveljavljanje odškodninske odgovornosti od pravega povzročitelja strmih in bolj ali manj zasneženih pobočij.

Lejte tička...

Lejte tička...

Čeprav naj opozorimo, da učinkovitega načina privedbe toženca na sodišče do sedaj še niso našli. Osebnega odhoda k njemu pa, vsaj predčasno, seveda ne priporočamo…

SMUČARSKI SLOGI:

SMUČARIJA – Danes že povsem izumrl slog turnega smučanja.

Bo danes tudi kaj smučarije?

Bo danes tudi kaj smučarije?

Ker pa naj naš slovarček zajame tudi nekaj zgodovinskih izrazov, ga vseeno omenjamo. Pomenil je smučanje po snegu, beli snovi, ki je omogočala idealno drsenje smuči. Smuka se je pričela na vrhu hriba in končala pri prevoznem sredstvu (v času, ko je bila smučarija še možna, so bile to predvsem različne živalske vprege, kolesa za bolj premožne in kasneje prvi parni vlaki).

Slog med kombinacijo in gozdarstvom

Slog med kombinacijo in gozdarstvom

KOMBINACIJA – Včasih predvsem pozno pomladanska, dandanašnji dan pa včasih kar celosezonska panoga. Pri njej navdušenci kombinirajo dva ali celo več slogov (npr. vijuganje po krpah snega, preskakovanje kamenja in skal, drsanje po ledu, plezanje po borovcih – skrotovju, hitrostno zaustavljanje na travi itd.)

Kombinacija

Kombinacija

ŠODERACIJA – Zelo izpiljen in priljubljen slog. V osnovi je pomenil vožnjo preko manjših ali večjih kopnih odstavkov. Nekateri pa so slog tako izpilili, da se snegu, ki se bognedaj pojavi na njihovi poti, bolj ali manj uspešno izogibajo.

Šoderacija

Šoderacija

AKROBATSKI SKOKI – Zelo atraktivna dejavnost, še posebej priljubljena pri turno smučarskih fotografih. Udeleženci izvajajo bolj ali manj zahtevne akrobatske figure od prevalov, preskokov, ti. špage. Najbolj izkušeni izzivajo usodo tudi s skoki preko naravnih ovir ali celo z skoki v globino (podvrsta skokov v daljavo). Ker pa je za postavitev rekorda nujno preživetje tekmovalca (v bolj ali manj celi obliki) je že od povojnega časa nedosegljiv dosežek doskok v Slovensko grapo v Steni.

Izivajanje akrobatskega elementa - skok čez oviro

Izvajanje akrobatskega elementa - skok čez oviro

ALPINISTIČNO SMUČANJE – Kaskadersko spuščanje po strmih odstavkih sten, grap, prepadov. Posebej izzivalno je hitrostno alpinistično smučanje, kjer posamezniki skušajo čim hitreje priti v dolino. Posledice so včasih tudi močno boleče.

Včasih je še bolje, da ne vidiš kje hodiš in smučaš

Včasih je še bolje, da ne vidiš kje hodiš in smučaš

PROSTI SLOG – Odvija se po skrotovju, kjer smučar izvaja skoke, prevale, premete in podmete. Gibi so včasih podobni plezanju v steni, včasih plezanju po drevju, največkrat pa spominjajo na gibe, zamahe in poskoke, kot jih je izvajal pračlovek, ki se je spuščal z drevesa na trdno zemljo.

Prosti slog

Prosti slog

Slog je med smučarji vedno bolj priljubljen, naravovarstveniki pa se s tem (kot ponavadi) ne morejo sprijazniti. Opozarjajo na posledice, ki jih človek kot del narave ob takšni dejavnosti utrpi. Gre za razne praske, zbode, ubode, zlome in prelome.

VRSTE SNEGA:

Ko se ti oko orosi...

Ko se ti oko orosi...

PRŠIČ – Lahek, posebej priljubljen sneg za smučanje. Resnica je včasih tudi drugačna. Nekateri namreč s količino namestitve na smučarska pobočja pretiravajo. Vožnja skozi zamete pršiča pa je težavna in včasih tudi nevarna (lahko se izgubiš v pršiču, srečaš lačnega Tirolskega jetija). Nekateri omenjajo tudi možnost, da se nenadejano znajdeš v hitrem prevoznem sredstvu za dolino, imenovanem tudi plaz.

Sled

Presneto, tu je že nekdo hodil...aja, saj je moja sled...

LED – Trdna snov, zelo obremenjujoča za robnike smuči, zato smučanje po njej odsvetujemo. Tudi padci so ponavadi bobneči in boleči. Manjša področja se dajo za smuko primerno obdelati s pomočjo električnega kaloriferja ali kakšne druge grelne naprave.

Kjer jih je veliko hodilo, trava ne raste...

Kjer jih je veliko hodilo, trava ne raste...

VODA – Označujemo ga tudi juga, odjuga, packarija, gnilec, d***. Smučanje po tovrstnem snegu ima že značilnosti smučanja na vodi in zato zahteva posebno tehniko. Posebej pomembno je, da je smučar oblečen v neoprensko obleko in opremljen s kvalitetnim rešilnim jopičem.

Včasih je snega povsod dosti, samo na tleh ne...

Včasih je snega povsod dosti, samo na tleh ne...

Tudi reševalec iz vode ob progi spusta ni nepotreben varnostni element. Ob tem naj opozorimo, da morajo biti priprave za spuste po pobočjih, opremljenih s takšno podlago, glede na dolžino in moč motorja registrirane pri Upravi Republike Slovenije za pomorstvo.

Tudi sončni zahodi so ponavadi prav osladno kičasti...

Tudi sončni zahodi so ponavadi prav osladno kičasti...

In kaj naj povemo za zaključek. Turnosmučarska znanost se mora razvijati in bogatiti. Zatorej so vsakršni dodatni prispevki velecenjenih mož z akademsko izobrazbo s področja turnega smučanja jako dobrodošli. Vsem pa prav lep, že skoraj pozabljeni pozdrav: Smuk!

(Planinski vestnik, marec 2003)

Petelinjek

(11.1.2009)

Med Korenskim sedlom in Pečjo ali kar Tromejo (ker pač na njej mejijo Slovenija, Italija in Avstrija) je le en izrazit mejni kucelj. Kakšen bolj zveneč naziv si zaradi svoje, relativno skromne višine (1552 m), niti ne zasluži. Vendar pa je višinska razlika iz izhodišča v vasi Sovče – Seltschach (683 m) nad Arnoldsteinom kar impresivnih 850 višinskih metrov.

Takoj za spodnjo postajo zavijemo pod trosedežnico

Takoj za spodnjo postajo zavijemo pod trosedežnico

Izhodišče je lahko kar parkirišče pod smučiščem, kjer parkirajmo takoj pod klančkom desno, saj tam zagotovo ne bomo imeli težav niti s spanjem (N46.452162 E13.713633). Zjutraj pa je na pot potrebno kar zgodaj, če se hočemo navzdol spustiti po smučišču in ujeti še kakšna rebrca. Toda pozor. Svetleči pano nad blagajnami opozarja, da je hoja po smučišču izven obratovalnega časa prepovedana.

Jutranji pogled na Dobrač

Jutranji pogled na Dobrač

Torej bodimo tako zgodnji (pred sedmo uro), da nas kakšen žičničar ne bo potegnil za ušesa ali pa se (kar je še bolje) smučišču čim bolj izognimo. To se da storiti tako, da gremo mimo vhoda na trosedežnico in levo pod njo. Najkasneje tam si nataknemo smuči in gremo pod sedežnico do mesta, kjer klanec postane kar strm. Zavijemo levo v gozd in prečimo po bregu do roba poti.

Zimske oblike

Zimske oblike

Tu ujamemo markacije in jim sledimo do razcepa poti. Zavijemo po gornji desno in ne levo, kamor vabi smerokaz za Pöckau. Pot nekaj časa še pelje v isti smeri, potem pa zavije desno in nas pripelje do smučišča. Tu ni druge možnosti, kot po krajši strmini ob njem, potem pa pod leseno hiško spet levo po izrazitem kolovozu v gozd.

Dobrač iz smučišča

Dobrač

Kmalu spet srečamo markacije in poti sledimo dokler nas mimo podrte smreke ne pripelje na smučišče. Čaka nas kar konkretna in sitna strmina ob robu smučišča. Ko pridemo do umetnega jezerca, pa ni več druge možnosti, kot po robu smučišča navzgor. Vedno bolj se nam odpirajo razgledi v dolino in predvsem na Dobrač, ki se na nasprotni strani doline kopa v soncu.

Pod Sovško planino

Pod Sovško planino

Ko pridemo na Sovško planino in je pred nami sidro, ki pelje prav pod vrh Petelinjeka, zavijemo levo in prečimo pobočje, dokler ne pridemo spet do smučišča. Po njem se vzpnemo do vrha sidra in mimo hiške za žičničarja še nekaj metrov do vrha Petelinjeka (na njem stoji mejna tabla). Za vzpon potrebujemo približno dve uri, za spust po smučišču pa deset do petnajst minut.

Pogled z vrha

Pogled z vrha

Z vrha se nam med drevjem in nenavadnimi zimskimi oblikami odpirajo pogledi v dolino. Navzdol lahko čaramo delno po smučišču in delno po gozdu ali pa se pač prepustimo nevoženim rebrcem in odvijugamo v dolino. Ma, tudi turni smučarji smo samo ljudje in včasih tudi to prav paše…

Vrh z druge strani

Vrh z druge strani

Resevna in Rifnik

(3.1.2009)

Ko zima s svojo belo roko poboža griče med Celjem in Rogaško Slatino, je kar pravi čas za valovanje na teh veličastnih razglednikih. Sploh če ga začiniš z namakanjem in pregrevanjem v Rogaški Slatini. Prej ali potem, sploh ni važno. Izhodišč je toliko kot gričev ali raje še več.

Ko bela roka poboža griče...

Ko bela roka poboža griče...

Mi smo se zapeljali do Šentjurja, tam ulovili pot proti Šentrupertu in parkirali pri mlinu (N46.2026779 E15.3933367). Toda pozor. Cesta, ki proti Šentrupertu pelje mimo železniške postaje hoče skozi podvoz, če verjamemo tabli visok le 2,5 metra. Torej bo treba peljati proti Rogaški Slatini in na zadnjem semaforju zaviti desno ter potem sledeč tabli za Šentrupert po nekaj sto metrih še enkrat desno in pri zeleni stavbi wellnes centra levo v dolino potoka Kozarica.

Parkirišče pri mlinu

Parkirišče pri mlinu

Ko na desni zagledamo velike sive stavbe, parkiramo (264 m). Prostora je dovolj, tudi spati bi se, tam za cesto, za silo dalo. Čez mostiček in dvorišče sledimo markacijam. Potem pa je odločitev naša. Lahko sledimo markacijam ali pa pač zavijemo v gozd in sledimo eni izmed steza, ki peljejo čez Šibenik proti Resevni.

Zavili smo v gozd in izbrali stezo...

Zavili smo v gozd in izbrali stezo...

Ko na tleh leži poprh svežega snega, je to še posebej lahko. Steze so shojene od številnih pohodnikov in to je pač najboljši kažipot. Mi smo le nekaj korakov za hišami zavili desno v gozd in sledili stopinjam. Ko smo se znašli na križišču poti v gozdu, smo sledili desni poti. Je izgledala položnejša. Pohodnik, ki je prišel mimo, je potrdil pravo smer.

Ob stari stiskalnici

Ob stari stiskalnici

Pot prisopiha iz gozda pod zaselkom Ploštanj. Tu je treba zaviti levo, saj pot desno pelje že nazaj v dolino. Mimo nekakšne zidanice z veliko starinsko stiskalnico in čebelnjakom nad njo gremo po cesti. Tu se nam spet pridružijo markacije. Ali pa mi njim, saj sploh ni važno.

Na poti

Na poti

Zapeljejo nas levo na makadamsko pot, kateri pod Malo Resevino sledimo mimo odcepa markirane poti. Steza jo ubere desno po stopničkah in naprej do velike rumene hiše. Pot gre desno mimo nje. Le še ovinek in že smo pri planinskem domu na Resevni.

Planinski dom na Resevni

Planinski dom na Resevni

Do koče potrebujemo dobro uro hoje. Splača pa se potruditi še malo više do vrha (641 m) in se vzpeti na razgledni stolp. Od koče potrebujemo za ta presežek le pet minut. Na vrhu lahko samo stojimo in se počasi obračamo naokoli. Ter ob tem vpijamo širne razglede. Uokvirjene z ivjem na drevju okoli stolpa. Čudovito.

Na razglednem stolpu

Na razglednem stolpu

Če nismo uspeli ob vzponu, je v koči obvezen postanek ob povratku. Pa ne le zaradi čaja. Tudi zato, ker je po stenah veliko zanimivega. Ne verjamete? Se boste že prepričali…

Občasno do koče pride tudi kakšen Gorenjec

Občasno do koče pride tudi kakšen Gorenjec

Navzdol sledimo že znani markirani poti. Ko se pod Malo Resevino ta odcepi od makadamske poti, se tudi mi spustimo navzdol. Strmina kmalu popusti in nas odloži na cesti. Tej sledimo mimo osamljenih hiš proti dolini.

Na cesti, zadaj poprhana Resevna

Na cesti, zadaj poprhana Resevna

Ko na levi ugledamo veliko gladko steno, smo že na križišču poti. Levo zavije proti Šentjurju in nas pelje proti izhodišču. Tja bi najraje zavili otroci. Skoraj vsi. Pa so bili preglasovani. Odrasli imamo pač bonus glas. Kaj se more. In smo zavili desno proti Rifniku.

Grad Rifnik in vrh Rifnika

Grad Rifnik in vrh Rifnika

Še vedno se spuščamo po makadamski poti in ji verno sledimo do ceste proti Šentrupertu. Prečakamo glavno cesto in se vrnemo nekaj deset metrov v smeri Šentjurja. Sledeč tabli za Rifnik zavijemo desno ( do sem iz vrha Resevne ura hoje, z glasovanjem vred). Iz ceste nas kmalu zvabijo markacije levo, zavijemo desno skozi gozd in čez makadamsko pot spet v gozd. Ko se izvijemo iz njega, sledimo ozki asfaltni cesti navzgor.

Med zasneženimi vinogradi proti Rifniku

Med zasneženimi vinogradi proti Rifniku

Zaiti skoraj ne moremo, če smo v dvomu, pa še vedno lahko koga vprašamo za smer, saj so po celem pobočju raztresene številne hiše. Ko pridemo do masivne brunarice, mimo nje zavijemo levo in sledimo poti do vrha Rifnika (568 m – iz glavne ceste ura hoje). Pa z njega ni zanimiv le čudovit razgled na grad Rifnik in Šentjur.

Grad Rifnik in Šentjur

Grad Rifnik in Šentjur

Še veliko bolj zanimivo se je prestaviti v zgodovino. In ravno to se je na ostankih nekdanje naselbine možno prav odlično. Bodisi, ko prebiramo pojasnilne table v leseni pletenjači ali ko se potopimo v nekdanjo cisterno. Ali pa zgolj šarimo po obzidju, hišah in cerkvah, ki so nekoč še bolj kot danes vrvele od življenja – Več o arheološkem najdišču Rifnik

Velika cerkev je stala prav na vrhu hriba

Velika cerkev je stala prav na vrhu hriba

Pred vodnim zbiralnikom se ob povratku odločimo za pot desno. Sledimo ji navzdol do ceste in naprej proti gradu (četrt ure spusta). Do pod njega se da brez težav, prav v nekdanje stolpe pa… kot pravi moja hm, recimo da boljša polovica – niti slučajno – Več o gradu Rifnik

Grad Rifnik

Grad Rifnik

Vrnemo se po cesti nazaj do mesta, kjer smo privriskali iz Rifnika in se usmerimo desno navzdol. Markacije nas odpeljejo še nekaj metrov do stopnic, ki nas odložijo pri kapelici na robu ceste za Šentrupert, do parkirišča pri mlinu je le še nekaj deset metrov, od gradu pa dvajset minut hoje.

Še grad se le čudi svoji usodi...

Še grad se le čudi svoji usodi...

Kam naprej pa je seveda stvar odločitve. Hitro domov ali pač odmočit utrujeno telo, to je pač že drugo vprašanje…

Minljiva forma viva

Minljiva forma viva