Bolj hecno razumevanje turno smučarske terminologije
Ker se bo turno smučarska sezona v kratkem spet pričela, je zadnji čas, da svoj lonček pristavimo tudi tisti, ki se s turnim smučanjem ukvarjamo bolj teoretično. Moj prispevek k razvoju turno smučarske znanosti pričenjam s hipotezo, da je z množičnim navalom zelencev na bele strmine prišlo do vdora vrste nestrokovnih izrazov v turno smučarsko terminologijo.
Včasih so rekli - rana ura, zlata ura
Nekateri od teh izrazov so se celo »prijeli« in pričeli nekritično uporabljati, spet drugi so s prvimi zvončki odšli v večno pomlad. Ker menim, da je potrebno reči bobu bob ali kot pravimo v planinstvu klinu klin, sem se odločil za znanstveno analizo uporabljanih izrazov, ki bodo verjetno služili tudi mlajšim rodovom v nadaljnjo blagohotno uporabo.
Seveda je bolj točno - rana ura, slovenskih fantov grob...
Slovar seveda ni zaključena celota in verjamem, da bo kdo z veseljem še kaj dodal, poleg tega tokrat zaradi omejenega prostora obravnavamo le troje zanimivih področij – opremo, smučarske sloge ter vrste snega. Morebiti se bo nekoč nekdo s podobnim pristopom lotil tudi drugih področij planinske (in gorniške, da ne bo zamere) znanosti.
A kaj, ko tako kičastih vzhodov enostavno ne smeš spustiti
Slovar je razdeljen tako, da je razumljiv vsakemu laiku in ne potrebuje dodatnih pojasnil. Vsebuje le izraze, katerih pomen se je izkristaliziral v dolgih letih uporabe.
OPREMA:
Mrhovinarji čakajo...
SMUČI – Po mnenju nekaterih celo najpomembnejši del opreme turnega smučarja. Dvoje lesenih dilc, za lažje premagovanje skal na poti, spredaj zakrivljenih navzgor. Na zgornjem delu se jih bolj ali manj uspešno drži okovje. Spodaj imajo raznobarvno maso, katere namen ni povsem jasen.
Smuči imajo eno veliko slabost - predolge so in zato nerodne...
Najverjetneje je namenjen zaščiti smuči pri transportu od tovarne do prodajalne. Vsekakor si vsak pravi turni smučar dokaj uspešno prizadeva, da bi se nadležnosti na spodnji strani čimprej znebil. Podobno je tudi z robniki smuči, ki so jako nevarni za floro in favno na poti turnega smučarja. Zato jih je treba čim preje otopiti ali po možnosti celo odtrgati. Nekateri se po strmini spuščajo tudi z doma malce obdelanim plohom, ki ga slovesno imenujejo bord ali še ne povsem odraslimi smučmi – bigfutkami.
Zato so bile izumljene razstavljive...
TURNO OKOVJE – Zanimive naprave na smučeh, ki smučarju ponavadi ob najmanj primernih trenutkih demonstrirajo svojo samozaščitno naravo: izmet navzgor, levo ali desno, ob slabi pritrditvi pa so možne tudi druge kombinacije. Okovje je kompaktno, a vseeno polno drobnih detajlov, ki po vratolomnih prekopicevanjih nudijo poseben užitek (imenovan tudi puzzle efekt) ob njihovem iskanju daleč naokoli in ponovnem – ponavadi neuspešnem – sestavljanju.
Šibkejši popusti...
TURNI ČEVLJI (da malce jezimo lektorje – PANCERJI!) – so dvoživke od katerih se pričakuje, da bodo povsod uživale. Na spodnji strani se jih ponavadi drži bolj ali manj obrabljen podplat, ki naj bi omogočal (ne)varno hojo. Potrebno je poudariti, da iz do sedaj še ne povsem raziskanega vzroka, na notranji strani puščajo na koži smučarja posledice, ki jim pravimo tudi žulji.
Turni čevlji najbolje izgledajo na lepo depiliranih nogah...
PALICE – Potrebna opora ob smučanju. Izvedbe so različne. Izredno primerne in tudi cenovno ugodne so leskove veje, včasih si lahko pomagamo tudi z različnimi krepelci, ki jih najdemo ob poti. Opozorimo pa naj, da njihova trdnost ni vedno v skladu z vsemi narodnimi in mednarodnimi standardi. Poleg omenjenega lahko sem in tja najdemo tudi razne kovinske izvedbe. Te so zelo primerne če nas ujame nevihta, saj močno privlačijo strelo in jih lahko uporabimo za strelovod.
Palice je zaradi navarnosti udara strele najbolje držati čim dlje od telesa!
Vedno bolj pogoste so tudi raztegljive palice. So zelo praktične. Če izgubimo en del, lahko preostala dva dela še vedno raztegnemo na primerno dolžino. Iz bogatih izkušenj uporabnikov naj povzamemo, da je k tem palicam nujna tudi dodatna oprema – lepilni trak in več vrvi. Tako nam včasih uspe palico zvezati in zlepiti skupaj, da omogoča dejansko uporabo.
Oprema včasih kje tudi obleži...ponavadi ne daleč od smučarja...
PSI – Dvoje podivjanih živali, ki se medsebojno spoprimejo in jih v mrzlih jutrih lahko ločimo brez večjih poškodb le s pomočjo krpanovsko močnega znanca. Ko jih pravilno namestimo na smuči postanejo praviloma izjemno krotki in se ne zagrizejo v nič več. Včasih pobegnejo in se moramo vračati ponje.
Na turnem smučanju nas čakajo raznorazne nevarnosti...
ŽOLNA ALI PIPS – Zelo pomembna turno smučarska priprava, namenjena uničevanju mrčesa. Omenimo naj, da je žolna seveda bolj ekološko neoporečna, pips pa nedvomno bolj učinkovit za lokalno uporabo (npr. pod pazduho). Nekateri navajajo tudi njen pomen pri reševanju izpod plazov, vendar ta funkcija še ni zadosti raziskana.
Smučar z nameščeno elektronsko napravo za odganjanje muh ali PIPS-om
NAHRBTNIK (spet kost za lektorje ali bogobvaruj celo za kakšen klin – RUKZAK) – samomučilna naprava, ki jo, odvisno od sadomazohističnih teženj posameznika, ta bolj ali manj napolni z vrsto ponavadi povsem nepotrebnih zadevščin. Se pa včasih med vso šaro najde tudi kakšna koristna zadeva – npr. hrana (ne smejo manjkati ribice v konzervi in domača klobasa) ter pijača (tu je stvar že bolj prepuščena domišljiji, kakšno primerno grelno sredstvo pa je pač obvezno).
Včasih je nahrbtnik v veliko napoto...
Ob tem naj le opozorimo, da nekateri že omenjene grelne pripomočke rahlo napačno označujejo tudi kot prvo pomoč. Ta sicer res lahko vsebuje tudi alkohol, a v malce bolj čisti in tako žal ne preveč pitni obliki.
Pohitite, na vrhu menda pir talajo...
CEPIN IN DEREZE – Dvoje zelo nevarnih pripomočkov z vrsto ostrih izrastkov. Čakamo še na navodilo Ministrstva za notranje zadeve glede njune uvrstitve med hladno orožje po Zakonu o orožju. Razmišlja se celo, da bi vsak imetnik moral opraviti izpit iz poznavanja orožja, zdravniški pregled s posebnim potrdilom psihiatra itd.
Ponavadi tudi brez derez in cepina ne bi prav daleč padel...
Pripomočka sta še posebej nevarna za samopoškodbe ali vsaj razparanje (po možnosti tujih) kvalitetnih hlač. Slednja zadeva se glede na poznane primere zna končati v primeru udeležbe nasprotnih spolov zelo neprimerno – ne v bolnici ali pred sodnikom, temveč kar pred matičarjem. To še dodatno kaže na izjemno nevarnost priprav in nujnost, da se uporaba strogo omeji in spravi pod ustrezen nadzor.
Precej modna turnosmučarska oprema
MODNI DODATKI – Naj mi bo oproščeno, toda zaradi popolnosti podane informacije naj navedemo natolcevanja, da so za množičen razmah tovrstnih zadev krivi nesrečniki, ki se na izhodiščih ponosno postavijo poleg zloščenega lepotca z oznako LJ na registrski tablici.
Turnosmučarska modna revija je vedno dobro obiskana!
Mi tem zlohotnim obtoževanjem (javno seveda) ne moremo slediti. Modni dodatki so predvsem oprema, ki je tako nova, da niti v tovarnah še ne vedo, da jo delajo. Mednje pa uvrščamo tudi predmete, katerih uporabnost še ni povsem raziskana, nas pa odločen nastop njihovih lastnikov prepričuje, da so neobhodno potrebni.
Uradni fotograf mora za dobro fotografijo včasih zavzeti tudi nenavadne poze
FOTOAPARAT – Nujni del opreme. Z njim beležimo bolj ali manj uspešne smučarske poskuse sotrpinov. Lahko nam služi tudi kot sredstvo za zbiranje dokaznega materiala za uveljavljanje odškodninske odgovornosti od pravega povzročitelja strmih in bolj ali manj zasneženih pobočij.
Lejte tička...
Čeprav naj opozorimo, da učinkovitega načina privedbe toženca na sodišče do sedaj še niso našli. Osebnega odhoda k njemu pa, vsaj predčasno, seveda ne priporočamo…
SMUČARSKI SLOGI:
SMUČARIJA – Danes že povsem izumrl slog turnega smučanja.
Bo danes tudi kaj smučarije?
Ker pa naj naš slovarček zajame tudi nekaj zgodovinskih izrazov, ga vseeno omenjamo. Pomenil je smučanje po snegu, beli snovi, ki je omogočala idealno drsenje smuči. Smuka se je pričela na vrhu hriba in končala pri prevoznem sredstvu (v času, ko je bila smučarija še možna, so bile to predvsem različne živalske vprege, kolesa za bolj premožne in kasneje prvi parni vlaki).
Slog med kombinacijo in gozdarstvom
KOMBINACIJA – Včasih predvsem pozno pomladanska, dandanašnji dan pa včasih kar celosezonska panoga. Pri njej navdušenci kombinirajo dva ali celo več slogov (npr. vijuganje po krpah snega, preskakovanje kamenja in skal, drsanje po ledu, plezanje po borovcih – skrotovju, hitrostno zaustavljanje na travi itd.)
Kombinacija
ŠODERACIJA – Zelo izpiljen in priljubljen slog. V osnovi je pomenil vožnjo preko manjših ali večjih kopnih odstavkov. Nekateri pa so slog tako izpilili, da se snegu, ki se bognedaj pojavi na njihovi poti, bolj ali manj uspešno izogibajo.
Šoderacija
AKROBATSKI SKOKI – Zelo atraktivna dejavnost, še posebej priljubljena pri turno smučarskih fotografih. Udeleženci izvajajo bolj ali manj zahtevne akrobatske figure od prevalov, preskokov, ti. špage. Najbolj izkušeni izzivajo usodo tudi s skoki preko naravnih ovir ali celo z skoki v globino (podvrsta skokov v daljavo). Ker pa je za postavitev rekorda nujno preživetje tekmovalca (v bolj ali manj celi obliki) je že od povojnega časa nedosegljiv dosežek doskok v Slovensko grapo v Steni.
Izvajanje akrobatskega elementa - skok čez oviro
ALPINISTIČNO SMUČANJE – Kaskadersko spuščanje po strmih odstavkih sten, grap, prepadov. Posebej izzivalno je hitrostno alpinistično smučanje, kjer posamezniki skušajo čim hitreje priti v dolino. Posledice so včasih tudi močno boleče.
Včasih je še bolje, da ne vidiš kje hodiš in smučaš
PROSTI SLOG – Odvija se po skrotovju, kjer smučar izvaja skoke, prevale, premete in podmete. Gibi so včasih podobni plezanju v steni, včasih plezanju po drevju, največkrat pa spominjajo na gibe, zamahe in poskoke, kot jih je izvajal pračlovek, ki se je spuščal z drevesa na trdno zemljo.
Prosti slog
Slog je med smučarji vedno bolj priljubljen, naravovarstveniki pa se s tem (kot ponavadi) ne morejo sprijazniti. Opozarjajo na posledice, ki jih človek kot del narave ob takšni dejavnosti utrpi. Gre za razne praske, zbode, ubode, zlome in prelome.
VRSTE SNEGA:
Ko se ti oko orosi...
PRŠIČ – Lahek, posebej priljubljen sneg za smučanje. Resnica je včasih tudi drugačna. Nekateri namreč s količino namestitve na smučarska pobočja pretiravajo. Vožnja skozi zamete pršiča pa je težavna in včasih tudi nevarna (lahko se izgubiš v pršiču, srečaš lačnega Tirolskega jetija). Nekateri omenjajo tudi možnost, da se nenadejano znajdeš v hitrem prevoznem sredstvu za dolino, imenovanem tudi plaz.
Presneto, tu je že nekdo hodil...aja, saj je moja sled...
LED – Trdna snov, zelo obremenjujoča za robnike smuči, zato smučanje po njej odsvetujemo. Tudi padci so ponavadi bobneči in boleči. Manjša področja se dajo za smuko primerno obdelati s pomočjo električnega kaloriferja ali kakšne druge grelne naprave.
Kjer jih je veliko hodilo, trava ne raste...
VODA – Označujemo ga tudi juga, odjuga, packarija, gnilec, d***. Smučanje po tovrstnem snegu ima že značilnosti smučanja na vodi in zato zahteva posebno tehniko. Posebej pomembno je, da je smučar oblečen v neoprensko obleko in opremljen s kvalitetnim rešilnim jopičem.
Včasih je snega povsod dosti, samo na tleh ne...
Tudi reševalec iz vode ob progi spusta ni nepotreben varnostni element. Ob tem naj opozorimo, da morajo biti priprave za spuste po pobočjih, opremljenih s takšno podlago, glede na dolžino in moč motorja registrirane pri Upravi Republike Slovenije za pomorstvo.
Tudi sončni zahodi so ponavadi prav osladno kičasti...
In kaj naj povemo za zaključek. Turnosmučarska znanost se mora razvijati in bogatiti. Zatorej so vsakršni dodatni prispevki velecenjenih mož z akademsko izobrazbo s področja turnega smučanja jako dobrodošli. Vsem pa prav lep, že skoraj pozabljeni pozdrav: Smuk!
(Planinski vestnik, marec 2003)