Mesečni arhiv: avgust 2006

Dalmacija

(23.8. do 31.8.2006)

ODHOD V DALMACIJO – 23.8.2006 – Zjutraj smo preverili še, če nismo kaj pozabili, nato pa odpeljali proti Dolenjski. V Novem mestu smo kupili žar, potem pa preko Dolenjskih toplic, Črnomlja in Vinice prispeli na Hrvaško. Po avtocesti smo se peljali na jug, proti Dalmaciji.

Kot Dide v Drveniku

V Drveniku

Vožnja je potekala po kraškem svetu, seveda pa je pokrajina tako hitro brzela mimo nas, da kaj prav posebnega nismo videli. Nekajkrat smo se ustavili, da smo si pretegnili noge in si na enem od počivališč skuhali kosilo. Pri Splitu je bilo avtoceste konec. Sledili smo oznakam za Dubrovnik in se peljali visoko po celini. V kraju s smešnim imenom Velika Cista smo natočili gorivo, le malo naprej nas je ob poti presenetil sejem. Na cesti je bilo veliko ljudi, ob njej pa polno krošnjarjev.

Prvi večer na morju

Prvi večer na morju

Komaj smo se prebili čez gnečo. Cesta se je sedaj končno pričela spuščati in priključili smo se obalni magistrali. Peljali smo se mimo Makarske in v Drveniku zavili v pristanišče. Malo smo uvijali in končno le ujeli cesto, ki pelje v Gornjo valo. Parkirali smo na parkirišču »Dide«. Avtodom je stal takoj ob prodnati plaži. Seveda smo pregreti od vožnje takoj skočili v vodo, še Gaja nam je sledila. Po večerji smo trudni popadali v posteljo.

NAD DRVENIKOM – 24.8.2006 – Dopoldan smo se kopali na prodnati plaži pod avtodomom.

Drvenik

Drvenik

Dan je bil sončen. Plaža je bila zjutraj še prazna, potem pa se je vedno bolj polnila. Na koncu si komaj še našel mesto za brisačo. Jaz sem šel z masko pogledat morsko dno. Ker pa ni bilo nič zanimivega, sem masko in plavuti pospravil. Zato pa sta za podvodni svet dobili veliko večje veselje punci. Gledali sta ribe pod vodo, najraje bi kakšno tudi ujeli.

Oljka

Oljka

Ajda si kar ni dala dopovedati, da morskega akvarija nimamo in bi ribic tako ne bi imeli kam dati. Popoldan je vreme še dobro kazalo, zato smo se odpravili na planinarjenje. Pregledali smo informativno tablo v kraju, nato pa zastavili korak. Sledili smo markacijam po asfaltni cesti. Kar strmo smo se vzpenjali mimo nasadov oljk in kapelice. Ob cesti smo trgali fige, bilo jih je v izobilju.

Ko mladost sreča starost

Ko mladost sreča starost

V vasi Kosirište smo sledili markacijam za vas Selo. Vendar pa nas je še bolj zanimala vasica, ujeta v kamnito pobočje in kamniti stolp nad njo. Najprej smo si pogledali zanimiv kamen ob poti, verjetno spomenik, brez napisa, pa z vklesanimi figurami. Spustili smo se malo nazaj, potem pa povzpeli v vasico Gradina. Nekoč zapuščena, vedno bolj oživlja.

Gradina

Gradina

Nekatere hiške so tako že predelane v vikende, druge so še v ruševinah. Ujeli smo stezico, ki nas je na drugi strani popeljala do vrha hriba. Razgled je bil čudovit. Na ruševinah stolpa je bil spomenik boju Drveniških žensk proti Turkom. Malo smo morali nazaj, da smo spet našli markacije, ki so nas vodile v vas Selo, se pomudili pri cerkvici sv. Jurija in se nato po precej zaviti cesti spustili v Dolnjo valo.

Večer

Večer

Kar dobre tri ure nam je vzelo, da smo se po že znani cesti ob morju ponovno vrnili do avtodoma in še zadnjič ta dan zaplavali.

KOPANJE V DRVENIKU, CERKVICA – 25.8.2006 – Dan ni bil tako lep kot prejšnji. Zato smo imeli tudi več plaže zase. Malo slabše vreme nam ni vzelo veselja do plavanja. Ajda je še vedno navdušeno lovila svojo ribico. Vzela je vrečko in skušala kaj ujeti, vendar je razočarano ugotovila, da ima luknjo.

Kje je ribica?

Kje je ribica?

Tudi Živa ji je seveda sledila. Tako sta obe kukali z maskami pod vodo in ugotavljali, kaj je pod vodno površino in na morskem dnu. Popoldan smo se odpravili do cerkvice nad krajem. Pot do tja je šla po magistrali, zato je bila potrebna previdnost. Punci sta pri cerkvici ubrali pravi tekaški maraton naokoli.

Oblak in mavrici

Oblak in mavrici

Seveda je bilo važno katera je hitrejša. Ko sta se utrudili, smo še malo posedeli pred cerkvico. Bilo je prav prijetno. Po povratku v avtodom, pa smo že delali načrte za naslednje dni.

RUDINE – 26.8.2006 – Dopoldan smo še ostali v Drveniku. Plavali smo in uživali v vodi.

Užitek

Plaža

Vreme se je vedno bolj kisalo. Ko je zgodaj popoldan pričelo deževati, smo takoj po kosilu pobrali šila in kopita in se odpeljali proti Dubrovniku. Prvi del poti nas je kar precej pral dež, potem pa se je vreme počasi uneslo. Peljali smo se ob obali, tudi čez delček Bosne in Hercegovine. Opazovali smo morje pod nami, obalo in otoke. V Orašcu smo zavili v kamp Rudine in našli lepo mesto.

Plaža pod kampom v Rudinah

Plaža pod kampom v Rudinah

Takoj smo pohiteli po številnih stopnicah do plaže. Ta je bila delno prodnata, čeprav ne tako lepa kot tista v Drveniku. Ob straneh je bila ujeta med skale. Malo sem po tleh pogledal z masko, punci pa sta ob obali uživali v visokih valovih. V kampu je do nas prišla deklica iz Poljske. S puncama se je hitro spoprijateljila, igrale so se, tudi na plaži so bile skupaj. Jezik sploh ni bil problem, punce so se enostavno razumele.

DUBROVNIK – 27.8.2006 – Po zajtrku smo se poslovili od babice in Gaje, se odpravili na avtobusno postajo in odpeljali proti Dubrovniku.

Dubrovniško obzidje

Dubrovniško obzidje

Iz glavne postaje smo jo proti staremu delu mesta mahnili kar peš. Prvi del poti smo ob pristanišču Gruž opazovali ladje, od velikanskih jaht do skoraj prave gusarske jadrnice. Dan je bil lep in vroč. Zato se nam je pot še posebej vlekla, potreben je bil seveda postanek za sladoled. Pred mestnimi vrati sta nas pozdravila dva srednjeveška vojaka.

Stradun

Stradun

Obzidje nas je že na zunaj navdušilo, dajalo je vtis moči in neosvojljivosti. Ker je mami domnevala, da bo kamenje vedno bolj segreto, smo kar takoj odšli nanj. Skoraj za dva kilometra ga je. Na njem so tudi stolpi in cele trdnjave. Iz obzidja se nam je odpiral pogled na mesto pod nami, okolico in morje. Kmalu smo zagledali tudi otoček Lokrum, malo kasneje se nam je odprl pogled na pristanišče.

Na obzidju

Na obzidju

Šli smo mimo dominikanskega samostana ter se na koncu vzpeli na trdnjavo Minčeta. Od tu je bil pogled na mesto še posebej lep. Komaj smo se dobro spustili nazaj na obzidje, že so nas kamnite stopnice spet popeljale do kamnitega dubrovniškega tlaka na glavni ulici Stradun. Pri vodnjaku smo se spočili in malo osvežili, senca nam je prav prišla.

Cerkvica pri pristanišču

Cerkvica pri pristanišču

Pokukali smo v frančiškansko cerkev, se sprehodili mimo palače Sponza do dominikanskega samostana in tam pokukali na dvorišče in hodnik okoli njega. Zavili smo v pristanišče, vendar nas je od odhoda na Lokrum odvrnilo temno nebo. Vse je kazalo na nevihto. Vrnili smo se do cerkve sv. Vlaha in mimo knežje palače odšli do stolnice. Ogledali smo si jo ter se vzpeli do cerkve sv. Ignacija.

Pogled čez mestne strehe proti Lokrumu

Pogled čez mestne strehe proti Lokrumu

Ker se je vreme izboljšalo, smo se vrnili v pristanišče in z ladjico odpluli na Lokrum. Plovba je bila mirna, pogled na Dubrovnik z morske strani pa prav poseben. Na otoku smo se najprej sprehodili skozi botanični vrt, se vzpeli na Fort Royal od koder je bil lep pogled na otok in Dubrovnik. Ob obali smo se ustavili pri jezercu z imenom Mrtvo morje.

Počitek

Počitek v senci

Z Ajdo sva v njem zaplavala do votline in se obešala na vrvi, ki je visela z drevesa. Živa ni šla prav daleč v vodo. Ker voda v tej mlakuži ni ravno dišala, smo kmalu odšli do morja in zaplavali ob pečinah. Mimo samostana smo se vrnili do ladjice in se spet odpeljali na kopno. V Dubrovniku smo se sprehodili po Stradunu in gledali, kako so ljudje vedno bolj večerno oblečeni.

Palača Sponza

Palača Sponza

V stolnici smo si ogledali zakladnico. Prijetna mladenka, ki je prodajala karte, nam je nadrobno razložila komu spada katera izmed relikvij, kdo je naslikal kakšno sliko (med njimi je celo Rafaelova), tudi o cerkvi in slikah v njej smo veliko slišali. Izvedeli smo, zakaj slikar Tiziano gleda edini navzdol in ne Marije nad njim.

Na kamniti obali Lokruma

Na kamniti obali Lokruma

Prav presenečeni smo bili nad njeno prijaznostjo in navdušeni nad vsem zanimivim, kar smo tako izvedeli. Drugače sigurno ne bi vedeli, kje je zobovje sv. Štefana, roka švedske kraljice ali noga in glava sv. Vlaha. Celo del križa na katerem je umrl Kristus je bil tam, ter zemlja iz svetega groba. Odšli smo čez mestna vrata do avtobusnega postajališča in se z lokalnim avtobusom odpeljali na glavno avtobusno postajo.

Pred samostanom ob Stradunu lovimo ravnotežje

Pred samostanom ob Stradunu lovimo ravnotežje

Ker avtobusa za Split ni bilo, smo odšli na sladoled, potem pa počakali na prvi avtobus, ki je peljal do Orašca. Kar pozno zvečer smo se vrnili, babica in Gaja sta nas že težko čakali.

RUDINE IN VRNITEV V DRVENIK – 28.8.2006 – Poljska deklica, ki je punci prejšnji dan težko čakala, se je zjutraj prišla poslovit, saj je odhajala domov.

Zgradili smo hiško

Zgradili smo hiško

Pogovorili smo se z avtodomarjem iz Maribora in odšli na plažo. Dopoldan smo izrabili za kopanje, punci sta navdušeno skakali v vodo iz skal ob obali. Popoldne, po kosilu, smo se odpeljali nazaj do Metkoviča, kjer smo zavili proti Bosni. Mislili smo obiskati južni del te dežele. Vendar so nas na meji zavrnili, saj sta punci imeli le osebni izkaznici, potrebovali pa bi potni list.

Skok

Skok

Vrnili smo se do Metkoviča in pot nadaljevali do Drvenika, kjer smo spet parkirali pri Didi. Bilo je že kar pozno zvečer. Z mamico sva odšla še na sprehod, potem pa smo trudni zaspali.

DRVENIK – 29.8.2006 – Še en dan smo preživeli v Drveniku. Zjutraj sva z babico odšla na sprehod z Gajo.

V zalivčku pod magistralko

V zalivčku pod magistralko

Spet sva se vzpela visoko nad Drvenik in raziskovala poti, najedla sva se tudi fig. Dan je bil kar lep, tako da smo se kopali in uživali v vodi. Večkrat smo plavali ob plovcih, ki so označevala kopališče daleč v smeri Dolnje Vale in nazaj. Zvečer smo odšli na sprehod do zalivčka pod magistralno cesto. Tam smo našli pisane črepinje, že vse obrušene od morske vode. Nekaj smo jih nabrali za spomin.

Pogled proti Pelješcu

Pogled proti Pelješcu

Na poti nazaj smo kupili še lubenico.

TROGIR, ŠIBENIK – 30.8.2006 – Zjutraj smo vzeli slovo od Drvenika in se odpeljali proti Splitu. Vreme je bilo slabo, pričelo je deževati. Mestoma je tako lilo, da je bila vožnja prav težavna. Pri Splitu smo zavili za Trogir in parkirali na makadamskem parkirišču.

Mestna ura v Trogirju

Mestna ura v Trogirju

Ob morju smo se sprehodili do starega dela mesta. Ozke, kamnite ulice so nas odložile pri katedrali. Pogledali smo vanjo, se sprehodili po trgu. Ulice so nas vodile naprej mimo samostana do pristanišča ter trdnjave s stolpom. S puncama sem se povzpel na obzidje in tudi na vrh stolpa. Mesto nam je ležalo pod nogami. Tudi mamica, babica in Gaja so bile pod nami.

Na stolpu trdnjave

Pogled na mesto iz trdnjave

Čez mesto smo se vrnili do tržnice in se sprehodili med zelenjavo in sadjem ter starimi branjevkami. V avtodomu smo si pripravili kosilo, potem pa vožnjo nadaljevali do Šibenika. Tam smo imeli kar težave, ko smo iskali parkirišče. Končno smo ga našli na obali, ob pristanišču. Odšli smo do Šibaniške katedrale sv. Jakova.

Šibenik

Šibenik

Navdušila nas je lepa zunanjost, mali obrazi na fasadi in njena belina na modrem ozadju neba. Pokukali smo v notranjost, potem pa naše potepanje po mestu nadaljevali ob obali. Do trdnjave sv. Mihovila smo prišli skozi zadnja vrata. Babica in Gaja sta nas počakali spodaj, mi pa smo se vzpeli na obzidje. Mesto je ležalo pod nami.

Mesto in katedrala pod trdnjavo sv. Mihaila

Mesto in katedrala pod trdnjavo sv. Mihovila

Nazaj grede bi Ajda in Živa najraje posvojili malega mucka. Ozke ulice med primorskimi hišami so nas spet odložile pri katedrali. Ob morju smo se vrnili na parkirišče. Izvili smo se iz mestnega objema in pot nadaljevali po magistrali proti Zadru in nato po avtocesti proti Sloveniji. Ker je bilo že pozno, smo na avtocesti, še na Hrvaškem, prespali.

Na obzidju trdnjave

Na obzidju trdnjave

POVRATEK DOMOV – 31.8.2006 – Dopoldan smo se odpeljali naprej, proti Bosiljevemu. V Vinici smo pokukali proti Kolpi, vendar se za kopanje nismo ogreli. Se nam je zdelo, da je prehladna. Mimo Črnomlja smo se nato peljali proti Žužemberku in naprej proti Ljubljani. Kar zgodaj smo prišli domov, kar je bilo tudi prav, saj je bilo še vse potrebno pripraviti za prvi dan šole. Živa je ta dan še posebej težko čakala, saj je bil to njen prvi šolski dan.

Z muckom

Z muckom

Vrhovi nad Soriško planino

(6.8.2006)

Zjutraj nas je zbudilo topotanje po strehi. Dež je bil in prepričani smo bili, da s hribolazenjem ne bo nič. Pa je dež ponehal in po zajtrku smo se odpravili v hrib.«

Soriška planina

Soriška planina

Nad Soriško planino se dviga vrsta vršičkov, ki so lahko dostopni in zanimivi zaradi številnih bunkerjev in kavern Rupnikove linije zanimiva tudi za otroke. Le na dobro baterijsko svetilko nikar ne pozabimo. Izhodišče je Soriška planina (1280 m), kjer je dovolj veliko parkirišče, da pustimo svoj avtodom in tudi v miru prespimo.

Ta ovčka se pusti pobožati...

Ta ovčka se pusti pobožati...

Lahko se vzpnemo na posamezne vrhove ali pa kar vse skupaj povežemo v eno daljše prečenje, ki pa zaradi precej enake višine ni niti prenaporno, niti nam ne bo vzelo preveč časa. Če spustimo Šavnik bomo potrebovali tri, sicer štiri ure hoje, z otroci morebiti uro dlje.

Pomenljiv napis na steni kasarne

Pomenljiv napis na steni kasarne

Če pa se bomo ustavljali v ostankih Rupnikove linije ali pa obtičali v borovnicah… Če gledamo iz Soriške planine si vrhovi sledijo takole – Dravh tudi Drauh ali Travh – 1547 m), Lajnar (1549 m), Slatnik (1609 m), Možic (1603 m) in malo zadaj v smeri proti Kobli, Šavnik (1574 m). Iz parkirišča jo mahnemo do Litostrojske koče, desno ob smučišču. Tam so že prve markacije in steza, kateri sledimo v smeri Slatnika, izrazitega vrha, desno od smučarsko bolj zanimivega Lajnarja.

Kasarna

Kasarna

Pod pobočjem se vzpenjamo kar strmo do sedelca na robu velike vrtače. Tu pot zavije desno in nas v nekaj minutah pripelje do nekdanje kasarne. Ta je sedaj bolj ali manj zatočišče za ovce. Od kasarne gre pot levo in ko pridemo do druge poti desno. Prevalimo se navzdol na sedelce in gremo po mulatjeri naravnost.

Pogled na križišče poti in Možica

Pogled na križišče poti in Možica

Možic je naravnost pred nami (iz Soriške planine približno ura hoda). Na vrhu je prostora dovolj, zanimivo se je spustiti malo pod vrh, kjer je dobro vidna odprtina v bunker.

Kugla na vrhu možica

Kugla na vrhu možica

Strme stopnice nas pripeljejo v kovinsko kuglo na vrhu, iz nje lahko prestrašimo druge pohodnike. Nazaj gremo do omenjenega sedelca po isti poti. Pred njim se desno odcepi pot proti Šavniku, vrhu, ki nam nudi lep pogled na Koblo in Bohinjski konec.

Pogled izpod Možica na Šavnik (skrajno levo), Rudnico nad Bohinjskim jezerom ter Julijce

Pogled izpod Možica na Šavnik (skrajno levo), Rudnico nad Bohinjskim jezerom ter Julijce

Pot gre sprva po gozdu, preskoči planino, na kateri se poleti pasejo konji ter se mimo gozdiča vzpne proti travnatemu vrhu (iz Možica slaba ura hoda). V gozdu so velikokrat ovce, ki znajo sprožiti tudi kakšen kamen, zato je potrebna previdnost. Iz Šavnika se vrnemo po isti poti do sedla pod Možicem, se vzpnemo nad kasarno in sedaj sledimo poti naravnost.

Na vrhu Šavnika

Na vrhu Šavnika

»Z vrha je bil lep razgled na bohinjski kot, jezero, Julijske Alpe, Koblo in Črno prst. Vpisali smo se v knjigo in naredili nekaj slik. Potem pa se pričeli previdno spuščati. Na planini so konji prišli povsem do nas. Pobožali smo jih, Gaja pa se je boječe umaknila. Vzpon nazaj do mulatjere se nam je kar malo vlekel. Živo je mamica del poti nesla, Ajdo pa je vlekla Gaja.«

Kobla in Črna prst iz vrha Šavnika

Kobla in Črna prst iz vrha Šavnika

Vsi grički naokoli so naluknjani, dejansko cel sklop bunkerjev. Ali bomo katero raziskali, je pač samo naša odločitev. Ko steza zavije proti dobro vidnemu vrhu Slatnika (iz Šavnika slaba ura hoda), ji sledimo.

Konji pod Šavnikom

Konji pod Šavnikom

»Do Slatnika nismo imeli več daleč. Tudi na njem palčki niso pozabili na nas. Nekje med ostanke prve svetovne vojne so skrili svoje presenečenje. Na sedlu med Slatnikom in Lajnarjem so bile borovnice. Seveda smo se jim pustili zapeljati. Malo smo jih jedli, malo nabirali.«

Kapelica

Kapelica

Iz vrha se po širokem slemenu spustimo po dobri stezi na sedlo pod Lajnarjem. Tu je že potrebna previdnost, saj so pobočja na primorski strani zelo strma. Ob zdrsu po suhih travah bi samo čudež lahko še rešil drsečega. Nad sedlom in pod njim so borovnice. Če tako ujamemo pravi trenutek (tam nekje v začetku avgusta, odvisno od leta) se lahko čudovito posladkamo.

Prihod na vrh Slatnika

Prihod na vrh Slatnika

Vzpon na Lajnar (iz Slatnika s postankom v borovnicah vsaj ena ura, sicer pol manj) je enostaven, veliko več previdnosti pa je potrebne, če se odločimo spustiti do v pobočje izkopane kasarne pod vrhom na primorski strani. Iz te kasarne se tudi lahko povzpnemo do druge železne kugle na naši poti, ki leži na vrhu Lajnarja. Sedaj nam preostane le še en vrh in če smo zmogli vse do sem, tudi vzpon na Dravh ne bo pretežaven (dobre pol ure).

Lajnar in Dravh iz Slatnika

Lajnar in Dravh iz Slatnika

Po smučišču se spustimo na sedlo med vrhovoma in na drugi strani po stezici, ali pač kjerkoli po travnatem pobočju, nadaljujemo do vrha. Za spust do Soriške planine (dobre pol ure) se lahko spustimo nazaj na sedlo pod Lajnarjem in sledimo smučišču ali pa ovinek pač nekje, po lastni presoji, presekamo. Tudi pod Dravhom so obsežna pobočja poraščena z borovnicami. Dober tek…

Ratitovec

(5.8.2006)

Čeprav je Ratitovec skoraj bolj poznan in oblegan iz Prtovča nad Selško dolino, pa je za avtodomarje idealno izhodišče Soriška planina (1280 m). Do nje lahko pridemo iz Bohinjske Bistrice, iz Selške doline pa bodisi preko Spodnje Sorice ali iz Petrovega Brda, cesti se združita nad Zgornjo Sorico.

Bo še dolgo stal?

Bo še dolgo stal?

Parkirišče pod smučiščem je veliko, tudi za spanje do sedaj ni bilo težav (N46.240563 E14.010956). Iz sedle se odpravimo nekaj deset metrov v smeri Selc, kjer pod robom parkirišča na levi opazimo stezo. Sledimo ji čez travnik z mladimi smrekami in nato naprej, kot nas vodijo markacije.

Travnati greben proti vrhu Altemaverja

Travnati greben proti vrhu Altemaverja

Nekaj časa hodimo po makadamski poti, celo nekaj malega asfalta preseneti sredi gozda. Paziti moramo le, da sledimo markacijam in smerokazom. Še posebej zanimiv je eden izmed njih, ki je na povsem naluknjanem drevesu. Ko se gozd razredči, se nam odprejo razgledi na vasi na Danjarski planoti pod nami in hribe naokoli.

Pogled na vasi Danjarske planote je kot iz letala

Pogled na vasi Danjarske planote je kot iz letala

Ko zavijemo okoli hriba, na drugi strani pridemo na Danjarsko planino. Ko se po krajši strmini izvijemo iz gozda je pred nami dolg travnat hrbet. Hoja preko Kremanta (1658 m) proti cilju je še posebej v pozni pomladi, ko so travniki razcveteni, čudovita. Po krajšem spustu se mimo bunkerjev pričnemo vzpenjati na Altemaver.

Greben proti Soriški planini in ostanki Rupnikove linije

Greben proti Soriški planini in ostanki Rupnikove linije

Ta je z 1678 metri najvišji vrh Ratitovca, pot pelje tik pod njim. Tam se nam že odpre prvi pogled na Krekovo kočo na Ratitovcu (1642 m) – do sem bomo hodili okoli tri ure. Če pa dan izkoristimo za uživaško posedanje na blazinicah trave, vohanje rož, nabiranje gob, oziroma, če so z nami otroci, pa je seveda potrebno računati še nekaj več.

Krekova koča iz Golega vrha

Krekova koča iz Golega vrha

Spust Iz Altemavra mimo krav ni dolg, levo od koče se lahko vzpnemo nekaj metrov visoko in že smo na Golem vrhu (1667 m). Odlomek iz popotnega dnevnika: »Sonce se je prebilo čez oblake in prav prijetno je bilo posedeti zunaj. Punci sta se požigosali po rokah in nogah.

Planika

Planika

Ko smo se nazaj grede vzpenjali mimo krav, je Ajda eni dala košček kruha. Na travnatem hrbtu smo počili in malo pomalicali. Občudovali smo planike, ki so rastle v bližini.

Počitek

Počitek

Pod nami je bila Sorica, na drugi strani se je videla Jelovica, Babji zob.« Povratek sledi isti poti, tako da ji je lažje slediti, saj nam je že poznana. Celo občutek imamo, da je pot krajša.

Soriška planina

Soriška planina