(16.10.2010)
Bavhe so v resnici tri. Ali dve. Kaj pa vem, kako bi točno povedal. Je kar malo zapleteno. Nizka Bavha je bolj prelom v slemenu, težko bi ji sploh rekli vrh. Druga je sedlo. Mala Bavhica ali Bavhca. Le tretja je vrh, pa še ta bolj plečat. Visoka Bavha. Vse tri so zgolj del čudovite ogrlice, ki je razpeta med Korensko sedlo na eni in visoko Kepo na drugi strani.
Izhodišče
Ker je to mejni greben, so bile včasih predvsem kraljestvo tistih, ki so čuvali, da ne bi kdo, nebodigatreba, tu na skrivaj prišel ali odšel. Danes, ko je vrvohodstvo med dvema državama, vedno bolj tudi narodoma, dostopno vsakomur, pa predstavljajo čudovito prečenje, polno razgledov, doživetij. Začetek in konec vedno odbiramo sami, le nekaj logistike je potrebne.
Most čez Savo
Na megleni dan so otroke zadržali v šoli, nekakšno nadomeščanje menda. A za pohajanje in prijeten klepet sta končno zadosti dva. Odločitev v zadnjem trenutku. Pomežiknil sem, da bova zagrizla v bok te verige in jo na kratko raziskala. Da bo drugič, ko nas bo regljalo več, vse bolj domače.
Odcep steze proti Srnjaku
Pot ni zahtevna, ni pa za vsakogar. Markacij namreč ni, prepuščeni smo bolj ali manj sami sebi. Občasno se steze izgube in takrat namig, pogled na zemljevid in dosti občutka, pomagajo iz zagate. Predvsem pa se zavedajmo, da smo, ko svet okoli nas postane nesramno strm, napak. Pojdimo nazaj in poskusimo znova. Trmoglavljenje v svetu prepadnih grap se namreč lahko kaj slabo konča.
Jesen nad Kranjsko Goro
Če so nam izhodišče parkirišča pod smučiščem Kranjska Gora (N46.486172 E13.778274, 810 m), se napotimo mimo stavbe policije in na levem robu parkirišča, v smeri ceste, ujamemo stezico. Pripelje nas do glavne ceste, katero previdno prečkamo in zlezemo čez varovalno ograjo. V pomoč nam je lesena stopnička na drugi strani.
Na razpotju pod planino gremo naravnost
Steza nas pelje naprej do Save in čez most na drugo stran. Zavijemo desno na kolovoz, ki nas pelje ob rečici. Kaj drugega ponosna Sava Dolinka v tem delu res ni. Na križišču, kjer desno vabi novi kamp, levo pa čez Savo lahko skočijo tudi avtomobili, gremo še naprej.
Brlog
Pa le nekaj deset metrov, potem zavijemo levo, mimo počitniškega doma. Cesta se začne vzpenjati. Ko je ob levi strani ceste izogibališče za avtomobile, se na desni v breg poda stezica. Sledimo ji in tako presekamo makadamsko kačo. Pot skozi gozd je dobro vidna in ni prenaporna. Ko znova stopimo na cesto, smo le še dober ovinek pod gostiščem Srnjak.
Kočura
Na platoju ob njem je lep pogled na del Kranjske gore in smučišča. Če seveda celotna dolina ni pod meglenim, dolgočasno belim pregrinjalom. Le malo naprej od platoja, prav nasproti gostišča, v gozd pelje traktorska vlaka. Kar takoj se razcepi, mi se držimo leve poti, ki je široka, posuta s pisanim jesenskim listjem in hoja po njej je prijetna.
Odcep na poseki
Ko pot zložno zavije v desno, se znova razcepi. Gremo naravnost in že čez minuto ali dve pridemo do manjše planine. Kje navzgor? Recimo, da po desni strani. Malo se še vzpenjamo ob robu travnika, potem pa zavijemo med smreke. Prave poti na tej strani ni, komaj vidna stezica gre po trasi vkopanega električnega kabla.
Hoja skozi gozd
Ko pokukamo iz gozda, je nad nami strm travnik, kar krepko zagrizemo v kolena. Pa se svet kmalu položi, pridemo do lovske koče in oddajnika v Brlogu (1272 m; ena ura s Kranjske Gore). S planine se da povzpeti tudi po lažji poti. A o tem več ob povratku. Sledimo kolovozu, ki ga malo višje lahko presekamo po stezici levo.
Odcep komaj vidne stezice pod vrhom
Ko pridemo do makadamske ceste, ki s Korenskega sedla pelje proti Železnici, gremo le nekaj korakov desno, potem pa po vlaki navzgor. Včasih je tu tekla prijetna stezica, sedaj pa so gozdarska dela svet postavila na glavo. Vlaki sledimo ob poseki, dokler na levi ne stopimo na stezico. Ta se malo pod kolovozom razcepi.
Iskanje prehodov pod Nizko Bavho
Če gremo levo, moramo potem zaviti desno do najvišje točke, kjer se kolovoz prevali na drugo stran. Tu spet najdemo nadaljevanje poti. Nova vlaka se prelevi v stezico, kateri sledimo navzgor. Hoja je prijetna, stezi tudi pozno jeseni ni težko slediti. Znova pridemo na gozdno cesto, jo prečkamo in hodimo po vlaki navzgor.
Vrh Nizke Bavhe
Bodimo pozorni. Ko se levo odcepi komaj vidna stezica, ji sledimo. Pa se kmalu izgubi v travah. Gremo navzgor, bolj na levo iščemo prehode med drevjem. Z nekaj sreče bomo našli prave in prišli na vršni greben prav na Nizki Bavhi (1642 m; 45 minut z Brloga). Vrh je dokaj neizrazit, da smo prišli prav, pove mejni kamen št. 138 in tablica na drevesu poleg.
Grpišce
Ker se spodobi še malo višje, zavijemo desno in se vzpenjamo po stezici do Grpišca (1676 m; pet minut z Nizke Bavhe). Ali je to sploh vrh, ali zgolj planina, Grpiška seveda, bi težko rekel. Na nekaterih zemljevidih je označen tako, drugje spet drugače. Pa saj sploh ni važno. Ko sedemo v travo, imejmo druge misli.
Julijci
Če se megle razkadijo, se vidi marsikam. Zatorej ni, da bi hitel. Enkrat pa je vseeno treba iti. Vračamo se do Nizke Bavhe in gremo naprej po stezici navzdol. Če srečamo pohodnike, jih le pozdravimo. Po naše. Pa ne glejmo predebelo, če bo odzdrav v sosednjem jeziku.
Avtoportret
Na sedlu (1531 m; 15 minut z Grpišca) presenetijo avstrijske markacije, ki pa se malo kasneje spet nekam izgube. Na slovenski strani je nekdo naredil kočo, verjetno zgolj vikend. Ali pa hoče oživiti planino, kdo bi vedel? Znova se vzpenjamo, kar ob mejnih kamnih bo najbolje. Pot je strma, telo nam prestavi v višje obrate.
Mala Bavhica
Pa vzpona ni pretirano, že smo na uravnavi, prečimo travnik in postojmo na vrhu (1650 m; 15 minut s sedla). Z vrha se lahko vrnemo na sedlo in od tam iščemo najboljšo pot nazaj. Morebiti nas zanese celo nazaj pod Nizko Bavho in se vračamo po smeri dostopa. Zakaj pa ne?
Visoka Bavha
Lahko pa z Visoke Bavhe lomastimo naravnost v gozd. Prave steze ni, držimo se malo levo in gremo mimo jezerca navzdol. Spuščamo se do poseke, pod katero nas stezica popelje na cesto, katero prečkamo in gremo naravnost navzdol. Hoja med podrtimi drevesni ni ravno prijetna.
Postanek na vrhu
Pridemo na manjši travnik, držimo se bolj levo in z nekaj sreče v gozdu pod njim najdemo stezico. Ta štrika navzdol, dokler se svet znova ne odpre. Med jesenskimi travami se držimo levo. Pod nami je gozdna cesta, sedaj orientacijskih težav ni več. Zavijemo levo in gremo do makadamske ceste, kjer znova zavijemo levo.
Poseka
Ko pridemo do odcepa nad Brlogom, zavijemo navzdol. Na Brlogu na desni strani lovske koče ujamemo stezo, ki zavije v gozd (40 minut z Visoke Bavhe). Spuščamo se mimo kolibe do mesta, kjer nas na drevesu oranžna puščica usmeri levo.
Praprot
Znova smo na mali planini, le da smo do nje prišli z druge strani. Jasno nam je, da je ta pot bolj prijetna in manj strma. Po znani vlaki se spuščamo proti Srnjaku. Razgledi na Kranjsko goro in gore nad njo, so bili sedaj že veliko lepši, sonce je popilo jutranjo meglo.
Planina
Pod gostiščem gremo lahko navzdol po stezi ali pa naokoli po cesti. Kakor želimo. Tako kot se lahko pri mostu čez Savo odločimo, da zavijemo čezenj in se vračamo skozi Kranjsko goro ali pa sledimo poti, ki nam je znana že od prej. Obe poti prideta prav, nam pa je tako ali tako verjetno vseeno (50 minut iz Brloga). Je le prava pustolovščina za nami.
Pogled proti Brlogu