(28.3.2011)

Ko človeku vsakodnevno hitenje zavre normalno dojemanje sveta okoli, predvsem pa tudi njega samega, je treba nekaj storiti. Tisto pretirano nakopičeno paro je treba spustiti iz našega kotla in tako preprečiti katastrofo. Pa ne za nas. Za vse. Tako kot se svet z vsakim od nas zjutraj zbudi in vsak večer mirno zaspi, tako se bo nekoč z nami končal.

Siva pot...

Nekoč. Ne še danes. Zatorej je treba pritisk zmanjšati. Kaj pa drugega. Ko iščemo ročico, s katero bi zapiskali, kot nekoč na starih lokomotivah, se zavemo, da tako enostavno ne gre. Treba bo nekam daleč, izven sebe. Pa čeprav zgolj nekaj korakov od celodnevnih, tako nepomembnih skrbi.

Ovinek

Mestni hribi, ki se tako pripravno dvigajo kvečjemu streljaj daleč, so ravno pravšnji. Za pomislek, za razmislek, za beg. Samo da našo mašino zaženemo s pravimi obrati, že se skozi nevidne pore začne para izgubljati. Glava postane lažja, z vsakim korakom imamo bolj gotov občutek, da lebdimo. V njej nam kljuje zgolj še eno vprašanje.

Sedlo

Zakaj je to beg, zakaj moramo bežati pred samim seboj. Odgovor si poišče vsak sam, neko čisto svojo laž, ki mu pomaga preživeti. A pustimo zdaj težke misli ob strani, mašina že bije hitreje, potne kaplje se nabirajo na čelu, večerni mrak je sedel na zemljo. Z našimi mislimi nismo sami, v korak stopamo z našo krvjo, srca utripajo kot eno.

Bližnjica

Pa vendarle hoja po cesti omogoča, da se lahko misli prepletejo, da beseda da besedo. Toliko si je treba povedati, namigniti. Saj sicer dnevi minevajo vse prehitro, časa, da si pogledamo v oko, začutimo dušo, je vedno premalo. Zatorej so take poti, pa čeprav po sivi cesti, nujne. Če jih ni, nekega dne ugotovimo, da se ne poznamo več. Kakšna škoda bi to bila.

Na vrhu...hotel

Že je vrh pred nami, komaj smo se dobro ogreli. Toda kot češnja na vrhu torte z daleč preveliko kopico smetane, nas najboljše še čaka. Pod nami je mesto, med lego kockami se premikajo mravljice, drobcena vozilca vseh velikosti, oblik in barv, prevažajo izjemne dragocenosti. Ko porosi pomladanski dež, očisti zrak in naredi odseve, se reke dežnikov prelivajo preko ulic.

Kranj

Če je sonce že leglo v puhasto posteljo, pod nami mesto zažari. Tisoče lučk na nebu, tisoče lučk v ravnini, niti ne tako daleč spodaj. Ko se dih umiri, stopimo še do cerkvice, zgolj toliko, da se umiri še duh. Potem pa bo treba navzdol. Previdno, da koraki ne bodo prehitri, saj je pot ovinkasta, včasih pa ovinke gor ali dol grede seka tudi kakšna nadobudna kovinska škatla.

Sv. Marjeta

Srečanje z njo pa zanesljivo ne bi bilo v duhu prošenj, izrečenih malo prej, malo višje… Kot bi mignil, smo spet v vsakdanu, hodimo po mestnih ulicah, smo zgolj ena izmed mravljic, v škatli ali ne, z marelo nad seboj. Bogsigavedi, če nas kdo opazuje…

Dobra volja je najbolja...

(27.3.2011)

O pokojnih vse dobro. Tako je menda prav. Zatorej je tudi o Lovrencu, ki je pred davnimi stoletji služil enemu izmed papežev, znano predvsem, da je dobro upravljal s cerkvenim premoženjem in skrbel za uboge. In pa seveda, da so ga potem, ko je cerkveno premoženje raje razdelil med ubožce, vdove in sirote, kot predal rimskemu načelniku Hipolitu, najstrašnejše mučili, na koncu pa ga živega spekli na ražnju. Krvavo.

Temni oblaki se zbirajo nad dolino

Kaj se je potem zgodilo s Hipolitom ne vem, Lovrenc pa je vsekakor dobil tisti sijoči obroč okoli glave in vrsto cerkva blizu in daleč. Ena od teh je tudi na bližnjem gričku, tam nad Bašljem. Saj smo že bili tam gor, se spomnite? Toda enkrat ni nobenkrat, menda. Zato se je treba vračati.

Sv. Lovrenc

Vedno je kaj novega. Če nič drugega, nam morebiti srce ob vzponu bije hitreje, morda se meglice prav posebej leno vlečejo ali pa se po pobočju zažene jadralni padalec in na svojem pisanem krilu odjadra tja nekam, za sosednji hrib. In ker se ta naša modra krogla nenehno kotali okoli sonca in ob tem še sama okoli sebe, letni časi sooblikujejo naše bivanje in svetu okoli nas dajejo tisto zaželeno raznolikost.

Dogaja...

Nikoli ne moremo reči, da je dan enak dnevu. Tako kot je tudi vsaka kaplja, ki pade na lopatice kolesa mlina edinstvena. Pa ne enega. Mlinčkov je cela vrsta, včasih se vrtijo hitreje, drugič počasneje. In do njih niti ni daleč. Od cerkvice se odpravimo naprej proti vrhu, točki, ki se ponaša z največjo višino. To pa je tudi vse.

Vrh

Skriti ostanki preteklosti na gozdnatem vrhu ne dajejo prave volje za daljše posedanje. Sonce, če ga je kaj bilo, smo pustili na travnikih nižje doli, tja v hitečo dolino se od tu tudi ne vidi. Kar je po svoje lahko celo bolje. Tako vsaj za trenutek pustimo vsakdan nekje daleč. Potem pa jo na drugi strani po komaj vidni stezici uberemo navzdol in se previdno spustimo do sedla.

Mlinčki

Tu se poti ločijo. Mi zavijemo levo navzgor. Pot takoj izgine v goščo, se rahlo vzpne, položi, nato pa odločno spusti. Ko je strmine konec, mimo nas proti dolini že skaklja potoček. Živahnost se preliva preko lopatic in kolesca domiselno narejenih igral poganja brez prestanka. Le sem in tja se kakšen premakne in obtiči. Takrat mu pomaga prijazna roka, ki ga znova požene v divje vrtenje. Zabava za staro in mlado. Hurej.

Brez prestanka...

Če smo raziskovalnega duha, lahko pogledamo še višje po soteski. Drugače pa se ustavimo, ves svet okoli nas zastane, le mlinčki se vrtijo brez konca in kraja. Globoko vdihnemo in se napotimo nazaj. Strmi breg na začetku nam bo znova zagnal srce, obrati se bodo povečali ravno na prave, potem pa bo strmine tako ali tako že konec. Ko pridemo nazaj do sedla, smo na razpotju.

Soteska

Bogsigavedi, kam nas bo zanesla pot. Pa saj je končno čisto vseeno. Glavno, da jo čutimo pod nogami, pripeljala nas bo že kam. Kjer je lepo, kjer lahko sedemo, se ozremo naokoli, pogledamo vase. In smo srečni, ker smo…

(25.3.2011)

Kar nekaj časa je minilo od zadnjih korakov po tej poti. Vsaj leto ali dve. Zadosti dolgo, da se je povsem spremenila. Stopinje mimo senčnice. Tu je nekoč grajska gospoda, le nekaj globokih vdihov nad svojo bogatijo, posedala in vzdihovala o krasotah narave. Tu je slovenska pesnica, menda prva omikanega rodu, zaslišala svojo pesem iz šumenja listja pred poletno nevihto. In tu stopava midva.

Parkirišče

Lep dan za razmislek, še lepši za besedo. Ali dve. O tem in onem, predvsem pa o naju. Dve generaciji, dvoje glav, dvoje svetov. Tako zelo podobnih, a vendarle svetlobna leta daleč. Kratek postanek pod krošnjami pomladnih dreves. Potem pa noga kar sama išče pot. Naprej bo treba, kaj bi stal. Dihava proti poti, ki že od nekoč vodi navzgor. Naravi nepotrebna, človeku še kako.

Pot

Prvi pozdravi, sorodne duše so iskale mir tam gori. Sva mislila, hiteč od ponorelega sveta. Toda komaj sva dobro zadihala v znani breg, že sva obstala odprtih ust. Pobočja, poraščena z gozdom so že od časov prvega zavedanja sekale številne pešpoti, celo razdrapan kolovoz je peljal navzgor. Je bil že potreben za koči, ki stojita na temenu priljubljenega razgledišča.

Rana na Sv. Jakobu

Številnim je bilo to mesto za prijeten sprehod, komu celo za dokazovanje samemu sebi in predvsem drugim. Ravno prav si se zadihal tja gor, do Francijeve koče ali cerkvice nekoliko višje. Užitek je bil pogledati preko pobočij, poraščenih z gozdom, navzdol proti domu. Ali s pogledom, uprtim na drugo stran, sanjati višave. Toda nekaterim to ni bilo dovolj.

Le kje je sedaj gozd?

Privlekli so težke stroje in z izgovorom potrebe po tistem, česar si sploh ne bi smeli lastiti, razrili pobočje. Široka cesta sedaj položno seka pobočje sem in tja, zadosti položno, da bodo mogli tu gor prilesti težki tovornjaki. Zadosti široka, da bodo pobočje do konca razvrednotili, ponižali, uničili vse, kar je bilo na njem posebnega, zbrisali spomine.

Cerkvica

Skoraj se nisva znašla na tej rani, iskala sva prehode, poti, polne korenin, ki so koraku dajale prijazno oporo, ni bilo več. Pod znamenjem, križem, ki že od nekdaj opominja pohodnike na njihovo minljivost, je hreščalo, ropotalo. Nisva šla pogledati katera zver hlastavo žre pobočje, ni bilo potrebe, sva vedela. Raje sva zavila proti vrhu, posedela pred kočo. Tisto tiho, mirno, tam na robu. Ki me je vedno spominjala na hiško iz pravljice o Janku in Metki.

Zadnji koraki pred Francijevo kočo

Tisto, kjer sem na postelji nad kuhinjo zaspal, ko sem še smrkav okoli nosu, prvič sam prehodil pot navzgor. Spomini so zbledeli, le še pripovedi budijo krhke drobce zavedanja o časih, ki se nam vedno bolj odmikajo. Srce se je umirilo, stopila sva še do sv. Jakoba. Poprosit, da bi spomini ostali, da bi jih ne odpihnila norija dni, ki prihajajo.

Začetek nove steze

Upajoč, da naju bo uslišal, sva korak zastavila navzdol po novi stezi, komaj vidni, le nekaj korakov pod Francijevo kočo gre strmo navzdol. Sva upala, da se bova tako ognila rani. Pa nama ni uspelo. Nižje doli, kjer svet ni več tako strm, sva jo morala preskočiti. Listi čemaža, ki je ravno dobro pokukal izpod korenin, so se svetili v sončnih žarkih, omamno so hiteli vriskati pomladi.

Čemaž leze izpod korenin

Sedeč pri Pustem gradu sva se spraševala, kakšno je bilo življenje tu takrat, v davnih časih. Ko so vitezi še reševali princeske iz visokih grajskih stolpov in so ogenj bruhajoči zmaji sejali strah in trepet. Ko je grajska gospoda vladala podložnikom in včasih kar preveč samovoljno odločala, kaj je prav in kaj ne.

Zidovi Pustega gradu

Pa me misli na tiste dni ni strah. Niti malo. Dosti bolj me skrbi, kako bodo čez toliko let in še kakšnega povrh, gledali na nas novi rodovi. Na naše norenje, hlastanje, uničevanje. Ja, tega me je neprimerno bolj strah. Stopila sva še zadnje korake mimo Podaka navzdol.

Napis

Nazaj nisva gledala, zakaj bi le. Še nedavno domače pobočje je bilo mrakobno, naenkrat tako zelo tuje…

(20.3.2011)

Dostikrat se oziramo daleč. Prepričani, da je za obzorjem vse lepše. Toda končno ugotovimo, da je prava lepota čisto blizu. Za prvim vogalom. Ali še bližje. Tako tudi ni treba cel dan gristi kolen, da bi prišli do božajočih travnikov, sončnih žarkov, ki presevajo skozi krošnje, raztresenih skal in prelestnih razgledov.

Pravljična pot

Že vzpon na kucelj, povsem blizu doma, lahko ponudi veliko. Samo gledati moramo tako, kot je treba. Nad Tupaličami je okoli vasi Možjanca več vršičkov. Vsak je lahko samostojen cilj, lahko pa hkrati skočimo na dva ali tri. Se bomo kar sami odločili, po navadi nam pot tako ali tako krojita čas in volja.

Na robu travnika

Če se v te kraje primajemo z avtodomom, najbolje, da parkiramo na začetku Preddvora, v bližini oddaljenega obrata tovarne Jelovica (46.300127 14.428007, 455 m). Od tu jo mahnemo nazaj čez most, previdno prečkamo cesto in zavijemo desno. Vzpnemo se po cesti, ki premaga klanček, potem pa ob tabli za Možjanco znova zavijemo, tokrat levo. Cesta teče mimo hiš, nato skozi gozd, vzpon da dihanju pravo globino.

Storžič, Zaplata in Potoška gora

Kar kmalu pridemo do mesta, kjer se levo odcepi gozdna vlaka, na razširitvi se da za silo tudi parkirati. Gremo navzgor po vlaki, pod vikendom, pot postane prav pravljična. S ščepcem smisla za smeri neba, bomo že ubrali pravo. Oznak pa ne pričakujmo, znajti se bomo morali sami. Kolovoz zavija proti desni, kar bo čisto prav. Ko pridemo do travnika, je vrh nad nami, na desni strani, ob robu gozda, pri lovski opazovalnici.

Na vrhu Vrhe

Če se nam ne da gristi kolen v strmino, lahko po kolovozu nadaljujemo proti Možjanci, morebiti stopimo še do cerkvice sv. Štefana z lepim razgledom in nato po širokem slemenu korakamo do vrha s pomenljivim imenom Vrhe (689 m, dvajset minut s ceste, do tja pa s parkirišča tudi nekaj takšnega). Tam se nam odpirajo pogledi proti Grintovcem.

Na lovski opazovalnici

Če je pomlad, nam na zelenečih travnikih kar srce zaigra ob spominih na snežne radosti, ki jih je sonce tako zgodaj popilo. Pa kaj bi zato. Saj bosta okoli nas še prekmalu znova mraz in beli sneg. Navzdol gremo ob gozdu, strmina je takšna, da se lahko kot otroci zakotalimo po travi in ob tem navdušeno vriskamo. Ali pa takšne norčije samo opazujemo, tako iz daljave, nekako zadržano, preresno.

Generacije

Znova smo na kolovozu, vračamo se v smeri izhodišča. Toda le do čistine, na širokem sedlu, kjer se na drugi strani svet spet vzpne. Poti ni tu nobene, iščemo najboljše prehode med skalami, ki so raztresene po pobočju čisto tako, kot bi jih nekdo namerno postavil. Igrišče velikanov. Da smo na vrhu, bomo že razbrali (682 m, dvajset minut z vrha Vrhe).

Pod drugim vrhom

Če pa ne bomo dojeli, da se višje tu ne da več in da se na vse smeri neba svet samo še spušča, nam bo v pomoč majhen možic. Če ga le ne bo neprevidna roka ali morebiti sila narave, podrla. V tem primeru si vzemimo čas in postavimo novega. Ali zgolj poleg še enega, svojega. Le kamenja bomo kljub številnim skalam ob dostopu, komaj zbrali zadosti.

Mali možic na Vrtičniku

Sicer pa se na Vrtičniku ne bomo pretirano obirali, vrh je poraščen, razgleda zato tudi ne posebnega. Navzdol gremo lahko tam, kjer smo se vzpenjali. Ali pa vrh prečimo v drugi smeri, zavijemo na uravnavi levo in potem iščemo najboljše prehode na strmini, ki se izteče prav na cesti, če dobro namerimo, le korak ali dva od parkirišča ob cesti (deset minut z vrha).

Pogled v smeri doma

Pa je prav, da nad cesto zavijemo levo, saj je prehod sicer kar prestrm, padec na trdi asfalt pa bi bil prav nerodna in čisto nepotrebna reč. Če imamo avto parkiran tam doli, na drugi strani Kokre, pa bomo pravo pot sedaj že znali ubrati, kajneda…

Parkirišče ob cesti na Možjanco

(5. in 6.2.2011)

Pokljuka je gozd. Kdo je lastnik je že vprašanje, ki bi hitro komu dvignilo pritisk. Kar pa nedvomno ni zdravo. Naj ima vsak svoje mnenje, do njega ima nedvomno pravico. Ima pa ta gozd, kot kvaliteten plašč kakšnega berača, svoje luknje. To so planine, ki so po njem posejane kot bi jih neka nevidna roka povsem naključno raztresla.

Drobižek ob cesti

Obiskati jih je vredno. Posamezno izmed njih ali pa kar eno za drugo po vrsti. So, če le prav zastavimo korak, nanizane kot biseri na ogrlici. Toda kar poleti opraviš z lahkoto, je pozimi težavneje. Zato je že obisk ene izmed njih lahko podvig.

Eden od krakov pokljuškega šolskega maratona

Planina Javornik mi je vedno porajala nekaj dvomov. Predvsem glede imena. Nekoč sem na njenem robu našel napis Zajavornik. Ob ne preveč ljubem srečanju z možem parkovne postave, pred leti, me je zaradi tistih dveh črk spredaj celo pohvalil. Toda kaj, ko zemljevidi vztrajajo, da planina ni za kakšnimi Javorniki, da je »za« spredaj čisto odveč. Potem se pa znajdi?!

Križišče poti

Izhodišče je lahko na Rudnem polju (1347 m; N46.345755 E13.923770 ali nekje tam okoli), kjer je treba seveda parkirati tako, kot se zagre. Različna tolmačenja postave pustimo tokrat pri kraju, o njihovi (ne)jasnosti bi se dalo marsikaj povedati. Ko sneg zamede gozdove, se odpravimo ob robu ceste navzdol, nazaj v smeri Mrzlega Studenca.

Mladica

Kar malo nejevoljni zaradi številnih kovinskih pošasti, ki na kakšen lep dan drdrajo proti soncu, smo seveda veseli, ko po dobrem kilometru na levi zagledamo odcep ceste. Če jo za potrebe gozdarjenja splužijo in ni morebiti preveč ledena, je hoja prijetna. Drugače pa se nam zna sneg tudi kar globoko udirati. Cesti sledimo zložno navzgor, prečkamo tekaško progo.

Rožce

Ko se svet zravna, pridemo do razcepa. Zavijemo desno, levo bi se vrnili do smučišča nad Rudnim poljem. Cesta se spusti, pred nami je parkirišče pri spomeniku. Marsikomu je poznano kot izhodišče za Blejsko kočo na Lipanci. In vrhove nad njo. Cesta se od tu spušča, pa nič strmo. Sledimo ji, dokler med redkim drevjem na desni strani ne zagledamo planine (1292 m, slabo uro in pol zložne hoje). To je naš cilj.

Planina Javornik

Ob robu lahko počijemo. Če snega ni preveč, se pod gostimi smrekami na robu goličave najde celo kakšen kopni kotiček. Lahko pa kolovratimo do koč. Ob kakšni se bomo, če lastnikov ne bo doma ali pa bodo prijaznega pogleda, posedli na klopco in pustili, da nas toplota žarkov zimskega sonca nežno boža.

Povratek čez planino

Da bi nazaj hodili po isti poti? Se da, toda zakaj. Napotimo se sprva kar strmo, nato položneje navzgor, Viševnik nam kaže pravo smer. Z roba gozda gremo sprva naravnost, potem pa se držimo bolj levo, dokler ne pridemo do tekaške proge. Ob njej zavijemo desno in ji sledimo do ceste, po kateri smo šli tostran.

Sledi na vse strani...

Toda gozd je lahko kaj zahrbten. Kar naenkrat ne vemo več ne kod, ne kam. Če znamo držati smer, potem še ni hudega, nekam bomo že prišli. Ko pa začnemo tavati v krogu, smo res v težavah. Zatorej ni nič narobe, če imamo s seboj kakšen pripomoček za orientacijo ali vsaj dosti lastnega čuta za pravo smer.

Sredi pokljuških gozdov

Morebiti bo še najbolje, da gremo že na sami planini ob gozdu, dokler ne pridemo do mesta, kjer se v goščo požene tekaška proga. Da bi hodili po njej se ne spodobi, če bomo korakali poleg, pa ne bo nikogar motilo. Na smrekah so tudi markacije Znova na makadamski cesti, zavijemo levo in se vrnemo do ceste proti Rudnemu polju. Če se bo promet že umiril, bo tudi vzpon nazaj do izhodišča čisto prijeten (s planine ena ura klepeta).

Na zmrznjeni progi ni naših sledi...

Seveda pa se bo pozimi dokaj bolj prijetno do planine odpraviti kar na smučeh. Tekaških seveda. Celo iskanje prave smeri bo na ta način še neprimerno lažje. Z Rudnega polja tečemo ob parkirišču in cesti v smeri Mrzlega studenca, na mestu, kjer proga zavije ostro desno nazaj, pa snamemo smuči in gremo levo na drugo stran.

Ko se poslovimo od ceste, se začne vzpon...

Tečemo naprej ob cesti, odcep levo naj nas (še) ne premami. Proga se zložno spušča, zato nam užitek lahko greni le misel, da bo tu treba tudi nazaj. Ko proga zavije v gozd, nas čaka krajši vzpon, prečkamo gozdno cesto in se kmalu začnemo spuščati proti planini.

Prihod na planino, zadaj so gore nad Lipanco

Po njej je speljana lepa proga, gor in dol, pa spet gor in dol, vse naokoli, sem in tja. Da bi ta užitek pustili vnemar, se seveda ne spodobi. Ko krog zaključimo na izhodišču, za drugega pa ni volje ali moči, spet izginemo v gozd in se vračamo po že znani progi. Vse do izhodišča. Če smo utrujeni in nas noge še komaj nosijo.

Gor in dol, sem in tja...

Lahko pa seveda vrnitev popestrimo. Ko se po kratkem, a dokaj strmem vzponu ob cesti malce spustimo, se desno odcepi proga, ki nam bo dala vetra. V strmino kot stara parna lokomotiva sopihamo navzgor, grizemo kolena, klanec pa kot bi bil brez konca.

Nad stanovi planine Javornik

Ko se nas končno usmili in se začne nagibati navzdol, se zaženemo proti robu smučišča pod Viševnikom, ob njem švignemo navzdol, prečkamo nižje cesto in spet zagrizemo v krajši breg, da bi nas končni spust pripeljal nazaj na Rudno polje.

Tekma

Še ni dovolj? Potem kar na levo mimo parkirišča, držimo se oznak za štirikilometrsko progo. Lahko jo pretečemo enkrat, dvakrat, trikrat, večkrat… čisto po želji…

(16.10.2010)

Bavhe so v resnici tri. Ali dve. Kaj pa vem, kako bi točno povedal. Je kar malo zapleteno. Nizka Bavha je bolj prelom v slemenu, težko bi ji sploh rekli vrh. Druga je sedlo. Mala Bavhica ali Bavhca. Le tretja je vrh, pa še ta bolj plečat. Visoka Bavha. Vse tri so zgolj del čudovite ogrlice, ki je razpeta med Korensko sedlo na eni in visoko Kepo na drugi strani.

Izhodišče

Ker je to mejni greben, so bile včasih predvsem kraljestvo tistih, ki so čuvali, da ne bi kdo, nebodigatreba, tu na skrivaj prišel ali odšel. Danes, ko je vrvohodstvo med dvema državama, vedno bolj tudi narodoma, dostopno vsakomur, pa predstavljajo čudovito prečenje, polno razgledov, doživetij. Začetek in konec vedno odbiramo sami, le nekaj logistike je potrebne.

Most čez Savo

Na megleni dan so otroke zadržali v šoli, nekakšno nadomeščanje menda. A za pohajanje in prijeten klepet sta končno zadosti dva. Odločitev v zadnjem trenutku. Pomežiknil sem, da bova zagrizla v bok te verige in jo na kratko raziskala. Da bo drugič, ko nas bo regljalo več, vse bolj domače.

Odcep steze proti Srnjaku

Pot ni zahtevna, ni pa za vsakogar. Markacij namreč ni, prepuščeni smo bolj ali manj sami sebi. Občasno se steze izgube in takrat namig, pogled na zemljevid in dosti občutka, pomagajo iz zagate. Predvsem pa se zavedajmo, da smo, ko svet okoli nas postane nesramno strm, napak. Pojdimo nazaj in poskusimo znova. Trmoglavljenje v svetu prepadnih grap se namreč lahko kaj slabo konča.

Jesen nad Kranjsko Goro

Če so nam izhodišče parkirišča pod smučiščem Kranjska Gora (N46.486172 E13.778274, 810 m), se napotimo mimo stavbe policije in na levem robu parkirišča, v smeri ceste, ujamemo stezico. Pripelje nas do glavne ceste, katero previdno prečkamo in zlezemo čez varovalno ograjo. V pomoč nam je lesena stopnička na drugi strani.

Na razpotju pod planino gremo naravnost

Steza nas pelje naprej do Save in čez most na drugo stran. Zavijemo desno na kolovoz, ki nas pelje ob rečici. Kaj drugega ponosna Sava Dolinka v tem delu res ni. Na križišču, kjer desno vabi novi kamp, levo pa čez Savo lahko skočijo tudi avtomobili, gremo še naprej.

Brlog

Pa le nekaj deset metrov, potem zavijemo levo, mimo počitniškega doma. Cesta se začne vzpenjati. Ko je ob levi strani ceste izogibališče za avtomobile, se na desni v breg poda stezica. Sledimo ji in tako presekamo makadamsko kačo. Pot skozi gozd je dobro vidna in ni prenaporna. Ko znova stopimo na cesto, smo le še dober ovinek pod gostiščem Srnjak.

Kočura

Na platoju ob njem je lep pogled na del Kranjske gore in smučišča. Če seveda celotna dolina ni pod meglenim, dolgočasno belim pregrinjalom. Le malo naprej od platoja, prav nasproti gostišča, v gozd pelje traktorska vlaka. Kar takoj se razcepi, mi se držimo leve poti, ki je široka, posuta s pisanim jesenskim listjem in hoja po njej je prijetna.

Odcep na poseki

Ko pot zložno zavije v desno, se znova razcepi. Gremo naravnost in že čez minuto ali dve pridemo do manjše planine. Kje navzgor? Recimo, da po desni strani. Malo se še vzpenjamo ob robu travnika, potem pa zavijemo med smreke. Prave poti na tej strani ni, komaj vidna stezica gre po trasi vkopanega električnega kabla.

Hoja skozi gozd

Ko pokukamo iz gozda, je nad nami strm travnik, kar krepko zagrizemo v kolena. Pa se svet kmalu položi, pridemo do lovske koče in oddajnika v Brlogu (1272 m; ena ura s Kranjske Gore). S planine se da povzpeti tudi po lažji poti. A o tem več ob povratku. Sledimo kolovozu, ki ga malo višje lahko presekamo po stezici levo.

Odcep komaj vidne stezice pod vrhom

Ko pridemo do makadamske ceste, ki s Korenskega sedla pelje proti Železnici, gremo le nekaj korakov desno, potem pa po vlaki navzgor. Včasih je tu tekla prijetna stezica, sedaj pa so gozdarska dela svet postavila na glavo. Vlaki sledimo ob poseki, dokler na levi ne stopimo na stezico. Ta se malo pod kolovozom razcepi.

Iskanje prehodov pod Nizko Bavho

Če gremo levo, moramo potem zaviti desno do najvišje točke, kjer se kolovoz prevali na drugo stran. Tu spet najdemo nadaljevanje poti. Nova vlaka se prelevi v stezico, kateri sledimo navzgor. Hoja je prijetna, stezi tudi pozno jeseni ni težko slediti. Znova pridemo na gozdno cesto, jo prečkamo in hodimo po vlaki navzgor.

Vrh Nizke Bavhe

Bodimo pozorni. Ko se levo odcepi komaj vidna stezica, ji sledimo. Pa se kmalu izgubi v travah. Gremo navzgor, bolj na levo iščemo prehode med drevjem. Z nekaj sreče bomo našli prave in prišli na vršni greben prav na Nizki Bavhi (1642 m; 45 minut z Brloga). Vrh je dokaj neizrazit, da smo prišli prav, pove mejni kamen št. 138 in tablica na drevesu poleg.

Grpišce

Ker se spodobi še malo višje, zavijemo desno in se vzpenjamo po stezici do Grpišca (1676 m; pet minut z Nizke Bavhe). Ali je to sploh vrh, ali zgolj planina, Grpiška seveda, bi težko rekel. Na nekaterih zemljevidih je označen tako, drugje spet drugače. Pa saj sploh ni važno. Ko sedemo v travo, imejmo druge misli.

Julijci

Če se megle razkadijo, se vidi marsikam. Zatorej ni, da bi hitel. Enkrat pa je vseeno treba iti. Vračamo se do Nizke Bavhe in gremo naprej po stezici navzdol. Če srečamo pohodnike, jih le pozdravimo. Po naše. Pa ne glejmo predebelo, če bo odzdrav v sosednjem jeziku.

Avtoportret

Na sedlu (1531 m; 15 minut z Grpišca) presenetijo avstrijske markacije, ki pa se malo kasneje spet nekam izgube. Na slovenski strani je nekdo naredil kočo, verjetno zgolj vikend. Ali pa hoče oživiti planino, kdo bi vedel? Znova se vzpenjamo, kar ob mejnih kamnih bo najbolje. Pot je strma, telo nam prestavi v višje obrate.

Mala Bavhica

Pa vzpona ni pretirano, že smo na uravnavi, prečimo travnik in postojmo na vrhu (1650 m; 15 minut s sedla). Z vrha se lahko vrnemo na sedlo in od tam iščemo najboljšo pot nazaj. Morebiti nas zanese celo nazaj pod Nizko Bavho in se vračamo po smeri dostopa. Zakaj pa ne?

Visoka Bavha

Lahko pa z Visoke Bavhe lomastimo naravnost v gozd. Prave steze ni, držimo se malo levo in gremo mimo jezerca navzdol. Spuščamo se do poseke, pod katero nas stezica popelje na cesto, katero prečkamo in gremo naravnost navzdol. Hoja med podrtimi drevesni ni ravno prijetna.

Postanek na vrhu

Pridemo na manjši travnik, držimo se bolj levo in z nekaj sreče v gozdu pod njim najdemo stezico. Ta štrika navzdol, dokler se svet znova ne odpre. Med jesenskimi travami se držimo levo. Pod nami je gozdna cesta, sedaj orientacijskih težav ni več. Zavijemo levo in gremo do makadamske ceste, kjer znova zavijemo levo.

Poseka

Ko pridemo do odcepa nad Brlogom, zavijemo navzdol. Na Brlogu na desni strani lovske koče ujamemo stezo, ki zavije v gozd (40 minut z Visoke Bavhe). Spuščamo se mimo kolibe do mesta, kjer nas na drevesu oranžna puščica usmeri levo.

Praprot

Znova smo na mali planini, le da smo do nje prišli z druge strani. Jasno nam je, da je ta pot bolj prijetna in manj strma. Po znani vlaki se spuščamo proti Srnjaku. Razgledi na Kranjsko goro in gore nad njo, so bili sedaj že veliko lepši, sonce je popilo jutranjo meglo.

Planina

Pod gostiščem gremo lahko navzdol po stezi ali pa naokoli po cesti. Kakor želimo. Tako kot se lahko pri mostu čez Savo odločimo, da zavijemo čezenj in se vračamo skozi Kranjsko goro ali pa sledimo poti, ki nam je znana že od prej. Obe poti prideta prav, nam pa je tako ali tako verjetno vseeno (50 minut iz Brloga). Je le prava pustolovščina za nami.

Pogled proti Brlogu

(10.10.2010)

Tudi če se obeta lep dan in bi najraje preskočili gore, dostikrat ne gre. Treba je domov, pogledat, kako napreduje viroza. In se odzvati prijaznemu povabilu tašče na sm’n. Nekak vaški praznik, povezan z domačim zavetnikom. Torej nas čaka klasično nedeljsko kosilo.

Izhodišče

A nič zato. Dan je treba loviti, ko je še mlad. Pa pot mora biti ob vseh načrtih primerno kratka. Izhodišče naj bo Mojstrana, parkirati se da ob cesti nasproti TIC-a (46.461187 13.941679; 646 m). Tu se tudi začno tablice pohodniških poti, njihov opis bomo našli na zemljevidu Kranjske gore. Če hočemo do jezerca Kreda, bomo sledili poti št. 15.

Stenar

Pred mostom čez Triglavsko Bistrico zavijemo levo in gremo po ulici, ki teče ob rečici (Kurirska pot). Na koncu naselja stopamo mimo male hidroelektrarne in naprej po makadamski poti. Ko pridemo do mostu čez Bistrico, nadaljujemo naravnost ob vodi po stezi. Sledimo potema 15 in 16 do odcepa, kjer prva pot zavije levo.

Kreda

Čaka nas krajši vzpon do jezerca Kreda (približno 720 m; dvajset minut). Tiho leži v kotanji med smrekami. V hladnem jutru osamljen, ostanki kurišča, stopničk in pomola pa kažejo, da zna biti v poletni vročini tu kar živo. Seveda si lahko vzamemo čas. Če ga le imamo zadosti. Misli se nam kaj hitro pletejo, kot pajkova mreža, ki je ulovila bisere rose.

Odsev

Ko pa vozni red odpiska odhod, lahko, da ne hodimo povsem po isti poti, pri potoku pred jezerom sledimo tablici, ki po poti št. 16 vodi proti Vratom. Vendar danes ne bo časa za takšne sprehode. Ko znova pridemo do steze ob reki, gremo lahko levo in pri Rosu pridemo na cesto. Toda vrnitev po asfaltni kači nam verjetno ne diši preveč, zato bo bolje zaviti desno. Čez nekaj deset metrov smo znova pri prvem odcepu poti za jezerce.

Pogled z mostu na brzice Triglavske Bistrice

Gremo nazaj proti Mojstrani, vendar le do prvega mostička čez Bistrico (petnajst minut). Ker smo na dveh nogah, za nas ne bo preozek, sedaj smo že zavili na pot št. 14. Na drugi strani se držimo med stanovanjskimi bloki desno, ko pridemo do glavne ceste, pa zavijemo levo.

Z glavne ceste takoj zavijemo desno

Čez nekaj metrov se odcepi na desni strani dobro vidna stezica, kateri seveda sledimo. Grizemo kolena in sopihamo, dokler ni pred nami nekam dvoumna tablica. Levo pot št. 14, desno pa…ali je to markacija ali znak, prepovedano za vsa vozila? Vsekakor koles nimamo, zatorej nas ne bo smel nihče kaznovati.

Desna pot preči pobočja

Desna pot preči pobočje, stezica je tudi posuta z jesenskim listjem dobro vidna. Nad globeljo začne zavijati levo, nato pa se vzpne naravnost po pobočju navzgor, dokler ne pridemo do širokega sedla, kjer zavijemo desno. Spet smo na poti št. 14, sledimo ji do razglednega Grančišča (844 m; dvajset minut).

Mojstrana, Dovje, Dovška baba

Sonce nas jutranje prijazno oblizne in začutimo njegovo jesensko medlo toploto. Če je že popilo jutranjo roso, lahko svoje ude raztegnemo po travnati preprogi. Drugače pa sedemo na klopco ali vsaj stopimo do roba in previdno pokukamo navzdol. In vse naokoli. Razgledovanja so tu obvezna, balkon nad Mojstrano očesu da veliko videti.

Cmir

Vračamo se sprva po isti poti, tam, kjer smo prej prisopihali navzgor na sedlo, pa sedaj nadaljujemo naravnost, dokler ne pridemo do markirane poti. Če nam zmanjkuje časa ali volje za presežke v smeri Slemena, zavijemo navzdol. Pot ni zahtevna, nekaj previdnosti pa je ob vlažnih tleh vseeno potrebne.

Kam pa sedaj?

Zdrs se lahko konča z bolečo zadnjico, kolenom ali celo nosom. Vsekakor nič kaj prijetno. Znova na cesti, lahko korakamo po cesti proti Mojstrani, gremo mimo trgovine in čez Bistrico do izhodišča. Če nam asfalt še vedno ne diši, pa se mimo blokov in čez mostiček vrnemo na znano pot, zavijemo levo in se po Kurirski poti vrnemo domov (slabe pol ure).

Grančišče

(12.9.2010)

Preteklost je kot debela knjiga iz katere se učimo za naše dni in hkrati vanjo dopisujemo nauke za potomce. Toda zapisi iz knjige so ob bičanju sil narave in na prepišnem času zgodovine dostikrat zabrisani, celo izgubljeni. Takšna mesta ljudski glas kmalu spet napolni. Spletejo se legende in pred nami zrastejo silni Ajdi, ki so nekoč vladali tem krajem. Predvsem pa jasno zasije obraz čarne lepotice – Ajdovske deklice.

Ajdna in Mala Ajdna

Dejstvo je, da so Ajdi na naših tleh res nekoč živeli, bili so prebivalci rimskega imperija in zato dokaj omikani, krščansko verujoči. Ko pa je v petem in šestem stoletju našega štetja rimski imperij začel razpadati, so med staroselce zasekala kot meč številna divja, barbarska plemena, ki so vdirala in plenila po do tedaj mirnih dolinah.

Odcep poti v vasi Potoki

Goti, Huni, Langobardi in kasneje še nebodigatreba Slovani, so pognali Ajde v beg. Nekateri so povezali cule in pobegnili v tuje kraje, drugi so mir našli na skritih varnih lokacijah, kjer so imeli dogajanje v dolini vedno na očeh. Ajdna je torej kar pravšnja. Visoka vzpetina nad Savsko dolino je bila neosvojljiva trdnjava s prepadnimi stenami in čudovitim razglediščem, ki pa je hkrati ravno pod vrhom ponujala dovolj ravnega prostora za nekaj hišk in cerkvico.

Desno se odcepi steza

Kako so se sukale usode zadnjih naseljencev, ne vemo. Pa saj tudi ni važno. Je pa skoraj zagotovo res, da so se zadnji naseljenci pomešali med slovanska plemena, ki so poselila izropane doline. Zato se nekaj njihove krvi pretaka tudi po naših žilah…

Preplet

In ko bomo sedeli na tem čudovitem razgledniku, tam ob ostankih preteklosti, si bomo lahko v mislih risali podobe visokoraslih orjakov. Zidovi pred nami bodo oživeli, zaslišali bomo govor, tuj, a vseeno tako domač. Nekje zadaj se bo slišal vrisk otrok, pomešan z blejanjem ovc in prasketanjem ognja. Tedaj se bomo zavedli, da smo…doma.

Steza

Najhitrejši vzpon na Ajdno je iz vasi Potoki pri Žirovnici. Vas je stisnjena pod pobočje, zato prostora za parkiranje ni prav veliko. Še najbolje bo, da avto pustimo ob glavni cesti, tam tudi avtodom verjetno ne bo nikogar motil (46.413601 14.125952; 555 m). Previdno prečimo cesto in gremo skozi podvoz pod železniško progo ter na drugi strani levo proti vasi.

Potoki

Če smo z osebnim avtomobilom, se lahko po ozki asfaltni cesti tudi zapeljemo in pred vasjo na levi strani, tako da nikogar ne motimo, parkiramo (46.415847 14.122166; 585 m). Vzpnemo se do najvišjega mesta vasi, kjer se desno ob potoku Srednik odcepi pot, ki že po metru ali dveh postane mestoma precej raztrgan kolovoz.

Pogled iz visokega razgledišča v smeri Hruškega vrha, Kleka in Golice

Mimo zadnjih hiš se vzpnemo do velikega golega prostora, namenjenega spravilu lesa. Tu se cepi več strmih traktorskih vlak, mi zavijemo na skrajno desno. Markacij tu še ni. Kar dobro grizemo kolena in nič ne pričakujmo, da bo strmina kmalu popustila. Ko naša pot zavije levo, ji lahko sledimo.

Arheološko najdišče

Morebiti pa se bo bolj prijazno pustiti zapeljati stezici, ki se odcepi desno. Ta se nekaj višje ponovno sreča z vlako, katero pa samo prečkamo in še naprej sledimo stezi. Ko se svet nekoliko položi, se pred nami ponovno cepijo poti. Držimo se bolj desno, na smreki nas prva tablica usmeri tako, da bo prav.

Cerkev

Markacije so še vedno redke, tablice pa nam na mestih, kjer bi se lahko porodil dvom, pokažejo, kje naprej. Ko nas ena od njih usmeri desno, naredimo še nekaj korakov, potem pa ujamemo stezico. Nad nami se že pokaže strma skalna stena. Zložno se vzpenjamo, dokler ne pridemo na izrazito stezo, kjer zavijemo desno.

Pogled na nahajališče z vrha

Pot naprej ni ravno zahtevna, nekaj previdnosti pa bo potrebno. Pobočja pod nami so strma in vedno bolj prepadna. Ko pridemo na greben, lahko po komaj vidni stezici zavijemo desno do razgledišča. Gornjesavska dolina leži pod nami, Mežaklja nad Jesenicami in veriga Julijcev za njo, obujajo spomine in vabijo.

Gornjesavska dolina

Vrnemo se do markirane steze in se po ozkem kamnitem prehodu podamo proti arheološkemu najdišču. Postojimo ob zidovih, pojasnilne table ob vhodu v cerkev nam razkrijejo, kako so potekala arheološka dela in kako je bila naselbina videti nekoč. Vsekakor čas za postanek.

Žirovnica, Moste in seveda...Breg

Za cerkvijo se lahko napotimo naravnost na vrh (1064 m, uro hoje z izhodišča). Če pa se nam pot zdi prestrma, pobočje prečimo in se nato po grebenu vzpnemo do razglednika. Takšnega bomo le težko našli kje drugje, saj je vrh kot izpostavljen balkon visoko nad Savo. Zato si bo že treba vzeti čas in v miru užiti to podobo raja pod seboj.

Potoški Stol

Potem pa se lahko vrnemo po poti prihoda nazaj v dolino, ali pa izlet še malo podaljšamo. Vsaj do Valvasorjevega doma ali celo dlje, tja proti Stolu. Če smo vrtoglavi, se vsekakor spustimo po že znani poti navzdol mimo ostankov zgradb. Ko smo pod stopnicami, ne zavijemo v smeri Potokov, temveč gremo pod steno naokoli do sedla med Ajdnama.

Vrh Ajdne

Do sem se lahko spustimo tudi direktno z vrha, po dobro zavarovani poti. Vendar pa jeklenice in klini vodijo strmo čez steno, tako da pot ni za vrtoglave, čelada in samovarovalni komplet pa tudi ne bosta nič odveč. Na naši desni strani, za žičnico, je skalni vršiček, Mala Ajdna. Z nje je čudovit pogled na vršno pobočje Ajdne in strmo steno pod vrhom.

Mala Ajdna

Toda sicer kratki vzpon je mestoma zahtevno brezpotje. Še posebej ob misli na prepadne stene pod nami. Zato naj se ga loti le tisti, ki že ima izkušnje s takšnimi podvigi in ni vrtoglav. Komaj vidna stezica gre po levi strani vršička. Čez prvi strmi del gremo naravnost, pomagajo nam udrte stopinje. Nato zavijemo desno na vršni greben.

Začetek strme poti

Naravnost bo malo težje, saj skale med travo ne dajejo ravno zanesljivega oprijema. Levo bo lažje, a bolj izpostavljeno, desno nekoliko težje, a malo manj zračno. Do vrha je le še nekaj metrov (nekaj višinskih metrov manj kot velika sestra; pet minut s sedla). Da je povratek bolj zahteven kot vzpon, verjetno ni treba poudarjati.

Jeklenice pod Ajdno

S sedla med Ajdnama se napotimo proti Valvasorjevemu domu. Najprej nas markacije usmerjajo po stezi v smeri visokega grebena Karavank. Ko prikorakamo do kolovoza, zavijemo desno. Po nekaj minutah hoje prečkamo makadamsko cesto in po široki in dobro označeni stezi prisopihamo do Valvasorjevega doma (1181 m; slabo uro hoje z Ajdne).

Pogled na Ajdno z manjše sestre

Naprej ali nazaj, to je sedaj spet povsem naša odločitev. Bomo že sami vedeli, kako bo najbolj prav. Če gremo nazaj, nam je pot že znana. Vračamo se do sedla med Ajdnama, tam zavijemo desno na položno pot, dokler se ne odcepi steza proti Potokom. Po grapi ali stezi – kakor hočemo. Kar prehitro smo spet v vasi (kakšna ura hoje od Valvasorja), do parkirišča bomo pa sedaj že našli…

Valvasorjev dom

(11.9.2010)

Stara modrost pravi, da voda pomeni življenje. Tisti, ki se je boril in končno junaško omagal pod težo številnih kozarcev na umazanih tleh vaške gostilne, se s tem sicer ne bi strinjal. Drugače pa bo kar držalo. Dandanes lahko, če že z vodo iz domače pipe nismo zadovoljni, kupimo steklenico ali dve bolj ali manj prozorne tekočine v vsaki trgovini. Izvirsko, mineralno, z okusom, takšnim ali drugačnim. Voda ujeta v nepremagljivo plastično ječo, tiha, ponižana, brez življenja.

Ob Planšarskem jezeru

Kako drugačna od poskočne radoživke, ki rešena zemeljske ječe zablesti na soncu in čez kamenje odskaklja navzdol, kamor si sama počasi pregrize pot. Ko jo vidimo, čutimo življenje v njej. In ta živahnost se prelije v nas, ko jo ujamemo v dlani in si omočimo ustnice. Zato si splača vzeti čas in poromati. K vodi. Tam visoko pod gorami.

Življenje

Izhodišče naj bo Planšarsko jezero na Jezerskem (46.404126 14.515915; 895 m). Parkirišč je okoli njega kar nekaj, tako da težave ne bi smelo biti. Glede na to, da je hoje že tako komaj za dober sprehod, nima smisla tiščati bližje. Napotimo se po cesti proti cerkvi sv. Andreja in se ob tem ozrimo proti Ravenski Kočni.

Goli vrh in Babe

Od tu je na strme kamnite špice eden najlepših pogledov. Ko jih opazujemo, kako v svoji mogočnosti silijo visoko v nebo, se zavemo lastne neznatnosti. Pri cerkvi se lahko, če nas čas preveč ne žuli, ustavimo na pokopališču. Pretresljiv je pogled na nagrobnike, ki objokujejo številne smrti, tudi otroške, v prejšnjih stoletjih. Trenutek za razmislek o smislu in minljivosti.

Anko

Potem pa gremo navzdol, ob glavni cesti. Ko se desno odcepi kolovoz, mu lahko sledi tudi naš korak. Nad precej zapuščeno domačijo zavijemo levo in pri kmetu Anku desno mimo čudovite kapelice. Do sem pridemo tudi, če gremo po glavni cesti od omenjenega kolovoza še nekaj metrov naprej in zavijemo prav tako desno na makadamsko cesto sledeč tablicama za Ankove slapove in izvir mineralne vode.

Skok čez drugi potok

Vzpenjamo se mimo dveh vikendov. Za kolovoz, ki se odcepi levo, se še ne zmenimo, temveč gremo naravnost, čez potok in preko velikega obračališča. Še enkrat bo treba čez potok, nato pa kar strmo navzgor. Ko se kolovoz razcepi, se držimo levo. Krepko grizemo kolena vse do mesta, kjer se levo odcepi stezica in tablica označi, da smo prav. Lahko pa še prej stopimo na nasprotni breg, kjer nad poseko užijemo razgled.

Meglena kučma

Stezica proti slapovom je ozka in se ponekod podira, zato nekaj previdnosti ne bo odveč. Bi bilo čisto brez potrebe, da se oddričamo navzdol. Pod seboj zagledamo spodnji slap, širši, visok komaj nekaj metrov. Pravi lepotec pa nas čaka višje. Gornji slap kot tenak curek pada deset metrov globoko (1250 m, štirideset minut hoje).

Gornji slap

V vročem poletju je lahko odlična osvežitev, zanimiv pa je nedvomno v vsakem letnem času. Da posedimo in opazujemo vodo, ki v večnem kroženju vedno znova prihaja. Čas za misel, hitro in bežečo. Komaj dobro pride, je že ni več. Vračamo se po isti poti do kolovoza in navzdol. Ko drugič prečkamo potok, zavijmo na razdrti kolovoz desno.

Voda...z veliko začetnico!

Do Jezerske slatine bomo od slapu našteli za slabih dvajset minut korakov. Če je sušni čas, se zna zgoditi, da iz vrtin ne bo teklo prav nič. Če pa bomo imeli nekaj več sreče, bomo lahko sami presodili, kakšen je okus. Znanstvene analize pred časom niso kazale, da bi bilo v vodi kaj posebnega. Toda eno je sestava, drugo pa okus. In ta je dober.

Jezerska slatina

Zato se nič ne čudimo, če bomo srečali ljudi, ki jo hodijo točit v raznorazne steklenice. Gorenjcem je nedvomno dobra že zato, ker je zastonj. Okusi so različni, zato mora poskusiti vsak sam. Nam je bila tista iz vrtine s kovinskim tulcem boljša, res prava slatina. Mimo Anka se napotimo navzdol, po makadamski cesti vse do asfalta.

Večeri se...

Tega lahko prečkamo in če je travnik sveže pokošen uberemo bližnjico proti jezeru. Drugače pa gremo desno in pri avtobusni postaji zavijemo na cesto proti jezeru. Kakorkoli že, na parkirišču zašpilimo klobaso. Poplaknili smo jo, pred slabe pol ure, vsekakor z dobro vodo.

Sv. Andrej in Ravenska Kočna

(25.7.2010)

Svet je raznolik. Taki smo tudi ljudje. Danes se imamo radi, jutri se prepiramo, pojutrišnjem že tepemo. Ali obratno. Po svoje je tudi prav tako. Saj bi bil drugače svet dokaj dolgočasen.

Bukovec

Vendar včasih pretiravamo. In tako preprosto stiskanje pesti v vaški gostilni zaradi nekaj centimetrov zemlje ali tistih lepih kodrov preraste v precej bolj resno zadevo. Stvari postanejo zapletene. Tako zelo, da pesti ne stiskata več le dva, temveč na tisoče, celo milijone ljudi. Večina jih sploh ne ve zakaj, tisti, ki so to nekoč vedeli, pa so že pozabili. Kot bi se celemu svetu zmešalo.

Žirovsko

Ljudje se vkopljejo na različni strani in se gledajo. Čakajo, kdo bo prvi naredil gib, katera pest bo šinila kvišku, kdo prvi zagnal kamen. Svoj strah skušajo zakopati čim globlje. Tako pač je. Med velikima vojnama so se prav neprijazno gledali Slovenci in Italijani. In to ne kjerkoli, temveč prav blizu.

Steza nad nesojenim mladinskim domom

Nad mestecem Žiri je potekala Rapalska meja. Na eni strani so se Italijani ugnezdili v utrdbah Alpskega zidu (Vallo Alpino), na jugoslovanski strani pa so se tik pred izbruhom druge svetovne norije odzvali z gradnjo svojega sistema utrdb, ki se je po generalu Rupniku poimenovala Rupnikova linija.

Vodič nas že čaka...

Zgrajenih je bilo 12 velikih utrdb in kar okoli 4000 manjših bunkerjev. V bližini Žirovskega vrha sta bili dve veliki utrdbi. Večja, še v gradnji, je bila pod Hrastovim gričem, druga, skoraj dograjena pa na Golem vrhu. Ta je bila naš cilj. Utrdbe si ni mogoče ogledati samostojno, saj je zaklenjena.

Vrh Svetih treh kraljev

Zato bo treba poiskati vodiča, naš je bil od blizu (Peter Oblak, Goli vrh 10, prikliče se ga lahko na 04 51 80 830 oziroma 031 402 392). Zanesljivo bo tudi najbolje svetoval, kje parkirati, mogoče celo spati. Novo asfaltirana panoramska cesta namreč pelje le nekaj sto metrov od bunkerjev, na drugi strani griča.

Tam zadaj je bila nekoč Italija

Če ni druge, nam še vedno ostane možnost, da parkiramo v Žireh, kjer je možnosti dovolj in se peš ali s kolesom vzpnemo proti cilju. Mi smo že naredili tako, le da so nas do kmetije Bukovec (46.050010 14.160742), kjer imajo dobro domače suho sadje, popeljala štiri kolesa.

Oznaka Rapalske meje

Od tam smo se napotili po napotkih gospodarja čez travnik proti propadajočim ostankom nečesa, kar je bilo mišljeno kot mladinski dom. Mladina je odrasla, stavbo prerasla, pa tudi obeti za prihodnost niso najboljši. Hiška je za dom upokojencev namreč premajhna. V močvirnatem gozdu so nas zadržale borovnice, tudi nekaj gob so srečneži našli.

Danes je vhodni bunker S1 skrit v gozdu

Nato pa ob robu travnika, čez cesto in že smo bili pri vodiču. Ta nas je prav po šolsko posedel in nam odpredaval kitico…kaj eno, kar dve…o časih, ko so se iz enega na drugi breg precej grdo gledali. Tastari smo poslušali z odprtimi usti, otroci pa so bili z mislimi seveda povsem drugje. Kot po navadi.

Vhod je več kot zanimiv

Naša četica je za generalom odkorakala naprej do roba gozda in se vzpela proti Golemu vrhu. Pred nami se je pokazala betonska bunka. Bunker. Vhod vanj je zanimiv. Po lojtri na balkon, nato pa skozi strelno lino v notranjost. Menda se dogovarjajo, da bi na drugi strani naredili izkop nedokončanega rova. Da bi bil vstop bolj enostaven. Pa jade. Je takole čisto nekaj drugega. Pravi adrenalin.

Pogled v globino

Še nekaj razlage, nato pa navzdol. Sprva po lojtrici iz klinov na prvi podest in naprej na podoben način na vrh stopnic. Pogled je bil kar malo grozljiv. Na začetku podesta je namreč beton odpadel in skozi železje se vidi le črnina. Spust v globino po stopnicah je sedaj varen, saj so naredili ograjo in jeklenico ob steni.

Pod pehotnim bojnim blokom

Dobrih 20 metrov nižje smo odvisni samo od svojih svetilk. Pred leti so sem notri hodili raziskovat okoliški mladci. Zlezli so na rogač, ki se je upognil ravno prav, da so pristali na balkonu. Vendar se je spust v globino za nekatere kaj slabo končal.

Zasuti vstop

V globinah je bilo namreč še nekaj iperita, ki je ob brskanju po ostalinah poškodoval kožo. Enemu tako hudo, da so ga zdravili v vojaški bolnišnici. Kasneje je vojska nevarnost odstranila, zgodbe pa ostajajo. Ko se sprehajaš po dvoranah pod zemlji, si začuden in z odprtimi očmi slediš pramenu svetilke.

Cisterne

Omet je ponekod tak, kot bi zidar še ravnokar v kotu pospravljal svojo opremo. Sicer pa so dvorane večinoma prazne, nekaj je še lesenih tramov, ostankov karbidovk, veder. Tla so na nekaj mestih blatna, s stropa sem in tja rastejo špagetki, nenavadne plesni tema ne moti.

Ostanki karbidovk

Ko hodiš po dvoranah, si ne predstavljaš prav dobro, kakšen je bil razpored prostorov. Zato si je dobro v Turističnih informacijah v Žireh izprositi knjižico Pozdravljeni, ljubitelji utrdb Mihe Nagliča. V njej je natančen tloris podzemne gradnje. Vodič nam je pripovedoval o dogodkih ob gradnji, namembnosti posameznih prostorov in tako odstiral preteklost.

Ostanki gradnje

Od pehotnega bojnega bloka S1, kjer smo se spustili v globino, smo šli skozi pet dvoran, še mimo dveh pa smo prišli do zasutega vhoda. Precej mokro je bilo v zadnjem delu, zato smo obrnili in se mimo cistern vračali skozi štiri dvorane do rezervoarjev za vodo na vrhu širokega stopnišča.

Kapnik

Pogledali smo še proti pehotnemu bojnemu bloku S2, nato pa že počasi globini dajali slovo in se po stopnicah dvigali proti površju. Za konec je bilo, po uri raziskovanja novonastalega podzemlja, treba ponovno skozi luknjo na balkonček. Nekaj previdnosti tu ni odveč, saj balkon nima ograje.

Objekt S2

Drugi pehotni blok smo si pogledali še od zunaj, potem pa na robu travnika spet prišli na sonce. Tako prijetno je grelo, da smo posedli in si privoščili malico. Bolje rečeno okusno pojedino iz domačih dobrot – kozjega in ovčjega sira, namazov s čemažem, domačih jogurtov in kruha, jabolk.

Prijatelji...

Mlaskali smo in hvalili, kako je dobro. In res je bilo, čeprav je le vsak prispeval tisto, kar je imel. Potem pa…domov. Pa kaj še. Na Javorču je bila vendar veselica, praznik žetve. Tega pa res ne smemo zamuditi…

Malica je hitro pošla...