Panovec

(1.11.2009)

Panovec je gozd v trikotniku med Novo Gorico, Rožno dolino in Ajševico. Nekdaj so bila to posestva goriških škofov, kasneje, po smrti zadnjega izmed njih, je okoli leta 1500 prišel v last Habsburžanov.

Nebo

Jesen

V zadnji tretjini prejšnjega stoletja so v gozdu, čez katerega sta šli vihri prve in druge svetovne vojne, pričeli nasajati razne tujerodne vrste, kar se še danes vidi na učni poti. Gozd je danes prepreden s tekaškimi in sprehajalnimi potmi, tudi dva kilometra dolga trim steza je speljana po njem.

Nebo

Nebo

Če nimamo zelo športnih ambicij, je že sprehod po učni poti pravi užitek. Nedvomno v vsakem letnem času. Da je sploh nekaj posebnega jeseni, ko barve na listavcih kar eksplodirajo, pa verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Višinske razlike na poti je komaj za 50 metrov, časa pa nam bo pot vzela…kolikor pač hočemo.

Pot

Pot

Če zgolj preberemo napise ob posameznih drevesih in se ozremo v pisane jesenske krošnje, bo ena ura za dolgo pot več kot dovolj, če potem zaokrožimo še po krajši poti, pa nam tudi to ne bo vzelo več kot dvajset minut. Parkiramo in prespimo lahko na manjšem parkirišču pod stavbo Zavoda za gozdove (N 45.939306 E 13.666009).

Parkirišče

Parkirišče

Tam je tudi pojasnilna tabla z označeno potjo in drevesnimi vrstami, ki jih bomo ob njej spoznavali. Mi smo jo mahnili pri bambusu desno in se na razcepu po nekaj metrih spet držali desno. To je začetek dolge poti. Po njej nas vodijo markacije v obliki stilizirane bodike. Sledimo jim, saj je gozd sicer prepleten s številnimi stezami in bi tako zlahka zašli.

Vzpon

Vzpon

Pot je prav primerna za zgodbe iz preteklosti, če le z nami hodi kdo, ki jih kar stresa iz rokava. O tem, zakaj so včasih uporabljali lubje bora in zakaj ima hrast scefrane liste. Turki že vedo. Pa hudiči tudi. Sedaj še mi. Če smo utrujeni, nas čakajo ob poti klopce, tako da lahko počijemo.

Zgodbe

Zgodbe

Katere so drevesne vrste ob poti, nam povedo lesene table. Od znanih, kot so bodika, domači in divji kostanj, črni in zeleni bor so tam tudi takšne, za katere slišimo prvič. Tak je nedvomno hikori, pa še kakšna bi se našla. Ko se iz najvišje točke spustimo, smo na razpotju.

Bodika

Bodika

Mi smo šli tu levo po mostiču nad močvirjem, ob njem raste močvirski taksodij. Njegova značilnost so iz vode štrleče prezračevalne korenine, ki mu omogočajo preživetje v močvirju. Ob poti nazaj proti izhodišču smo srečevali bolj domače drevesne vrste, bukev, smreko, jelko in druge.

Spomenik

Spomenik

Na tleh smo opazili celo gobo ali dve. Morebiti so te pritegnile Italijana, ki sta po stezi prišla z velikima košarama in se strokovno zamislila nad malo marelo ob poti. Pri bambusu smo se odpravili po makadamski poti desno. Tu gre namreč drugi krak krajše poti. Ob poti so ostanki spomenika Avstroogrske vojske iz prve svetovne vojne.

Eksplozija barv

Eksplozija

Od njega je bolj malo ostalo, kar je vsaj malo razumljivo, če vemo, da je bil ta del Slovenije med vojnama pod Italijo. Gremo mimo prostora za piknik in pridemo do table z oznakami tekaških poti. Sedaj smo spet pri mostiču čez močvirnati svet. Kam bomo sedaj šli, je povsem odvisno od nas. Mi smo se čez mostič in mimo taksodijev vračali na izhodišče. Dan je bil še zelo mlad, toda nam se je že počasi mudilo domov.

Barve

Barve