Arhiv kategorij: Turni smuki

Prešerno pomladni Stari vrh

(26.3.2011)

Vsako leto nas pomlad nekako preseneti. Pride mirno, tiho, počasi razlije toploto po dolinah in nato s svojim dihom obudi pobočja višje gori, vse do najvišjih kamnitih špic. Pobočja, še včeraj povsem bela, dobijo prve flike, struge potočkov se napolnijo. Drevje zeleni, na kopninah kimajo bele glavice pomladanskih zvončkov, bohkovih srajčk, v toplem vetru se giba spomladanski podlesek.

Čas se izteka

Čas se izteka

Čas za zložno drsenje po pobočjih se izteka, kmalu snega ne bo več. Jutranje pretegovanje je pripeljalo še prijatelje, skupaj bomo zastavili korak navzgor. Čeprav sem tu dihal komaj pred dnevi, je pobočje neprepoznavno. Roko si podajata pomlad in zima. Prva s svojo toplo sapo podnevi topi zadnja bela pobočja, snežno odejo zmehča, že tečejo prvi potočki.

Prehodi

Prehodi

Druga ponoči s svojo ledeno sapo dokazuje, da še ni prišel čas njenega odhoda. Zaledeni ledene kapljice in spremeni pobočja v drsalnico. Kaj sitno, ni kaj. Prve stopinje ne dajejo pravega veselja. Blato čofota, snežne odeje ni več. Toda že po nekaj metrih je bolje. Smuči drsijo po gladki površini, ujamemo ritem.

Drsi...

Drsi...

Le otrokoma občasno spodrsne. Ravno prav, da se temperatura dvigne, iz parnega kotla začne piskati in v zraku je tisto neprijetno iskrenje. Nič kar narediš, ni prav. Če ponudiš roko, si jo prepozno, če je ne…spet si ga polomil. Preskočimo cesto in nato flikamo navzgor.

Pobočje pod kočo

Pobočje pod kočo

Flikamo? Iščemo najboljše prehode. Včasih pa zgolj prehode, veseli, da sploh so. Kajti pomlad je res že krepko obliznila pobočja, posamezne krpe snega skupaj drži zgolj še kakšen trak ledu. Ta mladima povzroča težave. Smuči drsijo v povsem napačno smer. Pogled izpod obrvi pove vse.

Pomlad liže svoj sladoled...

Pomlad liže svoj sladoled...

Pod največjo strmino svoje srenače prestavim na Ajdine smuči. Pa spet nič ni prav. Naprej zavira, nazaj pa drsi, me obtožuje. Preslišim nerganje, hoja z njimi je bolj varna. In samo to šteje. Meni tudi brez njih ne drsi, le na trdem ledu je treba nekaj previdnosti. Izkušnje nekaj pomenijo. Nad kočo imam slabe volje zadosti. Pohitim naprej, ujamem Petra in Žana in se sprašujem, do kam bo sploh dovolj snega.

Iskrenja ni več

Iskrenja ni več

Smuči sem odložil na vrhu vlečnice, od tu naprej proti vrhu o snegu ni več ne duha, ne sluha. Pa saj je zgolj nekaj korakov. Opazil sem Ajdo, ki je navzgor sopihala brez smuči. Nekaj nižje se ji je snel pes, napenjalci so bili premočni, zato je vse skupaj odvrgla.

Stari vrh

Stari vrh

Ni mi preostalo drugega, kot da grem navzdol pobrati opremo, ki je obležala na snegu kot ravno dobro ujeta polenovka. Pa se nisem jezil. Le zakaj? Tudi, če te po dobrem kosilu še nekaj črviči v želodcu, nič ne rečeš na repete. Vsa slaba volja je izpuhtela, Ajda se je že smejala, pod varnostno vrvjo vlečnice zaplesala limbo in odskakljala do vrha. Celo mene, že vsega vajenega, včasih prav preseneti.

Čarovnica se je stopila...

Čarovnica se je stopila...

Vse naokoli je postalo bolj svetlo, veselo, skoraj prešerno razposajeno. Na vrhu se nismo predolgo obirali, nižje nas je čakal Žan. Ajda je po pobočju švignila kot raketa, komaj smo jo lovili. Bogsigavedi katera dobra misel ji je dala takšno veselje. Kot bi mignil, smo bili na parkirišču.

Smuka

Smuka

Potočki so tekli, odnašali še zadnje krpe snega in prinašali pomlad. Torej slovo pomeni konec? Kje pa, komaj začetek zanimivega dne. Kaj vse naju je še čakalo! Izlet do Plečnikovega spomenika in iskanje skritega. Pa plezanje nad Škofjo Loko, v strmih odlomih Kamnitnika. Bolj star, bolj nor, bi rekel vsak, ki bi me videl po toliko letih znova v vertikali.

Kje pa imaš glavo?

Kje pa imaš glavo?

Pa je šlo. Ena najlažjih smeri, Ovčka, je bila danes tista, ki nama je v zgornjem delu dala vetra. Ko so bili prsti že navrti, sva zvila vrv, pospravila vponke ter se odpravila na raziskovanje najbolj skrivnih kotičkov starodavnega mesta.

Ovčka

Ovčka

Kaj vse sva videla in doživela! In ko so naju domači že vabili domov, sva nad mostom čez Selško Soro ob opazovanju dogajanja pri snemanju nove reklame za Cockto sklenila, da bo danes še prezgodaj. Saj bo cesta jutri še vedno peljala v pravo smer, zakaj bi torej hitela…

Se kam mudi?

Se kam mudi?

Stari vrh v ranem jutru

(21.3.2011)

Smo kakršni smo, resda pa nam ni nikdar čisto vse prav. Tudi pri letnih časih imamo po navadi veliko za povedati. Zima je tako včasih premrzla, snega je preveč, od kidanja nas boli hrbet. Spet drugič je pretoplo, zelen Božič že ni tisti pravi, prehladna obolenja menda pri dokaj visokih temperaturah praktično eksplodirajo.

Jutro

Jutro

Kot imamo vsako leto čez belo botro marsikaj za povedati, se končno od nje kar radi poslovimo. Toplota zgodnje pomladanskega sonca namreč prav prijetno pregreje kosti, na vsakem koraku čutimo, kako se rojeva novo življenje, zdi se nam, da se vsi okoli nas smehljajo. Nekaj je v zraku…

Prebujanje

Prebujanje

Ko sneg zgine s košenin in poganjajo prvi pomladanski cvetovi, je bele zaplate v nižjih krajih možno najti le še na kakšnem smučišču. Dokler tudi žičničarji ne obupajo in priznajo, da so premagani. Ustavijo naprave in naravi prepustijo svojo pot. Pomladna toplota počasi začne grizljati prej dokaj kompaktno snežno odejo.

Sezona je zaključena

Sezona je zaključena

Če hočemo na ostankih narediti še nekaj zavojev, moramo pohiteti. In biti zgodnji. Saj drugače niti ne znamo, zakaj bi bilo tokrat drugače. Ni lepšega, kot prve srčne utripe novega dne ujeti še v čisti temi. Potem pa tam nekje za obzorjem opaziti prve znake svetlobe, opazovati prelivanje barv ob rojevanju in dočakati pravo eksplozijo barv.

Razlite barve

Razlite barve

Smuči so preskakovale vesele zavoje prejšnjega dne, noč jih je utrdila in jim odložila minljivost. Pridušala sva se, da ne bi bilo nič napak, če bi progo pripravili za pomlad. A potem verjetno ne bi bila več tista, prava. In res je bil le kratki preblisk. Nato sva zopet zadihala globlje in ubirala navzgor čisto samosvojo sled.

Sonce je vstalo

Sonce je vstalo

Ko je nevidni slikar začel tam v daljavi s svojim čopičem nanašati vedno svetlejše barve na nebesno platno, sva bila že visoko. Koča je bila pod nama, sneg je bil tu zglajen, topli žarki so ga že dneve božali in poravnali gube. Kar smejalo se nama je ob misli na spust. Veselje naju je zajelo, kaj ne bi. Sem in tja je pridihal do naju lahen vetrič, pozdravil je naju, pozdravil je dan, pozdravil je ves svet.

Dolina še spi

Dolina še spi

Snega ni bilo prav do vrha. Pri zgornji postaji vlečnice sva snela smuči in odkorakala še nekaj korakov do najvišje točke. Zgolj toliko, da sva bila. Kaj več nama tako ni bilo pomembno. Sicer pa časa ni bilo na pretek. Vsakodnevne obveznosti, tako nepomembne, pa vseeno nujne, so zahtevale vrnitev.

Čarovnici se čas izteka

Čarovnici se čas izteka

Čeprav bi najraje sedela tam na robu in vpijala življenje, sva zgolj hitro pospravila opremo, pripravila smuči in naju in se odgnala proti dolini. Prva danes, mogoče zadnja. Smuči so rezale sled v snežno odejo, sproščenost in svoboda. Nisva se pustila omejevati.

Stari vrh

Stari vrh

Ko sva švignila mimo koče, so se že poznale ostaline zavojev dneva prej. Ni bilo več tiste sproščenosti, smuči so poskakovale, ropotale, midva sva šklepetala skupaj z njimi. Smuka je postala rodeo. Sreča vsaj, da je bilo snega še zadosti. Le tam nižje, je bila cesta že kopna. So pohiteli in smučišče takoj, ko se je žičnica ustavila, pregriznili.

Vriskanje

Vriskanje

Nisva se vznemirjala, oster zavoj, korak ali dva po smučem neprijaznem svetu, potem pa spet vriskanje med drsenjem proti dolini. Že sva bila pri avtomobilu, hitela proti domu, službi. Jutro je odhajalo, dan je zaspano mežikal…

Brez besed...

Pure Gold...

Poflikana Peč

(27.2.2011)

Nastopili so dnevi, ko se botra zima začne poslavljati. Toplota vzvalovi suhe bilke, potegne s svojo čudodelno roko po senožetih. Skromni cvetovi na kopninah prinašajo pomlad, snega je na prisojah zgolj še za usihajoč spomin. Mraz beži tja pod oblake, upanje se budi.

Jutro

Jutro

Ravno pravi čas torej, da si pretegneš ude in preženeš zaspanost. Na mladem obrazu se kaže volja, odločnost potegne za seboj tudi stare kosti. Dvomi se razpršijo, sneg drsi pod smučmi, kjer ga zmanjka, navdušenje kar skoči čez. Rdečina prebujajočega dneva je kratkega daha, svetloba ostreje začrta sence.

Nad nekdanjim mejnim prehodom

Nad nekdanjim mejnim prehodom

Iskanje najboljših prehodov ima sprva pravi pustolovski pridih. A od prvobitnosti je ostalo bore malo. Ob zvijanju pod žičnatimi ograjami in skakanju čez bodečo žico sva se tega še kako dobro zavedla. Na robu travnika sva se izvila iz prisilno začrtanih meja, ledena pot je peljala navzgor.

Ujetnica

Ujetnica

Hoja po sledi tisočerih ni pravi izziv. Toda vijuge življenja so muhaste. Ko ni moči za samosvojo pot, je dobro stopiti v gaz. Zlijejo se utripi mnogih src, v prsih junakov bijejo kot eno. Prej ali slej nas klic zvedave nravi usmeri tja, kjer sneg pod nogami škriplje, veter kuštra lase in je žvrgoleč klepet namenjen zgolj nam.

Na gozdni poti

Na gozdni poti

Samotna gaz se vzpenja proti sanjam. Znamenja so poznana, budijo spomine in pomežiknejo, koliko globokih vdihov je do najlepšega razgledišča. Ropotajoči pogruntavščini za pomoč pri vzponu sva se danes le posmehnila. Preskok k sosedom bi bil povsem nepotreben, domača pot je bila neprimerno bolj vabljiva. Zložno se vzpenja, ravno prav, da se dih umiri.

Na Peči

Na Peči

Kratek je bil postanek pri klopi. Kratek pogled proti dolini, nad Tamarjem je skalni val pljuskal proti nebu. Na vrhu so naju dva vabile tri dežele. Vsaki sva namenila enak čas, si ga vzela tudi za sebe. Nato pa sledila konicam smuči navzdol. Zvijale so se, hitele, midva pa plesala z njimi.

Na križišču poti

Pod Tromejo na razcepu poti

Na mestu ali dveh je pomladna sapa pot le preveč obliznila. Da bi ne ropotalo, sva snela smuči in meter kasneje spet drsela. Preskočila sva na senožeti in ujela lepe zavoje. Kdo bi si mislil, da bo vse tako hitro za nama.

Skok čez goščavo

Skok čez goščavo

Še zadnji pogled nazaj. Tisti, ko pogledaš na prehojeno pot, potem pa zapreš oči in s preostalimi čutili toliko bolj zajameš spomin. Za čas, ki počasi prihaja, za trenutek, ko bo preteklost vse, kar še imaš.

Zajemanje

Če znaš iskati, najdeš!

Mrežce in iskrice

(6.2.2011)

Ste bili kdaj priče rojstvu? Tistemu prvinskemu dogodku s katerim se vse začne? Ko nekaj novega stopi na pot, ki tako nujno gravitira k svojemu koncu nekje v nedoločeni prihodnosti. In morebiti predstavlja zgolj prehod v nekaj novega? V ciklični neskončnosti. Trajajoči morebiti že miljarde let.

Na Lipanci vsi ne spijo

Na Lipanci vsi ne spijo

Če niste, lahko to storite. Že ta trenutek. Ali komaj kakšnega kasneje. Najti je zgolj treba pravo mesto, kjer se odpira pogled tja čez. In biti tam že takrat, ko je še tema, kot v rogu. Potem težko čakajoč zagledaš najprej komaj vidne sence nečesa nedoločenega v daljavi. Brezobličnost se počasi izgublja in vse dobiva smisel.

Zbujanje

Zbujanje

Svetloba se izza obzorja povsem nežno preliva, vedno več je oblik, svet nam postaja domač. Tudi tokrat nas je noč pospremila na pot. Ta nam je bila znana, nič ni bilo vprašanj, besede so bile odveč. Mir so motili drsajoči koraki, kot na kolenih smo romarji zastavili korak tja gor, kjer nebo ožari.

Rojevanje

Rojevanje

Pod planino smo se nasmehnili napisu, nam je pomenil čisto nekaj svojega. V pobočje je človek zasekal pot, nenaravna je bila vendarle dobra opora in korak ni zdrsnil. Pri koči je luč dajala vedeti, da nespečnik čaka dan. Ni nas slišal, sence smo zdrknile mimo in se zlile s srebrno pokrajino. Položno pobočje in skok čez strmino.

Ožarjeni

Ožarjeni

Težki vdihi so ostajali zadaj, mlajša sapa je še imela moč za hitenje. Kje daleč je bil že prvi korak, negotov, skoraj plah. Sedaj so bile bele kopice tako blizu, da si čutil, kako jih slastno oblizuje topla svetloba. Tam, le nekaj korakov pred končnostjo, se je nekje daleč zaiskrilo. Najprej povsem nežno, boječe. Potem pa vedno močneje, kot eksplozija, ki je ni več možno zaustaviti.

Pod vrhom

Pod vrhom

Žareča krogla je začela nek nov cikel, dan se je rodil. Kot vrisk se je svetloba prelivala čez robove in lezla v globeli. Nobenega, še tako skritega parobka ni pustila vnemar. Stali smo tam, ožarjeni, dlje ni bilo več poti. Smejali smo se in vse okoli nas se je smehljajo z nami. Trenutek sreče. Misel na njih, ki niso z nami. V očeh so se nam ujele iskrice, naša popotnica tistim, ki jih imamo najraje.

Očak in sosedje

Očak in sosedje

Enakomerno je vijugala sled, ko smo hiteli tja dol, upajoč, da kakšno iskrico prinesemo tudi njim. Zaradi katerih je dan vedno tisti, tapravi. Na strmini smo se ločili, iskali vsak svojo pot. Raziskovali smo, in bili prepričani, da pridemo prav. Kaj bi pohajali po uhojenih poteh, stopali v svoje korake, ko je vendar še toliko novega, prvič videnega.

Trojček

Trojček

Nad kočo so se smučine znova prepletle, pomahali smo deklicama na balkonu in že izginili kot piš vetra na strmini. Nemirne jezdece nas je čakalo še divje galopiranje po mladi rani v gozdu. Človek je spet dokazoval svojo premoč. Le zakaj?

Jezdeci

Jezdeci

Še ovinek in že smo pod seboj zagledali izhodišče. Zgodba se je počasi končevala, kot utrinek je svetlo zasijala in izginila za obzorjem našega spomina. A dan je bil še mlad. Ravno pravšnji, da se napletejo še druge zgodbe, nove, čisto posebne. Samo naše.

Na Lipanci so dekleta že vstala...

Na Lipanci so dekleta že vstala...

Viševnik, nekega jutra

(5.2.2011)

Saj vem. Zime ne mara vsakdo. Mraz je, dan kratek, sneg nam lahko povzroči toliko nevšečnosti. Kopica razlogov, da niti nosu ne bi pomolili skozi duri. Kaj šele, da bi se podali nekam, kjer vetrovi zavijajo okoli vogalov strmih sten, jutranji zrak reže v obraz, beline pa je toliko, da je svet okoli ves tuj.

Noč se poslavlja

Noč se poslavlja

Potem pa izpod neba pripleše nagajiva snežinka. Ujame se nam na dlan. Pogledamo jo od blizu, v njeni enostavnosti zagledamo vso zapletenost svojega obstoja. Ko se počasi topi, nam postane jasno, da sami ustvarjamo vogale, ostre špice in razdrapane grape v naših srcih in srcih drugih. Ker se slepimo, pozabljamo, prizadenemo. Dnevi nam minevajo, bolečina pa ostaja.

Jutro nad Pokljuko

Jutro nad Pokljuko

Bivanje smo si tako zavozlali, da se velikokat zdi klopčič povsem nerešljivo zadrgnjen. Kaj storiti? Kje najti pravo nit? Začetek? Treba je vzeti pot pod noge. Takrat ko snežinke zabrišejo vogale, pokrijejo špice in zapolnijo grape. Ostrine ni več, vse je belo. Kot bi pobožala nežna roka. Veter pa nam šepeta. Obstajaš…

Naj bo...dan!

Naj bo...dan!

Dan se je rojeval pod Zlatimi vodami. Prva zarja je nakazovala, da prihaja svetloba. Neslo me je višje, na perutih pričakovanja. Drobni kristali so zasijali. Previdno, je nekaj šepetalo. Nižje doli je korak obstal. Pogled proti vzhodu, ukraden spomin. In vzdih. Duša bi hotela, toda telo je trudno. Korak za korakom, dan za dnem. Vedno višje. Ni odnehal.

Viševnik

Viševnik

Pomežiknil sem mu, potem pa stopil iz temnega žleba. Vse se je zlatilo, radostno je srce vriskalo. Prelest trenutka je bila zapisana minljivosti. Sončne žarke je popilo oblačno nebo. Vzpon pod Plesišče, obrat v smeri vrha. Sledi, ki so jih pisale neke druge usode. Tuje, a na nek način tako domače. Mraz si jih je vtisnil v spomin.

Oblaki so popili svetlobo

Oblaki so popili svetlobo

Sledim jim, sigurno pridejo prav. Zakaj torej ne bi? Dih je enakomeren, utrujenosti ni. Srečanje je hitro, zgolj nekaj besed in tisti nepogrešljivi – srečno. Opozorilo je vedno dobrodošlo. Nikogar več ni, ostajam sam. Sam? Kakšna samovšečnost…

Skala in opast

Skala in opast

Na grebenu, pri skali, je opast. Pot je varno speljana nekoliko nižje. Še malo naprej je čas za odločitev. Ta je bila morebiti sprejeta že davno prej. Pa se tega šele sedaj zavem. Smuči ostanejo na tanki meji med strmim sneženim pobočjem in prepadom. Čakajo.

Tri-glav

Tri-glav

Nekaj trenutkov za varnost. Vedno bi si jih moral vzeti. Kako plehak je izgovor, da ni časa. Še bolj, da je edina vez med tostranstvom in večnostjo po neki neumni igri usode obležala daleč stran. Zakaj? Korak je zanesljiv, sem in tja popraskam skale. Ob žigu padem na kolena. Poklon in zahvala.

Mračna Pokljuka

Mračna Pokljuka

Nato se sučem. Okoli svoje osi vpijam bogastvo pogleda. Spomini in želje, hrepenenje, upanje, da to kdaj deliva. Nekaj minut lovim podobe. Shranjujem jih v misli, poleg pletem čudne, samo meni razumljive verze. Nato spregovorim o najbolj običajni, plehki temi. Oblakih, ki ljubosumno čuvajo sijaj. Ne pomislim, da morebiti čuvajo zgolj nas.

Boj med svetlobo in senco

Boj med svetlobo in senco

Srečno. Se spustim do smuči, jih prenesem čez ledeno, za stopinje široko gaz in loveč ravnotežje kot izurjen vrvohodec snemam in natikam, se pripravljam. Maham navzdol. Sporočilo, ki kot odmev prijadra do mene, je jasno. Za danes bo dovolj. Previdno drsim, z vsakim zavojem je smelosti več. Izkušnje prinesejo mejo. Do nje je varno, preko, nič več.

Mesto za vrvohodce

Mesto za vrvohodce

Proti sedlu pod Plesiščem sva že dva. Pravi rodeo. Za mene kar zabavno, za vsakogar pa to ni. Samotno jutro se je že poslovilo. Po pobočjih je lezlo vse več dvonogih mravljic. Iskali so svoj košček samote. Toda ura je bila za uspeh že vse prepozna. Nisva se obremenjevala s tem. Uvijala sva navzdol, iskala najboljše prehode.

Dvojina

Družba

Kolona je komaj zagrizla v breg nad žičnico. Skuštrane glave so naju presenečeno, skoraj malo prestrašeno, gledale, ko sva kot raketi švignila mimo. Zavoji so se iztekali, dogodivščina se je zaključevala, gora ostajala zadaj. Srečujeva se, ločujeva, vedno me sprejme malo drugače, prinese novo veselje. Jaz ji ga skušam vračati, po najboljših močeh.

Smučišče

Smučišče

Domišljam si, da sva si blizu. A zanjo sem le utrinek, ki zasije in izgine. Nepomemben prah, ki ga veter potegne čez njene grebene. Pa nič zato. Za oba je bil trenutek edinstven. In vredno ga je bilo živeti. Skupaj. Kajneda, prijatelj…

S smučmi na Petelinjek in Peč

(30.1.2011)

Dan bo kot iz škatlice. So obetali meteorologi. Ti sodobni vremenski guruji s pogledom na čarobno kroglo svojega 22 inčnega zaslona vedo vse. Kar nas, navadne smrtnike, zanima.

Jutro nad Ratečami

Nad Ratečami

Ne le kakšno vreme je tisti trenutek v vsakem kotičku našega planeta. Sodobne šlogarice nam razkrijejo, ali se nam bo jutri sveže zloščena pleša bleščala v slepečem soncu ali pa bodo temni oblaki pošiljali na zemljo svoje pozdrave.

Pot

Pot

Njihove napovedi so ne le povod živčne kombinatorike za naslednji vikend, temveč tudi tihega pridušanja, ko povsem nepričakovano o soncu ni ne duha, ne sluha. Vir najbolj priljubljene svetovne teme za klepet in privoščljivosti do tistih, ki imajo vreme še slabše kot mi.

Planina

Planina

Toda tokrat je vreme bilo. Namesto sončnih žarkov, pa so nas tam v zatrepu gornjesavske doline pobožale le naše boljše polovice. Ali pa tudi ne. Kakorkoli. Izhodišče je bilo ravno nekje na meji (46.496960 13.703874, 845 m). Tako zelo, da ne veš ali bi se bolj bal, da te v primeru nenadnega prebliska zbudijo policisti ali karabinjerji.

Jutro

Jutro

Nas ni nihče, zjutraj smo še v temi stopali mimo mejnega kamna in nekdanje brezcarinske trgovine v breg navzgor. Strmina ni posebej huda, ravno takšna, za ogrevanje. Ker so obetali, da je cesta zasnežena, smo se kaj kmalu usmerili desno. Pa bi bilo bolj prav, če bi šli mimo vikendov kar levo po travniku.

Družba

Družba

Upali smo, da bo višje boljše. Pa ni bilo. Ker nismo želeli plezati čez z bodečo žico okrancljano ograjo na travnik, smo ostali na cesti. Občasno s kopnimi flikami posuti. Pa nič ne de, le za navzdol nas je bolj skrbelo. Pot nam je bila že poznana, pa tudi sicer tu nimaš kaj veliko za zgrešiti.

Peč

Peč

Gremo po cesti, se malo spustimo, potem pa kmalu začnemo gristi kolena. Bili smo zgodnji, zato nam na sankače ni bilo treba paziti. Kasneje si lahko kaj hitro povsem neprostovoljen kegelj. Pod nami se desno odpre planina, pred sabo pa že vidimo poseko Peči.

Jasnina

Jasnina

Letošnja zima je tista prava. Gorenjska. Torej šparovna, ma, še huje, prav vohrna s snegom. Zato je bila tudi poseka le poprhana z nekaj novega pršiča. Ga je bilo toliko kot nič. Zato ni bilo kaj razmišljati. Gremo po cesti, ta je bila videti bolj obetavna in ni nas razočarala.

Voda in led

Voda in led

Če nas pri odcepu za kočo ne premami misel na topel čaj, zavijemo levo in se vzpenjamo po cesti naprej. Strmine ni posebne, cesta pa zadosti široka tudi za klepet. Nad travnikom so se nam pocedile sline, tako mikavno je bil videti. Pa se mu nismo pustili prepričati.

Pred smučiščem

Pred smučiščem

Malo višje pridemo do razcepa. Desna pot vodi proti Korenskemu sedlu, mi gremo levo. Cesta kmalu ostro obrne nazaj, tako zelo, da nas celo ob vzponu skoraj vrže iz ovinka. Smer je sedaj prava, tromeja vedno bližja. Malo preden pridemo do žičnic, se desno odcepi kolovoz. Najbolje, da mu sledimo.

Petelinjek

Petelinjek

Ko se nekoliko razširi, zavijemo levo in skozi redek gozd pridemo na rob smučišča, tik pod Petelinjkom. Žičnice so ravno začele obratovati, pobočja so bila še prazna. Dosti bolje in predvsem mirno. Kje je treba prečiti na levo, je jasno vidno. Na robu gozda začnemo gristi kolena.

Tromeja

Tromeja

Strmina je sedaj res huda, toda rebrca so bila odlična podlaga, dalo se je vleči sled naravnost navzgor. V hiški se žičničarja skoraj ni videlo, še pogleda mi ni namenil, da bi mu lahko pomahal. Pa nič. Do vrha je le še nekaj korakov, dve uri in pol zložne hoje bomo potrebovali do sem (1552 m).

Vrh

Vrh

Psi so pristali v nahrbniku, smuči pa so že navdušeno drvele po sveže poteptani podlagi navzdol. Čakalo me je nekaj vzpona do kuclja, pa spet navzdol do sedla pod tromejo. Najbolje se je tu spet spustiti v Slovenijo, pozdraviti cesto, staro znanko in se v nekaj okljukih vzpeti do vrha (1508 m, pol ure z vrha Petelinjka).

Ponce

Ponce

Da bi hitel navzdol, se ne splača. Tudi če je vreme še tako čudno, postati je treba. Pod nami ležijo tri dežele, pogledi so lepi. Ko lažje zadihamo, pa le navzdol, spust je vendar vedno v užitek. No ja, skoraj vedno. Tokrat nas čaka smuka po cesti. Če je kolikor toliko snega in ta ni premehak, si lahko obetamo nekaj lepih zavojev.

Pod vrhom Peči

Pod vrhom Peči

Sicer pa bo bolj rodeo, a tudi v tem nekateri najdemo veselje. Na vrhu travnika, malo preden pripeljemo do odcepa krajše (in bolj strme) planinske poti proti Peči, lahko zavijemo levo navzdol. Ujamemo nekaj lepih zavojev, nato pa zavijemo desno, preskočimo potoček in gremo po kolovozu do travnika pod planinsko kočo.

Dobrač

Dobrač

Vzpon do nje in naprej do križišča cest je kar malo odveč, a kaj bi to, ko je flanka tako prijazno vabila. Sledi spet spust po cesti. Ko pridemo do linije električnega kabla, lahko zavijemo desno in nadaljujemo s smuko po travnikih.

Rodeo po cesti

Rodeo po cesti

Če pa je snega premalo, raje nadaljujmo še malo po cesti in na travnike zavijmo nižje. Zaradi slabo zasnežene ceste, sem šel tokrat ravno tam, kjer pride pot iz Rateč, desno, se nekoliko vzpel, popraskal v grmičevju, splezal čez ograjo in nato po travniku vijugal navzdol. Uživaško, ni kaj.

Flanka

Flanka

Za vikendi je najbolje iskati navzdol najboljše prehode po travnikih in obronkih, kje teče meja, dandanes tako ali tako ni več pomembno. Samo, da pridemo prav. Torej tja, kamor hočemo. Domov (z vrha z vsemi ovinki in stranpotmi slabo uro).

Zavoji

Zavoji

Mala Mojstrovka 2011

(23.1.2011)

Kje, kako, kam, zakaj…je bilo že povedano…Mala Mojstrovka

Mraz

Mraz

Vse se nam zdi tako samo po sebi umevno. Kot da drugače ne more biti. Mi sami, naš obstoj, svet okoli nas, prav tak, kot ga dojemamo. Z nami se rodi, vsak večer zaspi in se zjutraj znova zbudi. Čeprav nam je misel na neskončnost po eni strani mučno tuja, pa se svoje končnosti nočemo zavedati.

Lunina svečava

Lunina svečava

Začetek nam je razumljiv, vsako leto se ga vsaj enkrat veselo spomnimo. Konec pa…nekje v megleni prihodnosti, odložen za nedoločen čas. Vendar včasih pride trenutek, ko nas prešine, da je naše bivanje omejeno, dnevi minevajo, sekunde tečejo v peščeni uri brez možnosti vrnitve.

V hribih se dela dan

V hribih se dela dan

Stoječ na poledeneli strmini, čevlji le nekaj centimetrov zabiti v sneg, brez opore, povsem sam, srce bije hitreje, pod teboj pa izteka črnega brezna grape luna ne osvetli… Takrat veš… Vršič v temi, mrazu in vetru ni bil nič kaj prijeten. Misel na več kot deset stopinj minusa v dolini je povedala vse. Obiranja ni bilo. Lučke so zarisale svojo pot čez plaz.

Med Mojstrovkama

Med Mojstrovkama

Sneg je pomrznil, korak zdrseval. Pogled na dolgo razdrapano strmino je prinesel prvo skrb. Previdno. Pravo svečavo je dajala luna. Skoraj polna je risala blede sence na sedlu. Le ena lučka je malo nižje, na našo stran, kazala življenje. Sive stene so nam zaprle pot, pod Grebencem smo smuči vzeli v roke. Korakali smo v strmini, nebeška lestev nas je pripeljala na prepišni rob.

Pod vrhom Male Mojstrovke

Pod vrhom Male Mojstrovke

Previdno izbiranje stopinj je v temi vedno srečelov. Kaj vse bi bilo treba narediti, pa se tako ali tako vedno zaveš šele takrat, ko je že prepozno. Na poledeneli prečki mesta za akrobacije ni. Prijatelji so za robom, le nekaj metrov daleč, na drugem planetu. Samota ojača bobnenje. Srca. Pogled v črnino. Kratek blisk strahu. Potem si že na drugi strani.

Velika Mojstrovka

Velika Mojstrovka

Pobočja pod vrhom so na dosegu roke, sorodna srca ob tebi. Luna je le še velika bela snežinka nad grebenom, noč izgublja svojo magično moč. V gorah se dela dan. Smuči so bile spet na nogah, znova je drselo, a kaj bi to. Vrh je bil blizu. Vedno bližje. Na dosegu roke. V eno smer, obrat, v drugo smer, obrat. Pletli smo svojo zgodbo. Danes. Tu.

Lahko noč, luna...

Lahko noč, luna...

Pod vršnim pobočjem je bila pajčevina spletena, smuči so znova sedle v roko. Kot jadra, v katere so se vedno znova ujeli sunki vetra. Porivali so nas nazaj, nekam proč. Tujce v tem svetu. Nismo se dali. Zadnji koraki. Vrh. Pogled na sosednjo, višjo goro. Obsijano. Časa za veselje ni bilo, mraz je rezal v lica, otrdil prste, kretnje naredil okorne.

Dolina še spi

Dolina še spi

Nasmeh zmrznjeni leči, zadnji pogled. Vse naokoli. Že smo naredili prvi zavoj. Ravno ko je pomaranča za skalno ogrlico, na drugi strani sedla, poslala prve mrzle žarke. Tisoče drobnih snežink se je ob vetrovnem plesu obleklo v mežikajoče bleščeče dragulje vseh barv. Čarobno. Trenutek zaradi katerega smo prišli.

2332

2332

Med okornimi zavoji skozi pomrznjeno belino smo bili bolj kot akrobatom podobni klovnom. A nas ni motilo. Nismo si pustili vzeti veselja. Smeh ob lastni nerodnosti, spodbujanje, pomoč. Še zavoj proti Grebencu in razmislek. Prav kratek, čas je bil naš gospodar. Postanek pred sitnim prehodom. Prijatelj v dvomu, pomanjkanje izkušenj, strah. Ki se prenese nate. Zanj.

Ples draguljev

Ples draguljev

Hitro prečenje, nato lahka odločitev. Tokrat je mesto pravo, čas si vzamem. Zato je spust po pomrznjenem pobočju, posejanim s kamenjem in skrotovjem, zanesljiv. Svetloba dne je pregnala vse sence. Pozdrav tistim, ki prihajajo, opozorilo, vzpon lahko skriva pasti. Nam so že znane, druge še čakajo.

Pogled nazaj...

Pogled nazaj...

Skok z Grebenca, uvijanje proti plazu. Kot mravljice lezejo v koloni navzgor. Srečno, jim zaželim. Kar malo čudno gledajo, tujci. Sneg je prekril stare sledove, rodeo. Toda kaj bi to, počutimo se kot vrvohodci, ko iščemo najboljše prehode. In kot zmagovalci. Nad samimi seboj, nad notranjimi dvomi, nepomembnimi strahovi.

Uvijanje v krnici med sestrama

Uvijanje v krnici med sestrama

Nikakor ne nad goro. Ta je še vedno visoko, skoraj nedosegljivo nad nami. A vendar nekako blizu. Čutimo, da smo ji znova pustili del sebe. Zato se bomo še vrnili. Nekoč. Kmalu. Znova bomo pisali neko novo zgodbo. Dokler se ne bo pesek v peščeni uri iztekel. Se jo da obrniti? Kdo ve…

Užitek

Užitek

Kamniti lovec (Cima del Cacciatore)

(15.1.2011)

Kar čudno je, kako se danes delamo norca iz vsega in vseh. In nas ob tem ne oklofuta neka nadzemeljska, recimo temu Božja, roka.

Ob parkirišču smučišča Višarje

Ob parkirišču smučišča Višarje

Mogoče se je nekdo naučil odpuščanja ali pa se zamere zgolj nabirajo in nas bo jeza dosegla v neki seansi kataklizmičnih razsežnosti v dokaj bližnji prihodnosti. Kdo bi vedel. Še vedeževalci so verjetno bolj šarlatani, pravega preroka danes ni videti.

Vzpenjanje po romarski poti

Vzpenjanje po romarski poti

Kakorkoli. Včasih ni bilo tako. Pregreha proti postavi se za kršitelja ni prijetno končala. In postave so bile številne in stroge. Ko je raubšicer, nedvomno slovenskega rodu, pred davnimi leti povsem nespodobno stal na robu krnice V klobuku in streljal po vsem živem okoli sebe, je morebiti po pomoti, še bolj verjetno pa zavestno, ustrelil tudi proti Višarjam.

Križev pot

Križev pot

Kakšna pregreha! Streljati proti cerkvici, posvečeni Mariji, se vendarle ne spodobi. Takoj je okamnel. Menda se še danes nekje v pobočju vidi njegov obraz. No, na zimski dan je bil skrit nekje globoko pod snegom. Izhodišče je parkirišče žičnice Višarje (46.507154 13.537785; 815 m), pri vasi Žabnice (Camporosso in Valcanale).

Nad Višarsko planino

Nad Višarsko planino

Od tam se usmerimo levo na progo, ki predstavlja povezavo proti smučišču Trbiž. Ko pridemo do ceste, ji sledimo navzgor do oznak za Višarje (Monte Lussari) in markacij. Gremo mimo table, ki prepoveduje napredovanje vsem vrstam prometa, prečkamo mostič in nadaljujemo po širokem kolovozu ob Višarskem grabnu, ki ga je vrezal potok Rio Lussari.

Štirinajsta postaja na sedlu

Štirinajsta postaja na sedlu

Hoja je prijetna, nikjer ni prestrmo, toda dihamo kar globoko. Čaka nas skoraj tisoč višinskih metrov vzpona. Zašli ne bomo, romarska pot je dobro vidna, markirana in po navadi tudi dobro shojena. Le miru ob vikendih na njej ne bo. Med turnimi smučarji je namreč skoraj preveč priljubljena. Pa saj po drugi strani tudi ni slabo, če kdaj komu pokimaš v pozdrav.

Malo preden se prevalimo na zahodno stran...

Malo preden se prevalimo na zahodno stran...

Ko pridemo do prvega znamenja križevega pota, vemo, da nas čaka še trinajst postaj. Uf. Saj bo šlo… Svet se odpre, na Višarski planini (1570 m) zavijemo desno in se vzpnemo do zadnje postaje, na sedlu, kjer se ločijo poti (dobri dve uri hoje z Žabnice).

Pobočja pod Beraškim križem

Pobočja pod Beraškim križem

Naprej pelje cesta proti Ovčji vasi (Valbruna), desno na Višarje, mi zavijemo levo. Kmalu pridemo na strma pobočja nad Višarsko planino, jih prečimo in se nato vzpnemo na greben, preko katerega se iz vzhodnih prevalimo na zahodna pobočja.

Igra svetlobe

Igra svetlobe

Čaka nas prečenje dokaj strmega pobočja pod Beraškim križem, ki se kmalu nekoliko zravna. Pridemo do strmine, preko katere se vzpnemo na rob krnice V klobuku. Kamniti lovec je sedaj na naši desni. Zavijemo proti njemu, prečimo pobočje pod prvim vrhom in izrazitim pobočjem (flanko po domače) in se vzpnemo do vstopa v grapo levo od vrha.

Zgornji del grape

Zgornji del grape

Tu lahko pustimo smuči, se opremimo in vzpnemo po grapi. Možno bi bilo smučati tudi višje, ob dobrih razmerah celo z vrha, vendar je prvi del pod vrhom izpostavljen, spodnji del grape pa strm in ozek. Prvih nekaj metrov je bolj strmih, gremo levo od večjega balvana, potem pa se usmerimo desno, svet se položi in kmalu pridemo na sedelce.

Vrh

Vrh

Vrh je le še minuto oddaljen na naši desni strani (2071 m, ura in pol s sedla pri Višarjah). Vrnemo se do smuči, kjerkoli smo jih že pustili, in odsmučamo nazaj proti robu krnice. Po svojih sledeh smučamo še do uravnave pod strmino, nato pa nadaljujemo s smuko navzdol, držimo se bolj desno.

Višarje

Višarje

Ko pridemo do ceste, bo treba znova na smuči nadeti pse in se vzpeti dvesto višinskih metrov do Višarij (1766 m, dobra ura z vrha lovca). Od tam bi lahko sicer uprizorili rodeo po cesti v smeri prihoda.

Pogled na grapo s sedla pod vrhom

Pogled na grapo in krnico s sedla pod vrhom

Pa bo bolje, da po dobrem pivu na terasi s pogledom na prehojeno pot, odsmučamo navzdol kar po smučišču. Proga se po desetih minutah vijuganja tako ali tako izteče prav tam, kjer hočemo.

Smuka v krnici

Smuka v krnici

Aineck – Snowbowle

(12.12.2010)

Ljudje morebiti preveč pozabljamo, da smo del narave. Tako v svoji razvajenosti samo čakamo, da bo kak genij, za vojsko kajpada, izumil napravo za urejanje vremena. Potem bo to moral izvohati podjeten bogataš, ki bo pod palcem imel zadosti, da bo podkupil ravno pravega generala in že bo tovarna štancala ter po svetu razpošiljala daljinca.

Parkirišče nad St. Margarethen

Parkirišče nad St. Margarethen

Z njim bomo lahko čisto samo za nas prižgali sonce, ki nam bo svetilo in nas prijetno grelo, kot pod palmo na karibski plaži, čeprav bo sosed s hriba vijugal po svežem pršiču. Bog obvari, je nekoč rekel pesnik. Pa, saj bi se tudi takšnega vremena po izbiri kmalu naveličali. Zagotovo.

Strmina za prvim ovinkom

Strmina za prvim ovinkom

Je že bolje, če se mu pustimo presenetiti. Včasih nastavimo lice soncu, drugič se nam oči zasvetijo, ko izpod neba priplavajo nežne snežinke, tretjič, ko nam veter biča obraz. Užitek je vedno neizmeren, če le znamo čutiti s planetom, na katerem živimo.

Lungau

Lungau

Ko je po okoliških travnikih pomanjkanje snega tako hudo, da pod smučmi hitro zaškrta, se vrli prebivalci doline Lungau, zaženejo v hrib po eni izmed teptanih in z umetnim snegom pripravljenih prog. Aineck je zanesljivo dobra izbira. Vedno. In zatorej nič drugačna, kot je bila pred letom dni (Aineck).

A1

A1

Presenečenj ni, A1 je glede na oglase še vedno ena najlepših smučarskih prog v Alpah, pa tudi eden lepših vzponov. Še posebej, če se po njej poženeš ob osmih (prej je prepovedano), imaš dobro uro naskoka, preden navzdol privijugajo prvi smučarji. Hoja navzgor vse napihnjence kmalu strezni.

Luč

Luč

Že za prvim ovinkom se svet postavi presenetljivo pokonci. Tako da tudi tisti, ki se s parkirišča poženejo kot bi postavljali svetovni rekord v teku na sto metrov, sredi brega dihajo kot krepko vzburjena mula. Ko je hude strmine konec, potrebujemo še lep čas, da ujamemo zložni strmini primerno število vdihov.

Sled

Sled

Le ko na robu svojih moči stopamo mimo tabel, ki namignejo, koliko smo že prehodili, nam ob vedenju, da je do vrha slabih šest kilometrov, jezik pade iz ust. Malo nad razcepom prog nas čaka še krajša strmina, potem pa že zagledamo sidro. Juhuhu, vrh je blizu.

Proga in dolina

Proga in dolina

Desno je izven proge križ. Ne stoji na najvišji točki, zaradi spominov sem zavil proti njemu. Zaradi simbolnega pomena zanesljivo ne, saj na goro ne sodi. Kje je na planotastem vrhu najvišja točka mi tudi tokrat ni bilo jasno.

Končno...

Končno...

Malo sem zakrožil, nato pa odpujsal do gornje postaje gondole. Zaradi vetra še ni delovala. Meni se ni zdel nič posebnega, a žičničarji že vedo. Eden od njih nam je prijazno odškrtnil vrata. V zavetju se je bilo prijetno pripraviti na spust.

Mula

Mula

In kje navzdol? Seveda po Snowbowle, povsem novi progi. Pa je žičničar povedal, da je zaprta. Premalo snega, je pokimal. Ko je pomežiknil, da sneg, kar ga že je, še ni steptan, pa mi je srce že zaigralo. Ni panike, bo že, sem odgovoril in z nasmehom izvabil enak odgovor.

Postaja gondole

Postaja gondole

Prvih nekaj zavojev mi je bilo znanih, za stavbo navzdol, ravno na nasprotni strani A1. Pa da ne bi kdo ponesreči zavil proti sedlu Katschberg, bo hodil nazaj, da bo veselje. Ko sem prismučal do razcepa, bi kmalu zavil po stari progi, tudi to zimo že poteptani.

Smeško

Smeško

A sem pravočasno opazil, da smerne table še niso postavljene in da je Snowbowle desno, ob novih lesenih ograjah. Tam navzdol pa užitek. Juhuhu, zavoji v svež sneg, pravi puhec. Za mano je ostajala enakomerna sled. Le prekmalu je bilo vsega konec. Kot vedno.

Zavoji v puhcu

Zavoji v puhcu

Zavoj levo in že sem bil na steptanih progah. Ker pa danes po njih ni še nobeden vijugal, se je nadaljeval užitek. Nekaj centimetrov puhca je letelo sem in tja. Orgazmično. Pri spodnji postaji gondole sem se pomešal med smučarje. Pravega, prvinskega užitka je bilo konec.

Dva kraka Snowbowle

Dva kraka Snowbowle

Ostalo je le še uvijanje po progi proti dolini. Vsaka smer je prava. Vse pripeljejo do parkirišča. Čas? Dvet uri in četrt do vrha in dvajset minut navzdol. Nič posebnega, rekordov ravno nisem postavljal. Vreme? Takšno ali drugačno je ravno pravo. Vse mrščenje je samo stvar razvajenosti. Enostavno tako.

Aineck

Aineck

Trupejevo poldne

(5.12.2010)

Če z zahoda pobožamo griče, ki valovijo od tromeje, se bomo vse do Kepe dva tisoč metrom nad slano lužo res približali zgolj enkrat. Na vrhu, ki so ga nekoč domačini s severnih pobočij, z lepim slovenskim priimkom Trupej imeli za uro. Sončno. Da so vedeli, kdaj je čas, da se zastavi korak proti domačiji, da ne bo kosilo mrzlo in gospodinja ostra kot britev.

Kaj jutro, noč je še...

Kaj jutro, noč je še...

Danes smo veliko bolj vpeti v čas. Zato nam ure vse okoli nas tiktakajo in se po elektronsko počasi premikajo. Trupejevo poldne pa je obdržalo le lepo ime. In pa tisti razgled, ki opoldne ali pa tudi ne, daje veselje za vrisk in pozdrav z roko. Komurkoli že, na tej ali oni strani.

Hoja skozi temni gozd

Hoja skozi temni gozd

Izhodišče je vasica Srednji Vrh. Do njega se pripelje po strmi, zaviti in kar precej ozki cesti. Če bi se lahko ustrašili nenadnega srečanja ali strmih sten ob cesti, raje ne rinimo navzgor. In parkirajmo v Gozd Martuljku, takoj za mostom je že dokaj primerno mesto (46.482083 13.837868).

Noč ima svojo moč...

Noč ima svojo moč...

Seveda pa bomo v tem primeru morali upati na avtostop, ki nas bo popeljal višje. Da bi s smučmi in vso opremo rinili skoraj tri kilometre peš navzgor, ima komaj kaj smisla. Če bomo vseeno zbrali dovolj poguma in se pod v skalo vklesanim prehodom brez oznake višine ne bomo zagozdili, bo največ prostora za parkiranje pred vasjo (46.489377 13.837181).

Prihod na jaso pod Železnico

Prihod na jaso pod Železnico

Od tu stopimo v vas in se držimo leve poti. Izhodišče je za zadnjo kmetijo, kjer na desni strani ceste lahko opazimo kolovoz, ki se zložno vzpne v gozd. Ob cesti se brez dogovora z domačimi po navadi da stisniti le (osebni) avto ali največ dva (46.490557 13.835436, 970 m).

Dan se prebuja

Dan se prebuja

Gremo po omenjenem kolovozu in že čez nekaj deset metrov zavijemo desno. Vzpenjamo se nad vasjo, v zgodnjem jutru so lučke v vasi in nižje doli v dolini kot kristalčki na novoletni smrečici. Na robu gozda, pod leseno stajo, gremo naravnost. Na gornji strani se odcepi slabši kolovoz, vendar se mu ne pustimo zapeljati.

Železnica

Železnica

Nadaljujemo naravnost, celo rahlo navzdol, do potoka Jerman. Ta bo naš vodnik, pot na kateri smo, mu namreč verno sledi, nekaj časa po enem, nekaj časa po drugem bregu. Ko se svet odpre, gremo mimo manjše koče na levi strani, dolina zavije desno, smo na začetku Železnice.

Lovska koča

Lovska koča

Od kod nenavadno ime dolini med mejnim grebenom in Lisičjo pečjo, ne vem. Nam, ki smo rezali čisto novo sled v deviško belino, se je zdelo, da smo res kot vlakec, ki sopiha položno navzgor. Pridemo do mesta, kjer se levo odcepi široka pot. Gre za začetek ceste, ki pelje proti Korenskemu sedlu in je še posebej zanimiva za navdušene gorske kolesarje. A takrat, ko snega ni več. V glavi so se že pletli načrti…

Jasa v zatrepu doline

Jasa v zatrepu doline

Mi gremo seveda še naravnost, ob potoku. Na jasi zavijemo desno čez vodo in se na drugi strani vzpnemo ob njej navzgor. Mimo lovske koče gremo po Železnici naprej, ko se svet začne znova odpirati, se držimo nekoliko levo. Pridemo na veliko jaso na začetku zatrepa.

Pod sedlom

Pod sedlom

Najbolje, da sopihamo nekoliko desno in pod Lepim vrhom obidemo grabne, ki jih je počasi izlizala voda. Ko prisopihamo na sedlo, nam je pa tako ali tako, že vse jasno. Pa jade, bomo že še videli… Vsekakor zavijemo levo in se vzpenjamo proti najvišji točki. Ki to seveda ni. Bo treba še malo naprej, pa res ne več daleč.

Predvrh

Predvrh

Na najvišji točki so železne gauge in na njih mali zvonček (1931 m; ob risanju gazi v celcu dobre tri ure in pol). Počitek je obvezen. Kot vedno na tem čudovitem grebenu. Vidi se daleč, vidi se globoko, vidi se vase. Bi bil čas za počitek. Če bi ne bilo tako zelo mrzlo. Tako pa le z zmrznjenimi rokami snameš pse, nastaviš zaponke in pritrdiš okovje. In nato še komaj, komaj, narediš nekaj posnetkov.

Dobrač

Dobrač

Navzdol se spustimo desno, pa le nekaj zavojev, do lepe flanke. Po njej odvriskamo, iščemo nižje najboljše prehode mimo smrek in po grabnih in se držimo seveda nekoliko desno. Enakomerni zavoji se iztečejo na jaso, kjer srečamo svoje sledi. Sedaj znova šibamo po Železnici, jutranje sledi pa so nam kot tiri.

Trupejevo poldne

Trupejevo poldne

Sledimo jim, zaiti pač ne moremo več. Strmine je večinoma ravno prav, da letimo kot ponoreli vlak. Če pa se nam le zdi, da gre prehitro, pršič ob straneh omogoči lep zavoj ali dva. Torej brez težav. Le pri prehodih čez potok ali njegove pritoke popazimo.

Užitek v pršiču

Užitek v pršiču

Nikakor ne smemo smuči zmočiti, saj se nam na masi takoj naredi tenak ledeni sloj. Ta kot sekundno lepilo nase veže sneg in s coklo ne bo šlo nikamor več. Še zadnji travnik (štirideset minut z vrha), tik nad izhodiščem, tako težko pričakovan, bomo kljub odlični strmini v tem primeru lahko prevozili kvečjemu naravnost…

Pršenje

Pršenje

A kaj, se zgodi. Za ponovitev časa seveda ni bilo, čakale so druge obveznosti, drugi trenutki, drugi ljudje. Pa nič zato. Ni bilo treba besede, pa smo vsi vedeli. Da se tu, nekoč, zagotovo, znova srečamo in zarežemo novo sled v sveži pršič.

Zavoji na travniku nad vasjo

Zavoji na travniku nad vasjo