(13.4.2009)

Človek včasih ostane odprtih ust, skoraj pred domačim pragom. Ko misli, da je videl že vse in ko predvsem misli, da ve, kaj ga čaka, ga narava ali pač človek presenetita. Planina (466 m) in njena okolica sta lep primer. Vsakdo je že slišal za Planinsko jamo in Planinsko polje, na katerem Unica in Malenščica večkrat letno naredita čisto pravo presihajoče jezero.

Tega smo občudovali tudi mi dober teden nazaj in seveda sklenili, da bo po njemu potrebno zapluti ne le s pogledom, temveč tudi čolnom. A kaj, ko je tam okoli med velikonočnimi prazniki kolovratil Cefizelj, znani lopov iz še bolj znanih Butal. In ga je…kaj pa vem? Mogoče ukradel, mogoče popil. Ko smo z vesli v rokah avtodom parkirali pred dvorcem Haasberg (N 45.827986 E 14.264630), smo presenečeno ugotovili, da ga ni več.

Le še Unica je drvela pod mostom, okoli pa travniki. Pa nič, bomo pač morali počakati, da slavni butalski policaj Cefizlja strpa v ječo in jezero vrne nazaj tja, kjer mu je mesto. Vesla smo zamenjali za planinske čevlje in jo ubrali iskati grič, na katerem je stal stari Haasberg. Po njem ima tudi ime – Stari grad. Poti sta dve, nobena ni pretežka.

Mi smo se navzgor odpravili po makadamski cesti, ki takoj za košatim drevesom z gugalnico, le malo nad parkiriščem ob dvorcu, zavije levo. Pot kvačka navzgor in sicer dela res dolge okljuke. Temu primerno je tudi položna in primerna za vsakogar. Sploh spomladi je po njej prijetno hoditi, saj je v gozdu polno čemaža, ki prav omamno diši.

Še posebej, če ga zmečkamo s prsti. Komur paše, pa nudi tudi čisto prvinsko malico. Posebne markacije – oranžni R na beli podlagi – naj nas ne zapeljejo. Označujejo rapalsko mejo, ki je slovensko Primorsko leta 1920 tako krivično odrezala od matične domovine. Kakšen, morebiti že malo poškodovan, mejni kamen, še sedaj brez težav vidimo ob poti.

Ko pridemo na nekakšno sedelce, je na desni strani mesto za piknik, na levi pa znamenje. Takoj za njim levo zavije kolovoz, kateremu sledimo. Pot je sedaj malo bolj strma, pa ni nikakršne sile. Gremo pod daljnovodom, odpirajo se nam pogledi proti Uncu. In že smo na vrhu, tam ob telekomunikacijskem stolpu (703 m, štirideset minut hoje).

Z veliko domišljije si lahko predstavljamo, da je to nekakšen sodoben grad. O starem Haasbergu namreč praktično ni več sledu. Vračamo se lahko po isti, po pravici povedano precej dolgočasni, poti. Lahko pa na vrhu ali pa le malo pod njim ujamemo eno od stezic, ki čez goščavo peljejo ravno v drugo stran.

Ko se prebijemo preko malin in trnja, le še pomahamo Trnuljčici, nato pa hodimo v isti smeri, verjetno po poti, ki so jo v času novega Haasberga ubirali njeni lastniki, ki so hodili na sprehod. Poti ni težko slediti, držimo se slemena, v pomoč so tudi rdeči trakovi na drevju. Ko pridemo na razcep, lahko izbiramo.

Lahko gremo levo in kmalu pridemo na cesto nad travnikom. Lahko gremo desno in po nekaj korakih levo navzdol. Ali pa kar bolj ali manj naravnost navzdol. Zadnji možnosti pripeljeta na cesto pod travnikom, le še ena bližnjica in že se gugamo pri dvorcu (iz vrha dvajset minut).

Planina in okolica

Okoli Planine pa je še marsikaj zanimivega. Ne le Planinsko polje s presihajočim jezerom, Planinska jama in Ravbarjev stolp v bližini vhoda, ki so nedvomno vsem poznani. Tudi okoli dvorca Haasberg je kar nekaj zanimivosti, nadvse vrednih ogleda. Ker nam vzpon na Stari grad vzame tako malo časa, pomladanski dnevi pa so pač vedno daljši, je dan potrebno izkoristiti.

Zato se ne obirajmo, pot pod noge…

Škratovka in Malni

Iz parkirišča pri dvorcu se odpravimo mimo gugalnice proti hišam in na križišču zavijemo desno. Tako nas usmeri tudi tablica. Le nekaj metrov za odcepom je na desni zid, za njim pa pisana hiška. Pod zidom je vhod v jamo Škratovka.

Nad vhod se pride brez težav, do njega pa malo težje, saj je zadnji del strm. Ob našem obisku je iz votline kar drla voda, tako da se kam naprej ni dalo. Pa nič zato. Iznad jame smo nadaljevali po makadamski poti proti Malnom. Po travnikih teče Malenščica, ob poti so nekdanji mejniki z oznako I na eni in J na drugi strani. Ter seveda letnico 1920 in oznako mejnega odseka, številko mejnega kamna ter potekom meje.

Ko pot preko mostu preskoči potok, lahko na drugi strani pogledamo ostanek nekdanje žage. Potem pa gremo ponovno čez most in zavijemo desno, v Laškarjev kot. Kolovoz ni ne vem kaj, pripelje pa nas do ostankov nekdanjih mlinov. Teh je bilo ker nekaj. V tisti tihi soteski, med čemažem in osamljenimi sončnimi žarki, ki posijejo na Malenščico prav tam, kjer privre iz zemlje.

Skoraj bi človek lahko slišal, kako topotajo mlinska kolesa. Človeške usode je pogoltnila pozaba, kamne prerasel mah, le voda še teče tako kot nekoč. Pač še eden od kotičkov, kjer le tišina šepeta. Vrnemo se po isti, prašni makadamski cesti, kje pa drugje. Cel izlet nam bo vzel približno eno uro časa.

Unška koliševka

Včasih te kakšna stvar res preseneti. Saj poznate tisti občutek, ko nekaj pričakuješ in veš, da bo v redu. Pa se potem pokaže, da ni le to. Da je dejansko precej več, nekaj, kar se ti zareže v spomin in se tako izogne pozabi. Tisto, kar naredi dan.

Če hočemo do te udornice, gremo ponovno mimo gugalnice (ne pozabimo se malo zagugati, saj prav paše) in na razcepu pred hišami levo. Sledimo makadamski cesti. Ko po nekaj sto metrih pridemo do razcepa se držimo levo. Vzpona je komaj kaj, tudi hoje ni pretirano veliko. Ko pot zavije desno, kmalu pridemo pod daljnovod. Sedaj nimamo več daleč. Še zasikamo na ovinku, ostro desno in nato levo.

Potem pa na razcepu zavijemo levo in že smo na razgledišču nad udornico (pol ure hoje). Na tabli lahko preberemo nekaj osnovnih podatkov o njej in življu tam okoli. Toda previdno, robovi so prepadni, dno je kakšnih sto metrov nižje. Do dna se sicer da priti, toda pot je izpostavljena in brez prave obutve in nekaj izkušenj je spust kar tvegano početje.

Najboljša možnost je, da ne zavijemo po visokih kamnitih stopnicah, od koder se nakazuje strma pot, temveč gremo le nekaj metrov naprej ob udornici, od razgledišča desno. Tam ugledamo stezico, ki se spušča navzdol, prečka pobočje in se združi s strmo potjo pod vhodom v rove. Rove? Itak. Le nekaj sto metrov proč je tekla rapalska linija in Italijani so mejo vzeli presneto resno. Okoli udornice so naredili dolge rove, izhodi so v vrtačah v okolici, enega najdemo malo nazaj tik ob cesti.

Italijani so izpred rovov v globino metali vse, kar niso potrebovali. Tako hodimo po izpostavljeni prečki mimo podkev in ostalih ostankov vojaških čevljev, razbitih krožnikov, vzmeti iz vzmetnic na katerih je prezebal bogsigavedi kateri vojak. Ali pač morebiti samo kakšen domačin, saj je udornica domačinom postala pred leti smetiščna jama. Sedaj smeti nihče več ne meče vanjo, ekološka zavest je pač nekaj višja, ostanke raznorazne šare, menda je bil pred leti v jami celo avtomobil, pa so v glavnem že pospravili.

Nekaj sitne in drseče strmine, čez skalo ali pač malo višje naokoli, potem pa le še strmina, kar sitna in delno z gruščem pokrita, do dna udornice. Ko pogledamo okoli sebe, si komaj lahko predstavljamo, kakšna ogromna podzemna votlina je to bila, preden se ji je strop porušil. Če smo se spustili do dna, lahko malo raziskujemo naokoli, potem pa se po isti poti vrnemo do razgledišča.

Toda pozor, tudi vzpon je siten, komaj kaj manj nevaren, kot spust. Ko smo na vrhu, pa se lahko udarimo po glavi, če smo s seboj pozabili vzeti svetilko. Pa ne le zaradi kilometrov rovov, po katerih lahko brskamo uro in več. Temveč predvsem zaradi svojevrstnega pogleda na udornico, ki nam ga ponujajo. Ko smo se že dovolj tolkli po glavi, sta nas do prvovrstnega razgledišča popeljala dva Ljubljančana.

Iz razgledišča se spustiš po visokih betonskih stopnicah do vhoda v rove, nekaj metrov nižje. Greš notri in zaviješ na prvem razcepu desno. Potem hodiš po rovu naravnost, dokler ne postane občutno bolj svetlo. Zaviješ ponovno desno, potem pa pozor. Prideš do razgledišča visoko v steni nad dnom udornice. Toda rob ni zavarovan, zato zelo previdno, ničesar ni, kar bi zadržalo padec.

Sploh če so otroci z nami, torej pamet v glavo. Od tu lahko rove raziskujemo dalje, se na površje vrnemo malo naprej in po strmih stopnicah do ostankov vojaških zgradb nad razglediščem ali pa pač po isti poti. Odvisno od nas. Do gradu Haasberg se, nedvomno še polni vtisov, vrnemo po poti, po kateri smo prišli…

Za konec se lahko sprehodimo še okoli dvorca Haasberg. Spodnji del je zaprt z ograjo in napisom, ki precej upravičeno opozarja na nevarnost. Tam sta tudi tabli, ki povesta marsikaj o njegovi preteklosti, tudi bolj žalostni. Vendar pa je dostop iz gornje strani povsem odprt. Notranjost je precej razrušena, možno je, da se kakšen kamen, ravno ko mi hodimo okoli, odloči odleteti v globino.

Zato se ne izpostavljajmo preveč, notri pač itak ni kaj videti. Le mlado drevje hiti, da bi preraslo visoke zidove, ki še vztrajajo pokonci…

(5.4.2009)

Vedno znova nas preseneti, ko se na poti, katero smo morebiti prevozili že večkrat, ustavimo. In se popraskamo po glavi saj nam ni jasno, zakaj tega nismo storili že prej. Presneto, drvimo na Norveško in potrjujoče kimamo opazki iz številnih vodičev, da se ti za vsakim ovinkom odpre nov pogled, nekaj novega. Saj vendar pri nas ni nič drugače, prav zares.

Izhodišče za to potepanje je Planina (466 m), tista, pod kačjimi ridami. Parkiramo lahko marsikje, mi smo se odločili za parkirišče pri stari šoli (N 45.825921 E 14.245802). Smo pač imeli svojo računico. Ponoči, ko mimo ne grmijo številni motorji, je kar mir, povrh pa do izhodišča tudi ni daleč. Bližje bi bilo, če bi parkirali v kamnolomu nad vasjo, toda nikoli ne veš, če vsaj podnevi avtodom tam ne bo koga zmotil.

Od parkirišča gremo po cesti v smeri kačjih rid in nasproti ceste, ki pelje proti Planinski jami zavijemo za vas Strmec. Cesta skozi Planino je zjutraj ponavadi še precej prazna, čez dan pa po njej grmijo motorji in tako hoja ob njej ni niti prijetna, niti posebej varna. Takrat je bolje in varneje izbrati pot, ki smo jo mi ubirali ob povratku. Po cesti proti Strmecu hodimo, dokler malo za parkiriščem za tovornjake na desni strani poti ne pridemo do križišča cest.

Zavijemo desno in takoj levo na kolovoz. Tu se da tudi parkirati, je pa pesek mehak in po kakšnem nalivu čez pot teče pravi potok. Pot po kateri bomo hodili ni markirana, pa z nekaj smisla za orientacijo ne moremo zaiti. Gremo nekaj deset metrov do zgradbe vodovodnega zajetja, kjer se desno odcepi močno razdrapana in zelo strma traktorska vlaka. Po sredi jo voda odnaša, tako da je hoja neprijetna.

Lahko se temu delu izognemo s hojo po gozdu poleg, vsaj na najbolj zoprnih delih. Ko se pot položi, postane hoja precej bolj prijetna. Sledimo poti in se ne oziramo na razne odcepe levo in desno. Ko pot zavije bolj desno, že ugledamo cerkev sv. Marije na Planinski gori. Naša pot se kmalu pridruži ožjemu kolovozu z desne in že čez minuto ali dve drugemu kolovozu iz iste smeri.

Le malo nad stičiščem na desni opazimo nenavaden ostanek starega vojaškega rova. Sedaj do cerkve ni več daleč, ta nas na uravnavi preseneti s svojo velikostjo. Iz doline je do te katedrale ena ura hoda. Od cerkve se napotimo po makadamski poti. Ko ta začne zavijati levo, pridemo na travnike. Stopimo na kolovoz, ki čeznje pelje do odličnega razgledišča nad Planinskim poljem.

Če je kaj vode, bosta Dolnja Planina in jezero ravno pod nami. Pogled, tako iz zraka, na poplavljeno polje in ceste, ki izginjajo nekje v moči, je res nekaj posebnega. Desno od razgledišča je vrh Grmade (873 m, od cerkve slabe pol ure), do njega je iz razgledišča le minuta ali dve hoje. Na vrhu je kamnita miza, tako da ga res ne moremo zgrešiti.

Vračamo se čez travnik in na makadamski cesti zavijemo desno. Kmalu na desni strani zagledamo bunker. Do njega je le minuta hoje po suhih travah, zato ne odkorakajmo kar tako mimo. Še nekaj metrov nad njim pa je vhod, zavarovan z litoželeznim obročem. Kdo ve, kje in kako so končali svojo vojaško življenje soldati, ki so iz te visoke preže nadzorovali bogsigavedi kaj. In koliko noči so prezebali na straži v zanje morebiti tuji deželi.

Čigave interese so čuvali in kakšen smisel je vse skupaj imelo. Vsaj na zadnje vprašanje je odgovor jasen – smisla vsekakor ni… Vrnemo se na cesto in nadaljujemo po njej. »Ker je bila Živa že malce naveličana hoje, smo ustvarili mornarico. Dve ladji, pravi letalonosilki. Kako težko jih je bilo nositi…« Na levi strani gremo pod lovsko kočo in naprej, vse dokler cesta odločneje ne zavije desno.

Le malo za ovinkom bomo na levi zagledali kolovoz, na katerega stopimo. Po nekaj minutah nas bo pripeljal na travnik, kateremu sedaj sledimo proti izrazitemu predvrhu Petričevega hriba. Če pogledamo po travnikih pod nami in tam v zgodnji pomladi zagledamo trop živali, ne mislimo, da so krave. Gamsi so, cel trop jih kroži tam okoli.  Ko smo pod predvrhom, izrazitim, a brez pravega imena, zlezimo nanj, saj vzpon ni niti dolg, niti naporen.

Od tu končno zagledamo pravi vrh, naš končni cilj. Spustimo se na neizrazito sedelce in se mimo manjšega precej poraščenega vršička spustimo pod Petričev hrib (937 m, iz Grmade dobra ura). Nanj se vzpnemo bolj ali manj naravnost. Razgledi, ki se odprejo proti vasi Strmec presenetijo. Na robu gozda je cerkvica Marije snežne, naprej pa vas Studeno.

S Petričevega hriba lahko nadaljujemo čez sedlo na Lipovec in pač naprej, kolikor nas hočejo nositi noge in dan da svečave. Pri nas je bila odločitev jasna, bo treba nazaj. Preostanek odprave zelenega zmaja je čakal v dolini, pa tudi ogleda Planinske jame nismo smeli zamuditi. Le malo pod vrhom v smeri Planine je vojaški rov in soba pod zemljo. Svetilka ni odveč, pa tudi brez nje se oko kmalu privadi na temo.

Ko spet zlezemo na plan, se pričnemo spuščati po širokem slemenu v smeri Planine, vse dokler ne pridemo do stezice, ki vodi pod prvim predvrhom nazaj. Stezice se malo cepijo in združujejo, kakšen meter višje ali nižje, smer je vsem ista. Ko obidemo predvrh nadaljujemo v isti smeri. Ko se travnik začne zapirati, se držimo malo levo. Ujeti moramo neizrazito stezico, ki skozi gozd pripelje do jase z lovsko opazovalnico.

Tam ugledamo kolovoz, ki se na levi strani travnika malo vzpenja. Pa mu ne sledimo, takoj za robom namreč zagledamo drugega, ki zavije navzdol. Ta nas bo pripeljal naravnost do cerkve. Če nismo prepričani, da gremo prav, lahko po travnikih nadaljujemo do lovske koče in tam iščemo kakšen boljši prehod ali pa se pač vračamo po makadamski poti.

Ta možnost je bil naokoli, a še vedno bolje, kot da izgubljeni tavamo po gozdu ali celo zaidemo v kakšno neprehodno goščavo. Od cerkve se lahko vračamo po smeri pristopa. Mi smo šli raje malo po svoje, pač, da zašpilimo klobaso. Mimo vojaškega rova smo na prvem križišču še sledili smeri pristopa, na drugem pa šli naravnost. Ko je kolovoz zavil kar strmo levo, se je desno odcepila prijetna stezica, kateri smo sledili.

Iz gozda smo presenečeno pogledali ravno na vrhu kamnoloma. Kratek spust po grušču, nato pa je potrebno levo, kjer najdemo stezico, ki nas brez težav pripelje nižje v kamnolom. Tega prečimo in na desni strani sledimo makadamski cesti navzdol. Na asfalt stopimo kakšnih sto metrov levo od križišča, kjer smo ga pred časom zapustili. Sedaj gremo levo in po cesti navzdol.

»Ker nisem bil prepričan, kje bo najbližje, sem moškega pri hiši vprašal, kje je najbližji prehod do šole. Sprva je samo debelo pogledal, ob mojem drugem poskusu odložil orodje in ker gre v tretje rado, prišel bližje. Ob tem je kazal na uho in razlagal, da ne sliši dobro. Sedaj je prišel tudi Bojan in skupaj sva kričala »Šola!«. On pa Dobje? Dolar? Tolar? in nato razsvetljenje – aaaha! Col. Neeeeeee, šoooooola! Aha, stara šola… ma, kaj bi mu zameril, za prvim ovinkom smo se nasmejali do solz«

Ko je šola že skoraj pod nami, med hišami na desni opazimo prehod, ki ga na eni strani varno za ograjo straži ovčar, na drugi pa manjši cucek. Še nekaj stopnic in že smo na igrišču ob parkirišču pri šoli (iz Petričevega hriba dobra ura hoje). Sprejem pa? Se ve!