(27.10. do 1.11.2006)

STARIGRAD – 27.10.2006 – Popoldan smo se odpeljali proti Dalmaciji. Prav zgodnji nismo bili. Punci sta, utrujeni od šole in navdušeni nad počitnicami kmalu zaspali. Midva z Majo pa sva peljala mimo Reke in po jadranski magistrali do Starigrada nad Zadrom. Tam smo zapeljali na parkirišče pred kampom in mirno prespali.

PAKLENICA – 28.10.2006 – Zjutraj sva se z Ajdo sprehodila do morja. V vodo sva pomočila le prst in prav topla je bila. Jaz sem po informacije odšel do informacijskega središča nacionalnega parka.

Po zajtrku smo se odpeljali do vhoda v park. Spoznaval sem kraje, kjer sem pred davnimi leti taboril in plezal. Kupili smo vstopnico in se zapeljali do parkirišča malo pod vrhom. Pot nas je vodila mimo kratkih smeri ob poti, kjer smo opazovali plezalce. Aniča kuk ima že precej višje stene, plezalci so bili kot mravljice. Ob nas je tekel potok Velika Paklenica, tabla pa nam je razkrila potek smeri v steni.

Ko smo prišli do odcepa za Manito peč smo zavili proti jami. Pot se je v ključih vzpenjala, sonce pa je kar pripekalo. Bilo nam je vroče, Živa ni bila nič pri volji. Večino poti se je kregala in nas spravljala ob živce. Končno smo prišli do jame, dobili vrsto informacij in se nato z vodičko spustili v globino. Jama ni bila pretirano dolga, zato pa je imela kar nekaj kraškega okrasja.

Videli smo kapnik v obliki čelade, čarovnico, zaveso. Obrnili smo na ploščadi ob malih jezercih in se vrnili na površje. Tega je bila še posebej vesela Gaja, ki je sicer pridno hodila po jami in se teme ni bala. Spustili smo se nazaj na široko pot in korak zastavili proti planinskemu domu. Ob poti so stale table učne poti, ki nas je seznanjala z značilnostmi in posebnostmi Paklenice.

Pogledali smo v mlin pod potjo. Ob Lugarnici – gozdarski koči pa se nismo ustavljali. Pot po gozdu, odetem v jesenske barve je bila prijetna in pisana. Pri domu nas je pričakala hrupna družba hrvaške mladine. Zato smo se umaknili k reki in tam pomalicali. Jaz sem stekel še malo naokoli. Kar sem našel me je tako navdušilo, da sem se vrnil po punce. Skupaj smo odšli čez vas Ramiči do vasice Sklopina.

Hiše so potisnjene povsem pod previsno steno, tako da jim ta predstavlja zadnjo steno. Domačin nam je povedal vrsto posebnosti o naselju. Nekaj čez osemdeset let starega domačina, zadnjega, ki je bil v vasi rojen, sem srečal ob iskanju poti. Hkrati pa je bil tudi zadnji, ki je med obstreljevanji v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, tam še prebival.

Vračali smo se po isti poti, sedaj na njej ni bilo več toliko sprehajalcev. Ko smo se približevali Aniča kuku, smo v steni opazovali še zadnje plezalce, ki so se že spuščali v dolino. Več jih je bilo na ploščadi pod Čuki. Počasi so zaključevali s plezanjem, nekateri so le še sedeli in klepetali, drugi igrali nogomet. Odpeljali smo se do vhoda v park. Za sprehod do trdnjave Paklarić smo bili že pozni.

Potem, ko smo se slišali z Matjažem, smo pot nadaljevali do Sukošana pod Zadrom. Najprej smo napačno zavili v center kraja, potem pa v nekakšnem parku ob morju našli prijatelja. Malo smo še poklepetali, potem pa trudni zaspali.

ZADAR, PRIHOD NA MURTER – 29.10.2006 – Še pred zajtrkom se je Gaja naletala okoli avtodomov, celo zaplavala je.

Skupaj z Matjažem smo se odpeljali do Zadra in prav v centru, ob cerkvi in samostanu sv. Marije parkirali. Sprehodili smo se mimo cerkve sv. Donata in katedrale vse do vrat v obzidju. Na tržnici smo kupili mandarine in se vzpeli na obzidje.

Na njem je sedaj parkirišče. Na Narodnem trgu smo pokukali v stavbo z informacijami, potem pa med ozkimi hišami odšli na obalo. Topel in sončen dan je bil, zato je bil sprehod ob obali prav prijeten. Morske orgle sicer niso igrale na ves glas, morje je bilo premirno. Vseeno pa se jih je slišalo. Posedeli smo na obali in opazovali ladje v pristanišču.

Mimo cerkve in samostana sv. Franeta smo se vrnili do avtodoma. Izvili smo se iz mesta in se odpeljali mimo Sukošanov proti Šibeniku. Zavili smo na Murter. Čez most smo prišli v Tijesno. Malo smo zašli, potem pa pot nadaljevali čez hrib. Ob spustu smo zavili levo, kjer so table kazale v potapljaški center. V zalivu smo že videli parkirane avtodome. Z Matjažem sva parkirala poleg Ivana in Gregorja.

MURTER – 30.10.2006 – Že ponoči nas je malo budil veter, čez dan pa ni čisto nič ponehal. Burja je prinesla tudi hlad, tako da sem se za plavanje ogrel le jaz. Voda je bila hladnejša, ko pa si zaplaval, pa le ni bilo tako slabo. Punci sta se igrali z Gregorjevim sinom Jakom, še posebej zabavna se jim je zdela viseča mreža.

Po kosilu sem popoldan z Gajo naredil izlet. Med kamnitimi zidovi me je pritegnila okrogla oblika. Povzpel sem se do nje, potem pa po povratku za vzpon pritegnil še večino ostalih. Skupaj smo se mimo odsluženega Yuga ponovno vzpeli do okrogle pastirske hiške, tako značilne za hrvaško primorje. Vzpon ni bil pretirano naporen, steza je bila jasna, zadnji del pa smo šli po kamnitem zidu.

Punci in Jaka so zlezli tudi notri, seveda jim je sledila Gaja. Ko smo se vrnili nazaj do odsluženega avtomobila, smo zavili še v sosednji zaliv. Obujal sem spomine, ko smo pred davnimi leti v tem kampu šotorili in se v tem zalivu kopali. Tudi tokrat sem šel zaplavat. Pridružiti sta se mi hoteli le punci, pa še ti sta zaradi ježkov v vodi obrnili.

Do našega zaliva smo se vračali okoli rta. Na skrajnem delu smo počakali na sončni zahod, potem pa mimo prijateljev, ki so se parkirali na vetrovnem rtu prišli spet do avtodoma. Danes zvečer nihče ni imel volje, da bi sedel v mrzlem vetru. Zato smo se kar hitro poskrili v avtodomove in zaspali.

MURTER, SLAPOVI KRKE – 31.10.2006 – Veter je ponoči ponehal. Zato je bilo zjutraj toplo. Po zajtrku smo se počasi pričeli pripravljati na odhod. Seveda pa nas je morje še zadnjič premamilo. Najprej mi je Gregor pokazal hobotnico, našel pa sem tudi še nekaj školjk.

Potem pa so šle zaplavat tudi Maja in punce, Gaja se jim je seveda pridružila. Poslovili smo se od prijateljev in se odpeljali proti Šibeniku. Pri mestecu Tijesno nas je počakal Matjaž in skupaj smo pot nadaljevali do Skradina. Tam smo parkirali in počakali na ladjico, ki nas je odpeljala do slapov Krke.

Pot nas je vodila mimo prvega, najbolj mogočnega slapu, čez mostiček in nato navzgor ob vodi. Opazovali smo razpenjeno vodo, ki se je poganjala čez skalne stopnje in mezela iz vseh strani. Na razglediščih smo bili povsem nad slapovi. Pogledali smo si mlin, kjer se je mlelo koruzno zrnje in nekakšno pralnico. Skoraj polavtomatsko.

Potem pa smo po lesenih brveh spet prečili Krko. Le da je bila tukaj široka in je čez vrsto majhnih slapišč padala v nedostopne tolmune. Tudi na tej strani smo se spustili do razgledišč, pogledali table, ki so nas poučile o rastlinstvu in živalstvu narodnega parka. Potem pa tekli, upajoč, da bomo še ujeli zadnjo ladjico.

Matjaž in Marjana, ki sta odšla naprej, sta jo ujela, mi pa smo ji le pomahali. Vrnili smo se pod veliki slap in privlekli iz nahrbtnika dobrote. Jaz pa sem se spravil in šel zaplavat. Opogumil sem tudi Ajdo, ki se mi je pridružila za nekaj zamahov. Kar dobro uro smo potrebovali, da smo po cesti ponovno prišli v Skradin. Pa nam ni bilo žal.

Pot mimo s trstom objete Krke, ob opazovanju sončnega zahoda in uživanju v tišini narave je bilo prav prijetno. Do avtodoma smo prišli ravno, ko se je pričelo nočiti. Odpeljali smo se nazaj proti Šibeniku in po obalni cesti do Zadra. Tam smo zapeljali na avtocesto in visoko, blizu Otočca, prespali.

PLITVICE – 1.11.2006 – Jutro je bilo mrzlo, sončni vzhod pa je oblake obarval rdeče. Odpeljali smo se do prvega izvoza na avtocesti, potem pa zavili proti Plitvicam. Naredili smo malo ovinka, zato pa videli kraje, kjer so se še poznali ostanki vojne. Stene hiš so bile naluknjane, na nekaterih travnikih so bila opozorila, da so tam še mine.

Ko smo se pripeljali v Plitvice, nas je tam presenetil Gabr, ki pa je ravno odhajal. Tako smo se le pozdravili, potem pa odšli proti vhodu v narodni park. Spustili smo se do vode, ki je precej nižje. Lesene brvi so nas pripeljale pod Veliki slap, najvišji slap na Hrvaškem.

Njegova višina je nekaj čez sedemdeset metrov. Pod preluknjano skalno steno so drugi počakali, midva z Ajdo pa sva se mimo številnih naravnih oken in pravih votlin povzpela skoraj do ceste. Ker sva ugotovila, da bo pravo nadaljevanje nižje, sva se vrnila do ostalih. Ob jezeru Milanovac nam je nasproti prišla skupina razigranih japončkov. Številni slapovi in slapiči so padali čez skalne stopnje.

Pri jezeru Kozjak smo počakali na ladjico, potem pa odpluli na drugo stran jezera. Vmes se je razvil zanimiv razgovor s slovensko vodičko ameriške skupine turistov. Nad jezerom so nas čakali zanimivi slapovi. Morebiti niso bili tako visoki kot najvišji, pa vendar je bil vsak nekaj posebnega. Nekateri so padali preko zavese iz mahov, drugi so brizgali iz stene. Vzpeli smo se kar visoko in nekaj deset metrov nad jezerom Gradinsko pot nadaljevali proti zadnjemu postajališču avtobuska.

Nad jezerom Galovac se je pot ločila. Ostali so se odločili, da gredo kar na postajališče, midva z Ajdo pa sva hotela videti še zadnji jezeri. Zato sva pot nadaljevala mimo jezera Okrugljak veliko do Ciginovca. Tu je voda izginjala v luknji na tleh, narejen je bil pravi kanjon. Nad jezerom pa je bruhnila iz stene in padla v loku v jezero pod nama.

Le še nekaj korakov naju je ločilo in že sva stala na obali Proščanskega jezera, največjega od Plitvičkih jezer. Hotela sva že obrniti in se vrniti tja, kjer so šli ostali. Pa sva šla na srečo še malo naprej in pred sabo zagledala postajališče avtobusa. Ostali so prišli po drugi strani, nekaj minut za nama. Kako sva se jim nasmejala.

Do jezera sta šli še Maja in Živa, potem pa je že pripeljal avtobus in nas po zaviti cesti odpeljal proti izhodišču. Pod seboj smo opazovali pot, ki smo jo prehodili in jezera, ki smo jih občudovali. Zadnji konec smo morali iti peš, kar pa nam ni bilo pretežko, odprl se nam je še zadnji pogled na jezera in Veliki slap.

Ravno ko smo prečili čez cesto je po njej pripeljal znanec Cvet. Dohiteli smo ga in nekaj časa vozili za njim ter Rajkom. Ko sta ravno pred policijsko kontrolo zapeljala na parkirišče gostišča, smo mi z Matjažem pot nadaljevali do Karlovca in Metlike.

Vreme se je poslabšalo, vedno bolj je deževalo. Iz Metlike smo se peljali do Novega mesta in v Ljubljani pomežiknili Matjažu in Marjani, potem pa šibali naprej proti domu.