Mesečni arhiv: marec 2011

Šmarjetna gora

(28.3.2011)

Ko človeku vsakodnevno hitenje zavre normalno dojemanje sveta okoli, predvsem pa tudi njega samega, je treba nekaj storiti. Tisto pretirano nakopičeno paro je treba spustiti iz našega kotla in tako preprečiti katastrofo. Pa ne za nas. Za vse. Tako kot se svet z vsakim od nas zjutraj zbudi in vsak večer mirno zaspi, tako se bo nekoč z nami končal.

Siva pot...

Nekoč. Ne še danes. Zatorej je treba pritisk zmanjšati. Kaj pa drugega. Ko iščemo ročico, s katero bi zapiskali, kot nekoč na starih lokomotivah, se zavemo, da tako enostavno ne gre. Treba bo nekam daleč, izven sebe. Pa čeprav zgolj nekaj korakov od celodnevnih, tako nepomembnih skrbi.

Ovinek

Mestni hribi, ki se tako pripravno dvigajo kvečjemu streljaj daleč, so ravno pravšnji. Za pomislek, za razmislek, za beg. Samo da našo mašino zaženemo s pravimi obrati, že se skozi nevidne pore začne para izgubljati. Glava postane lažja, z vsakim korakom imamo bolj gotov občutek, da lebdimo. V njej nam kljuje zgolj še eno vprašanje.

Sedlo

Zakaj je to beg, zakaj moramo bežati pred samim seboj. Odgovor si poišče vsak sam, neko čisto svojo laž, ki mu pomaga preživeti. A pustimo zdaj težke misli ob strani, mašina že bije hitreje, potne kaplje se nabirajo na čelu, večerni mrak je sedel na zemljo. Z našimi mislimi nismo sami, v korak stopamo z našo krvjo, srca utripajo kot eno.

Bližnjica

Pa vendarle hoja po cesti omogoča, da se lahko misli prepletejo, da beseda da besedo. Toliko si je treba povedati, namigniti. Saj sicer dnevi minevajo vse prehitro, časa, da si pogledamo v oko, začutimo dušo, je vedno premalo. Zatorej so take poti, pa čeprav po sivi cesti, nujne. Če jih ni, nekega dne ugotovimo, da se ne poznamo več. Kakšna škoda bi to bila.

Na vrhu...hotel

Že je vrh pred nami, komaj smo se dobro ogreli. Toda kot češnja na vrhu torte z daleč preveliko kopico smetane, nas najboljše še čaka. Pod nami je mesto, med lego kockami se premikajo mravljice, drobcena vozilca vseh velikosti, oblik in barv, prevažajo izjemne dragocenosti. Ko porosi pomladanski dež, očisti zrak in naredi odseve, se reke dežnikov prelivajo preko ulic.

Kranj

Če je sonce že leglo v puhasto posteljo, pod nami mesto zažari. Tisoče lučk na nebu, tisoče lučk v ravnini, niti ne tako daleč spodaj. Ko se dih umiri, stopimo še do cerkvice, zgolj toliko, da se umiri še duh. Potem pa bo treba navzdol. Previdno, da koraki ne bodo prehitri, saj je pot ovinkasta, včasih pa ovinke gor ali dol grede seka tudi kakšna nadobudna kovinska škatla.

Sv. Marjeta

Srečanje z njo pa zanesljivo ne bi bilo v duhu prošenj, izrečenih malo prej, malo višje… Kot bi mignil, smo spet v vsakdanu, hodimo po mestnih ulicah, smo zgolj ena izmed mravljic, v škatli ali ne, z marelo nad seboj. Bogsigavedi, če nas kdo opazuje…

Dobra volja je najbolja...

Sv. Lovrenc in mlinčki

(27.3.2011)

O pokojnih vse dobro. Tako je menda prav. Zatorej je tudi o Lovrencu, ki je pred davnimi stoletji služil enemu izmed papežev, znano predvsem, da je dobro upravljal s cerkvenim premoženjem in skrbel za uboge. In pa seveda, da so ga potem, ko je cerkveno premoženje raje razdelil med ubožce, vdove in sirote, kot predal rimskemu načelniku Hipolitu, najstrašnejše mučili, na koncu pa ga živega spekli na ražnju. Krvavo.

Temni oblaki se zbirajo nad dolino

Kaj se je potem zgodilo s Hipolitom ne vem, Lovrenc pa je vsekakor dobil tisti sijoči obroč okoli glave in vrsto cerkva blizu in daleč. Ena od teh je tudi na bližnjem gričku, tam nad Bašljem. Saj smo že bili tam gor, se spomnite? Toda enkrat ni nobenkrat, menda. Zato se je treba vračati.

Sv. Lovrenc

Vedno je kaj novega. Če nič drugega, nam morebiti srce ob vzponu bije hitreje, morda se meglice prav posebej leno vlečejo ali pa se po pobočju zažene jadralni padalec in na svojem pisanem krilu odjadra tja nekam, za sosednji hrib. In ker se ta naša modra krogla nenehno kotali okoli sonca in ob tem še sama okoli sebe, letni časi sooblikujejo naše bivanje in svetu okoli nas dajejo tisto zaželeno raznolikost.

Dogaja...

Nikoli ne moremo reči, da je dan enak dnevu. Tako kot je tudi vsaka kaplja, ki pade na lopatice kolesa mlina edinstvena. Pa ne enega. Mlinčkov je cela vrsta, včasih se vrtijo hitreje, drugič počasneje. In do njih niti ni daleč. Od cerkvice se odpravimo naprej proti vrhu, točki, ki se ponaša z največjo višino. To pa je tudi vse.

Vrh

Skriti ostanki preteklosti na gozdnatem vrhu ne dajejo prave volje za daljše posedanje. Sonce, če ga je kaj bilo, smo pustili na travnikih nižje doli, tja v hitečo dolino se od tu tudi ne vidi. Kar je po svoje lahko celo bolje. Tako vsaj za trenutek pustimo vsakdan nekje daleč. Potem pa jo na drugi strani po komaj vidni stezici uberemo navzdol in se previdno spustimo do sedla.

Mlinčki

Tu se poti ločijo. Mi zavijemo levo navzgor. Pot takoj izgine v goščo, se rahlo vzpne, položi, nato pa odločno spusti. Ko je strmine konec, mimo nas proti dolini že skaklja potoček. Živahnost se preliva preko lopatic in kolesca domiselno narejenih igral poganja brez prestanka. Le sem in tja se kakšen premakne in obtiči. Takrat mu pomaga prijazna roka, ki ga znova požene v divje vrtenje. Zabava za staro in mlado. Hurej.

Brez prestanka...

Če smo raziskovalnega duha, lahko pogledamo še višje po soteski. Drugače pa se ustavimo, ves svet okoli nas zastane, le mlinčki se vrtijo brez konca in kraja. Globoko vdihnemo in se napotimo nazaj. Strmi breg na začetku nam bo znova zagnal srce, obrati se bodo povečali ravno na prave, potem pa bo strmine tako ali tako že konec. Ko pridemo nazaj do sedla, smo na razpotju.

Soteska

Bogsigavedi, kam nas bo zanesla pot. Pa saj je končno čisto vseeno. Glavno, da jo čutimo pod nogami, pripeljala nas bo že kam. Kjer je lepo, kjer lahko sedemo, se ozremo naokoli, pogledamo vase. In smo srečni, ker smo…

Prešerno pomladni Stari vrh

(26.3.2011)

Vsako leto nas pomlad nekako preseneti. Pride mirno, tiho, počasi razlije toploto po dolinah in nato s svojim dihom obudi pobočja višje gori, vse do najvišjih kamnitih špic. Pobočja, še včeraj povsem bela, dobijo prve flike, struge potočkov se napolnijo. Drevje zeleni, na kopninah kimajo bele glavice pomladanskih zvončkov, bohkovih srajčk, v toplem vetru se giba spomladanski podlesek.

Čas se izteka

Čas za zložno drsenje po pobočjih se izteka, kmalu snega ne bo več. Jutranje pretegovanje je pripeljalo še prijatelje, skupaj bomo zastavili korak navzgor. Čeprav sem tu dihal komaj pred dnevi, je pobočje neprepoznavno. Roko si podajata pomlad in zima. Prva s svojo toplo sapo podnevi topi zadnja bela pobočja, snežno odejo zmehča, že tečejo prvi potočki.

Prehodi

Druga ponoči s svojo ledeno sapo dokazuje, da še ni prišel čas njenega odhoda. Zaledeni ledene kapljice in spremeni pobočja v drsalnico. Kaj sitno, ni kaj. Prve stopinje ne dajejo pravega veselja. Blato čofota, snežne odeje ni več. Toda že po nekaj metrih je bolje. Smuči drsijo po gladki površini, ujamemo ritem.

Drsi...

Le otrokoma občasno spodrsne. Ravno prav, da se temperatura dvigne, iz parnega kotla začne piskati in v zraku je tisto neprijetno iskrenje. Nič kar narediš, ni prav. Če ponudiš roko, si jo prepozno, če je ne…spet si ga polomil. Preskočimo cesto in nato flikamo navzgor.

Pobočje pod kočo

Flikamo? Iščemo najboljše prehode. Včasih pa zgolj prehode, veseli, da sploh so. Kajti pomlad je res že krepko obliznila pobočja, posamezne krpe snega skupaj drži zgolj še kakšen trak ledu. Ta mladima povzroča težave. Smuči drsijo v povsem napačno smer. Pogled izpod obrvi pove vse.

Pomlad liže svoj sladoled...

Pod največjo strmino svoje srenače prestavim na Ajdine smuči. Pa spet nič ni prav. Naprej zavira, nazaj pa drsi, me obtožuje. Preslišim nerganje, hoja z njimi je bolj varna. In samo to šteje. Meni tudi brez njih ne drsi, le na trdem ledu je treba nekaj previdnosti. Izkušnje nekaj pomenijo. Nad kočo imam slabe volje zadosti. Pohitim naprej, ujamem Petra in Žana in se sprašujem, do kam bo sploh dovolj snega.

Iskrenja ni več

Smuči sem odložil na vrhu vlečnice, od tu naprej proti vrhu o snegu ni več ne duha, ne sluha. Pa saj je zgolj nekaj korakov. Opazil sem Ajdo, ki je navzgor sopihala brez smuči. Nekaj nižje se ji je snel pes, napenjalci so bili premočni, zato je vse skupaj odvrgla.

Stari vrh

Ni mi preostalo drugega, kot da grem navzdol pobrati opremo, ki je obležala na snegu kot ravno dobro ujeta polenovka. Pa se nisem jezil. Le zakaj? Tudi, če te po dobrem kosilu še nekaj črviči v želodcu, nič ne rečeš na repete. Vsa slaba volja je izpuhtela, Ajda se je že smejala, pod varnostno vrvjo vlečnice zaplesala limbo in odskakljala do vrha. Celo mene, že vsega vajenega, včasih prav preseneti.

Čarovnica se je stopila...

Vse naokoli je postalo bolj svetlo, veselo, skoraj prešerno razposajeno. Na vrhu se nismo predolgo obirali, nižje nas je čakal Žan. Ajda je po pobočju švignila kot raketa, komaj smo jo lovili. Bogsigavedi katera dobra misel ji je dala takšno veselje. Kot bi mignil, smo bili na parkirišču.

Smuka

Potočki so tekli, odnašali še zadnje krpe snega in prinašali pomlad. Torej slovo pomeni konec? Kje pa, komaj začetek zanimivega dne. Kaj vse naju je še čakalo! Izlet do Plečnikovega spomenika in iskanje skritega. Pa plezanje nad Škofjo Loko, v strmih odlomih Kamnitnika. Bolj star, bolj nor, bi rekel vsak, ki bi me videl po toliko letih znova v vertikali.

Kje pa imaš glavo?

Pa je šlo. Ena najlažjih smeri, Ovčka, je bila danes tista, ki nama je v zgornjem delu dala vetra. Ko so bili prsti že navrti, sva zvila vrv, pospravila vponke ter se odpravila na raziskovanje najbolj skrivnih kotičkov starodavnega mesta.

Ovčka

Kaj vse sva videla in doživela! In ko so naju domači že vabili domov, sva nad mostom čez Selško Soro ob opazovanju dogajanja pri snemanju nove reklame za Cockto sklenila, da bo danes še prezgodaj. Saj bo cesta jutri še vedno peljala v pravo smer, zakaj bi torej hitela…

Se kam mudi?

Sv. Jakob in njegov križ

(25.3.2011)

Kar nekaj časa je minilo od zadnjih korakov po tej poti. Vsaj leto ali dve. Zadosti dolgo, da se je povsem spremenila. Stopinje mimo senčnice. Tu je nekoč grajska gospoda, le nekaj globokih vdihov nad svojo bogatijo, posedala in vzdihovala o krasotah narave. Tu je slovenska pesnica, menda prva omikanega rodu, zaslišala svojo pesem iz šumenja listja pred poletno nevihto. In tu stopava midva.

Parkirišče

Lep dan za razmislek, še lepši za besedo. Ali dve. O tem in onem, predvsem pa o naju. Dve generaciji, dvoje glav, dvoje svetov. Tako zelo podobnih, a vendarle svetlobna leta daleč. Kratek postanek pod krošnjami pomladnih dreves. Potem pa noga kar sama išče pot. Naprej bo treba, kaj bi stal. Dihava proti poti, ki že od nekoč vodi navzgor. Naravi nepotrebna, človeku še kako.

Pot

Prvi pozdravi, sorodne duše so iskale mir tam gori. Sva mislila, hiteč od ponorelega sveta. Toda komaj sva dobro zadihala v znani breg, že sva obstala odprtih ust. Pobočja, poraščena z gozdom so že od časov prvega zavedanja sekale številne pešpoti, celo razdrapan kolovoz je peljal navzgor. Je bil že potreben za koči, ki stojita na temenu priljubljenega razgledišča.

Rana na Sv. Jakobu

Številnim je bilo to mesto za prijeten sprehod, komu celo za dokazovanje samemu sebi in predvsem drugim. Ravno prav si se zadihal tja gor, do Francijeve koče ali cerkvice nekoliko višje. Užitek je bil pogledati preko pobočij, poraščenih z gozdom, navzdol proti domu. Ali s pogledom, uprtim na drugo stran, sanjati višave. Toda nekaterim to ni bilo dovolj.

Le kje je sedaj gozd?

Privlekli so težke stroje in z izgovorom potrebe po tistem, česar si sploh ne bi smeli lastiti, razrili pobočje. Široka cesta sedaj položno seka pobočje sem in tja, zadosti položno, da bodo mogli tu gor prilesti težki tovornjaki. Zadosti široka, da bodo pobočje do konca razvrednotili, ponižali, uničili vse, kar je bilo na njem posebnega, zbrisali spomine.

Cerkvica

Skoraj se nisva znašla na tej rani, iskala sva prehode, poti, polne korenin, ki so koraku dajale prijazno oporo, ni bilo več. Pod znamenjem, križem, ki že od nekdaj opominja pohodnike na njihovo minljivost, je hreščalo, ropotalo. Nisva šla pogledati katera zver hlastavo žre pobočje, ni bilo potrebe, sva vedela. Raje sva zavila proti vrhu, posedela pred kočo. Tisto tiho, mirno, tam na robu. Ki me je vedno spominjala na hiško iz pravljice o Janku in Metki.

Zadnji koraki pred Francijevo kočo

Tisto, kjer sem na postelji nad kuhinjo zaspal, ko sem še smrkav okoli nosu, prvič sam prehodil pot navzgor. Spomini so zbledeli, le še pripovedi budijo krhke drobce zavedanja o časih, ki se nam vedno bolj odmikajo. Srce se je umirilo, stopila sva še do sv. Jakoba. Poprosit, da bi spomini ostali, da bi jih ne odpihnila norija dni, ki prihajajo.

Začetek nove steze

Upajoč, da naju bo uslišal, sva korak zastavila navzdol po novi stezi, komaj vidni, le nekaj korakov pod Francijevo kočo gre strmo navzdol. Sva upala, da se bova tako ognila rani. Pa nama ni uspelo. Nižje doli, kjer svet ni več tako strm, sva jo morala preskočiti. Listi čemaža, ki je ravno dobro pokukal izpod korenin, so se svetili v sončnih žarkih, omamno so hiteli vriskati pomladi.

Čemaž leze izpod korenin

Sedeč pri Pustem gradu sva se spraševala, kakšno je bilo življenje tu takrat, v davnih časih. Ko so vitezi še reševali princeske iz visokih grajskih stolpov in so ogenj bruhajoči zmaji sejali strah in trepet. Ko je grajska gospoda vladala podložnikom in včasih kar preveč samovoljno odločala, kaj je prav in kaj ne.

Zidovi Pustega gradu

Pa me misli na tiste dni ni strah. Niti malo. Dosti bolj me skrbi, kako bodo čez toliko let in še kakšnega povrh, gledali na nas novi rodovi. Na naše norenje, hlastanje, uničevanje. Ja, tega me je neprimerno bolj strah. Stopila sva še zadnje korake mimo Podaka navzdol.

Napis

Nazaj nisva gledala, zakaj bi le. Še nedavno domače pobočje je bilo mrakobno, naenkrat tako zelo tuje…

Stari vrh v ranem jutru

(21.3.2011)

Smo kakršni smo, resda pa nam ni nikdar čisto vse prav. Tudi pri letnih časih imamo po navadi veliko za povedati. Zima je tako včasih premrzla, snega je preveč, od kidanja nas boli hrbet. Spet drugič je pretoplo, zelen Božič že ni tisti pravi, prehladna obolenja menda pri dokaj visokih temperaturah praktično eksplodirajo.

Jutro

Kot imamo vsako leto čez belo botro marsikaj za povedati, se končno od nje kar radi poslovimo. Toplota zgodnje pomladanskega sonca namreč prav prijetno pregreje kosti, na vsakem koraku čutimo, kako se rojeva novo življenje, zdi se nam, da se vsi okoli nas smehljajo. Nekaj je v zraku…

Prebujanje

Ko sneg zgine s košenin in poganjajo prvi pomladanski cvetovi, je bele zaplate v nižjih krajih možno najti le še na kakšnem smučišču. Dokler tudi žičničarji ne obupajo in priznajo, da so premagani. Ustavijo naprave in naravi prepustijo svojo pot. Pomladna toplota počasi začne grizljati prej dokaj kompaktno snežno odejo.

Sezona je zaključena

Če hočemo na ostankih narediti še nekaj zavojev, moramo pohiteti. In biti zgodnji. Saj drugače niti ne znamo, zakaj bi bilo tokrat drugače. Ni lepšega, kot prve srčne utripe novega dne ujeti še v čisti temi. Potem pa tam nekje za obzorjem opaziti prve znake svetlobe, opazovati prelivanje barv ob rojevanju in dočakati pravo eksplozijo barv.

Razlite barve

Smuči so preskakovale vesele zavoje prejšnjega dne, noč jih je utrdila in jim odložila minljivost. Pridušala sva se, da ne bi bilo nič napak, če bi progo pripravili za pomlad. A potem verjetno ne bi bila več tista, prava. In res je bil le kratki preblisk. Nato sva zopet zadihala globlje in ubirala navzgor čisto samosvojo sled.

Sonce je vstalo

Ko je nevidni slikar začel tam v daljavi s svojim čopičem nanašati vedno svetlejše barve na nebesno platno, sva bila že visoko. Koča je bila pod nama, sneg je bil tu zglajen, topli žarki so ga že dneve božali in poravnali gube. Kar smejalo se nama je ob misli na spust. Veselje naju je zajelo, kaj ne bi. Sem in tja je pridihal do naju lahen vetrič, pozdravil je naju, pozdravil je dan, pozdravil je ves svet.

Dolina še spi

Snega ni bilo prav do vrha. Pri zgornji postaji vlečnice sva snela smuči in odkorakala še nekaj korakov do najvišje točke. Zgolj toliko, da sva bila. Kaj več nama tako ni bilo pomembno. Sicer pa časa ni bilo na pretek. Vsakodnevne obveznosti, tako nepomembne, pa vseeno nujne, so zahtevale vrnitev.

Čarovnici se čas izteka

Čeprav bi najraje sedela tam na robu in vpijala življenje, sva zgolj hitro pospravila opremo, pripravila smuči in naju in se odgnala proti dolini. Prva danes, mogoče zadnja. Smuči so rezale sled v snežno odejo, sproščenost in svoboda. Nisva se pustila omejevati.

Stari vrh

Ko sva švignila mimo koče, so se že poznale ostaline zavojev dneva prej. Ni bilo več tiste sproščenosti, smuči so poskakovale, ropotale, midva sva šklepetala skupaj z njimi. Smuka je postala rodeo. Sreča vsaj, da je bilo snega še zadosti. Le tam nižje, je bila cesta že kopna. So pohiteli in smučišče takoj, ko se je žičnica ustavila, pregriznili.

Vriskanje

Nisva se vznemirjala, oster zavoj, korak ali dva po smučem neprijaznem svetu, potem pa spet vriskanje med drsenjem proti dolini. Že sva bila pri avtomobilu, hitela proti domu, službi. Jutro je odhajalo, dan je zaspano mežikal…

Pure Gold...

Vrhe in Vrtičnik

(20.3.2011)

Dostikrat se oziramo daleč. Prepričani, da je za obzorjem vse lepše. Toda končno ugotovimo, da je prava lepota čisto blizu. Za prvim vogalom. Ali še bližje. Tako tudi ni treba cel dan gristi kolen, da bi prišli do božajočih travnikov, sončnih žarkov, ki presevajo skozi krošnje, raztresenih skal in prelestnih razgledov.

Pravljična pot

Že vzpon na kucelj, povsem blizu doma, lahko ponudi veliko. Samo gledati moramo tako, kot je treba. Nad Tupaličami je okoli vasi Možjanca več vršičkov. Vsak je lahko samostojen cilj, lahko pa hkrati skočimo na dva ali tri. Se bomo kar sami odločili, po navadi nam pot tako ali tako krojita čas in volja.

Na robu travnika

Če se v te kraje primajemo z avtodomom, najbolje, da parkiramo na začetku Preddvora, v bližini oddaljenega obrata tovarne Jelovica (46.300127 14.428007, 455 m). Od tu jo mahnemo nazaj čez most, previdno prečkamo cesto in zavijemo desno. Vzpnemo se po cesti, ki premaga klanček, potem pa ob tabli za Možjanco znova zavijemo, tokrat levo. Cesta teče mimo hiš, nato skozi gozd, vzpon da dihanju pravo globino.

Storžič, Zaplata in Potoška gora

Kar kmalu pridemo do mesta, kjer se levo odcepi gozdna vlaka, na razširitvi se da za silo tudi parkirati. Gremo navzgor po vlaki, pod vikendom, pot postane prav pravljična. S ščepcem smisla za smeri neba, bomo že ubrali pravo. Oznak pa ne pričakujmo, znajti se bomo morali sami. Kolovoz zavija proti desni, kar bo čisto prav. Ko pridemo do travnika, je vrh nad nami, na desni strani, ob robu gozda, pri lovski opazovalnici.

Na vrhu Vrhe

Če se nam ne da gristi kolen v strmino, lahko po kolovozu nadaljujemo proti Možjanci, morebiti stopimo še do cerkvice sv. Štefana z lepim razgledom in nato po širokem slemenu korakamo do vrha s pomenljivim imenom Vrhe (689 m, dvajset minut s ceste, do tja pa s parkirišča tudi nekaj takšnega). Tam se nam odpirajo pogledi proti Grintovcem.

Na lovski opazovalnici

Če je pomlad, nam na zelenečih travnikih kar srce zaigra ob spominih na snežne radosti, ki jih je sonce tako zgodaj popilo. Pa kaj bi zato. Saj bosta okoli nas še prekmalu znova mraz in beli sneg. Navzdol gremo ob gozdu, strmina je takšna, da se lahko kot otroci zakotalimo po travi in ob tem navdušeno vriskamo. Ali pa takšne norčije samo opazujemo, tako iz daljave, nekako zadržano, preresno.

Generacije

Znova smo na kolovozu, vračamo se v smeri izhodišča. Toda le do čistine, na širokem sedlu, kjer se na drugi strani svet spet vzpne. Poti ni tu nobene, iščemo najboljše prehode med skalami, ki so raztresene po pobočju čisto tako, kot bi jih nekdo namerno postavil. Igrišče velikanov. Da smo na vrhu, bomo že razbrali (682 m, dvajset minut z vrha Vrhe).

Pod drugim vrhom

Če pa ne bomo dojeli, da se višje tu ne da več in da se na vse smeri neba svet samo še spušča, nam bo v pomoč majhen možic. Če ga le ne bo neprevidna roka ali morebiti sila narave, podrla. V tem primeru si vzemimo čas in postavimo novega. Ali zgolj poleg še enega, svojega. Le kamenja bomo kljub številnim skalam ob dostopu, komaj zbrali zadosti.

Mali možic na Vrtičniku

Sicer pa se na Vrtičniku ne bomo pretirano obirali, vrh je poraščen, razgleda zato tudi ne posebnega. Navzdol gremo lahko tam, kjer smo se vzpenjali. Ali pa vrh prečimo v drugi smeri, zavijemo na uravnavi levo in potem iščemo najboljše prehode na strmini, ki se izteče prav na cesti, če dobro namerimo, le korak ali dva od parkirišča ob cesti (deset minut z vrha).

Pogled v smeri doma

Pa je prav, da nad cesto zavijemo levo, saj je prehod sicer kar prestrm, padec na trdi asfalt pa bi bil prav nerodna in čisto nepotrebna reč. Če imamo avto parkiran tam doli, na drugi strani Kokre, pa bomo pravo pot sedaj že znali ubrati, kajneda…

Parkirišče ob cesti na Možjanco

Grad Weichselburg

(20.3.2011)

Kamniti zidovi nekdanjega stolpa komaj odsevajo blišč preteklosti. Pod oboki so pogled v dolino uprli strumni vitezi, grajske opravljivke so skoznje usmerjale svoje ostre poglede in črpale snov za spletke in intrige. Tudi danes še lahko slišimo polglasno mrmranje, prinese ga veter, ko zavije okoli vogalov. Strehe že zdavnaj ni več. Grad je s svojo strateško lego nekoč dajal graščakom varnost in zavetje. Toda časi se spreminjajo in danes se podivjanih osvajalcev ni bati.

: Parkirišče ob železnici

Izhodišče bomo našli zlahka. Ko zapustimo avtocesto, se usmerimo ob železni cesti in najdemo svoje mesto ob železniški postaji na makadamskem parkirišču (45.958187 14.741214, 360 m). Hoje do 506 metrov visokega hriba, nad katerim plapola že od daleč vidna slovenska zastava, je za slabe pol ure. Toda ob upoštevanju nasvetov tistih, ki se na te reči spoznajo, je za naše zdravje tudi to bolje kot nič.

: Kucelj, na katerem stoji Stari grad

Pa tudi vedno so ti časi nekam čudni. Če hočemo podirati rekorde, se bomo na vrhu čudili svoji hitrosti. Če ob poti povohamo cvet, opazujemo zanimivega žužka ali se zgolj prepustimo nekim prijetnim mislim, bo čas mineval kot za stavo. In končno, zakaj pa ne? Pot najti, res ni težko. S parkirišča zavijemo levo, na prvem križišču desno, skočimo čez potok Višnjica in na prvem ovinku uberemo ozko asfaltno pot proti sami Višnji Gori.

: Žlahtni polž

Sedaj so naš vodič že markacije, sledimo jim in pripeljale nas bodo ravno prav. Ko se vzpenjamo v središče Višnje gore, nas preseneti na zlato verigo pripeti polž iste žlahtnosti, simbol kraja. Mimo cerkve sv. Ane jo mahamo v smeri Starega gradu. Ta je jasno viden pred nami, na vrhu ostankov plapola zastava.

: Višnja Gora

Malo za Valvasorjevim vodnjakom sledimo markacijam do pojasnilne table. Na njej izvemo marsikaj o gradu Weichselburg in plemenitih Višnjegorskih. Tu je tudi začetek gozdne učne poti, tu poteka Jurčičeva pot. Če so naše ambicije večje in imamo čas, jo res lahko ubiramo do Polževega ali celo Muljave.

: Vzpon po gozdni poti

Nam je danes visoka obletnica zapovedovala hiter skok do ostalin preteklosti in nato beg proti domu. Pa tudi dekleti nista bili kar nič pri volji za kakšen korak več. Pridejo tudi takšni dnevi, puberteta, pa to. Saj je nenavadno, kako nam s starostjo peša spomin in bledijo podobe naše mladosti. Ravno takrat, ko bi bilo najbolj pomembno, da so nam živo pred očmi. In bi tako naše lumparije lahko primerjali z nedolžnimi šalami podmladka.

: Okna grajskih klepetulj

Pot je lepa, ob korakih pa se pletejo kaj nenavadne misli. Komaj dobro zajamemo sapo, že so pred nami ruševine. V grad vstopimo zlahka, ne pričakajo nas trdno zapahnjena hrastova vrata, ploha puščic, vrelo olje in stasiti vitezi z bridkimi sabljami in ostimi meči. Nekaj razgleda se v zgodnji pomladi da ujeti, poleti nam verjetno zelenje naokoli daje senco.

: Grad grizejo zobje časa

Grad počasi grizejo ostri zobje časa, vedno manj ga je. Pazljivo, da kakšen okrušek ne dobimo na glavo! Bi bilo kaj boleče. Če smo pravi, najdemo še kakšen zaklad, potem pa jo uberemo nazaj navzdol. Noge nam bodo ravno zaplesale v veselem ritmu neprestrmega kolovoza, ko jih bomo že pretegovali po glavni višjegorski ulici.

: Kekec

In se nato mimo polža, še vedno varno priklenjenega, vračali nazaj proti izhodišču. Kratek skok? Morebiti. Vsekakor pa zanimiv izlet in nov kamenček v mozaik lepote tega dneva. Zadosten razlog torej, da vzamemo pot pod noge.

Dr. Gumpi

Naša potovanja