(17.7.2010)

Krka je reka, kateri bi vsaj v spodnjem toku, težko pripisali kakšen pravi adrenalin. Toda zanimivo je, da sem edino prasko na čolnu dobil na Ljubljanici in da smo bili na poletno ležerni Krki bistveno bližje neprostovoljnemu kopanju, kot na brzicah in jezovih kakšne divje lepotice. Videz torej vara in zato je tudi Krko treba jemati z zadostno mero spoštovanja.

Seveda se Krka na svojih dobrih 90-ih kilometrih poti spreminja, zatorej bo doživetje ob urah sobivanja lahko zelo različno od mesta, kjer naredimo prve zamahe z veslom, pa do tja, kjer trudni čoln spet prislonimo k bregu. Čeprav še vedno velja, da je Novo mesto s svojimi raznimi odplakami Krki kaj slab boter, se stanje izboljšuje do te mere, da je nad in kmalu pod mestom voda menda že kolikor toliko primerna za čofotanje.

Kombinatorika logistike se je nenavadno obrnila, ko se nam je pridružil Boris. Vendar pa je predvideno mesto začetka spusta pri Tuševem supermarketu zaradi del na Šmihelskem mostu odpadlo. Še več. Poizvedovanje pri možeh postave je imelo za posledico prebijanje skozi center mesta in »rahlo« prekoračitev dovoljene teže na Kandijskem mostu.

Pa je most zdržal, živčki pa tudi. Predvsem moji, ko sem bil le sopotnik. Pripombe Maje, da bi mi na sosednjem sedežu kotel že razneslo, pa je seveda čisto iz druge zgodbe. Do reke smo končno privijugali nad Novim mestom in se odločili, da gremo še malo naprej. Bolje rečeno nazaj. Torej ob toku navzgor.

Za izhodišče smo izbrali počivališče za cesto nad vasjo Srebrniče (45.792177 15.121918). Prostora je dovolj. Za parkiranje. Da bi spal takoj za cesto, pa verjetno nikomur ne diši. Zato bo bolje poiskati kakšen miren kotiček. Če nas ni povsem nerazumno strah ponočnega dogajanja, je v bližini zanimivo pokopališče (45.792309 15.138064).

Na izhodišču dostop do Krke ni težaven. Za ribiče. Pa tudi s čolnom ni kaj posebnega. Le o čistosti se vprašaš, ko tik ob robu plava crknjena riba. Bljak. Če se ozremo proti toku, vidimo jez pri vasi Loke. Pred nami je najbolj miren kos poti, reka je počasna, brez zamahov z vesli bi obstali na mestu. Če je dan vroč, bo sence bolj malo. Zato lahko osveži le hladna pijača iz nahrbtnika ali nenaden napad divjih piratov.

Veslamo mimo zaselka Groblje in nato vse naokoli gozda na desnem bregu, nasproti Cegelnice, ki je od reke zahteval za premočena čela kar predolg okljuk. Končno po petih kilometrih in pol zapeljemo pod Šmihelskim mostom. Tu spodaj nas dela na cesti ne ganejo, senca mostu pa prija. Veslamo naprej.

Ob reki je sem in tja tudi kakšna raca, malo za Kandijskim mostom pa tudi labod. Pravi? Ja pa jade. Plastična kreatura pluta, privezana ob breg. So pa zato precej bolj žive goske na drugi strani. Prav firbčno pridejo pogledat, kakšne čudne ribe se spuščajo po reki. Novo mesto je nad nami, pogled nanj z rečne gladine je čisto samosvoj. Zatorej se ne splača hiteti. In reka nas k hitenju res ne sili.

Toda za ovinkom se začne zabava. Prvi jez na našem delu vodne poti je tisti, ki je poskrbel, da do sedaj v naše žile ni špricnila niti kapljica adrenalina. Pod jezom so skale in razna navlaka, ki jo je prinesla voda, zatorej poglejmo, kje bo prehod najlažji. Mi smo se držali bolj desne strani in težave nam je povzročal le nizek vodostaj.

Čez ta jez smo se še zapeljali, pri vseh ostalih pa je bilo potrebno vsaj malo poriniti. Ker tu nismo bili prvič, smo vedeli, da se ob nekoliko višji vodi, čez jezove pelje tudi brez tovrstne rekreacije. Peljemo pod lesenim mostom za pešce proti drugemu jezu. Tudi tu smo izbrali bolj desno stran, potem pa vodo čebrali proti Ločenskemu mostu.

Zabavali smo se z opazovanjem koz ob poti in ob tem razpravljali, da bi bile odlične za večerjo. So pred našimi grozljivimi nakanami zbežale v hrib. Saj so imele prav, kaj pa se ve, če ne bi kdo od teh piratov res skočil na obalo. Naslednji jez pod Mačkovcem pa je pokazal zobe.

Tudi tam, kjer je bil verjetno nekdaj mlin, smo se odločili za desno stran. Par, ki se je hladil pod jezom, se je potem, ko smo ugotovili, da kanal povsem na desni ne bo vozen, raje umaknil. Vzeli smo nekaj zaleta in seveda že takoj na začetku obtičali. Ko sva čoln z Majo porinila naprej, pa sem uspel nazaj v čoln skočiti le sam.

Brez prvega veslača, se je čoln pod jezom zabil v skalno steno. V vodo je odletel sodček in ena otroška japonka, kar sem ročno pobral, potem pa z dekletoma odveslal nazaj do jezu po Majo. Nekaj burne diskusije o napakah krmarja in posadke je seveda bilo, a konec dober, vse dobro. Jez pri Lešnici bi bil ob višjem vodostaju enostaven. Pa tudi sedaj ni bilo težav, le naše klobase je bilo treba malo poriniti čez.

Smo pa zato vedno bolj pogrešali obilje vode nad Novim mestom. Nekje so bile takšne plitvine, da smo kar malo vlekli trebuh noter, da bi šlo. In je. Sicer pa smo bili iskanja vodnatih prehodov navajeni že iz Kolpe. Veslali smo pod mostom pri kraju Otočec, nato pa ob množici kopalcev na desnem bregu, za plitvinami nad gradom, raje ubrali bolj levo smer.

Še zadnji spust čez jez, zavesljaji mimo parkirišča, seveda poreden obrat pod lesenim mostom, kjer je prepovedano čolnarjenje in pristanek ob opazovanju beline prešerne neveste na eni strani in smrdeče kanalizacijske cevi na drugi. Štirinajst kilometrov dolžinske mere smo se z Dolenjsko lepotico družili štiri ure. Lahko bi bili hitrejši, lahko tudi ne. Mi smo šli ravno prav. Tako, kot nam je najbolj ugajalo. Saj tako je tudi najbolje.

(29.5.2010)

Včasih ti že med samim doživljanjem samega sebe in vsega, kar tvoje bivanje sooblikuje, misli kar vrejo. Ko prideš do prvega stroja, ki ti omogoči, da se priklopiš in z bolj ali manj hitrim topotanjem po tipkah preneseš sebe v digitalno obliko, telo komaj dohaja duha. Toda ni vedno tako.

Včasih je med dogodkom in zapisom časovni prehod, ki bi ga ure komaj zaznale, v resnici pa si milje, kaj milje, svetlobna leta daleč. Zato je treba nekaj več časa, da se vsaj na približno sestaviš in si rečeš…saj mogoče bo pa še vse dobro. In potem nekako stečejo tudi misli, spomin se bistri in lahko nekaj daš od sebe. Drugim. Prijateljem.

Kolpo smo komaj čakali. Tri leta, od kar smo se zadnjič ustavili pri Tinetu. Dolgo. Predolgo. Ko smo bili končno spet zbrani, ni moglo biti drugače, kot da je jutro presenetilo vse poklicne meteorologe. Našega Vremenka seveda ne. Jutro je bilo torej lepo, skoraj brez oblačka.

Seveda je tak obet dal misliti. Krajše možnosti so letele kot gumbi od gat in ko smo se zbasali v kombi je bilo jasno, da bomo šli najbolj navdušeni do Fare in veslali od tam do koder pač pridemo. Izhodišče je torej Fara (N45.472993 E14.881193), cilj, ki smo ga nežno ujčkali v svojih mislih pa Tinetov travnik pod Srednjimi Radenci (N45.464927 E15.092079).

Vmes pa pravi Deliverance. Jezov, bolj ali manj podrtih je nekaj. Kje čez? Naj vsak sam ugotovi. Najbolje je počasi priveslati do jezu, pogledati kje se da, zaveslati malo nazaj, strah potisniti v sodček in dobro zapreti in zaveslati čez jez. Več je vode, bolj je zabavno in manjša možnost, da se nasadiš na skale.

Seveda sem pozabil še to in ono ter zato letal do avtodoma in nazaj. Tako za ogrevanje. In niti nisem bil edini. Na koncu smo vsi imeli bolj ali manj vse, kar potrebujemo. Tine nam je med potjo do Fare razlagal o dolini in zanimivostih v okolici. V Fari smo zavili do Kolpe, sneli čolne in se pripravili na spust.

Potem, ko nas je bilo sprva za idejo o dolgem spustu ogretih le nekaj, se nas je na koncu nabralo skupaj šest čolnov. V našem čolnu sva bila glavni pogonski sili midva z Ajdo O., turistično pa sta med spustom uživali Živa in Patricija. Na začetku so ostali ušli malo naprej, veslali mimo otoka na Kolpi, mi pa za njimi.

Ko smo se približevali mostičku čez reko, smo bili že spredaj. Bojan v svojem čolnu, Ernest in njegova boljša polovica v drugem ter mi v tretjem. Jez pod Slavskim Lazom je imel tudi nekaj brzic, prečkali smo ga kot prvi. Kmalu za nami je malce premetavalo celo Udija, ki je z nami držal štih.

Na prvem produ smo se ustavili in izpraznili vodo iz čolna. Sledilo je nekaj brzic, ki so nam spet nametale vodo v čoln in zahtevale postanek pri vasi Brsnik. S proda se nam je odprl lep pogled na grad Kostel. Pri vaseh Žaga smo srečali zanimivo druščino.

Manjkalo jim je eno veslo, pa so namesto njega pograbili kar kitaro. Tudi sicer bi preizkusa alkoholiziranosti ali uporabe kakšnih drugih substanc ne prestali prav dobro. Med Žago in Grgeljem je bilo več jezov, vsi precej zanimivi, raven adrenalina se je malce dvignila, hujšega pa ni bilo.

Če seveda odštejemo nezgodo Čebelarja. Čez jez je zapeljal na precej nerodnem mestu, čoln se mu je obrnil prečno in se dobesedno ovil okoli skale. Po obali sem jim stekel na pomoč, toda ko sem prišel do jezu, so se ravno odpeljali navzdol. Vsem premočenim ni ostalo drugega, kot zaključek veslanja.

Nas je začelo zebsti, zato smo se odčofotali dalje. Sprva je bila voda še malce razburkana, potem pa se je umirila, veslanje je postalo naporno, kot zanalašč je začel v nasprotno smer pihati še veter. Da se jez pri vasi Vrt ne pelje, nas je opozoril Tine.

Jez ima namreč spodaj po celi dolžini skale, tako da obstaja možnost, da se čoln nasadi nanje. Morebitni padec in rolanje po trdih ovalih pa bi bila jako neugodna. Bojan se je odločil, da gre sledeč nasvetu čez jez peš, tudi Živo in Patricijo sva z Ajdo raje izkrcala. Potem pa sama poskusila.

Čoln se je res na koncu zataknil na skalo, skočil sem ven in ga porinil čez. Torej brez večjih težav. Pobrala sva še dekleti na produ in že smo peljali dalje. Poleg Bojana in Ernesta nam je sedaj sledil le še en čoln in sicer so bili v Avanturi Cvet, Rosa in Biggy.

Čakala sta nas manjši, precej podrti jez in nato še spust čez malce večjega pri vasi Laze. Krajši počitek, malce je nekje zelo daleč celo zagrmelo. Za nami so bili oblaki, ki so obetali dež, pred nami pa jasnina. Spet smo se vlekli po daljši ravnini, no tokrat sem imel občutek, da gre hitreje.

Povrhu se je na hribu nad nami že kazala cerkvica. Stari trg. Jupi. Pri vasi Dol so se spet začeli jezovi. Na prvem je Bojan imel nekaj težav, saj so ga ustavile skale. Podobno so končali tudi Rosa in kompanija. Je bilo treba stopiti iz čolna, potem pa ni bilo več težav.

Pri Prelesju smo ujeli skupino več čolnov, udeleženke spusta so bile iz bolnišnice Celje. Jez v Prelesju je zanimivo strm, saj se postaviš skoraj na špico, tako, da se je dobro nagniti nazaj. Naš mini raft se je v spodnjem delu lepo spodvil in že smo bili čez.

Čakal nas je še en jez, nič posebej zahteven, pri vasi Kot na Kolpi. Pri Sodevcih smo zapeljali pod mostom, ki povezuje sosednji državi. Treba se je bilo le ogniti nagrmadenemu drevju. En jez je bil takoj za mostom, naslednjega, pri vasi Dečina, smo obvozili brez težav, zadnji pa je bil tik nad vasjo Radenci.

Tudi tega smo zmogli, zapletov ni bilo. Še nekaj zavesljajev in že smo pristali pod kampom. Tine je rekel, da je to tura za dva ali celo tri dni. Ja, pa jade. Mi smo dobrih 28 kilometrov zmogli v petih urah in dvajsetih minutah. S postanki vred. Utrujeni, a zadovoljni. Bi šli še enkrat? Takoj…a naslednje leto.

(17.8.2009)

Ko so leta 1986 zgradili hidroelektrarno Mavčiče, je prišlo do zajezitve reke Save in nastalo je Trbojsko jezero. Za njim je zajezena voda delno potopila tudi sotesko Zarice, ki jo je v konglomerat sprijete prodnate nanose vrezala voda.

V stenah soteske in ob Trbojskem jezeru gnezdi in občasno prebiva okrog 140 vrst ptic, na razgibanih konglomeratnih stenah s spodmoli rastejo rastline, ki jih sicer najdemo v gorah. Menda tudi planika. Čeprav nad sotesko teče tudi steza, pa je pogled nanjo seveda povsem poseben od spodaj. Torej iz vode.

Primerno izhodišče je pred nekdanjo tovarno Planika (N 46.228453 E 14.359959). Tam parkiramo pod Delavskim mostom in se napotimo proti manjšemu mostu, ki prečka Savo. Čeprav je obala videti povsem zaraščena, je praviloma vsaj tam, kjer so skoraj do vode stopnice, rastje izkrčeno.

Zlezemo v čoln in se podamo na pustolovščino. Voda je mirna, zadnji jez je malo višje. Veslamo mimo čistilne naprave, pred sabo pa že vidimo izraziti konglomeratni pomol. Tu se torej začne soteska. Objame nas mir, posamezne skale, ki še gledajo iz vode, dajo slutit, da je morala biti Sava, preden so jo tako grobo ukrotili, kar razigrana.

Na obeh straneh se dvigajo visoke stene, kakšen čoln ali ribiška preža na obali kažeta, da soteska vseeno ni povsem zapuščena. Plovemo mimo naselij Čirče in Hrastje na eni in Drulovka na drugi strani. Pa jih bolj ali manj ne vidimo. So tam nekje…zgoraj.

Tokrat smo bili trije. Čolni. In bolj številna posadka. Ravno prav, da se razdre kakšna šala in da gre kdo pozirat v luknjo pod konglomeratom. Pa tudi tisti vzdih občudovanja je v skupini nekako bolj doživet. Voda na naši poti je postajala vedno bolj zelena, alge so ji dajale čisto nenaravno barvo.

Preden se pri Prebačevem reka razširi, je čeznjo potegnjena napihljiva pregrada. Pa se da priti s čolnom mimo, povsem na desni strani, ob bregu. Ko se soteska spet zoži, je še nekaj konglomeratnih sten, potem pa že zaveslamo na Trbojsko jezero.

Če nimamo namena postanka, veslamo naravnost, bomo najhitreje preko. Reka se spet malo zoži, a je vseeno prava debeluška. Nekaj sto metrov nižje že vidimo, zakaj. Pred hidroelektrarno, ki je reko povsem ukrotila in spremenila njen tisočletni ritem, je potegnjena jeklenica, na kateri je pripeto opozorilo. Da ne bi šli predaleč.

Bogsigavedi kaj vse bi se lahko zgodilo. Mi smo to seveda bolj ali manj spoštovali. Pa vseeno zaokrožili okoli table. Tako, iz navade. Za pot se potrebuje približno uro in pol. Odvisno pač, kako hitri smo in koliko se nam mudi. Pristanek ni težaven, bolj težavno je priti na cesto (N 46.184453 E 14.407748).

Odbojna cestna ograja je namreč prav sitna, ko je preko potrebno spraviti čoln. Veslanje nazaj bi bilo prav mukotrpno, zato je nekaj logistične spretnosti prav dobrodošle. Da pač pridemo spet do izhodišča. Tako. Pustolovščina bi morebiti res bila. Pred leti. Danes adrenalina ni več, je pa … izlet.

Lep? Skoraj. Včasih pač stoječa voda malo zasmrdi, včasih ji alge dajo povsem nestvarno barvo. In včasih se vprašamo…zakaj? A temu je pač tako, pomagati se … več ne da!

(1.8.2009)

So dnevi, ko bi kar divjali. In so bolj umirjeni dnevi, ko nam ležernost prija. Včasih bi se zagnali v divje brzice in komaj lovili ravnotežje na razpenjenih valovih. Drugič pa samo ležali na sončku in čakali, da nas voda počasi nese pod zelenimi listi obvodnega grmičevja. In danes je bil bolj takšen dan. Vroč in zaspan. Pa naj bo še naša pot takšna, smo si rekli.

Zbiljsko jezero je seveda Sava, ujeta med dvoje betonskih bran. Na spodnji strani jo omejuje hidroelektrarna Medvode, zgoraj podoben energetski objekt Mavčiče, med njima je slabih pet kilometrov jezera. S čolnom lahko do vode dostopimo na različnih mestih. Z avtodomom lahko parkiramo in prespimo v kampu Dragočajna (N 47.173889 E 14.415282), ki ima tudi svoj nudistični del. In predvsem odličen dostop do vode.

Le nekaj sto metrov je oddaljen Hotel Kanu (N 46.169325 E 14.421728), ki ima tudi postajališče za avtodome. Cenejša možnost, ki pa nima tako idealnega dostopa do vode. Tudi v Zbiljah bi se morebiti dalo ostati, poskusili pa še nismo. Smo bili kar z avtom, je pač preblizu doma. Naklep, da v vodo zlezemo pod mostom, kot ponavadi, nam je skoraj prekrižalo gradbišče. Most namreč razbijajo, videti je, da so ga dohitela leta.

Vseeno smo se zbasali mimo in parkirali na ovinku poti do vode (N 46.164855 E 14.426599). Komaj sem stopil iz avta, že je za mano prihitel vodja gradbišča. Kot petelin. Pa se je hitro umiril, da lahko ostanemo do dvanajstih, ko gradbišče zaprejo. Ko je že odhajal, pa je zamahnil z roko, mah, ostanite do kadar pač hočete. Super. Kam boš veslal, tu ni pomembno. Voda teče tako ležerno, da toka skoraj ne čutiš. Mi smo zaveslali navzdol, s tokom.

Ko so se pred nami pokazale Zbilje pa – zimska pravljica. Belo jezero. Toda to seveda ni sneg. Avgusta že ne. Labodi… Noro. Celo jezero prekrito z njimi. Punci sta iz vode pobirali njihova peresa. Naj jima bo, sedaj je aktualna drugačna vrsta gripe. Pri tabli čez reko, ko smo že tik nad elektrarno, je treba obrniti, mi smo do sem ležerno uživali pol ure.

Tablo nad reko smo po stari navadi obveslali, potem pa že poskušali, če bo proti toku šlo. In je. Ravno tako, kot navzdol, nobene razlike. Do sem je dobra dva kilometra, lahko več, lahko manj, odvisno koliko vijugamo sem in tja. In kdo bi verjel, toda nazaj do mostu je prav toliko. Ko smo se približevali mostu, je sv. Urh odbil poldne. Toda na mostu so delavci še kar razbijali.

Hm, prehod prepovedan, kot je označevalo na desko napisano opozorilo na srednjem loku mostu. Ma, recimo da samo tam, smo si rekli in čisto za robom hitro veslali mimo. Rekel ni nihče nič, bili pa smo tudi dovolj daleč, da nam ni moglo kaj pasti na glavo. Čeprav se tok ne pozna, smo za pot nazaj do mostu porabili nekaj časa več. Morebiti smo pa samo bolj vijugali sem in tja.

Drsimo mimo Kanuja in kampa v Dragočajni naprej po vedno ožji strugi, dokler pred seboj, kakšne dva kilometra in pol nad mostom, ne zagledamo elektrarne Mavčiče. Preblizu se ne sme, pa tudi varno ni. Obrat okoli otočka in kakšna fotka, potem pa nazaj. Mi smo do sem veslali skoraj uro. Tako počasi, s krajšim postankom v kampu. In zadnji del je z menoj veslala samo Ajda. Prav dobro ji je šlo.

Nazaj je šlo hitreje, mogoče se pa res pozna, da gremo s tokom. Pri kampu v Dragočajni nas je ujela tradicija. Postanek na obali, sprehod po sladoled, počitek na sončku in na hitro v vodo. O čistoči ne bi, hladna je bila pa ravno prav za osvežitev. Še spust do mostu, kjer delavcev sedaj res ni bilo več, sušenje čolna in nas. In nato mimo gradbišča spet na cesto.

Ko so se pod kolesi vrteli kilometri mimo Kanuja in kampa v smeri doma, smo bili še vedno nekam zasanjani. Kot reka, ki je bila nekaj nižje obsijana z lenobnim avgustovskim soncem.

(12.4.2009)

Ko se hočeš spoznati s posebnostmi Slovenije, dostikrat štirikolesnik ni dovolj. Potrebno je vzeti pot pod noge, zajahati kolo ali pa sesti v čoln. Če z njim drsiš čez presihajoče jezero, je to še posebej zanimivo.

Po svoje se počutiš tako kot bi bil pod teboj skriti svet iz nekega drugega časa. Ki se vsake toliko vseeno pokaže, razkrije še svoje druge čare in ljudem iz okolice nudi vsakdanji kruh. Pod teboj se izgubljajo travniki, poti, kolovozi…le nekaj centimetrov ali meter in več globoko. Cerkniško jezero je mogoče najbolj znano in zato tudi oblegano.

Toda nič strahu. Ljudje ostajajo na obali in le pogled jim uide preko zasanjanega jezera. Že za prvim ovinkom, pa smo v čolnu, skoraj zagotovo sami. Izhodišč je nedvomno več, eno bolj priljubljenih je pod vasjo Dolenje jezero. Tam so uredili asfaltno parkirišče (N45.7732201 E14.3572609), kar pa ne pomeni, da se bližje jezeru ne da.

Če smo s čolnom, je skoraj bolje zapeljati nekaj metrov naprej in parkirati blizu pojasnilnih tabel. Bo bližje do vode in seveda nazaj. Ko je pripravljen čoln in ko smo pripravljeni tudi sami, pa vesla v roke in podajmo se na nenavadno pustolovščino. Kam? Kamor nam srce da ali čoln zavija. Jezera imajo to prednost, da smer ni določena.

Mi smo tokrat veslali v smeri jezerskega ponornega območja. Torej smo zavili desno in se peljali v smeri Rakovega Škocjana, proti ponornemu sistemu Velike in Male Karlovice. Za nami se je nad Cerknico dvigovala Slivnica, avtodom je že izginil za ovinkom. Cerkniško jezero se po navadi napolni po jesenskem dežju in spomladi, ko se topi sneg, presahne pa maja ali junija.

Tokrat je bilo vode dovolj, kar je za veslanje najbolje (na oznaki pod mostom 5 metrov). Drugače se namreč lahko zgodi, da na kakšnem travnatem kuclju celo nasedemo. Veslamo čez Jezersko gmajno in Dolenjska blata. Vse pod vodo. Ko pridemo do konca jezera, se tam, v malo bolj sušnem delu leta, stekata Cerknišnica in Stržen, sedaj lahko njuno strugo razločimo le po globini in toku.

Pa nista prav dolgo skupaj, izgineta namreč v Veliko in Malo Karlovico. Ko priveslamo v bližino prve, nas kar malo zaskrbi. Da nas ne bo s čolnom vred potegnilo v podzemlje in bomo izpluli (če se seveda prej ne zagozdimo) šele v Rakovem Škocjanu. Pa je skrb odveč, že pred jamo je ograja iz lesenih brun, ki preprečuje, da bi kaj večjega prišlo v jamo.

Za njo je manjše jezerce iz katerega voda skozi cev, nad katero je betonska brana, prodira v podzemlje. Do vhoda v jamo se lahko tudi sprehodimo in si pogledamo zanimivo tablo v steni. Ko smo spet v čolnu, veslamo ob robu jezera naprej. Opazujejo nas kolesarji in motoristi, ki se vozijo po cesti nad jezerom. Mi pa njih…

Kje je Mala Karlovica, komaj uganemo, saj je skoraj cela pod vodo. Le močan tok, ki vleče proti razpoki med skalami, da vedeti, da voda tam izginja v podzemlje. Sedaj bo že čas, da obrnemo in pod Svinjsko jamo ter kočo na bregu veslamo nazaj. Ob obali lahko opazimo še nekaj ponorov, res velik pa je skoraj nasproti Dolenjega jezera in sicer Suhadolca.

Če se prebijemo čez trstičje, ki ga nanese pred jamo, lahko pokukamo vanjo. Pa v resnici ni kaj veliko videti. Malo naprej, tam pod vršičkoma Vršič in Kleni vrh, je čudovit travnik. Kot ustvarjen za počitek in malico. Ali pač samo, da malo posediš in uživaš v pogledu. In videti je marsikaj.

Potem pa spet vesla v roke. In naprej do mostu, ki cesto, ki pelje iz Dolenjega jezera združi s tisto proti vasi Otok. Če je vode veliko, bo potrebno popaziti na glavo, tako nizek postane prehod. Na drugi strani veslamo mimo Gorice, dvignjenega otočka takoj za mostom in naprej. Vsaj do trstičja. Rumena stena, ki raste iz modre vode, zadaj pa Slivnica. Čudovito.

Sedaj je samo od nas odvisno ali se odločimo za raziskovanje morebitnih prehodov med trstičevjem ali pač zavijemo nazaj. Čeprav je predvsem mene kar malo mikalo, da bi pogledali še kaj je za naslednjim ovinkom, in seveda naslednjim, in naslednjim, nas je ura že malce priganjala, zato je bila smer jasna. Pa tudi punce so bile vode kar malo site.

Še enkrat smo sklonili glave, takoj za mostom zavili desno in kmalu ugotovili, da bo potrebno skočiti v naslednji zaliv. Tako smo tudi naredili in po treh urah in pol jezerske simfonije pristali ob travniku na izhodišču.