(1.10.2006)

Viševnik je vrh nad Pokljuko, zelo obiskan tako poleti kot pozimi. Načeloma ni nevaren in je vzpon tudi z otroci precej enostaven. Vendar pa slabi vremenski pogoji lahko vzpon naredijo zelo zahteven, celo nevaren.

Tudi strme travnike nad Konjščico ter prepadna pobočja na vrhu moramo imeti v mislih. Ne smemo pozabiti, da je Viševnik pač gora v visokogorju. Izhodišče je Rudno polje (1347 m), daleč najbolje je parkirati na parkirišču nasproti vojašnice (N46.346444 E13.924485). Tam je relativno dokaj verjetno, da vas tudi ponoči ne bo nihče motil.

Čeprav je res, da je na malem stebričku Triglavskega narodnega parka pred samim Rudnim poljem zapisana »prepoved« spanja v vozilu. Vsaka vožnja na bitalonski štadion ali višje do žičnic pa se ob obisku nadzornika Triglavskega narodnega parka, sploh če mora še prehlajen v službo, zaplete in konča z obvestilom o prekršku. O tovrstnih dogodkih dveh forumašev, je bilo pač že dovolj povedanega pred dvemi leti na forumu.

Iz Rudnega polja jo mahnemo po makadamski poti proti žičnicam ter po smučišču ob spodnji in naprej ob gornji žičnici. Na vrhu druge vlečnice je steza čisto lepo vidna in sledimo ji proti Zlatim vodam – uravnavi pod Viševnikom. Vzpnemo se pod Plesišče in naprej po širokem hrbtu med ruševjem do vršnih pobočij.

Po travnikih nadaljujemo do grebena, kateremu sledimo do vrha Viševnika (2050 m). Iz Rudnega polja nam bo vzpon vzel okoli dve uri, spust nekaj manj. Pot pod grebenom in sploh vzpon zadnjih nekaj metrov do vrha sta bolj zahtevna, zato previdnost (tudi ob spustu!) ni odveč.

Ravno tako je potrebno popaziti na otroke na vrhu, saj prostora ni prav veliko, pobočja pa so na vse strani bodisi prepadna, bodisi se strme trate končajo nekaj sto metrov nižje nad visokimi skalnimi skoki. Je pa vrh izjemno razgleden. Naj bo za pokušino zapis iz popotnega dnevnika: »Triglav se je sramežljivo pokrival z meglicami, sicer pa je bilo jasno in užitek je bil opazovati gore naokoli in o njih razlagati prijateljem. Punce so presenetili palčki, navdušenju ni bilo konca.«

Iz vrha se je najlažje vrniti po isti poti nazaj, če imamo časa in moči dovolj, pa je možnosti seveda toliko kot vrhov okoli nas. Najlažje zašpilimo klobaso tako, da se po ozkem grebenu spustimo na Srenjski preval (1959 m), zavijemo levo na Jezerca in se nad planino Korošica vrnemo na Rudno polje.

Možno se je spustiti tudi na planino in naprej na parkirišče pod njo ter se na Rudno polje vrniti po cesti. Iz Srenjskega prevala se je možno vzpeti po brezpotju tudi na Mali Draški vrh (2132 m). Ali pa pot nadaljevati iz Jezerc do Studorskega prevala (1892 m) in se vzpeti bodisi na Ablanco (2004 m – mestoma podrto) ali po širokih pobočjih na Veliki Draški vrh (2243 m).

Tudi ta vzpona sta v zadnjem delu, ko se ločita od poleti oblegane poti proti Vodnikovemu domu, brezpotje. Za družine z otroci je od omenjenih brezpotij primerna kvečjemu pot na najvišjega. Pa še to le za tiste, ki pot že sicer poznajo, saj obupano iskanje poti s prestrašenimi otroci in dostikrat še precej bolj prestrašenimi otroci ni ravno zabavno.

Zato je v dvomu precej bolje na Srenjskem prevalu zaviti desno in slediti markirani poti do Blejske koče na Lipanci – 1630 m (na Srenskemu prevalu zavijemo desno), ki leži v amfiteatru kucljev nad dolino Krmo, na katere se je možno tudi povzpeti (Mrežce – 1965 m, Lipanski vrh – 1975 m, Brda – 2008 m, Debela peč – 2014 m).

Seveda pa vsa zadnja potepanja zahtevajo vsaj lep in dolg poletni dan ali celo dva. Pač odvisno od želja, časi pa se z dolžino poti seveda sorazmerno daljšajo. Vsem ljubiteljem turnega smučanja pa ni potrebno posebej poudarjati, da so vsi ti vrhovi relativno lahki in hitro dostopni vrhovi z odlično smuko v dobrih razmerah. To pa je dejansko že povsem druga zgodba…