DO SEŽANE – 25.10.2010 – Popoldne bi morali imeti dovolj časa za pripravo vsega potrebnega. Toda dobri nameni se po navadi sfižijo, pripravljenega je itak premalo, štacuna pa pritegne bolj kot mehiška limonada ob sedmih na kanalu A. Tako nas je čas znova basal, scenic, ki je še sanjal o tem, da se dobimo v Ljubljani, je ob našem prihodu na parkirišče pred Tušem v Sežani že trdno spal.

Veter, ki se na srečo ni mogel primerjati z vipavsko burjo, je občasno zatulil okoli vogalov avta in doma. Nekaj časa smo ga poslušali, potem pa je kuštral le še dlako ovac, ki smo jih pred spanjem preštevali v mislih.

PADOVA – 26.10.2010 – Zjutraj smo zastavili tako, kot je bilo že vnaprej odločeno. Torej na izi. Ko sva bila z Bojanom pokonci, sem zapeljal na bencinsko in natočil gorivo, potem pa smo zavili na avtocesto.

Vetra skoraj ni bilo, vsekakor pa vožnje ni motil. Vozila sva počasi pod z rujem posejanim kraškim robom. Mudilo se nam ni. Prilepil sem se za tovornjak in mu za petami sledil mimo Benetk. Ko je Bojan skočil naprej, je ritem postal tako, ležerno živahen. Skozi Padovo je šlo kar hitro, le na krožiščih se je bilo občasno treba narediti malo Italijana.

Saj končno smo prišli zaradi spoznavanja domače folklore, zakaj se je ne bi torej hitro navzeli. Na vhodu na parkirišče je bila višinska omejitev, pa smo kmalu pogruntali, da bo treba vse naokoli. Okoli riti v varžet. Itak. Z druge strani smo zavili na parkirišče na Piazzi Y. Rabin in parkirali na mestih za avtodome (45.395709 11.876545; 10 evrov/24 ur, max. 48 ur, v času obiska je bila oskrbna postaja zaprta).

Pozajtrkovali smo, potem pa nadeli pravi turistični skin. Fotoaparati okoli vratu, majhni nahrbtniki z vsem nepotrebnim na ramenih, gremo v napad. Med odhodom s parkirišča smo najprej opazovali prihode turistov v avtobusih in vrsto črno zapečenih podjetnikov, ki so za drobiž prodajali marele, potem pa plastik fantastik žensko, ki bi zlahka delala reklamo za Michelin, kako se postavlja ob fička.

Ravno ko smo prišli čez cesto in stopili na Prato della Valle, pa je v pravem maratonskem slogu prigalopirala mimo nas. Nepozaben pogled. Šli smo čez park, kjer je v času Rimljanov stalo gledališče. Danes je dejansko otoček, ki ga obdaja voda, nanj pripeljejo štirje mostiči in križajo štiri avenije. Zaljšajo ga kipi, postavljeni ob kanal. Številni papeži in drugi cerkveni pomembneži so tu našli svoje mesto.

Ker je bilo nekaj bojazni, da bi se vreme skisalo, smo se odločili, da dopoldne obidemo slovite Piazze, ki tvorijo center starega dela mesta. Prvi cilj naj bi bile turistične informacije, pa smo se ustavili že pred stavbo univerze. Novopečeni diplomiranci imajo tu namreč kaj hecno navado, da na fasado slovite ustanove nalepijo svojo karikaturo z dolgimi traktati zraven, sami pa se iz sebe res izvirno delajo norca.

Stojijo tam zunaj, obdani s prijatelji in sorodniki, oblečeni, kot bi želeli odnesti prvo nagrado za najbolj izvirno masko. Ob tem seveda nazdravljajo in se zabavajo. Če bi jih videl kakšen profesor, bi se zanesljivo prijel za glavo in uvidel, da je bil nekajletni trud povsem zaman.

V bližini kavarne Pedrocchi smo našli vse potrebne informacije in vrsto prospektov, potem pa po mestnih ulicah naprej krožili do Piazze dei Signori, kjer je na Palazzo del Capitanio, točneje nad njenimi vrati Torre dell’ Orologio, astronomska ura iz leta 1344.

Sam trg je bil v dopoldanskih urah poln kramarjev. Pa nas je bolj kot roba pritegnila zanimiva izvedba tende pri enem izmed krošnjarjev. To bi bilo nekaj za na avtodom. Pot smo nadaljevali do stolnice, ki pa se je že zazibala v opoldansko siesto. Zato smo se ob trgu pred njo ustavili le toliko, da smo kupili beljakove španske vetrce.

Pa niso bili takšni, kot jih poznamo od doma. Bili so ogromni in po nekaj grižljajih smo se strinjali, da bi človek, če bi pojedel celega, zanesljivo dobil sladkorno. Vrnili smo se do Palazzo della Regione, pa še prej na Piazzi delle Erbe kupili nekaj mandarin. Medtem, ko je bil na drugi strani krošnjarski sejem, je bil tukaj zelenjadarski. Pisano, ni kaj.

V palači smo si ogledali le pisane oboke nad vhodnim balkonom, potem pa že zastavili korak v smeri Prato della Valle. Da pa bi kar šli mimo Piazze del Santo in bazilike svetega Antona Padovanskega, seveda ne gre. Sprehodili smo se po mogočni cerkvi, ob grobu svetnika opazovali, kako verniki zamaknjeno na njegov grob pod črnimi angeli polagajo roke, se ozrli v relikviarij in ustavili ob stranskih kapelah.

Utrujeni od dopoldanskega sprehoda, smo se spočili na vrtovih, obdanih s križnimi hodniki in skušali ujeti nekaj tiste duhovnosti, ki naj bi ta kraj prevevala. Da nam je zanesljivo uspelo, smo videli, ko nam je ob enem izmed vrtov z dotikom roke kipa svetnika uspelo vzpostavili vezo med nebesi in zemljo.

Ajda pa je precej bolj zemeljsko zagrabila spečega goloba, ki pa ni bil čisto nič navdušen, da bi postal domači ljubljenček. Zatorej je bil končno, med prhutajočim protestiranjem, spuščen na prostost. Vsekakor smo bili odločeni, da se popoldne znova vrnemo v baziliko, saj je tudi ta uživala siesto.

In zakaj bi je nekaj ne užili tudi sami? Vrnili smo se čez Prato della Valle na parkirišče, pogledovali za plastik fantastik maratonko, ki pa je že odtekla svoj častni krog, nato pa ugotavljali, da so klinkerji na trgu okoli avtobusov skakali z razširjeno ponudbo.

Marele so bile še aktualne, sedaj pa so imeli na rokah tudi nekaj deset ur. Nas niso prepričali, odšli smo domov in po Majinem trudu pomlaskali dobrote. Pri sosedu so siesto vzeli smrtno resno in po kosilu zalegli, zato smo sami odšli do bazilike svete Justine (S. Giustina) v neposredni bližini parkirišča. Ni nam bilo žal.

Dve baziliki, tako blizu skupaj, pa različni kot noč in dan. Pri Justini ni nobenega odvečnega kiča, pa tudi potreben ni. Bazilika namreč prepriča s svojo mogočnostjo. Velik kor je nad oltarjem zaključen s sliko slikarja Veroneseja o mučeništvu sv. Justine.

Posebej zanimiva so tla, kjer srednjeveški mojstri kamnoseštva dajejo lekcijo o 3D učinku. Ustavili smo se ob relikviji in izvedeli, da tu leži okostje sv. Luke. Sicer brez glave in nekaj reber, pa vendarle. Mimo nenavadnega izvira smo prišli do rešetk kovinskega kovčka, v katerem so ostanke domnevnega sv. Luke našli in zanimive kapele.

Čas srečanja z Bojanom se je približeval, zato smo se napotili proti baziliki sv. Antona. Vmes mi je v prodajalni spominkov Maja nazorno pokazala, kako se mi je življenje zasukalo že pred leti, s poroko. Game over. Pri Donatellovem konjeniku Gattamelata smo se s prijatelji uspešno dobili in si znotraj bazilike ogledali multimedijsko predstavo o Antonu Padovanskem.

Ker nas je bilo več kot Italijanov, so slušalke dobili oni. Razlaga je bila v angleščini, sam koncept pa izjemno zanimiv. Slike se projecirajo izmenično na tri stene, pomikaš se iz prostora v prostor. Vredno ogleda, povrh pa na koncu za spomin dobiš še podobico s sliko svetnika.

Znova na trgu pred cerkvijo, smo zavili proti botaničnemu vrtu. Ta je bil zasajen že davnega leta 1545 ob medicinski fakulteti z namenom predstavitve zdravilnih zelišč. Njegovo podobo je oblikoval arhitekt A. Moroni in je tako poseben, da ga je Unesco vpisal v seznam svetovne kulturne dediščine.

V večerni svetlobi je bil sprehod med rastlinami zanimiv, že kar čaroben. Čeprav je pozna jesen iz nekaterih gredic že pregnala zelenje, so drugje plodovi ravno dozorevali. V bazenčkih so cvetele vodne rastline, videli smo palmo, najstarejšo prebivalko vrta.

Okoli osrednjega dela, obdanega z zidom, rasto drevesa, znotraj pa je nižje rastlinje. Ko se je tema gostila, smo si šli pogledat še rastlinjake z mesojedkami in drugimi bolj ali manj eksotičnimi rastlinami. Ugotovili smo, kje se prižgejo luči in tako iz prostorov pregnali temo.

Notranjost je prav nabasana, tako da imaš včasih občutek, da se prebijaš skozi džunglo. Vrnili smo se do Piazze del Santo in se tam dobili s scenici, ki so med tem vneto pisali pozdrave domačim. Skupaj smo šli na večerni sprehod, vmes seveda zaradi nepazljivosti malo nenapovedano zaokrožili po mestu, nato pa mimo dopoldan tako živahne tržnice na Piazza della Erbe, končno prišli do trga pred stolnico.

Tudi vanjo so nas še spustili, pa komaj. Hitro smo si jo ogledali, potem pa je že en Quazimodo hodil okoli in razlagal, da je čas za zaprtje. Petnajst minut prezgodaj. Halo. Naj si uro nastavi. Ker nismo hoteli noči preživeti v molitvi, smo raje res pobrali šila in kopita in se tako znova znašli na prijetno osvetljenih mestnih ulicah.

Še posebej tista z imenom S. Rosa nas je nasmejala. Se že ve, zakaj. Mimo stolpa ob muzeju La Specola in ogroooomne namizne svetilke v izložbi smo se vračali proti Prato della Valle. Avtodoma sta nas pričakala takšna, kot smo ju pustili. Fino. Zvečer so dekleta želela kino, pa jih je Bojan kmalu spustil na trdna tla. Gremo spat, jutri je nov dan!

MESOLA – 27.10.2010 – In res je bil! Po zajtrku sva z Bojanom poravnala parkirnino. Zanimiv sistem. Ko odtipkaš svojo registrsko, ti pokaže sliko tvoje tablice in ceno. Pri čemer je meni pisalo 10 evrov, kot je prav. Bojanu pa 22. Nekam nezadovoljen je bil videti.

Po intervenciji možica iz hiške, so mu ceno znižali. Sistem je njegovega prepoznal kot osebni avto. Svašta. Preboj iz mesta je uspel brez zapletov, ker se je obetal lep dan, pa smo načrt malo zamaknili. Obrnili smo se namreč proti delti reke Pad. Križarili smo po stranskih cestah, skozi dolge drevorede, dokler nismo v kraju Adria zavili na parkirišče lokalnega Lidla.

Oskrbljeni, smo že po nekaj deset metrih spet zavili desno, tokrat na počivališče za avtodome (45.050306 12.069657, brezplačno, vsa oskrba, elektrika). Lepo urejeno, zraven pa še otroška igrišča in izhodišče za potepanja ob reki Pad. Pa se nismo zadržali, nekaj nas je gnalo dalje. Sledili smo tablicam za krajinski park delte reke Pad ali Po po italijansko in tako prikrižarili do Mesole.

Ko smo iskali primerno parkirišče, smo zavili povsem slučajno do nogometnega igrišča in poleg odkrili počivališče (44.923325 12.234536, brezplačno, vsa oskrba, elektrika na zahtevo). Smo takoj parkirali in bili po zajtrku pripravljeni na sprehod do centra kraja. Daleč ni bilo, smer je bila tudi jasna.

Nasproti gradu smo izvedeli marsikaj zanimivega v informacijskem centru in določili traso današnjega izleta ob Padu. Sprva smo res hoteli v Gran Bosco della Mesola (Veliki gozd ob Mesoli), pa je zaprt, chiuso. Iz angloitalijanščine smo uspeli razbrati, da nekaj sekajo. Menda. Tako nam je ostala rezervna možnost – Oasi Bosco di Santa Giustina. Še lepši, nam je zagotovila informatorka. Da vidimo…

Iz stavbe smo stopili s polnimi rokami prospektov in se smejali promocijskim vrečkam. Videti so bile kot male vrečke čipsa, le da smo ugotovili, da so v resnici prazne. Italijani kot Italijani. Prodajajo zrak. Šli smo okoli gradu in opazovali priprave na zabavo za noč čarovnic. Še najbolj pa nas je pritegnil smetar. Je nalagal smeti od strani, kakšna znamenitost!

Vračali smo se mimo cerkve do gradu in v ozki ulici ugotavljali, da ima vsako stanovanje satelitsko anteno in klimo. V gradu so mi pojasnili, da je drugo nadstropje zaradi obnovitvenih del zaprto, v prvem je nekaj takšnega kot poročna dvorana in razstava grbov, le v pritličju naj bi se nekaj videlo o nekdanjem življenju. Takoj so nam na misel prišle prazne vrečke in le zamahnili smo z roko.

Vrnili smo se do avtodomov in pripravili skiroje. Koles nismo imeli s seboj, torej bodo morali ti dvokolesniki zadostovati. Mimo gradu smo se napotili do nasipa, po katerem teče kolesarska pot. Asfaltirana, tako da je primerna tudi za manjša kolesca. Mi smo bili skirojev vajeni, Bojan in Marjana pa sta se z njimi šele dobro spoznavala.

Seveda je bilo dokaj smeha, menjav in poskušanja, če gre s kakšnim drugim hitreje. Vožnja ob reki Po di Goro, enem od kanalov reke Pad, je bila na lep dan prav uživaška. Vsaj v mislih smo že delali načrte, kako bo treba sem priti znova, s kolesi. Ko smo zavili v gozd, smo bili pa razočarani.

Vsaka domača gmajna bi bila bolj zanimiva, smo se pridušali. Postali smo ob kičasti kapelici in skušali iz očitno pokvarjene štirne potegniti vodo. Uspelo nam je privabiti le smeh na usta gledalcev. Nič več. Skozi gozd smo šli do glavne ceste, potem pa je bila večinska odločitev, da gremo nazaj. Demokracija in to, kaj se more…

Utrujene noge in lačni želodčki so sklenili, naravnost proti Mesoli. Ja pa jade. S pravo slalomsko virtuoznostjo junakov belih strmin sva z Bojanom, pa ne Križajem, štrikala po cestah malo sem in malo tja in tako pot vsaj še enkrat podaljšala. Dekletom ni ostalo drugega, kot da nama sledijo.

Je bilo pa vredno, saj so ob enem zadnjih obratov nebo prekrili golobi. Ogromna jata bi z lahkoto odigrala glavno vlogo v filmu Ptiči. Ne glede na žanr. Še vzpon nazaj na nasip in povratek mimo črpalne postaje do Mesole. Kosilo smo imeli narejeno skoraj tako hitro, kot sta punci hitro nad njim začeli vihati nos.

Na koncu sta vseeno pokazali toliko veselja do hrane, da sta si prislužili izlet do bližnje kavarne in nakup sladoleda z igračko. Glede na zanimanje, dejansko obratno. Pa naj imajo otroci veselje. Bojan je javljal, da se pri njih gurmanske specialitete pripravljajo malo dlje, hkrati pa že napovedal siesto.

Zato smo se dogovorili, da mi potegnemo malo dlje in se ob sedmih dobimo tik ob cesti proti Ravenni, pri nekdanjem samostanu Abbazia di Pomposa. Z Majo sva jo obiskala že pred leti, čas je bil, da se znova najavimo v goste (44.833886 12.175496, brezplačno, brez oskrbe, na spodnjem parkingu wc, spanje ni dovoljeno).

Vstopnica omogoča ogled več prostorov. V refektoriju oziroma obednici danes razen ostankov nekaj fresk na zidovih ni več veliko za videti. V muzeju so razstavljeni fragmenti kamnoseških mojstrovin, ki so bile nekoč del cerkve ali samostanskih poslopij, lončevina in nekaj malega železja. Pri večini eksponatov je bil tudi prevod pojasnil v angleščino.

V kapitlju so stene prekrite z antičnimi freskami iz 14. stoletja, nekatere so barvne, druge pa so videti, kot bi ustvarjalcem zmanjkalo barve. Ali pa so hoteli samo doseči večji kontrast, kdo ve. Osrednje mesto seveda zajema križani z angelčki in številnimi objokovalci.

Cerkev je najbolj vredna ogleda in kaže na nekdanji center moči in kulturnega razvoja, duhovna oaza. Freske so čudovite in prekrivajo večino sten pod leseno streho. Če se hočeš poglobiti v detajle, ti vzame kar nekaj časa. Pa tudi, če nisi ravno strokovnjak, te pritegnejo krvavi prizori pekla, ko prav nič sramežljivo kažejo raztelešenje človeka tako duševno kot telesno.

Osrednjo vlogo igra seveda Jezus, upodobljen tako na oltarni apsidi kot na steni pri vratih, razpet med nebesi in peklom. V cerkvi smo bili edini opazovalci, le varnostnica nam je delala družbo. Fotografiranje ni ravno zaželeno, pa smo vseeno uspeli narediti, pod okriljem kašlja, nekaj spominov. Še več je bilo na ta račun smeha. Že vemo, zakaj.

Še sprehod po dvorišču z vodnjakom, potem pa smo se mimo nežno osvetljene cerkve vrnili do avtodoma ravno, ko je pripeljal Bojan. Pot smo, znova skupaj, nadaljevali do Ravenne, tam na predlog navigacije raziskali nekaj ozkih stranskih ulic, potem pa le našli parkirišče, ki smo ga iskali (44.414235 12.188388, brezplačno, vsa oskrba na parkirišču za avtobuse).

Vsa mesta za avtodome so bila polna, tudi drugje jih je stalo že nekaj. Smo vseeno našli dva prostora skupaj, potem pa ob obhodu ugotavljali, da so to v resnici avtodomi stanovalcev. Pod nekaterimi je že krepko pognala trava, druge pa so bolj pozorni lastniki večkrat peljali na sprehod. Zvečer smo nameravali sprva narediti menjavo, otroci k Bojanu, tastari k nam.

Pa se Bojanu ni dalo nikamor, zato smo se končno vsi zbasali k njemu, gledali film o kradljivcu strele, degustirali francosko vino in grickali. Dokler ni gostitelj mrknil in nam tako dal vedeti, da bo čas za spanje. Saj ima prav, smo si rekli in odpujsali domov.

RAVENNA – 28.10.2010 – Petra, ki je prejšnji večer obetal, da morebiti le pripelje do Ravenne, še ni bilo. Zato smo po zajtrku kar sami odrajžali proti centru mesta, točneje v smeri bazilike s. Vitae.

A prvi postanek je bil nujen že ob fontani Ardea Purpurea na robu Piazze della Resistenca. Dobrodošlo pove, kje smo. Ravenna – mesto mozaikov. Sprehod skozi mesto nam je ob klepetu hitro minil. V bližini bazilike smo ugotovili, da prodajajo premeteni Italijani dve kombinirani karti, pri čemer vsaka omogoča vstop v več (različnih) znamenitosti.

Ker je bila prva bolj vezana na muzeje in baziliko malo zunaj mesta, smo se skupaj s scenici odločili za drugo. Mimo lapidarija smo vstopili v baziliko s. Vitae in s tem v svet mozaikov. Bazilika iz šestega stoletja našega štetja je eden od najlepših pomnikov bizantinske umetnosti in je zgrajena v šesterokotni obliki.

Čeprav takoj ob vstopu navduši kupola s freskami, pa je pravi čar v čudovitih mozaikih v prezbiteriju. Jezus odrešitelj v apsidi in sveti Vito ob njem, cesar Justinijan in cesarica Teodora na drugi strani stene apside, Abel in njegova daritev, Jezus in apostoli, nad vsem pa jagnje božje.

Barve v sončni svetlobi kar žarijo, patina let se jim nič ne pozna. Čas za tišino in uživanje. Če ga skupine turistov, ki stalno prihajajo, sploh pustijo. Čeprav so se sedaj že zelo posodobili. Vsakdo ima v ušesu slušalko, vodnik pa le zmerno glasno govori v mikrofon. Nobenega glasnega razlaganja več. Hvala bogu.

V zadnjem delu cerkve je zanimiva krstilnica, vsaj z Bojanom sva domnevala, da je bila to prava funkcija bazenčka. Čez dvorišče smo šli do mavzoleja di Galla Placidia. Na srečo smo prišli ravno, ko je vstopala manjša skupina. S tem smo imeli zagotovljeno vodenje v angleščini, hkrati pa nam ni bilo treba čakati. Zaradi majhnega prostora je namreč vstop omejen in zunaj lahko nastanejo tudi daljše vrste čakajočih.

Galla Placidia je živela v prvi polovici petega stoletja našega štetja in je bila tesno povezana s cesarsko družino. Bila je hčerka cesarja Teodozija prvega, sestra cesarja Flaviusa Honoriusa, žena Konstantina tretjega in mati Valentiniana tretjega. Trije sarkofagi v mavzoleju naj bi tako pripadali ravno članom te družine.

Stene in strop mavzoleja so pokrite z bizantinskimi mozaiki, na katere preseva svetloba sonca skozi okna iz alabastra. Osrednji del nad vhodom je pokrit z mozaikom Jezusa, dobrega pastirja, na drugi strani je prizor mučeništva svetega Lovrenca, osem apostolov ob straneh pa ima pri nogah bele golobice ob fontanah.

Čas za posamezno skupino je odmerjen ravno prav, tako da ga je dovolj za ogled vseh detajlov. Pred mavzolejem smo se ustavili ob veliki zlati bali, moderna umetnost prodira tudi v tradicionalno bizantinsko okolje. Skozi baziliko smo znova prišli na mestno ulico in se po njej napotili proti baziliki di s. Apollinare nuovo.

Še prej pa smo naredili kratek postanek v baptisteriju degli Ariani. Zgrajen je bil poleg bazilike Svetega duha (Spirito Santo) konec petega stoletja, ko je Ravenni vladal got Teodor. Vstop vanj je prost, prvi pogled na prazne stene pa kar malo razočara. Toda ozreti se je treba proti nebesom, saj na stropu razveseli čudovit mozaik Jezusovega krsta v reki Jordan, obdanega z dvanajst apostoli.

Ob tem še ena žgečkljiva podrobnost. Voda ne skrije vedno vsega, kopalk pa še niso poznali… Ko smo stopili iz krstilnice, je mimo nas prikorakal maček, na las podoben Garfieldu. Jah, logično, da je revež iz dežele hitre prehrane pobegnil v domovino pic in lazanje.

Pomahali smo mu in nato naš sprehod po mestnih ulicah nadaljevali proti Piazzi del Popolo, pokukali v cerkev s. Maria del Suffragio, zavili na Piazzo Garibaldi in nato končno zavili proti baziliki di s. Apollinare nuovo. Cerkev je bila zgrajena v šestem stoletju in poimenovana po prvem ravennskem škofu.

Bazilika ima ob straneh 24 bizantinskih stebrov nad katerimi so na obeh straneh mozaiki, nad njimi pa impresiven leseni strop. Osrednje mesto mozaikov zavzema sprevod prerokov in svetnikov, na skrajnih točkah pa so različni prizori. Sveti trije kralji se klanjajo Jezusu, Teodorjeva palača, zadnja večerja, Jezus obdan z angeli, pristanišče v kraju Classe…

Na poti proti stolnici smo se ustavili v Frančiškovi cerkvi in si pogledali kripto pod oltarjem. Tisti, ki jo je želel videti pred nami, jo je s pol evra osvetlil za toliko časa, da smo jo videli vsi. Ostanki mozaikov ležijo pod vodo, nad njimi pa plavajo zlate ribice. Zanimivo.

Komaj smo dobro spet stopili v cerkev, nas je župnik že začel naganjati ven. Čas za čiščenje. Šli smo okoli, mimo vrta s sarkofagi do grobnice pesnika Danteja, pokukali vanjo, nato pa že hiteli do trga pred stolnico. Tam smo bili ob dvanajstih dogovorjeni s Petrom.

In res nas je že čakal, z družino so sedeli pod kipom Marije in martinčkali na jesenskem soncu. Pojasnili smo jim, kako je z vstopnicami, nato pa prepričani, da bodo prišli za nami, stopili v ortodoksno krstilnico (Battistero degli Ortodossi, tudi Neoniano). Spet smo bili v cesarstvu mozaikov.

Krstilnica je bila zgrajena v poznem četrtem oziroma zgodnjem petem stoletju. Osrednji del je seveda znova krst Jezusa (ob čemer je voda še vedno skoraj prozorna), naokoli pa na krst čakajo tudi aspostoli. Dekleti sta se bolj kot z vzdihovanjem ob dih jemajočih prizorih zabavali ob misli, kako bi s kakšnim magnetom nalovili kovančke iz krstilnice. Nič ne bo, sem se jima smejal.

Stolnica je bila zaprta, zato pa smo za njo stopili v Museo Arcivescovile. Tam smo mimo lapidarija prišli do kapele sv. Andreja, ki slavi Jezusa zmagovalca, videli prestol Maximiana, izrezljan iz slonovine, stoletni koledar, cerkveno zakladnico in številne zanimive slike.

Dekletoma sem s prevajanjem skušal razvozlati pomen posameznih izmed njih. Znova na sončni svetlobi smo jo mahnili proti avtodomu. Želodčki so tulili alarm, treba je bilo razmišljati o kosilu. Med tem, ko ga je Maja pripravljala, je Peter, ki smo ga pogrešili, ko ni prišel za nami v krstilnico, sporočil, da jo mahajo proti San Marinu.

Poklical sem ga, če bi šli skupaj, pa sem izvedel, da dejansko že iščejo parkirišče. V redu, pridemo pa vseeno za vami. Po kosilu smo se s puncama in Marjano odpravili pofirbcat na sejem domačih dobrot, ki je zrasel na delu parkirišča, potem pa odkorakali nazaj do stolnice.

Ta je bila sedaj že odprta. Kar nekako neskladna z mestom mozaikov je na prvi pogled delovala nekoliko pusto. Pa na koncu vseeno navdušila z oltarno apsido, s svojimi kupolami, prizori Jezusovega vnebohoda in Marijinega vnebovzetja, kapelami. Nad eno izmed njih so se odpirala nebesa. Zanimivo.

Vrnili smo se do avtodoma, tam izvedeli, da ima Bojan čisto drugačne načrte. Odločil se je za siesto, otrokom pa pred nos položil šolske knjige. Škoda, se bomo videli pa čez kakšen dan, smo pomahali v slovo in odpeljali proti jugu. Navigacija nas je sprva vozila kar lepo, bližje kot smo bili San Marinu, bolj pa je hotela bloditi po nekih stranskih cestah in bližnjicah.

Nekaj časa sem ji sledil, potem pa se na enem od odcepov kmalu obrnil in vrnil na glavno cesto. Spet je obveljalo, da se splača pogledati še na zemljevid. Sledeč navigaciji bi namreč vozil po ozki cesti gor in dol vzporedno z magistralko. Pa jade. Ko smo se že vzpenjali proti San Marinu, smo mimo odcepa za parkirišče P 13 seveda gladko zleteli, pa se malo višje na krožišču obrnili in se šli igrico ponovi vajo.

Tokrat smo le zavili na neugledno cesto, ki pa nas je pripeljala na lepo in ravno parkirišče (43.940814 12.442258, brezplačno, wc na zgornjem parkirišču, oskrbna postaja na parkirišču nižje – ob izvozni cesti – levo). Povrh nas je Peter še čakal. So si po kosilu pač vzeli malo daljšo siesto. Odlično.

Seveda je bilo potem na nas, da pohitimo. Takoj smo bili v klasični vlogi. Jaz kot priganjač zunaj, Maja znotraj, punci pa ležerno nekje vmes. Končno smo bili pripravljeni in mahnili smo jo proti gondoli. Ko smo videli cene, smo ocenili, da so naše noge še zadosti mlade, da bodo zmogle vzpon.

Nismo pa bili prepričani kam. Pot skozi tunel desno se nam je zdela simpatična in smo ji sledili. Sprehajalec s psom nam je sicer malo zmešal orientacijo in razlagal, da bi morali nazaj, toda zakaj le? Saj smo na sprehodu. Prišli smo do glavne ceste, pa nato sledili tablicam za pešpot.

Ko smo prispeli do Frančiškovih vrat (Porta San Francesco) je sonce ravno skočilo spat in pričaralo ognjeno obzorje. Lep pogled je bil. Mesto je tako kot dan, počasi ugašalo. Trgovinice so se zapirale, turistov je bilo vedno manj. Hoja po ulicah je postajala simpatična. Na Piazzi della Liberta se je sonce dokončno poslovilo, postajalo je hladneje.

Zato smo zavili v prodajalno likerjev, ki je bila še odprta in mlaskali ob degustaciji. Zaprmej smo obljubili, da naslednji dan pridemo znova. Mimo cerkve smo šli proti La Rocca o Guaita, prvemu stolpu, in ob tem našli razgledišče, od koder so številne lučke v dolini dajale vedeti, da še ni čas za spanje.

Pri stolpu smo obrnili in se spustili do gondole. Tam smo raziskovali, kje bi se dalo navzdol priti bolj naravnost. Končno smo le odkrili pravo pot. Ko smo na oboku vrat, ki so prepuščala skozi obzidje, opazili še tablico, da pot pelje prav proti parkirišču 13, smo bili pa sploh navdušeni.

V kraju Borgo Maggiore smo prijazno prodajalko ene izmed trgovinic vprašali za pot, potem pa mimo spodnje postaje gondole prišli nazaj do avtodomov. Malo smo še klepetali zunaj, potem pa nas je začelo zebsti in izginili smo vsak v svoj avtodom.

SAN MARINO, SAN LEO – 29.10,2010 – Sonce je komaj dobro obliznilo Borgo Maggiore, ko smo že stopali mimo gondole skozi vas proti poti, ki vodi do San Marina. Odpirali so se nam lepi pogledi na kraje pod nami, čudili pa smo se črnemu mrču na severu. Je to le umazani zrak ali že napoved vremenske motnje?

Prisopihali smo do mestnega obzidja in v mesto vstopili skozi Porta della Rupe. Mimo Palazze Begni in zanimivega vodometa smo se vzpeli do zgornje postaje gondole, saj je od tam lep pogled na spodnji del mesta in pokrajino pod njim. Postali smo ob spomeniku žrtvam bombardiranja leta 1944, nato pa zašli v ozko ulico, ki nas je odložila tik pod Basilico del Santo.

Seveda smo pokukali tudi v cerkev, ki nam je bila prav všeč. Nobene našarjenosti, korintski stebri glavne cerkvene ladje so se zaključili v apsidi nad oltarnim delom, kjer leži žara z ostanki svetega Marina. Stranski ladji imata po tri oltarje, posvečene različnim svetnikom in mučenikom.

V cerkvi bi kar ostali, pa ne zaradi goreče pobožnosti, temveč toplote, tako drugačne od jutranjega mraza zunaj. Notranjost je bila namreč kar pretirano ogrevana. Nobene askeze, nobenega mučeništva vernikov več. Kam gre ta svet? S trga pred cerkvijo smo se napotili navzgor, proti La Rocca o Guaita oziroma prvemu stolpu.

Ustavili smo se pri manjšem vodometu, potem pa odločno napadli prvo trdnjavo. Že pod njo je bil lep pogled na žepno državico in širše, z obzidja pa še toliko lepši. Seveda nam je možak na vhodu, ki je lepo pospravil vstopnino v blagajno, čisto po italijansko pozabil povedati, da je samo danes stolp zaprt.

Takih mini nategov smo bili itak že vajeni. Ko bi vedel, da so bili topovi, na katera so sedla dekleta, usmerjeni ravno vanj… Pogledali smo si še nekdanje zapore in nekaj malega srednjeveškega orožja, pokukali v preprosto cerkvico, nato pa že stopali proti La Cesta o Fratta oziroma drugemu stolpu.

Razstava orožja je bila tu neprimerno bogatejša, videli smo vse od srednjeveških helebard, možnarjev, kremenjač, takšnih in drugačnih mečev in celo ponaredkov orožja, do precej bolj sodobnega orožja iz časov okoli svetovnih vojn. Tu smo se lahko brez ovir potikali po grajskih stolpih in obzidju, pogledi na prvi stolp in mesto s te oddaljene točke so bili morebiti še bolj zanimivi.

Tako zelo, da smo se odločili, da jo mahnemo še do tretjega stolpa, Il Montale imenovanega. Sprehod je bil prijeten, za trenutek smo ušli mestni gneči in nato na stolpu preizkusili svoje moči. Kot Gulliverjem nam ga je uspelo malo premakniti, vsaj zdelo se nam je tako. Nanj se ni dalo, pa saj je bil razgled že izpod njega zadosti zanimiv.

Vrnili smo se do drugega stolpa, kjer sva z Žanom zavila na obzidje in hodila nad tlakovano ulico navzdol. Dekleta so bolj zanimali mački in kramarija nekaj nižje. Te je seveda San Marino poln. To smo še bolj lahko spoznavali, ko smo se spuščali po ozkih ulicah proti Piazzi della Liberta.

In se zabavali, ko je tudi kombi hotel po tej ulici. Branjevke so hitele zvijat tende nad svojimi trgovinicami, saj bi jih sicer odnesel s seboj. Dogodek dopoldneva. Ni nam bilo dolgčas. Otroci so pasli velike oči na raznem orožju, nožih, neprecenljivih japonskih mečih po deset evrov komad, kičastih igračah z znanim poreklom. Tastari pa denarnice držali v žepih, trikrat zaklenjene.

Na trgu svobode smo zavili v že znano prodajalno likerjev. Prodajalec je bil drugi, pa zato nič manj zgovoren. Zavohal je zaslužek in začel rokohitrsko iz škatle vleči razne likerje. Nalival je krepko merico, vsakič znova vsaki družini po poln plastični štamperle. Liquirizia, limonce, Amaro, Amaretto, absintova krema, kostanjev liker.

Ob tem pa regljal v vseh možnih jezikih. Italijanski, angleški, ruski, nekaj slovenskih besed. Ni da ni. Izvedeli smo vse o razlikah med posameznimi likerji in predvsem, zakaj je neprimerno bolje kupiti običajne steklenice in ne bolj ali manj kičaste spominke z razredčeno brozgo.

Peter je zavijal z očmi in spraševal, če se mi še danes premikamo, jaz na pol prazne kozarčke šibal Maji in dopovedoval, da bo dosti. Škoda, ker včeraj ni bilo pripravljenosti na tako obsežno degustacijo. Danes pa moramo res dalje. Ej, ustavi se, smo mu prigovarjali, ko bi on še kar nalival razne zvarke.

Zagrabili smo nakupljeno in pomahali v slovo. Malo nižje smo odkrili običajno trgovino, še vedno firbcali po raznih izložbah z orožjem in drugim kičem in se končno mimo Palazze Begni znova znašli na mirni in tihi sprehajalni poti, ki vodi navzdol proti Borgo Maggiore. Ko smo stopali skozi ulice tega mesteca, je pred manjšo restavracijo stal Ferrari. Dekleti, da vaju slikam.

Seveda sta bili takoj za, naslonili sta se nanj, kot da je fičo. Škljoc in beži. Pa ni nič tulilo, iz restavracije ni pritekel nihče, mirno smo se spustili mimo spodnje postaje gondole do parkirišča. Čas je bil za kosilo, po njem pa odhod proti San Leu. Spust s parkirišča do glavne ceste je tekel po strmi enosmerni cesti pod votlino sv. Marina.

Končno na glavni cesti sem si mislil, le sledimo tablicam za naš cilj. Pa jade. Mene je navigacija kmalu začela šibati levo, ko je že nekam obupala, pa je Peter, ki je vozil spredaj, zavil nekam strmo navzgor. Po postaji sem mu dopovedoval, da ni bilo nobene tablice, a navigacija je kazala, da bo prav. Pa je bila cesta res v redu, normalna dvopasovnica.

Seveda nas je po nekaj sto metrih zašibala desno na bistveno ožjo cesto, prepovedano za tovornjake, sem in tja je bila tudi kakšna luknja, ki pa se ji je zaradi počasne vožnje dalo brez težav ogniti. Šlo je strmo gor, pa spet dol in tako naprej. Kot v perfect stormu. Na srečo nam je na celi poti pripeljal nasproti le en avto.

Na enem izmed klancev se je Petrov avtodom tik pod vrhom ustavil, stal, nato pa ga je ovil oblak dima. Ja, pred strmino je dobro prestaviti v nižjo prestavo. Baci u prvu je nekoč, sicer za pot navzdol, pisalo na Korenskem sedlu. Malo sem zapeljal nazaj in se umaknil na travnik, da je Peter v drugem poskusu uspešno prilezel čez strmino. Jaz pa brez težav za njim.

Ma ja, je bila pa pot neprimerno bolj zanimiva, kot tista ravninska naokoli, smo se pridušali. Končno na širši cesti sva srečala avtodom z oznakami Murske Sobote. Seveda smo veselo mahali, potem pa je že zginil za ovinkom višje. Parkirali smo na velikem parkirišču pod mestom (43.896147 12.350642, brezplačno, wc na spodnjem robu parkirišča), prepoved vožnje za avtodome v staro mestno jedro San Lea je bila jasna.

Smo se pa ob tem znova srečali z domiselnostjo Italijanov. Sredi mesteca postavijo parkirišče za avtodome, dostop pa prepovejo. Pa, saj imamo mlade okončine, bo že šlo. Tako smo vzeli pot pod noge. Da zna biti res kar štala z dostopom, smo videli, ko je pod vrhom klanca mimo nas priletel kombi, ravno pred obokom zabremzal in začel lesti nazaj. Jah, dva se res ne moreta srečati, je preozko.

Mi nismo nič zavirali, za obokom smo zavili desno in zagrizli v breg proti gradu. Ubirali smo bližnjice kot pravi osvajalci in pridrli do vhodnih vrat, kjer pa bi še tako divje barbare ustavila mitnica. Pa so nas slike mučilnih naprav pred vhodom razorožile, odvezali smo mošnjiček in že vstopili v mogočno trdnjavo, ki v osnovi izvira še iz vojn med Goti in Bizantinci.

Kasneje so si jo izmenjavale številne družine, dokler ni postala predvsem strog zapor, kjer so zapornike razvajali s kruhom, vodo in različnimi oblikami akupunkture vse do leta 1916. Z obzidja je bil lep pogled na nežne ravnice naokoli, mestece pod nami in San Marino tam za San Severinom.

Za začetek smo si ogledali stolpa, glavnega in stranskega. V prvem je bilo nekaj helebard in orožja, drugi pa je bil prazen. Nekoliko razočarani, vsaj tastari, otrokom je bilo med lovljenjem tako ali tako vseeno, smo se premaknili do glavnih prostorov gradu.

Tu je bilo pa že nekaj za nas. Prikaz pripomočkov za mučenje, deviških pasov, sramotilnih mask, koga to ne bi pritegnilo. Otroci so zaprmej obljubili, da bodo pridni, ko smo jih zaprli v ječo. Pa so seveda obljubo kmalu prelomili. Kdo bi jim zameril. Mladost je le norost.

Še posebej impresivne mučilne naprave so bile v kleti, kjer je bila že v prvem prostoru kletka za enega človeka in v steno pritrjeni obročki za pritrditev verige. Na stol s špicami si nihče ni upal sesti, tudi na natezalnico nismo nikogar zvezali.

So pa otroci toliko več veselja našli nad napravo, kjer so ujetnike v temnem srednjem veku skušali spremeniti v liliputance. Morebiti so zato azuri še danes bolj majhni. Pogledali smo si zdravniško ordinacijo, ki je s posušenim vesoljčkom bolj spominjala na sobo čarovnikovega vajenca, razstavo strelnega orožja in temačne umetniške fotografije.

Otroci niso poznali utrujenosti, podili so se naokrog kot vrtavke, tudi ko smo bili znova na grajskem dvorišču. Med spustom proti vasi so nam ušli naprej. Nismo jih imeli namena loviti. V vasi smo šli do cerkve Santa Maria Assunta, se spustili pod njo do kipa Marije, zavili do katedrale in po ogledu skočili še do Belvedera.

Tam smo nekaj minut uživali v razgledu, potem pa smo se mimo spomenika padlim v svetovnih vojnah vrnili na mestne ulice. Čez Piazzo Dante smo se vračali proti vratom v mesto, zavili v cerkvico ob Via Montefeltro in firbcali po trgovinah z lokalnimi proizvodi. Siri in salame vseh vrst, vina in spominki, vse pomešano.

Med povratkom do avtodoma smo razmišljali, da je časa za vzpon na Monte San Severino dovolj. Pa so se priprave znova zavlekle, tako da smo proti vršičku stopali že v mraku. Na sedlu smo nadaljevali do prvega križa, zavili desno in do drugega križa na vrhu stopili že v temi. Pa nam ni bilo žal.

Trdnjava nad skalo je bila lepo osvetljena, pogled na drugo stran pa je razkril lučke San Marina. Živa je nabirala bodeče rožice in jih polagala h križu in razcapani zastavi nižje. Nekaj jih je prinesla tudi v avtodom, skupaj z rojem mušic. Smo jih potem preganjali še nekaj dni.

Z vrha smo se spuščali naravnost navzdol, previdno nadaljevali po poti proti pokopališču in naprej parkirišču. Tam so otroci najprej uprizorili nogometno tekmo, potem pa odhiteli v kino. Tastari pa smo obsedeli ob narezku in vinu iz San Marina. Klepetali smo, dokler nas utrujenost in mraz noči le nista pregnala v posteljo.

FERRARA – 30.10.2010 – Jutro me je zbudilo malo prej kot druge. Ko sem pogledal skozi okno, mi je pogled obvisel na Monte San Severinu. Sonce še ni vzšlo, sedaj bi bil pravi čas za vzpon. Kaj hitro sem bil pripravljen, otroci so iz postelj mežikali, da še ni čas za vstajanje. Zatorej sem se na pot odpravil sam.

Med vzponom je sonce že obliznilo vrh, tudi trdnjava je vrh mrke skale nad San Leom žarela. Do križa sem se vzpel mimo zastave, popravil Živine šopke, ki jih je veter skuštral in se na drugi strani spustil do nižjega križa, pustil še tam šopek, potem pa nadaljeval po grebenu. Ko je bila ura že pol devetih, je bil čas za obrat.

Skale v grebenu, kamor je pot verjetno peljala, so bile še predaleč naprej. Na parkirišču so bili že vsi pokonci, kmalu smo bili pripravljeni za odhod in odpeljali smo pod trdnjavo navzdol. Pot proti Ferrari, ki nam jo je zarisala nevigacija, nas je sprva peljala navzdol, pa gor, pa dol, vmes pa po razglednih slemenih.

Ne prav hitro, zato pa s toliko večjim užitkom. Pred nami se je kazalo markantno mesto na vrhu grička. Kdo bi si mislil, da se bomo peljali čisto blizu. Pravi greh bi bil, če se ne bi ustavili. Sogliano al Rubicone. Parkirali smo ob cesti, na makadamskem parkirišču (44.000238 12.295657, nagnjeno parkirišče ob cesti, brez oskrbe) in jo peš mahnili proti centru.

Pod mestom so se poti cepile, levo je tablica obetala počivališče za avtodome. Nas tokrat ni zanimalo, toda mogoče se kdaj še vrnemo. Je dobro vedeti. Skozi mestna vrata smo se vzpenjali do trga, ugotovili, da so informacije zaprte. Pogledali smo v cerkev del Suffragio, nato pa odšli do največje mestne cerkve, San Lorenzo.

Vračali smo se po ozki ulici pisanih mestnih hiš, zavili na glavni trg in bili kar malo razočarani, ker vodomet z metuljčkom ni deloval. Pa toliko bolj presenečeni, ko smo na drugi strani našli brezplačno, lepo in čisto kopalnico, namenjeno tistemu, ki jo rabi. Visoko razviti socialni čut, ni kaj. Smo pa ob iskanju prehoda nazaj na spodnji trg, zašli na dvorišče doma starejših. Malo čudno smo se gledali.

Končno na pravi poti, smo bili kaj hitro znova pri avtodomih. Odpeljali smo se navzdol proti hitri cesti, po njej proti Ravenni in Ferrari. Vmes smo našli Lidl, kupili nekaj nujnih potrebščin, nato pa nadaljevali do koordinat, ki jih je sporočil Bojan. Parkirali smo na brezplačnem parkirišču Ex mof v neposredni bližini PZA-ja (44.834929 11.608597, brezplačno, oskrba na bližnjem PZA).

Tako kot še nekaj deset drugih avtodomov. Po kosilu je bil čas za obisk mesta. Bojan si ga je ogledal že dopoldan, zato smo dobili le nekaj dobrih napotkov in zemljevid, ki nam je začrtal pot. Najprej nas je malo zavedla orientacija in smo zavili proti Padu, pa kmalu ugotovili napako in ubrali pravo smer.

Ulica Via Capo della Volte je bila ravno prava za razigrane otroke. Skoraj nobenega avta, tastari pa smo tudi lahko vzdihovali nad kamnitim tlakom in opečnatimi stenami stavb na obeh straneh. Zavili smo okoli cerkve svetega Pavla, ki pa je zaradi restavriranja zaprta. Smo pa na dvorišču za njo, znotraj križnega hodnika, našli pravi bolšji sejem. Firbcali smo naokoli, otroci so bili navdušeni.

Sprehod smo nadaljevali pod obokom na Piazzo Cattedrale, ob kateri stoji stolnica, ki je povezana z nadškofovsko palačo. Vhodni del podpirata stebra na levih, nad njima je balkonček z Marijo in detetom. Seveda smo šli pogledat tudi notranjost. Ker je posvečena sv. Juriju, ni treba posebej poudarjati, da je cerkev mogočna.

Graditi so jo začeli v 12. stoletju, ko se je mesto začelo širiti na levem bregu reke Pad. Po požaru v 18. stoletju so jo povsem prenovili v baročnem slogu. Čeprav bi to lahko pomenilo maksimalno načičkanost, je osrednja cerkvena ladja daleč od tega. Se pa slogu povsem oddolžijo nekateri stranski oltarji.

Sprehodili smo se po cerkvi do oltarja in apside nad njo, se čudili križanju Jezusa mojstra Niccola Baroncellija, si ogledali oltarje v stranskih ladjah, potem pa že stopali proti Palazzo del Municipio, šli skoznjo in na drugi strani malo naokoli do Piazze Castello.

V gradu smo našli vse potrebne informacije in si ogledali slona iz razstave The Faunal Countdown. Na slonu je številka, ki naj bi prikazovala koliko teh živali še tlači ta bogi svet. Dobrih 560 tisoč. Danes verjetno že kakšen manj. Ko smo izstopali iz gradu na drugi strani, smo na splavu opazili tudi nosoroga. Številni kovčki pod in nad njim so nakazovali, zakaj se ta žival največ ubija. Žalostno.

Med potjo po mestu smo pokukali še v cerkev del Gesu. Zanimiva vsekakor. Pa vendarle za nas, ki nismo izvedeni niti v teoloških, niti bolj pisanih vedah, nič prav posebnega. Pot smo nadaljevali do Palače Diamanti, kjer smo si ogledali dvorišče, potem pa preizkušali svoje fotografske sposobnosti na zunanji fasadi, prekriti s piramidami.

Lovili smo sence in skušali posneti fotografijo, ki bo navdušila. Morebiti nam je celo uspelo. Mimo Palazzo Prosperi-Sacrati smo šli naprej do mestnega pokopališča. Cerkev di San Cristoforo e Certosa je bila že zaprta, zato pa smo se sprehodili med številnimi grobnicami bolj ali manj premožnih meščanov tega mesta.

Nekoč so sooblikovali njegovo podobo, tvorili zgodovino, sedaj pa je od njih ostal zgolj napis na bolj ali manj posrečenem spomeniku. Ljudje, ki so pred prvim novembrom hoteli še malo polepšati grobove so nas kar malo nezaupljivo gledali. Sploh otroke, ki so v radoživosti na ta resen kraj prinesli kar preveč življenja.

Raje smo odšli nazaj na Corso Ercole I D’Este in pot nadaljevali do Porta della Angeli. Nekoč mestna vrata v obzidju, so danes le spomin preteklosti. Obzidje pa priljubljen kraj za trimčkarje. Otroke smo mirili, saj bi kakšnega azura še kap, če bi eden od pubertetnikov švignil mimo njega kot raketa.

Posedeli smo, potem pa se vračali po korzu do parka Massari. Zavili smo skozenj, mimo fontane in znova proti diamantni palači. Na robu botaničnega vrta smo se čudili slonu, presekanemu na pol, seveda iz že omenjene razstave, potem pa ugotovili, da je Nejc izgubil mobitel.

Peter in njegovi so ga odhiteli iskati, mi smo jih najprej čakali pri diamantni palači in lovili nočne sence na piramidah, potem pa ravno hiteli pomagat pri iskanju, ko smo izvedeli, da se je na telefon oglasila Italijanka in gredo že ponj. Prav. Z Žanom smo počakali, da so prišli tudi Peter, Martina in Nejc, potem pa skupaj šli proti gradu Estense.

Zavili smo do Camera di Commercio, kjer je gorila žalostno odštevala svoje primerke, potem pa mimo lepo osvetljenega gradu in stolnice stopali nazaj proti avtodomu. Tokrat smo parkirišče udeli brez težav. Po večerji sem šel po vodo, da je Maja lahko pomila posodo, potem pa smo znova izvedli menjavo.

Otroci, naši dve, Nejc in Žan, pa tudi Neža in Ajda, so v našem avtodomu imeli kino, midva z Majo pa sva pri Petru klepetala, dokler ura ni bila res že tako pozna, da je bil zadnji čas, da otroci skočijo v posteljo. Kmalu smo jim seveda sledili tudi »tastari«.

FERRARA – 31.10.2010 – Zjutraj se je Bojan odločil, da imajo oni Ferrare zadosti in da gredo naprej. Škoda, toda zakaj pa ne. Pomahali smo jim, ko so zapeljali s parkirišča. Mi še nismo imeli namena hiteti naprej, smo želeli bolj podrobno raziskati nekatere kotičke mesta. Zatorej smo se po zajtrku odpravili po poti, ki sledi mestnemu obzidju.

Dan je bil deževen, napoved je bila torej točna. Pa se nismo vznemirjali. Šli smo do cerkvenega muzeja, kateri naj bi bil po podatkih iz vodnička zastonj, oziroma odvisen od donacij. Pa so Italijani pogruntali, da je donacij bolj malo. Verjetno zgolj kakšna stara lira in knof. Zato so uvedli vstopnino. Toliko nas pa muzej spet ni zanimal.

Zato smo odšli proti Piazzi Castello, še prej pa na robu občinske palače začudeno gledali lestvico Padimeter. Če so to oznake višine poplavljanja Pada, uf, 14. novembra 1951 ne bi želel biti tu. V gradu smo na informacijah dobili še manjkajoče kupončke za popust, potem pa kupili vstopnico za grad. V prvih prostorih je bil prikaz izgradnje gradu.

Malo smo že zabavljali čez Italijane, kako drago prodajo prazen zrak, potem pa se je začelo dogajati. Ječa za pomembne zapornike z večkratnim zamreženjem in železnimi vrati, imenovana tudi zapor Don Giulia, precej klavstrofobične podzemne ječe za bolj plebejske arestante, znane po žalostni zgodbi Uga in Parisine, balkon z agrumi in lepim razgledom na trge in palače okoli gradu, številne sobane s čudovito poslikanimi stropi.

Vzpon na levji stolp sicer ni bil na našem repertoarju. Ker pa možakar s ščipalnikom v rokah na vhodu ni zdržal prav dolgo in se je stalno sprehajal sem in tja, smo si rekli tudi prav in se povzpeli do razgledne ploščadi. Najprej Martina z Nejcem, potem pa še jaz s puncama. Mesto in deževne strehe so ležale pod nami.

Čisto drugačen pogled. Znova smo hodili skozi sobane v palači. Pohištva v njih ni, zanimive strope pa si je bilo možno ogledati tako, da si si lomil vrat ali pa bolj elegantno, s pogledom v eno od številnih ogledal. Ogledalo smo izkoristili tudi za našo, prav posebno sliko.

Celo stranišče je bilo čisto v slogu celotnega gradu. Ogled torej obvezen. Ogledali smo si razstavo fotografij krajev, stavb, parkov v Italiji, ki so pod posebno zaščito Unesca in ob tem ugotavljali, katere vse smo si uspeli ogledati tudi že v živo. Nekaj jih je že bilo odkljukanih, še več jih čaka na naš obisk.

Skozi veliko dvorano smo se vrnili na dvorišče gradu. Z otroci sem si v kleti gradu ogledal še razstavo sodobne umetnosti Creative Energy 45 umetnikov iz celega sveta. Zelo različne tehnike, zelo različne slike in nekaj kipov. Nekatere povsem nerazumljive, druge kar nekam domače.

Dekleti sta predvsem zbirali vizitke in druge podatke o posameznih umetnikih. Kaj bosta z njimi, nista znali povedati. Iz gradu smo odšli mimo stolnice, presenečeno lomili italijanščino v razgovoru s firbčnim domačinom. Za stolnico smo našli tigra iz zbirke ogroženih živali. Otroci so zlezli nanj, kot bi ga hoteli zaščititi. Hm, meni je bolj v misli prišla tista »mislim, da sam vidio cicu macu«.

Mimo številnih stojnic na Piazza Trento Triesto smo se vračali proti Porta Paola, tam zavili do avtodomov in po kosilu odpeljali. Prav presenečene nas je navigacija peljala skozi center, mimo gradu Estense. Pa vendarle nobene gneče, čisto brez zastojev smo prišli iz mesta in nato pot nadaljevali po neskončnih drevoredih proti Mesoli. Dokaj močan veter je bil, zato je bila previdnost pri vožnji še kako na mestu.

V Mesoli smo parkirali na počivališču, natočili vodo in odtočili odpadno. Potem pa odšli do gradu, kjer smo spet najprej zavili do informacij. Izvedeli smo, da se poleg stojnic z domačimi izdelki danes ne bo pretirano veliko dogajalo. Tudi prav. Pokukali smo v cerkev, potem pa firbcali med številnimi stojnicami.

Jih je bilo neprimerno več, kot pa firbcev in kupcev. Vina, siri, salame iz bližnje in širše okolice. Celo s Sardinije so nekateri pripeljali svoje izdelke. Poskušali smo odlične sire, oblezli vse stojnice in se nato vračali proti avtodomu. Ker je dogajanje počasi zamiralo, smo se odločili, da se premaknemo bližje domu.

Med pripravami na odhod se je znočilo. Sem bil kar malo slabe volje, saj sem mislil, da Peter ne bo več navdušen nad izletom do bližnjega Torre Abate. Pa ni imel nič proti. Peljali smo do vasice San Giustina in tam našli pravo pot do mostu s hiško na vrhu. Dvomi so se razkadili, nič več nam ni bilo žal, da smo sem prišli v temi.

Most je bil čudovito razsvetljen in je prav odseval na temni podlagi. Parkirali smo ob njem in se sprehodili do vhoda na most. Da se čezenj ne da, so nam pojasnili že na informacijah. Pa nič zato. Je bil že tako trenutek čaroben. Vrnili smo se do avtodoma, odpeljali do magistralke in pomahali Mesoli.

Peljali smo mimo Chioggie in Benetk. Bojan, ki je sprva javljal, da bo potegnil do doma, se je oglašal izpred Tuša v Sežani. Ker pa je Peter rekel, da bo prespal pod Benetkami, sem vseeno sklenil, da mu delam družbo. V kraju San Dona di Piave smo zapeljali najprej do nakupovalnega centra, pa so nas tablice o prepovedi pakiranja za avtodome odgnale.

Peter je imel koordinate parkirišča sredi kraja in sledili smo jim. Parkirišče je bilo mirno, še dva avtodoma sta stala ob robu (45.632384 12.567220, brezplačno, v temi nisem opazil nobene oskrbe). Otroci so spet pristali v kinu, tastari pa smo ob domačem italijanskem siru in drugih dobrotah klepetali in hkrati sklenili, da se zjutraj ne čakamo.

Naše poti bi se tako kmalu ločile, saj smo mi šibali proti Trstu, prijatelji pa proti Gorici. Ko je bila ura pozna, so veke postale težke in čas je bil za spanje.

DOMOV – 1.11.2010 – Menjava ure me je res zbegala. Zato sem se zbudil petnajst do petih, zaspati pa nisem več mogel. Pogledal sem k sosedom, pa so še spali. Vseeno sem jim pomahal in počasi odpeljal s parkirišča. Navigacija me je brez težav peljala do ceste proti Trstu.

Ker je bilo zgodaj, časa pa smo imeli še dovolj, sem se odločil, da ne grem po avtocesti. Vsaj dokler je plačljiva. Gorenc pač. In odločitev ni bila slaba. Cesta je dobra, zjutraj je bila čisto prazna, hitrosti okoli sedemdeset na uro. Razen enega obvoza nič posebnega. Ko se je zdanilo, je sem in tja pripeljal tudi kakšen avto, pa nič posebnega.

Pod krajem Monfalcone ali Tržič po naše, sem zapeljal na avtocesto, zadaj se je začelo nekaj dogajati. Dekleta so se zbudila. V Sežani sem navigiral do parkirišča pri Tušu, scenic je bil še tam. Parkiral sem poleg, pozajtrkovali smo, potem pa je skozi okno pogledal Bojan. Kmalu so bili pripravljeni na odhod, skupaj smo odpeljali proti Ljubljani, klepetali in pot je hitro minila.

Čakal nas je še kos avtoceste do Kranja in nekaj kilometrov do doma. Ko smo parkirali, sem Petru sporočil, da smo srečno prispeli domov. Zaspan odgovor smo dobili iz – San Done di Piave.

DO SEŽANE – 5.8.2010 – Popoldne je minilo v pripravah na podaljšani vikend. Kartice Merlin so nam veljale le še do ponedeljka, dekleti sta navijali za zabavo. Ker je Maja slovesno izjavila, da ima zabavišč v tem letu že več kot dovolj, smo ji družbo našli v babici. Naložili smo torej njuni kolesi, popokali še Gajo in že smo se peljali proti Primorski.

Pet minut pred deseto sem zapeljal na bencinsko črpalko sredi Sežane, vtaknil cev v luknjo in čakal, kdaj bo začelo teči gorivo. Pa so se v odgovor le še ugasnile luči okoli nas in znašli smo se v temi. Seveda sem bentil čez črpalkarje, če že zapirajo pred uro, naj to urbi et orbi dajo vsaj vsem jasno vedeti. Kakšen trak na uvozu ali prijazen namig, da danes ne bo šlo več, bosta čisto dovolj.

Odpeljal sem do parkirišča pred Tušem in kot bi mignil štel ovce. Jutri bo treba vstati zgodaj.

GARDALAND – 6.8.2010 – Čeprav sem budilko imel nastavljeno malo pred šesto, sem se zbudil uro prezgodaj. Nekaj časa sem meditiral, nato pa ob pol šestih vstal, pripravil vse za odhod in odpeljal do bencinske črpalke pred mejo. Po znanem scenariju je bilo vse zabasano, v glavnem z RO, delno tudi z BG in UA. Preseljevanje narodov.

Lep čas sem razmišljal ali je tisti pred menoj zaspal v avtu. Videl sem ga, ko je po plačilu prišel nazaj do avta, se zbasal noter in…potem se ni zgodilo nič. Po kakšnih petih minutah ga je končno nekaj zbudilo in odpeljal je. Črpalkar za blagajno je samo razumevajoče odkimaval z glavo. Vožnja je bila dolgočasna, kot vedno. Tako zelo, da sem se avtoceste pri Veroni naveličal in zapeljal v mesto.

Gneče ni bilo, le malo počasneje je šlo. Nekaj vijuganja in ustavljanja pred semaforji, vedno se je spredaj našel kak mečkač ali tovornjak. Kako bolj razburljivo, kot tisti dolgčas na avtocesti. Ura je bila zaradi moje nespečnosti še zgodnja, torej nobene panike. Približno ob devetih smo bili že na parkirišču pred parkom (45.453081 10.716148, parkirišče brez oskrbe, spanje ni možno, 5 evrov na dan).

Dekleti sta navdušenje pokazali s tem, da sta se v primerjavi s kakšno drugo priložnostjo oblekli s svetlobno hitrostjo. Jaz sem med tem pripravil kolesa za biciklistični del odprave. Malo za tem, ko smo jo mi mahnili v park, sta se Maja in babica odpeljali proti Veroni. Cesta je dokaj ozka, prometna in torej za kolesarjenje ne najbolj primerna.

Vseeno sta vztrajali do mesta, se ustavili pri gradu Castelvecchio in si reko in mesto ob njej ogledali iz znamenitega srednjeveškega mostu Scaligeri. Potem pa križarili do trga pred Areno, tokrat povsem v znamenju Egipta s faraoni ter vitezov. Med tem smo mi v parku ugotovili, da zna biti nekaj gužve.

Ko smo se namreč prvič zapeljali z Mammutom, smo bili skoraj sami. Ko smo hoteli repete, je bilo že kar nekaj vrste, ki se je iz minute v minuto daljšala. Nam se ni dalo čakati, na vodnem raftu je bilo manj gneče. Malo mokri, smo hiteli gledat na uro, kdaj se odpre preostali del parka. Šibali smo do sekvoje in na glavo obviseli prvi, pa tudi na Magic Mountain jih ni bilo veliko pred nami.

Na Ramzesu nam je manjkalo nekaj vaje, Colorado boat je bil ravno za osvežitev, da smo zmogli še dvoje strelskih obračunov z nenavadno faraonsko energijo. Spužva Bob v 4D tehniki je bila hitro mimo, od tam smo šli z gusarji na podzemno vožnjo, potem pa spet k Ramzesu. Sedaj smo zbrali že kar zavidljivo število točk. Vaja dela mojstra. Gneče pa v tem delu parka nobene. Odlično.

Z Monorotaio smo naredili krog okoli zadnjega dela parka in šele od tu opazili, da park dejansko leži čisto ob jezeru. Dekleti sta šli na vrtiljak Superbaby, so jima bile pisane živalce tako všeč. Mene sta hoteli spraviti na kravo, pa se nisem pustil prepričati. Z gosenico smo naredili nekaj krogov, si pogledali zabavljaški western show, se dvignili z letečim krožnikom in za konec zajahali konjičke na starinskem karuzelu.

Lakoto so alarmirali želodčki, zato je Majino sporočilo, da je kosilo pripravljeno, prišlo kot naročeno. Po kosilu sva z Ajdo ušla naprej in začudeno ugotovila, da na Blue Tornadu ni gneče. Super. Prva vrsta itak. Bila sva navdušena, toda želodci so javljali, da bo po kosilu ena vožnja povsem dovolj.

Z Majo smo šli uničevat energijo na Ramzesa, dekleta so se vrtela na Top spinu in v kavnih skodelicah, potem pa smo si pogledali predstavo Legende z veliko plesa in bleščečih kostumov. Še posebej smejoči kvazi škotski še bolj kvazi čarovnik nas je nasmejal. Ni bil spodaj brez, kar je z dvignjenim kiltom in spodnjicami s srčki, jasno pokazal.

Ker smo videli, da se je zvečer gneča na glavnih atrakcijah zgostila, smo zavili v otroško kraljestvo. Dekleta so šla v čarobno hišo, jaz pa sem med tem splezal na drevo in jih potem ležerno počakal na izhodu. Z aviončki smo poleteli nad otroškim delom, se popeljali po farmi in z vlakcem po pravljični deželi.

Preden smo si pogledali predstavo čarovnika v gledališču, smo se ustavili pri fantih na vhodu, ki sta izdelovala zabavne figure iz balonov. Živo je eden vprašal, kaj bi rada. Psa, laboda, meč. Ona pa…ribo. Malo je pogledal, pa se znašel in naredil nekaj ribi podobnega. Tako…bolj stilizirano. Za Ajdo je meč že imel pripravljen.

Z Živo sva šla še na Jungle Rapids, na Atlantido, Maja in Ajda pa na Blue Tornado. Pogledali smo si sprevod z lučkami in hiteli do Ramzesa, kjer se je malo pred zaprtjem parka odvijala predstava z laserji, vodometi in pisano napravljenimi plesalci. Prava paša za oči.

Na parkirišču sem pospravil kolesa, nato pa smo se zgužvali na cesto in odpeljali do parkirišča nad apartmajskim naseljem. Že ko smo peljali tja, se nam je čudno zdelo, kako, da ni videti nobenega avtodoma, višinska omejitev pa je bila pravi odgovor.

Vrnili smo se na glavno cesto in peljali do Lazisa, sledeč navigaciji zapeljali narobe in na parkirišču za policijsko postajo zagledali en avtodom. Ker bi poleg lahko stisnil še mojega, sem stopil do policistov in vprašal, če se da parkirati. Eden, ki je čudežno znal angleško, je pojasnil, da ne, da pa lahko parkiram za cesto.

Pa je bil že uvoz na ozko parkirišče videti siten, zato sem raje odpeljal proti pravim koordinatam. Parkirišče je še delovalo, rampa je bila spuščena, plačevali ravno ne bi, gremo torej pogledat malo višje. Pokopališče smo zgrešili, višje obrnili in se vrnili na parkirišče za cesto, kjer je bilo že parkiranih nekaj avtodomov (45.507483 10.742156, manjše parkirišče, brezplačno, brez oskrbe).

Prepovedano le na mestu za invalide, torej ni problema. Pozna ura nas je praktično takoj zazibala v spanec.

GARDALAND, LAZISE, KOPANJE – 7.8.2010 – Zjutraj sva šla najprej na sprehod z Gajo, potem pa še z Majo. S prvo le na bližnji travnik, z drugo pa do centra Lazisa. Ajda je še spala, Živa pa je le odkimavala, ko sem jo vabil poleg.

Spust ob cesti sva izkoristila za ugotavljanje, kje bi se še dalo parkirati, potem pa že stopala skozi mestno obzidje v stari del mesta. Mimo cerkve sva šla proti obali. Mestece se je ravno prebujalo, pred kavarnami so zaspani natakarji ravnali prte, dostava je bila točna, v mandraču nobenega življenja.

Midva sva zavila nazaj, šla čez Corso Cangrande in se malo manj zaspano vrnila do avtodoma. Premaknili smo se do parkirišča pred Gardalandom in pozajtrkovali. Snel sem kolesa, saj sta Maja in babica imeli spet namen kolesariti. Odbiciklirali sta mimo mestec Lazise, Bartolino do Garde in nazaj.

Ter čas izkoristili tudi za namakanje v jezeru. Z dekleti pa sem seveda ob desetih že stopal v park. Najprej smo pohiteli do Atlantide, kjer je bilo že nekaj čakalne vrste. Pa se nam nekaj minut čakanja sploh ni zdelo več veliko, ko smo se pripeljali nazaj. Vrsta je bila sedaj namreč že po vseh vijugah, dolga nedvomno okoli pol ure.

Ker smo bili že malo mokri, smo šli še na Jungle Rapids, potem pa odhiteli počakat, da odprejo drugi del parka. Sekvoja in Magic Mountains sta bili že itak stalnica, Ramzes ravno tako. Popeljali smo se s kanujem, na Ramzesu dosegali neverjetne rezultate, se zapeljali s črvom in Monorotajo, potem pa ponovno hiteli podirat rekorde.

Na divjem zahodu smo skočili na konja ter gledali kavboje in kavbojke, kako so v zrak metali svoje noge in še kaj drugega. Čas je bil za kosilo, Maja in babica sta se že vrnili in skuhali dobrote. Ajda je izjavila, da ima zabave že kar zadosti, zato smo sklenili po kosilu narediti premor, da se hrana malo poleže.

Maja in Ajda sta odbiciklirali do Lazisa, si pogledali mestece in pred vrnitvijo polizali še sladoled. Midva z Živo pa sva šla do jezera pod parkom in si malo oddahnila. Jaz sem zaplaval najprej sam, potem pa sva še z Živo. Ker je Maja sporočala, da ju še nekaj časa ne bo, sva z Živo odšla nazaj do avtodoma in pohitela v park, da sva ujela predstavo Legend.

Prav zabavno je bilo spet videti hecnega čarovnika. Ko sva prišla iz gledališča, sta se nama že pridružili Maja in Ajda. Šli smo na Ramzesa, potem pa sta dekleti komaj čakali, da se vrnemo v Fantasy Kingdom, kjer imajo v tleh špricalnike, ki so izmenično metali vodo v zrak.

Pomešali sta se z drugimi otroki in skušali ugotoviti, katera šprica, bo špricnila naslednja. Naloga je bila torej ravno obratna, kot bi pričakoval. Tu se je tekmovalo, kdo bo bolj moker. Ko se je začelo večeriti in vročina ni več tako pritiskala, smo z zabavo zaključili in odšli proti gledališču.

Z Živo sva še enkrat počakala na gozdarska opravila ob podiranju sekvoje, potem pa je bil na vrsti adrenalin s čarovnikom. Šli smo na leteči krožnik, dekleta so se vrtela na Ikarusu, potem pa smo si pogledali sprevod z lučkami. Z Ajdo sva odšla še enkrat na Blue Tornada, potem pa ravno še ujela predstavo pred Ramzesom.

Po njej smo se vsi štirje spet našli, pomahali parku nasvidenje in na parkirišču pripravili stvari za odhod. Gneča na izvozu je bila velika, neprimerno bolj kot dan prej. Zato smo počakali, da se je gneča na izvozih iz parkirišča zmanjšala, potem pa le odpeljali v smeri Verone.

Seveda pa ni šlo tako hitro, kot bi želel. Komaj sem zavil iz krožišča, že je vse stalo. Ko sem po kakšnih treh kilometrih na krožišču zavil za avtocesto, pa sem spregledal, da grem dejansko po obvoznici proti Peschieri. Torej še dodatni ovinek brez potrebe.

V Vincenzi smo zapeljali iz avtoceste in brez težav našli parkirišče, kjer je tudi počivališče za avtodome (45.543049 11.558896, mesta za avtodome so desno od vhoda na robu parkirišča, tam sta tudi dve oskrbni postaji, cena je bila ob našem obisku 8,40 evra za 24 ur).

Malo pred drugo uro zjutraj sva z Majo končno parkirala in seveda kmalu kot ubita zaspala.

VICENZA – 8.8.2010 - Jutro nas je malo prehitelo. Kar niti ni bilo čudno, glede na pozen odhod v posteljo. Po zajtrku smo se peš odpravili mimo stadiona, zavili na Contra San Pietro in v krožišču proti trgu Matteotti pred palačo Chiericati.

Babica se ni počutila najbolje, sedla je v senco na dvorišču pred Teatro Olimpico, mi pa smo si šli pogledat to zadnjo mojstrovino renesančnega arhitekta Andrea Palladia. Možno je kupiti le kombinirano vstopnico, ki za družino znaša 12 evrov in omogoča vstop v več mestnih muzejev in galerij.

Šli smo skozi prvo dvorano, z zastavo Accademia Olimpica na steni, mimo muzejske trgovine in razstavljenih oljenk, ki so v 16. stoletju razsvetljevale navidezne ulice gledališča. Preden smo vstopili v samo gledališče, so nas pojasnilne table poučile o nekaterih kipih v gledališki dvorani.

Samo gledališče je res nekaj posebnega. Prednjo steno na sredini krasi kraljevi obok, ki je podaljšan v glavno ulico in dve stranski ulici. Na obeh straneh je še dvoje vrat, vsaka se podaljšujejo v posebno ulico. Podobna vhoda sta tudi v stranskih stenah. Krasna scena za gledališke predstave.

Tribune so strme in lesene, številke na »sedežih« kažejo, da je gledališče še danes, več kot petsto let po dograditvi, v uporabi. Številni kipi, tako na steni nad odrom, kot za tribuno, dajejo gledališču poseben pečat. Ko je prišla skupina francozov, je regljanje pregnalo mir in slovesnost trenutka.

Smo tako pobrali šila in kopita in odšli proti izhodu. Babica nas je počakala le toliko, da je izjavila, da jo lahko ozdravi le dober italijanski kapučino v bližnji kavarni. Mi pa smo se napotili čez trg in v Palazzo Chiericati, kjer je Pinacoteca Civica.

Že v vhodni dvorani, nas je presenetil pogled na strop. Na sredi se odpira nebo, čez njega pa jahata dve vpregi, pri čemer je prvi jezdec, ravno nad gledalcem, spodaj brez. Tako njegovo premoženje prosto binglja v zraku. Zanimiva perspektiva. Slike v galeriji so razdeljene po avtorjih, vsakemu pripada ena soba.

Nas so ponovno pritegnile bolj ali manj le tiste umetnine, ki so se nam zdele nekaj posebnega. Ob tem slavi avtorja nismo dajali posebne teže. V prvi sobi smo se tako zadržali ob globusih, si v naslednjih ogledovali angelčka, ki piha milne mehurčke, pa starca s kačami v laseh, Heroda z glavo Janeza Krstnika.

Dekleti je od vseh eksponatov v resnici še najbolj pritegnil – ventilator. Je bil pač vroč dan, kaj se more. Mimo cerkve s. Corona, ki je zaradi restavriranja zaprta, smo se napotili v Museo Naturalistico Archeologico. Prirodoslovni muzej skriva na eni strani prikaz živalstva v določenem času na tem območju.

Torej pregled vse od fosilov do nagačenih predstavnikov najbolj značilnih živalskih vrst v okolici. Seveda sta se dekleti tu zadržali najdlje. Živali, žive ali ne, namreč vedno pritegnejo. V drugem delu stavbe je v prvem nadstropju zgodovinski prikaz poselitve pokrajine z vrsto izkopanin.

V pritličju je zanimiv mozaik s trga Biade in lapidarij z ostanki rimljanskih nagrobnikov in delov stavb. Samo čez cesto smo stopili in se znašli v palači Leoni Montanari. Čudovite sobane, lestenci iz muranskega stekla, vrsta umetniških del in razstava pravoslavnih ikon.

Predvsem slednja nas je pritegnila, saj je med drugim prikazovala postopek izdelave ikone. Vsekakor zanimivo. Da bi se sprehodili do parka Querini, nisem mogel prepričati nikogar, da bi lizale sladoled, pa so bile takoj za. Sicer pa, zakaj pa ne. Tako ali tako, je bil dan prekratek, da bi si pogledali prav vse, kar mesto ponuja zanimivega.

Napotili smo se do Piazze dei Signori, šli mimo beneškega leva do bazilike Palladiane. Ta je ravno tako zaradi restavriranja zaprta. Zato smo se lahko le sprehodili naokoli in občudovali stolp Bissara, ki visoko kraljuje nad trgom. Starinski napisi nad trgovinicami, v nedeljo žal zaprtimi, so dajali kraju pridih preteklosti.

Ali pa morebiti celo brezčasnosti. Kaj pa vem, mora vsak sam presoditi. Šli smo mimo Loggia di Capitaniato, na stopnicah pred baziliko do konca polizali sladoled, potem pa skozi arkade prišli do rečice in pred njo po ozkih ulicah zavili proti stolnici. Na robu Piazze Duomo stoji tudi Museo Diocesano.

Škofovski muzej preseneti že na začetku obiska, v kleti. Bogata zbirka krogel iz različnih kamenin je dejansko mineraloška zbirka iz celega sveta, pri čemer so različne kamenine obdelane v kroglo, ki naj bi bila najbolj popolna oblika.

Mašni plašči, monštrance, škofovska pokrivala in drugo okrasje, potrebno za cerkvene obrede, je seveda v takšnem muzeju obvezno. Dopolnjuje jih zbirka sakralne umetnosti, v posebni sobi pa so posebej razstavljene slike iz cerkve s. Corona. Maja, Živa in babica so odšle proti avtodomu.

Sploh prva je že rahlo nergala, da bo treba proti domu. Sva jih z Ajdo poslala naprej, da naredijo kosilo. Midva pa sva jo mahnila do Torre del Castello in od tam zaokrožila mimo spomenika Garibaldiju na Piazza del Castello proti stolnici.

Časa do popoldanskega odprtja sva imela še dovolj, zato sva šla po Contra Giuseppe Garibaldi do zanimivega kipa z dečkom in deklico, ki lovi ravnotežje na gugalnici, posedela, potem pa se počasi vračala do vhoda. Malo pred pol četrto, so se vrata v stolnico počasi odprla in vstopila sva.

Sprehodila sva se po cerkvi, pokukala v grobnico pod glavnim oltarjem, nato pa čez reko Ritrone, z lepim pogledom na most San Michele, hitela do avtodoma. Po kosilu smo zapeljali še do oskrbne postaje, nato pa sprva malo zbegano, potem pa brez težav, iskali pot do avtoceste.

Vožnja je bila po avtocesti dolgočasna, saj je vedno po svoje tako. Ko smo pripeljali čez mejo, sem na prvi črpalki videl kopico RO in BG druščine, zato sem raje zapeljal v Sežano, kjer gneče na črpalkah ni bilo. Bolj kot smo se bližali Ljubljani, bolj je bilo vreme tja proti Gorenjski kislo.

Ko smo prišli čez Torovo pa je začelo liti. Kar naenkrat so vsi pred nami zavirali in vozili na odstavni pas. Najprej sem počakal, potem pa zavil na prehitevalnega. Nekaj izstrelkov toče je ustavilo promet in ustvarilo zelo nevaren položaj. Ko bi čakajoči vedeli, da le nekaj sto metrov naprej ni več deževalo, oblaki so se začeli trgati. Do doma smo imeli le še nekaj kilometrov.

ODHOD PROTI ITALIJI – 25.12.2009 – Božični dan smo tradicionalno preživeli doma. Popoldan smo obiskali še sorodnike, skočili v savno, potem pa pripravili še zadnje stvari, potrebne za pot. Deževni večer je bil, ko smo pomahali babici in se odpeljali proti Sežani.

Avtocesta je bila dolgočasna, punci sta zaspali. Parkirali smo pri Tušu in kmalu sva tudi midva z Majo utonila v spanec.

VERONA – 26.12.2009 – Jutro nas je ujelo na avtocesti. Natočil sem gorivo in že smo križarili po Italiji proti Veroni. Punci sta malo zehali, potem pa jima je Maja le dovolila pogledati risanko.

Winxice so piskale in cvilile skoraj do centra Verone. Tam smo v prepletu cest malo zašli, pa s pomočjo navigacije po stranskih ulicah skoraj brez zamude uspešno pripeljali do počivališča za avtodome (Via Gianattilio Dalla Bona, N45.434425 E10.977882, tri evre samo oskrba, pet evrov štiri ure in deset evrov 24 ur z vključeno oskrbo).

Parkirali smo na prosto mesto, zagrabili fotoaparate in kamero (hm…) in že iskali najboljšo pot proti Areni. Ko smo prišli mimo Porta Palio, nekdanjih vrat v mestnem obzidju, bi šel jaz naravnost, Maja pa desno. Seveda se je desna možnost izkazala za ovinek, a kaj bi tečnaril.

Smo šli pač bolj za nosom in upali, da je smer prava. V parku Pradaval so bronasti delfinčki skakali po fontani, ob korzu Porta Nuova pa je stal McDonalds. Takoj je bilo jasno, da se bomo v to veronsko znamenitost danes še vrnili.

Lapidarij Maffeiano smo si ogledali le iz vhoda, bolj se nam je mudilo na trg Bra, na katerem stoji Arena. Pred njo sta dva vojščaka, ki sta z nekakšnim časovnim strojem priletela iz časov okoli Kristusa, planila na nas in ugrabila punci. Na srečo sta se le malo repenčila, potem pa že iztegovala roko, kot da prosita za vbogajme.

Rimski amfiteater iz prvega stoletja našega štetja je nekoč lahko sprejel 20.000 ljudi. To rahlo megleno soboto, nas je bilo v njem morebiti sto in prav res se je zdel prazen. Obhodili smo ga po gornjem robu in pod seboj opazovali trg, pisane hiše ob njem ter drsalce, ki so na ledeni ploskvi izvajali piruete.

No ja, vsaj iz višine je bilo kriljenje z rokami in lovljenje ravnotežja še najbolj podobno temu. Odličen razgled je bil tudi na zvezdo, skulpturo, ki z roba arene trešči na trg spodaj. Nekaj časa smo bili divji zavojevalci, nekaj časa operni pevci, ves čas pa presneto firbčni.

Pretaknili smo prostore pod tribunami, ugotovili, da so v veliko kamnitih sedežih fosili školjk. Nekateri so bili prav ogromni. Še skupinska slika na balkončku in že smo odkorakali nazaj na trg. Punci sta skušali splezati čim višje na zvezdo, potem pa mi je kapnilo, da bi znala tod okoli nekoč hoditi Julija.

Tu nekje se je skrivala za robovi mestnih hiš in pogledovala proti Romeu, ki je paradiral gor in dol pred amfiteatrom. Spet smo križarili po mestnih ulicah, smer ujeli že iz navade bolj na približno in mimo cerkve San Fermo prišli do ulice Via Leoni.

Ozke sprehajalne ulice, polne ostankov iz preteklosti so značilne za stari center Verone. Zato je še najbolje, da si vzameš čas in se po njih sprehodiš kar peš. Na ulici Cappello ni bilo moč zgrešiti obokanega prehoda, ki vodi do Casa di Giulietta.

Hiša ima pripraven balkonček, na katerega naj bi nekoč plezal Romeo, da bi svoji dragi ukradel poljub. Seveda kmalu ugotoviš, da bi Romeo moral po mestu šibati z lojtro, ali pa je bila Julija cirkuška artistka na trapezu, navajena viseti obešena za noge, kot posmehljivo pripominja vodniček.

Med tem, ko sem ob prodajalni spominkov uvidel, da za ljubitelja muzejev in drugih mestnih znamenitosti pride prav mestna kartica, sta Maja in Ajda ujeli vrsto za slikanje pred bronastim kipom Julije. Menda jo je za srečo potrebno zagrabiti za desno joško, kar vsi tudi vestno počnejo. Se dobro vidi.

Še dobro, da je Romeo že mrtev, čeprav se po moje kar konkretno obrača v grobu. Spet smo se prerinili med gnečo pod obokom, povsem pokracanim in polepljenim z ljubezenskimi sporočilci. Bog pomagaj tistim, ki mislijo, da jim bo že en post-it listek na nekem umazanem zidu v Veroni prinesel srečo v ljubezni.

Šli smo čez Piazzo Erbe, živahno mestno središče in ujeli smer proti cerkvi Sv. Anastazije. V tej največji veronski cerkvi smo kupili kombinirano kartico za štiri najpomembnejše mestne cerkve in se sprehodili po prvi. Čudoviti oboki, zanimive freske in kipi so nas kar navdušili.

Predvsem pa smo tu ujeli nekaj miru, ki ga na prepolnih mestnih ulicah ni bilo najti. Ajdo, ki doma klavirja videti ne more, je cerkev tako navdušila, da bi najraje zaigrala kar na cerkvene orgle. Do katedrale – Duomo, ni bilo daleč. Na poti smo srečali Nemca, ki smo ju spoznali na postajališču.

Presneti Italijani, sta se pridušala. Vsako malenkost ti zaračunajo. Sem se kar strinjal, da že malo pretiravajo. V stolnici je odmevala tiha orgelska glasba, slike pa so govorile same zase. Še posebej smo se ustavili ob znamenitem Tizianovem vnebovzetju.

Postali smo pred cerkvijo, kjer so v obok nad vhod postavili nekakšne jaslice, nato pa korakali nazaj proti trgu Erbe. Tu se je gneča še bolj zgostila, krošnjarji so vneto prodajali svojo robo, mi pa smo šli le mimo. Nas raznorazni kič ni premamil.

Tudi pri Juliji je bila gneča še vedno velika, ravnokar se je nek turist obesil za slovito joško. Fuj in fej, gremo dalje. Tišino in mir smo našli v cerkvi San Fermo, kjer je na lesenem stropu naslikanih okoli 400 svetnikov. Presneto, še to nisem vedel, da jih je toliko.

Pogledali smo si tudi slike na stenah, potem pa kar hitro pobrali šila in kopita nazaj proti Areni. Prebivalci vasice ob Gardskem jezeru so na robu trga Bra kuhali polento z domačim olivnim oljem in ponujali vino. Pa je bila gneča prevelika, polenta pa še daleč od tega, da bo kuhana.

Zato smo jo mahnili kar naprej po via Roma. Pred reko Adige ali Nadiža po naše, smo se sprehodili skozi grad Castelvecchio in si reko in mesto ob njej ogledali iz znamenitega srednjeveškega mostu Scaligeri. Sprehajalna pot ob reki je bila žal zaradi adaptacije zaprta.

Zato smo morali kar ob cesti proti cerkvi San Zeno Maggiore. Je ena največjih mestnih znamenitosti in velja za najlepšo romansko cerkev v severni Italiji. In res je ne gre zamuditi. Vhod je na levi strani, ob samostanskem križnem hodniku.

Glavna cerkvena vrata so namreč zaprta, na notranji strani so razstavljena stara vrata z 48 bronastimi paneli. Scene iz biblije in življenja svetega Zena nas niso pustile ravnodušne. Pod glavnim oltarjem je kripta, nad njim pa čudovit strop.

Slike, krstilnici, kip sv. Zena, oko kar ne ve, kje bi se ustavilo. Ko se je ura že zelo približala zapiranju, smo se poslovili od notranjosti in postali na trgu pred cerkvijo. Punci sta se zvirali na levih, ki stražita cerkvena vrata, vse nas je navdušila tudi božična jelka sredi trga s stotinami majhnih lučk.

Ob mestnem obzidju, ki je bil dober kažipot, smo se vračali proti avtodomu, naredili večerjo, po njej pa še enkrat pozdravili nove znance iz Nemčije. Onadva sta imela dneva zadosti, mi pa smo se odpravili nazaj proti trgu Bra. Hoteli smo videti mesto osvetljeno z lučkami. In ni nam bilo žal.

Stavbe okoli trga so bile osvetljene tako, da se je barva stalno spreminjala, bela zvezda je še vedno padala na trg, drsališče je dajalo vsemu še dodaten čar. Zapeljala nas je ulica Mazzini, sprehajalna pot številnih meščanov, ki so v še odprtih trgovinah iskali darila. Spodnje perilo, krzno, dragulji, ure, torbice znanih imen.

Nad nami pa z lučkami ozaljšano nebo. Kar dolgo smo hodili do trga Erbe, čudovito okrašenega tako, da si imel občutek, da na trg pada modri dež. Zavili smo še na trg Signori, nato pa korakali nazaj. Najprej smo iskali ulice, ki so nam bile še neznane, potem pa le končali na ulici Mazzini.

Šli smo čez trg Bra in do McDonaldsa. Tega seveda nismo smeli spustiti, le kaj bi punci brez igračk iz Happy Meala. Ob vračanju proti avtodomu je bilo potrebne kar nekaj previdnosti, Italijani vozijo kot norci. Ajdo sem komaj ustavil, saj je en njihov kamikaza letel kot sneta sekira.

Otrok sredi prehoda za pešce mu je bil eno figo mar, malo je zavrl, pa spet pospešil. Nekaj je mahal, pa sem mu še jaz nazaj. Kreten. Malo naprej nismo vedeli ali dekle vleče pijanega fanta nekam v tri krasne ali on njo v avto. Uf, zvečer pa tu res dogaja. To ni bilo za nas, hitro smo jo mahnili nazaj do avtodoma. Spat.

GARDALAND – 27.12.2009 – Zjutraj vstajanje ni bilo pretirano zgodnje, pozajtrkovali smo, spraznil sem kaseto, plačal parkirišče, potem pa smo že šibali proti Gardalandu. V krožišču pred vrati Palio, je Maja hotela, da peljem za smerokazi, jaz pa sem bolj verjel navigaciji.

Seveda sem kmalu ugotovil, da izbira najkrajše poti med nastavitvami ni bila najboljša. Nekaj čudnih bližnjic me je malo streznilo. No, končno smo ujeli pravo smer in na parkirišču pred zabaviščnim parkom ugotavljali, da kakšne hude gneče ne bo (N45.4534115 E10.7162833, pet evrov, parkirišče, brez oskrbe, prenočiti ni možno).

Punci sta se slikali z junaki Ledene dobe, nato pa smo pohiteli na Mammuta, se z divjim vlakcem popeljali dvakrat. Kljub temu, da se je december že kar konkretno nagnil v drugo polovico, nas ni prav nič zeblo. Dan je bil lep, celo sonce se je malo kazalo.

Pri Ramzesu smo ugotovili, da smo že malo iz vaje. Enkrat je bilo treba iti na Magic Mountain, večkrat pa moja glava ni dopustila. Danes je bila nekam težka in nisem bil edini. Časovno potovanje, podvodne gusarske dogodivščine in čarovniška predstava Magic Winter v velikem gledališču nas niso tako ogrele, kot posedanje ob ognju na zimskem sončku.

Maja je odšla v avtodom pripravit nekaj malenkosti za kosilo, s puncama pa smo pri Ramzesu nastreljali rekordnih 11110 točk. Ko smo šli h karuselu, sta punci dobili še vsaka snežinko na lice. S konjičkov sta skočili naravnost Maji v naročje.

Ta nas je razveselila s hot-dogi. Ravno prav smo se okrepčali za predstavo na ledu. Drsalci, oblečeni v škrate, Božičke, snežne kraljice, so se vrteli, uganjali norčije in predvsem odlično drsali. Spet smo šli na vožnjo z gusarji, v kino, na spust z zračnico in nato še na Božično predstavo v veliko gledališče.

Za zaključek dneva smo šli še dvakrat na Mammuta, punce tudi na Ikarusa, potem pa je bila ura šest in dan se je zaključil. Prestavili smo se na parkirišče nad jezerom (N45.4535433 E10.7037367, brezplačno, brez oskrbe), si po večerji skupaj pogledali film Planet 51, nato pa je bil seveda že kar zadnji čas za spanje.

GARDALAND IN POT DOMOV – 28.12.2009 – Zjutraj, komaj sva z Majo dobro zlezla iz postelje, nas je presenetil plin. Ga je zmanjkalo.

Pri Trumi rdeča lučka, hladilnik pk,pk,pk,pk… Najprej sem se jezil, saj sem mislil, da so mi podtaknili mešanico in je ob nočni temperaturi pod lediščem butan »zmrznil«. Ko pa sem plinski bombi končno stehtal, je bilo jasno. Obe bombi prazni.

Zakaj se ni rdeča lučka na panelu prižgala, preden je začel Duo comfort jemati iz druge bombe, mi ni bilo jasno. Če smo prej še malo cincali, ali bi ob kaj kilavi vremenski napovedi ostali še v torek in naredili izlet ob jezeru, je bila odločitev brez plina toliko lažja.

Ob devetih smo se zapeljali do vhoda na parkirišče pred Gardalandom, pa so ga odprli šele kakšnih petnajst minut kasneje. Do takrat smo počakali ob krožišču in opazovali Italijane, ki so se v avtodomih pred vhodom počasi zbujali. Gneče danes res ni bilo, čakanja pred posameznimi atrakcijami praktično tudi ne.

Za uvod sta se šli punci spustit po drči z zračnicami, na Ramzesu smo se dobro odrezali, dvakrat smo si svet ogledovali od zgoraj navzdol na čarobni gori, se z gusarsko ladjico popeljali po Corsariju, si ogledali predstavo na ledu.

Punce so se v čarobni hiši smejale, ko je mamica poleg njih panično držala otroka, da ne bi padel na glavo, ne vedoč, da se vrti soba in ne ona. Ko smo bili že v otroškem delu, smo šli še na nekaj neadrenalinskih atrakcij, punce pa še na Ikarusa. Meni vrtenje še vedno ne sede.

Leteči krožnik nam je ponudil lep pogled na park in Gardsko jezero, na poti proti prodajalni kebaba je bil seveda prosti pad, na Ramzesu smo spet postavljali rekorde (12600), šli na čarobno goro in na Magic winter show. Ko se je znočilo, smo si pogledali sprevod snežakov, snežink, z lučkami okrašenih vozil.

Med tem, ko je Maja pripravljala vse za pot domov, sem šel s puncama še enkrat na Mammuta. Ura je bila dvajset minut čez šest, ko smo se izvili iz parkirišča in iskali najboljšo pot do avtoceste. Čakalo nas je nekaj ur sive ceste, čisto nič zanimivega se ni dogajalo.

Pri Benetkah je malo porosil dež, v Sežani pa se je kar krepko ulilo. Natočili smo gorivo in po tradiciji naredili krajši postanek na Lomu. Potem pa smo bili že doma. Malo žalostni, ker nam je en dan tako spolzel iz rok. Po drugi strani pa smo bili prepričani, da bo še vrsta priložnosti…

(4.4. do 6.4.2008)

GRAD MIRAMARE – 4.4.2008

Čisto nič še nismo bili odločeni glede vikenda, saj se je vremenska napoved za nedeljo nekaj kujala. Ko je Bojan poklical, da gredo, pa smo se tudi mi odločili. Hitro smo pripravili stvari in se odpeljali. Pa že pred Britofom obrnili, saj sem pozabil polnilec za dlančnik. Maja je hitro stekla ponj, potem pa smo drveli proti Ljubljani in naprej po avtocesti proti Primorski.

Ustavili smo se pred Postojno na bencinski črpalki, potem pa pri Senožečah presekali pot do Fernetičev. Takoj za mejo smo zavili malo narobe, saj se v spletu cest nismo znašli. Pa se nismo pretirano sekirali, saj je navigacija hitro našla obvoz do gradu Miramare, kjer naj bi se dobili s preostalim delom odprave. Sledili smo navodilom in zavili z avtoceste ter se po ozkih ulicah pripeljali visoko nad Trst. Sledil je spust po ravno tako ozki cesti navzdol.

Navigacija nas je stalno pošiljala desno, kjer pa je bilo le strmo pobočje. Ker padala nismo imeli, smo sledili glavni cesti. Končno smo se ji precej nezaupljivo pustili pri odcepu prepričati. Resda precej ozka in strma ulica nas je pripeljala na glavno cesto ob morju, ta pa kmalu do odcepa za grad. Pri parkiranju smo imeli srečo, saj je nekdo ravno odhajal (N45.7011413 E13.7219600). Pohiteli smo do gradu, ter se tam pozdravili s prijatelji.

Z Majo in puncama smo odšli v grad. Sprehodili smo se po sobanah s predmeti Maksimilijana Habsburškega ter njegove žene. Videli smo, kako se je gradil ta dvorec med leti 1856 in 1860, punci pa je precej pritegnila tudi interaktivna predstavitev na računalnikih. Kar hitro smo bili naokoli, pa vendar nam je za park že zmanjkovalo časa.

Tako muzej kot tudi park namreč ob sedmi uri zvečer zaprejo, na kar nas je prijazno opozoril starejši gospod, nič kaj prijazno pa je to dala vedeti tudi neke vrste sirena nad vhodom v grad. Pogled na morje ter hiter sprehod skozi spodnji del parka nam je dal le okus za naslednji obisk. Z Bojanom smo se spet dobili pri avtodomih, poskakali v vozila in se odpeljali proti Benetkam.

Vožnja po avtocesti je bila precej dolgočasna, ko smo zavili iz nje, pa smo s pomočjo navigacije bolj ali manj zanesljivo peljali proti Punti Sabbioni. V naselju smo peljali naprej proti svetilniku in na koncu asfaltne poti, ob v zgodnji pomladi še zaprtem gostišču, parkirali. Družbo so nam delali ribiči, ki so lovili ribe. Z Majo ter Bojanom smo šli do svetilnika sprehodit Gajo.

Tudi na peščenem parkirišču, ki je dejansko širši del makadamske ceste, je bilo parkiranih nekaj avtodomov. Zavili smo okoli svetilnika ter se mimo nekaj ribičev, ki so preizkušali srečo, napotili nazaj. Izginili smo vsak v svoj avtodom ter zaspali. Noč je bila z izjemo nogometne tekme lokalnih ribičev na cesti pred nami, mirna.

BENETKE – 5.4.2008

Zjutraj smo imeli prava romanja do svetilnika.

Najprej smo šli z Bojanom, njegovo mamo in seveda Gajo, ob povratku srečali mojo mamo, na koncu pa je tja hotela še Ajda. Nisva se preveč obirala, saj jutro ni bilo več zgodnje. Čudila sva se hecnim »kornfleksom«, iz betona vlitim kvadrom za valobran, zavila okoli svetilnika in že šibala nazaj.

Prestavili smo se bliže mestu, od koder plujejo ladjice proti Benetkam ter Buranu in našli odlično mesto ob morju (N45.4504458 E12.4294767). Prostora je bilo dovolj, osamljeni nismo bili, tako da smo upali, da ne bo kdo šaril okoli avtodomov. Gaji smo zabičali, naj pazi na našo »hiško«, si oprtali nahrbtnike, potem pa že marširali proti pristanišču.

Kupili smo karto, ki velja 36 ur, izvedeli, da je ista cena tudi za otroke starejše kot štiri leta, potem pa odhiteli na ladjico. Ujeli smo jo za mišji repek. Po postanku na Lidu, smo po dobre pol ure plovbe pristali v bližini Markovega trga. Po izkrcanju smo si vzeli minuto, da zajamemo sapo, potem pa smo se že pomešali med turiste.

Na eni strani smo bentili čez množice japoncev, po drugi pa vedeli, da smo jim dejansko čisto podobni. Fotoaparat je škljocal, med tem, ko sem puncama razlagal o mostu vzdihljajev. Plavo nebo je dajalo lep kontrast belim čipkam doževe palače.

Čudovit dan. Na vhodu v baziliko sv. Marka ni bilo pretirane gneče, roke, ki so se z vseh koncev stegovale in za ponujene dodatne oglede zahtevale evre, so nas uspele zagrabiti le na poti do Pal d’oro. Gre za zlati oltar, eden od rezultatov beneškega ropanja po tujih deželah.

Dragocena emajlirana dela, ki so njegov del, so prinesli iz samostanov v Konstantinoplu. Jim je pa kasneje Napoleon vrnil milo za drago in jim ukradel precejšen del od prvotnih dragih kamnov, ki so krasila oltar. Seveda ni bilo možno spregledati tudi zlatih mozaikov na stropu bazilike.

Da bi jih predolgo občudovali nas pa ni imelo, množica nas je počasi nosila proti izhodu. Počakali smo še Bojana, ki je med našim ogledom opravljal vlogo varnostnika nahrbtnikov, katere v cerkev ni dovoljeno nesti, odgnali vsiljivo beračico, potem pa že zakorakali preko trga.

Na drugi strani smo začeli loviti tablice z oznakami proti mostu Accademia. Iz mini picerij je dišalo, prodajalcev raznoraznega kiča je bilo povsod zadosti. Nekateri temu sicer rečejo spominki, jah, meni se je zdelo drugače. Povrh so vmes z ogromnimi modrimi vrečami poskakovali še črnci, ki bo jim Benetke meka za dodatno obiranje enormne množice turistov.

Tudi njihova ponudba je bila bogata, od vrtnic, torbic do očal samih znanih blagovnih znamk – NaGuzzi, Drior, Dolce iz kafana. Vse po sistemu – Halo Bing, kako brat… Pokukali smo v cerkev Santa Maria d. Giglio, potem pa šibali naprej čez most Accademia po ozkih in zavitih ulicah mimo muzeja Collezione Guggenheim proti cerkvi Santa Maria d. Salute.

Na vhodu ima zanimiv napis, da ti prav nihče za vstop v cerkev ne sme zaračunati. Tega se benečani sicer držijo praviloma tudi v drugih svojih cerkvah, ki so bolj kot verski prostori danes prava razstavišča beneške umetnosti in tako bolj ali manj oblegane s strani turistov. Le v kakšno zakristijo ali stolp se sme le ob potegu denarnice iz žepa.

Sprehodili smo se po cerkvi in občudovali slike Tiziana ter drugih umetnikov, potem pa skočili na ladjico in se odpeljali na vožnjo po kanalu Grande. Izstopili smo pred mostom Rialto, se zbasali nanj in za trenutek postali na najvišji točki loka. Kanal Grande je ležal pod našimi nogami, sem in tja so se vozile gondole, po njem pa šibali vaporetti.

Samo še kakšen gondoljer, ki bi prepeval O sole mio se nam je manjkal. Zaokrožili smo do postajališča vaporetta pred tržnico in se odpeljali ob beneških palačah do Rimskega trga, kjer so nam, potem ko smo na ladjici ostali sami, dopovedali, da je to končna postaja. Nismo se pretirano vznemirjali, zamenjali smo vaporetto in odpluli v drugo stran.

Prijetno vožnjo po celem kanalu Grande smo zaključili pred Markovim trgom. Prerinili smo se mimo turistov, ki so se hoteli slikati pred mostom zdihljajev in se vkrcali na ladjico, ki nas je po obveznem postanku na Lidu odložila na Punti Sabbioni. Avtodoma sta nas počakala cela, Gaja pa nas je bila sploh vesela.

Med pripravo kosila sem odšel do bližnje trgovine, ki je odprta ob sobotah do osmih zvečer in tudi ob nedeljah. Kupil sem sladoled, katerega sta punci polizali po kosilu. Časa za počitek ni bilo veliko, ladja na Burano namreč vozi le vsako polno uro. Tako je na pomol prišibal Bojan kar s skocelico kave, ki jo je potem v miru popil med vožnjo.

Že prvi pogled na hišice Burana nas je presenetil. Pisane barve so med sprehodom po mestnih ulicah še bolj prišle do izraza. Čudovito. Vsaka hiša se je kopala v drugi barvi ali vsaj njenem odtenku, veliko jih je bilo prepleskanih v nove in skoraj kričeče žive barve.

Modra, rumena, zelena, vijolična, oranžna so se izmenjevale tudi v ulicah, ki so bile tako ozke, da bi se dva v njej komaj srečala. Cerkev ima zvonik, ki se je tako nagnil, da obstaja nevarnost, da se podre. To je možno opaziti kljub gradbenemu odru, ki ga žal obdaja.

Ulice so nas tako začarale, da smo se kar malo izgubili. Do odhoda ladjice proti Muranu ni bilo več veliko časa, zato nam je v pravo smer pomagala kar navigacija. Še zadnjič smo se ozrli po trgovinicah, se namrdnili nad številnimi čipkami, ki jih na otoku izdelujejo že od 16. stoletja, danes pa prodajajo večinoma le bolj ali manj cenene vzhodnjaške »ponaredke«.

Pomahali smo trgovcu, ki je ceno ob našem interesu hitro dvignil. Evri so varno ostali v žepu. Huh. Spet smo se pozibavali na ladjici. Še dobro, da v laguni kakšnih velikih valov po navadi ni. Na Muranu smo žal ugotovili, da so steklarske delavnice že bolj ali manj zaprte, pa tudi trgovine so v glavnem že zapirale vrata.

Zato smo se le sprehodili ob kanalu Rio del Vetral, ki povezuje kanal Grande (ja, tudi Murano ima svojega) in pristanišče Colonna. Tam smo se vkrcali na ladjico in se mimo beneškega pokopališča peljali proti trgu sv. Marka. Ladjica na pokopališču ni ustavila, dan kasneje smo ugotovili, da zato, ker je od 18. ure pokopališče zaprto.

Med plovbo je mimo nas dvakrat švignil rešilec – gliser z reševalci. V centru Benetk pač ni avtomobilov, ves promet se odvija po vodi. Ko smo pristali, je bilo do trga sv. Marka le še nekaj korakov. Sonce je že zašlo, temnilo se je. Na trgu smo počakali, da sta kipa na Torre dell’ Orologio odbila osem.

Kmalu zatem so se prižgale lučke, mi pa smo utrujeni, a zadovoljni, že merili zadnje metre do pristanišča. Ladjica nas je odpeljala do Punte Sabbioni, kjer smo se z Bojanom skušali pogreti s kozarčkom domačega jegra, odpeljali Gajo na krajši sprehod, potem pa že prenehali motiti nočni mir.

PO BENETKAH IN OKOLICI – 6.4.2008

Zjutraj smo žal izvedeli za odločitev Bojana oziroma predvsem njegovih staršev, da imajo Benetk zadosti in da se bodo s krajšimi postanki počasi odpravili kar proti domu. Tako nam ni preostalo drugega, kot da se od njih poslovimo, pomahamo še Gaji, ter se zapodimo proti pristanišču.

Odpeljali smo se z ladjico do postaje St. Zaharija v bližini Markovega trga, tam presedli na ladjico številka 2 in izstopili pred baziliko San Giorgio Maggiore. Iz ploščadi pred njo se nam je odpiral lep pogled na Markov trg, ki je ležal na drugi strani kanala. V cerkvi smo občudovali glavni oltar Gerolamo Campagna ter leseni kor za njim.

V cerkvi je vrsta lepih slik Jacopa ter Domenica Tintoretta. Na cerkveni zvonik se nismo odpravili, raje smo skočili na ladjico, ki je ravno pripeljala mimo ter se odpeljali eno postajo dalje, na otok Giudecca. Tam smo se ob obali sprehodili do cerkve Il Redentore, pokukali vanjo in ugotovili, da je ravno maša. Zato smo se vrnili do kanala, skočili na ladjico in se odpeljali čez kanal.

Izstopili smo pred cerkvijo La Calcina, kjer je bila ravno tako maša. Tako nam je pogled mimo precej kičasto okrašene Marije ob vhodu le na hitro zaplaval po cerkvi, potem pa smo že šibali čez Dorsoduro do kanala Grande. Pri mostu Accademia smo skočili na ladjico in se odpeljali do postaje S. Toma.

Kratek spehod po ozkih ulicah in čez Campo San Toma in že se je pred nami v nebo pelo zidovje frančiškanske cerkve I Frari. Tukaj so maše potekale čez celo dopoldne in dva cerkvena uslužbenca sta pred vrati uspešno odganjala vse turiste. Cerkev je pač za »širšo« javnost odprta od enih naprej ali med samimi mašami.

Ni nam preostalo drugega, kot da ob firbcanju, kako se čisti gondola, nekako zapolnimo pol ure do premora med mašama. Ko so se verniki končno usuli iz cerkve, smo jo takoj zasuli turisti. Časa do naslednje maše ni bilo veliko, zato smo se hitro sprehodili po cerkvi, občudovali mojstrovine Tiziana ter drugih pomembnih beneških umetnikov, predvsem seveda Assunto oziroma Marijino vnebovzetje nad glavnim oltarjem.

Ko so turiste pričeli izganjati, smo odšli tudi mi. Počasi proti kanalu Grande, na ladjico in z njo nekaj postaj naprej. Spet smo utonili v ozkih ulicah Benetk. Res Benetk? Znašli smo se namreč v getu (Ghetto), predelu, kamor so Benečani že pred stoletji izgnali Jude.

Vhodna vrata v ta mestni predel so vsak večer skrbno zaklenili, tiste, ki so čez dan odhajali v svoje trgovine po mestu pa se je dalo prepoznati po posebnih kapah in znakih. Da Židje znajo z denarjem, se vidi tukaj, saj muzej ni ravno poceni, pa tudi interesenti si eno izmed sinagog lahko ogledajo le vodeno. To pa se seveda plača. Mi smo se le sprehodili med visokimi stavbami, že pravimi nebotičniki, opazovali Jude v značilnih čepicah, potem pa že lovili vaporetto proti Muranu.

Še pred otokom steklarjev smo izstopili na otočku San Michele. Tu je mestno pokopališče. Cerkev svetega Mihaela je bila zaradi renovacije zaprta. Pa nam ni bilo žal. Smo imeli cerkva za en dan že dovolj.

Raje smo se sprehodili med velikimi marmornatimi satovji, v katere porinejo krste. Prostora na beneških otokih pač ni veliko in potrebno se je bilo znajti. Vaporetto nas je odplaknil eno postajo dalje, na otok Murano. Tam nas je že pri pristanišču uslužbenec ene izmed steklarn vabil v delavnico. Res smo si šli pogledat to čudo.

Steklopihač je iz razžarjene peči na palici potegnil stekleno bunko, jo kar hitro oblikoval v stekleničko in ponosno postavil pred nas. Še preden smo zapustili delavnico, je steklenička spet pristala v peči. Samo šou torej. Tudi prav. Skoraj vsi smo jo potem mimo dolgega obraza prodajalca v trgovini poleg delavnice ubrali nazaj na obalo. Jah, slaba predstava, slaba prodaja.

Ob Rio de Vetrai smo se skušali izogibati neštetim trgovinicah. V vsaki izložbi je bilo namreč veliko steklenih predmetov, ki so naši punci privlačili. Brez prask na denarnici smo se srečno prebili do stolnice S. Pietro Martire, se skoznjo le sprehodili s pogledom na lestence, delo domačih steklarjev.

Na drugi strani mostička je bila umetniška skulptura iz modrega stekla. Hm, rdeči cvet blizu pristanišča Faro nam je bil bolj všeč. Torej gremo nazaj mimo njega. Tik pred pristaniščem smo klonili, stekleni konjiček in orka sta mehko zavita previdno pristala v naših nahrbtnikih. Ker smo vedeli, da ladjica iz Burana do Punte Sabbioni vozi le enkrat na uro, smo se raje odpeljali do trga sv. Marka. Z direktno linijo.

Sploh se splača preveriti, koliko časa kakšna ladjica vozi do želenega cilja. Če se ustavi za vsakim vogalom, lahko traja vožnja tudi enkrat dlje. Pred trgom sv. Marka smo ladjici do »domačega« pristanišča lahko samo pomahali.

Pol ure do naslednje je bilo dovolj, da sva se z Ajdo sprehodila še enkrat do Trga sv. Marka in se pred mostom vzdihljajev ter velikim spomenikom na Rivi slikala. Še zadnjič smo skočili na ladjico ter se odpeljali mimo Lida do Punte Sabbioni.

Avtodom nas je pričakal cel, še Gaja je prav zaspano pomahala z repom v pozdrav. Po kosilu smo se počasi odpeljali. Do avtoceste smo malo sledili navigaciji, malo tablam za obvoz in malo svojemu nosu. Prišli smo seveda prav, potem pa ob vožnji proti domu le še zbirali ideje za vse možne izlete prihodnjih vikendov.

(26.4. do 2.5.2007)

ODHOD V ITALIJO – 26.4.2007 – Potem ko so se načrti menjali iz dneva v dan, je bil vsaj osnovni cilj en dan pred odhodom postavljen. Podrobnosti smo sklenili dodelati ob sami poti. Zakaj bi se človek ubadal z natančnim načrtom, ki se ga tako ali tako potem nikoli ne drži. Čeprav smo imeli kaj hitro popoldne vse pripravljeno in spakirano, se je odhod precej zavlekel.

Čakali smo namreč mojo bistveno bolj rdečelaso polovico, ki je po službeni dolžnosti na občinski proslavi prepevala pionirske pesmice v čast prihajajočim praznikom. Seveda je bila tik pred odhodom spet panika, čekiranje vseh dokumentov in ostalih potrebnih in nepotrebnih zadev, brez katerih v eksotični Italiji sigurno ne preživiš. Po nekaj kilometrih vožnje smo pogruntali, da bi bilo dobro zapreti boks, da nam vse naložene dobrote kam ne uidejo.

Za vsak slučaj smo se še enkrat prešteli in ugotovili, da za čuda doma nismo pozabili nikogar. Potem pa zopet na cesto in gas do Postojne. Prepustili smo se Bojanovi oceni, da bo na parkirišču ob Postojnski jami precej manj hrupa mimo vozečih, kot ob avtocesti. Seveda je imel prav. Še več, avtomobilov skoraj nismo slišali. So jih preglasili venčki lepih domačih pesmi, ki so jih, kot sem zaznaval v morastih sanjah, pospremili tudi neke vrste instrumenti. Kaj pa se more, če se je gala sprejem nadaljeval z nebrzdano zabavo na parkirišču.

Ob treh je neživljenjsko rjutje prekinilo prepevanje. Zjutraj smo zaman iskali sledi jamske zveri, ki si je neprespana privoščila vsaj harmoniko in pregnala rahlo okajen zborček.

LEVANTO – 27.4.2007 – Zjutraj smo kar hitro pozajtrkovali. Gorenjska žilica in prirojena nezaupljivost do Notranjcev nam nista dali miru. Parkirnino začnejo pobirati ob osmi uri, ena ura je zastonj. Toda kaj, če nam bo v tisto gratis uro vštel tudi naše drnjohanje na parkingu? Nismo se hoteli prepričati, raje smo kakšne pol ure prej pobrali šila in kopita.

Stara cesta je bila kar dobra izbira, le na vrhu enega klančka so se delavci bližnjega cestnega podjetja učili flikati luknje. Vsi pretreseni smo ugotovili, da se niso ravno najbolje naučili. Čez mejo smo bili tako, kot da bi veljal že schengenski režim. Skoraj neopazno. Ravno tako kot je mimo nas neopazno zdrsnilo nekaj naslednjih ur. Vožnja po avtocesti pač ni bil vrhunec našega popotovanja.

Smo pa vsaj nekje do Benetk razmišljali, če se ni morebiti spremenila geopolitična situacija in se je Slovenija neverjetno povečala. Na cesti je bilo namreč daleč največ vozil s slovenskimi tablicami. Pravo preseljevanje narodov. Otrokom je bilo dolgčas, zato so se odločili, da radijsko postajo izkoristijo za igranje raznih iger. Najprej tri v vrsto, nato ladjice potapljat. Bojan, ki je vozil spredaj, je tako padel v igro, da je med ugotavljanjem ali je enotonska ladja potopljena ali ne, pred La Spezio namesto proti Genovi zavil proti Livornu.

Seveda smo ga na črpalki počakali, potem je vodstvo prevzel Mio. Oziroma bolje rečeno Mia ali Micka po domače, saj je iz dlančnika odzvanjal ženski glas. Kar lepo nas je vodil proti Levantu. Vse, dokler nismo bili sredi klanca, na levi vasica, ulice, že tako ozke kot vrag pa še vse zaparkirane. Ukaz je bil nedvoumen, zavijte levo. Ker pa ženske ne upoštevam vedno najbolj, sem kar peljal naprej.

Micka se ni pretirano razburjala, zato pa je bil šok kamere na sopilotskem sedežu toliko večji. Kar je bilo seveda slišati. Jaz pa kot pravi trdobučnež naprej. Kamero sem tolažil, da je do odcepa še dobrih 40 metrov. Ko so se ti iztekli, smo bili seveda sredi klanca, kakršnekoli možnosti za zavijanje pa ne.

Med tem, ko sem se grizel s tem, kje bom obrnil, smo se pripeljali v Levanto, dvakrat malo zavili in že pristali na počivališču ob Agipovi pumpi, le nekaj deset metrov od železniške postaje. Prostora je bilo ravno še za naša avtodoma, na parkirišču ob železniški postaji pa je Bojan našel še dvoje mest.

Da je to zelo raztegljiva številka, se je pokazalo že čez dva dni, ko je bilo na, pri in ob parkirišču še več kot dvajset novih avtodomov. Nekateri so parkirali tako uspešno, da je potem za njih bolj ustrezen parking iskala celo policija. Ko sem sedaj sredi hriba uzrl vasico, v katero bi moral pred nekaj minutami zaviti, mi ni bilo jasno ali imam nastavitve v programu za navigacijo za traktor ali morebiti celo helikopter.

Od nekje je pricurljala skrivna informacija, da na obali plavajo. V trenutku smo bili v kopalkah in zapodili smo se proti plaži. Morje je bilo toplo, če ima res 20 stopinj, pa nismo merili. Nazaj grede smo še malo zaokrožili po mestu, določili okvirni plan za naslednje dni, potem pa že motili sosede z glasnim smrčanjem.

OD MONTEROSSE DO CORNIGLIE – 28.4.2007 – Zjutraj smo jo kar zgodaj oddrobencljali do železniške. Hoteli smo uiti jutranji gneči. Kupili smo dvodnevne Cinqueterre kartice. Presodili smo, da bo dva dni dovolj in prav smo imeli. Ko je bilo le še vprašanje sekund, kdaj bo pripeljal vlak, se je Bojan spomnil, da bi bilo karte potrebno žigosati.

Potolažil sem ga, da se to nedvomno da storiti tudi na vlaku. Kot ponavadi seveda nisem imel prav. Nam je pa sopotnica razložila, da občasno pride kontrolor. Če nisi dovolj prepričljiv, vsakemu računa pet evrov. To bi se nam zdel prehud poseg v našo (vsaj delno) gorenjsko denarnico, zato smo izstopili na prvi postaji in se tolažili, da je konec koncev vseeno s katere strani kreneš. Pot je bila tako določena že prej – št. 2, torej nad morjem od vasice do vasice.

V Monterossi smo zagledali parkirišče za avtodome, čisto na obali. Krenili pa seveda v drugo smer. Ob tem pa kmalu ugotovili, da karkoli že počnemo v življenju, sanjski poklic to ni. Ker kaj je lahko še lepšega, kot s kubanko v ustih in grablicah v rokah, zjutraj pograbiti tisti fi 8 okoli ležalnikov. Smo ga kar videli, kako tudi čez dan rad pride pograbit. Sploh okoli ležalnika s kakšnimi mini-bikiniji in njihovo zagorelo vsebino.

Ker hočemo biti vedno nekaj posebnega, se nismo pridružili množici, ki se je rinila skozi tunel, temveč smo šli do gradu in na drugi strani v center mesta. Vmes smo naleteli na čudnega patra, ki je sprehajal svojega psa. Z našo psičko Gajo sta se kar dobro ujela in prav zabavno je bilo gledati nenavadni ples Maje, patra ter dveh razigranih psov na vrvici. Pravi plešoči derviši, le v trans ni nihče padel.

V Monterossi seveda nismo smeli izpustiti ogleda cerkve ter obiska informacijske točke, kjer so nam pojasnili, da je virtualni akvarij do nadaljnjega zaprt. Še malo smo se obirali, potem pa odlašanja ni smelo biti več. Zakorakali smo na stezo proti Vernazzi. Takoj za kontrolno točko nas je čakal prvi vzpon med zelenjem in limonovci.

Stopnišče, kot bi se vzpenjal v nebesa. Predvsem tako visoko, smo zadihani ugotavljali. Ob prehitevanju dobro opremljenih nemških turistov, me je vsaj za eno izmed njih pošteno zaskrbelo. Bila je rdeča kot rak in vsaj mislili smo, da verjetno na robu infarkta. Pa izgleda, da ji je zakuhalo le ob ogrevanju, saj smo jo potem še večkrat srečali.

Edina drevesa limon ob poti so bila dober meter od roba brez sadežev. Ko smo prilezli do razgledišča in nam je domačin hotel prodajati limone po pol evra komad, pa nam je bilo že bolj jasno, zakaj se nekateri raje stegnejo čez rob. Rabutanje kot nacionalni šport. Le še spuščali smo se, naporov skoraj ni bilo več.

Ozek prehod nas je spustil na osrednji trg Vernazze. Tam smo našli pitno vodo, posedli med domačine v senco in se globoko oddahnili. Malo smo zavidali tistim, ki so ravnokar prilezli iz vode. Pa ne toliko, da bi jim sledili.

Raje smo pogledali še malo naokoli po vasici, potem pa je večina mladine smelo odkorakala na vlak, v drugi del poti smo se zagrizli le moški del, babica ter obe Ajdi. Spet stopnice. Le da je sonce še bolj pripekalo.

Med kaktusi in sredozemskim rastlinjem smo plavali visoko nad morjem. Se ve v čem… Ko smo se že spuščali proti Cornigliji, smo jo končno zagledali. Tablo za sanjsko plažo. Nam Gorenjcem je še posebej zaigralo srce, ker je pisalo, da je zastonj.

A seveda je kot vsaka lepa stvar imela lepotno napako. Dvajset minut spusta in verjetno potem še enkrat toliko zadihanega vzpona. Spogledali smo se in obup v očeh je povedal vse. Smo trmasti, toliko pa spet ne. Ko smo se spustili v Corniglio nas je zanimal samo sladoled. In smo ga našli, ter seveda preplačali. Pa kaj bi to, glavno, da nas je ohladil na vsaj približno normalno temperaturo.

Ko smo se spustili na glavni trg in ravno razmišljali če se bomo s preostankom družin še kdaj videli, so ženske na čelu z Gajo prikorakale do nas. Skupaj smo sprejeli to, kar so otroci že zdavnaj dorekli. Da bo za en dan kljub zgodnji uri in lahkemu nadaljevanju dovolj. Saj konec koncev nam je vsem krulilo v želodcih, čas je bil za siesto.

Še prej pa so nas čakale neskončne stopnice do železniške postaje – na srečo navzdol. Ženske so se pridušale, da so po njih do vasice prehodile več kot pa mi na celem odseku med Vernazzo in Corniglio. Zbiti od vročine, smo bili raje tiho. Ali pa je samo pamet prevladala in jezike zavezala. Saj je nekdo konec koncev moral pripraviti kosilo.

Da bi popoldan še kaj pretirano hodili nam ni niti slučajno prišlo na misel. Odvlekli smo se do železniške postaje in se odpeljali do Monterossa. Stisnili smo se v senco in se zgražali nad popolnoma nabito plažo. Potem pa smo se vzvišeno sprehodili med bolj ali manj zagoretimi telesi in prav nič vzvišeno vriskali od presenečenja, saj se nam je voda zdela občutno hladnejša kot dan prej.

Količina vriskov je bila premo sorazmerna hitrosti prehoda v moker objem. Vsi pa smo složno ugotavljali, da se telo po nekaj minutah v vodi vsega hudega navadi. Z Bojanom sva bila edina, ki hoje nisva imela zadosti. Sprehodila sva se do čeri in nad plažo do kipa sv. Frančiška s psom.

Po povratku z vlakom do Levanta smo komaj še spravili vase malo večerje, potem pa popadali v posteljo. Še ponoči nas je preganjalo, da bo naslednje jutro potrebno spet zgodaj vstati.

OD CORNIGLIE DO RIOMAGGIOREJA, LA SPEZIA – 29.4.2007 – Ko smo izstopili na železniški postaji v Cornigliji smo bili zadovoljni, da nam ni treba premagovati številnih stopnic do vasice. Pot je šla tokrat v drugo smer.

Za začetek so ostanki nekakšnih počitniških barak kvarili vtis. Ob zaprti kontrolni hiški smo se čudili, saj smo bili ravno tako zgodnji kot dan prej. Čez nekaj metrov nam je postalo jasno, zakaj za to pot ni nobene kontrole kart. Uradno je namreč zaprta, čeprav so bila železna vrata z opozorili o zapori na obeh straneh odprta. Ker pač trmasto nismo hoteli razumeti nečesa, kar ni zapisano v slovenščini, smo se malo skeptično podali na pot.

Pogum nam je že kmalu upadel, ko je bilo potrebno čez viseči most. Raje smo šli po dva in po dva. Tako smo si povečali možnost, da bi o našem izjemnem pustolovskem pogumu in žalostnem koncu pripovedovali zanamci. Pa je prenesel silne obremenitve in tako smo v polnem številu nadaljevali pot. Ta je ena bolj zanimivih. Teče bolj ali manj po ravnem, po polici med nebom in morjem.

Ustavili smo se na razgledišču, ki ga Italijani ponosno imenujejo piknik prostor. Od tu smo imeli pogled na celotno, danes že prehojeno, pot. Prevalili smo se na drugo stran hrbta, ki je padal proti morju in že smo bili v Manaroli. Sredi vasi so imeli neke vrste dobrodelni sejem. Prodajali so ogromne limone, pa navadne limone, pa limonine napitke, limonina peciva.

Malo smo postali na glavnem trgu, ker pa ni bilo nobene prave zabave, smo odšli naprej. Na drugi strani vasice se je začel zadnji del naše poti. Via dell’Amore naj bi bila romantična sprehajalna pot, dolga le za dobrih dvajset minut. Morebiti so včasih dali zaljubljenemu fantu toliko časa, da je očaral mladenko. Če mu ni uspelo, je ostal osamljen in zagrenjen do konca svojih dni.

Mi smo bili na tej poti nedvomno zagrenjeni, pa niti malo osamljeni. Trume turistov privlečejo raznorazne agencije ravno na ta odsek in jih kot živino napodijo, da se drenjajo v eno ali drugo smer. Na srečo smo na pot vstopili pri Manaroli dokaj normalno. Kajti na drugi strani, pri za nas izstopni kontroli, smo se komaj prerinili čez množico čakajočih.

Tudi samo mesto je bilo polno, še na avtobusek, ki vozi do trdnjave na vrhu mesta, smo se komaj zbasali. Šoferka je vozila po strmem bregu tako odlično, da je Maja na koncu žalostno pripomnila, da bi njej celo jaz dal kemper za vozit. Jah, kaj naj rečem. Prav je imela.

Sprehodili smo se okoli trdnjave, se smejali čudnemu pokopaliču na drugem bregu in se nato mimo cerkve po glavni ulici med pisanimi hišami in množico turistov spuščali proti morju. Vmes je bil obvezen postanek za sladoled, potem pa naprej po bregu navzdol. Zavili smo še v mandrač in nato po ozkih uličicah, malo gor in malo dol, iskali pot nazaj proti železniški postaji.

Ta je bila že bolj ali manj v pravem pravcatem prometnem infarktu. Turisti so se drenjali proti začetku ljubezenske poti, proti mestu, v podhodu, na peronu. Presneto veseli smo bili, ko smo se končno zdrenjali v prepolen vlak in se odpeljali nazaj proti Levantu. Po kosilu smo se še težje kot dan prej spravili na pot.

Vseeno se nam je nekako uspelo premakniti do železniške postaje. Vlak je bil skoraj prazen. Ko smo mi vstopili vanj. Bližje kot smo bili mestu La Spezia, bolj je bil poln. Ko je prišel v vagon starejši gospod, je Neža, kot veleva bonton, vstala. Ker se ni takoj vsedel, mu je Marjana odločno rekla »sit«. Seveda smo se potem do La Spezie režali kot pečeni mački. Če je bila namreč do tujca tako odrezava, kako jo odnese šele Bojan. Takoj mi je bilo jasno, zakaj pri njih vedno on pomiva posodo.

Na postaji v La Speziji smo najprej odšli do turističnih informacij. Prva uslužbenka me niti povohala ni, druga pa se me je končno usmilila. Ko sem jo vprašal, kje je kaj zanimivega, je pričela kazati kraje v okolici. Ko sem bolj natančno določil, da me zanima prav La Spezia, pa je smelo ugotovila, da v tem mestu pa že ni nič zanimivega.

Ko sem izbuljil oči, me je dokončno dotolkla z izjavo, da je ona tukaj doma in da seveda ve, da je La Spezia čisto nezanimivo mesto. Poln občudovanja do takšne samozavesti italijanskih turističnih delavcev sem izvedeno prenesel sopotnikom. Vseeno se nismo dali in smo zaokrožili po mestu. Tako smo »našli« trdnjavo, dve zanimivi cerkvi in en vodnjak.

Pa še kaj bi se verjetno našlo, če bi iskali. Pa nismo, tako kot se nam ni dalo ugotavljati, zakaj se je turistični delavki tako zamerilo domače mesto. Raje smo zlezli nazaj na vlak in se odpeljali v Monterosso namočit rite in še kaj. Ob skupni ugotovitvi, da je morje vsak dan bolj mrzlo in da se bomo, če bo šlo tako naprej, lahko prišli poleti drsat, smo še zadnjič zlezli na vlak in se vrnili v Levanto.

Ko se je stemnilo smo zmogli ravno še toliko moči, da smo odšli do najbližjega kafiča, kjer so imeli sladoled. Ajda je ob tem s pravo pravniško logiko ugotovila, da sva šla stavit, da bomo šli na sladoled že v La Speziji. Ker nismo šli, mi je žep trgal en kovanec za evro manj. Večer je minil v neskončnih diskusijah, razmišljanjih in kombiniranjih, kako bi nekako prebili nekaj naslednjih dni, da še ne bi bilo potrebno domov.

Ideja forumaša Miloša, ki smo ga srečali na sosednjem parkirišču, o izletu v Genovo nas ni preveč pritegnila, za Gardaland so navijali predvsem otroci…šele zjutraj smo tako določili točen kurs – jezero Iseo in nato čez Dolomite nazaj proti domu. In za čuda smo se ga precej natančno tudi držali.

ISEO, PASSO TONALE – 30.4.2007 – Potem ko sva šoferja na hitro pozajtrkovala, smo konjičke v naših mašinah nagnali v breg. Levanto je ostajal globoko pod nami.

Komaj pa smo dobro zavili na avtocesto, nas je v prvem tunelu presenetil pesek po tleh, malo naprej pa je na voznem pasu stal prečno postavljen avto. Opazil sem ga v zadnjem trenutku, zavrl in se stisnil na prehitevalni pas. Po povratku sem v časopisu bral, da so tuneli v Italiji med varnostno najslabše opremljenimi v Evropi. Spet smo s kratkimi postanki tolkli avtocesto, tokrat proti severu. Mimo Parme in Brescie smo iskali smer za jezero Iseo.

Najprej smo zavili v mestece Iseo, našli kamp Sassabanek, vendar ob ugotovitvi, da imajo zaprte bazene, odpeljali. Dobro, morebiti je nekaj pripomogla tudi gorenjska kri, ki nam je prišepnila, da bo ladjica do otočka Monteisola cenejša, če gremo malo bližje. Ob iskanju ceste, ki teče ob jezeru, smo se malo izgubili, oziroma, če rečem lepše, zaokrožili smo po Iseu. V Sulzanu smo najprej zgrešili parkirišče, obrnili in nato skušali najti prosto mesto.

Komaj sem avtodom stisnil med dva osebna avtomobila, že je prišel komunalni redar. Prijazno je pojasnil, da so višje parkirišča za avtodome in da nas bo do tja pospremil. Tako smo imeli uradno spremstvo, saj je v svojem trokolesnem tovornjačku vozil pred nami. Na prvem – dejansko počivališču za avtodome – je lastnica takoj začela razlagati v lepi nemščini »laider ist alles voll«.

Ni nam preostalo drugega kot da sredi brega obrnemo in se odpeljemo za našim vodičem. Tudi na drugem parkirišču ni bilo sreče, zato nam je dovolil avtodoma pustiti tam, kjer je sicer parkiranje časovno omejeno na eno uro. Na list papirja pa nam je napisal »The parking is completed, no possible in other side. Thank you!«. S tem »uradnim« potrdilom za vetrobranskim steklom smo bili pomirjeni in napotili smo se proti pristanišču.

Nekaj kapljic, ki so padle izpod vedno bolj oblačnega neba, nam ni vzelo poguma. Kupili smo karte, pri čemer se nam je tako mudilo, da nismo prebrali pogojev prevoza. Zato smo kupili tudi eno karto za otroka preveč, pa tudi sicer nam računica ni šla povsem skupaj. A kaj bi to, ladjica je bila na tem, da odpluje. Pa se je takoj zapletlo.

Čeprav je bilo na risbi pri blagajni narisano, da gre na otok pes lahko samo, če je na vrvici, ga na ladjo ob veljavno kupljeni karti niso hoteli spustiti brez nagobčnika. Lahko bi ga sicer kupili na blagajni, a ker smo (mislim, da sem že omenil) Gorenjci, je Maja morala vzeti z Gajo pot pod noge in teči v avtodom še po ta pripomoček. Prišla je z naslednjo vožnjo, ladjica na srečo vozi na vsakih dvajset minut.

Na otoku so bile kapljice že bolj debele, tudi veliko bolj navdušeno so letele z neba. Iz Peschiere Maraglio, kjer smo pristali, smo se napotili proti Sensolu. Iz čisto praktičnega razloga. Bojan je ugotovil, da je ob poti kar nekaj hiš in morebitno vedrenje bi bilo tu bolj prijetno. Res smo prišli do Sensola in kmalu tudi obrnili. Ko smo namreč stopili v restavracijo ob pristanišču, so nam pojasnili, da nam ne morejo ponuditi ničesar, ker jim je zmanjkalo hrane. Kaj tako bedastega še nismo slišali, zato smo sklenili, da nam ta Sensole ne leži.

Komaj smo naredili nekaj korakov proti Menzinu je nekajkrat zagrmelo, dež je še bolj lil. Odločitev je bila enotna – povratek do izhodišča. Ker nas je lakota že malo zdelovala, smo v Peschieri Maragliu zavili v picerijo. Spet nas je dočakal hladen tuš, tokrat v obliki mlade, rdečelične, kot krompirček zalite natakarice – ob treh popoldan so se odločili kuhinjo enostavno zapreti. Mi pa smo na drugi strani imeli dežja, otoka in neverjetne poslovnosti gostincev na otoku dovolj.

Vkrcali smo se na prvo ladjico, ki je pripeljala, se odpeljali do Sulzana ter predali gastronomskim užitkom, nastalim na kuhalnikih v naših avtodomovih. Dobro podprti smo se pognali ob jezeru proti hribom. Ko je Iseo ostal za nami, je pokrajina postajala vedno bolj gorska. Mesta so se spremenila v vasice, ravnina v breg. Nekaj »tornantov« nas je odložilo na Passu Tonale. Že zadnjih nekaj sto metrov smo se čudili, saj nam nekaj ni šlo čisto skupaj.

Vremenko nam je kazal deset stopinj plusa, zunaj pa je vedno bolj snežilo. Na prelazu smo doživeli pravi snežni metež. Razmislek, kaj storiti je bil kratek. V dolino. V desetih minutah postanka smo že imeli na strehi dober centimeter snega. Kar ni bilo tako slabo, saj nam je, kot smo ugotovili naslednji dan, dobro očistil mušice iz alkovna.

Spustili smo se v dolino in ob iskanju primernega mesta za prenočevanje zalutali v Cles. Tik pod karabinjerji je bilo na parkirišču že nekaj avtodomov. Pridružili smo se jim. Ko smo šli gledat, če je bližnja trgovina Coop odprta tudi prvega maja, smo srečali dve ženski, ki sta na sprehod peljali vsaka svojega psa. Mi smo lomili tistih nekaj italijanskih besed, ki jih znamo, onidve sta odgovarjali seveda v edinem jeziku ki ga znata in vse smo se zmenili.

Prav zabavni sta bili, »rekli« smo marsikatero o klimatskih razlikah in turističnih znamenitostih kraja. Ko smo vprašali, če so trgovine naslednji dan odprte, sta se kar zgrozili. Saj je vendar praznik dela! Poslovili smo se in se še malo sprehodili po kraju. Lepši del naše druščine so seveda pritegnile izložbe trgovin, moška pa sva odšla do gradu pod vasjo.

Ko sva se vrnila, so bile ženske že v avtodomih. Da pa so dobro naštudirale sceno in predvsem cene, smo videli naslednji dan. Še sreča, da je bil ravno prvi maj…

PRELAZI, MIZURINA – 1.5.2007 – Jutro se je začelo s sprehodom naše Gaje. Smer je bila jasna in dan prej ogledana. Torej do gradu pod krajem. Najlepši pogled nanj se je odpiral iz sadovnjaka, iz katerega pa smo kmalu pobegnili. Nismo bili prepričani, da ne bo iz številnih pršilcev kmalu pričelo brizgati.

Grad v meglicah in jutranjem soncu je izgledal prav skrivnostno, ko smo prišli do njega in zagledali napis da gre za privatno posest pa nas je vsa romantika minila. Pred zajtrkom smo se odpeljali po kraju, vendar odprte trgovine nismo našli. Zajtrk smo pozobali visoko nad dolino in umetnim jezerom, potem pa že lezli proti prelazu Passo della Mendola.

Vzpon je bil prijeten, počasi smo se vzpenjali skozi majhne vasice, visoko nad dolino. Vmes smo na praznični dan našli celo odprto trgovino. Spust proti Bolzanu je bil v prvem delu precej bolj zanimiv. Cesta je bila sicer dovolj široka, vendar na eni strani prepadna, na drugi pa visoka stena. Na srečo smo bili na bolj prepadni strani, drugače, bi me za alkoven kar malo skrbelo.

Spust do Bolzana se nam je vlekel kot kurja čreva. Pa je bil šele začetek. Danes nas je čakalo še kar nekaj vzponov in spustov. Skozi Bolzano smo šli kot raketa, gradovi, katerih smo od San Michela na okoliških kuclih opazili kar nekaj, pa bodo – vsaj upamo – ob našem naslednjem obisku še stali. Nas je pa navdušilo, ko smo povsod videli dvojezične napise. Ker smo bolj nemško govoreči, smo se takoj počutili bolj domače.

Kot bi mignil, se je nos Ducatota spet postavil pokonci. Vzpenjali smo se do Lago Carezze, jezerca med smrekami, pod kuliso Dolomitov. Ker je bilo uradno parkirišče kar polno (pravi razlog je bilo seveda nekaj evrov parkirnine), smo obrnili in parkirali pod ovinkom. Potem pa juriš v vodo. V vodo? Jok, še do vode se ne da. Vse naokoli, kakšnih dvajset metrov od obale jezerca je ograja, ob njej sprehajalna pot in tablice o kazni 41 evrov, če bi samo pomislil, da prestopiš sveto mejo.

Da Italijani mislijo resno, dokazuje do sedaj edina lepotica, ki je verjela, da voda v jezeru pomlajuje in polepša še tako grdobo. Ko je skočila v jezero je za vedno okamnela. Žal so bile naše kamere daleč preveč na realnih tleh, da bi sledeč mitom šle preizkusit kopel v jezerski vodi. No ja, vedno ti pa vse tudi ne more iti kot po maslu. Po romanju okoli jezera in res lepem pogledu na monolite v oblakih, smo sklenili do konca izkoristiti zastonj parkirišče.

Kosilo je bilo hitro pripravljeno in že spet smo svoje mašine mučili v breg. Čez Passo di Costalunga smo pot nadaljevali proti Canazeju, kjer se je spet začel zaviti vzpon na najvišjo točko naše poti Passo Pordoi. Že pred prelazom smo se ustavili za en »fotosešn«, potem pa nadaljevali še tista dva ovinka do vrha. Komaj smo dobro parkirali in na ostankih bližnjega snega naredili nekaj kep, že je pričelo rositi.

Vseeno si je združenje kofetkarjev vzelo čas za eno kavico, preden smo se odpeljali naprej. In to zunaj na parkingu. Pod dežnikom. Spust do Arabbe je bil čisto prijeten. Hribi okoli nas so bili v meglicah, žičnice in travniki pa so zbujali skomine za naslednjo smučarsko sezono. Počasi se me je polaščala morska bolezen.

Komaj sem se dobro navadil, da se spuščamo, že smo spet lezli navzgor. Na začetku vzpona proti passu Falzarego sem malo cviknil. Višinska omejitev je namreč 3,20 metra, tistih nekaj centimetrov »lufta« ni bilo ravno tolažilnih. Prigovarjal sem si, da bo najprej zaglavil Bojan, ki je vozil spredaj. Jaz ga bom samo od zadaj »nežno« porinil skozi. Tunel je bil malo pod vrhom, vsekan v skalo. Nič groznega, le nerazsvetljeni ovinek ni ravno prijeten, saj pelješ »na slepo«. Zaškrtalo ni nič, torej ni panike.

Na vrhu smo se ustavili bolj na kratko. Vreme je bilo kislo in o kakšnem sedenju na sončku ni bilo govora. Čakal nas je še spust do Cortine. Naklon je bil spet prav prijeten. Če si dal v drugo, ti je motor lepo sam zaviral, obrati niso šli v nebo. Če bi bila še cesta malo bolj ravna, bi šel vmes lahko zadaj malo počit.

Skozi Cortino smo pot nadaljevali po gozdnati pokrajini čez passo di Cimabanche do Misurine. Parkirali smo na počivališču za avtodome, poleg Angleža. Jezno smo ugotovili, da vode ni in se pridušali, da ne bomo odšteli tistih osem evrov, kot jih Italijani hočejo za en dan. Na koncu smo že kar besno ugotovili, da bojkot plačila ne pride v poštev. Enostavno zato, ker plačilo ob nedelujočem avtomatu sploh ni možno.

Vse okoli nas so bile megle, vreme torej še naprej prav kislo. Vseeno smo se podali na sprehod okoli jezera. Mora biti prav očarljivo v sončnem vremenu. Danes nam nasmeha ni pokazalo. Razočarano sva se obe posadki zaprli v en kemper in kvantali vse dokler nas ni premagala utrujenost. Tastare seveda. Otroci bi s kvartopirstvom verjetno nadaljevali do jutranjih ur. A ker nočemo otrok navajati na hazardne igre, smo rekli dovolj, čas je za spanje.

CORTINA D’AMPEZZO – 2.5.2007 – Zjutraj sem navdušeno pogledal skozi okno. Bojan mi je prejšnji večer obetal krasni jutranji pogled na Tri cine. Najprej sem mislil, da nič ne vidim, ker so se mi od vsega lepega zarosile oči. Potem sem okrivil očala in na koncu še okno v kuhinji. Seveda ni bilo nič od tega, vse okoli nas je bil neprodoren meglen zid.

Ko sem stopil iz avtodoma pa sem presenečeno obstal. Bili smo kot pravi Italijani. Od nas se je proti smrekam vlekla črta smeti. Maja je zvečer smeti, zavezane v vrečko pustila pred vrati, saj ni našla kontejnerja. Ponoči pa jih je neznana zver raztrgala. Najbolj jo je zanimala pasja konzerva. Ker so bile dlake le na obodu, globje pa ni prišla, smo domnevali, da je bila lisica.

Gaja je bila deležna očitkov in grdih pogledov. Izkazala se je za presneto slabega čuvaja. Verjetno ji ni bilo jasno, čemu naše razburjenje. Saj nam je ponoči dala mir in celo noč pridno prespala. Po zajtrku smo se zapeljali mimo jezera. Danes je bil v megli, niti čezenj se ni videlo. Spust v dolino nam ni preveč dišal, zato smo sredi klanca spet šinili navzgor. Čez prelaz Tre croci smo se pričeli spuščati proti Cortini d’Ampezzo.

Spust ni bil dolg, pa bolj strm kot verjetno katerikoli prejšnji dan. V Cortini smo parkirali pri športni dvorani. Na listu je sicer pisalo Camper No Grazie, pa smo upali, da nam tisto uro, kar smo jo nameravali porabiti za ogled mesta, ne bo nihče težil. Mimo mondenih trgovin s krznenimi plašči v vrednosti naših avtodomov smo se pomikali proti centru kraja.

Naših predragih krzno ni preveč ganilo. Marjana je praktično ugotovila, da ga verjetno komaj prineseš iz trgovine, že te kakšen naravovarstvenik pospreja z lepo zeleno ali rdečo barvo. Molitev za srečen zaključek poti smo zmolili v župnijski cerkvi sv. apostolov Filipa in Jakoba. Da smo sredi gora, nas je v zamegljeni in deževni dolini spomnil spomenik alpinistu in vodniku Dibonu.

Avtodoma sta nas čakala, kot smo jih pustili, ob našem odhodu, pa je srečo na parkirišču že preizkušal nemški avtodomar. Na poti proti jugu smo uzrli še skakalnice, potem pa nadaljevali proti Passo della Mauria. Na zadnjem prelazu na naši poti smo imeli postanek. Najbolj so ga rabili spet kofetkarji. Postavili so se pred tablo, ki označuje višino in verjetno razmišljali o vplivu manjše vrednosti kisika v zraku na okus kofeta. Izsledke bodo po številnih analizah in diskusijah nedvomno enkrat še objavili.

Še zadnji spust iz relativno nizke višine ni bil nič posebnega. Postanek v Forni di Sopra je bil nujen, da naredimo nekaj načrtov za naslednjo zimo. Kraji so sedaj kar leteli mimo nas, Tolmezzo skoraj dvakrat, ko smo se na razpotju malo zavrteli naokoli. Od Trbiža je cesta vedno bolj razrukana. Kot bi hotela tiste, ki na vsak način tiščijo v Slovenijo obrniti ali vsaj opozoriti na visoko kvaliteto slovenskih cest.

Jah, s tem se je naša pot bolj ali manj zaključila. V resnici se je sicer s pico, da pa ne delamo neplačane reklame, naj samo povem, da ni bila slaba in da nam je vsem teknila…