Mesečni arhiv: avgust 2009

Soteska Zarice

(17.8.2009)

Ko so leta 1986 zgradili hidroelektrarno Mavčiče, je prišlo do zajezitve reke Save in nastalo je Trbojsko jezero. Za njim je zajezena voda delno potopila tudi sotesko Zarice, ki jo je v konglomerat sprijete prodnate nanose vrezala voda.

Ko se dotakneš prvobitnosti

Ko se dotakneš prvobitnosti

V stenah soteske in ob Trbojskem jezeru gnezdi in občasno prebiva okrog 140 vrst ptic, na razgibanih konglomeratnih stenah s spodmoli rastejo rastline, ki jih sicer najdemo v gorah. Menda tudi planika. Čeprav nad sotesko teče tudi steza, pa je pogled nanjo seveda povsem poseben od spodaj. Torej iz vode.

Vstop v sotesko

Vstop v sotesko

Primerno izhodišče je pred nekdanjo tovarno Planika (N 46.228453 E 14.359959). Tam parkiramo pod Delavskim mostom in se napotimo proti manjšemu mostu, ki prečka Savo. Čeprav je obala videti povsem zaraščena, je praviloma vsaj tam, kjer so skoraj do vode stopnice, rastje izkrčeno.

Pod visokimi konglomeratnimi stenami

Pod visokimi konglomeratnimi stenami

Zlezemo v čoln in se podamo na pustolovščino. Voda je mirna, zadnji jez je malo višje. Veslamo mimo čistilne naprave, pred sabo pa že vidimo izraziti konglomeratni pomol. Tu se torej začne soteska. Objame nas mir, posamezne skale, ki še gledajo iz vode, dajo slutit, da je morala biti Sava, preden so jo tako grobo ukrotili, kar razigrana.

Grmovje pod steno skriva marsikaj...

Grmovje pod steno skriva marsikaj...

Na obeh straneh se dvigajo visoke stene, kakšen čoln ali ribiška preža na obali kažeta, da soteska vseeno ni povsem zapuščena. Plovemo mimo naselij Čirče in Hrastje na eni in Drulovka na drugi strani. Pa jih bolj ali manj ne vidimo. So tam nekje…zgoraj.

Samo še bendžo manjka...

Samo še bendžo manjka...

Tokrat smo bili trije. Čolni. In bolj številna posadka. Ravno prav, da se razdre kakšna šala in da gre kdo pozirat v luknjo pod konglomeratom. Pa tudi tisti vzdih občudovanja je v skupini nekako bolj doživet. Voda na naši poti je postajala vedno bolj zelena, alge so ji dajale čisto nenaravno barvo.

Letalonosilka

Letalonosilka

Preden se pri Prebačevem reka razširi, je čeznjo potegnjena napihljiva pregrada. Pa se da priti s čolnom mimo, povsem na desni strani, ob bregu. Ko se soteska spet zoži, je še nekaj konglomeratnih sten, potem pa že zaveslamo na Trbojsko jezero.

To veslanje pa sploh ni naporno...

To veslanje pa sploh ni naporno...

Če nimamo namena postanka, veslamo naravnost, bomo najhitreje preko. Reka se spet malo zoži, a je vseeno prava debeluška. Nekaj sto metrov nižje že vidimo, zakaj. Pred hidroelektrarno, ki je reko povsem ukrotila in spremenila njen tisočletni ritem, je potegnjena jeklenica, na kateri je pripeto opozorilo. Da ne bi šli predaleč.

Samo še jadro, pa bo šlo samo od sebe!

Samo še jadro, pa bo šlo samo od sebe!

Bogsigavedi kaj vse bi se lahko zgodilo. Mi smo to seveda bolj ali manj spoštovali. Pa vseeno zaokrožili okoli table. Tako, iz navade. Za pot se potrebuje približno uro in pol. Odvisno pač, kako hitri smo in koliko se nam mudi. Pristanek ni težaven, bolj težavno je priti na cesto (N 46.184453 E 14.407748).

Trbojsko jezero

Trbojsko jezero

Odbojna cestna ograja je namreč prav sitna, ko je preko potrebno spraviti čoln. Veslanje nazaj bi bilo prav mukotrpno, zato je nekaj logistične spretnosti prav dobrodošle. Da pač pridemo spet do izhodišča. Tako. Pustolovščina bi morebiti res bila. Pred leti. Danes adrenalina ni več, je pa … izlet.

Elektrarna Mavčiče

Elektrarna Mavčiče

Lep? Skoraj. Včasih pač stoječa voda malo zasmrdi, včasih ji alge dajo povsem nestvarno barvo. In včasih se vprašamo…zakaj? A temu je pač tako, pomagati se … več ne da!

Moše

Moše

Pohorje

(15.8.2009)

Pohorje je čisto nekaj posebnega. Ko enkrat zlezeš na njegovo teme, si dejansko na konju. Ker potem lahko hodiš in hodiš, pa se višinska razlika sploh ne spreminja. No ja, kakšni sto ali dvesto metrov gor ali dol. To pa je tudi vse. In če ni za zlesti kam v nebo, gre pač v daljavo. Do koder hočeš.

Jutro na Rogli

Jutro na Rogli

Vse je odvisno od časa, prožnosti koraka in svečave dneva. Nekaj minut ali cel dan. In čeprav so od daleč videti pohorski gozdovi nekam dolgočasno, se takrat, ko smo bližje, izkažejo za neverjetno zanimive. Kaj bi torej čakali, pohodno palico v roke in na pot! Naše izhodišče je bila tokrat Rogla. Parkirišč je seveda veliko, menda je na novo urejeno tudi postajališče za avtodome.

Malo naprej od spomenika, pridemo do ograde

Malo naprej od spomenika, pridemo do ograde

Mi ga pozno zvečer nismo iskali, parkirali smo ob cerkvi (N 46.453991 E 15.336256) in tam nas ni motila ne posvetna, ne cerkvena oblast. Smeri je enostavno slediti, dejansko gre v smeri Velike Kope samo ena markirana pot, kjer se odcepijo steze proti dolini, pa je tudi označeno. Če smo vseeno v dvomu, upoštevajmo, da večino časa hodimo po Slovenski planinski poti, zato je ob markaciji tudi številka 1.

Razgledni stolp ob Lovrenških jezerih

Razgledni stolp ob Lovrenških jezerih

Če nismo logistično bolj spretni, se je torej treba vrniti po isti poti. To pa ima tudi svojo prednost. Lahko namreč obrnemo, kadar želimo. Cilj in s tem mesto obrata si določamo delno sami, delno nam ga krojita čas in vedno krajši dan. Torej…na pot.

Odsev

Kdo pa je v jezeru?

Iz parkirišča jo uberemo mimo zgornje postaje štirisedežnice Planja (1450 m). Gremo po pašniku, kjer so pozimi tekaške proge. Ko se približamo robu travnika, se držimo levo. Tam na robu gozda stopimo mimo spomenika in sledimo široki poti. Malo za ograjo, ki omejuje prostor travožerom, pot zavije v gozd in se prične položno spuščati.

Čupa

Čupa

Malo za sedlom Komisija (1446 m) pridemo do razcepa poti. Obe poti prideta prav, mi smo se držali desno. Kmalu se pridruži pot, ki pripelje iz Koče na Pesku oziroma Mašinžage. Pot se še nekaj časa spušča, potem pa začne vzpenjati proti Lovrenškim jezerom (1529 m, dobra ura). Tam je pravo mesto za krajši počitek, vsekakor je treba zlesti na razgledni stolp, prebrati pojasnilne table o nastanku mokrišča in se sprehoditi do jezerc.

Lokvanji še spijo

Lokvanji še spijo

Vrnemo se pred stolp in sledimo tabli, ki obeta, da je do Ribniške koče dve uri hoda. Krajši spust nas pripelje do mesta, kjer se levo odcepi pot nazaj proti sedlu Komisija. Mi gremo seveda v drugo smer. Pot gre skoraj po ravnem, ob poti se lahko, če je le pravi čas, mastimo z borovnicami. Tudi otrokom so odlična spodbuda.

Kam pa sedaj?

Kam pa sedaj?

Ko pridemo na travnike, menda Črna mlaka imenovane, se pot začne počasi spuščati in postane razgledna. Toda ne za dolgo. Suhe trave pustimo za seboj in se začnemo kar bolj konkretno spuščati proti Ribniškemu sedlu oziroma prevalu Šikarica (1300 m, ena ura z Lovrenških jezer).

Suhi travniki

Suhi travniki

Med spustom pridemo do vode ljubezni. Kdo si je izmislil, da lahko ta potoček tako vpliva na čustvovanje ne vem. Mogoče pa res… S sedla se pot spet požene navzgor. Najprej po gozdu, nato pa se svet prične vedno bolj odpirati. Ribniškega oziroma Jezerskega vrha (1537 m, petdeset minut s Šikarice) ne moremo zgrešiti.

Šikarica

Šikarica

Na vrhu je namreč spomenik neki davni noriji. Samoto, ki jo komaj zmotijo posamezni pohodniki, sedaj zamenja šunder. Vrh je namreč priljubljeni cilj tistih, ki svojo bolj ali manj zloščeno pločevino pustijo malo nižje na parkirišču ob vznožju. Razgledi pač poplačajo nekajminutni vzpon. Spust je kar strm, pot pa mestoma razdrapana, zato nekaj malega previdnosti ni odveč.

Pogled na že prehojeno pot iz Jezerskega vrha

Pogled na že prehojeno pot z Jezerskega vrha

Do Ribniške koče (1507 m, deset minut z Jezerskega vrha) je blizu, lahko gremo kar po cesti. Mogoče bo to pravo mesto za obrat. Ali pač ne. Če smo malo bolj našpičeni, gremo lahko še naprej. Če si tu ob dvanajstih in veš, da imaš še osem ur dneva, te kar vleče… Ob manjši vlečnici sledimo markacijam mimo umetnega jezera čez Mali Črni vrh (1533 m).

Črni vrh, Mali Črni vrh in Ribniška koča

Črni vrh, Mali Črni vrh in Ribniška koča

Pot, ki kaže na priljubljenost sprehodov med Ribniško kočo in Grmovškovim domom, se spet začne spuščati, pa ne prav za dolgo. Ko uvije navzgor, gremo na Everest. Pohorski seveda. Črni vrh je s svojimi 1543 metri (štirideset minut od koče) najvišji vrh Pohorja.

Velika Kopa za jezercem nad Ribniško kočo

Velika Kopa za jezercem nad Ribniško kočo

Do njega zavijemo s poti, tablica obljublja pet minut hoje in res je ni prav nič več. Pridemo na razgledne travnike, ob železnih traverzah, nekakšnem spomeniku, je vpisna knjiga in več štampiljk. Mesto zahteva počitek in razmislek. Naprej ali nazaj, to je sedaj vprašanje. Pri nas ga ni bilo. Grmovškov dom pod Veliko Kopo ni daleč, časa pa dovolj.

Črni vrh

Črni vrh

Spust je razgleden, pa tudi slasten, če le vseh borovnic in brusnic niso pomalicali predhodniki. Čez Otišje (1416 m) se spustimo do Velikega sedla – Pungarta (1371 m, pol ure s Črnega vrha) ob katerem stoji koča. Ponavadi je v koči in vse okoli nje veselo. Avtodomi so bili potisnjeni tja med drevje, pleha tudi sicer več kot preveč. To ni za nas.

Pogled na Črni vrh iz pobočij Velike Kope

Pogled na Črni vrh s pobočij Velike Kope

Polizali smo sladoled, Živo zaupali v varstvo Gaji in šibali na Veliko Kopo (1542 m, pol ure do koče). Je prav enostavno. Gremo samo naravnost, pod žičnico. Mene je sicer zapeljala potka, ki malo pod vrhom zavije levo. Pa sem hitro ugnal svojo zmoto in skozi brusnice kar po svoje prilezel na vrh. Tam naprej pa je…Mala Kopa (1524 m, petnajst minut z velike sestre).

Velika Kopa

Velika Kopa

Uf, sem jih slišal. Pa čeprav sem samo namignil, da bi jaz…sam… Kaj ti je tega treba…ma ni, da bi govoril. Pa saj sem bik. Po znamenju in tako. Torej trmast do konca. Preverili smo, če Gaja nagaja, Maja in Ajda sta obsedeli v brusnicah, jaz pa…sem seveda šibal do sedla med Kopama in nato do vrha manjše sestre.

Ja, kaj si boš še zmislil?

Ja, kaj si boš še zmislil?

Pogledal sem na drugo stran, proti Partizanskemu domu, pa obrnil in že ubiral dolge šrite nazaj. Vrh bi lahko obšel po desni, a zakaj. Še enkrat čez Veliko Kopo in pod žičnico navzdol…nad kočo sem bil le kakšno minuto za Majo in Ajdo (petnajst minut z vrha).

Mala Kopa

Mala Kopa

Kar gremo, pot je še dolga, dan pa vedno krajši. Komaj kakšen korak smo naredili, ko nam je nasproti prišel forumaš Fridl. Je ravno prisopihal iz Črnega vrha. Omenil sem mu od kod prihajamo in da se tja tudi vračamo. Še ko smo mi že stopali naprej, je stal tam z odprtimi usti. Jah, mora razumeti. Gorenjci pač.

Počitek

Počitek

Po poti smo ubodli še nekaj brusnic, punce so tanajvišjega obšle po levi, jaz pa sem seveda zbezljal čezenj. Do Ribniške koče se nam ni dalo, zato smo Mali Črni vrh obšli po kolovozu, ki se od markirane poti odcepi na sedlu desno. Pripelje ravno na parkirišče.

Ribniški ali Jezerski vrh

Ribniški ali Jezerski vrh

Vzpon do Jezerskega vrha (dobro uro in pol od Grmovškovega doma) nam je bil kar nekam odveč. Bolj malo pravih planincev srečaš tam. Nekateri se vračajo s celimi vedri borovnic, drugi spuščajo zmaje, tretji se derejo kot bi bili prodajalci na tržnici.

Počitek na vrhu

Počitek na vrhu

Ker pa je bila klopca prosta, smo vseeno posedeli, praznili še zadnje zaloge, potem pa zastavili korak navzdol. Po poti sedaj nismo srečevali skoraj nikogar, mir in tišina sta bila vse naokoli. Malo nad sedlom me je Ajda vprašala kam vodi stezica, ki se je odcepila levo. Pa nisem prav dobro vedel.

Ostanki letalske nesreče iz leta 1971

Ostanki letalske nesreče, ki se je zgodila leta 1971

Le nekaj metrov naprej pa je v isto smer kazal mali kažipot »znamenje 50m«. Greva pogledat. Pod nama sva najprej zagledala velik kos pleha. Hm, kaj pa je to? Aluminijasto satovje? Uf, takoj mi je postalo jasno, da gre za del letalskega krila.

Senčna pot

Senčna pot

Ko je stezica zavila levo navzgor se je moj sum potrdil. Po gozdu je ležala vrsta zvitih aluminijastih delov manjšega letala. Znamenje ob njih je pripovedovalo zgodbo o nesreči, ki se je zgodila leta 1971. Žalostno. Čez sedlo, počitek in osvežitev pri potočku, vzpon čez travnik in že smo bili spet pri Lovrenških jezerih (dve uri z Jezerskega vrha).

Mrzla ljubezen

Mrzla ljubezen

Z Ajdo so naju ob čakanju na preostanek odprave napadle muhe. Te niso bile tečne samo takrat, ko si bil v gibanju, zato sva odšla pogledat, če so zvečer jezerca kaj drugačna. Morebiti so bila res. Še za odtenek bolj črna in skrivnostna.

Samota

Samota

Ob poti nazaj proti Rogli smo našli naravno ogledalo in komaj čakali, da nad sedlom Komisija pridemo do odcepa poti proti Pesku. Mi smo šli nazaj po poti, ki nam je bila že znana. Ravno pri klopci pred travniki sem se uzrl nazaj. Na ozki poseki med drevjem je zahajalo sonce.

Dan se poslavlja

Dan se poslavlja

Neverjetno, kako se lahko povsem naključno stvari poklopijo. Spet se je pokazalo, da so zadnji metri najtežji. A smo jih zmogli. Dobrih dvanajst ur pohorske pravljice je bilo za nami…

Pohorska pravljica

Pohorska pravljica

Šebrelje

(9.8.2009)

Zmeraj so bili ljudje, ki so najraje sedeli za pečjo (od tod zapečkarji) in se niso premaknili celo življenje iz svoje doline. Morebiti se jim ni zdelo potrebno zlesti čez breg, morebiti so bili preleni ali pa jih je bilo enostavno strah.

A že gremo?

A že gremo?

Po drugi strani so bili vedno ljudje, ki so morali vedeti, kaj je na drugi strani. In če je bil do novega vedenja vmes hrib, so pač zlezli čezenj. Pa smo si rekli, gremo še mi pogledat, kaj je tam za hribom in smo začeli…no ja, jaz sem začel brcati na dvokolesniku.

Gremo malo čez hrib pogledat...

Gremo malo čez hrib pogledat...

Ostanek ekipe, se je odločil, da je jutro prezgodnje za hude napore in je rajši zajahal tistih sto in nekaj konjev. Pa ni bilo prezgodaj in tudi napori niso prehudi. Iz Žirov, kjer lahko oddremaš tistih nekaj ur na enem izmed številnih parkirišč (npr. N46.0505084 E14.1100547), je potrebno brcati do Starih Žirov. Tam zavijemo za Idrijo in potem samo še…saj poznate tisto…in sledite glavni cesti…

Idrija

Spodnja Idrija

Vzpon je prav zložen, tako, jutranje svež. Pred nami sta Govejk in Ledinsko razpotje, potem pa po pameti, da ne bo kakšen ovinek preoster. Gre kar strmo navzdol. Da malo shladimo zavore, se vmes malo ustavimo, je lep pogled na Spodnjo Idrijo in vsa tista z grapami bogato posejana pobočja naokoli.

Ko ti pomaga stotnija konjičev

Ko ti pomaga stotnija konjičev

Za Mokraško vasjo pripeljemo po mostu čez Idrijco do glavne ceste, zavijemo desno proti Spodnji Idriji (dobre pol ure iz izhodišča). Peljemo čez kraj, dokler nas na križišču s semaforjem tabla ne usmeri proti Kanomlji. Spodnji, Srednji, Gorenji…

Vožnja skozi Kanomlje

Vožnja skozi Kanomljo

Tako nekako gre najprej skoraj po ravnem, potem pa kar nekam v hrib. Malo že postane vroče, vidijo se le pobočja na levi in desni. Ter seveda Kanomljica, ki teče v objem Idrijci. Na Oblakovem vrhu (721 m; ena ura iz Spodnje Idrije) zavijemo desno proti Šebreljam.

Oblakov vrh

Oblakov vrh

Peljemo mimo prve kmetije, tik nad sedlom, sedaj nam pod gumami škripa makadam. Sopihamo kot razglašena parna lokomotiva, ko po konkretni strmini štepamo ovinke tja nekam proti nebesom. Vsaj zdi se nam, da moramo biti že skoraj tako visoko. Odcepi nas ne zanimajo, ustavimo pa se kaj.

Da se ve, kdo je gradil...

Da se ve, kdo je gradil...

Vsaj, ko opazimo ob poti kamen, ki so ga leta 1931 postavili italijanski gradbinci. Sonce nas obsveti, ko pridemo na razgledne travnike pod Vrhovcem. Razgledi čez dolino so…kaj bi govoril. Je treba videti. Ko po slabi uri nad Oblakovim vrhom ravno dobro predihamo čez 1000 višinskih metrov (saj veste, tisto, ni greha, bla, bla, bla), smo na razpotju.

Kam ste me zvlekli...

Kam ste me zvlekli...

Naravnost gre cesta proti Idrijskim Krnicam, od tam se lahko spustimo v Spodnjo Kanomljo. Zanimiva možnost, bo treba enkrat poskusiti. Tokrat smo imeli že od začetka v mislih drugo možnost in držali smo se je kot klop. Zavili smo torej levo, proti Šebreljam.

Cerkljansko in Porezen

Cerkljansko in Porezen

Nekaj spusta po makadamu do Šebreljskega vrha, krajši vzpon do kapelice in potem samo še navzdol. Juhuhu, hvala Bogu, da ne bo treba tu še nazaj. V Šebreljah (petnajst minut iz križišča nad Šebreljskim vrhom) je pod sv. Jurijem potrebno iti naravnost, mimo trgovine do Dolenje vasi, kjer kolovoz na koncu zaselka pelje do sv. Ivana (573 m; slabih deset minut iz Šebrelj).

Šebrelje

Šebrelje

Se splača. Cerkvica stoji na razglednem pomolu nad visoko steno. Tako je Idrijca pod nami, na gričku na drugi strani je sv. Kocijan, spodaj naselji V Gričih in Reka. In hribi višje gori. Porezen in sosedje. Na cerkvici je freska, pa pozvonimo lahko…tako za srečo. Na levi strani cerkvice v globino, prav tja v sredo sten, vodi steza.

Sv. Ivan

Sv. Ivan

Sprva široka se kmalu zoži, zavarovana pa je tako, da pasti res ni kam. Pa pod noge vseeno glejmo, kakšna kača se lahko zvija proti travi. V manjši jami se divje babe išče zaman, v spodnji, kjer pa so babe že nekdaj dokazano na piščalko igrale, pa so jih zaprli. Tako nepredušno, da se jih ni več bati.

Kojca in Bukovna grapa

Kojca in Bukovska grapa

Le še kakšna hladna sapa priveje od njih, skozi redke odprtine v kovinskem zastoru. Ker nas kolesa čakajo na vrhu, se je treba vrniti do vrha. Presneto, koliko bolj strma se nam zdi pot navzgor. Kot bi hodil po drugi (do jame Divje babe je dobrih deset minut, nazaj nedvomno vsaj kakšna več).

Spust proti prvi jami

Spust proti prvi jami

Zadihani sedemo na kolo in se od cerkvice odpeljemo nazaj v Šebrelje, tam zavijemo desno za Stopnik in drvimo po cesti navzdol. Ko priletimo na most čez Idrijco (deset minut iz Šebrelj), pa se le spomnimo, zakaj imamo tiste ročke na balanci…ne, ne, prestave, tiste druge…

Divje babe

Divje babe

Počijmo in se ozrimo v reko. Če smo utrujeni in razmišljamo, kaj nam je bilo te poti treba, pomislimo, od kje vse je pritekla voda pod nami in kako dolga pot jo še čaka. Kar naenkrat ne bomo več tako zelo utrujeni. Je pa res, da nas čaka najbolj mukotrpen del poti.

Idrijca

Idrijca

Glavna cesta iz Tolmina proti Idriji in naprej v smeri Logatca je sicer široka, a prometna. Tisto žvižganje mimo ušes pa je seveda vse prej kot prijetno. Zatorej je najbolje pritisniti na pedala, pri Bukovski grapi, tam pod sv. Ivanom narediti kratek postanek (petnajst minut od mostu čez Idrijco), potem pa drveti naprej do Spodnje Idrije (še približno tri četrt ure). Če imamo tukaj privezane svoje konje, je pot končana.

Sv. Ivan iz doline Idrijce

Sv. Ivan iz doline Idrijce

Drugače pa nas čaka še povratek čez Ledinsko Razpotje nazaj do Žirov. Vzpon ni prenaporen. Če seveda za tabo ni že skoraj sedemdeset kilometrov in jih prav dobro čutiš v nogah, rokah in predvsem – riti. Pa vseeno gre, morebitni postanek pa le načrtujmo tako, da se nam ob njem pogled spočije tam nekje v dolini.

Vzpon proti Ledinskemu Razpotju

Vzpon proti Ledinskemu Razpotju

Še spust mimo Govejka in ugotavljanje, kako je vsekakor nekaj zadnjih metrov na celi poti najtežjih. Pa čeprav je za nami približno osemdeset kilometrov valovanja. Ali pač ravno zato. Iz Spodnje Idrije bomo tako brcali in počivali čez hrib nazaj skoraj uro ali celo več…

Krog je zaključen

Krog je zaključen

Kamnita miza

(8.8.2009)

Včasih narava igra prav čudno igro. Nam ljudem, vsaj tistim z brezmejno domišljijo, se nedvomno tako zdi. Ko v skalnih tvorbah najdemo Ajde in njihove deklice, v drevesnih krošnjah pravljična bitja, v razdrapanih kraških oblikah pa čisto nov svet. Pa včasih niti prav veliko domišljije ni potrebno.

Začetek poti pri vasici Ravne nad Žirmi

Začetek poti pri vasici Ravne nad Žirmi

So stvari pač takšne kot so, vsak bo njihovo obliko hitro povezal z znanim pojmom. In tako je tudi kamnita miza pri vasici Ravne nad Žirmi pač…miza. Katera moč jo je odložila na tistem mestu – bogsigavedi. Morebiti je bil to velikan, morebiti ledena doba. Ali pa je priletela iz vesolja. Saj niti ni važno. Tam pač je, nam na voljo v ogled in čudenje.

Ko zavijemo na kolovoz...

Ko zavijemo na kolovoz...

Izhodišče je bilo že omenjeno (N 46.011058 E 14.117336), do njega vodi asfaltna cesta, ne pretirano široka, pa tudi ne pretirano prometna. Parkirati bi se dalo, toda preden se nekomu vgnezdimo na dvorišče, se bo že spodobilo, če vprašamo. Seveda pa lahko do sem pridemo tudi s kolesom, iz Žirov bo lepa tura. Tam pa je pač zadosti parkirišč, kjer nas tudi ponoči ne bo nihče motil, kaj bi pisal, sem že dostikrat.

Smer bo prava

Smer bo prava

V Ravnah gremo mimo prvih hiš na levi, pri drugi skupini je asfalta konec. Tu je že prva oznaka za mizo. Če je ne najdemo, pa vprašajmo, saj so ljudje prijazni. Za prvo hišo zavijemo desno (naravnost bi šli proti vasi Dole) in čez nekaj metrov, ko se poti razcepita levo. Malo se spustimo mimo manjše kmetije in nadaljujemo čez travnik.

Miza

Miza

Preden pridemo do gozda in koče na njenem robu, se levo odcepi kolovoz, sedaj bi že težko zgrešili smerokaz. Sledimo poti in ko ta zavije levo v breg, gremo skozi preduh med dvema skalama. Skoraj kot vrata. In res nas popeljejo v čisto drug svet. Če imamo nekaj domišljije, smo zašli v pravljico. Brezna, kamnite oblike in le malo naprej pred nami – miza. Borih 15 minut hoje, komaj kaj višinske razlike in že smo na cilju.

Miza se pa gunca...

Miza se pa gunca...

Toda, da jo oblezemo in nanjo zlezemo, da se v knjigo vpišemo, zraven še kaj narišemo in čez rob pogledamo, palčke ugledamo, da ugotovimo ali iz brezen kaj piha ali za drevesom zmaj diha…pa bomo potrebovali več časa. Veliko več… Ko ves pravljični prah posujemo, se lahko vrnemo na izhodišče, ali pa raziskujemo naprej, na Kovku ali tam okoli, brez mej…

Kovk

Kovk

Gore in Sv. Trije Kralji

(8.8.2009)

Računalnik? Jok, kar na kolo pojdi! Lahko je njej govoriti, ko je že obljubila pomoč pri kuhanju češpljeve marmelade. Tudi jaz bi marsikaj počel…z jezikom. Pa ne, saj ima prav. Na kolo za zdravo telo. Tudi duha, če je smer prava. Sem hitro vse pripravil, da si ne bi premislil.

Stare Žiri

Stare Žiri

Ideja za pot je bila dobra, le malo me je skrbelo, da bom nekje na sredi padel…iz zemljevida. Pa, saj so bili napotki izčrpni. Le da sem jih ob pripravah samo napol poslušal. To se mi je kmalu še kako obrestovalo… Izhodišče so Žiri, parkirati se da marsikje, tukaj (N46.0505084 E14.1100547) zagotovo še.

Govejk

Govejk

Ko zamenjamo štiri za dve – gumi seveda, peljemo skozi Žiri v smeri Logatca. Toda še pred koncem naselja Stare Žiri, se odcepimo za smer Idrija. Ravnine ni več veliko, začne se vzpon. Pa je prav prijeten, nobene posebne strmine ni. V dvajsetih minutah pribrcamo do Govejka in takoj, ko se cesta začne spuščati, zavijemo levo proti Vrsniku.

Uf, sem se ustrašil tele sopihajoče zveri na dveh kolesih...

Uf, sem se ustrašil tele sopihajoče zveri na dveh kolesih...

Cesti sledimo do mesta, kjer se odcepi desno pot za Spodnji Vrsnik. Gremo levo do Gorenjega Vrsnika, kjer v vasi zavijemo levo na kolovoz, ki pripelje do sv. Tomaža (deset minut, 744 m). Dejansko sta kolovoza dva. Eden pripelje naravnost do cerkvice, drugi pa gre nižje levo naokoli mimo kmetije.

Sv. Tomaž

Sv. Tomaž

Sploh ni važno po katerem gremo, po drugem se pač vračamo, da zašpilimo klobaso. Sv. Tomaž je lepa in razgledna cerkvica, ki odkriva pogled na naše nadaljnje cilje, še posebej Sv. Trije Kralji se lepo vidijo. Nedvomno pravo mesto, da se oddihamo. Potem pa nazaj do vasi, kjer zavijemo levo in se spustimo do križišča, kjer izberemo pot desno.

Gorenji Vrsnik

Gorenji Vrsnik

Presneto, toliko se vrtimo, da počasi že izgubimo občutek za smer. Kmalu smo spet na cesti, ki nas pripelje nazaj do Govejka. Zavijemo levo in brcamo do vasi Ledinsko razpotje (702 m; deset minut). Takoj, ko se začne cesta spuščati, zavijemo levo mimo okrepčevalnice Kmečki hram. Približno tristo metrov kasneje, ko pridemo na travnike, se levo odcepi cesta za Idršček, mi gremo desno.

Križišče pod vasjo Gorenji Vrsnik

Križišče pod vasjo Gorenji Vrsnik

Preseneti nekaj vzpona, pa ni prenaporno. Ko pridemo na razgledne travnike in se cesta počasi uravna, že ugledamo cerkvico sv. Marije v vasi Gore (851 m; petindvajset minut). Do nje zavijemo sredi vasi desno. Saj ne, da bi mislili postopati, ustavimo pa se že lahko. Peljemo navzdol po cesti do vasice Rebro, kjer zavijemo levo za vas Dole.

Gore

Gore

Za vasjo Dolenje Dole sledimo tablici za vas Ravne, bo kar prava smer. Asfaltna cesta pelje do zaselka, ki je še vedno del vasi Dole, tu zavijemo na začetku vasi desno na makadamsko pot. Po nekaj deset metrih se držimo desno, pot se kmalu prične odločno spuščati. Peljemo mimo manjšega smučišča in kmalu smo v vasici Ravne (petindvajset minut), kjer ponovno pridemo na asfaltno cesto.

Križišče v vasi Dole

Križišče v vasi Dole - tablica nas usmeri levo

Sledi še spust do glavne ceste, ki iz Žirov pelje proti Logatcu. Zavijemo desno in se vzpenjamo ob glavni cesti do mesta, kjer glavna cesta zavije desno čez potok. Mi gremo naravnost in takoj spet levo, kamor usmerja lesena tablica Sv.Trije kralji. Sedaj se cesta res postavi pokonci, kar konkretno je potrebno pritiskati na padala proti vasi Hleviše.

Spust proti vasi Ravne

Spust proti vasi Ravne

Dejansko gre bolj za posamezne kmetije, mimo katerih peljemo dokler ne zmanjka asfalta. Nadaljujemo po makadamu proti vasi V Dolini. Tu se priključimo markirani poti, ki na naš cilj pelje iz Goropek in nadaljujemo po asfaltni cesti proti Sv. Trem Kraljem. Strmine imamo že kar malo zadosti, pa ni za obupati.

Makadam med vasema Hleviše in V Dolini

Makadam med vasema Hleviše in V Dolini

Ko prikolesarimo na travnike, svet postane bolj razgleden, desno že lahko uzremo vrh zvonika. Še do tja se bo potrebno potruditi, ni druge. Peljemo mimo kmetije na naši desni strani, te strani se pri odcepih tudi držimo. Malo višje sopihamo mimo gasilskega doma in še ene kmetije.

Sv. Trije Kralji

Sv. Trije Kralji

Še vedno se držimo desno in po nekaj sto metrih pridemo do križišča poti. Na levi je okrepčevalnica, mi pa gremo desno navzgor. Spet nas čaka nekaj brega, pa ne prav veliko. Že smo na vrhu Sv. Trije Kralji (884 m; ena ura od Raven). Navzdol se spustimo do omenjenega križišča, zavijemo desno in se spuščamo, dokler ne pridemo do table, ki nas usmeri levo v dolino Račeve in proti Žirem.

Pogled proti Žirem

Pogled proti Žirem

Spust po dolini je prijeten in kot bi mignil smo po prebrcanih 50 kilometrih spet v Žireh…

Nočni Porezen

(7. do 8.8.2009)

Noč ima svojo moč. Vsaj tako pravijo. Mogoče je pa res, smo si rekli in šli pogledat. Povsem slučajno in brez predhodnega načrta sva otroke odpeljala na počitnice ravno v pravi konec. In ravno pravo uho je ujelo novico, ki je priletela po radijskih valovih. Prvi nočni pohod na Porezen. Iz Poč (650 m).

Spomenik v Počah

Spomenik v Počah

Majhna vasica nad Cerknim, do katere vodi asfaltna cesta. Parkirati se da, tudi za avtodom bi se našla kakšna ravnina. Nasproti gasilskega doma, pri spomeniku (N 46.153023 E 13.982910) ali malo višje na glavnem vaškem trgu. Mi smo tokrat imeli zagotovljen prevoz. Žiriekspres. Nekateri smo pridrveli čez hrib, drugi le iz bližnje gostilne. A vsi ravno prav zagreti, kmalu pa tudi ogreti.

R&R

A je še daleč?

Seveda je bilo nekaj minut zamude, a kaj bi to. Smo se pač morali vsi zbrati. Skozi vas smo korakali kot majhna vojska in zavili na kolovoz. Kot so kazale markacije, vsaj zdi se mi, da sem jih videl. Saj se ve, noč ima pač svojo moč. Luna se je še sramežljivo skrivala za hribom, le bleščeči oblaki nad rebrijo so jo izdajali. Pa vendar ni bilo pretemno. Nekaterim je bila čisto zadostna naravna svečava, drugi so si prižgali čelne lučke.

Prvi nočni pohod na Porezen iz Poč

Prvi nočni pohod na Porezen iz Poč

Na Porezen iz vasi Poče vodita dve poti. Začetek imata isti, v vasi. Po nekaj minutah hoje pa se pri stebru vlečnice, morebiti potrebne za spravilo lesa, ločita. Ena gre naravnost, druga pa začne desno nazaj štrikati navzgor. Obe višje gori, na sedlu, prideta skupaj. Tako se ni bati, da bi kaj zgrešili. Mi smo šli naravnost, tempo je bil pravi.

Nebeška svečava

Nebeška svečava

Le desetminutni počitek, preden smo bolj zagrizli v breg, je bil kar malo odveč. Med hojo je vsak gledal predvsem predhodnika, saj kaj dlje se v gozdu ni videlo. Včasih je po tleh zaplesala še sled lučke in osvetlila korak. Ko smo prišli iz gozda na travnike, se je nebeška svečava že bolj razgrnila. Pot je bila dobro vidna, korak bolj zanesljiv. Ravno preden smo prišli na široko reber, ki vodi proti vrhu, smo prestrašili prve krave.

Kaj so pa to za eni bikci, da me takole zbudijo?

Kaj so pa to za eni bikci, da me takole zbudijo?

Nekatere so le zbegano gledale čudne polnočne obiskovalce, druge so bile skoraj napadalne. Saj ni čudno, če jih človek zbudi sredi najlepših sanj o sončni travi ali kakšnem poskočnem bikcu. Na cesti, ki pelje do koče, so se pod nami zasvetile modre luči. Gasilci so pripeljali počitek in topel čaj. Nič ni bil napačen, tu gori je bilo kar hladno, sploh ko je veter zamajal trave in kuštral lase.

Gasilci so tokrat gasili hlad s toplim čajem

Gasilci so tokrat gasili hlad s toplim čajem

Do vrha pelje dobro vidna stezica po rebri, sledil sem lučki, ki je bingljala na glavi enega od pohodnikov. Brez težav, le ob prehodu preko ograje, ki omejuje življenjski prostor mukajočim travožerom, sem se, tako kot večina drugih, čutil rahlo naelektreno. Do vrha (1630 m) smo hodili dve uri, prišteti pa je treba še slabe pol ure, ki sta jih doprinesla dva počitka.

Prihod na vrh, spodaj lučke Cerkna

Prihod na vrh

Na vrhu smo postali, opazovali lučke Cerkna v dolini, potem pa nas je zmrazilo in spustili smo se do koče. Odrejen je bil počitek. Kar celo uro. Uf, vsekakor predolg. Vsaj zame. Komur pa se je na vrhu jezik vlekel po tleh, je bilo še to morebiti premalo. Pa tudi tistim, ki so rajali v koči. Meni je bolj ugajalo sedeti pred njo in opazovati obrise gora nad Baško grapo in posamezne svetle pike, raztresene nekje med nebom in zemljo.

Cerkno

Cerkno

Ko so prve lučke končno odrinile navzdol po cesti, sem bil takoj za njimi. Če je potrebno stare kosti spraviti v gibanje…uf… Šele po nekaj minutah sem se ogrel na delavno temperaturo. Spust je bil siten, ni se videlo najbolje, kamenje na cesti pa se pod nogami vse prerado kotali. Rolling stones pač.

Pri koči

Počitek pri koči

Na sedlu pod vrhom Medrce, nekaj nižje, kot smo prilezli navzgor, smo sledili tablici za Poče. Pot se je najprej spuščala položno pod Medrcami proti Počanski gori, nato pa štepala po njenem pobočju navzdol. Sledil sem prvi skupini, nekaj časa eni, pa spet drugi. Kaj bi počival, to rabijo drugi. Jaz pač le malo družbe in nekaj svetlobe, da lahko svetilka ostane v nahrbtniku.

Italija ni tako zelo daleč...

Italija ni tako zelo daleč...

Z mislimi sem bil bolj sam pri sebi. Saj sem domačine zastopil le tako. Na pol. Ali na četrt. Torej malo. Ko smo prišli do Poč, so se poti ločevale in spet združevale. Katera bo prava? Na koncu smo ugotavljali, da vse pridejo skupaj, torej ni panike. Dobro uro je bilo potrebno na temni poti iskati najbolj varne stopinje. Glavnina jih je pač, še pol ure več…

Da se ve, kam...

Da se ve, kam...

Nad Soriško planino

(2.8.2009)

Soriška planina (N 46.240507 E 14.011094) je nedvomno zanimiva v vsakem letnem času. Poleti nudi prijetno ohladitev, ko se iz pregrete doline dvignemo na 1280 metrov nadmorske višine. Konec julija ali v začetku julija pa nas na pobočjih od Dravha do Slatnika pričaka še sladko presenečenje – borovnice.

Triglav

Triglav

In še eno veliko prednost ima Soriška planina. Dostopa sta dva – preko Bohinjske Bistrice na eni in Selce na drugi strani. To nam jo približa, od koderkoli pač že prihajamo, hkrati pa omogoča izogibanje nedeljskim zastojem. Povsem neproblematična je Soriška planina tudi za parkiranje in spanje. Prostora je toliko, da smo včasih kar v zadregi, kje ustaviti avtodom.

Jutro na Soriški planini

Jutro na Soriški planini

Če smo seveda zahtevni in nam noben konec velikega parkirišča ni dovolj raven, senčen ali pač samo nima pravega fija kamenčkov po tleh. Ponoči je načeloma mir. Da pa kakšen zagreti mladič pridrvi iz vaške veselice, ki je ravno na višku v eni izmed dolin, naredi krog po parkingu in ob tem vse razveseljuje z blagodejnim zvokom svoje troblje, je pač treba vzeti v zakup. Ali da se ob avtodom podrgnejo krave in ob tem veselo zvončkljajoč pozdravljajo jutro. Sploh ni panike.

Ajda in jurček

Ajda in jurček

In tudi čas tu gori teče počasneje. Zato se nikamor ne mudi. Lahko gremo zjutraj najprej malo po gobe. Pa ne dobesedno. Včasih prav rad izza kakšne smreke, ko najmanj pričakuješ, skoči kakšen jurček. Za vršičke nad Soriško planino je namreč čas kadarkoli. Saj nam ni treba obrati prav vseh. Če pa že, pot tudi ni predolga. In le prvi vzpon nas bo malo zadihal. Potem pa gre tako ali tako samo še gor in dol.

Chef in kosilo

Chef Joco in kosilo

Mi smo korak proti Dravhu zastavili po opoldanskem pikniku in krepčilnem spancu. Enostavno po sankaški stezi smo šli, vse do vrha. Na startu smo nadaljevali v borovnice. Jocu je kar sapo vzelo, tako strmo se mu je zdelo. Pa smo zmogli, kaj ne bi. Najbolje je riniti kar navzgor in malo desno. Po svoje ali pač iščemo, če je kje že kaj shojeno.

Slatnik

Slatnik

Ker imamo vrh nad seboj, zaiti tako ali tako ne moremo. Po robu, kjer travniki padejo na Primorsko stran, teče steza. Ujamemo jo najkasneje takrat, ko pod izrazito skalo v grebenu prične švrkati sem in tja. Le še nekajkrat bomo vdihnili in po približno 40 minutah že stali na vrhu (1547 m). Če nas seveda ne bodo borovnice preveč zadržale.

Borovnice

Borovnice

Dravhu morebiti lahko očitamo marsikaj, toda da ni razgleden pa res ne moremo reči. Najbolje, da se dvignemo pokonci in se vrtimo. Vsrkamo Lajnar, Slatnik, Julijce v daljavi, Soriško planino, Ratitovec, Selce pod nogami in Cerkljansko hribovje tam naprej. Toda ne vrtimo se pretirano. Se nam lahko zavrti. Navzdol stopimo po isti poti, toda naj nas borovnice tokrat ne zapeljejo.

Joco pod vrhom

Joco pod vrhom

Vmesni cilj je pod nami, sedlo med Dravhom in Lajnarjem. Tam je Joco sklenil, da bo za prvi hribovski podvig po treh letih dovolj in zavil navzdol proti Soriški planini. Z Majo in Ajdo smo vztrajali. Gremo na Lajnarja, potem bomo pa videli… S sedla se vzpenjamo po smučišču, ob vrhu dvosedežnice pa ne moremo zgrešiti stezice, ki se levo vzpne na široko reber.

Selca

Selca

Sledimo ji do vrha, petnajst minut nad sedlom smo le dva metra višje, kot smo bili na Dravhu. Presenetilo nas je nenavadno žvižganje v zraku. Modelarji so uganjali norčije z jadralnimi letali. Ena skupina je bila pod vrhom Lajnarja, druga pod Slatnikom. Nas so bolj zanimali ostanki človeške neumnosti.

Prihod na Lajnar, v ozadju Dravh

Prihod na Lajnar, v ozadju Dravh

Zato smo po minuti ali dveh sestopa zavili levo in po krajšem spustu prišli do nekdanje vojaške postojanke, dela Alpskega zidu (Vallo Alpino), ki so ga Italijani gradili od leta 1920 dalje. Strah pred Slovani je imel velike oči. Pretaknili smo prostore, kjer je bila nekoč nastanjena vojaška posadka, potem pa razmišljali, kje je že vhod v podzemni kompleks.

Vojaška postojanka pod Lajnarjem

Vojaška postojanka pod Lajnarjem

Pozabljivost je pač nekako prišla s starostjo. Vsaj tako mislim. Zlezli smo nazaj na vrh in se po stezi v smeri Baške grape spustili do prvega vhoda. S pomočjo baterije smo šli najprej naravnost do mitralješkega položaja v pobočju pod vrhom. Ob povratku smo zavili levo in se po stopnicah vzpeli do kugle na vrhu Lajnarja.

Znotraj bunke

Znotraj bunke

Pa se ven ne da pogledati, lestve namreč ni več. So pa zato stopnice, ki vodijo do te postojanke nasute s kamenjem in odpadki, ki jih »planinci« mečejo skozi odprtine na bunki. Ni nam bilo jasno, ali so bili notranji, vlažni in temni prostori nekoč namenjeni nastanitvi vojakov ali le skladišču. Maja si je kar oddahnila, ko se je spet pokazala dnevna svetloba.

Spust po zasmetenih stopnicah

Spust po zasmetenih stopnicah

Pa nismo šli ven skozi prvi vhod. Smo šli raje desno po hodniku skozi večji prostor in na svetlobo stopili skozi drugi vhod. Čisto blizu postojanke. Mimo nje smo spet zlezli na greben in se spustili na sedlo pod Slatnikom. Maja in Ajda sta se odločili za sestop, meni pa je bil dan ultimat. Pri avtodomu moraš biti čez 50 minut, torej pet do šestih. Tako ali drugače, živ ali mrtev. Fajn. Toliko časa. Kot bi spustil mladega bikca.

Podzemna dvorana

Podzemna dvorana

Slatnik bo ostal za kasneje, najprej sem se izstrelil na mulatjero, ki preseka njegovo levo pobočje. Široka in udobna teče visoko nad Baško grapo. Kot bi bil pripet nekje na nebu. Priporočljivo, a vseeno previdno. Strma, travnata pobočja namreč ne odpuščajo napak. Ko sem se na drugi strani Slatnika prevalil na poznano stezo, sta dve punci z dojenčkom ravno cincali kam…

Mulatjera pod Slatnikom

Mulatjera pod Slatnikom

Seveda sem jima bolj kot prečenje Slatnika svetoval to italijansko traverzo. In sta šli. Srečno… Proti Možicu gremo nad italijansko vojašnico GAF (Guardia alla Frontiera), zavijemo po široki stezi navzdol in nato naravnost, za markacijami. Zaiti praktično ni možno, le eno pravo križišče je, toda tam smerokazi jasno povedo kam.

Vojašnica GAF

Vojašnica GAF

Če nimamo časa, da bi pogledali proti Šavniku ali celo dlje v smeri Črne prsti, potem je smer jasna. Jaz pa…ultimat je pač ultimat. Možic je izrazit vrh z železno bunko (1603 m), do katerega sem pribezljal v dvajsetih minutah. Zna biti, da bo kdo drugi porabil minuto ali dve več. Vhod v rove, ki vodijo do stopnic v bunko je na desni strani, gledano iz smeri prihoda, le malo pod vrhom.

Možic

Možic

Te rove smo že preiskali, bolj me je pritegnila stezica, ki se iz vrha spušča v smeri Soriške planine. Videti je bilo, da zavije nazaj proti sedelcu nad vojašnico in nisem se motil. Ko se je po krajšem spustu pot spet začela vzpenjati, je bilo na levi mitralješko gnezdo, vhod v rove pa na desni. Na hitro sem pogledal, ugotovil, da bo luč lahko ostala v žepu in že sem se povzpel do bunkerja.

Bunker pod Možicem

Bunker pod Možicem

Tam pa presenečenje. Zavitki s plastenkami z vodo. Najverjetneje so ostali po kakšni množični prireditvi in da jih ne bi bilo treba nositi v dolino… S plastenko hladne vode sem zavil še v drugi rov, pa je kmalu postalo temno, pod nogami sem sčebral vodo, svetilka je le še brlela. Nič, bo ostalo za drugič.

Turški nagelj

Turški nagelj

Ko se na drugi strani spet začnemo spuščati, na levi opazimo še drugo mitralješko mesto. Vojaška norija je vse kuclje v okolici navrtala, prevrtala, zavrtala in jih spremenila v nesmiselne vojaške utrdbe. Ko se pot spet začne vzpenjati, je na levi plastična oranžna zaščitna ograja. Kamenček v brezno kar dolgo leti. Čeprav je odprtina ozka, ni, da bi hodil preblizu, zato je kar prav, da je okoli na pogled sicer prav nič čedna ograja.

Bece

Bece

Pot zavije nazaj nad vojašnico, deset minut je iz vrha do sedelca, kjer smo se prej odcepili proti Možicu. Steza je sedaj poznana, po njej je potrebno do mesta, kjer se odcepi dobro vidna stezica na Slatnik, 1609 m visoki vrh (manj kot deset minut iznad vojašnice). Prečimo ga in se…oj, počasi…za kakšen trenutek se le ustavimo. To je najvišja točka naše poti s čudovitim razgledom na Soriško planino in sploh celotno prehojeno pot.

Vrh Slatnika

Vrh Slatnika

Pa tudi če smo kratkovidni, bomo imeli kaj videti. Ne le, da so malo nazaj na levi spet prehodi do podzemnih bunkerjev, na vrhu so Italijani izkopali jarke. Ti se zaraščajo, a so še dobro vidni. Smo videli vse? Potem pa le previdno proti sedlu. Tam so spet borovnice. Če imamo le čas. Drugače pa sledimo odcepu poti navzdol, tam, kjer je tudi prehod skozi ograjo.

Soriška planina

Soriška planina

Pot skozi goščavo je sprva mestoma kar strma in zdrsljiva. Dokler nas ne odloži tja na travnike, med krave. Poleti pašniki, so pozimi smučišča. Srečal sem punci z dojenčkom. Pot jima ni bila pretežka, hvaležni sta bili za dober nasvet. Uf, sedaj mi je šlo pa že malo za nohte. Živ ali mrtev, je bilo rečeno. Pospešil sem, se nekajkrat odgnal in pet minut do šeste, petnajst minut po tem, ko sem stal na vrhu Slatnika, že mahal Ajdi, ki je s svojo vejico hodila okoli avtodoma.

Misel

Misel

Zbiljsko jezero

(1.8.2009)

So dnevi, ko bi kar divjali. In so bolj umirjeni dnevi, ko nam ležernost prija. Včasih bi se zagnali v divje brzice in komaj lovili ravnotežje na razpenjenih valovih. Drugič pa samo ležali na sončku in čakali, da nas voda počasi nese pod zelenimi listi obvodnega grmičevja. In danes je bil bolj takšen dan. Vroč in zaspan. Pa naj bo še naša pot takšna, smo si rekli.

Most čez Savo je v fazi pomlajevanja

Most čez Savo je v fazi pomlajevanja

Zbiljsko jezero je seveda Sava, ujeta med dvoje betonskih bran. Na spodnji strani jo omejuje hidroelektrarna Medvode, zgoraj podoben energetski objekt Mavčiče, med njima je slabih pet kilometrov jezera. S čolnom lahko do vode dostopimo na različnih mestih. Z avtodomom lahko parkiramo in prespimo v kampu Dragočajna (N 47.173889 E 14.415282), ki ima tudi svoj nudistični del. In predvsem odličen dostop do vode.

Labod...

Labod...

Le nekaj sto metrov je oddaljen Hotel Kanu (N 46.169325 E 14.421728), ki ima tudi postajališče za avtodome. Cenejša možnost, ki pa nima tako idealnega dostopa do vode. Tudi v Zbiljah bi se morebiti dalo ostati, poskusili pa še nismo. Smo bili kar z avtom, je pač preblizu doma. Naklep, da v vodo zlezemo pod mostom, kot ponavadi, nam je skoraj prekrižalo gradbišče. Most namreč razbijajo, videti je, da so ga dohitela leta.

Ma, kaj eden, cela jata!

Ma, kaj eden, cela jata!

Vseeno smo se zbasali mimo in parkirali na ovinku poti do vode (N 46.164855 E 14.426599). Komaj sem stopil iz avta, že je za mano prihitel vodja gradbišča. Kot petelin. Pa se je hitro umiril, da lahko ostanemo do dvanajstih, ko gradbišče zaprejo. Ko je že odhajal, pa je zamahnil z roko, mah, ostanite do kadar pač hočete. Super. Kam boš veslal, tu ni pomembno. Voda teče tako ležerno, da toka skoraj ne čutiš. Mi smo zaveslali navzdol, s tokom.

Zbilje

Zbilje

Ko so se pred nami pokazale Zbilje pa – zimska pravljica. Belo jezero. Toda to seveda ni sneg. Avgusta že ne. Labodi… Noro. Celo jezero prekrito z njimi. Punci sta iz vode pobirali njihova peresa. Naj jima bo, sedaj je aktualna drugačna vrsta gripe. Pri tabli čez reko, ko smo že tik nad elektrarno, je treba obrniti, mi smo do sem ležerno uživali pol ure.

Hidroelektrarna Medvode

Hidroelektrarna Medvode

Tablo nad reko smo po stari navadi obveslali, potem pa že poskušali, če bo proti toku šlo. In je. Ravno tako, kot navzdol, nobene razlike. Do sem je dobra dva kilometra, lahko več, lahko manj, odvisno koliko vijugamo sem in tja. In kdo bi verjel, toda nazaj do mostu je prav toliko. Ko smo se približevali mostu, je sv. Urh odbil poldne. Toda na mostu so delavci še kar razbijali.

Mornarica

Mornarica

Hm, prehod prepovedan, kot je označevalo na desko napisano opozorilo na srednjem loku mostu. Ma, recimo da samo tam, smo si rekli in čisto za robom hitro veslali mimo. Rekel ni nihče nič, bili pa smo tudi dovolj daleč, da nam ni moglo kaj pasti na glavo. Čeprav se tok ne pozna, smo za pot nazaj do mostu porabili nekaj časa več. Morebiti smo pa samo bolj vijugali sem in tja.

Hidroelektrarna Mavčiče

Hidroelektrarna Mavčiče

Drsimo mimo Kanuja in kampa v Dragočajni naprej po vedno ožji strugi, dokler pred seboj, kakšne dva kilometra in pol nad mostom, ne zagledamo elektrarne Mavčiče. Preblizu se ne sme, pa tudi varno ni. Obrat okoli otočka in kakšna fotka, potem pa nazaj. Mi smo do sem veslali skoraj uro. Tako počasi, s krajšim postankom v kampu. In zadnji del je z menoj veslala samo Ajda. Prav dobro ji je šlo.

Okoli otočka...

Okoli otočka...

Nazaj je šlo hitreje, mogoče se pa res pozna, da gremo s tokom. Pri kampu v Dragočajni nas je ujela tradicija. Postanek na obali, sprehod po sladoled, počitek na sončku in na hitro v vodo. O čistoči ne bi, hladna je bila pa ravno prav za osvežitev. Še spust do mostu, kjer delavcev sedaj res ni bilo več, sušenje čolna in nas. In nato mimo gradbišča spet na cesto.

Osvežitev...

Osvežitev...

Ko so se pod kolesi vrteli kilometri mimo Kanuja in kampa v smeri doma, smo bili še vedno nekam zasanjani. Kot reka, ki je bila nekaj nižje obsijana z lenobnim avgustovskim soncem.