(15.8.2009)
Pohorje je čisto nekaj posebnega. Ko enkrat zlezeš na njegovo teme, si dejansko na konju. Ker potem lahko hodiš in hodiš, pa se višinska razlika sploh ne spreminja. No ja, kakšni sto ali dvesto metrov gor ali dol. To pa je tudi vse. In če ni za zlesti kam v nebo, gre pač v daljavo. Do koder hočeš.
Jutro na Rogli
Vse je odvisno od časa, prožnosti koraka in svečave dneva. Nekaj minut ali cel dan. In čeprav so od daleč videti pohorski gozdovi nekam dolgočasno, se takrat, ko smo bližje, izkažejo za neverjetno zanimive. Kaj bi torej čakali, pohodno palico v roke in na pot! Naše izhodišče je bila tokrat Rogla. Parkirišč je seveda veliko, menda je na novo urejeno tudi postajališče za avtodome.
Malo naprej od spomenika, pridemo do ograde
Mi ga pozno zvečer nismo iskali, parkirali smo ob cerkvi (N 46.453991 E 15.336256) in tam nas ni motila ne posvetna, ne cerkvena oblast. Smeri je enostavno slediti, dejansko gre v smeri Velike Kope samo ena markirana pot, kjer se odcepijo steze proti dolini, pa je tudi označeno. Če smo vseeno v dvomu, upoštevajmo, da večino časa hodimo po Slovenski planinski poti, zato je ob markaciji tudi številka 1.
Razgledni stolp ob Lovrenških jezerih
Če nismo logistično bolj spretni, se je torej treba vrniti po isti poti. To pa ima tudi svojo prednost. Lahko namreč obrnemo, kadar želimo. Cilj in s tem mesto obrata si določamo delno sami, delno nam ga krojita čas in vedno krajši dan. Torej…na pot.
Kdo pa je v jezeru?
Iz parkirišča jo uberemo mimo zgornje postaje štirisedežnice Planja (1450 m). Gremo po pašniku, kjer so pozimi tekaške proge. Ko se približamo robu travnika, se držimo levo. Tam na robu gozda stopimo mimo spomenika in sledimo široki poti. Malo za ograjo, ki omejuje prostor travožerom, pot zavije v gozd in se prične položno spuščati.
Čupa
Malo za sedlom Komisija (1446 m) pridemo do razcepa poti. Obe poti prideta prav, mi smo se držali desno. Kmalu se pridruži pot, ki pripelje iz Koče na Pesku oziroma Mašinžage. Pot se še nekaj časa spušča, potem pa začne vzpenjati proti Lovrenškim jezerom (1529 m, dobra ura). Tam je pravo mesto za krajši počitek, vsekakor je treba zlesti na razgledni stolp, prebrati pojasnilne table o nastanku mokrišča in se sprehoditi do jezerc.
Lokvanji še spijo
Vrnemo se pred stolp in sledimo tabli, ki obeta, da je do Ribniške koče dve uri hoda. Krajši spust nas pripelje do mesta, kjer se levo odcepi pot nazaj proti sedlu Komisija. Mi gremo seveda v drugo smer. Pot gre skoraj po ravnem, ob poti se lahko, če je le pravi čas, mastimo z borovnicami. Tudi otrokom so odlična spodbuda.
Kam pa sedaj?
Ko pridemo na travnike, menda Črna mlaka imenovane, se pot začne počasi spuščati in postane razgledna. Toda ne za dolgo. Suhe trave pustimo za seboj in se začnemo kar bolj konkretno spuščati proti Ribniškemu sedlu oziroma prevalu Šikarica (1300 m, ena ura z Lovrenških jezer).
Suhi travniki
Med spustom pridemo do vode ljubezni. Kdo si je izmislil, da lahko ta potoček tako vpliva na čustvovanje ne vem. Mogoče pa res… S sedla se pot spet požene navzgor. Najprej po gozdu, nato pa se svet prične vedno bolj odpirati. Ribniškega oziroma Jezerskega vrha (1537 m, petdeset minut s Šikarice) ne moremo zgrešiti.
Šikarica
Na vrhu je namreč spomenik neki davni noriji. Samoto, ki jo komaj zmotijo posamezni pohodniki, sedaj zamenja šunder. Vrh je namreč priljubljeni cilj tistih, ki svojo bolj ali manj zloščeno pločevino pustijo malo nižje na parkirišču ob vznožju. Razgledi pač poplačajo nekajminutni vzpon. Spust je kar strm, pot pa mestoma razdrapana, zato nekaj malega previdnosti ni odveč.
Pogled na že prehojeno pot z Jezerskega vrha
Do Ribniške koče (1507 m, deset minut z Jezerskega vrha) je blizu, lahko gremo kar po cesti. Mogoče bo to pravo mesto za obrat. Ali pač ne. Če smo malo bolj našpičeni, gremo lahko še naprej. Če si tu ob dvanajstih in veš, da imaš še osem ur dneva, te kar vleče… Ob manjši vlečnici sledimo markacijam mimo umetnega jezera čez Mali Črni vrh (1533 m).
Črni vrh, Mali Črni vrh in Ribniška koča
Pot, ki kaže na priljubljenost sprehodov med Ribniško kočo in Grmovškovim domom, se spet začne spuščati, pa ne prav za dolgo. Ko uvije navzgor, gremo na Everest. Pohorski seveda. Črni vrh je s svojimi 1543 metri (štirideset minut od koče) najvišji vrh Pohorja.
Velika Kopa za jezercem nad Ribniško kočo
Do njega zavijemo s poti, tablica obljublja pet minut hoje in res je ni prav nič več. Pridemo na razgledne travnike, ob železnih traverzah, nekakšnem spomeniku, je vpisna knjiga in več štampiljk. Mesto zahteva počitek in razmislek. Naprej ali nazaj, to je sedaj vprašanje. Pri nas ga ni bilo. Grmovškov dom pod Veliko Kopo ni daleč, časa pa dovolj.
Črni vrh
Spust je razgleden, pa tudi slasten, če le vseh borovnic in brusnic niso pomalicali predhodniki. Čez Otišje (1416 m) se spustimo do Velikega sedla – Pungarta (1371 m, pol ure s Črnega vrha) ob katerem stoji koča. Ponavadi je v koči in vse okoli nje veselo. Avtodomi so bili potisnjeni tja med drevje, pleha tudi sicer več kot preveč. To ni za nas.
Pogled na Črni vrh s pobočij Velike Kope
Polizali smo sladoled, Živo zaupali v varstvo Gaji in šibali na Veliko Kopo (1542 m, pol ure do koče). Je prav enostavno. Gremo samo naravnost, pod žičnico. Mene je sicer zapeljala potka, ki malo pod vrhom zavije levo. Pa sem hitro ugnal svojo zmoto in skozi brusnice kar po svoje prilezel na vrh. Tam naprej pa je…Mala Kopa (1524 m, petnajst minut z velike sestre).
Velika Kopa
Uf, sem jih slišal. Pa čeprav sem samo namignil, da bi jaz…sam… Kaj ti je tega treba…ma ni, da bi govoril. Pa saj sem bik. Po znamenju in tako. Torej trmast do konca. Preverili smo, če Gaja nagaja, Maja in Ajda sta obsedeli v brusnicah, jaz pa…sem seveda šibal do sedla med Kopama in nato do vrha manjše sestre.
Ja, kaj si boš še zmislil?
Pogledal sem na drugo stran, proti Partizanskemu domu, pa obrnil in že ubiral dolge šrite nazaj. Vrh bi lahko obšel po desni, a zakaj. Še enkrat čez Veliko Kopo in pod žičnico navzdol…nad kočo sem bil le kakšno minuto za Majo in Ajdo (petnajst minut z vrha).
Mala Kopa
Kar gremo, pot je še dolga, dan pa vedno krajši. Komaj kakšen korak smo naredili, ko nam je nasproti prišel forumaš Fridl. Je ravno prisopihal iz Črnega vrha. Omenil sem mu od kod prihajamo in da se tja tudi vračamo. Še ko smo mi že stopali naprej, je stal tam z odprtimi usti. Jah, mora razumeti. Gorenjci pač.
Počitek
Po poti smo ubodli še nekaj brusnic, punce so tanajvišjega obšle po levi, jaz pa sem seveda zbezljal čezenj. Do Ribniške koče se nam ni dalo, zato smo Mali Črni vrh obšli po kolovozu, ki se od markirane poti odcepi na sedlu desno. Pripelje ravno na parkirišče.
Ribniški ali Jezerski vrh
Vzpon do Jezerskega vrha (dobro uro in pol od Grmovškovega doma) nam je bil kar nekam odveč. Bolj malo pravih planincev srečaš tam. Nekateri se vračajo s celimi vedri borovnic, drugi spuščajo zmaje, tretji se derejo kot bi bili prodajalci na tržnici.
Počitek na vrhu
Ker pa je bila klopca prosta, smo vseeno posedeli, praznili še zadnje zaloge, potem pa zastavili korak navzdol. Po poti sedaj nismo srečevali skoraj nikogar, mir in tišina sta bila vse naokoli. Malo nad sedlom me je Ajda vprašala kam vodi stezica, ki se je odcepila levo. Pa nisem prav dobro vedel.
Ostanki letalske nesreče, ki se je zgodila leta 1971
Le nekaj metrov naprej pa je v isto smer kazal mali kažipot »znamenje 50m«. Greva pogledat. Pod nama sva najprej zagledala velik kos pleha. Hm, kaj pa je to? Aluminijasto satovje? Uf, takoj mi je postalo jasno, da gre za del letalskega krila.
Senčna pot
Ko je stezica zavila levo navzgor se je moj sum potrdil. Po gozdu je ležala vrsta zvitih aluminijastih delov manjšega letala. Znamenje ob njih je pripovedovalo zgodbo o nesreči, ki se je zgodila leta 1971. Žalostno. Čez sedlo, počitek in osvežitev pri potočku, vzpon čez travnik in že smo bili spet pri Lovrenških jezerih (dve uri z Jezerskega vrha).
Mrzla ljubezen
Z Ajdo so naju ob čakanju na preostanek odprave napadle muhe. Te niso bile tečne samo takrat, ko si bil v gibanju, zato sva odšla pogledat, če so zvečer jezerca kaj drugačna. Morebiti so bila res. Še za odtenek bolj črna in skrivnostna.
Samota
Ob poti nazaj proti Rogli smo našli naravno ogledalo in komaj čakali, da nad sedlom Komisija pridemo do odcepa poti proti Pesku. Mi smo šli nazaj po poti, ki nam je bila že znana. Ravno pri klopci pred travniki sem se uzrl nazaj. Na ozki poseki med drevjem je zahajalo sonce.
Dan se poslavlja
Neverjetno, kako se lahko povsem naključno stvari poklopijo. Spet se je pokazalo, da so zadnji metri najtežji. A smo jih zmogli. Dobrih dvanajst ur pohorske pravljice je bilo za nami…
Pohorska pravljica
