(20.9.2009)

Kolesa so fajn. Seveda v povezavi z motorjem. Tistim eksplozijskim. In povsem ekološkim. Rahlo zadihanim in bolj ali manj utrujenim.

Sploh ni važno koliko koles je pod nami. Niti ni važna njihova velikost. Važna je volja in važna je pot. Tista med Mojstrano in Ratečami je nedvomno odlična izbira. Izhodišče je lahko kjer koli. Toda Mojstrana (N 46.465449 E 13.932565; 640 m) ima svoje prednosti.

Pot se od tu po savski dolini navzgor počasi in res zložno dviguje. Ko smo spočiti to komaj opazimo. Ko se vračamo, pa bomo še kako hvaležni, da vzpona ni več. Ker so sedaj moderni razni večkolesniki, smo si tudi mi rekli, da dvoje koles ne bo dovolj.

Po jutranjem ritualu, z glasovno telovadbo med otroci in vedno nemogočimi starši, smo odrinili. Pot je itak samo ena, zato moramo le paziti, da ostajamo na svoji strani. Saj imajo nekateri bistveno večja kolesa. In čeprav se morebiti tolažite, da velikost ni pomembna, je to pač samo vaše mnenje. Kolesarka, ki vas bo povozila, vam bo dala jasno vedeti, da je resnica vse drugačna.

Ob poti so lična počivališča, če se ne bomo mogli oddihati, počijmo. Asfalt je gladek, peska na njem skoraj ni, zato kolesca lepo tečejo. Če ni potrebe za obisk Dixijev na obcestnem počivališču, šibajmo dalje mimo slovitega cvetličnega zajčka. Na dolgi ravnini levo zagledamo Luciferja. Če je le dovolj vodnato obdobje. Vodnato v Peklu? Ma je le ime slapu, nič peklenskega torej.

Ko je dolga ravnina za nami, smo že pri mostu v Gozd Martuljku. Klanček do mostu je sicer kratek, a bogsigavedi zakaj, ravno teh nekaj metrov pogreša asfalt. Kar sitno za vzpon, še bolj za spust ob povratku. Torej previdno. Ob cesti je potrebno le nekaj deset metrov, potem pa zavijemo levo – v smeri martuljških slapov.

Po nekaj deset metrih zavijemo desno v smeri Kranjske gore. Ko se svet na levi odpre, nam čudoviti pogled na Špikovo skupino prekinja le žica daljnovoda. Odganjamo se mimo počivališča in pod manjšim smučiščem. Ko pripeljemo v kraj in se povsem približamo cesti, zavijemo levo. Pod pokopališčem je asfalt malo slabši, pa tudi ulica naprej je precej poflikana.

Ko zapeljemo čez Pišnico, smo pred glavno cesto. Previdno jo prečkamo in se poženemo v breg, proti centru kraja. Tlakovci za male koleščke niso najboljši, pa gre. Nadaljujemo pod smučišče in naprej proti Ratečam. Asfalt je precej dober, le v Podkorenu so ga s teptalci precej poškodovali.

S kolesom tega še čutili ne bi, z rolerji pa je drugače. Na srečo je poškodb le za nekaj metrov. Pod nami so močvirja Zelencev, izvira Save Dolinke. Pa prav do jezerc z rolkami ne bomo mogli. Torej kar naprej! Le še malo in že so tu Rateče (865 m). Malo pred cesto v Planico zavijemo desno in se pripeljemo do počivališča pred križiščem. Tu smo že dostikrat obrnili, tokrat pa je bila odločitev v rokah Ajde. In odločila se je – nedvomno prav.

Odganjala sva se skozi vas, pod Svetim Duhom in naprej mimo polnih gostiln, bencinske črpalke in nato okoli hiške nekdanje italijanske mejne kontrole. Pač toliko, da sva bila za trenutek v Italiji. Nazaj naju je peljala cesta, asfalt je odličen, tudi prometa ni več toliko kot nekoč. Popaziti pa je vseeno treba.

Na križišču spet zavijemo na kolesarsko pot in ji sledimo nazaj. Preprosto rečeno. Toda pot je še dolga, utrujenost pa vedno večja. Zato bo obvezen vsaj počitek v Kranjski gori. Za sladoled… Kdo ima najboljšega? Bo presodil vsak sam, tudi mi imamo svojega favorita.

Potem pa pač naprej, počivališče je bližje smo cilju, vse več. Odlično, saj nam pridejo še kako prav. Da se malo odpočijemo in tako nazaj prisopihamo dostojanstveno in ne kot stara parna lokomotiva. Če pa že, pa tudi nič hudega. Saj imamo konec koncev po štirih do petih urah za sabo skoraj štirideset kilometrov.

(7.6.2009)

Včasih je dobro, če ne greš naravnost. Temveč okoli. Včasih je tako pač lepše. Dostikrat pa drugače skoraj ne gre. Vsaj peš. Tudi, če je pred teboj jezero. Če je na njem še otoček s cerkvico, je to že res prava podoba raja. Okoli jezera poteka sprehajalna pot, ki je ravno pravi sprehod za vsakogar. Peš ali na koleščkih. Sploh ni važno.

Izza vsakega vogala se odpre nov pogled. Pot ob jezeru je lahko cilj, lahko pa tudi zgolj izhodišče. Za enega od kucljev, ki se dvigajo okoli jezera. Straža, Dobra gora, Kozarca in Obroč, Osojnice in Ojstrica, Kuhovnica, Višce, Blejski grad. Ali celo naprej do Poglejske cerkve, naravne znamenitosti, vredne ogleda. Le pravi trenutek je potrebno zaviti. Ali pač napihnemo čoln, poleti pa nadenemo kopalke in odmahamo do otoka. Zakaj pa ne.

Izhodišče? Kjer hočemo, parkirišč je dovolj. Nekatera so plačljiva, druga ne, spati na nobenem ni preveč priporočljivo. Je redarska služba preveč stroga, kaj bi govoril, saj se ve. Ostane torej kamp v Zaki (N 46.361568 E 14.081780). Če je ta poln, je dovoljeno prespati za precej nižji znesek na makadamskem parkirišču v Zaki (N 46.362327 E 14.081492).

Mi smo tokrat imeli izhodišče tam, kjer so prijatelji. Je še najmanj možnosti za kakšno neljubo presenečenje, pa toliko več za prijeten večerni klepet. Povrh se nam je Joco sklenil tudi pridružiti, s kolesom, kot spremljevalna ekipa. Super. Vse, razen vremena. Zjutraj dež namreč ni padal, temveč scal. Ne sliši se lepo, toda tako je bilo. Maja si je že mela roke, da gremo domov.

Pa se je tam nekje nad nami odprlo eno nebeško okno. In se razširilo toliko, da je posušilo kaplje. Ko je poklical še Joco, že skoraj povsem pripravljen, ni bilo več kaj za odlašati. Iz boksa smo potegnili skiroje, Maja si je nadela rolarje in že smo po mokri cesti drveli proti pokopališču. Dejansko drveli, saj so zavore na mokrih klancih presneto slabo prijemale. Navzdol seveda, v breg je še šlo.

Pred cesto proti Gorjam in Pokljuki smo se ustavili v Mercatorju in poskrbeli za zajtrk. Šli smo čez cesto in se na drugi strani po Riklijevi cesti previdno spustili po strmem klancu mimo picerije Rustika do župnijske cerkve sv. Martina. Vanjo nismo zavili, je bila ravno maša, mi pa kaj malo primerni in pripravljeni na takšno poduhovljeno zadevo. Peščena pot vodi do ceste okoli jezera, ničkaj primerno za naša prevozna sredstva. Pa smo zmogli.

Od tu se ne da več zaiti. Okoli jezera vodi le ena pot in potrebno ji je verno slediti. Pod gradom se peljemo po Veslaški promenadi in nato mimo veslaškega centra proti Zaki. Tam se lahko sprehodimo po kampu ali gremo zaplavat. Če je le voda zadosti topla. Nas je tukaj vremenska sreča malo zapustila, pred dežjem smo se skrili pod sodniški stolp ob vodi. In tam vedrili kar lep čas. Med tem se je skupina mladih odločila za kopanje.

Maja se je kar stresla ob misli na mrzlo vodo, jaz pa ob njenem ledenem pogledu, ko sem zajavkal…i tata bi sine. Ko je dež končno le izgubil svojo moč in kazal, da je oblačna goba že precej izžeta, smo pot nadaljevali. Iz Zake najprej ob cesti, dokler po nekaj deset metrih ni možno zaviti na leseno sprehajalno pot tik ob vodi. Ko se konča, smo že čisto blizu odcepa poti na Osojnici in Ojstrico…

Ko se levo odcepi makadamska pot, ji je najbolje slediti pod Belvederjem in Vilo Bled. Iz obale je nekaj najlepših pogledov na otok, tudi kakšen umetnik s svojimi slikami se na ogled postavi. Ponavadi na najbolj ozkem delu poti, pod skalo. Pa ribiči namakajo svoje trnke. Bolj ali manj uspešno. Tudi malo naprej, pri Mlinu, je priljubljeno kopališče. Ali pač samo mesto za počitek na eni izmed klopic. Če so le suhe.

Oko se spočije na gradu in cerkvi sv. Martina pod njim. Podoba raja. Pot gre naprej ob jezeru, teče precej ob glavni cesti, dokler pred hotelom Toplice na zavije pod hotele, tja do vode. Sedaj je samo od nas odvisno, kjer bomo zašpilili to klobaso. Po promenadi se bomo pa ja sprehodili, mogoče skočili na kremšnite. Nas je nekaj kapljic opozarjalo, da je vremenska sreča opoteča, zato je nismo pretirano izkoriščali.

Raje smo atome moči porabili za pot mimo občine proti izhodišču. Dan je bil čisto lep, še tiste kaplje smo mu prav hitro oprostili.