(20.9.2009)
Kolesa so fajn. Seveda v povezavi z motorjem. Tistim eksplozijskim. In povsem ekološkim. Rahlo zadihanim in bolj ali manj utrujenim.
Sploh ni važno koliko koles je pod nami. Niti ni važna njihova velikost. Važna je volja in važna je pot. Tista med Mojstrano in Ratečami je nedvomno odlična izbira. Izhodišče je lahko kjer koli. Toda Mojstrana (N 46.465449 E 13.932565; 640 m) ima svoje prednosti.
Pot se od tu po savski dolini navzgor počasi in res zložno dviguje. Ko smo spočiti to komaj opazimo. Ko se vračamo, pa bomo še kako hvaležni, da vzpona ni več. Ker so sedaj moderni razni večkolesniki, smo si tudi mi rekli, da dvoje koles ne bo dovolj.
Po jutranjem ritualu, z glasovno telovadbo med otroci in vedno nemogočimi starši, smo odrinili. Pot je itak samo ena, zato moramo le paziti, da ostajamo na svoji strani. Saj imajo nekateri bistveno večja kolesa. In čeprav se morebiti tolažite, da velikost ni pomembna, je to pač samo vaše mnenje. Kolesarka, ki vas bo povozila, vam bo dala jasno vedeti, da je resnica vse drugačna.
Ob poti so lična počivališča, če se ne bomo mogli oddihati, počijmo. Asfalt je gladek, peska na njem skoraj ni, zato kolesca lepo tečejo. Če ni potrebe za obisk Dixijev na obcestnem počivališču, šibajmo dalje mimo slovitega cvetličnega zajčka. Na dolgi ravnini levo zagledamo Luciferja. Če je le dovolj vodnato obdobje. Vodnato v Peklu? Ma je le ime slapu, nič peklenskega torej.
Ko je dolga ravnina za nami, smo že pri mostu v Gozd Martuljku. Klanček do mostu je sicer kratek, a bogsigavedi zakaj, ravno teh nekaj metrov pogreša asfalt. Kar sitno za vzpon, še bolj za spust ob povratku. Torej previdno. Ob cesti je potrebno le nekaj deset metrov, potem pa zavijemo levo – v smeri martuljških slapov.
Po nekaj deset metrih zavijemo desno v smeri Kranjske gore. Ko se svet na levi odpre, nam čudoviti pogled na Špikovo skupino prekinja le žica daljnovoda. Odganjamo se mimo počivališča in pod manjšim smučiščem. Ko pripeljemo v kraj in se povsem približamo cesti, zavijemo levo. Pod pokopališčem je asfalt malo slabši, pa tudi ulica naprej je precej poflikana.
Ko zapeljemo čez Pišnico, smo pred glavno cesto. Previdno jo prečkamo in se poženemo v breg, proti centru kraja. Tlakovci za male koleščke niso najboljši, pa gre. Nadaljujemo pod smučišče in naprej proti Ratečam. Asfalt je precej dober, le v Podkorenu so ga s teptalci precej poškodovali.
S kolesom tega še čutili ne bi, z rolerji pa je drugače. Na srečo je poškodb le za nekaj metrov. Pod nami so močvirja Zelencev, izvira Save Dolinke. Pa prav do jezerc z rolkami ne bomo mogli. Torej kar naprej! Le še malo in že so tu Rateče (865 m). Malo pred cesto v Planico zavijemo desno in se pripeljemo do počivališča pred križiščem. Tu smo že dostikrat obrnili, tokrat pa je bila odločitev v rokah Ajde. In odločila se je – nedvomno prav.
Odganjala sva se skozi vas, pod Svetim Duhom in naprej mimo polnih gostiln, bencinske črpalke in nato okoli hiške nekdanje italijanske mejne kontrole. Pač toliko, da sva bila za trenutek v Italiji. Nazaj naju je peljala cesta, asfalt je odličen, tudi prometa ni več toliko kot nekoč. Popaziti pa je vseeno treba.
Na križišču spet zavijemo na kolesarsko pot in ji sledimo nazaj. Preprosto rečeno. Toda pot je še dolga, utrujenost pa vedno večja. Zato bo obvezen vsaj počitek v Kranjski gori. Za sladoled… Kdo ima najboljšega? Bo presodil vsak sam, tudi mi imamo svojega favorita.
Potem pa pač naprej, počivališče je bližje smo cilju, vse več. Odlično, saj nam pridejo še kako prav. Da se malo odpočijemo in tako nazaj prisopihamo dostojanstveno in ne kot stara parna lokomotiva. Če pa že, pa tudi nič hudega. Saj imamo konec koncev po štirih do petih urah za sabo skoraj štirideset kilometrov.