Arhiv kategorij: Rolanje

Od Mojstrane do Rateč in nazaj

(20.9.2009)

Kolesa so fajn. Seveda v povezavi z motorjem. Tistim eksplozijskim. In povsem ekološkim. Rahlo zadihanim in bolj ali manj utrujenim.

Parkirišče v Mojstrani

Parkirišče v Mojstrani

Sploh ni važno koliko koles je pod nami. Niti ni važna njihova velikost. Važna je volja in važna je pot. Tista med Mojstrano in Ratečami je nedvomno odlična izbira. Izhodišče je lahko kjer koli. Toda Mojstrana (N 46.465449 E 13.932565; 640 m) ima svoje prednosti.

Pot

Pot

Pot se od tu po savski dolini navzgor počasi in res zložno dviguje. Ko smo spočiti to komaj opazimo. Ko se vračamo, pa bomo še kako hvaležni, da vzpona ni več. Ker so sedaj moderni razni večkolesniki, smo si tudi mi rekli, da dvoje koles ne bo dovolj.

Počivališča

Počivališča

Po jutranjem ritualu, z glasovno telovadbo med otroci in vedno nemogočimi starši, smo odrinili. Pot je itak samo ena, zato moramo le paziti, da ostajamo na svoji strani. Saj imajo nekateri bistveno večja kolesa. In čeprav se morebiti tolažite, da velikost ni pomembna, je to pač samo vaše mnenje. Kolesarka, ki vas bo povozila, vam bo dala jasno vedeti, da je resnica vse drugačna.

Čez most še dandanes topotajo kolesa...

Čez most še dandanes topotajo kolesa...

Ob poti so lična počivališča, če se ne bomo mogli oddihati, počijmo. Asfalt je gladek, peska na njem skoraj ni, zato kolesca lepo tečejo. Če ni potrebe za obisk Dixijev na obcestnem počivališču, šibajmo dalje mimo slovitega cvetličnega zajčka. Na dolgi ravnini levo zagledamo Luciferja. Če je le dovolj vodnato obdobje. Vodnato v Peklu? Ma je le ime slapu, nič peklenskega torej.

Most pred počivališčem

Most pred počivališčem

Ko je dolga ravnina za nami, smo že pri mostu v Gozd Martuljku. Klanček do mostu je sicer kratek, a bogsigavedi zakaj, ravno teh nekaj metrov pogreša asfalt. Kar sitno za vzpon, še bolj za spust ob povratku. Torej previdno. Ob cesti je potrebno le nekaj deset metrov, potem pa zavijemo levo – v smeri martuljških slapov.

Zajček

Zajček

Po nekaj deset metrih zavijemo desno v smeri Kranjske gore. Ko se svet na levi odpre, nam čudoviti pogled na Špikovo skupino prekinja le žica daljnovoda. Odganjamo se mimo počivališča in pod manjšim smučiščem. Ko pripeljemo v kraj in se povsem približamo cesti, zavijemo levo. Pod pokopališčem je asfalt malo slabši, pa tudi ulica naprej je precej poflikana.

Pišnica

Pišnica

Ko zapeljemo čez Pišnico, smo pred glavno cesto. Previdno jo prečkamo in se poženemo v breg, proti centru kraja. Tlakovci za male koleščke niso najboljši, pa gre. Nadaljujemo pod smučišče in naprej proti Ratečam. Asfalt je precej dober, le v Podkorenu so ga s teptalci precej poškodovali.

Osvežitev

Osvežitev

S kolesom tega še čutili ne bi, z rolerji pa je drugače. Na srečo je poškodb le za nekaj metrov. Pod nami so močvirja Zelencev, izvira Save Dolinke. Pa prav do jezerc z rolkami ne bomo mogli. Torej kar naprej! Le še malo in že so tu Rateče (865 m). Malo pred cesto v Planico zavijemo desno in se pripeljemo do počivališča pred križiščem. Tu smo že dostikrat obrnili, tokrat pa je bila odločitev v rokah Ajde. In odločila se je – nedvomno prav.

Rateče

Rateče

Odganjala sva se skozi vas, pod Svetim Duhom in naprej mimo polnih gostiln, bencinske črpalke in nato okoli hiške nekdanje italijanske mejne kontrole. Pač toliko, da sva bila za trenutek v Italiji. Nazaj naju je peljala cesta, asfalt je odličen, tudi prometa ni več toliko kot nekoč. Popaziti pa je vseeno treba.

Italija

Italija

Na križišču spet zavijemo na kolesarsko pot in ji sledimo nazaj. Preprosto rečeno. Toda pot je še dolga, utrujenost pa vedno večja. Zato bo obvezen vsaj počitek v Kranjski gori. Za sladoled… Kdo ima najboljšega? Bo presodil vsak sam, tudi mi imamo svojega favorita.

Tanajboljš sladoled

Tanajboljš sladoled

Potem pa pač naprej, počivališče je bližje smo cilju, vse več. Odlično, saj nam pridejo še kako prav. Da se malo odpočijemo in tako nazaj prisopihamo dostojanstveno in ne kot stara parna lokomotiva. Če pa že, pa tudi nič hudega. Saj imamo konec koncev po štirih do petih urah za sabo skoraj štirideset kilometrov.

Srečanje...

Srečanje...

Okoli Blejskega jezera

(7.6.2009)

Včasih je dobro, če ne greš naravnost. Temveč okoli. Včasih je tako pač lepše. Dostikrat pa drugače skoraj ne gre. Vsaj peš. Tudi, če je pred teboj jezero. Če je na njem še otoček s cerkvico, je to že res prava podoba raja. Okoli jezera poteka sprehajalna pot, ki je ravno pravi sprehod za vsakogar. Peš ali na koleščkih. Sploh ni važno.

Deževno jutro daje le malo upanja...

Deževno jutro daje le malo upanja...

Izza vsakega vogala se odpre nov pogled. Pot ob jezeru je lahko cilj, lahko pa tudi zgolj izhodišče. Za enega od kucljev, ki se dvigajo okoli jezera. Straža, Dobra gora, Kozarca in Obroč, Osojnice in Ojstrica, Kuhovnica, Višce, Blejski grad. Ali celo naprej do Poglejske cerkve, naravne znamenitosti, vredne ogleda. Le pravi trenutek je potrebno zaviti. Ali pač napihnemo čoln, poleti pa nadenemo kopalke in odmahamo do otoka. Zakaj pa ne.

Pločevinasti verniki pred sv. Martinom

Pločevinasti verniki pred sv. Martinom

Izhodišče? Kjer hočemo, parkirišč je dovolj. Nekatera so plačljiva, druga ne, spati na nobenem ni preveč priporočljivo. Je redarska služba preveč stroga, kaj bi govoril, saj se ve. Ostane torej kamp v Zaki (N 46.361568 E 14.081780). Če je ta poln, je dovoljeno prespati za precej nižji znesek na makadamskem parkirišču v Zaki (N 46.362327 E 14.081492).

Veslaška promenada

Veslaška promenada

Mi smo tokrat imeli izhodišče tam, kjer so prijatelji. Je še najmanj možnosti za kakšno neljubo presenečenje, pa toliko več za prijeten večerni klepet. Povrh se nam je Joco sklenil tudi pridružiti, s kolesom, kot spremljevalna ekipa. Super. Vse, razen vremena. Zjutraj dež namreč ni padal, temveč scal. Ne sliši se lepo, toda tako je bilo. Maja si je že mela roke, da gremo domov.

Blejski veslač z bronastimi mišicami vesla na Stražo

Blejski veslač z bronastimi mišicami vesla na Stražo

Pa se je tam nekje nad nami odprlo eno nebeško okno. In se razširilo toliko, da je posušilo kaplje. Ko je poklical še Joco, že skoraj povsem pripravljen, ni bilo več kaj za odlašati. Iz boksa smo potegnili skiroje, Maja si je nadela rolarje in že smo po mokri cesti drveli proti pokopališču. Dejansko drveli, saj so zavore na mokrih klancih presneto slabo prijemale. Navzdol seveda, v breg je še šlo.

Spremljevalna ekipa

Spremljevalna ekipa...hej, vozi v napačno smer!

Pred cesto proti Gorjam in Pokljuki smo se ustavili v Mercatorju in poskrbeli za zajtrk. Šli smo čez cesto in se na drugi strani po Riklijevi cesti previdno spustili po strmem klancu mimo picerije Rustika do župnijske cerkve sv. Martina. Vanjo nismo zavili, je bila ravno maša, mi pa kaj malo primerni in pripravljeni na takšno poduhovljeno zadevo. Peščena pot vodi do ceste okoli jezera, ničkaj primerno za naša prevozna sredstva. Pa smo zmogli.

Laboda z mladiči

Laboda z mladiči

Od tu se ne da več zaiti. Okoli jezera vodi le ena pot in potrebno ji je verno slediti. Pod gradom se peljemo po Veslaški promenadi in nato mimo veslaškega centra proti Zaki. Tam se lahko sprehodimo po kampu ali gremo zaplavat. Če je le voda zadosti topla. Nas je tukaj vremenska sreča malo zapustila, pred dežjem smo se skrili pod sodniški stolp ob vodi. In tam vedrili kar lep čas. Med tem se je skupina mladih odločila za kopanje.

Tole pa ne bo nič...suhega...

Tole pa ne bo nič...suhega...

Maja se je kar stresla ob misli na mrzlo vodo, jaz pa ob njenem ledenem pogledu, ko sem zajavkal…i tata bi sine. Ko je dež končno le izgubil svojo moč in kazal, da je oblačna goba že precej izžeta, smo pot nadaljevali. Iz Zake najprej ob cesti, dokler po nekaj deset metrih ni možno zaviti na leseno sprehajalno pot tik ob vodi. Ko se konča, smo že čisto blizu odcepa poti na Osojnici in Ojstrico…

Podoba raja...za farje ali tudi rajo?

Podoba raja...za farje ali tudi rajo?

Ko se levo odcepi makadamska pot, ji je najbolje slediti pod Belvederjem in Vilo Bled. Iz obale je nekaj najlepših pogledov na otok, tudi kakšen umetnik s svojimi slikami se na ogled postavi. Ponavadi na najbolj ozkem delu poti, pod skalo. Pa ribiči namakajo svoje trnke. Bolj ali manj uspešno. Tudi malo naprej, pri Mlinu, je priljubljeno kopališče. Ali pač samo mesto za počitek na eni izmed klopic. Če so le suhe.

Blejski grad in sv. Martin

Blejski grad in sv. Martin

Oko se spočije na gradu in cerkvi sv. Martina pod njim. Podoba raja. Pot gre naprej ob jezeru, teče precej ob glavni cesti, dokler pred hotelom Toplice na zavije pod hotele, tja do vode. Sedaj je samo od nas odvisno, kjer bomo zašpilili to klobaso. Po promenadi se bomo pa ja sprehodili, mogoče skočili na kremšnite. Nas je nekaj kapljic opozarjalo, da je vremenska sreča opoteča, zato je nismo pretirano izkoriščali.

Drobižek

Drobižek

Raje smo atome moči porabili za pot mimo občine proti izhodišču. Dan je bil čisto lep, še tiste kaplje smo mu prav hitro oprostili.

Zelenci

(10.5.2009)

Včasih ti naporno grizenje kolen ne paše. Ali pa te le čas baše. Morebiti imaš kakšne druge zadržke. Takšne ali drugačne narave. Sedel pa tudi ne bi. Raje hodil. Tako bolj počasi in uživaško. Zakaj pa ne?

Izginevanje

Izginevanje

Je pa res, da je v Kranjski gori izbira vedno težka. Že ko se na parkirišču postaviš pred avtodom, je pred tabo prva dilema. Levo ali desno, naprej ali nazaj. Povsod se da in nikjer ne zgrešimo. Le pot bo druga, cilj pa tako ali tako ni pomemben. Ali pač? Ljudje smo si različni in tako vsako oko riše drugačen pogled na svet. Tokrat smo se odkotalili desno. Čisto zares. Za peš je bilo nekako prevroče, pa smo hoteli izkoristiti vetrček v laseh.

Z vetrčkom v laseh

Kotaljenje

Skiroji in rolerji so nam dali ravno pravo hitrost. Izhodišče je bilo vsem znano parkirišče v Kranjski gori (810 m; N46.486172 E13.778274). Breg pod Besno Pehto je bil kmalu za nami, v Podkorenu smo ugotavljali, da je cesta za majhna koleščka še vedno nekam preveč razrita. Presneto, kaj so plesali valček s teptalnimi stroji po njej? Kmalu za makadamskim parkiriščem pri zadnjih žičnicah v Podkornu so na desni stopnice in makadamska potka.

Srečanje

Srečanje

Pa gremo mimo, tu bomo prišli nazaj. Nadaljujemo do mesta, kjer se desno ob robu travnika spet odcepi potka desno, tokrat navzdol. Le korak ali dva naprej je klopca. Odlična za počitek, opazovanje Ponc visoko nad Planico ali pač le sezuvanje rolarjev. Potem pa le zavijmo navzdol po makadamski poti. Tabla žuga kolesarjem. Prepovedano. Skozi gozd pridemo do praviloma suhe struge hudournika in kar po njej do lenega potoka.

Potok

Potok

Gremo čezenj ter zavijemo desno. Sploh se sedaj držimo bolj desno in po stezi korakamo do Zelencev (837 m). In kako so nenavadna jezerca, izvir Save Dolinke, sploh nastala? Voda Nadiže v Tamarju in drugi pritoki s pobočij doline Planice se kmalu izgubijo v rečnem nanosu. Ko pod planiškim vršajem pritečejo na najnižji del, zadenejo ob morenski nasip in privrejo na dan v številnih izvirih in polnijo jezero.

Vulkančki

Vulkančki

Podzemna voda je nasičena s karbonatom, iz nje se ob spremenjenih fizikalno kemičnih pogojih izloča apnenec in se zaradi mirnega vodnega okolja jezerc odlaga na dno kot kemijski sediment. Kot majhni vulkančki. Voda odteka proti vzhodu in se vse bolj razliva v obširno močvirje z nizkim barjem v osrednjem delu. Posedimo na pomolih ob jezercih in uživajmo v soncu, če nam ga je dan kaj naklonil.

Priprava

Priprava

Če so prevroče, ohladimo noge (voda ima konstantno temperaturo pet do šest stopinj) in opazujmo racake, ki se prepirajo za kakšno račko. Iz razglednega stolpa se lepo vidi naokoli, tudi pogled na Vitranc, Ciprnik in ostale gore nad dolino Planice je morebiti prav od tu najlepši. Na pojasnilnih tablah lahko preberemo marsikaj o posebnostih Zelencev, rastju in živalstvu tega edinstvenega ekosistema.

Jalovec

Jalovec

Ko nas začne čas priganjati ali pa le hrup kakšne skupine turistov, se po poti odpravimo nazaj. Ne zavijemo levo v smer prihoda, temveč nadaljujemo naravnost do parkirišča. Lahko si vzamemo čas za počitek in lizanje sladoleda ali pač kar nadaljujemo mimo hiške desno navzgor proti cesti. Ob njej teče steza, po kateri stopamo. Ko pred drugim parkiriščem zavije navzdol, ji siti ceste in številnih avtomobilov, sledimo.

Boj

Boj

Na mostu čez barje počijemo in se ozremo v vodo, ki med trsti teče naprej proti…Črnemu morju. Huh. Dolga pot je še pred njo. Če imamo srečo, lahko opazujemo majhne račke, ki se borijo s tokom. Ali le opazujemo kalužnice in prisluhnemo šepetanju suhega trstičevja. Po stezi se vzpnemo naprej do ceste, ki je sedaj kolesarska pot in se vračamo proti avtodomu.

Močvirje

Močvirje

Tako zlagoma, brez hitenja, saj se nam sigurno nikamor ne mudi… Ali pač? Od dve uri naprej bomo hodili,  manj skoraj ne bi smelo biti…

Pričetek

Pričetek