(17.3.2007)

Na prepišen primorski hrib je možno priti iz različnih smeri. Najbolj poznan in oblegan pa je nedvomno pristop iz Podgorja (507 m). Parkirati ni težava, pred vasjo, točno pred asfaltnim igriščem,  zavijemo desno na veliko makadamsko parkirišče (N45.531394 E13.948317). Tudi, če prespimo, nas skoraj gotovo nihče ne bo preganjal.

Iz parkirišča korak zastavimo desno ob cesti, zavijemo v vas in poiščemo začetek strme poti. Če hočemo špiliti klobaso, bo ta za vzpon najprimernejša. Pot poteka po gozdu, je kamnita, zato le popazimo, kako polagamo nogo na strmino. Še posebej pa je potrebno biti previden, kolikor je pot mokra ali če to pot izberemo za sestop.

Ko se gozd zredči in sunke vetra zaustavljajo le posamezni borovci, se že začnejo odpirati pogledi naokoli. Vse od vasi, pa tudi po vršnem travniku, teče pot tako jasno, da se zgubiti skoraj ne moremo. Seveda pa se lahko odločimo tudi za vzpon po položni poti.

“Zavili smo na položno pot in se tako vzpenjali po makadamski cesti. Vas Podgorje je hitro izginila za nami. Ob poti smo občudovali razbrazdane skale, rumene trobentice. Včasih je med travo zašumelo – martinček se je tekel skrit. Pot se nam je kar malo vlekla in prav zadovoljni smo bili, ko se je pred nami odprl travnik, na vrhu nad njim pa je stala koča.”

Le nekaj korakov pod vrhom (1028 m) leži Tumova koča, več kot odlično zatočišče ob mrzli in še kako močni burji, ki pihne proti morju praviloma ravno takrat, ko se odločimo zlesti na priljubljeni primorski razglednik.

Do sem potrebujemo približno dve uri hoda. Če nas razganja od kondicije lahko tudi precej manj, če pa znamo uživati v razgledu, pa tudi več. Na vrhu so postavili dešifrator pogleda, ki pride še kako prav takrat, ko bi se v jadra zemljevida uprl le premočan veter.

Če bomo navzdol špilili klobaso, se od koče odpravimo levo, po kolovozu čez travnike proti gozdu. Pot navzdol je preplet steze in makadamske poti. Slediti ji ni težko, zato imamo toliko več časa, da med drevjem ujamemo skrit razgled, ob poti navdušeno vzkliknemo ob pravi formi vivi kraških oblik in prestrašimo kakšnega martinčka.

Ta, za planince položna pot, pa je pravšnji izziv za gorske kolesarje, ne glede na to, ali po njej sopihajo ob vzponu ali vriskajo ob spustu.