Mesečni arhiv: januar 2010

Jakob

(31.1.2010)

Je številka 14840 velika? Nedvomno precej večja od številke 1. Pa je tudi bolj pomembna? Nikakor. Kajti hudič se skriva v podrobnostih. Če nam namreč posamezni dan spolzi med prsti, ves trud, razburjenje, smeh in solze preostalih dni na enkrat niso pomembni.

Prvi koraki

Prvi koraki

Kajti ta dan je bil edinstven. Odvijal se je samo enkrat in imeli smo samo eno šanso, da ga izkoristimo v polnosti. Če nam je možnost spolzela med prsti, se tega ne da več popraviti. Konec, ende, finito. Zatorej se ne bojmo zagrabiti bika za roge in zaživeti svoje sanje.

Košenine nad Ločnico

Košenine nad Ločnico

Precej verjetno je, da si bomo na ta način priigrali asa, s katerim bomo marsikateri dan v prihodnje res živeli. Turna smuka je lahko tak as. Smuči drsijo skozi pršič, smreke so takšne, kot bi jih s cukrom posul, slišiš samo utrip svojega srca. Najlepši zvok. Ker veš da si.

Jakob

Jakob

Ob tem ni pustiti vnemar, da se vedno pot začne s prvim korakom. Stara modrost, toda, kdo bi si mislil, aktualna tudi še danes. Pa le pazimo, da nas navdušenje ne zanese. Ker če bo prvi korak prevelik, bo trpel predvsem naš nos. Na katerega se bomo zvrnili. Zmernost je pač pravi recept.

Krožna pot

Krožna pot

Jakob v Polhograjskih Dolomitih je kar prava izbira. Če je le snega zadosti. Izhodišče je pri gostilni Legastja (N46.107680 E14.349909; 438m). Če smo z avtom, ga bomo načeloma že kam stisnili. Z avtodomom pa bo večja težava.

Travniki pod vrhom

Travniki pod vrhom

Najbolje, da vprašamo pri gostilni, samo tam je res zadosti veliko in ravno parkirišče. Nasproti gostilne gremo mimo večje hiše in po kolovozu navzgor. Ali pa jo mahnemo kakšnih sto metrov naprej v smeri Topol in se zapodimo levo na travnike.

Zadnji metri

Zadnji metri

Gremo navzgor in desno mimo kmetije. Sledimo markacijam v smeri letne poti. Takoj za kmetijo pot zavije levo, naš cilj se že vidi. Ko pridemo do ceste, zavijemo levo. Pred naslednjo kmetijo na levi lahko opazimo oznako za Jakob in krožno pot.

Rog in Brezovica pri Medvodah

Rog in Brezovica pri Medvodah

Najbolje, da gremo levo in se vzpenjamo skozi gozd, mimo zajetja in naprej po letni poti. Ko spet pridemo do travnika, gremo naravnost do ceste, od tam pa potem proti vrhu.  Levo, desno ali naravnost. Naša izbira, vse poti pripeljejo na vrh.

Tošc

Tošč

Midva sva šla levo do prvega naslednjega travnika, po njem navzgor in nato daleč levo, vse do travnikov, po katerih pripelje pot iz Medvod. Tu je potrebno zaviti desno, do vrha in cerkve sv. Jakoba je le še nekaj minut (806m, dobra ura hoje).

Užitek

Užitek

Navzdol se spustimo nasproti vhoda v cerkev, se držimo malo desno skozi redek gozd in potem uvijamo po travniku navzdol do ceste. Sedaj smo spet na svojih sledeh in po njih peljemo nazaj do izhodišča (dvajset minut iz vrha).

Pršič

Pršič

Nič zapletenega, torej…ali pač. Zasvojenost je huda reč. Sploh zasvojenost z življenjem. Kolikor nam ga pač še ostane.

Ognjene hladno

Ognjene hladno

Pod Malim vrhom

(24.1.2020)

Sankaška proga izpod Malega vrha nad Jezerskim je ena od poslastic, ki je ob obisku tega gorskega bisera ne smemo pustiti vnemar. Od nas pa je odvisno, ali se bomo na začetek spusta pustili popeljati ali pa bomo vzeli pot pod noge in se tja odpravili kar peš.

Izhodišče

Izhodišče

Da je bila nam slednja možnost bližja, ni potrebno poudarjati. Ne le zaradi gorenjske duše, temveč predvsem miru, ki ga užiješ že ob vzponu. In tiste prijetne utrujenosti, ki ti da vedeti, da si vsekakor storil nekaj dobrega zase. Ob tem pa je že na začetku treba posebej poudariti eno pravilo.

Upoštevajmo omejitev!

Upoštevajmo omejitev!

Ko se na progi izvaja organizirano sankanje, je proga za vsako soliranje zaprta in tega se vsekakor držimo. Vedno lahko pri organizatorjih preverimo, kdaj se lahko sami varno vzpnemo po progi in izvedemo spust (Raj Jezersko-sankanje).

Bivše smučišče

Bivše smučišče

Pravilo pa je, da je med vikendi proga odprta vsak dan do 10. ure dopoldan. Torej bo potrebno zgodnje vstajanje. Parkiramo lahko na Jezerskem pred bivšim hotelom Kazina (N46.393494 E14.500138). Od tam je do začetka proge kakšnih deset minut hoje.

Na vrhu smučišča pridemo na progo...

Na vrhu smučišča pridemo na progo...

Zjutraj ali pač pozno zvečer, ko se organizirano sankanje že zaključi, pa se lahko tja tudi zapeljemo. Do manjšega parkirišča (950 m; N46.385684 E14.504448) pelje ozka cesta, v zadnjem delu je klanec lahko zasnežen ali poledenel, zato previdno.

Odcep

Odcep letne poti na Veliki vrh

Proga je v letnem času gozdna cesta, ki pelje pod Malim vrhom do pod Povšnarjeve planine.Po podatkih na navedeni internetni strani je proga dolga tri kilometre, naklon je 10 %. Do začetka spusta gremo lahko ves čas po sami progi, toda veliko bolje bo, če takoj nad parkiriščem zavijemo desno na veliko poseko. To je bilo nekoč smučišče. Pa je propadlo.

Vzpon

Vzpon po progi

Vzpenjamo se navzgor, skoraj zagotovo bomo lahko sledili predhodnikom. Ko višje gori pridemo ponovno na progo, zavijemo desno in hodimo po progi. Seveda z zadosti veliko mero previdnosti, da nas ne povozi kdo, ki mogoče že vriska proti dolini.

Cerkev sv. Ožbolta na Zgornjem Jezerskem

Cerkev sv. Ožbolta na Zgornjem Jezerskem

Gremo mimo odcepa markirane poti na Veliki vrh (dejansko vršiček v grebenu Kočne) do začetka spusta. Ta se nahaja pod Malim vrhom (približno 1200 m, približno 40 minut). Plato v lepem vremenu nudi lep razgled, zato bo kar pravo mesto, da si oddahnemo in se pripravimo za spust.

Na platoju

Na platoju

Navzdol pa…pač glede na sposobnosti in znanje (deset do petnajst minut). Gre za naravno progo, zato nas od dreves in strmih pobočij loči le nekaj napluženega snega. Torej tako kot vedno…šibamo (tudi) z glavo in ne pretiravajmo.

Spust

Spust

Če smo dovolj zgodnji, nas bo na cilju navdušenje kar pognalo spet v breg. Zakaj pa ne. Saj pravi rek…enkrat ni nobenkrat.

Na cilju

Na cilju

Goli vrh

(23.1.2010)

Če bi prebrali samo ime, bi se nam v misli lahko prikradlo marsikaj. Vsaj razburljivega in vročega. A je vročine v teh mesecih tam gori bolj malo. Žal ali na srečo. Odvisno, kakšne ambicije imamo. Je pa ta goli vršiček vsekakor oboževan. Boža ga sonce, kuštra veter, gladijo meglice. In sem in tja zmoti samotni pohodnik.

Noč ima svojo moč

Noč ima svojo moč

Samo za trenutek. Kot da bi ga ne želel predolgo vznemirjati. Pa ga družba nič ne moti. In tudi golote se nič ne sramuje. Še manj jo skriva. Ko stojimo pri tisti lužici, ki se ji reče Planšarsko jezero, in se ozremo proti Ravenski Kočni, ga bomo zagledali. Ne moremo, da ne bi. Ga pa res občasno kot sramežljivo dekle skrijejo oblački. Torej golota? Seveda!

Pot in čarobna lučka

Pot in čarobna lučka

Če smo z avtodomom, parkiramo prav pri Planšarskem jezeru (897 m; N46.404058 E14.516230). Tam je prostora načeloma zadosti. A vseeno se postavimo tako, da drugim ne bomo v napoto in nadlego. Iz parkirišča za gostiščem krenemo ob jezeru in naprej proti Ravenski Kočni. Po cesti ali kar tekaški progi.

Golota se jutranje sramežljivo skriva

Golota se jutranje sramežljivo skriva

Ko zavijeta levo in se začneta vzpenjati, je na levi strani ceste nekaj pokončnih dreves in štrcelj hrasta. Težko jih bomo zgrešili, so pa odličen kažipot. Tu zavijemo iz ceste desno v gozd. Že spomladi bo to kolovoz, sedaj ga pokriva snežna odeja. Pa pravi smeri vseeno ni težko slediti.

Prihod na Jenkovo planino

Prihod na Jenkovo planino

Ko pridemo na velik travnik pod kmetijo Ancelj (967 m; N46.394565 E14.528069), se držimo sledi predhodnikov. Če jih ni, gremo po travniku ob gozdu, dokler ne pridemo do ceste, ki pelje do spodnje postaje tovornih žičnic na Ledine in Češko kočo. Do sem še hitreje pridemo od omenjene kmetije.

Naša golota

Naša golota

Vendar, pozor! Cesta do kmetije je ozka, zadnji klanec dokaj strm, predvsem pa je težava s parkiranjem. Če bomo rinili do sem z avtodomom, se že prej pri gospodarju pozanimajmo, če bo na dvorišču zadosti prostora za parkiranje. Drugje pač ne bo šlo, pa tudi naprej se v zimskih mesecih ne da.

Megleno morje

Megleno morje

Omenjena cesta gre po koncu travnika čez grapo, zavije desno in se vzpne. Ko se svet spet uravna, gremo levo, sledeč markacijam za naš cilj. Pot se vzpenja skozi gozd, preči kolovoz in spet izgine v gozdu. Ko znova pridemo do (drugega) kolovoza, smo na poseki. Do sem pridemo lahko tudi po (skoraj obvezni) smeri spusta.

Stari

Stari

Pri tablicah na cesti proti žičnicam gremo še kakšno minuto naravnost do manjšega travnika. Tam moramo na levi najti izrazit graben, ki teče le malo levo od ostankov velikega plazu izpred nekaj let. Graben nas pripelje na kolovoz, kateremu levo sledimo do poseke in priključka markirane poti.

Sonce je obliznilo Storžič

Sonce je obliznilo Storžič in Triglav

No, ja. Poseka. Vsaj pred nekaj leti je bila. Danes je pobočje že krepko poraščeno. Do golote bo tako treba še malo naprej. Kolovozu sledimo naprej v smeri Jenkove planine. Ko zavije desno, gremo lahko naravnost in sledimo markacijam.

Grintavec in Jezerska Kočna

Grintavec, Dolška škrbina in Jezerska Kočna

Lahko pa se mu pustimo zapeljati še nekaj deset metrov do travnika z manjšo lično brunarico. Tu moramo zaviti levo in prečiti pobočja proti planini. Če smo prvič in ni nobenih sledi, pazimo, da ne rinemo previsoko, tja pod Babe. Ime je primerno, golote bo tudi zadosti, samo pozimi si bomo na njej polomili zobe. Zatorej le po pameti.

Jenkova planina

Jenkova planina

Jenkovo planino prečimo levo, v smeri našega cilja. Ko pridemo do gozda, se držimo desno in sledimo nekakšnemu useku med drevjem, dokler se svet na desno ne odpre. Prečimo, dokler ne pridemo na travnike. Po njih se vzpenjamo navzgor, dokler ne pridemo do grebena. Vrh je levo.

Male roke

Male roke

Čeprav nas pogled na oddaljeno špičko preseneti, ugotovimo, da ni tako daleč (1788 m; od Anceljna dve uri in pol, od parkirišča pri jezeru kakšnih četrt ure več). Na vrhu nas golota ne bo tako prevzela, kot predvsem megleno morje nad katero se dviga, pa bolj ali manj strme špičke vse naokoli.

Travniki pod vrhom

Travniki pod vrhom

Bo treba priti poleti, ko se lahko uležeš v toplo poletno travo in ure uživaš pripet visoko pod nebo. Tokrat vetrič zmrazi. Bo treba migati. Spust poteka po smeri pristopa, tu ni kaj govoriti. Torej po travnikih, levo skozi usek in na planino, po najboljših prehodih do poseke.

Goli vrh

Goli vrh

Potem po kolovozu do grabna in po njem do ceste proti žičnicam. Nič posebno zapletenega (do Anceljna tričetrt ure, do jezera še četrt ure več). Razmere pa? Včasih boljše, včasih slabše. Da le ne škripa preveč pod smučmi, saj ni, da bi človek motil gozdni mir. In se na koncu smuka prestrašeno oziral, ali je od mase sploh kaj ostalo.

Nad megleno morje se dviga Zeleni vrh, nad Jezerskim vrhom pa Pristovški Storžič, zadaj Obir

Nad megleno morje se dviga Zeleni vrh, nad Jezerskim vrhom pa Pristovški Storžič, zadaj Obir

A tako pač je. Snega na teh pobočjih ne utrdijo ropotajoče pošasti na gosenicah, temveč le nežno pogladi neka nevidna roka. In zato je spust tudi nekaj čisto posebnega. Enkratnega in neponovljivega.

Smuka

Smuka

V. Javornik (Ženiklovec)

(10.1.2010)

Ko se nekaj dni hrbet krivi pod težo novega snega, ki ga je potrebno odmetati vse naokoli hiše, po ulici in seveda tudi z avtodoma, se je potrebno malo pretegniti. In kje bi se bilo bolje, če ne na snegu? Tudi če je vreme še malo kislo in meglice ovijajo vrhove, nič ne moti.

Ura je rana

Ura je rana

Zavoji po nedotaknjeni belini imajo kljub temu poseben čar, zatorej je treba zjutraj pohiteti. Toda skrb je kmalu tu. Toliko novega snega, nevarnost snežnih plazov je povečana. Izbira mora biti takšna, da tudi ob nekaj deset centimetrih nove snežne odeje, nevarnosti (skoraj) ni. Ženiklovec (Veliki Javornik) bo kar pravšnji.

Poseka pod planino

Poseka pod planino

Peljemo se do Tržiča, zavijemo za Lom in naprej vozimo proti vasem Grahovše in Slaparska vas (818 m). Za slednjo se asfalt konča. Torej vemo, kako in kaj. Parkirišč je nekaj, morebiti bomo ustrezno mesto našli že v Grahovšah, pod kamnolomom (N46.366418 E14.351759), tam so večkrat parkirani osebni avtomobili.

Planina Javornik

Planina Javornik

Lahko pa imamo bolj terenske ambicije. Ali pa smo tokrat z osebnim avtomobilom. Če je tako, se na koncu vasi levo odcepi naša pot. Naravnost bi prišli do Doma pod Storžičem. Lesen kozolec s smerokazi, razjasni vse dvome. Cesta se vzpenja čez travnike, strmina se še malo poveča, ko zapeljemo v gozd.

Bajte rastejo kot gobe po dežju

Bajte rastejo kot gobe po dežju

Ko bolj odločno zavije desno, nas čaka še zadnji klanec in že se peljemo mimo kmetije Gabrc na naši desni. Pa ne pridemo daleč. Le malo višje je namreč zapornica. Mimo se ne da, spodaj tudi ne, čeznjo bomo s štirimi gumami pod pazduho težko skočili. Torej bo potrebno pobrskati po žepih, zapornico namreč odpira kovanec za en evro. Točneje dva. Zapornica se namreč tudi dol grede odpira samo s tem čudežnim kosom kovine.

Meglena pobočja

Vzpon proti vrhu

Do kam se bomo peljali naprej, je sedaj odvisno povsem od nas. Lahko avtomobil pustimo takoj za zapornico, če gremo nekaj sto metrov dalje, kjer je na desni parkirišče bo že bolje, saj se cesta od tam (položno, a vendarle) vzpenja. Ko čez približno dva kilometra zavije levo, peljemo še dobrih sto metrov in smo v Gaberčevem Rovtu (N46.372381 E14.391292; 1288 m). Tu se ponavadi da desno parkirati.

Padli

Padli

Riniti naprej do sedla Dol nima smisla, saj bo potem smuke bolj malo. Razen, če imamo veselje in se na vrh vzpnemo večkrat. Vršno pobočje je pač najlepše za smuko. V Rovtu gremo navzgor do mesta, kjer cesta zavije levo. Tam jo mahnemo naravnost. Tokrat je bilo spluženo samo parkirišče ovinek višje. Je bilo torej treba s smučmi malo nazaj.

Kontra

Kontra

Pa nič zato. Steza je speljana po gozdu, težko bomo naleteli, da ne bi bila shojena. Če pa že, nam bodo markacije v pomoč. Pot po nekaj minutah zavije desno in nekaj višje levo. Ko pridemo do oblega grabna, lahko že iščemo prečko proti desni. Prisopihamo na poseko, zavijemo ostro desno in ji sledimo.

Ja kaj pa je to?

Ja kaj pa je to?

Vzpenjamo se preko planine Javornik (1535 m), kjer, kot smo ugotavljali, hiše rastejo kot gobe po dežju. Cilj je sedaj prav pred nami. Dobro ga vidimo, če seveda ni preveč megleno in ne vidimo…nič. Celo potem, bi z nekaj smisla ne smeli imeti težav z iskanjem prave smeri.

A je kdo not padu?

A je kdo not padu?

Široko travnato pobočje je dovolj dober kažipot in pripelje prav na vrh (1715 m, ena ura). Če megle ni, imamo tam kaj za videti. Na levi je Košuta, pred nami Grintavci s Košuto in na desni Storžič. Če se obrnemo, pogled zaplava preko planine Javornik v daljavo, proti Julijskim Alpam s Triglavom na sredini.

Na vrhu

Na vrhu

Oddihamo se, potem pa navzdol. Toda…kam? Vsekakor se je potrebno spustiti do planine. Najlažje bo, če jo prečimo in se po poseki spustimo do Dola. Vzpnemo se po cesti kakšnih sto metrov, mimo koče na levi, in se po cesti spustimo proti izhodišču. Če je snega dovolj, bo tudi spust po cesti zanimiv, drugače pa zna pod smučmi škripati.

Megleno pobočje

Megleno pobočje

Mi smo šli tokrat po malo bolj strmi varianti. Nad planino smo zavili levo, prečili cesto, ki pelje proti Javorniškemu prevalu in se po kakšnih sto metrih usmerili levo v gozd. Potrebno je zlesti čez žičnato ograjo in se mimo podrtega drevesa spustiti naravnost navzdol.

Prvi zavoji v pršiču

Prvi zavoji v pršiču

Med drevjem veliko možnosti za zavijanje ni, iskati je torej treba najbolj smučljivo možnost. Ko se na desni pokaže odprti svet, bomo seveda zavili tja. In čisto prav bo. Odprto pobočje je posajeno z mladimi smrekicami, zato bo šlo najbolj brez težav čisto na desni strani.

Ograja prekine smučino

Ograja prekine smučino

Pod pobočjem gremo skozi odprtino v leseni ograji in na širokem travniku desno, dokler ne pridemo do ceste (dvajset minut iz vrha). Od tam pa tja, kjer nas čaka štirikolesnik. Čeprav nas je avto tokrat čakal višje, sva si z Urošem, ob Borutovem blagohotnem soglasju, dovolila oddričati po cesti proti zapornici.

Beli stražarji

Pocukrani stražarji

Ko se cesta zravna, bodimo pozorni na rdečo tablico na levi strani. Če nas dom čaka v Slaparski vasi, zavijemo navzdol in iščemo najboljše prehode po travnikih. Ko se ti zaprejo, pa iščemo kolovoz, ki desno pripelje na travnike nad vasjo. Nekaj smisla za orientacijo je že potrebnega, tudi smeri predhodnikov ne škodijo.

Pripravite evro, prosim...

Pripravite evro, prosim...

Midva z Urošem, sva se odpeljala le do zapornice, tam počakala, dokler nismo malo kasneje skupaj dostojno nazdravili prvim sneženim dnem novega leta.

Brez besed

Brez besed

Pot treh cerkva

(3.1.2010)

Po dežju menda vedno posije sonce. Vsaj do sedaj je bilo še tako. In tudi tokrat se je po nekaj deževnih dneh prebudil dan, ko je treba zajeti sapo in zlesti nekam, kjer se kaj vidi. Saj ni treba visoko. Včasih je dovolj, da stopiš na stol. Drugič moraš pač višje.

Travnik

Travnik

Mi smo šli tokrat nekam vmes. Na dobro razgledišče. Kaj dobro, odlično. Eno? Kar tri. Izhodišče je Laško (228 m), parkirati se še vedno da najbolje na parkirišču pri termah (N 46.1579177 E 15.2319747). Gremo po parkirišču proti hotelom, prečkamo cesto pri prehodu za pešce in poniknemo skozi le nekaj metrov oddaljeni podhod pod železniško progo.

Poljub pod belo omelo

Poljub pod belo omelo

Zavijemo levo in takoj spet desno na cesto, ki se požene kar strmo v breg. Cesti sledimo vse do konca, gremo mimo zadnje hiše na travnik. Vzpenjamo se levo po kolovozu do gozda, od tu nas proti prvemu cilju usmerjajo na drevje narisane puščice in stilizirane oznake cerkve.

Sv. Mihael

Sv. Mihael

Ko se nad nami že bočita dva visoka zvonika, lahko uberemo bližnjico naravnost navzgor ali pa sledimo stezi do hiš in se po cesti mimo kipa angela vzpnemo do cerkve sv. Mihaela (442 m, pol ure). Oko takoj ujame razgibane kuclje naokoli. Razgled na Laško in Hum nad njim pa ni edino, kar je za videti.

Angel

Angel

Skozi ključavnico lahko pokukamo v cerkev. Še prej pa si oglejmo vrata, že ta so nadvse zanimiva. In malo nižje kapelico istega svetnika. Če pozvonite na zvonček, to menda prinaša srečo. Ali izpolni željo. Ali nekaj takšnega. Vsekakor pa se ga sliši. Spustimo se po cesti navzdol.

Ponižni pogled

Ponižni pogled

Ko pridemo do glavne ceste, zavijemo desno. Gremo mimo zanimivega znamenja in še bolj zanimive »pušce«, torej kamnitega nabiralnika za prostovoljne prispevke. Cesta nas pripelje v vas Kuretno. Gremo skozi vas, dokler na levi ne zagledamo cerkev sv. Katarine (405 m, dvajset minut iz Šmihela).

Zvonček želja

Zvonček želja

Mimo zbirke nečesa, kar se je včasih imenovalo avto, imamo le nekaj korakov do našega drugega cilja. Če hočemo videti, kako izgleda od znotraj, pa bomo spet morali biti ponižni in se pobožno skloniti do…ključavnice. Se žal le tam vidi, kar je pač za videti. Vrata so trdno zaklenjena.

Znamenje in pušca

Znamenje in pušca

Previdnost je mati modrosti, pravi stari pregovor. In res ni za dopustiti, da bi katerega od svetnikov, angela ali bognedaj kar samega Boga, Cefizelj pobasal pod pazduho. Za cerkvijo je klopca, zato je posedeti vedno možno. In ob tem razmišljati o bolj ali manj pobožnih stvareh. Nam do tega ni bilo, smo jo kar hitro mahnili nazaj.

Sv. Katarina

Sv. Katarina

Gremo po isti poti. Ko pridemo mimo odcepa za sv. Mihaela, pa bo potrebne malce več pozornosti. Čez dobrih sto metrov se desno odcepi cesta. Če se nam ne mudi navzdol v Laško, ji kar sledimo. Takoj se spet razcepi, od treh krakov izberemo spodnjega, najbolj levega, pripeljal nas bo v vas Strmca.

Ponovno snidenje

Ponovno snidenje

Na razpotju pred vasjo zavijemo levo in gremo levo ob kmetiji proti travniku. Mimo tablice, da imajo prijaznega psa s slabimi živci. Res bo nekaj na tem. Po obronku travnika pridemo na stezo, ki preide v kolovoz. Z roba se nam odpira čudovit razgled na Hum in Laško pod njim. Pravi orlovski pogled.

Šmihel

Šmihel

Cerkvico zagledamo desno, kolovoz pa se prične spuščati. Pa nič strahu, mu kar sledimo, pripeljal nas bo prav. Cerkvica sv. Krištofa (318 m, pol ure od Katarine) izgleda precej skromno, v notranjost pa se spet da pokukati predvsem – skozi ključavnico.

Hum in Laško

Hum in Laško

Resda pa so tudi okna dokaj prosojna in dovolj nizka, da se skoznje kaj vidi. Nazaj gremo do hiše pod klancem (Strmca 47), kjer zavijemo na dobro vidno stezico desno. Prečimo travnik in se skozi gozd spustimo do hiše nad Laškim. Zavijemo desno na makadamsko cesto, ki nas pripelje mimo podjetij Komunala in Elektro Laško do ceste.

Sv. Krištof

Sv. Krištof

Zavijemo levo in gremo do prehoda čez železniško progo, od tam pa naravnost do glavne ceste in križišča pred mostom čez Savinjo. Semafor in zebra omogočata varen prehod, zavijemo levo in se vrnemo do parkirišča (dvajset minut od Krištofa).

Spet doma...

Spet doma...

Krog je s tem sklenjen, posvetne in pobožne skomine odpravljene, sonce pa še vedno sije…

Malič in Šmohor

(1.1.2010)

Dih jeseni je le še bledeč spomin. Kljub milim temperaturam in deževnim dnem, zima ne pusti, da bi se predolgo zadrževal v naših mislih. Čas je bil, a ni ga več. Končno, le zakaj bi jokali za njim. Saj imajo tudi blede poteze dni ob začetku novega leta svoj čar. Le odkriti ga je treba.

Ujeto sonce

Ujeto sonce

Če smo dovolj odprti za lepoto, jo znamo najti tudi v meglicah, ki se vlečejo skozi gozd, dežju, ki nam spolzi po laseh in blatnem odtisu, ki smo ga naredili na razmočenih tleh. Le ven je treba, tja pod gole veje krošnje mogočne lipe, na preprogo razmočenega gnijočega listja, loveč blede sončne žarke. Izhodišče naj bo tokrat Laško (229 m).

Markacije se začno ob gasilskem domu

Markacije se začno ob gasilskem domu

Nihče nas ne bo preganjal ob zelenčku na parkirišču pri termah (N 46.1579177 E 15.2319747). Korak zastavimo po parkirišču do prehoda za pešce, prečkamo glavno cesto in po pločniku ob njej hodimo v smeri Celja. Pred potokom Rečica podhodimo železniško progo, po nekaj deset metrih pa vodo prečkamo preko mostiča.

Travnik nad Spodnjo Rečico

Pot nad Laškim

Gremo levo in ko pridemo do glavne ceste, na desni zagledamo gasilski dom. Takoj za njim ugledamo prve markacije, ki kažejo smer Šmohor in verno jim sledimo. Nič si ne pomišljajmo, tudi ko se nam zdi, da nas tablica hoče zapeljati k eni od hiš. Pot pelje mimo nje.

Malič se skriva v meglicah

Malič se skriva v meglicah

Iz vasi se izvijemo na travnik, pot krajši čas pelje skozi gozd, potem pa nas kolovoz odloži na asfaltni cesti. Pa ne topotamo po njej prav dolgo. Mimo manjše kmetije, kjer si pod napuščem lahko najdemo zavetišče pred nenapovedanim nalivom, spet zavijemo v gozd. Še eno uro, obeta tablica.

Vedrenje

Vedrenje

Kolovratimo naprej, gremo mimo naslednje kmetije in za njo izginemo v samoto zimskega gozda. Markacij je dovolj, križišč pa ne, tako da tudi zaiti ne moremo. Ko nas pot spet odloži na asfaltni cesti, jo kmalu na desni strani zapustimo. Sedaj pa malo previdneje.

Gozdna pot

Odlična družba...

Ko po razhojenem svetu pridemo do izrazite skale na levi strani, na njej opazimo zabrisan napis Malič in puščico, ki napotuje desno. Takoj za skalo vidimo, kam bo treba. Ozka stezica teče po strmem pobočju in nas odloži na grebenu. Če hočemo na Malič, bi potrebno zaviti desno. Imamo pa dve možnosti.

Odcep poti proti Maliču

Odcep poti proti Maliču

Lahko gremo po stezici, ki valovi gor in dol in je mestoma tudi malo izpostavljena. Pobočja na desni so strma. Če nam ne diši preveč, gremo lahko tudi po makadamski cesti. Ali pa si za vzpon izberemo stezo, za povratek pa cesto. Mi smo že naredili tako.

Obris

Obris

Gremo mimo razglednega vzletišča za jadralne padalce z žalostnim obeležjem in veliko tablo z napisom Malič. Pa to še ni vrh. Od tu najbolje, da sledimo stezi, ki nas po grebenu v nekaj minutah pripelje do oddajnika na vrhu Maliča (936 m, dve uri in pol hoje). Tam sta tudi klopca in miza, če so noge trudne in želodec kruli.

Grebenska pot

Grebenska pot

Malo naprej od oddajnika je dovolj prostora celo za igro, če imamo čas in otroci voljo. Vpisna knjiga je bolj zaradi varnosti kot naše hvale, zato se le vpišimo. Potem pa navzdol. Kot rečeno, smo šli po stezici do vzletišča, od tam naprej pa po cesti. Je korak bolj zanesljiv, pa tudi pogovor nekako lažje steče.

Malič

Malič

Ko pribremzamo do mesta, kjer smo prišli na greben, pot nadaljujemo naravnost. Lahko še naprej po cesti ali pa se prepustimo stezici, ki teče skozi gozd. Tudi tu bosta obe možnosti dobre in prideta prav. Cesta se spusti na asfaltno, nekaj deset metrov višje pa jo, tik pod kočo na Šmohorju, zapustimo in se vzpnemo do planinske postojanke (781 m, pol ure iz Maliča).

Vzletišče

Vzletišče

Pred njo so igrala, zato bo pravo mesto za počitek. Mi pa si lahko privoščimo…karkoli želimo. Le čaj je bolj…voden. Pa tudi domače arcnije, namenjene njegovemu sladkanju, prej preverimo. Kajti skisane substance njegovega okusa čisto nič ne popravijo. Preverjeno. Gremo nazaj? Zakaj le!

Koča na Šmohorju

Koča na Šmohorju

Komaj štiristo metrov naprej se nam obetajo lipe, drevesa leta 2008. Torej nekakšne misice. Seveda gre za lepoto v drevesnem smislu. Zato nikar ne mislimo, da bomo tam ob cerkvi sv. Mohorja (787 m, dobrih pet minut) ugledali vitka drevesa, polna mladosti. Gre za prave starine, katerim je čas odtisnil pečat, jih razklal in razbrazdal.

Vremena se jasnijo

Vremena se jasnijo

Človeku dajo misliti… In kako do teh posebnežev? Od koče jo mahnemo čez travnik, zavijemo na makadamsko pot in po nekaj deset metrih zagledamo cerkev. Do nje bomo pa potem že znali priti. Nazaj tudi ne bo težko. Vrnemo se do koče, razlogov za postanek ni več.

Sv. Mohor in lipe

Sv. Mohor in lipe

Ko pridemo do asfaltne ceste, lahko topotamo po njej, dokler se levo ne priključi in kmalu spet odcepi že znana steza. Ali pa zavijemo po znani makadamski poti in sledimo stezi za Laško. Kakor komu drago, od koče bomo do našega doma potrebovali dobro uro.

Sv. Mihael in Laško

Sv. Mihael in Laško

Spust je po poti, kjer smo se vzpenjali, zato skrivnosti ni več. Pa vseeno se nam sedaj prej odpre kakšen pogled na dolino. Smo obrnjeni v pravo smer. Dan je izpolnjen. Leto pa…to bomo pa še videli.

Večeri se...

Večeri se...