(31.1.2010)
Je številka 14840 velika? Nedvomno precej večja od številke 1. Pa je tudi bolj pomembna? Nikakor. Kajti hudič se skriva v podrobnostih. Če nam namreč posamezni dan spolzi med prsti, ves trud, razburjenje, smeh in solze preostalih dni na enkrat niso pomembni.
Kajti ta dan je bil edinstven. Odvijal se je samo enkrat in imeli smo samo eno šanso, da ga izkoristimo v polnosti. Če nam je možnost spolzela med prsti, se tega ne da več popraviti. Konec, ende, finito. Zatorej se ne bojmo zagrabiti bika za roge in zaživeti svoje sanje.
Precej verjetno je, da si bomo na ta način priigrali asa, s katerim bomo marsikateri dan v prihodnje res živeli. Turna smuka je lahko tak as. Smuči drsijo skozi pršič, smreke so takšne, kot bi jih s cukrom posul, slišiš samo utrip svojega srca. Najlepši zvok. Ker veš da si.
Ob tem ni pustiti vnemar, da se vedno pot začne s prvim korakom. Stara modrost, toda, kdo bi si mislil, aktualna tudi še danes. Pa le pazimo, da nas navdušenje ne zanese. Ker če bo prvi korak prevelik, bo trpel predvsem naš nos. Na katerega se bomo zvrnili. Zmernost je pač pravi recept.
Jakob v Polhograjskih Dolomitih je kar prava izbira. Če je le snega zadosti. Izhodišče je pri gostilni Legastja (N46.107680 E14.349909; 438m). Če smo z avtom, ga bomo načeloma že kam stisnili. Z avtodomom pa bo večja težava.
Najbolje, da vprašamo pri gostilni, samo tam je res zadosti veliko in ravno parkirišče. Nasproti gostilne gremo mimo večje hiše in po kolovozu navzgor. Ali pa jo mahnemo kakšnih sto metrov naprej v smeri Topol in se zapodimo levo na travnike.
Gremo navzgor in desno mimo kmetije. Sledimo markacijam v smeri letne poti. Takoj za kmetijo pot zavije levo, naš cilj se že vidi. Ko pridemo do ceste, zavijemo levo. Pred naslednjo kmetijo na levi lahko opazimo oznako za Jakob in krožno pot.
Najbolje, da gremo levo in se vzpenjamo skozi gozd, mimo zajetja in naprej po letni poti. Ko spet pridemo do travnika, gremo naravnost do ceste, od tam pa potem proti vrhu. Levo, desno ali naravnost. Naša izbira, vse poti pripeljejo na vrh.
Midva sva šla levo do prvega naslednjega travnika, po njem navzgor in nato daleč levo, vse do travnikov, po katerih pripelje pot iz Medvod. Tu je potrebno zaviti desno, do vrha in cerkve sv. Jakoba je le še nekaj minut (806m, dobra ura hoje).
Navzdol se spustimo nasproti vhoda v cerkev, se držimo malo desno skozi redek gozd in potem uvijamo po travniku navzdol do ceste. Sedaj smo spet na svojih sledeh in po njih peljemo nazaj do izhodišča (dvajset minut iz vrha).
Nič zapletenega, torej…ali pač. Zasvojenost je huda reč. Sploh zasvojenost z življenjem. Kolikor nam ga pač še ostane.