(18.4.2010)

Včasih sije sonce. Boža nas na suhih travah nekje pod vrhom, daleč nad gozdno mejo. Zdi se, kot da je cel svet okoli nas nasmejan. Celo skale pod vrhom so tople. A vreme je muhasto. Že v kratkem času lahko vrh zagrnejo oblaki, stresemo se od nenadnega hladu, iz temne sivine pričnejo plesati bele princeske.

Tudi tokrat smo se iz prijetnega večera zbudili v sneženo jutro. Bilo je kot podoživljanje nečesa, kar je že minilo. Jutro na Rudnem polju, nekaj po peti uri. Borut in Uroš sta le malo zamudila. Izhodišče je bilo spet pri spomeniku, kakšen kilometer nad planino Zajavornik. Kako do sem in potem naprej do planine Lipanca?

Je bilo že vse povedano (http://caravaning.si/zanimiv/gumpi/2010/04/11/mrezce/). In res tokrat ni bilo nič drugače. Le da smo na vrhu Velike Preseke nadaljevali po markirani letni poti. Bolj položno in enostavno. Zakaj pa ne? Toda višje kot smo bili, bolj se je sveži sneg prijemal na pse. Smuči niso drsele, bile so težke in hoja utrujajoča.

Snežene cokle sem se skušal rešiti tako, da sem odlepil psa. Sneg je res odletel, toda mokra zverina se ni hotela prav nič več prilepiti na smuči. Presneto, držala sta jo samo še kaveljček na zadnjem in napenjalec na sprednjem delu. Na planini je treba zaviti desno, mimo tablic, ki kažejo smeri. Pot vodi po desnem pobočju velike luknje.

Ko se svet uravna, nadaljujemo po kucljastem svetu, držimo se malo bolj levo. Pri smerokazu zavijemo proti vrhovoma Brda in Debela peč, kmalu je pred nami strmina. Naravnost navzgor verjetno ne bo šlo, potrebno je iti malo levo in potem prečiti proti sedlu med stenama.

Tako ali tako je to že na prvi pogled edini možni prehod, strmina je kar konkretna, če je poledenelo, bo potrebno biti previden. Ko se prekobalimo spet na bolj raven svet, po nekaj metrih zavijemo levo in iščemo najboljše prehode proti veliki flanki. Če so sledi, nam bodo v pomoč, drugače pa nam bo smerokaz naš cilj – Brda.

Po flanki se vzpenjamo do širokega grabna, na vrhu katerega zavijemo desno in se vzpnemo na vrh (2008 m, dve uri iz izhodišča). Razgled z vrha je čudovit. Seveda, če ni povsem megleno, tako da ne vidiš niti prsta pred nosom. In še sneži, tako da si vlage vse naokoli že kar malo sit.

No ja, smo že bili in še pridemo. Zakaj bi torej tožil, če čisto vse ni popolno. Prvih nekaj zavojev je potrebno narediti z vrha do grabna, potem pa navzdol po obsežnem pobočju. Smučanje je tu, če so le razmere prave, čisti užitek. Malo nižje nas čaka nekaj zavojev med vrtačami in če ne pazimo, hitro zavijemo v kakšno.

Občutek je tak, kot na vlakcu smrti, pa še ven je potrebno zlesti. Torej brez potrebe. Čez prelomnico je malo bolj strmo, naluknjanemu pobočju se umikamo levo. Še nekaj zavojev in že moramo paziti, da ne zaidemo v veliko luknjo ob planini Lipanca, obsmučamo jo po levi, pri kažipotu pa šibamo kar naravnost navzdol.

Pod planino peljemo navzdol, zavijemo na pot, po kateri smo se tudi vzpeli in šibamo do Velike preseke. Sedaj parkirišče dejansko že vidimo, do njega iz vrha smučamo pol ure. In tam je konec vskoraj sega. Smučanja, užitka, moče. Le še beseda ostane in veselje, da lahko spomine deliš. Kaj bi želel še več?

Po povratku na Rudno polje je Živa presenetila s ponovno željo, da bi se še ona poskusila v celcu.  Saj ne vem, kdo je bil bolj navdušen. Nisva se ozirala na zavijanje z očmi, pač tak sneg, vidva pa na pohod. Saj ne greva daleč. Le do iglujev.

Prva ugotovitev novopečene turne smučarke je seveda bila, da so smuči težke. Druga, da psi včasih malo pobezljajao in ostanejo nekje, po možnosti čim bolj zadaj. Nedvomno me je vprašanje, če morata biti psa na obeh smučkah, presenetilo. Odgovor je bil pritrdilen, kaj pa drugega.

To je Živa še slišala, bentenje nad neposlušnostjo domače živali pa so med mojim povratkom slišale le številne snežinke. Saj je seveda bolje tako. Ko sem spet priromal do Živčka, sva pot nadaljevala ob desnem robu spodnjega smučišča.

Vzpon ni naporen, smer pa povsem jasna. Sneg je ponehoval, midva pa sva vlekla sled navzgor. Čisto na sveže. Pri iglujih sem pse dokončno ukrotil in jih stlačil v žep. Danes jih ne bova več rabila. Kdo je igluje zgradil, res nimam pojma.

Mogoče so ostanek vojaškega urjenja, mogoče pa so taborniki skušali preživati v zimski naravi. Nekateri se sedaj že podirajo, drugi še dajejo streho nad glavo. Živa je seveda morala pretakniti vse izmed njih, zlesti noter in ugotoviti, koliko lukenj za dimnik imajo.

Jaz sem med tem pogledoval proti zgornjemu smučišču in obujal spomine. Smuka navzdol ni bila ravno ne vem kaj, saj sta novi sneg in položno pobočje dovolila komaj kaj hitrosti. Pa kaj bi to. In konec koncev, se je dalo narediti nekaj res lepih zavojev.

Potem pa seveda peš nazaj do avtodoma. Le na koncu je bilo še nekaj spusta. Sva pa z Živo ugotavljala, da se hodi lažje, če okovje odpneš. Kaj vse se bova še naučila na tej najini poti! Je bila prav navdušena in tako sem bil tudi jaz zadovoljen.

Pri avtodomu se je vsedla v sneg in zatrdila, da bo še šla. Kaj sem hotel slišati drugega. Celoten izlet nama je vzel komaj uro časa. Pa kakšno. Nepozabno.

(17.4.2010)

Viševnik je zanimiv. In med tem, ko so mi teden dni prej družbo delale kavke (http://caravaning.si/zanimiv/gumpi/2010/04/10/visevnik-2/) se je tokrat obrnilo čisto drugače. Po jutranjem malem maratonu z zobotrebci na 15 kilometrov, je bil čas, da se zapodimo še kam višje.

Vse je bilo pripravljeno, vreme je držalo, skozi oblake se je občasno prismejalo tudi sonce. Bojan je prihrumel do nas ob pol treh, torej bo časa več kot dovolj. Ura se je pred tedni prestavila, sedaj se dan potegne že skoraj do devete ure. Načrt je bil izdelan in tako enostaven, da skoraj ni bilo kaj za zgrešiti.

Midva greva naprej do vrha, Maja in Ajda pa za nama do sedla pod Plesiščem. Potem pa morebiti skupaj smučamo navzdol. Snega je bilo še zadosti, le flike na smučišču so bile morebiti malenkost večje kot teden poprej. Vendar pa je vse kazalo, da sneg ni tako južen in težak za smučanje.

Topli dnevi prihajajo, sneg pa vedno boljši. Kaj bi si še želel več. Na smučišču sta se dva novopečena navdušenca nad tovrstnimi aktivnostmi čudila, da se da tudi bolj pokonci postavljene odseke prehoditi s psi. Kaj se ne bi čudila, saj tudi sam včasih prav debelo gledam, na kakšni strmini zadržijo mojo težo.

In drugič seveda na dokaj ravni podlagi povsem odpovejo poslušnost. Bojan je sopihal malo za menoj, tako da je bilo časa za ogledovanje, kje sta dekleti, preizkušanje radijske postaje…halo Orel, halo Orel, tukaj Sokol…in beleženje vtisov preko zapletenih optično elektronskih sistemov na pomnilniško kartico – dovolj.

Ko sva se ravno vzpenjala proti Plesišču, sta nasproti prihrumeli in brez ustavljanja odvriskali proti Zlatim vodam dve amazonki. Sva se nastavljala, pa… Na sedlu sva seveda brez trohice oklevanja odločila, da na Plesišče ne greva. Kako pa bi bilo videti, če bi se dve nerodi vrteli v kakšnem čudnem valčku. Torej naprej.

Po slemenu je šlo v redu, višje gori pa je bila edina uporabna sled vsa naluknjana od pešcev. Presneto! Ja, ja, mirno sobivanje, saj vem. Ker je Bojan obvisel na telefonu, sem se s to izredno priljubljeno prostočasno dejavnostjo začel ukvarjati še sam. In glej ga zlomka, dekleti sta bili že na Zlatih vodah.

Saj sem res opazil med macesni eno vrtenje. Uf, mahanje sem zamenjal za mlin na veter. Greva na vrh, je prihajalo iz škatle v mojih rokah. Kaj pa realizacija postavljenega plana, pa srednjeročni načrt, pa…ma, brez veze, itak nisem imel pri odločitvi pravico glasovanja.

Bojan je še kar zaljubljeno gledal škatlico v svojih rokah, zato ga nisem hotel motiti in sem potegnil naprej. Sled je bila sedaj boljša in je pripeljala do velike skale na grebenu proti vrhu. Mimo nje se je dalo brez težav tudi s smučmi, samo še na poti namreč sneg vztraja. Sem jih pa v vršnem delu raje snel.

Udobne stopinje so dajale bistveno več zaupanja kot strmo in trdo pobočje brez oprijemljivih sledi vzpona morebitnih predhodnikov. Na vrhu sem poslikal kavke, ki so se v velikem številu zbrale nad mano, se oblizovale in škodoželjno pričakovale večerjo.

Potem pa Bojanu zavpil, da lahko smuči pusti tudi pri skali, če bo z vrha prehuda. Pameten fant, me je poslušal. Dekleti sta se čudili, kako, da ju ne vidim, saj sta onidve mene ves čas imeli na očeh. Končno sem spet opazil izrazito mahanje na vrhu slemena. Že grem, da kje poprimem, če bo treba.

Spust mimo Bojana menda ni bil ravno estetski, gledalci TV caravaning so kasneje izražali celo pripombe, da so pri svojih treh letih smučali bolje. No ja, obljubim, da bo naslednjič samo zanje iz vrha izvršeno simultano paralelno smučanje z dvema raznožkama in tremi helikopterji za povrh. Danes pa ni bil dan za to.

Pridrvel sem mimo nekaj starejših luknjačev in se na uravnavi nad slemenom ustavil. Dekleti sta s stalnim oddajanjem signalov nakazovali svoj položaj. Saj se ne mudi, sem si mislil. Napaka. Ko sem ukrotil svoje pse in jim pokazal, kje je njihovo mesto, sta bili že naprej. Juhuhu, gremo.

Skupaj smo nadaljevali do velike skale, nad njo pustili njune smuči in se sprehodili do vrha. Ja, pa jade, vzpon do najvišje točke ni nikakršen sprehod. Šli smo seveda počasi in previdno, vse do mesta, kjer se je Bojan trudil odtisniti kakšen uporaben žig. Poslikali smo luknjače, pa oni nas.

Potem pa navzdol. Spet počasi in previdno. Jaz sem ponovno naredil nekaj zavojev, menda za filanje ega. Kaj je to, ne vem. Jaz najraje doma filam prisrčnico s kakšno jako dobro tekočino, pa tudi filane paprike sedejo. Ali je ego morebiti kakšna nova vrsta zelenjave? Bo za poskusit.

Odvijugali smo navzdol po lepi flanki v graben, saj naluknjano sleme, vsaj meni, ni preveč dišalo. Smuka je bila solidna, Bojan je pokazal, da je iz pravega testa. Posamezni akrobatski elementi so bili pospremljeni z glasnimi »ohhhh«. Ajda ni hotela zaostajati in je skoraj izginila v ruševju.

Nekaj centimetrov kasneje je na najbolj strmem delu navdušeno sprožila centimeter ali dva novejšega snega, ki je odtekel po žlebu. Med tem, ko se je Bojan čudil, kje teče potok, je kar vriskala, da je plaz. Hm. Mladina. Čez Zlate vode in navzdol je letelo kot raketa.

Ritka sem, ritka tja, kolena skupaj. Kje je sedaj televizija, da posname to skladnost? Na kratko smo se še ustavili pri iglujih, ki jih je ob reševanju stanovanjske stiske nekdo postavil ob robu spodnjega smučišča potem pa odvijugali proti avtodomu.

Seveda je bila tu spet televizija, potrebno je bilo dati še zadnjo izjavo za TV caravaning. Kako je bilo? Itak, da – fajn!

(11.4.2010)

Pokljuka skriva vrsto čarov. Vrhovi nad planino Lipanca so vsi po vrsti smuško zanimivi. Mrežce, Lipanski vrh, Brda in Debela peč. Slednja, čeprav najvišja in okičena z nazivom najbolj vzhodnega dvatisočaka Julijskih Alp, morebiti še najmanj. Ima pa Lipanca eno pomanjkljivost.

Pozimi sta najboljši izhodišči predvsem parkirišče pri planini (Za)javornik (N46.362940 E13.949225) in še bolj pri spomeniku NOB (N46.365869 E13.934339). Do obeh vodi cesta od Mrzlega studenca, ki pa je pozimi na vsej dolžini nekaj kilometrov splužena zelo ozko, možnosti srečevanja in izogibanja so zelo redke, povrh pa se naredijo globoke, ledene kolesnice.

Torej z avtodomom ne bo šlo, treba bo najti prijatelja ali znanca s kakšno vsaj malo manjšo mrcino. Resda obstaja še nekaj možnosti, ki pa so povezane z daljšim pohodom v obe smeri, predvsem pa na prostrani Pokljuki, prepredeni z gozdnimi cestami, predstavljajo kar precejšen orientacijski zalogaj.

Ena možnost je iznad planine Kranjska dolina čez Medvedovo konto, druga malo naprej od odcepa proti Šport hotelu čez planino (Za)javornik in tretja iz Rudnega polja po gozdni cesti do spomenika NOB. Če imamo cel dan časa, bo čisto v redu. Drugače pa je sprejemljiva edino zgoraj opisana rešitev.

Ko sta se pred našim »hotelom« na Rudnem polju ob peti uri zjutraj ustavila Uroš in Borut, sem vedel, da mi bodo pohajanja po Pokljuških gozdovih prihranjena. Vožnja je od Mrzlega studenca naprej pravi rodeo, v zgodnjem jutru pa se vsaj srečanj ni bati. Parkirišči sta zadosti veliki, čeprav se čez dan včasih povsem napolnita.

Od parkirišča (približno 1340 m) se mimo spomenika NOB napotimo po poseki Velika preseka navzgor. Smer je jasna, tako, da zgrešiti skoraj nimamo kaj. Prečkamo gozdno cesto in držimo smer še kakšno minuto navzgor. Ko se svet uravna, se srečamo z markirano potjo, ki pripelje s planine (Za)javornik.

Poti sedaj brez težav sledimo navzgor, sprva desno in potem v drugo stran. Če smo v dvomu, pa vseeno poglejmo, kje gredo markacije. Pridemo do izrazite dolinice, po kateri (pot gre sicer po njenem desnem pobočju) nadaljujemo do strmine pod planino.

Seveda tu nismo bili prvič. A bila je še noč in to smo okrivili, da gremo raziskovat. Malo smo sicer cincali, nato pa na vrhu Velike Preseke zavili levo, med štore prejšnje leto posekanega gozda. Vzpenjali smo se po kolovozu, ki so ga uporabljali gozdarji, zavili pod skalami desno in tako prišli v dolinico pod Lipanco na nasprotni strani.

Spustili smo se na njeno dno in se pod strmino spet priključili markirani poti. Pri stavbah na planini se je treba držati levo, jo mahniti mimo Blejske koče in nadaljevati v izrazito dolino. Ta pripelje do uravnave, kjer se usmerimo v strmino desno. Če so sledi predhodnikov, jim bo tu najbolje slediti.

Drugače pa bo treba imeti odprte oči in iti za nosom. Gremo navzgor toliko, da se dvignemo nad grabne, ki pobočje brazdajo na levi strani. Usmerimo se nad njih in pridemo na široko pobočje, po katerem se usmerimo desno navzgor. Smer je sedaj jasna, orientacijskih težav ni več.

Razen če je megla. Toda v njej tu gor tako ali tako nimamo kaj za iskati. Ne le, da zlahka zaidemo. Mrežce so le eden v ogrlici vrhov, na robu stene, nekaj sto metrov nad dolino Krme. Zato je vsakršno približevanje robu, okrašenemu s tudi nekajmetrskimi opastmi, več kot tvegano početje.

Ko pridemo do večje vrtače, jo obidemo in gremo še minuto dalje, vse do vrha (1966 m, uro in pol iz izhodišča). Skupaj z dnem, se tu zgoraj, prebuja tudi duša. Pobožajo jo prvi kramežljavi sončni žarki, budijo kamnite špice, nežno zaobljene snežene kepe in prepadi, ki jemljejo dih.

Dobra družba so planinske kavke, ki v zgodnjem jutru preizkušajo svoje letalne sposobnosti in se hodijo dobrikat na varno razdaljo. In prijatelji. Brez njih bi bilo vse…tako prazno in brez pomena. Navzdol smučamo v smeri vzpona. Po zložni strmini pod vrhom bomo naredili nekaj najlepših zavojev.

Paziti moramo le, da pravočasno zavijemo levo in tako pobočje prečimo v smeri Lipance nad grabni. Spust do vrha doline nad kočo je malo bolj strm, vijuganje naprej pa spet bolj položen in ob kakšnem centimetru novega snega prav uživaški.

Pod kočo se spustimo po dolinici in sledimo markirani poti do odcepa poti proti Veliki preseki in spomeniku. Mi smo seveda tudi ob spustu zavili na novo gozdno rano. Rodeo med štori in visoko štrlečimi koreninami nas je, če nič drugega, nasmejal.

Na razcepu poti je potrebno zaviti desno navzdol in po poseki ali redkem gozdu na levi strani smučati do izhodišča (pol ure iz vrha). Potem pa…karkoli že hočemo. Dan je še mlad, vreme ravno pravo. Preostanek dneva bo točno tak, kot si ga bomo naredili.

(10.4.2010)

Le malo je vrhov, iz katerih se ne bi bilo možno spustiti s turnimi smučmi. Vendar pa je med tistimi, ki slovijo kot dobri turnosmučarski cilji nekaj takšnih, ki iz takšnega ali drugačnega razloga še posebej izstopajo. In so zato kar pretirano oblegani. Vsak izmed njih ima eno ali več prednosti, ki privlačijo.

Morebiti je dostop lahek, sneg drži dolgo v pomlad, ne zahtevajo posebnih izkušenj in orientacijskih znanj ali pa so vsaj na prvi pogled enostavni za smuko. Vrhovi nad Pokljuko večinoma izpolnjujejo skoraj vse pogoje. Toda med njimi bi vseeno zlahka našli zmagovalca, ki je oblegan tako poleti kot pozimi.

To je Viševnik. Dostop je več kot enostaven, saj je cesta do Rudnega polja zelo dobra, luknje od Mrzlega studenca naprej, ki so prejšnje zime prerukale marsikateri avtomobil, so le še stvar preteklosti. Na Rudnem polju (1347 m) je parkirišč dovolj.

Prvo je že nasproti vojašnice (N46.346444 E13.924485), takoj za njim je še eno, ki je nastalo ob urejanju biatlonskega centra. Na južnem robu vojašnice, kjer tabla kaže začetek poti proti Triglavu, se prične cesta, ki jo pozimi običajno poteptajo za tekaško proga. Položen vzpon po njej pripelje do vojaškega smučišča.

Vlečnici pripeljeta pod Zlate vode in to je tudi naša smer. Vzpon po smučišču ni pretirano strm, nad prvo vlečnico zavijemo levo in z vzponom nadaljujemo ob drugi. Mimo izstopa na njenem vrhu enostavno nadaljujemo naravnost navzgor v dolinico.

Dan se je kljub napovedi, ki je obetala kislico, prav smejal. Jasnino so sicer obdajali oblaki, ki pa si zjutraj še niso upali preblizu. Ajdi se je bolezen, ki jo je prebolela med tednom, še malo poznala. Zato se je na vrhu smučišča odločila za povratek. Pomagal sem ji, da se je pripravila in jo z očmi spremljal, ko je elegantno odvijugala navzdol.

Jaz pa sem jo mahnil naprej navzgor. Potrebno je iskati najboljše prehode med redkimi drevesci, če nam je v pomoč sled predhodnikov, še toliko bolje. Ko se svet postavi malo bolj pokonci, gremo naravnost čim višje, potem pa prečimo v ožji žleb na levi strani. Skozenj pridemo na uravnavo Zlate vode.

Viševnik je naravnost pred nami, dobro viden je žleb, ki se spušča na levi strani pobočja do Zlatih vod. Dobro si ga zapomnimo, za smuko je ena boljših možnosti. Na uravnavi gremo levo in se po čistini v smeri letne poti vzpnemo na sedlo pod vršičkom Plesišče.

Zavijemo desno in se po izrazitem slemenu položno vzpenjamo. Če hodimo po izdelani smučini, ji kar sledimo. Drugače pa si poglejmo, kje se bomo najlažje prevalili na vršna pobočja. Ponavadi je najbolje prečiti malo desno in nato na primernem mestu zaviti levo.

Na travnikih običajno ne prečimo v smeri vrha, temveč se vzpenjamo navzgor proti vršnemu grebenu. Ko ga dosežemo, je potrebno biti previden, saj so na drugi strani grebena strma pobočja, nad njimi pa pogosto tudi opasti. Na grebenu je treba zaviti v smeri vrha in se vzpenjati po levi strani izrazitih skal.

Ko pomlad že pošteno nagrize sneg in je vrh kopen, se smuči pusti tu. Če pa je snega zadosti, je seveda najbolje smučati kar iz vrha. Vsekakor se vedno splača vzpeti prav do najvišje točke (2050 m, ena ura z vrha smučišča, skupaj dobra ura in pol). Peš ali s smučmi.

Vrh je zadosti prostoren, da se vedno najde vsaj majhen prostorček tudi za nas. Čeprav se je vreme v vršnem delu precej skisalo in so oblaki zagrnili razgled, je tudi to imelo določeno prednost. Na vrhu smo bili samo jaz in kavke. Zanimiva družba in prav nič bojazljiva. Dva metra, meter, pol. Brez strahu.

Kar nekako smo se navadili eden na drugega. Na to naše trenutno sobivanje je firbčno pogledalo tudi sonce. Skozi luknjo v oblakih se je skoraj kot skozi dimnik videlo v vesolje. Pa tudi naokoli se je malo razjasnilo. Vsaj tja do Malega Draškega vrha. Bolje nekaj kot nič.

Na vsak način si je torej na vrhu potrebno oddahniti in si vzeti čas. Če je obzorje jasno, so razgledi vse naokoli več kot čudoviti. A vedno pride tisti čas, ko bo treba dol. Prvih nekaj metrov je malo bolj strmih. Nič posebnega, če ne bi bili vsi prerešetani od tistih, ki hodijo navzgor. To pa je lahko že bolj sitno, padec se z nekaj smole izteče šele mnogo nižje.

Če se nam zdi prehudo, kar smuči v roke in peš navzdol. Naj nam ne bo nerodno. Pod vrhom prečimo v smeri Zlatih vod. Po nekaj deset metrih se pod nami odpre pobočje, flanka po domače, ki se izteče v izrazit širok žleb. Ravno tisti, ki smo ga opazovali ob vzponu. Torej ni kaj zaiti. Odsmučamo do žlebu in po njem navzdol do Zlatih vod.

Če nas ozka smučarija ne veseli, lahko pod stenami prečimo levo in si tam poiščemo smučino. Iz Zlatih vod se po krajšem žlebu, poznanem že od prej, spustimo v dolinico nad smučiščem. Vijugamo med drevesci navzdol, strmine ni več posebne. Na smučišču ujamemo še nekaj lepih zavojev.

Potem pa nas čaka nekaj porivanja skozi gozd in zadnji klanček pred cesto. Pa smo nazaj (z vrha petnajst minut). Kar prehitro, a tako je skoraj vedno. Nič zato. Jutri je še en dan…

(3.4.2010)

April je in res je bil že čas, da nas pomlad sprejme v svoj topli objem. Snega v nižinah ni več, če hočemo najti kakšno fliko za spomladansko smuko je treba višje. Vsaj tako visoko, da bo okoli nas nekaj beline in da ne bo preveč ropotalo pod smučmi.

Poiskati je torej treba pobočja, kjer bo možno ob smuki vriskati od navdušenja. Torej čim višje? Najraje. A nekoliko povečana nevarnost plazov in časovna omejenost sta narekovala iskanje nižjega cilja. Blegoš je za takšne hitre skoke ravno pravšnji.

Do Gorenje Žetine (N46.167605 E14.142094, 920 m) se vedno lahko pripelješ, cesta ni pretirano široka, a gre. Za parkirišče bomo povprašali pri domačih, na turistični kmetiji na levi strani vasi, nam ga nemara ne bodo odrekli. Le kakšno prijazno besedo jim namenimo in po domačih dobrotah povprašajmo.

Toda kaj, če je sonce polizalo preostali sneg kot posebej okusen sladoled? Potem s smuko tu še ne bo nič, treba se je zapeljati iz vasi naprej do Črnega kala (N46.172984 E14.124896) ali celo naprej proti Prvi ravni. Z avtodomom bi do prvega cilja šlo, cesta je večinoma asfaltirana, a še ožja kot nižje.

Prostora je za parkiranje zadosti, višje pa ne rinimo, tudi, če so zapornice odprte. Je cesta preslaba. Midva sva imela tokrat avto z bolj terenskimi ambicijami, zato sva šla še nekaj deset metrov naprej. Pa ne daleč. Plaz, ki je zasul cesto naju je ustavil ravno na pravem mestu.

Od tu je bilo snega bolj ali manj zadosti. Se je pa poznalo, da toplota, ki po dolini sadi prve zvončke, počasi sega tudi že do sem. Dnevi so belini šteti. Po cesti se vzpenjamo do Prve ravni, kjer pred uravnavo s spomenikom zavijemo ostro desno v gozd. Tja nas usmeri tablica, pot je markirana.

Po gozdu sledimo markacijam, na razpotju gremo seveda na vrh. Koča je na drugi strani in je danes ne bomo videli. Ravno preden sva čez prehod v žičnati ograji stopila na vršne travnike, je za gorami tam v daljavi sonce zaspano zažmigalo z očmi.

Veje, poprhane s svežim snegom izpred dneva ali dveh, so bile kot čipke. Nežne in minljive. Sončni žarek je iskal pot med njimi. Svetloba je prihajala do naju, toplota pa se je še zaspano obračala pod puhasto megleno odejo v dolini. Na travnikih pot ni več vidna. Pa nič zato.

Gremo naravnost navzgor, malo se držimo levo in z očmi iščemo najvišjo točko. Nikoli nismo sami, senca samotnega pohodnika je ob takšnih dneh vedno naš spremljevalec. Vršna pobočja so praviloma lepo zalita, zna pa sveži sneg prav pobalinsko prekriti kakšno skalo, te so posute po pobočju prav na gosto.

Ob vzponu to še ne moti, ob spustu pa zna prav grdo zaškrtati pod nogami. Na desni vidimo najprej en in višje še drugi bunker. Prav na vrhu pa je stolpič in plošča z vrisanimi vrhovi naokoli (1562 m, iz Črnega kala ura in četrt, iz Žetine še vsaj pol ure več).

Vrh je tako kot vsi kuclji med dolinama, ki so se potegnili malo višje, prav nesramno razgleden. Nesramno? Prav zares. Kar ne veš, kam bi pogledal, vrtiš se kot vrtavka in gledaš vse naokoli, vidi se…cel svet. Prav zares. Če kdo ne verjame, pa naj gre sam pogledat. Ko se oddahnemo, bo čas.

Nataknemo smuči in se odženemo. Smučamo lahko v smeri prihoda. Ali pa uberemo bližnjico. Midva sva jo že. Je več prave smuke. Iz vrha smučamo po travnikih v smeri pristopa. Tu lahko s pogledom na čudovito kuliso naredimo nekaj najlepših zavojev.

Takoj ko privijugamo skozi prehod v žičnati ograji, se začnimo ozirati levo. Smerokaz naj bo velika skala, v strmino zavijemo nad njo. Izbirati je potrebno najboljše prehode skozi redek bukov gozd in se na primernem mest spustiti levo v graben.

Ta se vedno bolj zarašča, vendar se v spodnjem delu v njej še vedno da narediti nekaj lepih zavojev. Kar prehitro smo spet na cesti. Po njej se bolj ali manj naravnost spuščamo do izhodišča, kjerkoli že je (četrt ure smuke in več). Dan je še mlad, pa že toliko je prinesel zanimivega.