(18.4.2010)
Včasih sije sonce. Boža nas na suhih travah nekje pod vrhom, daleč nad gozdno mejo. Zdi se, kot da je cel svet okoli nas nasmejan. Celo skale pod vrhom so tople. A vreme je muhasto. Že v kratkem času lahko vrh zagrnejo oblaki, stresemo se od nenadnega hladu, iz temne sivine pričnejo plesati bele princeske.
Tudi tokrat smo se iz prijetnega večera zbudili v sneženo jutro. Bilo je kot podoživljanje nečesa, kar je že minilo. Jutro na Rudnem polju, nekaj po peti uri. Borut in Uroš sta le malo zamudila. Izhodišče je bilo spet pri spomeniku, kakšen kilometer nad planino Zajavornik. Kako do sem in potem naprej do planine Lipanca?
Je bilo že vse povedano (http://caravaning.si/zanimiv/gumpi/2010/04/11/mrezce/). In res tokrat ni bilo nič drugače. Le da smo na vrhu Velike Preseke nadaljevali po markirani letni poti. Bolj položno in enostavno. Zakaj pa ne? Toda višje kot smo bili, bolj se je sveži sneg prijemal na pse. Smuči niso drsele, bile so težke in hoja utrujajoča.
Snežene cokle sem se skušal rešiti tako, da sem odlepil psa. Sneg je res odletel, toda mokra zverina se ni hotela prav nič več prilepiti na smuči. Presneto, držala sta jo samo še kaveljček na zadnjem in napenjalec na sprednjem delu. Na planini je treba zaviti desno, mimo tablic, ki kažejo smeri. Pot vodi po desnem pobočju velike luknje.
Ko se svet uravna, nadaljujemo po kucljastem svetu, držimo se malo bolj levo. Pri smerokazu zavijemo proti vrhovoma Brda in Debela peč, kmalu je pred nami strmina. Naravnost navzgor verjetno ne bo šlo, potrebno je iti malo levo in potem prečiti proti sedlu med stenama.
Tako ali tako je to že na prvi pogled edini možni prehod, strmina je kar konkretna, če je poledenelo, bo potrebno biti previden. Ko se prekobalimo spet na bolj raven svet, po nekaj metrih zavijemo levo in iščemo najboljše prehode proti veliki flanki. Če so sledi, nam bodo v pomoč, drugače pa nam bo smerokaz naš cilj – Brda.
Po flanki se vzpenjamo do širokega grabna, na vrhu katerega zavijemo desno in se vzpnemo na vrh (2008 m, dve uri iz izhodišča). Razgled z vrha je čudovit. Seveda, če ni povsem megleno, tako da ne vidiš niti prsta pred nosom. In še sneži, tako da si vlage vse naokoli že kar malo sit.
No ja, smo že bili in še pridemo. Zakaj bi torej tožil, če čisto vse ni popolno. Prvih nekaj zavojev je potrebno narediti z vrha do grabna, potem pa navzdol po obsežnem pobočju. Smučanje je tu, če so le razmere prave, čisti užitek. Malo nižje nas čaka nekaj zavojev med vrtačami in če ne pazimo, hitro zavijemo v kakšno.
Občutek je tak, kot na vlakcu smrti, pa še ven je potrebno zlesti. Torej brez potrebe. Čez prelomnico je malo bolj strmo, naluknjanemu pobočju se umikamo levo. Še nekaj zavojev in že moramo paziti, da ne zaidemo v veliko luknjo ob planini Lipanca, obsmučamo jo po levi, pri kažipotu pa šibamo kar naravnost navzdol.
Pod planino peljemo navzdol, zavijemo na pot, po kateri smo se tudi vzpeli in šibamo do Velike preseke. Sedaj parkirišče dejansko že vidimo, do njega iz vrha smučamo pol ure. In tam je konec vskoraj sega. Smučanja, užitka, moče. Le še beseda ostane in veselje, da lahko spomine deliš. Kaj bi želel še več?
Po povratku na Rudno polje je Živa presenetila s ponovno željo, da bi se še ona poskusila v celcu. Saj ne vem, kdo je bil bolj navdušen. Nisva se ozirala na zavijanje z očmi, pač tak sneg, vidva pa na pohod. Saj ne greva daleč. Le do iglujev.
Prva ugotovitev novopečene turne smučarke je seveda bila, da so smuči težke. Druga, da psi včasih malo pobezljajao in ostanejo nekje, po možnosti čim bolj zadaj. Nedvomno me je vprašanje, če morata biti psa na obeh smučkah, presenetilo. Odgovor je bil pritrdilen, kaj pa drugega.
To je Živa še slišala, bentenje nad neposlušnostjo domače živali pa so med mojim povratkom slišale le številne snežinke. Saj je seveda bolje tako. Ko sem spet priromal do Živčka, sva pot nadaljevala ob desnem robu spodnjega smučišča.
Vzpon ni naporen, smer pa povsem jasna. Sneg je ponehoval, midva pa sva vlekla sled navzgor. Čisto na sveže. Pri iglujih sem pse dokončno ukrotil in jih stlačil v žep. Danes jih ne bova več rabila. Kdo je igluje zgradil, res nimam pojma.
Mogoče so ostanek vojaškega urjenja, mogoče pa so taborniki skušali preživati v zimski naravi. Nekateri se sedaj že podirajo, drugi še dajejo streho nad glavo. Živa je seveda morala pretakniti vse izmed njih, zlesti noter in ugotoviti, koliko lukenj za dimnik imajo.
Jaz sem med tem pogledoval proti zgornjemu smučišču in obujal spomine. Smuka navzdol ni bila ravno ne vem kaj, saj sta novi sneg in položno pobočje dovolila komaj kaj hitrosti. Pa kaj bi to. In konec koncev, se je dalo narediti nekaj res lepih zavojev.
Potem pa seveda peš nazaj do avtodoma. Le na koncu je bilo še nekaj spusta. Sva pa z Živo ugotavljala, da se hodi lažje, če okovje odpneš. Kaj vse se bova še naučila na tej najini poti! Je bila prav navdušena in tako sem bil tudi jaz zadovoljen.
Pri avtodomu se je vsedla v sneg in zatrdila, da bo še šla. Kaj sem hotel slišati drugega. Celoten izlet nama je vzel komaj uro časa. Pa kakšno. Nepozabno.