Mesečni arhiv: april 2010

Brda in igluji

(18.4.2010)

Včasih sije sonce. Boža nas na suhih travah nekje pod vrhom, daleč nad gozdno mejo. Zdi se, kot da je cel svet okoli nas nasmejan. Celo skale pod vrhom so tople. A vreme je muhasto. Že v kratkem času lahko vrh zagrnejo oblaki, stresemo se od nenadnega hladu, iz temne sivine pričnejo plesati bele princeske.

Snežena noč

Snežena noč

Tudi tokrat smo se iz prijetnega večera zbudili v sneženo jutro. Bilo je kot podoživljanje nečesa, kar je že minilo. Jutro na Rudnem polju, nekaj po peti uri. Borut in Uroš sta le malo zamudila. Izhodišče je bilo spet pri spomeniku, kakšen kilometer nad planino Zajavornik. Kako do sem in potem naprej do planine Lipanca?

Prihod na travnike pod Lipanco

Prihod na travnike pod Lipanco

Je bilo že vse povedano (http://caravaning.si/zanimiv/gumpi/2010/04/11/mrezce/). In res tokrat ni bilo nič drugače. Le da smo na vrhu Velike Preseke nadaljevali po markirani letni poti. Bolj položno in enostavno. Zakaj pa ne? Toda višje kot smo bili, bolj se je sveži sneg prijemal na pse. Smuči niso drsele, bile so težke in hoja utrujajoča.

Planina Lipanca

Planina Lipanca

Snežene cokle sem se skušal rešiti tako, da sem odlepil psa. Sneg je res odletel, toda mokra zverina se ni hotela prav nič več prilepiti na smuči. Presneto, držala sta jo samo še kaveljček na zadnjem in napenjalec na sprednjem delu. Na planini je treba zaviti desno, mimo tablic, ki kažejo smeri. Pot vodi po desnem pobočju velike luknje.

Na planini zavijemo desno

Na planini zavijemo desno

Ko se svet uravna, nadaljujemo po kucljastem svetu, držimo se malo bolj levo. Pri smerokazu zavijemo proti vrhovoma Brda in Debela peč, kmalu je pred nami strmina. Naravnost navzgor verjetno ne bo šlo, potrebno je iti malo levo in potem prečiti proti sedlu med stenama.

Smerokaz nad planino

Smerokaz nad planino

Tako ali tako je to že na prvi pogled edini možni prehod, strmina je kar konkretna, če je poledenelo, bo potrebno biti previden. Ko se prekobalimo spet na bolj raven svet, po nekaj metrih zavijemo levo in iščemo najboljše prehode proti veliki flanki. Če so sledi, nam bodo v pomoč, drugače pa nam bo smerokaz naš cilj – Brda.

Strma stopnja

Strma stopnja

Po flanki se vzpenjamo do širokega grabna, na vrhu katerega zavijemo desno in se vzpnemo na vrh (2008 m, dve uri iz izhodišča). Razgled z vrha je čudovit. Seveda, če ni povsem megleno, tako da ne vidiš niti prsta pred nosom. In še sneži, tako da si vlage vse naokoli že kar malo sit.

Megleno iskanje

Megleni vzpon

No ja, smo že bili in še pridemo. Zakaj bi torej tožil, če čisto vse ni popolno. Prvih nekaj zavojev je potrebno narediti z vrha do grabna, potem pa navzdol po obsežnem pobočju. Smučanje je tu, če so le razmere prave, čisti užitek. Malo nižje nas čaka nekaj zavojev med vrtačami in če ne pazimo, hitro zavijemo v kakšno.

Ali kdo vidi vrh?

Ali kdo vidi vrh?

Občutek je tak, kot na vlakcu smrti, pa še ven je potrebno zlesti. Torej brez potrebe. Čez prelomnico je malo bolj strmo, naluknjanemu pobočju se umikamo levo. Še nekaj zavojev in že moramo paziti, da ne zaidemo v veliko luknjo ob planini Lipanca, obsmučamo jo po levi, pri kažipotu pa šibamo kar naravnost navzdol.

Sneženi vrh

Sneženi vrh

Pod planino peljemo navzdol, zavijemo na pot, po kateri smo se tudi vzpeli in šibamo do Velike preseke. Sedaj parkirišče dejansko že vidimo, do njega iz vrha smučamo pol ure. In tam je konec vskoraj sega. Smučanja, užitka, moče. Le še beseda ostane in veselje, da lahko spomine deliš. Kaj bi želel še več?

Zavetje

Zavetje

Po povratku na Rudno polje je Živa presenetila s ponovno željo, da bi se še ona poskusila v celcu.  Saj ne vem, kdo je bil bolj navdušen. Nisva se ozirala na zavijanje z očmi, pač tak sneg, vidva pa na pohod. Saj ne greva daleč. Le do iglujev.

Snežna pravljica

Snežna pravljica

Prva ugotovitev novopečene turne smučarke je seveda bila, da so smuči težke. Druga, da psi včasih malo pobezljajao in ostanejo nekje, po možnosti čim bolj zadaj. Nedvomno me je vprašanje, če morata biti psa na obeh smučkah, presenetilo. Odgovor je bil pritrdilen, kaj pa drugega.

Pobegli pes

Pobegli pes

To je Živa še slišala, bentenje nad neposlušnostjo domače živali pa so med mojim povratkom slišale le številne snežinke. Saj je seveda bolje tako. Ko sem spet priromal do Živčka, sva pot nadaljevala ob desnem robu spodnjega smučišča.

Sneženje

Sneženje

Vzpon ni naporen, smer pa povsem jasna. Sneg je ponehoval, midva pa sva vlekla sled navzgor. Čisto na sveže. Pri iglujih sem pse dokončno ukrotil in jih stlačil v žep. Danes jih ne bova več rabila. Kdo je igluje zgradil, res nimam pojma.

Spodnje smučišče

Spodnje smučišče

Mogoče so ostanek vojaškega urjenja, mogoče pa so taborniki skušali preživati v zimski naravi. Nekateri se sedaj že podirajo, drugi še dajejo streho nad glavo. Živa je seveda morala pretakniti vse izmed njih, zlesti noter in ugotoviti, koliko lukenj za dimnik imajo.

Vhod v iglu

Vhod v iglu

Jaz sem med tem pogledoval proti zgornjemu smučišču in obujal spomine. Smuka navzdol ni bila ravno ne vem kaj, saj sta novi sneg in položno pobočje dovolila komaj kaj hitrosti. Pa kaj bi to. In konec koncev, se je dalo narediti nekaj res lepih zavojev.

Eni so že podrti, drugi celi...

Eni so že podrti, drugi celi...

Potem pa seveda peš nazaj do avtodoma. Le na koncu je bilo še nekaj spusta. Sva pa z Živo ugotavljala, da se hodi lažje, če okovje odpneš. Kaj vse se bova še naučila na tej najini poti! Je bila prav navdušena in tako sem bil tudi jaz zadovoljen.

Sveže

Sveže

Pri avtodomu se je vsedla v sneg in zatrdila, da bo še šla. Kaj sem hotel slišati drugega. Celoten izlet nama je vzel komaj uro časa. Pa kakšno. Nepozabno.

Naravnost gre hitreje!

Naravnost gre hitreje!

Viševnik na kvadrat

(17.4.2010)

Viševnik je zanimiv. In med tem, ko so mi teden dni prej družbo delale kavke (http://caravaning.si/zanimiv/gumpi/2010/04/10/visevnik-2/) se je tokrat obrnilo čisto drugače. Po jutranjem malem maratonu z zobotrebci na 15 kilometrov, je bil čas, da se zapodimo še kam višje.

Spodnje smučišče

Spodnje smučišče

Vse je bilo pripravljeno, vreme je držalo, skozi oblake se je občasno prismejalo tudi sonce. Bojan je prihrumel do nas ob pol treh, torej bo časa več kot dovolj. Ura se je pred tedni prestavila, sedaj se dan potegne že skoraj do devete ure. Načrt je bil izdelan in tako enostaven, da skoraj ni bilo kaj za zgrešiti.

Zgornje smučišče

Zgornje smučišče

Midva greva naprej do vrha, Maja in Ajda pa za nama do sedla pod Plesiščem. Potem pa morebiti skupaj smučamo navzdol. Snega je bilo še zadosti, le flike na smučišču so bile morebiti malenkost večje kot teden poprej. Vendar pa je vse kazalo, da sneg ni tako južen in težak za smučanje.

Sledi jasnine

Sledi jasnine

Topli dnevi prihajajo, sneg pa vedno boljši. Kaj bi si še želel več. Na smučišču sta se dva novopečena navdušenca nad tovrstnimi aktivnostmi čudila, da se da tudi bolj pokonci postavljene odseke prehoditi s psi. Kaj se ne bi čudila, saj tudi sam včasih prav debelo gledam, na kakšni strmini zadržijo mojo težo.

Žleb pod Zlatimi vodami

Žleb pod Zlatimi vodami

In drugič seveda na dokaj ravni podlagi povsem odpovejo poslušnost. Bojan je sopihal malo za menoj, tako da je bilo časa za ogledovanje, kje sta dekleti, preizkušanje radijske postaje…halo Orel, halo Orel, tukaj Sokol…in beleženje vtisov preko zapletenih optično elektronskih sistemov na pomnilniško kartico – dovolj.

Žleb po katerem smo smučali

Graben po katerem smo smučali

Ko sva se ravno vzpenjala proti Plesišču, sta nasproti prihrumeli in brez ustavljanja odvriskali proti Zlatim vodam dve amazonki. Sva se nastavljala, pa… Na sedlu sva seveda brez trohice oklevanja odločila, da na Plesišče ne greva. Kako pa bi bilo videti, če bi se dve nerodi vrteli v kakšnem čudnem valčku. Torej naprej.

Plesali danes ne bomo...

Plesali danes ne bomo...

Po slemenu je šlo v redu, višje gori pa je bila edina uporabna sled vsa naluknjana od pešcev. Presneto! Ja, ja, mirno sobivanje, saj vem. Ker je Bojan obvisel na telefonu, sem se s to izredno priljubljeno prostočasno dejavnostjo začel ukvarjati še sam. In glej ga zlomka, dekleti sta bili že na Zlatih vodah.

Plesišče in sleme proti vršnim pobočjem, desno planina Konjščica

Plesišče in sleme proti vršnim pobočjem, desno planina Konjščica

Saj sem res opazil med macesni eno vrtenje. Uf, mahanje sem zamenjal za mlin na veter. Greva na vrh, je prihajalo iz škatle v mojih rokah. Kaj pa realizacija postavljenega plana, pa srednjeročni načrt, pa…ma, brez veze, itak nisem imel pri odločitvi pravico glasovanja.

Veliki in Mali Draški vrh

Veliki in Mali Draški vrh

Bojan je še kar zaljubljeno gledal škatlico v svojih rokah, zato ga nisem hotel motiti in sem potegnil naprej. Sled je bila sedaj boljša in je pripeljala do velike skale na grebenu proti vrhu. Mimo nje se je dalo brez težav tudi s smučmi, samo še na poti namreč sneg vztraja. Sem jih pa v vršnem delu raje snel.

Ablanca in Studorski preval

Ablanca in Studorski preval

Udobne stopinje so dajale bistveno več zaupanja kot strmo in trdo pobočje brez oprijemljivih sledi vzpona morebitnih predhodnikov. Na vrhu sem poslikal kavke, ki so se v velikem številu zbrale nad mano, se oblizovale in škodoželjno pričakovale večerjo.

Bo kaj dobrega?

Bo kaj dobrega?

Potem pa Bojanu zavpil, da lahko smuči pusti tudi pri skali, če bo z vrha prehuda. Pameten fant, me je poslušal. Dekleti sta se čudili, kako, da ju ne vidim, saj sta onidve mene ves čas imeli na očeh. Končno sem spet opazil izrazito mahanje na vrhu slemena. Že grem, da kje poprimem, če bo treba.

Bojan pri skali na vršnem grebenu

Bojan pri skali na vršnem grebenu

Spust mimo Bojana menda ni bil ravno estetski, gledalci TV caravaning so kasneje izražali celo pripombe, da so pri svojih treh letih smučali bolje. No ja, obljubim, da bo naslednjič samo zanje iz vrha izvršeno simultano paralelno smučanje z dvema raznožkama in tremi helikopterji za povrh. Danes pa ni bil dan za to.

Dekleti

Dekleti

Pridrvel sem mimo nekaj starejših luknjačev in se na uravnavi nad slemenom ustavil. Dekleti sta s stalnim oddajanjem signalov nakazovali svoj položaj. Saj se ne mudi, sem si mislil. Napaka. Ko sem ukrotil svoje pse in jim pokazal, kje je njihovo mesto, sta bili že naprej. Juhuhu, gremo.

Ajda na vršnih pobočjih

Ajda na vršnih pobočjih

Skupaj smo nadaljevali do velike skale, nad njo pustili njune smuči in se sprehodili do vrha. Ja, pa jade, vzpon do najvišje točke ni nikakršen sprehod. Šli smo seveda počasi in previdno, vse do mesta, kjer se je Bojan trudil odtisniti kakšen uporaben žig. Poslikali smo luknjače, pa oni nas.

Na vrhu

Na vrhu

Potem pa navzdol. Spet počasi in previdno. Jaz sem ponovno naredil nekaj zavojev, menda za filanje ega. Kaj je to, ne vem. Jaz najraje doma filam prisrčnico s kakšno jako dobro tekočino, pa tudi filane paprike sedejo. Ali je ego morebiti kakšna nova vrsta zelenjave? Bo za poskusit.

Graben proti Zlatim vodam

Graben proti Zlatim vodam

Odvijugali smo navzdol po lepi flanki v graben, saj naluknjano sleme, vsaj meni, ni preveč dišalo. Smuka je bila solidna, Bojan je pokazal, da je iz pravega testa. Posamezni akrobatski elementi so bili pospremljeni z glasnimi »ohhhh«. Ajda ni hotela zaostajati in je skoraj izginila v ruševju.

Ajda pod strmim delom

Ajda pod strmim delom

Nekaj centimetrov kasneje je na najbolj strmem delu navdušeno sprožila centimeter ali dva novejšega snega, ki je odtekel po žlebu. Med tem, ko se je Bojan čudil, kje teče potok, je kar vriskala, da je plaz. Hm. Mladina. Čez Zlate vode in navzdol je letelo kot raketa.

Brez besed

Brez besed

Ritka sem, ritka tja, kolena skupaj. Kje je sedaj televizija, da posname to skladnost? Na kratko smo se še ustavili pri iglujih, ki jih je ob reševanju stanovanjske stiske nekdo postavil ob robu spodnjega smučišča potem pa odvijugali proti avtodomu.

Nad smučiščem

Nad smučiščem

Seveda je bila tu spet televizija, potrebno je bilo dati še zadnjo izjavo za TV caravaning. Kako je bilo? Itak, da – fajn!

Mrežce

(11.4.2010)

Pokljuka skriva vrsto čarov. Vrhovi nad planino Lipanca so vsi po vrsti smuško zanimivi. Mrežce, Lipanski vrh, Brda in Debela peč. Slednja, čeprav najvišja in okičena z nazivom najbolj vzhodnega dvatisočaka Julijskih Alp, morebiti še najmanj. Ima pa Lipanca eno pomanjkljivost.

5.37

5.37

Pozimi sta najboljši izhodišči predvsem parkirišče pri planini (Za)javornik (N46.362940 E13.949225) in še bolj pri spomeniku NOB (N46.365869 E13.934339). Do obeh vodi cesta od Mrzlega studenca, ki pa je pozimi na vsej dolžini nekaj kilometrov splužena zelo ozko, možnosti srečevanja in izogibanja so zelo redke, povrh pa se naredijo globoke, ledene kolesnice.

V hribih se dela dan

V hribih se dela dan

Torej z avtodomom ne bo šlo, treba bo najti prijatelja ali znanca s kakšno vsaj malo manjšo mrcino. Resda obstaja še nekaj možnosti, ki pa so povezane z daljšim pohodom v obe smeri, predvsem pa na prostrani Pokljuki, prepredeni z gozdnimi cestami, predstavljajo kar precejšen orientacijski zalogaj.

Dolinica pod Lipanco

Dolinica pod Lipanco

Ena možnost je iznad planine Kranjska dolina čez Medvedovo konto, druga malo naprej od odcepa proti Šport hotelu čez planino (Za)javornik in tretja iz Rudnega polja po gozdni cesti do spomenika NOB. Če imamo cel dan časa, bo čisto v redu. Drugače pa je sprejemljiva edino zgoraj opisana rešitev.

Strmina pod planino

Strmina pod planino

Ko sta se pred našim »hotelom« na Rudnem polju ob peti uri zjutraj ustavila Uroš in Borut, sem vedel, da mi bodo pohajanja po Pokljuških gozdovih prihranjena. Vožnja je od Mrzlega studenca naprej pravi rodeo, v zgodnjem jutru pa se vsaj srečanj ni bati. Parkirišči sta zadosti veliki, čeprav se čez dan včasih povsem napolnita.

Planina Lipanca, v ozadju Lipanski vrh

Planina Lipanca, v ozadju levo od Lipanskih vrat je Lipanski vrh

Od parkirišča (približno 1340 m) se mimo spomenika NOB napotimo po poseki Velika preseka navzgor. Smer je jasna, tako, da zgrešiti skoraj nimamo kaj. Prečkamo gozdno cesto in držimo smer še kakšno minuto navzgor. Ko se svet uravna, se srečamo z markirano potjo, ki pripelje s planine (Za)javornik.

Blejska koča na Lipanci

Blejska koča na Lipanci

Poti sedaj brez težav sledimo navzgor, sprva desno in potem v drugo stran. Če smo v dvomu, pa vseeno poglejmo, kje gredo markacije. Pridemo do izrazite dolinice, po kateri (pot gre sicer po njenem desnem pobočju) nadaljujemo do strmine pod planino.

Dolina nad planino

Dolina nad planino

Seveda tu nismo bili prvič. A bila je še noč in to smo okrivili, da gremo raziskovat. Malo smo sicer cincali, nato pa na vrhu Velike Preseke zavili levo, med štore prejšnje leto posekanega gozda. Vzpenjali smo se po kolovozu, ki so ga uporabljali gozdarji, zavili pod skalami desno in tako prišli v dolinico pod Lipanco na nasprotni strani.

Mrežce in Lipanski vrh

Mrežce in Lipanski vrh

Spustili smo se na njeno dno in se pod strmino spet priključili markirani poti. Pri stavbah na planini se je treba držati levo, jo mahniti mimo Blejske koče in nadaljevati v izrazito dolino. Ta pripelje do uravnave, kjer se usmerimo v strmino desno. Če so sledi predhodnikov, jim bo tu najbolje slediti.

Jutro

Sonce leze nad oblake

Drugače pa bo treba imeti odprte oči in iti za nosom. Gremo navzgor toliko, da se dvignemo nad grabne, ki pobočje brazdajo na levi strani. Usmerimo se nad njih in pridemo na široko pobočje, po katerem se usmerimo desno navzgor. Smer je sedaj jasna, orientacijskih težav ni več.

Prečenje nad grabni

Prečenje nad grabni

Razen če je megla. Toda v njej tu gor tako ali tako nimamo kaj za iskati. Ne le, da zlahka zaidemo. Mrežce so le eden v ogrlici vrhov, na robu stene, nekaj sto metrov nad dolino Krme. Zato je vsakršno približevanje robu, okrašenemu s tudi nekajmetrskimi opastmi, več kot tvegano početje.

Pobočje pod vrhom

Pobočje pod vrhom

Ko pridemo do večje vrtače, jo obidemo in gremo še minuto dalje, vse do vrha (1966 m, uro in pol iz izhodišča). Skupaj z dnem, se tu zgoraj, prebuja tudi duša. Pobožajo jo prvi kramežljavi sončni žarki, budijo kamnite špice, nežno zaobljene snežene kepe in prepadi, ki jemljejo dih.

Vrtača in predvrh

Vrtača in predvrh

Dobra družba so planinske kavke, ki v zgodnjem jutru preizkušajo svoje letalne sposobnosti in se hodijo dobrikat na varno razdaljo. In prijatelji. Brez njih bi bilo vse…tako prazno in brez pomena. Navzdol smučamo v smeri vzpona. Po zložni strmini pod vrhom bomo naredili nekaj najlepših zavojev.

Viševnik, Mali in Veliki Draški vrh

Viševnik, Mali in Veliki Draški vrh

Paziti moramo le, da pravočasno zavijemo levo in tako pobočje prečimo v smeri Lipance nad grabni. Spust do vrha doline nad kočo je malo bolj strm, vijuganje naprej pa spet bolj položen in ob kakšnem centimetru novega snega prav uživaški.

Skupaj

Brez njih bi bilo vse...

Pod kočo se spustimo po dolinici in sledimo markirani poti do odcepa poti proti Veliki preseki in spomeniku. Mi smo seveda tudi ob spustu zavili na novo gozdno rano. Rodeo med štori in visoko štrlečimi koreninami nas je, če nič drugega, nasmejal.

Zavoji pod vrhom

Zavoji pod vrhom

Na razcepu poti je potrebno zaviti desno navzdol in po poseki ali redkem gozdu na levi strani smučati do izhodišča (pol ure iz vrha). Potem pa…karkoli že hočemo. Dan je še mlad, vreme ravno pravo. Preostanek dneva bo točno tak, kot si ga bomo naredili.

Dan je še mlad

Dan je še mlad

Viševnik

(10.4.2010)

Le malo je vrhov, iz katerih se ne bi bilo možno spustiti s turnimi smučmi. Vendar pa je med tistimi, ki slovijo kot dobri turnosmučarski cilji nekaj takšnih, ki iz takšnega ali drugačnega razloga še posebej izstopajo. In so zato kar pretirano oblegani. Vsak izmed njih ima eno ali več prednosti, ki privlačijo.

Parkirišče na Rudnem polju

Parkirišče na Rudnem polju

Morebiti je dostop lahek, sneg drži dolgo v pomlad, ne zahtevajo posebnih izkušenj in orientacijskih znanj ali pa so vsaj na prvi pogled enostavni za smuko. Vrhovi nad Pokljuko večinoma izpolnjujejo skoraj vse pogoje. Toda med njimi bi vseeno zlahka našli zmagovalca, ki je oblegan tako poleti kot pozimi.

Cesta proti smučišču

Cesta proti smučišču

To je Viševnik. Dostop je več kot enostaven, saj je cesta do Rudnega polja zelo dobra, luknje od Mrzlega studenca naprej, ki so prejšnje zime prerukale marsikateri avtomobil, so le še stvar preteklosti. Na Rudnem polju (1347 m) je parkirišč dovolj.

Ob spodnji vlečnici

Ob spodnji vlečnici

Prvo je že nasproti vojašnice (N46.346444 E13.924485), takoj za njim je še eno, ki je nastalo ob urejanju biatlonskega centra. Na južnem robu vojašnice, kjer tabla kaže začetek poti proti Triglavu, se prične cesta, ki jo pozimi običajno poteptajo za tekaško proga. Položen vzpon po njej pripelje do vojaškega smučišča.

Zgornja vlečnica in dolinica proti Zlatim vodam

Zgornja vlečnica in dolinica proti Zlatim vodam

Vlečnici pripeljeta pod Zlate vode in to je tudi naša smer. Vzpon po smučišču ni pretirano strm, nad prvo vlečnico zavijemo levo in z vzponom nadaljujemo ob drugi. Mimo izstopa na njenem vrhu enostavno nadaljujemo naravnost navzgor v dolinico.

Ajda je odsmučala nazaj

Ajda je odsmučala nazaj

Dan se je kljub napovedi, ki je obetala kislico, prav smejal. Jasnino so sicer obdajali oblaki, ki pa si zjutraj še niso upali preblizu. Ajdi se je bolezen, ki jo je prebolela med tednom, še malo poznala. Zato se je na vrhu smučišča odločila za povratek. Pomagal sem ji, da se je pripravila in jo z očmi spremljal, ko je elegantno odvijugala navzdol.

Prehod do Zlatih vod

Prehod do Zlatih vod

Jaz pa sem jo mahnil naprej navzgor. Potrebno je iskati najboljše prehode med redkimi drevesci, če nam je v pomoč sled predhodnikov, še toliko bolje. Ko se svet postavi malo bolj pokonci, gremo naravnost čim višje, potem pa prečimo v ožji žleb na levi strani. Skozenj pridemo na uravnavo Zlate vode.

Viševnik in izrazit žleb, po katerem smučamo navzdol

Viševnik in izrazit žleb, po katerem (lahko) smučamo navzdol

Viševnik je naravnost pred nami, dobro viden je žleb, ki se spušča na levi strani pobočja do Zlatih vod. Dobro si ga zapomnimo, za smuko je ena boljših možnosti. Na uravnavi gremo levo in se po čistini v smeri letne poti vzpnemo na sedlo pod vršičkom Plesišče.

Plesišče

Plesišče

Zavijemo desno in se po izrazitem slemenu položno vzpenjamo. Če hodimo po izdelani smučini, ji kar sledimo. Drugače pa si poglejmo, kje se bomo najlažje prevalili na vršna pobočja. Ponavadi je najbolje prečiti malo desno in nato na primernem mestu zaviti levo.

Pobočja pod grebenom

Pobočja pod grebenom

Na travnikih običajno ne prečimo v smeri vrha, temveč se vzpenjamo navzgor proti vršnemu grebenu. Ko ga dosežemo, je potrebno biti previden, saj so na drugi strani grebena strma pobočja, nad njimi pa pogosto tudi opasti. Na grebenu je treba zaviti v smeri vrha in se vzpenjati po levi strani izrazitih skal.

Planina Konjščica

Planina Konjščica

Ko pomlad že pošteno nagrize sneg in je vrh kopen, se smuči pusti tu. Če pa je snega zadosti, je seveda najbolje smučati kar iz vrha. Vsekakor se vedno splača vzpeti prav do najvišje točke (2050 m, ena ura z vrha smučišča, skupaj dobra ura in pol). Peš ali s smučmi.

Megleni vrh

Megleni vrh

Vrh je zadosti prostoren, da se vedno najde vsaj majhen prostorček tudi za nas. Čeprav se je vreme v vršnem delu precej skisalo in so oblaki zagrnili razgled, je tudi to imelo določeno prednost. Na vrhu smo bili samo jaz in kavke. Zanimiva družba in prav nič bojazljiva. Dva metra, meter, pol. Brez strahu.

Kavka

Planinska kavka

Kar nekako smo se navadili eden na drugega. Na to naše trenutno sobivanje je firbčno pogledalo tudi sonce. Skozi luknjo v oblakih se je skoraj kot skozi dimnik videlo v vesolje. Pa tudi naokoli se je malo razjasnilo. Vsaj tja do Malega Draškega vrha. Bolje nekaj kot nič.

Mali Draški vrh

Mali Draški vrh

Na vsak način si je torej na vrhu potrebno oddahniti in si vzeti čas. Če je obzorje jasno, so razgledi vse naokoli več kot čudoviti. A vedno pride tisti čas, ko bo treba dol. Prvih nekaj metrov je malo bolj strmih. Nič posebnega, če ne bi bili vsi prerešetani od tistih, ki hodijo navzgor. To pa je lahko že bolj sitno, padec se z nekaj smole izteče šele mnogo nižje.

Greben proti Srenjskemu prevalu

Greben proti Srenjskemu prevalu

Če se nam zdi prehudo, kar smuči v roke in peš navzdol. Naj nam ne bo nerodno. Pod vrhom prečimo v smeri Zlatih vod. Po nekaj deset metrih se pod nami odpre pobočje, flanka po domače, ki se izteče v izrazit širok žleb. Ravno tisti, ki smo ga opazovali ob vzponu. Torej ni kaj zaiti. Odsmučamo do žlebu in po njem navzdol do Zlatih vod.

Razgiban svet v smeri Selišnikov

Razgiban svet v smeri Selišnikov

Če nas ozka smučarija ne veseli, lahko pod stenami prečimo levo in si tam poiščemo smučino. Iz Zlatih vod se po krajšem žlebu, poznanem že od prej, spustimo v dolinico nad smučiščem. Vijugamo med drevesci navzdol, strmine ni več posebne. Na smučišču ujamemo še nekaj lepih zavojev.

Žleb, ki vodi v dolinico nad smučiščem

Žleb, ki vodi v dolinico nad smučiščem

Potem pa nas čaka nekaj porivanja skozi gozd in zadnji klanček pred cesto. Pa smo nazaj (z vrha petnajst minut). Kar prehitro, a tako je skoraj vedno. Nič zato. Jutri je še en dan…

Polhograjska Grmada

(5.4.2010)

Kot nas uči zgodovina, so imele grmade v preteklosti zelo dvomljiv sloves. Na njih so namreč pogreli marsikatero premraženo čarovnico. Ker pa je bilo les lažje prižgati kot kasneje pogasiti, se srednjeveško ogrevanje za marsikatero ni končalo ravno po načrtih. Neprijetni časi, ni kaj.

Spomenik

Spomenik

Težko bi človek trdil, da danes čarovnic ni več. Prav nasprotno, zdi se, da se je ta prostočasna dejavnost še posebej razbohotila. Toda novodobne čarovnice se ognja ne bojijo tako kot njihove prednice. Novi časi, kaj se more. Polhograjska grmada ima pomenljivo ime.

Križišče pri kamnolomu

Križišče pri kamnolomu

Ali ga je dobila po svoji obliki, kurjenju kresov v svarilo pred Turki ali sežiganju kakšne čisto prave coprnice, ne vem. Ko smo pod oblačnim pokrovom ubrali pot iz vasi Topol, sva bila z Bojanom nekam zamišljena. Glede na to, kako je najinih šest spremljevalk začaralo naju, je bila skrb povsem na mestu.

Pod G

Pod Goljkom

Izhodišče je vas Topol, parkirišče nasproti šole (N46.09355 E14.36962, približno 660 višinskih metrov). Odpravimo se levo in na križišču poti nekaj deset metrov naprej zavijemo desno v smeri kraja Dobrova. Preden cesta odločno zavije levo, gremo mimo spomenika drugi svetovni noriji.

Meglice bodo požrle Svetega Jakoba

Svetemu Jakobu grozijo meglice

Makadamski cesti sledimo do kamnoloma, kjer zavijemo desno. Saj ni možno zaiti. Pot kažejo številne markacije in smerokazi na križiščih poti. Hodimo pod vrhom Goljek, pot se ne vzpenja pretirano, pa tudi spušča ne. Prevalimo se na drugo stran pobočja, tik pred vršno piramido pot postane malo bolj sitna.

Resje

Resje

Še posebej, če je moča ustvarila čmokajoče blato in spolzke skale. Ko pridemo pod vršno piramido, nas čaka še malo bolj strm vzpon. Štrikamo levo in desno, pod nami so strmi travniki, tako da je nekaj previdnosti že potrebne. Vrh (899 m, dobra ura hoje) je razgleden, tako kot večina vršacev v Polhograjskem hribovju.

Pod vrhom

Pod vrhom

Tudi če se naokoli vlečejo megle, nič ne moti. Celotni sliki dajejo samo dodaten čar. Prostora na vrhu ni prav dosti, a vseeno dovolj, da na bolj čemeren dan ne motimo eden drugega. Z rokami, zelenimi od pritiskanja štampiljk, sežemo po domači potici in drugih velikonočnih dobrotah.

Štampiljke

Štampiljke

Kaj ne bi, saj tu gori še posebej teknejo. Potem pa se še zadnjič ozremo čez Gonte proti Tošču, pogled popeljemo čez Ločnico do Sv. Jakoba in vasice Topol. Tam je izhodišče, tja usmerimo korak. Resda je poti, ki vodijo na vse strani neba, toliko, da je razmislek potreben.

Tošč

Tošč

A odločitev najinih prijaznih »coprnic« je seveda dokončna. Pa saj pot ni nikoli ista. Vedno prinese nova srečanja, nova doživetja. Pisani zmaji, nasmejane face, spregledane pomladanske cvetice. Predvsem pa daje možnost, da beseda da besedo in se razvije…pravi babji čvek. Saj včasih si je treba dati duška.

Najine "coprnice"

Tele so naju zacumprale

Ko se na poti nazaj pot prekobali iz desnega na levo pobočje, gre naravnost dobro vidna stezica. Na drevesu je rumen napis, ki vabi na Goljek. Napis malo nižje »Privat« ne pomeni nič hudega, še manj kakšno hlačetrgajočo zver. Le, da je markacije nekdo narisal čisto sam, za svoje veselje in veselje drugih.

Zmaj

Zmaj

Saj tudi prave knafeljčeve niso. A koga bi to motilo. Vzpona na Goljek (809 m) je od razcepa komaj za dobrih deset minut. Na vrhu začudijo štirje betonski nosilci. Gre za ostanke temeljev stražarskega stolpa na Italijansko – Nemški meji med drugo svetovno norijo.

Goljek

Cvet

Kakšen namen ima kup sodov, ki so prislonjeni na enega izmed njih, pa nam ni bilo jasno. Pot smo nadaljevali v začrtani smeri in se nad Marevšnikarjem spustili nazaj do kamnoloma. Da bi hodili po prašnem makadamu, nam ni dišalo, zato smo še malo kolovratili levo in desno.

Goljek

Goljek

Tako za lepo popotnico. V Topolu smo ob prvi gostilni pokomentirali mete treh balinarjev v poznih srednjih letih, nato pa po slabi uri in pol prikolovratili nazaj do parkirišča. Še pomahali smo si, potem pa odžvižgali vsak na svoj konec.

Srečanja

Srečanja

Od Jakoba do Jeterbenka

(4.4.2010)

Včasih res ni potrebno daleč. Le nekaj kilometrov od doma najdeš takšno gričevje, ki ponuja še tako razvajenemu popotniku vse. Od nekajminutnih sprehodov do večdnevnih kolovratenj. Zakaj bi torej begal nekam v daljave, še posebej, če ti od velikonočnega praznovanja ostane le še en sam dan. Pa nekaj okruškov večer prej.

Parkirišče nasproti šole v vasi Topol

Parkirišče nasproti šole v vasi Topol

Če se ti ob tem obeta še nadodlična družba dobrih prijateljev, je usoda zapečatena. In to kljub slabim obetom vremenskih vedeževalcev na raznih televizijskih in internetnih kanalih. Sneg skoraj do nižin, dež, veter. Res ne vem, če bi si za praznične dni lahko izmislili kaj slabšega.

Vas Brezovica in Jakob v ozadju

Vas Brezovica in Sv. Jakob v ozadju

In ko smo na parkirišču na drugi strani šole v vasici Topol zrli v nebo, res nismo vedeli, kaj počnemo tukaj. Temni oblaki so dajali kaj slabo zaupanje v njihovo nepropustnost. Pa smo se vseeno odpravili. Saj konec koncev nismo iz sladkorja. Za vsak primer pa smo oblekli anorake in v nahrbtnike stisnili nekaj zložljivih dežnikov.

Grmada in Tošč

Grmada in Tošč

Na robu parkirišča (N46.09355 E14.36962, približno 660 višinskih metrov) je potrebno zaviti desno in se po cesti vzpenjati navzgor. Ta postane steza in preskoči na kolovoz, kjer zavijemo levo. Sledimo mu do vasice Brezovica pri Medvodah in nad njo proti že dobro vidnemu kuclju s cerkvico Sv. Jakoba na njem.

Sv. Jakob

Sv. Jakob

Pot nas pripelje prav podenj, pravega vzpona do vrha (806 m, pol ure) je komaj kaj, izbiramo pa lahko med bolj in manj strmo možnostjo. Pa cerkvica, ko jo dosežemo, niti ni tako posebna, kot je poseben razgled. Vidi se vse naokoli, naše poti preteklih in prihodnjih dni so pred našimi očmi.

Šmarna gora pod oblaki

Šmarna gora pod oblaki

Koliko časa si bomo lahko vzeli, pa je odvisno od marsičesa. Če se dan že počasi poslavlja, oblaki grozeče žugajo, načrtov pa je še nekaj, žal ni časa za sedenje. Je treba naprej. Bolje rečeno nazaj. Vrniti se je potrebno skoraj do Brezovice, pred njo pa lahko ob vodnem zajetju zavijemo levo po dobro vidni stezici v breg.

Na vrhu

Na vrhu

Preskočimo kucelj in pot nadaljujemo po robu ob gozdu vse do travnika. Preseneti tablica z napisom »steza«. Kaj hoče povedati, da še nismo na avtocesti ali kaj? Nekateri pa res potrebujejo razlago za vsako malenkost… Gremo preko travnika in se držimo bolj levo, Rog s križem na vrhu je že dobro viden.

Zaščita...pred marsičem!

Zaščita...pred marsičem!

Nanj pripelje stezica po ozkem grebenu. Vrh (798 m, iz Jakoba dobrih dvajset minut) je prav nad cerkvijo Svete Katarine, po kateri je vas Topol dobila ljudsko ime, ki je danes skoraj bolj znano kot pravo. Spust na drugo stran je strm in ob neugodnih vremenskih razmerah tudi spolzek, zato previdnost ni odveč.

Rog

Rog

Rahlo pršenje izpod neba je kazalo, da nebo počasi izgublja boj z galonami vode v svojih nedrjih. Zato so ostali v strahu pred vesoljnim potopom pobegnili po cesti nazaj, midva z Ajdo pa sva bila prepričana, da naju bo tudi v primeru  silne katastrofe Noe vzel na svojo barko in sva šla naprej.

Da se ve, da ni cesta...

Da se ve, da ni cesta...

Steza gre levo mimo hiše na vršiček Pehar (752 m, iz Roga pet minut) in se spusti navzdol do ceste. Na križišču poti, pri kapelici, gremo naravnost, tudi smerokaz nas napoti proti deset minut oddaljenemu Jeterbenku (774 m, iz Peharja dobrih deset minut).

Travniki na poti proti Rogu

Travniki na poti proti Rogu

Kar strm vzpon štrika sem in tja do visokega križa. Zanimivo je, da je tu menda nekoč stal utrjeni grad Hartenberg srednjeveških ministrealov grofov Spanheimov in pozneje Oglejskih patriarhov. Dokončno ga je podrl potres leta 1511.

Jeterbenk

Jeterbenk

Kje točno je stal, se nama niti najmanj ni sanjalo, prostora na vrhu je namreč presneto malo, nanj bi morebiti uspeli postaviti kvečjemu kakšno maketo iz Minimundusa. Med spustom nazaj proti makadamski cesti je nad nama po drevju že nekaj šumelo.

Kjer je nekoč menda stal grad, danes straži križ

Kjer je nekoč menda stal grad, danes straži križ

Rosenje se je med hojo proti Sv. Katarini še stopnjevalo, zato sva si najprej nadela kapuci, potem pa raje kar odprla dežnika. Če jih že nosiva s seboj, naj bodo v korist. V vasi je potrebno zaviti navzdol, po glavni cesti, ki nas v nekaj minutah pripelje nazaj na izhodišče (slabe pol ure iz Jeterbenka).

Pršenje

Pršenje

Na Blegoš čez Prvo ravan

(3.4.2010)

April je in res je bil že čas, da nas pomlad sprejme v svoj topli objem. Snega v nižinah ni več, če hočemo najti kakšno fliko za spomladansko smuko je treba višje. Vsaj tako visoko, da bo okoli nas nekaj beline in da ne bo preveč ropotalo pod smučmi.

Cesta na Prvo ravan

Cesta na Prvo ravan

Poiskati je torej treba pobočja, kjer bo možno ob smuki vriskati od navdušenja. Torej čim višje? Najraje. A nekoliko povečana nevarnost plazov in časovna omejenost sta narekovala iskanje nižjega cilja. Blegoš je za takšne hitre skoke ravno pravšnji.

Koprivnik in Mladi vrh

Koprivnik in Mladi vrh

Do Gorenje Žetine (N46.167605 E14.142094, 920 m) se vedno lahko pripelješ, cesta ni pretirano široka, a gre. Za parkirišče bomo povprašali pri domačih, na turistični kmetiji na levi strani vasi, nam ga nemara ne bodo odrekli. Le kakšno prijazno besedo jim namenimo in po domačih dobrotah povprašajmo.

Soncu že zvoni budilka

Soncu že zvoni budilka

Toda kaj, če je sonce polizalo preostali sneg kot posebej okusen sladoled? Potem s smuko tu še ne bo nič, treba se je zapeljati iz vasi naprej do Črnega kala (N46.172984 E14.124896) ali celo naprej proti Prvi ravni. Z avtodomom bi do prvega cilja šlo, cesta je večinoma asfaltirana, a še ožja kot nižje.

Ožarjene čipke

Ožarjene čipke

Prostora je za parkiranje zadosti, višje pa ne rinimo, tudi, če so zapornice odprte. Je cesta preslaba. Midva sva imela tokrat avto z bolj terenskimi ambicijami, zato sva šla še nekaj deset metrov naprej. Pa ne daleč. Plaz, ki je zasul cesto naju je ustavil ravno na pravem mestu.

Dobro jutro

Dobro jutro

Od tu je bilo snega bolj ali manj zadosti. Se je pa poznalo, da toplota, ki po dolini sadi prve zvončke, počasi sega tudi že do sem. Dnevi so belini šteti. Po cesti se vzpenjamo do Prve ravni, kjer pred uravnavo s spomenikom zavijemo ostro desno v gozd. Tja nas usmeri tablica, pot je markirana.

Pot skozi gozd

Pot skozi gozd

Po gozdu sledimo markacijam, na razpotju gremo seveda na vrh. Koča je na drugi strani in je danes ne bomo videli. Ravno preden sva čez prehod v žičnati ograji stopila na vršne travnike, je za gorami tam v daljavi sonce zaspano zažmigalo z očmi.

Prehod na travnike

Prehod na travnike

Veje, poprhane s svežim snegom izpred dneva ali dveh, so bile kot čipke. Nežne in minljive. Sončni žarek je iskal pot med njimi. Svetloba je prihajala do naju, toplota pa se je še zaspano obračala pod puhasto megleno odejo v dolini. Na travnikih pot ni več vidna. Pa nič zato.

Prvi bunker

Prvi bunker

Gremo naravnost navzgor, malo se držimo levo in z očmi iščemo najvišjo točko. Nikoli nismo sami, senca samotnega pohodnika je ob takšnih dneh vedno naš spremljevalec. Vršna pobočja so praviloma lepo zalita, zna pa sveži sneg prav pobalinsko prekriti kakšno skalo, te so posute po pobočju prav na gosto.

Vrh

Vrh

Ob vzponu to še ne moti, ob spustu pa zna prav grdo zaškrtati pod nogami. Na desni vidimo najprej en in višje še drugi bunker. Prav na vrhu pa je stolpič in plošča z vrisanimi vrhovi naokoli (1562 m, iz Črnega kala ura in četrt, iz Žetine še vsaj pol ure več).

Kulisa, ki je čopič ne zmore naslikati

Kulisa, ki je čopič ne zmore naslikati

Vrh je tako kot vsi kuclji med dolinama, ki so se potegnili malo višje, prav nesramno razgleden. Nesramno? Prav zares. Kar ne veš, kam bi pogledal, vrtiš se kot vrtavka in gledaš vse naokoli, vidi se…cel svet. Prav zares. Če kdo ne verjame, pa naj gre sam pogledat. Ko se oddahnemo, bo čas.

Užitek

Užitek

Nataknemo smuči in se odženemo. Smučamo lahko v smeri prihoda. Ali pa uberemo bližnjico. Midva sva jo že. Je več prave smuke. Iz vrha smučamo po travnikih v smeri pristopa. Tu lahko s pogledom na čudovito kuliso naredimo nekaj najlepših zavojev.

Skala naj bo kažipot

Skala naj bo kažipot

Takoj ko privijugamo skozi prehod v žičnati ograji, se začnimo ozirati levo. Smerokaz naj bo velika skala, v strmino zavijemo nad njo. Izbirati je potrebno najboljše prehode skozi redek bukov gozd in se na primernem mest spustiti levo v graben.

Uvijanje v grabnu

Uvijanje v grabnu

Ta se vedno bolj zarašča, vendar se v spodnjem delu v njej še vedno da narediti nekaj lepih zavojev. Kar prehitro smo spet na cesti. Po njej se bolj ali manj naravnost spuščamo do izhodišča, kjerkoli že je (četrt ure smuke in več). Dan je še mlad, pa že toliko je prinesel zanimivega.

Pogled na Blegoš in cesto proti Prvi ravni iz Gornje Žetine

Pogled na Blegoš in cesto proti Prvi ravni iz Gorenje Žetine