Mesečni arhiv: oktober 2009

Sveta Gora, Vodice

(31.10.2009)

Nismo ravno samotarji. Čeprav je seveda res, da večino poti prehodimo sami. Pa ne, da bi se branili družbe. Pač ponavadi tako pride. Po drugi strani pa res ne tiščimo na vsako množično veselico, ki jo organizira neko lokalno društvo. Čeprav nam sem in tja kakšno ponudi pravi izziv. In mu sledimo, upajoč na najboljše. Po poteh Soške fronte, je bil že tak. V Soški dolini še nismo prav veliko raziskovali, gremo torej pogledat, smo si rekli.

Parkirišče pri mostu, zadaj pobočja Sabotina

Parkirišče pri mostu, zadaj pobočja Sabotina

Parkirati se da v Solkanu brez težav. Resda pa, če smo izbirčni, bomo vsaki možnosti imeli kaj za oporekati. Parkirišče pri gostišču Žogica je menda vedno polno razposajene družbe (N 45.980402 E 13.655460), tisto pri cestnem mostu zaradi železniške proge (N 45.974853 E 13.648464) občasno hrupno, tisto sredi vasi, pri cerkvi (N 45.972751 E 13.649553), pa v precejšnjem delu vsaj rahlo nagnjeno.

Solkan

Solkan

Odločitev, kaj od tega nas bolj moti, je torej zgolj naša. Izhodišče poti je pri cerkvi (105 m). Preden se mimo nje odpravimo po ozkem prehodu na desni strani, še enkrat preverimo, če imamo zadosti, po možnosti čelnih svetilk. Brez njih ne pojdimo na pot. Takoj za cerkvenim zidom zavijemo desno, nekaj deset metrov naprej pa levo. Poti sledimo pod cestnim mostom in vse do mesta, kjer na desni strani ugledamo železna vrata.

Sveta Gora

Sveta Gora

Če so zaklenjena, jih obidemo na desni strani in stopamo naprej po kolovozu ob vinogradu. Kolovoz se spremeni v stezo, zavijemo v gozd. Zlagoma se vzpenjamo in sledimo najbolj uhojeni stezi, ne zmenimo se za bolj neugledne odcepe. Ko pridemo na asfaltno cesto, zavijemo levo in na razcepu cest nekaj višje ponovno levo.

Solkan in Sabotin

Sveti Štefan in Sabotin

Vendar cesto že po nekaj metrih zapustimo in levo stopimo na stezo, ki se kar konkretno spušča. Pa nič skrbi, smo prav. Ko pridemo do travnika, se držimo desno, hiše obidemo po levi strani in se spustimo do glavne ceste. To previdno prečimo in se na drugi strani, le nekaj nižje, po stezi vzpnemo na cesto, ki vodi na Sveto goro.

Pohodniki

Pohodniki

Pot do sem ni markirana in če se nam zdi orientacijsko prezahtevna, gremo iz Solkana lahko tudi nekaj sto metrov v smeri Plav ter potem desno po cesti proti Sveti gori. Katerokoli pot že izberemo, ko cesta pride do lesenega križa na levi strani (ena ura iz izhodišča), gremo levo mimo njega na stezo. Sedaj navzgor vodi več poti.

Solkan in mostova

Solkan in mostova

Večina pohodnikov se je ob vhodu v prvo kaverno pognala mimo po ozkem useku navzgor. Tudi mi, čeprav se mi je zdelo malce čudno. Zato sva se z Ajdo vrnila navzdol do vhoda v kaverno in ni nama bilo žal. Vodič je med tem, ko mu je skupina ušla, v kaverni ravno prižigal svečo, da bi bilo nekaj svetlobe. Ostali smo mu le štirje pohodniki, pa kaj.

Sabotin

Sabotin

Sledeč nazivu pohoda, smo zavili desno v kaverno, kamor usmerja tablica, ki pove, da bo potrebna svetilka. Pa prva kaverna ni ravno dolga, kmalu smo spet na dnevni svetlobi in sledimo markirani poti „po jarkih“. Res gremo ob jarkih iz prve svetovne vojne, le malo pod cesto.

Svečava

Svečava

Na vsake nekaj metrov so v tla izkopane kaverne, kamor so se vojaki zatekli med obstreljevanjem. Izven kaverne je ostal le en vojak, kot opazovalec. Ta se, kot je pomenljivo pojasnil vodnik, ponavadi vanjo tudi ni več vrnil. Spremstvo vodnika res ni bilo napačno. Naša mala skupinica je izvedela veliko o taktiki Italijanov, ki so po tri dni skupaj z vsemi svojimi topovi streljali po Avstrijskih položajih.

Pot ob jarkih

Pot ob jarkih

Menda so izračunali, da naj bi tako povprečno na vsak kvadratni meter obstreljevanega območja padla vsaj ena granata. Železja je bilo toliko, da so se nekateri prebivalci vasi ob Soči po vojni ukvarjali z zbiranjem in prodajo starega železja. Žalostni časi. Koliko mlade krvi je napojilo tla, po katerih hodimo. Človeka kar strese.

Čarovnica in njen nos

Čarovnica in njen nos

Tik preden steza pripelje na cesto, je na levi strani kaverna, nad njo pa markacija in puščica. Ta rov so Avstrijski vojaki izkopali za oskrbo svojih čet na tej strani Svete gore. Do vhoda je bila iz Grgarja speljana žičnica. Na Sabotinu, ki se ga iz poti občasno prav lepo vidi, so Italijani imeli top, ki je vsak dan ustrelil točno ob dvanajstih, granata pa je letela naravnost čez Sveto goro v Grgar. Tam je povzročila preplah in ubila nekaj vojakov. Je bil pač čas kosila…

Vhod v eno od kavern ob jarkih

Vhod v eno od kavern ob jarkih

Avstrijci topa niso mogli zadeti, saj je bil varno skrit v kaverni. Zato so iz Pule privlekli mornariški top, ki je bil zmožen streljati naravnost in Italijansko kaverno sesuli že s prvim strelom. Zgodb je na tisoče in poslušati jih iz ust domačinov, pa čeprav so se rodili po moriji prve vojne, je res nekaj posebnega.

Kaj vse ve povedati...

Kaj vse ve povedati...

Kmalu po vhodu v kaverno, se strop močno zniža, tako da moraš hoditi močno sklonjen ali pa celo po vseh štirih. In predvsem paziti na glavo. Ko se višina rova spet poveča, se prične vzpenjati. In to presneto strmo. Pomaga nam vrv in nato debela jeklenica. Na sredini je skala zlizana in dostikrat tudi mokra, ob robeh pa je še zadosti opornih točk.

Na začetku je strop zelo nizek...

Na začetku je strop zelo nizek...

Na stenah lahko ugledamo jamske kobilice in vešče, tudi kakšnega netopirja, ko visi iz stropa. Ko premagamo najhujšo strmino, se pot poravna in hodimo brez težav. Na levi je v steno vsekano korito s svežo vodo, menda je povsem pitna. Na nasprotni strani pa zagledamo v višini ramen luknjo.

Pogled na strmi del iz vrha

Pogled na strmi del z vrha

Ta vodi, vsaj tako domnevajo, v podzemno jamo. Iz nje vije prav topel zrak, torej bo res nekaj na tem. Na koncu se rov razširi, tu so vojaki imeli skladišča in prostore prve pomoči. Izhoda sta dva, oba pripeljeta na dnevno svetlobo le nekaj metrov narazen sredi pobočja nad Grgarjem.

Voda za vojake

Voda za vojake

Torej je čisto vseeno katerega izberemo, zaviti pa moramo vsekakor desno in se po stezi mimo kavern vzpeti do spomenika sv. Frančišku. Od tu gremo po široki poti do Svete gore ali Skalnice (681 m; od križa eno uro), na kateri stoji znano Marijino svetišče in romarsko središče.

Zaspanec

Zaspanec

Lahko pokukamo v cerkev, nato pa se na drugi strani mimo parkirišč spuščamo po makadamski cesti v smeri Vodic. Na sedlu (Preški vrh, 504 m) se poti ločijo, mi gremo naravnost in že po nekaj metrih na levi ugledamo stezo. Že ob spustu iz Svete Gore ni bilo ravno gneče, proti Vodicam pa smo šli sami.

Grgar

Grgar

Tako se nas je tišina na mestih, kjer je nekoč bobnelo od številnih topov in je žareče železje v zrak metalo kraško zemljo, še bolj dotaknila. Poti sledimo ob ostankih jarkov in kavern, v kakšno lahko tudi pokukamo, če nas je volja. Na vrhu Vodice (651 m; iz Svete gore pol ure) stoji velik spomenik, ga ne moremo zgrešiti.

Cerkev na Sveti Gori

Cerkev na Sveti Gori

V pomnik ponosnim branilcem, od kje in česa, niti ni pomembno. Vse žrtve, vsa prelita kri, vse bolečine, strah, pogum in požrtvovalnost…brez potrebe, brez smisla. Najvišja točka je nekaj metrov naprej, če nas to sploh zanima, ob stezici, ki vodi tja, pa je desno še ena kaverna. S svetilko jo lahko raziščemo, ni predolga, izgubiti se tudi ne moremo.

P

Preški vrh

Pogledi na Sabotin in Sveto goro so čudoviti, posedeti na sončku na klopci pred spomenikom pa res prijetno. Le spomin na mlada življenja…še vedno skeli. Navzdol do križišča cest gremo po isti stezi, saj je po cesti menda precej naokoli.

Vodice

Vodice

Na križišču zavijemo desno navzdol in hodimo po cesti nekaj minut, dokler se levo ne odcepi dobro vidna stezica. Z nekaj skrbnosti je ne moremo zgrešiti. Prečimo pobočja pod Sveto goro, menda nas steza pripelje na cesto, ki vodi nanjo. Mi smo takoj za studencem zavili desno navzdol in sledili markacijam, ki so jih naredili organizatorji.

Kaverna na vrhu Vodic

Kaverna na vrhu Vodic

Nekaj časa smo se kar strmo spuščali, potem pa sledili stezi, ki je zavila levo in prečila pobočja mimo še nekaj ostalin prve morije. Nad elektrarno smo šli do restavracije in se mimo nje spustili desno navzdol do glavne ceste.

Zbogom orožje...

Zbogom orožje...

Kakšnih dvesto metrov smo šli ob njej v smeri Solkana in nato proti gostišču Žogica. Od tam smo jo mahali mimo Solkanskega mostu nazaj proti parkirišču, kjer nas je čakal avtodom (z vrha Vodic uro in pol).

Solkanski most

Solkanski most

Gardsko jezero, Trento, Belluno

ODHOD PROTI ITALIJI – 23.10.2009 – Ne vem, katera neizmerno pametna buča si je izmislila, da morajo otroci aprilski šolski dan prinašati notri ravno pred jesenskimi počitnicami. Toda tako je bilo in ni nam preostalo drugega, kot da se sprijaznimo, da bo odhod na že tako skrajšane krompirjeve počitnice, spet pozen. Urni kazalci so že lezli čez deveto, ko smo končno odrinili od doma.

Postanek pred Postojno

Postanek pred Postojno

Odločitev, da bomo prespali kar v Sloveniji, je bila sprejeta tako hitro kot tista, da ne preizkušamo moči burje v Vipavski dolini. Dolgočasno avtocestno pot smo zaključili v Sežani. Ker parkirišča, katerega nam je svetoval Free, niti slučajno nismo ugledali, smo parkirali ob samotni cesti pod železniško progo, povsem v centru mesta. Nič ni motilo nočnega miru, tako, da je tudi naju z Majo kmalu zmanjkalo.

GARDALAND – 24.10.2009 – Zjutraj sem vstal še preden bi budilka lahko opravila svoje nehvaležno poslanstvo. Saj ne vem ali me je pokonci vrgla neka notranja ura ali prvi vlak, ki je pridrdral mimo.

Kraji bežijo mimo nas...

Kraji bežijo mimo nas...

V vsakem primeru smo ob šestih že peljali proti meji, pred njo še natočili gorivo, nato pa naslednjih tristo kilometrov zdolgočaseno zrli v avtocesto. Ko smo pri Peschieri del Garda končno zapeljali spet na navadno asfaltno kačo, do Gardalanda ni bilo več daleč. Table in navigacija so nam uspešno kazale pot.

Parkirišče pred Gardalandom

Parkirišče pred Gardalandom

Na parkirišču pred parkom (N 45.4534115 E 10.7162833, pet evrov, parkirišče, brez oskrbe, prenočiti ni možno) nas je čakalo presenečenje, saj je bilo tam nekaj forumašev. Na hitro smo se pozdravili. Udi nam je svetoval, kje lahko brez težav prespimo, nato pa je ura že odbijala odprtje zabaviščnega parka.

Pred vhodom v park

Pred vhodom v park

Z Živo sva pohitela naprej in izvedela, kje dobimo karte, ko sta prišli še Maja in Ajda, pa so nas spustili v park. Prvič smo bili tukaj, zato si nismo bili čisto na jasnem, kam sedaj? Najprej smo jo mahnili na Transgardaland Express, tako, za prvi vtis. Pa ni bil prav nič adrenalinski, gremo naprej!

Park je v znamenju Halloweena

Park je v znamenju Halloweena

Vodne atrakcije smo pustili za zvečer, se načakali na Mamutu, v letečem krožniku uživali ob pogledu na park in jezero in izgubili dih med prostim padom. Šli smo na časovno potovanje, se čudili, da so že v času Ramzesa poznali laserske pištole, se spustili po Coloradu, bili v kinu in na predstavi, povsem prilagojeni noči čarovnic. Ni bilo presenečenje, da se je nastop začel s Trillerjem Michaela Jacksona. Zombiji pač.

Mammut

Mammut

Ko smo polizali sladoled, smo se z gusarji spustili po skrivnostni vodni poti in se z vlakcem odpeljali nad bolj adrenalinskim delom parka. Šli smo na otroški vlakec Ortobruco tour, punci jahanja konjičkov na vrtiljaku nista smeli spustiti, potem pa je Majo in Ajdo Top spin vrtel naokoli. Obe prešejkani sta bili navdušeni, Živa pa malo manj.

Zavito, odvito...Čarobna gora in Sekvoja

Zavito, odvito...Čarobna gora in Sekvoja

Nekaj centimetrov ji še manjka do dovoljene višine in smo jo pač razočarali, da je varnost na prvem mestu. Tudi obljuba, da bo do spomladi zagotovo še kaj zrasla, je ni čisto potolažila. Vlakec Magic Mountain nas je navdušil, pravi klasični roller-coaster. Lupingi, obrati, ni da ni. Predstava na ledu je bila ravno tako namenjena Halloweenu, vožnja s čolni po Tungi pa je pokazala, da je Gardaland že precej star park.

Predstava na ledu

Predstava na ledu

Ofucana krzna živali, opice brez roke, oskubljena perjad in zbledele barve kažejo, da je ta atrakcija doživela že boljše čase. Živa je imela zabave zadosti in z Majo sta odšli v avtodom kuhat večerjo. Midva z Ajdo pa še ne. Malce okoli riti sva odšla do Atlantide in se s čolnom zapeljala mimo videnja makaronarjev, kako je bilo nekoč videti to izgubljeno kraljestvo.

Tunga

Tunga

Na Jungle Rapids sva se spustila po brzicah in ostala bolj ali manj suha, nato pa za konec počakala še na Mamuta. Ob zahajajočem dnevu sva se še enkrat odvrtela naokoli. Potem pa mimo mahajočih kostkov in čarovnic odšla na večerjo. Po njej se nam ni nikamor mudilo, iz parkinga nas je spravil šele en Luigi, ki se je v odsevnem jopiču na skuterju vozil okoli in pred vsakim od avtodomov potrobil.

Atlantida

Atlantida

Dobro, dobro, saj že gremo. Prečkali smo glavno cesto in zapeljali na parkirišče, ki ga je priporočil Udi (N 45.4535433 E 10.7037367, brezplačno, brez oskrbe). In ga tam tudi našli, z ostalo družbo. Zadnje čase prav prijetno preseneča. Otroci so tako imeli družbo. Še dolgo v noč so se s svetilkami podili po parkirišču in se šli razne igre. Končno so omagali in odšli v avtodome gledat risanke.

Jungle Rapids

Jungle Rapids

Malo pomešano, pač glede na to, komu je bil kakšen film bolj všeč. Kot Kolosej z množico dvoran. Tastari smo se med tem zdravili pred avtodomi z raznimi arcnijami in obilico smeha.

GARDALAND – 25.10.2009 - Zjutraj sem odšel raziskovat obalo proti Peschieri. Predvsem me je zanimalo, če se do mesta da priti ob obali. Obeti so bili dobri, pri marini pa sem obrnil.

Parkirišče pod Gardalandom

Parkirišče pod Gardalandom

Izlet bo še malo počakal, danes nas je čakal še en dan zabavišča. Udi jo je že zgodaj zjutraj podurhal, Leone pa malo pred nami. Njega pač ni pritegnila Umbria, bolj Romeo in Julia. Ob obetih, da se ob jezeru mogoče še kaj srečamo, smo si pomahali, potem pa smo se tudi mi premaknili na parkirišče Gardalanda.

Drugi dan v parku

Drugi dan v parku

Parkirali smo poleg 572-ke iz Jesenic, se pozdravili, potem pa odpeketali v park. Za danes smo imeli že bolj izdelan načrt in tako smo se takoj zapodili pod veliko drevo s hiško na vrhu, se tam kao obračali na glavo v čarobni hiši, potem pa ugotavljali, da je del parka še zaprt. Smo hitro prilagodili načrt in odšli na Jungle Rapids. Brzice so nas malo prešejkale, zmočile pa praktično nič. Še toliko bolje.

Šejka nas na Jungle Rapids

Šejka nas na Jungle Rapids

Šli smo do gneče, ki je čakala, da se odpre še preostanek parka in nato pohiteli do Čarobne gore. Dvakrat nas je vlakec vrtel in obračal, potem pa se je že povečala gneča. Danes je bilo v parku pač precej več ljudi, kot dan poprej. Punci sta šli sami na konjičke Superbaby, z Majo pa še na vrtiljaka Peter Pan in Kaffeetassen.

Še bo treba vaditi...

Še bo treba vaditi...

Jaz sem raje užival na soncu. Ogledali smo si preostali predstavi v kinu in med njima skočili na gusarske ladjice, potem pa sta punci, ko smo šli mimo šotora s predstavo na ledu, hoteli še enkrat videti umetnije drsalcev. Tudi prav. Ofucana Tunga me je navdušila toliko kot dan prej, otroški del okoli Albera di Prazzemola pa je bil itak bolj za majhne.

Šalčke

Šalčke

Vlakec, vrtiljak in vzpon na drevo, so bili vseeno obvezni. S puncama sem se zavrtel na velikem carouselu Giostra Cavalli. Čista klasika, vsekakor vredna obiska. Nato pa le od spodaj opazoval, ko so se punce zavrtele na Ikarusu. Vrtenje mojemu želodcu ne prija najbolje. Puncam pa toliko bolje, zato je bilo potrebno ponoviti vajo.

V divjini Tunge

V divjini Tunge

Pri Atlantidi je bila dolga čakalna vrsta, na Mamuta bi morali čakati skoraj uro. Zato smo šli raje še enkrat na Jungle Rapids, kjer gneča ni bila tako velika. Punce so se šle še enkrat zavrtet na Ikarusa, pogledali smo si sprevod duhov. Tak pravi, s svečo in krsto z mrličem. Pa vseeno bolj zabavno kot grozljivo.

Hiška na drevesu

Hiška na drevesu

Vrsta na Atlantidi ni bila več tako dolga, zato smo počakali. V prvi vrsti čolna je na nas kar konkretno špricnilo. Ob obeh spustih po klančini. Ko se je vožnja zaključila, smo mislili, da je zabave za danes konec. Ker pa se je na naš čoln vkrcala zadnja skupinica obiskovalcev, prostora pa je bilo še dovolj, smo skočili v čoln nazaj. Nobeden ni rekel nič, gremo torej še enkrat.

Duhovi

Duhovi

Tokrat nismo bili v prvi vrsti in ni nič špricalo, zaradi česar je bila Živa kar malo razočarana. Na podhodu pred koruzno uro in mahajočimi čarovnicami, se je spet povečala gneča. Ob ograji tik pred izhodom smo se zabavali z raznimi „grozljivimi“ kreaturami, ki so uganjale norčije in sem in tja kakšnega obiskovalca tudi zagrabile.

Ikarus

Ikarus

A le za kratek čas, vse skupaj je bila pač le zabava. V avtodomu smo počakali, da se je gneča na izvozu iz parka zmanjšala, sosedu svetovali, kje se da prespati, nato pa skupaj z njim odpeljali na parkirišče. Še malo smo poklepetali, nato pa nas je zmanjkalo. Ja, so kar naporni ti zabaviščni parki.

Še dobro, da je za ograjo...

Lepotica...

PESCHIERA, SIRMIONE – 26.10.2009 – Zjutraj je bilo vstajanje takšno kot ponavadi. Jaz najprej, potem pa…mencam, dokler pokonci ne vržem tudi druge. Nikoli ni zadosti zgodaj in nikoli zadosti hitro. To bi Maja vedela najbolje povedati. Povrh je prepad med nama ustvarila tudi medčasovna razlika.

Lago di Garda

Lago di Garda

Jaz sem še vedno pač preračunaval na staro (poletno) uro in se mi je zdelo vse grozno pozno. Maja mi je dopovedovala, da so sedaj pač novi časi in da moram upoštevati izključno novo. Kompromis je po zajtrku in vseh pre(ne)potrebnih pripravah pač prinesel odhod okoli pol devetih. Po kateri uri? Ma, ne bi sedaj o tem…

Peschiera del Garda

Peschiera del Garda - Porte Verona

S skiroji smo se odpeljali po cesti proti jezeru, čez Proprieta privata (zemljišče sedaj zaprtega hotela) prišli do jezera in že poganjali skirce proti Peschieri. Jaz sem tu hodil že včeraj, zato mi je bila pot znana. Vsaj do marine. Od tam do mesta, pa ni več daleč. Še nekaj sto metrov do mostu, čezenj in že smo stali pred mestnimi vrati Porte Verona.

Na obzidju nad nekdanjo vojašnico

Na obzidju nad nekdanjo vojašnico

Mogočne so, včasih bi se jih nedvomno ustrašil vsak zavojevalec. Danes pa…ma, kdo ve. Takoj za mestnimi vrati smo zavili levo na dvorišče artilerijske kasarne. Danes so znotraj upravne zgradbe in tudi nekaj policistov, kot je kazal skuterček s ponosnim napisom Polizia pred vrati.

Detajl nad vrati artilerijske kasarne

Detajl nad vrati artilerijske kasarne

Vzpeli smo se na obzidje in previdno korakali po rosni travi, potem pa vrnili na glavno cesto in sledili planu poti, kot si ga je začrtala Maja. Zakaj pa ne. Pred stavbo iz Habsburških časov, na zunaj v precej ubogem stanju, smo zagledali zanimiv napis. To ni last občine, temveč države, ki je dolžna skrbeti za svojo lastnino. V treh jezikih. Naj se ve, kdo je odgovoren za slabo podobo mesta. Zanimivo in vredno posnemanja, ni kaj.

Tržnica

Tržnica

Čez most smo prišli v drugi del mesta, še vedno znotraj trdnjave. Šli smo po ozki ulici in se ustavili ob trgovinici z domačimi žganjicami. Potem pa skozi vrata Porta Brescia izstopili iz utrjenega dela mesta. Na drugi strani mostu nas je pričakala tržnica, kjer se je dalo dobiti vse, od sadja, rib, oblačil, modnih dodatkov, kiča. Ni da ni.

Vse po en evro...

Vse po en evro...

Nas ni zagrabila nakupovalna mrzlica. Zato smo stopili le do prodajalca sadja in si iz velike košare z napisom »vse po en evro za kilogram« nabrali domačih hrušk, mandarin, kivijev in jabolk. Garantirano domače in seveda povsem bio. Kot nam je zatrdil prijazni prodajalec. Presneto. V takih trenutkih, te pa Italija prepriča. S svojim iskrivim temperamentom.

Kaki

Kaki

Pa čeprav še vedno precej na severu. Uf, skoraj (že) ljubezen. Oko smo vrgli še na top nad vodo, nato pa čez most in skozi Porte Brescia stopali nazaj v utrjeni del mesta. Zavili smo desno, mimo vojašnice 30. maja, in na levi uzrli cerkvico. Stopili smo vanjo, nekaj drobnih misli se nam je utrnilo v poduhovljeni notranjosti.

Chiesa di San Martino

Chiesa di San Martino

Potem pa smo se mimo ostankov rimskih izkopanin napotili po ozkih mestnih ulicah. Spet Majina ideja in čisto nič napačna. Čez mogočni most na drugem koncu mesta, smo se vračali proti Porti Verona. Skiroje smo poganjali po znani poti mimo marine nazaj proti avtodomu. Presenetil nas je sosed, ki je bil še vedno tam. Pojasnil je, da so šli na sprehod v drugo smer.

Rimske izkopanine

Rimske izkopanine

Poslovili smo se in se odpeljali proti Sirmioneju. Malo pred njim, smo si šli pogledat že večkrat opisano in pohvaljeno postajališče nekaj kilometrov pred mestom. Vendar nas s ceno 18 evrov za en dan ni prepričal. Potem že raje parkiramo čisto pred mestom, smo si rekli in odvižali do znanega postajališča le nekaj minut pred gradom Rocca Scaligera (N 45,486935  E 10,610577, od 6,6 evra za uro do 21 evrov za cel dan, vsa oskrba).

Trije stebri

Trije stebri

Parkirali smo, nekaj malega na hitro pojedli, pomahali Silverju, potem pa odšli proti vhodu v stari del mesta. Pa sem pohitel nazaj, saj mi je kapnilo, da bi s Silverjem lahko naredila zanimivo kupčijo. Tako sva zamenjala kartici, on je bil pač že tik pred odhodom in je plačal za dve uri, jaz pa za cel dan.

Grad

Grad Rocca Scaligera

Seveda nam je to omogočilo, da smo na parkirišču ostali nekaj ur dlje. Zapletena računica, verjetno dosegljiva samo miselnim vijugam kakšne Vegove glave. Ali pač gorenjskega Gumpija. Super, Silver, pivo seveda bo… Punce sem dohitel pred vhodom v grad.

Pred odločitvijo

Pred odločitvijo

Skupaj smo zmajevali z glavo in nič nam ni bilo jasno, zakaj se vsi vhoda ogibajo kot hudič križa. Ko sem stopil bliže, mi je bilo pa takoj jasno. Lunedi. Ponedeljek. Zaprto. Jah, kaj se more. Smo pač odšli po mestnih ulicah, se ustavili ob znaku, ki je nazorno povedal, kaj je treba narediti. In Maja je seveda takoj dobila poljub.

Sramežljivi svetnik

Sramežljivi svetnik

V cerkvi Santa Maria Maggiore smo zmotili domačinke, ki so jo ravno vneto čistile, potem pa se mimo obiralcev oliv spustili na pot ob jezeru. Sledili smo ji proti pomolu, pred katerim v jezero teče voda, polna žvepla. Tako je tudi videti in predvsem vonjati. Presneto, ker je tekla čez počeno cev, nam ni bilo jasno ali v jezero odteka kanalizacija ali pač termalna voda.

Lahko, da je zdravo, je pa tudi vroče in smrdi!

Lahko, da je zdravo, je pa tudi vroče in smrdi!

Bazenčki pod močno vročo vodo so kazali na drugo možnost, pa tudi stavba s črpališčem term nad njimi. Mi se ji nismo pustili. Vzpeli smo se na vrh nad klifom, kjer stojijo ostanki Grotte di Catullo, razvaline rimskega kopališča, raztresenega na hribu med starimi olivami. Pojasnilna tabla pred vhodom z lepim zračnim posnetkom nam je odkrila marsikaj.

Trstičje

Trstičje

Napis na vhodu pa pač to, kar bi že morali vedeti. V ponedeljek zaprto. Tudi prav, si bomo pa kopališče naredili sami. Spustili smo se nazaj do jezera, šli pod klifom in skakajoč po velikih kamnih povsem na koncu rta nad seboj ugledali ostanke kopališča. Masivna zadeva, celo marsikatere današnje terme so precej manjše.

Grotta Otulo

Grotte di Catullo

Vračali smo se nazaj proti pomolu, kjer nas je čakala Maja. Kot mačka se je prijetno grela na toplem soncu. In poročala, da voda tu sploh ni pretirano topla. Ja, pa kaj še… Ji nismo verjeli. Kopalk sicer nismo imeli s seboj, a saj nas nihče ne pozna. Otroci so tako lahko brez, ata pa imajo pač spodnje hlače, ki so takšne kot kopalke. Tiste retro.

Na obali

Na obali

In res ni bila voda čisto nič pretirano hladna. Zaplavali smo, uvijali med velikimi oblimi kamnitimi bloki in včasih posedeli na njih, do popka v vodi in z nogami bingljajočimi nekam v globino. Sploh se nam ni preveč mudilo ven. Čofotanje je bilo fajn, pa še sonce nas je prijetno grelo.

Otočki

Otočki

Ko smo končno prilezli ven, nas je posušilo sonce, potem smo se oblekli, zabavali nekaj racakov (ali pač oni nas) in se ob obali in skozi mesto napotili proti parkirišču. Pred gradom je bil obvezen sladoled. Okusov so v slaščičarni imeli toliko, da si jih verjetno niti sami ne zapomnijo. Izbrali smo navadne kornete, picolo variante.

Skok

Skok

Res je bila cena evro in pol, toda tudi kepice, ki jih je prodajalka nagrmadila na mini kornetke, so bile res konkretne. Na parkirišču smo še izpraznili stranišče, plačali parkirnino, nato pa odrinili proti severu. Ura je bila že kar pozna. Želja, da bi strme severozahodne obale prevozili še za dneva, nas je priganjala. Kratek postanek v Lidlu za obnovo zalog, potem pa postankov ni bilo več.

Mrzlo? Neeeee...

Mrzlo? Neeeee...

Vasice so izginjale za nami, Desenzano, S. Felice, Salo, Gardone Riviera, Gargnano. Vsaka po svoje zanimiva, bo seveda potrebno še priti. Saj končno niti ni tako zelo daleč. Ko smo prišli do tunelov, je bila pot sprva kar malo scary. Prvi tuneli so namreč nenavadno visoki in ozki.

Vsi enaki, vsi drugačni

Vsi enaki, vsi drugačni

Tako imaš stalno občutek, da boš ob normalni vožnji doživel bližnje srečanje med alkovnom in na določenih mestih že kar močno podrajsanim obokom tunela. Pa se je vse srečno izšlo, včasih sem iz varnostnih razlogov raje peljal malo bolj proti sredi ceste, v novejših galerijah, pa tudi za to ni bilo potrebe. Med tuneli se nam je odpiral pogled na jezero, ki se je počasi poslavljalo od dneva. Čarobno.

Mestne ulice

Mestne ulice

Na nasprotnem bregu so se začele prižigati luči, kar je vsemu dajalo še poseben čar. Ko je bilo tunelov končno konec, smo že pristali v Rivi del Garda. Tu ne bo težav, sem si mislil. Ja, pa jade. Koordinate, ki naj bi nas pripeljale na počivališče za avtodome, so nas sicer usmerile v ulico, kjer bi se ob cesti dalo parkirati, če ne bi bilo vse polno.

Lunedi...chiuso!

Lunedi...chiuso!

O pravem počivališču ali celo kakšni oskrbni postaji, pa ne duha, ne sluha. Z Majo sva kaj hitro obupala, vnesla nove koordinate, tokrat v Torboleju. Uf, spet je šlo nekam čudno, ozka ulica, na edinem ozkem križišču ni bilo možnosti za obračanje. Na koncu ceste naravnost stoji hotel, je ugotovila Maja, torej sem, upajoč na najboljše, zavil levo.

Limona in Modro nebo

Limona in Modro nebo

Veliko parkirišče in nad njim še eno, tik poleg kampa. Mogoče je bil tudi to razlog, da je bila pred parkiriščem nekam neprijazna tabla. Prepovedano za avtodome. Vseeno smo parkirali, Maja je pripravljala večerjo, jaz pa sem odšel malo pogledat naokoli. Našel sem pravo počivališče, toda cena 30 evrov za 24 ur, se mi je zdela prehuda.

Grad iz sprednje strani

Prednja stran gradu

Ugotovil pa sem, da javna parkirišča tu niso plačljiva od devetih zvečer do devetih zjutraj, nobenih sovražnih tabel. Po večerji sta naju punci kar malo presenetili z odločitvijo, da gresta spat. Dan ju je pač utrudil, ni kaj. In sta res kaj hitro zaspali. Midva z Majo sva še malo pospravila stvari, nato pa odpeljala. Ugotovila sva, da je na spodnjem parkingu že en polintegrirec.

Odsev

Odsev

Ma, tabla pa vseeno ostaja, pa tudi vrata, ki ti jih lahko hitro kakšen jeznoriti Italijan zapre in zaklene. Odpeljala sva se skozi Torbole proti koordinatam, ki jih je na forumu pripel Dave (N 45.862004 E 10.875945, podnevi plačljiv, tabla s prepovedjo nočnega parkiranja). Zanimivo mesto, tudi en vanček je bil tam.

Vasice ob poti se vrstijo ena za drugo...

Vasice ob poti se vrstijo ena za drugo...

Toda pred vhodom je bila ob hišici tabla z za Gardo dokaj zmerno tarifo za parkiranje od osme do dvajsete ure in poleg velikim znakom in napisom, da je parkiranje ponoči prepovedano. Ma, klinc gleda te prepovedi, gremo na mesto, ki sem ga odkril ob mojem raziskovanju. Zapeljali smo se nazaj skoraj do vhoda na pregrešno drago počivališče, toda namesto naravnost smo tik pred njim sledili tabli za plažo in zavili levo proti jezeru.

Dan počasi ugaša

Dan počasi ugaša

Tam je možno parkirati v dokaj samotni, a osvetljeni ulici med dvema kampoma in le malo nad jezerom (N 45.8713768 E 10.8721014, parkirišče, od devetih zjutraj do devetih zvečer 1,3 evra na uro). Ponoči zastonj. Za nas Gorenjce torej več kot primerno.

RIVA DEL GARDA, MONTE BRIONI, ARCO – 27.10.2009 – Zjutraj smo odšli na obalo opazovat jezero in gore nad Rivo. Čudovit prizor. Vreme je bilo še vedno lepo, le veter je malo pihal.

Parkirišče nad jezerom v kraju Toblerone

Parkirišče nad jezerom v kraju Torbole

Kar je nas morebiti motilo, je bilo za surfarje pravi blagoslov. Takoj se jih je nekaj spravilo na vodno gladino, nekateri so leteli kot rakete, drugi pa komaj lovili ravnotežje. Po zajtrku smo se odpeljali nazaj v Rivo in bili še kako presenečeni, ko smo počivališče našli takoj in brez težav (N 45.8796647 E 10.8590788, pol evra na uro, popolna oskrba).

Jutrenji piš

Jutranji piš

Kaj se je včeraj mešalo navigaciji, nam ni bilo jasno. Parkirali smo, plačali parkirnino in izvlekli skiroje. Ko sem voznika tovornjaka s sladoledom, ki je postanek izkoristil za skok v stranišče, pobaral o eni izmed zanimivosti v bližini, je bil odgovor nekaj polomljene angleščine. Skočil sem v avtodom po vodniček, morebiti pa zadevo napačno naglašam, sem si mislil.

Nekateri obvladajo

Nekateri obvladajo

Toda ko sem prišel ven, me je vprašal, če sem Slovenec in kazal na registrsko tablico. Ja, sem, pa kaj. On pa je bil seveda…Hrvat. Skoro zemljo. Takoj sva bila vse zmenjena. Do centra naj bi bilo približno tri kilometre, za nas torej malenkost. Najprej smo šli ob glavni cesti, nato pa zavili na kolesarsko pot, ki prav hecno vijuga, malo proč od jezerske obale.

Počivališče v Rivi

Počivališče v Rivi

Prečkali smo manjši mostič in se mimo trajekta napotili po jezerski promenadi – Lungolago e spiaggia odpeljali proti centru. Šli smo skozi Porta san Michele in nato med iskanjem informacij prekrižarili mestno jedro, pokukali v cerkev Chiesa dell’Inviolata in bili nad notranjostjo navdušeni.

Chiesa dell'Inviolata

Chiesa dell'Inviolata

Med vračanjem proti obali, smo na trgu pred cerkvijo Chiesa di Santa Maria Assunta firbcali med osamljenimi prodajalci na nekakšni tržnici in v cerkvi ugotovili, da ne dosega lepote prej videne. Ko smo drugič preizkusili znanje tujih jezikov pri prodajalcih časopisov, smo končno našli informacije.

Notranjost cerkve

Notranjost cerkve

Seveda smo bile točno tam, kjer smo se prej peljali v mesto. Jah, kdor nima… Gospa na informacijah je najprej povsem po Italijansko pojasnila, da zna angleško „a little“, toda potem ni razočarala. Izvedel sem marsikaj koristnega, predvsem pa dobili odličen vodnik po Gardi in Trentinu.

Porta san Michele

Porta san Michele

Že ob poti nazaj sem malo kukal vanj in ugotovil, da so opisane tudi sprehajalne poti. Načrt, da bi obiskali v dopoldanskem času še Cascato del Varone, skoraj sto metrov visok slap, nekaj kilometrov nad Gardo ali pač kar mestece Arco so izvodenele ob pogledu na sliko in opis poti na Monte Brioni. Hribi, to je nekaj za nas.

Na promenadi

Na promenadi

Podaljšali smo parkirnino, se preobuli in se odpravili. Začetka poti ni bilo težko najti, ob tunelu je treba iti po stopnicah, jo mahniti mimo nekakšne vile, potem pa le slediti stezi. Markacij sicer ni, odcepov pa tudi skoraj ne. Pot pa je…čudovita. Pod to se lahko podpišem. Ena lepših, kar sem jih do sedaj prehodil.

Pot miru

Pot miru

Poteka namreč po robu strme stene, visoko nad vasjo Torbole, na katero se stalno odpira razgled. Jezero in hribi nad njim so kot na dlani, višje kot si, vedno bolj se odpira tudi pogled na Rivo. Ob poti pa ruj v vseh barvah, oljke s črnimi olivami, mladi hrast. Kontrasti, kot smo jih vajeni pri nas na krasu.

Torbole

Torbole

Pot je skoraj ves čas dokaj primerno zavarovana, vseeno pa nekaj previdnosti ni odveč, še posebej, če so poleg otroci. Vsemu zanimivemu se je pridružila še vrsta ostankov nekdanjih bojnih položajev neke davne armade. Avstro-Ogrski vojaki so jih gradili med leti 1860 in prvo svetovno vojno. Tisoče ton betona, ki sedaj le čaka, da ga bo pohrustal zob časa.

Na strehi nekdanje artilerijske baterije

Na strehi nekdanje artilerijske baterije

In ta si že brusi zobe. Iznad nekdanjih artilerijskih baterij se je odpiral lep pogled naokoli. V njih pa se ni dalo, saj so vsi vhodi zaprti z rešetkami. Na zgornjem platoju smo počili, pomalicali in se martinčkali. Potem pa odšli proti vrhu. Najprej smo šli mimo križa in bili skoraj prepričani, da se na sam vrh zaradi oddajnikov ne da. Pa nam je uspelo, stezica nas je pripeljala do tja.

Torbole iz zraka

Torbole iz zraka

Kamniti križ, bogsigavedi od kdaj, je stisnjen med sodobne telekomunikacijske pripomočke. Nas je bolj kot to zanimal razgled. Od tu se je odlično videl Arco. Z značilnim gradom nad strmo steno ga pač ne moreš zgrešiti. Takrat je v nas že začela rasti neka ideja…nenavadna, a zato še toliko bolj privlačna.

Pisano

Pisano

Navzdol smo se odpravili na drugo stran hriba, pot je bila vedno bolj strma. Ko smo prišli mimo nekdanjega rova, pa je bila skoraj bolj kot pot, le še strma drča. Končno nas je vendarle brez težav odložila na široko pot. Zavili smo levo in šli nekaj časa skoraj naravnost, potem pa le še navzdol. Ko se je odcepila steza, po kateri smo se tudi vzpeli na hrib, smo ji sledili.

Ruj

Ruj

Le z Ajdo sva šla ob spodnji artilerijski vojašnici malo po svoje. In tako odkrila, da je nek velikan odtrgal rešetke iz spodnjega vhoda v baterijo. Pokukal sem vanjo in ugotovil, da strme stopnice peljejo v notranjost. Ki pa je bila povsem temna, zato sem ostal kar spodaj. Vrnil sem se na pot in z Ajdo sva pohitela navzdol.

Riva del Garda

Riva del Garda

Ravno pri tunelu sva ujela Majo in Živo. Odšli smo v bližnjo picerijo, naročili pice in jih potem ob ugotavljanju, kam jo bomo mahnili naprej, pomlaskali. Resda smo od Italijanov pričakovali vsaj okus petih zvezdic. Tako slastne niso bile, tako slabe pa spet ne, da bi se zmrdovali. Sklep, ki je že nekaj časa počasi rasel v nas, je sedaj dočakal svojo potrditev.

Monte Brioni

Monte Brioni

Še nekaj računanja, poizvedovanja in demokratičnega odločanja je bilo potrebnega, da smo se končno odločili, da naše že kar dobro izdelane načrte, strgamo in vržemo v koš ter gremo najprej v Arco, nato v Trento in naprej nad Bolzanom proti Lienzu in čez Avstrijo domov. Torej odhod.

Arco

Pogled na Arco iz vrha Monte Brioni

Odpeljali smo se v Arco, ki je od Rive oddaljen le dobre štiri kilometre. Spraševali smo se, če bomo našli kakšno parkirišče brez prepovedi za avtodome. Potem pa presenečenje. Po goli sreči smo zavili na parkirišče, ki je imelo tudi počivališče za avtodome (N 45.9222682 E 10.8906732, prve štiri ure vsaka po en evro, potem po pol evra na uro, cel dan deset, brez oskrbe).

Počivališče v Arcu

Počivališče v Arcu

Prostora več kot dovolj. Odlično . Plačali smo za tri ure in pohiteli čez staro mestno jedro, ki je le nekaj minut proč od parkirišča. Najprej smo stopili v malo cerkvico Chiessa di San Giuseppe takoj na drugi strani križišča, nato pa po ozkih mestnih ulicah stopali proti ogromni cerkvi Collegiata di Santa Maria Assunta.

Olive

Olive

Trgovinice so bile v veliki meri napolnjene z alpinistično opremo. V eni izmed njih je bila cela stena polna vponk in kompletov. Arco je pač svetovni center plezanja in na trgu pred cerkvijo ura odbija čas do svetovnega prvenstva, ki bo tu leta 2011. Mi smo sledili uličici, ki se vzpenja proti gradu. Kot bi mignil smo bili nad hišami, mimo obiralcev oliv smo se napotili med oljkami navzgor.

Arco

Arco

Nič se nismo obirali, saj je tabla na začetku poti namignila, da je grad v oktobru odprt le do štirih popoldne, eno uro prej pa naj bi že nehali spuščati v najbolj zanimiv del. Pa so Italijani na našo srečo svetlobna leta od nemške natančnosti. Tako so nas ob pol štirih še brez težav spustili v grad, kupone za popust vrnili in vseeno zaračunali znižano ceno, za otroke pa zastonj, čeprav je cenik govoril drugače.

Nenavadno drevo ob poti

Nenavadno drevo ob poti

Je pa po drugi strani res, da je edino prodajalka kart obvladala nekaj polomljene nemščine. Pa kaj bi to, njen danke in moj prego, sta ravno prav sedla skupaj. Sprehodili smo se mimo velikega stolpa in si pogledali ostane fresk v edini malo bolj ohranjeni stavbi.

Veliki stolp

Veliki stolp

Dvorne dame in vitezi se igrajo različne igre, je pojasnila zloženka, ki smo jo dobili na vhodu. Različne igre. Hm, seveda… I tata bi, sine… Vzpenjali smo se proti gornjemu stolpu (La Torre Renghera). Vmes smo si zanimivosti o gradu brali iz pojasnjevalnih tabel. Za stolpom smo opazili plezalca na sosednji steni, ki sta se spuščala ob vrvi.

Monte Brione in Riva del Garda

Monte Brione in Riva del Garda

Malo nižje, ob stolpu La Torre di Guarda verso Laghel, kjer je obzidje zavilo nazaj proti velikemu stolpu, se jih je videlo še bolje. Prvovrstna atrakcija. Kje je bil v tem malem stolpu opisani kamin, nam ni uspelo ugotoviti. Mimo lesene hiške, ki jo je Maja takoj razglasila za hišo Sneguljčice, smo se vrnili do blagajne.

Grajska gospodična

Grajska gospodična

Z Ajdo sva se šla še enkrat slikat k velikemu stolpu, pogledala sva v zapor, nato pa smo že stopali skozi oljčni nasad nazaj proti mestu. Čudili smo se nenavadnim pisanim plodovom neznanega drevesa in skoraj še bolj ogromnemu cvetu agave. Oljke so bile v glavnem že otresene, mesto pa še vedno tik pod nami.

Pogled na strehe Arca iz grajskega hriba

Pogled na strehe Arca iz grajskega hriba

Po ozkih mestnih ulicah smo se napotili proti cerkvi Collegiata di Santa Maria Assunta, pokukali vanjo in se obrnili okoli svoje osi. Na trgu pred cerkvijo je namreč kar nekaj zanimivih stavb. Palazzo Giuliani o del Palazzo Nuovo je rekonstrukcija stavbe, ki je bila kot dom grofov iz Arca omenjena že leta 1462, v Palazzo di Piazza o del Muncipio je družina Arco bivala do srede 19. stoletja, potem pa je stavba pripadla javnosti.

Odštevanje

Odštevanje

Ravno nasproti nje pa je Fontana del Mose. V hiši Palazzo Marchetti o di San Pietro je danes kafetarija, Conti d’Arco, kjer se je Maji zahotelo pravega italijanskega cappuccina. Menda je bil dober, tudi ledeni čaj ni bil slab. Malo zadaj smo uzrli še cerkev Chiesa di Sant’Anna. Pa nismo šli raziskovat njene notranjosti.

Kapelica v stolnici

Kapelica v stolnici

Sprehodili smo se po parku, si ogledovali zanimive kipe in še bolj zanimiva drevesa. Punci sta skočili na igrala, ki pa so bila bolj za majhne. Kar je Živi en italijanski froc tudi hitel dopovedovati. Seveda ga ni razumela nič. Pa se tudi ni sekirala, tako ali tako je bil čas, da gremo proti avtodomu, saj se ob šestih zapirajo tudi trgovinice.

Trg

Palazzo di Piazza o del Municipio

Malo smo kolebali med limoncelom in vinom iz bregov Garde in se odločili za dve steklenici slednjega. Ob tem pa debelo gledali, kakšne testenine, omake in olja z okusom, ustvarjajo in predvsem tudi kako drago jih prodajajo. Nam pač tokrat ne. V avtodomu smo bili hitro pripravljeni za odhod, največ časa je vzela priprava televizije. Da bi punci spodbujala k gledanju okolice nama tokrat ni prišlo niti na misel.

Nad mestom kraljuje grad

Nad mestom kraljuje grad

Zunaj je bila že temna noč. Ko smo peljali proti Trentu, sva z Majo le slutila obrise gora, ki zaokrožajo dolino, jezerce pod nami je bilo obdano z lučkami, tudi gradovi so bili osvetljeni. V Trentu smo peljali proti koordinatam počivališča in že takoj za mostom čez reko Fiume Adige ob cesti opazili parkiran avtodom in oznako, da je dovoljeno za tri avtodome.

Cappuccino pri grofih iz Arca

Cappuccino pri grofih iz Arca

Toda mi gremo seveda na pravo počivališče, le kaj si misli Nemec, da se nasmoli takole ob hrupno cesto. Seveda računica brez krčmarja. Ne le, da je bilo vseh pet mest za avtodome na velikem parkirišču že polnih (N 46.0655555 E 11.1144447, zastonj, brez oskrbe), tam parkirani avtodomarji tudi niso kazali nobenega interesa, da bi se umaknili prišleku iz daljne Slovenije.

Palazzo Marchetti o di San Pietro in Chiesa di Sant' Anna

Palazzo Marchetti o di San Pietro in Chiesa di Sant' Anna

Da bi parkiral kje drugje, pa tudi ni bilo za misliti. Sicer veliko parkirišče je bilo krcato polno in kar nekaj spretnosti je bilo potrebne, da sem zlezel nazaj na cesto. Hja, v sili še hudič muhe žre, smo si rekli, in parkirali pred nemški avtodom ob cesto (N 46.0683236 E 11.1150046, zastonj, brez oskrbe). Zasedli smo zadnji parking, kar je spoznal verjetno tudi Italijan, ki je šel za mano poskušat srečo na veliko parkirišče in se nato vrnil do naju z Nemcem.

Večer na ulicah Arca

Večer na ulicah Arca

Tisti „tretji“ parking je bil namreč označen z znakom za invalide. Lokalni prostitutki, ki sta prej na mestu za invalide čakali na stranke, sta se ob našem prihodu umaknili in raje paradirali na poti ob reki. Čeprav sta na obraz nanesli celoletno proizvodnjo kozmetike sumljive kvalitete manjše kitajske tovarne, sta bili še vedno lepi kot…oslovska rit.

Castel Toblino je kot privid

Castel Toblino je kot privid

Ma, Italijani imajo res čuden okus, a pač, sto ljudi…sto čudi. Mi smo naredili večerjo, še malo tekmovali v hitrosti reševanja sudokuja, nato pa popadali v posteljo. Hrup nas ni več motil, ko sem se proti jutru zbudil, pa je bilo zunaj presenetljivo tiho, celo ptice se je slišalo. Seveda pa to ni trajalo prav dolgo.

TRENTO, BELLUNO – 28.10.2009 – Ko se je začel običajni delovni dan, se je hrup na cesti povečal. Na srečo smo bolj zgodni tipi, tako da nas to ni preveč motilo.

Torre Vanga

Torre Vanga

Pozajtrkovali smo in se pripravili, nato pa sledeč tablicam odšli proti centru starega dela mesta. Vodniček nam je že namignil, katere so največje znamenitosti, torej ne bo težav. Mimo stolpa Torre Vanga in zaradi obnavljanja zaprte cerkve Santa Maria Maggiore smo prišli na Piazza Duomo.

Santa Maria Maggiore

Santa Maria Maggiore

Tam stojita katedrala di san Vigilio in pa stavba Tridentino v kateri so v srednjem veku bivali nadškofje, danes pa je tam muzej Diocesano. Obstali smo sredi trga in občudovali katedralo, se napotili okoli nje in našli spomenik svetemu Vigiliju, zavetniku Trenta. Malo naprej pa ugledali na katedrali tudi slovite prepletene stebre.

Piazza Duomo

Piazza Duomo

V katedrali je bila ravno maša, zato smo si jo ogledali bolj na hitro. Predvsem stopnice, ki se na vsaki strani vzpenjajo nekam pod strop, so nenavadne. Spet na svežem zraku, smo odšli po ulici Via Belenzani. Na obeh straneh stojijo vile, ena bolj zanimiva od druge.

Catedrale di San Vigilio

Catedrale di San Vigilio

Pomembnejše, kot so Palazzo Calepini, Palazzo Quetta Alberti-Colici, Palazzo Thun, Palazzo Geremia imajo na pojasnilni tabli poleg imena navedeno tudi kratko zgodovino. Na kratko smo se ustavili v turističnih informacijah, nato pa po Via Roma odšli do gradu del Buonconsiglio.

Prepleteni stebri

Prepleteni stebri

V njem je sedaj muzej, vendar so se punce odločile, da jih nekaj domače umetnosti in gostujoča razstava iz Torina ne zanimajo. Sicer pa imajo prav. Bo treba še priti in vzeti Trento card, ki jo dobiš za drobiž, vanjo pa je vključenih vrsta muzejev. Predvsem pa bo potrebno imeti več časa za to zanimivo mesto.

Via Belenzani

Via Belenzani

Ko smo se po mestnih ulicah starega dela mesta vračali proti avtodomu, se razmišljal, da mora biti gondola proti vasi Sardagna kar draga. Dokler nisem na ceniku zagledal, da je karta za družino (70 minut) samo 1,80 evra. Seveda smo počakali na naslednjo vožnjo, vmes klepetali z avtodomarjema iz Nemčije.

Castello del Buonconsiglio

Castello del Buonconsiglio

Iz razgledne ploščadi ob gornji postaji je čudovit razgled na mesto Trento in okolico, malo nižje pa smo iz ceste uzrli tudi vas Sardagno, pod hribom Corno. Posedeli smo na klopci in martinčkali na soncu, potem pa odšli nazaj proti gornji postaji gondole. Še zadnji pogled v globino, ki pa punci ni toliko pritegnil kot ograja, ki sta jo uporabili za tobogan. Zabavno, ni kaj.

Trento

Trento

Ko se je gondola premaknila, smo kar malo cviknili. Zadeva je bila zgrajena pred častitljivimi petdesetimi leti in če k temu prištejemo še prislovično italijansko kvaliteto…no ja, srečno smo se pripeljali nazaj na izhodišče. Ob avtodomu smo se poslovili od nemškega para in odpeljali proti Bellunu.

Razgledna ploščad

Razgledna ploščad

Cesta je bila prav dobra, deloma tudi štiripasovnica. Dobrih trideset kilometrov pred Bellunom sem bil sicer nekam zamišljen in tako zgrešil odcep. Ni mi preostalo drugega, kot da grem naprej do naslednjega. Tam sem ugotovil, da se cesta od tu naprej sicer vije skozi vasi, da pa je do Belluna celo kilometer ali dva krajša.

Tobogan?

Tobogan?

Tudi prav. Ko smo peljali proti centru, sem zagledal smerokaz za parkirišče za avtodome. Toda kaj, ko že na naslednjem razcepu ni bilo več jasno kam. Sem pač sledil navigaciji in upal na najboljše. Blizu centra bi se sicer dalo parkirati, pa se na prvem parkirišču nismo ustavljali, drugi je bil pred policijsko postajo, parkirna mesta pa premajhna.

Jesen je pisana

Jesen je pisana

Na avtobusni postaji smo končno počakali, toda parkiranje je bilo dovoljeno le trideset minut. Odšel sem do tipa, ki čuva garderobne bokse in ugotovil, da nekaj besed italijanščine dela čudeže. Vse sva se zmenila. Pojasnil mi je, kje je parkirišče za avtodome in kako pridem do tja.

Grozdni vzorec

Grozdni vzorec

Kolega, ki je prišel mimo in celo obvladal nekaj angleških besed, je to potrdil. Tu ven, desno, pa na prvem krožišču levo po hribu dol. Kul. Toda na krožišču je bil ob pravem izvozu znak, prepovedana vožnja v eno smer, dovoljeno za stanovalce. Kaj sedaj. Maja je bila jasna. Ma, če je rekel tu dol, pač gremo. Da draga, saj imaš prav, avtobusarji seveda vedo kje se da in kje ne. In je lepo šlo.

Gondola nad reko Fiume Adige

Gondola nad reko Fiume Adige

Dokler se sredi klanca stvari niso začele zapletati. Ograjico z enakim znakom sem gladko obvozil, rdeč semafor pred deli na cesti pa me je ustavil. Malo smo čakali, potem pa mi je kapnilo, da ta semafor sploh ne preklaplja, temveč na tej strani sveti samo rdečo. Nekaj avtomobilov je pripeljalo nasproti, eden se je celo ustavil in mi dopovedoval, da bom moral obrniti. Ja itak, to kravo sredi klanca. Nou vej.

Belluno

Belluno

Maja je odšla do ovinka in ko je mimo pripeljal še avtobus, je že mahala. Sem jo takoj užgal navzdol. Prazno, super. Rešeni smo! Ja, pa jade. Cesta levo je peljala nekam ven iz mesta, cesta desno, točno proti parkirišču, je bila zaprta, pred mano pa most, en pas in na vsaki strani znaka, prepovedano za vsa vozila v to smer. Maja, ki je prisopihala za mano, je dahnila, a boš kar peljal. Itak.

Palazzo dei Rettori

Palazzo dei Rettori

Kot mister Bean sem se nabil na volan, gas in gremo. Na vrhu sem si oddahnil, saj je bil most prazen. Na drugi strani je sicer en avto čakal zeleno luč pred križiščem. Ko sem pripeljal mimo, nas je voznik gledal kot Sneguljčico in sedem palčkov. Upam, da so mu oči že zlezle nazaj v jamice in popustil krč čeljusti. Ma, klinc gleda, če smo v Italiji, vozimo kot Italijani.

Hej, ni več poletni čas!

Hej, ni več poletni čas!

Ponovno čez most, kar malo čudno sem se počutil, ko sem spet peljal v dovoljeno smer, in že smo bili na parkirišču. Na vhodu ti avtomat izvrže žeton, katerega po plačilu parkirnine ob izhodu ponovno vržeš v avtomat. Parkirali smo na mestu za avtodome (N 46.1373924 E 12.2141093, 0,80 centa na uro, ponoči zastonj, na zunanji strani ograje je popolna oskrbna postaja) in se odpravili v mesto.

Avtoportret

Avtoportret

Tekoče stopnice te iz parkirišča pripeljejo naravnost na Piazza Duomo. Tam stoji katedrala, ki pa je bila na naše presenečenje zaprta. Videti je, da si morajo tudi svetniki vzeti opoldanski počitek. Ob trgu stojita Municipio, danes je to mestna hiša in pa Palazzo dei Rettori, kjer je sedež prefekture. Sredi trga je fontana di San Joata, ena izmed več fontan, po katerih je mesto znano.

Uporniki

Uporniki

Sprehodili smo se po zanimivih mestnih uličicah proti Piazzi dei Martiri in se mimo spomenika odporu, skulpturo je izdelal Augusto Murer, ter gledališča, skozi Porta Dojona vračali do trga Piazze del Mercato, na katerem stoji Fontana di San Lucano. Ko smo našo pot tako zaokrožili nazaj do Piazze Duomo, sem tam prestregel policista. Znal je le en jezik. Se ve kateri.

Piazza del Mercato

Piazza del Mercato

Pa sva se vseeno sporazumela. Prijazno je šel z mano do cerkve, poskusil odpreti vrata, pregledal vse listke, pritrjene na njih in potem pač milo pogledal »skuzi«. Ja, ni kaj. Če policist ne pride noter, kje bo potem navaden Gumpi. Vrnili smo se na parkirišče, naredili kosilo, spraznil sem kaseto, nato pa sva z Ajdo odšla še enkrat navzgor. Tokrat je bila cerkev odprta in sprehodila sva se po njej.

Piazza del Mercato

Sredi trga stoji fontana di San Lucano

Ob vrnitvi sva se ustavila še na turističnih informacijah, plačala parkirnino (ker še ni bilo dve uri, mi je avtomat deset centov vrnil) in šibala do avtodoma. Deset minut za izhod. Maja pa ravno v zaključni fazi pomivanja posode. Malo sem počakal, potem pa počasi zapeljal ven, do oskrbne postaje.

V katedrali

Katedrala

Tam sem izpraznil še odpadno vodo, Maja pa je ob pomoči otrok pripravila vse za odhod. Punci sta kmalu odplavali v nenavadni svet gospodarja prstanov, midva pa sva vijugala proti Cortini, pod njo zavila na prelaz Mauria in se od tam mimo Forne di Sopra spuščala proti Tolmezzu. Cesta je kar vijugasta in ozka, sploh ponoči je potrebno včasih konkretno motati, ko ti nasproti stalno vozijo avtomobili, tovornjaki in avtobusi.

Passo d.Mauria - 1298 m

Passo d.Mauria - 1298 m

Od Tolmezza pa ni več panike, leteli smo proti Trbižu in že smo bili v Sloveniji. Natočili smo gorivo in pot brez zastojev nadaljevali do doma.

Vebrovo

(18.10.2009)

Nekaj hedonističnega uživanja vedno dobro dene. Toda po celodnevnem razvajanju v toplih bazenih, je potrebna streznitev. Če tudi nočno deževje ni zadosti, se je najbolje zjutraj podati v hladni in megleni objem pisane jeseni.

Parkirišče pred mejnim prehodom

Parkirišče pred mejnim prehodom

Prav nič velik zemljevid Podčetrtka z vrisanimi pohodnimi in kolesarskimi potmi, je vseeno več kot zadosti nazoren. Torej ni pretiranega strahu, da bi se zašlo. Le še pot si je potrebno izbrati. Ali je ali ni, nas ni zanimalo. Številka 13 nesrečna. Nam se je izkazala za čisto spodoben sprehod, brez kakšnih nezgod.

Smeri je res veliko...

Smeri je res veliko...

Od kar je poleg bazenov zrasla garažna hiša, je parkirišč za avtodome povsem ob termah precej manj. Pa vseeno ni težav, mi smo prespali med cesto, ki vodi do mejnega prehoda in železniško progo (N 46.158750 E 15.608360; približno 200 m).

Grad Podčetrtek

Grad Podčetrtek

Ponoči povsem mirno, čez dan pa nas tako ali tako ni bilo doma. Mimo bazenov se napotimo v breg in po tlakovani poti stopamo nad aparthotelom Rosa. Na levi je začetek trim steze, mi pa gremo naravnost. Na križišču poti zavijemo desno, tja nas tudi usmeri tablica. Steza nas pripelje v gornji del vasi Podčetrtek, odpre se nam prvi pogled na grad.

Vebrov travnik

Vebrov travnik

Pri grajski kašči zavijemo levo (ne prej, saj cesta, ki levo zavije malo pred kaščo, pripelje do gradu) in sledimo asfaltni cesti mimo zaselka do travnika. Tu zavijemo na prvo makadamsko pot levo in se še naprej počasi vzpenjamo. Ko pridemo na sedelce, ob cesti sta enostavni klopci in miza, zavijemo na kolovoz desno. Ta nas v nekaj minutah pripelje do vrha griča Vebrovo (457 m, ena ura).

Vrh Vebrovo

Vrh Vebrovo

Spustiti se moramo nazaj na makadamsko cesto. Lahko naravnost levo iz vrha ali pa nazaj, po kolovozu, od koder smo prišli. Ko pot zavije levo, gre naravnost stezica. Če imamo preveč kondicije (ali premalo in je treba še malo trenirati), se lahko vzpnemo na zanimiv kucelj nad gradom (426 m).

Katera sila je vdrla v grad?

Katera sila je vdrla v grad?

Če nam to ne diši, pa gremo po cesti naprej navzdol. Kot bi mignil je tu Grad Podčetrtek. Vhodna vrata je nekdo podrl. Divji vitez, morebiti celo zmaj. Ali zgolj zob časa in nekaj ne ravno lepo vzgojene mladine. Je pač vedno bolj običajno in zato takoj pride na misel.

Grad se vedno bolj pogreza sam vase

Grad se vedno bolj pogreza sam vase

Po gradu se je tako možno sprehoditi. Toda, pozor. Vsekakor je hoja ob ali celo po gradu nevarna. To je pač še ena od Trnuljčic, ki počasi odhaja v pozabo. Stropi se rušijo, štukature odpadajo, tla ugrezajo. Od gradu smo prav hitro pri grajski kašči. Sedaj se lahko vrnemo po poti vzpona ali pa gremo po cesti mimo sv. Lovrenca v center vasi.

Eden prvih modelov Thetforda

Eden prvih modelov Thetforda

Ko na levi ugledamo spomenik, zavijemo nad šolo in stadionom na makadamsko cesto. Sledimo ji, tudi, ko se prevali na drugo stran. Spustimo se do mesta, kjer smo ob vzponu nad aparthotelom stopili na stezo. Klobasa je zašpiljena, do avtodoma pa prav nič več daleč. Razen če se odločimo, da levo skočimo na Palčka ali Palčnika (284 metra).

Podčetrtek s cerkvijo sv. Lovrenca

Podčetrtek s cerkvijo sv. Lovrenca

Nekaj časa je možno slediti trim stezi, potem pa naravnost navzgor. Toda tako »pot« kot vrh sta zaraščena, razgleda ni, tako da se skoraj ne izplača. Povrh navigacija najvišjo točko označuje na pogled prenizko. Zanimivo. Potem pa le še dol. Do izhodišča iz Vebrovega potrebujemo približno 40 minut. Seveda brez vzponov na kuclje ob poti. Ter nekaj več, če nas pretirano prevzame Trnuljčica.

Jesen

Jesen

Ali bo po povratku do avtodoma treba domov ali pa je še čas za pantomimo kita na bazenih, pa je že drugo vprašanje.

Čez Črne hribe na Trstelj

(3.10.2009)

Jesen se nam včasih zdi taka, kar nekaj. Ne tič, ne miš. Toda v resnici je čisto drugačna. Še posebej, če se zapeljemo na Primorsko. Kajti tam sonce razlije toploto po kraški pokrajini in barve naredi že skoraj kričeče. Ja, barve so res nekaj posebnega.

Pisani Kras

Pisani Kras

Zeleni borovci, bel kamen, rdeči ruj, modro nebo, zlati travniki. In ljudje. Če smo že tam, le spregovorimo kakšno besedo. Če bomo vsaj koga srečali. Pohajanja po krasu so namreč velikokrat samotna. Pa nič zato, se bomo pač pogovorili s seboj. Saj se premalokrat. Trstelj? Izhodišč je toliko kot strani neba. Za eno se je pač treba odločiti.

Gotovost

Gotovost

Lahko gremo po tisti poti, ki…seveda, ki so nam jo priporočili prijatelji. Ne moremo zgrešiti, če jim zaupamo. Do izhodišča se lahko pripeljemo iz več strani. Še najbolje, če gremo do Renč in od tam sledimo kažipotom za vas Temnica. Cesta se kar takoj strmo vzpne, tudi pretirano široka ni. Pa prometna ravno tako ne, zato ni panike. Na vrhu klanca, ravno preden pot zavije desno in se malo spusti, se levo odcepi makadamska pot.

Parkirišče na razpotju

Parkirišče na razpotju

Zlahka jo prepoznamo po veliki zeleni tabli z zemljevidom občine Miren – Kostanjevica. Ob makadamski cesti je tudi manjše parkirišče za avtodom ali dva (N 45.864345 E 13.664752; približno 400 m). Če se bomo prav postavili, bo avtodom stal zadosti ravno in bomo brez težav tudi prespali. Nato pa…na pot. Pa ne gremo po makadamu, čeprav je tam tabla, ki označuje ure, ko je koča odprta.

Začetek steze pod Vrtovko

Začetek steze pod Vrtovko

Od avtodoma je potrebno stopiti še približno petdeset metrov v smeri Temnice, nato pa nas smerokaz usmeri levo na markirano stezico. Ta je sprva mestoma kar malo zaraščena, bodičaste roke divje vrtnice nas grabijo za hlače. Vzpona ni pretirano veliko, še niti ogrejemo se ne dobro, ko že pridemo na Vrtovko (502 m, petnajst minut).

Vrtovka

Vrtovka

Vpišemo se v knjigo, nato pa se začnemo na drugi strani spuščati. Jah, tako je to. Pot čez Črne hribe je pač valovita. Spet pridemo na makadamsko cesto, katero pa kmalu zapustimo in se začnemo vzpenjati na Lešenjak (545 m, dvajset minut). Med drevjem že lahko opazimo prve ostanke človeške norije. Spomenik nekega davnega, žalostnega časa.

Ostanki norije

Ostanki neke davne norije

Na drugi strani hriba spet pridemo na cesto. Sledimo ji, dokler nas markacije ne usmerijo proti Stolovcu (563 m, deset minut). Z njega se spet spustimo na kolovoz, po katerem odmeva naš korak, dokler pot ne zavije proti Stolu. Ob poti so strelski jarki, ostanki kavern in podzemnih rovov. Cel hrib je prepreden z njimi.

Lešenjak

Lešenjak

Danes jih je kar nekaj že zasutih, povsem ali delno, narava pač rane, ki jih je na pobočjih hriba naredil človek, počasi celi. Nekatere luknje so povsem ob poti, zato nekaj previdnosti ni odveč, sploh, če so otroci preveč razigrani. Punci je še posebej navdušil jašek, ki se je izgubljal nekam v globino. Ko je Maja namignila, da sploh ni tako zelo globok, da pa iz njega vodita rova, se je v nas takoj oglasila raziskovalna žilica.

Hrib je prepreden z rovi

Hrib je prepreden z rovi

Z Ajdo sva se spustila po hribu navzdol in res našla vhod. Nekaj metrov je sončna svetloba še dajala svečavo, potem pa sem s flešem osvetlil rov toliko, da sem videl, da je prehoden. Na razpotju sva šla desno in se po podrtiji vzpela do luknje. Maja naju je z vrha slikala, potem pa sva previdno odšla proti izhodu.

Možic

Možic

Pot naprej pelje mimo velikega kamnitega možica in do vrha Stola (629 m, pol ure). Preprosta gugalnica je zadosti, da se vrnemo v čas otroških let. Spust nas pripelje na razpotje, tam je preprosto znamenje in klopca. Sledimo markacijam in zagrizemo v hrib. Prav presenečeni smo, ko prilezemo na čistino in nad seboj opazimo oddajnik. Prav takšen stoji na Trstelju.

Vse smeri neba...

Vse smeri neba...

In res smo že na vrhu (643 m, petnajst minut, iz izhodišča uro in pol). Na obeh straneh sta razgledni točki. Z vzklikom navdušenja se na eni strani ozremo proti morju. Na drugi uzremo Šempeter, Gorici, Sveto goro… Ker prehojena pot poteka po gozdu in razgleda do Trstelja skoraj ni, se nam vrh odkupi tudi za nazaj.

Morje

Morje

Spust do koče na drugi strani ni dolg, oskrbnik pa ob našem obisku ni bil čisto nič vsiljiv. Resda pa tudi na vprašanja o poti, ni vedel povedati prav veliko. Ob koči je peskovnik, gugalnice, prostora za igro torej več kot dovolj. Ko odpiskamo povratek, gremo proti vrhu po bližnjici, nasproti koče ali pač po cesti. Kjer nam je ljubše.

Trstelj

Trstelj

Do Stola gremo po poti, ki nam je znana že od vzpona. Ko pa pridemo na makadamsko cesto, je najbolje, da ji sledimo. Obidemo preostale vršičke in se spustimo nazaj do avtomobila. Ko pridemo do avtodoma (ena ura hoje), se lahko odpravimo na mesto, kjer smo zavili iz ceste na stezico.

Stjenkova koča pod vrhom Trstelja

Stjenkova koča pod vrhom Trstelja

Na nasprotni strani markirana steza vodi proti Fajtjemu hribu ali celo naprej v dolino. Če pa je bilo hoje zadosti, pa tudi še ni, da bi hodili domov. Dežela pršuta in terana je pred nami…

Ruj

Ruj