(18.10.2009)

Nekaj hedonističnega uživanja vedno dobro dene. Toda po celodnevnem razvajanju v toplih bazenih, je potrebna streznitev. Če tudi nočno deževje ni zadosti, se je najbolje zjutraj podati v hladni in megleni objem pisane jeseni.

Parkirišče pred mejnim prehodom

Prav nič velik zemljevid Podčetrtka z vrisanimi pohodnimi in kolesarskimi potmi, je vseeno več kot zadosti nazoren. Torej ni pretiranega strahu, da bi se zašlo. Le še pot si je potrebno izbrati. Ali je ali ni, nas ni zanimalo. Številka 13 nesrečna. Nam se je izkazala za čisto spodoben sprehod, brez kakšnih nezgod.

Smeri je res veliko...

Od kar je poleg bazenov zrasla garažna hiša, je parkirišč za avtodome povsem ob termah precej manj. Pa vseeno ni težav, mi smo prespali med cesto, ki vodi do mejnega prehoda in železniško progo (N 46.158750 E 15.608360; približno 200 m).

Grad Podčetrtek

Ponoči povsem mirno, čez dan pa nas tako ali tako ni bilo doma. Mimo bazenov se napotimo v breg in po tlakovani poti stopamo nad aparthotelom Rosa. Na levi je začetek trim steze, mi pa gremo naravnost. Na križišču poti zavijemo desno, tja nas tudi usmeri tablica. Steza nas pripelje v gornji del vasi Podčetrtek, odpre se nam prvi pogled na grad.

Vebrov travnik

Pri grajski kašči zavijemo levo (ne prej, saj cesta, ki levo zavije malo pred kaščo, pripelje do gradu) in sledimo asfaltni cesti mimo zaselka do travnika. Tu zavijemo na prvo makadamsko pot levo in se še naprej počasi vzpenjamo. Ko pridemo na sedelce, ob cesti sta enostavni klopci in miza, zavijemo na kolovoz desno. Ta nas v nekaj minutah pripelje do vrha griča Vebrovo (457 m, ena ura).

Vrh Vebrovo

Spustiti se moramo nazaj na makadamsko cesto. Lahko naravnost levo iz vrha ali pa nazaj, po kolovozu, od koder smo prišli. Ko pot zavije levo, gre naravnost stezica. Če imamo preveč kondicije (ali premalo in je treba še malo trenirati), se lahko vzpnemo na zanimiv kucelj nad gradom (426 m).

Katera sila je vdrla v grad?

Če nam to ne diši, pa gremo po cesti naprej navzdol. Kot bi mignil je tu Grad Podčetrtek. Vhodna vrata je nekdo podrl. Divji vitez, morebiti celo zmaj. Ali zgolj zob časa in nekaj ne ravno lepo vzgojene mladine. Je pač vedno bolj običajno in zato takoj pride na misel.

Grad se vedno bolj pogreza sam vase

Po gradu se je tako možno sprehoditi. Toda, pozor. Vsekakor je hoja ob ali celo po gradu nevarna. To je pač še ena od Trnuljčic, ki počasi odhaja v pozabo. Stropi se rušijo, štukature odpadajo, tla ugrezajo. Od gradu smo prav hitro pri grajski kašči. Sedaj se lahko vrnemo po poti vzpona ali pa gremo po cesti mimo sv. Lovrenca v center vasi.

Eden prvih modelov Thetforda

Ko na levi ugledamo spomenik, zavijemo nad šolo in stadionom na makadamsko cesto. Sledimo ji, tudi, ko se prevali na drugo stran. Spustimo se do mesta, kjer smo ob vzponu nad aparthotelom stopili na stezo. Klobasa je zašpiljena, do avtodoma pa prav nič več daleč. Razen če se odločimo, da levo skočimo na Palčka ali Palčnika (284 metra).

Podčetrtek s cerkvijo sv. Lovrenca

Nekaj časa je možno slediti trim stezi, potem pa naravnost navzgor. Toda tako »pot« kot vrh sta zaraščena, razgleda ni, tako da se skoraj ne izplača. Povrh navigacija najvišjo točko označuje na pogled prenizko. Zanimivo. Potem pa le še dol. Do izhodišča iz Vebrovega potrebujemo približno 40 minut. Seveda brez vzponov na kuclje ob poti. Ter nekaj več, če nas pretirano prevzame Trnuljčica.

Jesen

Ali bo po povratku do avtodoma treba domov ali pa je še čas za pantomimo kita na bazenih, pa je že drugo vprašanje.