Arhiv kategorij: Dolenjska

Z Gospodično na Trdinov vrh

(1.4.2011)

Menda je prepad med generacijami huda reč. Kaj menda, kar zanesljivo. Verjetno bolj ali manj to lahko vsakdo potrdi. Stari starši, starši, sinovi in hčere, vnuki, pravnuki. Prehajanje izkušenj, tiste mladini vedno nepotrebne modrosti, pridige, kot radi rečejo, so obvezno povezane z iskrenjem.

Prehodi

Prehodi

Kot da bi se dva brusilna kamna drgnila med seboj. Izkušnje iskrenja so pač stalnica medgeneracijskega glajenja odnosov. Toda čisto vedno ni tako. Včasih se strasti umirijo in prijetno je stopiti skupaj. Na pot. Hoditi daleč ali pa še dlje. Tja, kjer se vidijo samo prijazni ljudje.

Pogledi

Pogledi

In med tem razpredati. O preteklosti, ki je v nekaterih spominih še kako živa, v drugih pa zgolj še en list v učbeniku zgodovine. In o tem kar je. Kar nas določa in nam vsakodnevno omogoča sobivanje. Sprehod iznad Jugorja proti Trdinovi Geri je kar primerna izbira. Ob tem lahko že na prvem travniku, tik nad parkiriščem, začutimo utripe. Še smo živi.

Zeleno

Zeleno

Med tem ko se cvetovi na košeninah klanjajo pomladi, se za trenutek ustavimo pri Gospodični. Zgolj toliko, da poiščemo izvir večne mladosti, najdemo tisto, kar naj bi bilo dostopno zgolj izbrancem in seveda ob tem znova opazimo tisti sijaj v očeh. Iskrice.

Gospodična

Gospodična

Hoja ni pretirano naporna, med vdihi in izdihi se najde še ravno prav zraka za kakšno besedo. Razgledov ni, vsaj tja do vrha, ne prav pretirano. Zatorej se lahko zazremo zgolj vase, naredimo obračun, si obljubimo marsikaj in nato stopimo naprej. Do vrha ni več daleč, visoka špica vedno bolj nepotrebnega okrasa marsikaterega razgledišča, kaže smer, namiguje, koliko korakov bo še potrebno.

Cerkvica

Cerkvica

In potem stojimo tam, kjer se prepletata duhovnost in posvetnost, preteklost in nedomišljena domišljavost sodobnosti, prašna cesta ob travniku, polnem žafrana. Kar samo od sebe se nam postavlja vprašanje razlik. Le zakaj nas ločujejo? Dvoje cerkva, dvoje poti, grdi pogledi. Tistih prepotentnih. Drugi na obeh straneh se čudimo norenju, nič nam ni jasno. Kako bi le bilo. Saj smo…zgolj ljudje.

Cvetenje

Cvetenje

Korak navzdol naj gre tja, proti pragozdu. Tam ravno, ko hiško povsem nepotrebnega spora pustiš daleč zadaj, začutiš naravno prvinskost. Visoka debla, še včeraj pravi orjaki sredi gozda, so danes zgolj še nepomembni ostanki nekih časov, razmetani in prepuščeni razkrajanju na tleh. Pot se ne zmeni zanje, pelje navzdol, na travnike, kjer pomlad maha v pozdrav.

Miklavž

Miklavž

V bližini je jezerce. O njem kroži zgodba, tako pisana in doživeta, kot so pripovedi, ki jih ob večerih zabeli kakšen kozarec domačega preveč. Do cerkvice se že splača, kaj bi hodil mimo. Ker tam si je možno izgovoriti počitek. Da se dih umiri. Potem pa navzdol, kamorkoli že hočemo priti.

Krvavo

Krvavo

Če smo se v strmec zagnali iz Gabrja, bo morebiti še najbolje ob premlevanju krvavih zgodb tistega obpotnega kamna, zaviti nazaj proti Gospodični in pred lovsko kočo sprva malo samosvoje, nato pa čisto prav korakati navzdol. Če pa nas zvesti spremljevalec čaka nad vasjo Jugorje, bodimo le pozorni, kdaj bo treba zaviti desno, na z rožami okrancljane travnike.

Nazaj...

Nazaj...

Bi najraje kar posedel. Vsa čutila bi izostreno sprejemala blagorodnost trenutka in dan bi mineval. Toda tako polno, da minevanja skoraj ne bi opazil…

Trdinov vrh

(24.9.2010)

Saj ni, da bi govoril. Vedno, ko misliš, da boš lahko zavriskal od veselja, se najde vejica pelina. Tako, da malo zaskeli in predvsem skali težko pričakovano zadovoljstvo. Če si takrat sam, te hitro obidejo mračne misli. Koliko prijetneje je reči besedo, stopiti v korak, dvigniti glaž…s prijateljem.

Parkirišče nad vasjo Jugorje

Parkirišče nad vasjo Jugorje

Ti kar nekoliko odleže, dan se ti zdi bolj svetel, ljudje prijazni. Verjameš, da bo jutrišnji dan prinesel rešitev. Saj bi nihče ne verjel, toda celo oblaki se umaknejo, nad teboj, povsem v nasprotju z napovedjo, se pojavi jasnina. In kaj bi torej objokoval tisto, kar pač je. Raje stopi na pot…

Nad izhodiščem

Nad izhodiščem

Do vasi Gabrje na Dolenjskem bomo ob vseh tehnoloških čudesih že znali najti. Tudi mi smo, čeprav nas je navigacija, kot kakšen rahlo navihan taksist, vozila po nekam ozkih cestah. Ko smo pripeljali v vas, pa se je namrdnila in povsem odpovedala poslušnost.

Rdeče mušnice

Rdečke

Zato smo šele v tretjem poskusu (ja, itak, v tretje, pa rado, pa tako naprej…) ob obilni pomoči domačinov, tik pod zamišljenim izhodiščem, odpeljali iz vasi, zavili mimo cerkve in pod vasjo Jugorje pripeljali ob koncu asfaltne ceste na dokaj veliko parkirišče (45.779691 15.289427; 517 m). Kaj bi se jezili. Ko smo dobili potrebne napotke od zadihanega povratnika, smo bili prepričani, da smo še bolj prav.

Pot skozi gozd

Pot skozi goščavo

Iz parkirišča gremo nekaj korakov navzdol, do roba travnika na levi strani. Tu se začne jasno viden kolovoz, po katerem zagrizemo v breg, čez nekdanje smučišče. Strmina je kar pravšnja, kar je tudi najbolje. Kaj bi ovinkaril, če ni potrebe. Na vrhu travnika stopimo v gozd, pridemo ponovno na visoke košenine in stezi sledimo, dokler nas ne pripelje do markacij in prvih tablic zlatorogove transverzale ponosa.

Visoke košenine

Visoke košenine

Sedaj ne bo več dvoma, markacijam sledimo do izvira Gospodična in planinskega doma (822 m; 35 minut). Ker je voda menda zdravilna s pomlajevalno močjo, se ve, kje se bomo dlje zadržali. Pa tudi pri domu se, kot smo slišali, zaradi okusnega golaža, splača. Mi ga nismo imeli časa poskusiti, se nam je že mudilo naprej.

Skrivnostna Gospodična

Skrivnostna Gospodična

Sprva gremo po cesti, pa ne prav daleč. Le do tablice, ki usmerja levo v gozd. Prijetna gozdna steza se vzpenja, strmina kar nič ne popusti. Prečkamo cesto in se malo višje ponovno vrnemo nanjo. Pa le za minuto ali dve, potem jo že na desni strani zapustimo. Do vrha je samo še nekaj strmine. Pa je takšna, da kar dobro zagrizemo v kolena.

Planinski dom

Planinski dom

Mimo razgledišča z vpisno knjigo in žigom gremo do cerkvic. Na slovenski strani je sv. Jera v ruševinah, na hrvaški pa cerkvica sv. Ilije vabi z zvončkom. Mimo televizijskega stolpa gremo naprej, Trdinov vrh je na naši desni strani, na vrhu stoji geodetski stolpič (1178 m, 40 minut).

Pogled na vrh s poti

Pogled na vrh s poti

Nadaljujemo po cesti in pod vojašnico stopimo na travnike. Hodimo po dobro vidni stezi, smer proti sv. Miklavžu nam ravno na pravih mestih pokažejo tudi tablice. Mi smo se hvaležno ozirali proti nebu. Dež je ostal nekje na severu, nad nami je bila jasnina. Sonce se je počasi poslavljalo, čas danes ni bil naš gospodar.

Razgledišče pri žigu in vpisni knjigi

Razgledišče pri žigu in vpisni knjigi

Pot je s travnika zavila v gozd in se spuščala, strmina ni bila pretirana. Moča deževja izpred slabega tedna je pred križiščem poti naredila pravo blatno kopel, zato je bil obvoz nujen. Še nekaj korakov skozi gozd in že smo bili na travnikih, posejanih s posameznimi vikendi, klopcami in mizami, pripravljenimi za naslednji nedeljski piknik.

Sv. Jera

Sv. Jera

Za Domom pri Miklavžu (964 m; 35 minut) smo stopili do cerkvice, je bilo vsega nekaj korakov vzpona. Obirali se pa nismo, se je že nočilo. Navzdol smo šli po cesti do krvavega kamna in ob njem za trenutek postali. Zgodbe na tablici skušajo pojasniti, od kod tako nenavadno ime. Seveda so krvave, da gredo človeku kar lasje pokonci.

Na vrhu

Na vrhu

Nam pa so misli že bolj uhajale k vprašanju, kje zaviti v dolino. Ker po cesti, ki gre le preveč naokoli, nismo hoteli, smo se raje odločili za nadaljevanje hoje proti Gospodični. Pri lovski koči pa smo ubrali strm kolovoz navzdol, na travniku prišli do markirane poti, pa na naslednjem razmišljali kam.

Vojašnica

Vojašnica

Tema je pomalicala markacije, zato smo sledili poti na kateri smo bili, nekoliko desno. Ko se je ta obrnila levo, smo šli naprej po stezi in se držali bolj levo. Strmina je bila kar huda, mokra prst je drsela, preskočili smo potoček in bili spet na kolovozu.

Pri Miklavžu smo oddali pisma, polna želja...

Pri Miklavžu smo oddali pisma, polna želja...

Hm, lahko bi mu že zgoraj kar sledili. Pa je bilo tudi tako prav. Nas je pa pripeljal ravno tja, kamor smo želeli. Na ovinek ceste, ki iz Gabrja, pod vasjo Jugorje in mimo našega parkirišča, pripelje do krvavega kamna.

Krvavi kamen

Krvavi kamen

Tablica, ki je ob poti namigovala 16 kilometrov, ni bila prava, do izhodišča je bilo le še tri četrt ure (40 minut od kar smo oddali pismo Miklavžu). Pa se dan še ni zaključil, je sledilo še marsikaj. A to je že snov za druge zgodbe, tam iz začetka…

Pr'jatla

Ko noč se razsvetli...

Planina v Podbočju

(15.8.2010)

Dolenjska nima visokih gora, ki bi kot igla šinile tja v nebo in grozile, da ga preluknjajo. Nima strmih sten, ki bi bile izziv za plezalce in tudi ne prav veliko strmin, po katerih bi pozimi vriskali smučarji. Ima pa nekaj drugega. Nežna gričevja, kot bi jih z roko pobožal, sončne travnike in med njih posejane vinograde, nasmejane ljudi.

Parkirišče pri šoli

Parkirišče pri šoli

Čeprav ne grizeš velikokrat kolen, lahko hodiš do onemoglosti in si še vedno nekje tam. Med čudovito gričevnato pokrajino, takšno, kot je bila ob prvem koraku in bo tudi ob zadnjem. To daje poti tisti čar, da sprehodom tam okoli z lahkim srcem rečemo – popotovanje.

Oblaki se trgajo

Oblaki se trgajo

Izhodišče? Lahko se ustavimo na parkirišču pri pokopališču v Podbočju, le malo za mostom čez Krko. Ali pa parkiramo pri šoli, tako kot smo mi. Med vikendom verjetno ne bomo nikogar pretirano motili, pa tudi hrupa s ceste je nekoliko manj (45.863766 15.463389, 155 m).

Podbočje

Podbočje

Jutro se ni začelo prav nič obetavno. Dež in grmenje že nista dobra popotnica za celodnevni pohod. Pa se nismo dali. Ko je huda ura čez slabi dve uri minila, smo bili že skoraj prepričani, da bo danes lep dan. In prav smo imeli. Ko smo naredili prve korake skozi vas, so se oblaki nad nami že trgali.

Kljuka

Kljuka

Kam torej? S parkirišča pri šoli gremo po ulici med hišami proti dobro vidni cerkvi sv. Križa. Ravno pred njo so prve markacije, smerokaz odkazuje pravo smer. Gremo čez kamniti most in mimo številnih mostičev nad rečico Sušica. Malo za ribogojnico je treba zaviti levo v gozd.

Kolovoz nad Šutno

Kolovoz nad Šutno

Pot se vzpenja počasi, če se nam ne mudi, le poglejmo naokoli. Ko je čas pravi, tam okoli rastejo gobe. Pridemo v vas Šutna, kjer se po cesti spustimo strmo navzdol, zavijemo levo čez potoček in na drugi strani spet šinemo levo po kolovozu navzgor. Ujet v strmo gozdno pobočje zna biti blaten, mi mu moče po jutranjem nalivu nismo preveč zamerili.

Vinograd nad vasjo Hrastek

Vinograd pod vasjo Hrastek

Pot se zravna, ko prikorakamo v vas Hrastek. Na drugi strani vasi se odcepimo levo, se najprej malo vzpnemo, nato pa gremo dolgo časa skozi gozd bolj ali manj po ravnem. Ko se ravno začnemo, morebiti že malo jezno, spraševati, kam ta pot sploh pelje, pred seboj zagledamo vasico Brezje v Podbočju.

Med vasema Hrastek in Brezje

Med vasema Hrastek in Brezje

Med hiškami zavijemo levo in sledimo markacijam na kolovoz nad vasjo. Kar strmo se vzpenja, dokler se svet ne odpre v travnato globel. Dvignemo se levo na cvetoče košenine pod našim ciljem. Kolovoz nas vodi še nekaj časa navzgor, pod neizraziti Goli vrh, ob stari hruški s sladkimi sadeži pa levo že zagledamo prve hiše (tri ure in pol smo hodili, tablica obeta uro manj).

Travniki pod Planino

Travniki pod Planino

Je to cilj? Planina v Podbočju, ki niti prava planina ni. Vsaj ne takšna, kot si jo ponavadi predstavljamo. Bolj vasica, le malo pred mejo s Hrvaško. Markacije gredo do tu. Lahko obrnemo, posedimo na izletniški kmetiji ali raziskujemo okolico. Mi smo se po cesti napotili desno navzgor, na mejnem prehodu poklepetali s policistom in nato sledeč napotkom zavili levo na makadamsko cesto.

Planina v Podbočju

Planina v Podbočju

Malo preden se je levo odcepil kolovoz, smo zavili desno. Raziskovali smo traktorsko vlako, ko pa je ta pred globeljo bolj ali manj izginila, smo zavili desno in se strmo zagrizli v pobočje. Ko se je svet zravnal je navigacija malo desno kazala vrh. Planinska gora (844 m, pol ure iz Planine).

A to je vrh?

A to je vrh?

Otroci so zavijali z očmi, še meni se je zamalo zdelo. Kakšen vrh neki… Na srečo sem na levi strani našel manjši travnik, ob robu katerega je stala lovska opazovalnica. Z roba smo se ozrli proti Hrvaški. Zagreba sicer nismo ugledali, kot je obetala gospodarjeva hči na kmetiji v vasi. Toda prisegel bi, da visok vrh z oddajnikom ne more biti drugega kot Sljeme. Vsaj nekaj.

Pogled k sosedom

Pogled k sosedom

Kje točno teče meja, naj bi bilo možno ugotoviti po dveh ali treh belih črtah na drevju. Zato ne pretiravajmo, misel na vklenjeno korakanje proti najbližji policijski postaji na drugi strani meje, nedvomno ni najbolj prijetna. Kakorkoli že, vzpon se splača, če hočemo sosedom pokazati jezik, drugače komajda. Mi ga nismo.

Počitek

Počitek

Raje smo počili na bukvi, ki je trudna legla na gozdna tla. Nato pa zakorakali navzdol. Ko smo prišli do makadamske ceste, smo zavili desno in takoj levo. Na vrhu smučarske vlečnice, tam nekje na robu gozda, je vrh s pomenljivim imenom Vrh (762 m). Nanj se iz vasi vsekakor splača povzpeti. Razgled na Krško in okolico je od tu nekaj posebnega.

Vrh Vrh

Vrh

Še posebej izstopa jedrska elektrarna. Nekateri se sprašujejo, kaj jo je treba. Si mislim, da nimajo prav. Saj je takšna kot ženska. Mirna in dobrohotna, in daje nam res veliko. Nam pa lahko zbuja strahove, zato je z njo včasih težko, brez nje še težje. A bognedaj, da bi ji kaj ponagajali. Ji pritisk nevarno naraste, saj jo lahko še raznese. In potem…

Razgledovanje

Razgledovanje

V vas smo se spustili kar naravnost po travniku (pol ure iz vrha Planinske gore). Pastirja, tistega, rahlo naelektrenega, smo zlahka preskočili, poiskali konec markirane poti… Konec? Kje pa, nov začetek. Korakamo nazaj mimo že znane hruške.

Travnik nad Planino

Travnik pod Vrhom

Na travniku pod Golim vrhom je treba biti pozoren na tablice, ki razkrivajo možnosti. Če se hočemo vračati po smeri vzpona, gremo naravnost. Če nam je bolj po volji klobasanje, pa se pustimo zapeljati levo proti Prušnji vasi. Ponovno je bilo malce zavijanja z očmi, saj je pot nekoliko daljša. A če smo skupaj, gremo po isti poti, ni druge možnosti.

Slovo od Planine

Slovo od Planine

Prečimo travnike, ko zakorakamo v gozd, pa se pot začne počasi spuščati. Če se nam še vedno ljubi, lahko pogledamo za gobami. Tu se zna še kakšna najti. V Prušnji vasi stopimo na cesto, zavijemo levo in na drugi strani vasi, za cerkvijo na gričku ponovno levo proti Frlugi. A le nekaj korakov, saj markacije pokažejo na kolovoz, ki desno zavije v gozd.

Srečanje

Srečanje

Hodimo po poti proti zaselku Gradnje. Odpirajo se nam lepi pogledi na vinograde in dolino tam nekje nižje. Če srečamo domačina, si le vzemimo minuto in pokramljajmo. Se splača. Da si oddihnemo, kaj novega zvemo in predvsem začutimo dolenjsko dušo.

Sv. Katarina na Frlugi

Sv. Katarina na Frlugi

Pod zaselkom se kar strmo spuščamo navzdol. Ko pridemo na makadamsko cesto, zavijemo levo, pa kmalu spet desno po dokaj zaraščeni stezi strmo navzdol. Na to, da se bo treba spustiti in spet vzpeti, nas je opozarjala že gospodarica na kmetiji na Planini. Pa sem obdržal zase, kaj bi druge prehitro strašil.

Vinogradi

Vinogradi

Ko se svet zravna, gremo čez mostič in na drugi strani ob vinogradih takoj spet navzgor. Markacije so sedaj bolj redke, pa naj nas morebitni odcepi ne motijo. Vzpenjamo se, pot zna biti občasno malo zaraščena, pa smo vseeno prav. Pridemo do kolovoza in mimo zidanice in med vinogradi na široko sleme. Po njem teče cesta, mi zavijemo levo in že po nekaj korakih desno navzdol.

Dolina potoka Sušica

Dolina potoka Sušica

Kmalu se bo potrebno ponovno odcepiti desno, bodimo pozorni. Kolovoz nas sedaj pelje skozi gozd, ko ponovno pridemo na travnike, smo že tik nad vasjo Podbočje. Samo še čez Sušico stopimo, pa je klobasa zašpiljena. Do izhodišča ni več daleč (dobri dve uri in pol).

Mostovi

Mostovi

Zato le umirimo korak in umirilo se nam bo tudi srce. Kaj bi še naprej divjalo od navdušenja nad potjo, ko je božanje dolenjskih gričev že počasi za nami. Ostanejo le spomini…

Trška gora in Hmeljnik

(8.6.2009)

Tisti kuclji, tam kjer je veseli Cviček doma, so se mi vedno zdeli zanimivi.

Dolenjska kraljica

Dolenjska kraljica

Kar hodiš in hodiš, pa komaj kam prideš. Mogoče zato, ker se ti včasih na pot postavijo vinogradi, teh je tam res veliko. Ali pa te samo ustavi kakšen veseljak in naprej ne gre brez da bi poskusil domačo kapljico. Je kar prav, da si vzameš čas in še kakšno rečeš o časih in pridelku, o življenju in če pač ne gre drugače – o politiki.

Kmetijska šola Grm pri Novem mestu

Kmetijska šola Grm pri Novem mestu

Izhodišče naj bo Kmetijska šola Grm pri Novem mestu (N45.833892 E15.190560; 213m). Iz avtoceste zavijemo proti Metliki, pa že na prvem krožišču zavijemo proti Otočcu, na naslednjem pa proti Trški gori. Šola je le malo naprej. Parkirišč je zadosti, tudi prespati se da brez težav. Od šole gremo navzgor po cesti proti Trški gori. Ko pridemo do ene prvih hiš na levi strani, modre, z gankom, zavijemo levo.

Gorjanci s Trdinovim vrhom

Gorjanci s Trdinovim vrhom

Tako naredimo bližnjico in presekamo enega od ovinkov. Ko spet pridemo na cesto, ji sledimo. Ob znaku za Krkin hram, pol kilometra, zavijemo levo. Ko na levi ugledamo kapelico, precej zaraščeno za vrtnico, zavijemo spet levo. Še ena bližnjica. Ko pridemo spet do ceste, se držimo levo in poti sledimo navzgor do Marijine cerkve na Trški gori (428m; dvajset minut, sem bil pač sam).

Sv. Marija na Trški gori

Sv. Marija na Trški gori

Pogled nam preko vinogradov in zidanic kar odnese proti Gorjancem z izrazitim Trdinovim vrhom in poboža ravnico med Otočcem in Novim Mestom. Lahko počijemo ali pač ne. Odločitev je naša. Na drugi strani cerkve nadaljujemo po asfaltni cesti mimo mesta, kjer je drevo požrlo kažipote. Pa naj nas ure, ki še štrlijo iz lubja ne prestrašijo. Ni tako daleč.

Drevo je požrlo kažipote

Drevo je požrlo kažipote

Če se že kakšna pot odcepi levo ali desno proti dolini, ji nič ne verjemimo, da je prava. Naša bo tista, ki vodi po širokem slemenu proti vasi Gorenje Kamenje. Pa ne hitimo preveč. Včasih je pač potrebno vdihniti, pa izdihniti in tako še nekajkrat. In prijazno pozdravimo. Kogarkoli pač že. Če ni drugega, pa samega sebe.

Potrebno si je vzeti čas za kakšen vdih...

Potrebno si je vzeti čas za kakšen vdih...

Potem pa že pomahamo z roko in gremo naprej. Pot je dolga, dan pa kratek, se izgovorimo. Ko pridemo do table, ki ob cesti urbi et orbi (uri in torbi po domače) razglaša, da je tam Gorenje Kamenje, gremo lahko po cesti okoli ali pa uberemo kratko bližnjico po kolovozu skozi gozd. Obe prideta prav. Še kratek spust, potem pa smo že pri odcepu poti za Hmeljnik.

Grad Hmeljnik

Grad Hmeljnik

Da je območje medveda, oznanja poleg pripeta tablica. Zato kar glasno. Če nismo sami, bomo pač kakšno rekli. Drugače pa se bomo morali zanesti na sodobno tehnologijo in si dovolj glasnega sogovornika poiskati na drugi strani mobilnega telefona. Ali pa bomo kakšno zapeli. Če jo znamo. Drugače nam preostane samo še žvižganje. In pa nekaj strahu, ki je itak vedno zdrav.

Trnuljčica še spi?

Trnuljčica še spi?

Ko se levo odcepi pot, ji sledimo in kot bi mignil smo v srednjem veku. Ali malo za njim, saj je Trnuljčica že zaspala, grad pa je obraslo trnje (približno 530 m; iz izhodišča ena ura). Tudi notri se ne da več, je menda nevarno. Pa nič zato. Tudi pred njim se da posedeti in razmišljati o dneh, ko so v gozdovih tod okoli iz strahu pred medvedi žvižgali Hmeljniški gospodje. In verjetno tudi kakšna gospa.

Spet nazaj proti Trški gori

Spet nazaj proti Trški gori

Potem pa bo treba nazaj. Menda so v Ljubljani že nevihte. Če nimamo kakšnih smelih načrtov delati ovinka proti Novemu mestu ali Otočcu, pač po isti poti nazaj. Dolgočasno? Niti ne. Ker na poti seveda ne bomo sami. Z nami bodo trte, griči, lep pogled. In seveda prijazni ljudje. Ki še ne poznajo razlike med tujcem in sosedom. Saj smo vendar vsi enaki. Kajneda?

Kdor vesele pesmi poje...

Kdor vesele pesmi poje...

Šentviška gora (Sv. Vid)

(28.3.2009)

Sv. Vid je čudovit.

Sv. Vid

Sv. Vid

Do njega je le kratek skok, predvsem če parkiraš povsem spodaj. Razgled pa je neverjeten in povsem upraviči rimo. In kaj je lepšega, kot če se malo razgibamo, preden kot nasedel kit obležimo v bazenih Term Čatež. Izhodišče je nad vasjo Čatež, kjer na parkirišču pod cerkvijo lahko prespimo (N45.892242 E15.601150). Malo je sicer nagnjeno, a ni sile. Lahko pa se do izhodišča odpravimo tudi iz kampa Term Čatež, peš ali s kolesom. Ni predaleč.

Pomlad se prebuja

Pomlad se prebuja

Mimo cerkve (150 m) se odpravimo po cesti nad avtocestnim počivališčem Grič in že ugledamo stezo, ki pelje preko travnika. Dejansko je bilo to enkrat smučišče. Seveda v bivši Jugi, ko smo še navijali za Križaja in Elanke in ko še nismo s kapitalizmom uvozili tudi globalnega segrevanja. Sedaj pa stebri vlečnice rjavijo v gošči. Škoda. Ko steza zavije v gozd, ji sledimo.

Drevo za počitek

Drevo za počitek

Markacije nas sedaj ne spustijo več, nove so in tako zaiti ni možno. Lahko pa uberemo tudi kakšno dobro shojeno bližnjico, nič ne bomo zgrešili. Hoja je ob žvrgolenju ptic in dehtenju prvih cvetic prava za pomladansko prebujanje. Le po kakšnem dežju je pot blatna in zna drseti. Zato takrat palice niso odveč. Malo pred sedlom, kjer stoji znamenje, zavijemo levo in že smo na Šentviški gori.

Pogled na izhodišče

Pogled na izhodišče

Pri cerkvici sv. Vida (385 m – do vrha pol ure iz izhodišča in ravno toliko za spust nazaj). In če smo do sem komaj dobro zadihali, si tu le vzemimo čas in dobro vdihnimo. In izdihnimo. In tako še nekajkrat. Potem pa si zamislimo nov avtodom, lepšo ženo ali nagrado za milijontega obiskovalca Term Čatež. Kaj? Ja, seveda. Vse je namreč možno, če le pozvonimo na zvonček želja.

Če je veliko želja, je bolje dobro pozvoniti...

Če je veliko želja, je bolje dobro pozvoniti...

Lahko si še na roko odtisnemo štampiljko in se vpišemo v vpisno knjigo med vse tiste domačine, ki se hvalijo z nevemkoliko sto in sto obiski letno. Da bo tudi želja bolj zagotovo uslišana. Predvsem pa se ustavimo na razgledišču in si poglejmo ravnino pod nami. Sava lenobno teče, Brežice so skoraj na dosegu roke. Nas bo nedvomno prijelo, da bi se sprehodili po ulicah tega mesta. Zakaj pa ne.

Brežice

Brežice

Le navzdol bo treba, po isti poti, ki nas je pripeljala navzgor ali pač kateri izmed stranskih variant. Seveda pa je možno tudi, da se navzdol odpravimo po kateri drugi poti. Čez vas Cerina ali kjerkoli drugje. Možnosti je dovolj. Na vse strani neba se da, le ene izmed poti se držimo, da ne zaidemo v preveliko goščavo. Potem pa naprej. Kam, smo sigurno domislili že na razgledišču, če ne prej.

Golob na cerkveni strehi

Golob na cerkveni strehi

Sv. Ana nad Ribnico

(19.10.2008)

V Ribnici se v bližini izhodišča da parkirati in prespati marsikje. Možno je pri železniški postaji, poleg sta tudi tovarni Inles in Riko. Tik nasproti slednje, torej kakšnih sto metrov po prehodu preko železniške proge je desno ogromno makadamsko parkirišče.

Parkirišče pri Inlesu

Parkirišče pri Inlesu

Možno bi bilo parkirati in prespati tudi tik pred koncem asfaltne ceste desno, tam parkirajo tudi nekateri pohodniki. Mi smo ponoči pristali na ravnem asfaltnem parkirišču pred Inlesovo maloprodajo. Nihče nas ni niti povohal (45.741712 14.733483). Mimo tovarne Riko gre pot naravnost do konca asfalta, potem pa še kakšnih sto metrov po makadamu. Pojavijo se prve markacije, katerim je potrebno slediti levo v gozd in po stezi proti jamarskemu domu pri Francetovi jami.

Vhod v Francetovo jamo

Vhod v Francetovo jamo

Ker steza večkrat prečka kolovoze, je potrebno biti pozoren na markacije. Pri jamarskem domu je luknja v katero vodijo železne stopnice do vhoda v jamo. Ta je zaprt z zaklenjenimi vrati, tako da z raziskovanjem podzemlja brez dogovora z jamarji iz Ribnice ne bo nič. Pot se sedaj malo bolj vzpenja in pripelje do kmetije Seljan.

Jesensko listje

Jesensko listje

Tu je potrebno iti desno in slediti oznakam za Sv. Ano, položna pot. Kje je strma, nam ni uspelo ugotoviti. Malo pod vrhom pridemo na mesto, kjer gre ena pot naravnost, druga pa zavije strmo desno v breg. Zavijemo v breg in v kratkem pridemo do cerkve. Mesto je razgledno, okoli je več klopc. Na zadnji strani cerkve je celo pipa z vodo. Zanimivo predvsem za pasjeljubce. Do sem je približno ura in pol hoje (z otroci seveda).

Pogled na Ribnico izpred cerkve

Pogled na Ribnico izpred cerkve

Na drugi strani cerkve (pri zvoniku) je potrebno slediti poti nekaj metrov navzdol in že je tu koča. Smerokaz nas pove, da je do sten sv. Ane 20 minut hoje. Pot je široka, v jeseni se tu globoko brodi po listju. Na razcepu poti je potrebno slediti oznaki »vrh« levo po ozki stezici.

Jesenski spomin

Jesenski spomin

Na vrhu je zemljemersko znamenje in grožnja s kaznijo, če bi lezel nanj. Ja, kao. Kdo bi še resno jemal predpise iz leta 1978. Vendar pa tudi z vrha znamenja razgleda ni, mogoče se kaj dlje vidi pozimi, ko drevje okoli odvrže vse liste. Sta pa na vrhu vpisna knjiga ter žig.

Na stenah sv. Ane

Na stenah sv. Ane

Nazaj se gre po isti poti, tik pred kočo pa se lahko desno ujame stezica, ki nad skalnim robom pripelje na križišče pod cerkvico. Pri hoji po tem delu je potrebno malo popaziti na otroke, drugače pa je celotna pot nevarna kvečjemu zaradi zlizanih skal pod jesenskim listjem ter kakšne korenine, ki te (namerno seveda) spotakne.

Pot nazaj

Pot nazaj

Poti se potem sledi mimo kmetije in jamarskega doma nazaj do izhodišča. Navzdol od vrha sten Sv. Ane je slaba ura in pol hoje.

Sv. Ana ter koča

Sv. Ana ter koča