(15.8.2010)
Dolenjska nima visokih gora, ki bi kot igla šinile tja v nebo in grozile, da ga preluknjajo. Nima strmih sten, ki bi bile izziv za plezalce in tudi ne prav veliko strmin, po katerih bi pozimi vriskali smučarji. Ima pa nekaj drugega. Nežna gričevja, kot bi jih z roko pobožal, sončne travnike in med njih posejane vinograde, nasmejane ljudi.

Parkirišče pri šoli
Čeprav ne grizeš velikokrat kolen, lahko hodiš do onemoglosti in si še vedno nekje tam. Med čudovito gričevnato pokrajino, takšno, kot je bila ob prvem koraku in bo tudi ob zadnjem. To daje poti tisti čar, da sprehodom tam okoli z lahkim srcem rečemo – popotovanje.

Oblaki se trgajo
Izhodišče? Lahko se ustavimo na parkirišču pri pokopališču v Podbočju, le malo za mostom čez Krko. Ali pa parkiramo pri šoli, tako kot smo mi. Med vikendom verjetno ne bomo nikogar pretirano motili, pa tudi hrupa s ceste je nekoliko manj (45.863766 15.463389, 155 m).

Podbočje
Jutro se ni začelo prav nič obetavno. Dež in grmenje že nista dobra popotnica za celodnevni pohod. Pa se nismo dali. Ko je huda ura čez slabi dve uri minila, smo bili že skoraj prepričani, da bo danes lep dan. In prav smo imeli. Ko smo naredili prve korake skozi vas, so se oblaki nad nami že trgali.

Kljuka
Kam torej? S parkirišča pri šoli gremo po ulici med hišami proti dobro vidni cerkvi sv. Križa. Ravno pred njo so prve markacije, smerokaz odkazuje pravo smer. Gremo čez kamniti most in mimo številnih mostičev nad rečico Sušica. Malo za ribogojnico je treba zaviti levo v gozd.

Kolovoz nad Šutno
Pot se vzpenja počasi, če se nam ne mudi, le poglejmo naokoli. Ko je čas pravi, tam okoli rastejo gobe. Pridemo v vas Šutna, kjer se po cesti spustimo strmo navzdol, zavijemo levo čez potoček in na drugi strani spet šinemo levo po kolovozu navzgor. Ujet v strmo gozdno pobočje zna biti blaten, mi mu moče po jutranjem nalivu nismo preveč zamerili.

Vinograd pod vasjo Hrastek
Pot se zravna, ko prikorakamo v vas Hrastek. Na drugi strani vasi se odcepimo levo, se najprej malo vzpnemo, nato pa gremo dolgo časa skozi gozd bolj ali manj po ravnem. Ko se ravno začnemo, morebiti že malo jezno, spraševati, kam ta pot sploh pelje, pred seboj zagledamo vasico Brezje v Podbočju.

Med vasema Hrastek in Brezje
Med hiškami zavijemo levo in sledimo markacijam na kolovoz nad vasjo. Kar strmo se vzpenja, dokler se svet ne odpre v travnato globel. Dvignemo se levo na cvetoče košenine pod našim ciljem. Kolovoz nas vodi še nekaj časa navzgor, pod neizraziti Goli vrh, ob stari hruški s sladkimi sadeži pa levo že zagledamo prve hiše (tri ure in pol smo hodili, tablica obeta uro manj).

Travniki pod Planino
Je to cilj? Planina v Podbočju, ki niti prava planina ni. Vsaj ne takšna, kot si jo ponavadi predstavljamo. Bolj vasica, le malo pred mejo s Hrvaško. Markacije gredo do tu. Lahko obrnemo, posedimo na izletniški kmetiji ali raziskujemo okolico. Mi smo se po cesti napotili desno navzgor, na mejnem prehodu poklepetali s policistom in nato sledeč napotkom zavili levo na makadamsko cesto.

Planina v Podbočju
Malo preden se je levo odcepil kolovoz, smo zavili desno. Raziskovali smo traktorsko vlako, ko pa je ta pred globeljo bolj ali manj izginila, smo zavili desno in se strmo zagrizli v pobočje. Ko se je svet zravnal je navigacija malo desno kazala vrh. Planinska gora (844 m, pol ure iz Planine).

A to je vrh?
Otroci so zavijali z očmi, še meni se je zamalo zdelo. Kakšen vrh neki… Na srečo sem na levi strani našel manjši travnik, ob robu katerega je stala lovska opazovalnica. Z roba smo se ozrli proti Hrvaški. Zagreba sicer nismo ugledali, kot je obetala gospodarjeva hči na kmetiji v vasi. Toda prisegel bi, da visok vrh z oddajnikom ne more biti drugega kot Sljeme. Vsaj nekaj.

Pogled k sosedom
Kje točno teče meja, naj bi bilo možno ugotoviti po dveh ali treh belih črtah na drevju. Zato ne pretiravajmo, misel na vklenjeno korakanje proti najbližji policijski postaji na drugi strani meje, nedvomno ni najbolj prijetna. Kakorkoli že, vzpon se splača, če hočemo sosedom pokazati jezik, drugače komajda. Mi ga nismo.

Počitek
Raje smo počili na bukvi, ki je trudna legla na gozdna tla. Nato pa zakorakali navzdol. Ko smo prišli do makadamske ceste, smo zavili desno in takoj levo. Na vrhu smučarske vlečnice, tam nekje na robu gozda, je vrh s pomenljivim imenom Vrh (762 m). Nanj se iz vasi vsekakor splača povzpeti. Razgled na Krško in okolico je od tu nekaj posebnega.

Vrh
Še posebej izstopa jedrska elektrarna. Nekateri se sprašujejo, kaj jo je treba. Si mislim, da nimajo prav. Saj je takšna kot ženska. Mirna in dobrohotna, in daje nam res veliko. Nam pa lahko zbuja strahove, zato je z njo včasih težko, brez nje še težje. A bognedaj, da bi ji kaj ponagajali. Ji pritisk nevarno naraste, saj jo lahko še raznese. In potem…

Razgledovanje
V vas smo se spustili kar naravnost po travniku (pol ure iz vrha Planinske gore). Pastirja, tistega, rahlo naelektrenega, smo zlahka preskočili, poiskali konec markirane poti… Konec? Kje pa, nov začetek. Korakamo nazaj mimo že znane hruške.

Travnik pod Vrhom
Na travniku pod Golim vrhom je treba biti pozoren na tablice, ki razkrivajo možnosti. Če se hočemo vračati po smeri vzpona, gremo naravnost. Če nam je bolj po volji klobasanje, pa se pustimo zapeljati levo proti Prušnji vasi. Ponovno je bilo malce zavijanja z očmi, saj je pot nekoliko daljša. A če smo skupaj, gremo po isti poti, ni druge možnosti.

Slovo od Planine
Prečimo travnike, ko zakorakamo v gozd, pa se pot začne počasi spuščati. Če se nam še vedno ljubi, lahko pogledamo za gobami. Tu se zna še kakšna najti. V Prušnji vasi stopimo na cesto, zavijemo levo in na drugi strani vasi, za cerkvijo na gričku ponovno levo proti Frlugi. A le nekaj korakov, saj markacije pokažejo na kolovoz, ki desno zavije v gozd.

Srečanje
Hodimo po poti proti zaselku Gradnje. Odpirajo se nam lepi pogledi na vinograde in dolino tam nekje nižje. Če srečamo domačina, si le vzemimo minuto in pokramljajmo. Se splača. Da si oddihnemo, kaj novega zvemo in predvsem začutimo dolenjsko dušo.

Sv. Katarina na Frlugi
Pod zaselkom se kar strmo spuščamo navzdol. Ko pridemo na makadamsko cesto, zavijemo levo, pa kmalu spet desno po dokaj zaraščeni stezi strmo navzdol. Na to, da se bo treba spustiti in spet vzpeti, nas je opozarjala že gospodarica na kmetiji na Planini. Pa sem obdržal zase, kaj bi druge prehitro strašil.

Vinogradi
Ko se svet zravna, gremo čez mostič in na drugi strani ob vinogradih takoj spet navzgor. Markacije so sedaj bolj redke, pa naj nas morebitni odcepi ne motijo. Vzpenjamo se, pot zna biti občasno malo zaraščena, pa smo vseeno prav. Pridemo do kolovoza in mimo zidanice in med vinogradi na široko sleme. Po njem teče cesta, mi zavijemo levo in že po nekaj korakih desno navzdol.

Dolina potoka Sušica
Kmalu se bo potrebno ponovno odcepiti desno, bodimo pozorni. Kolovoz nas sedaj pelje skozi gozd, ko ponovno pridemo na travnike, smo že tik nad vasjo Podbočje. Samo še čez Sušico stopimo, pa je klobasa zašpiljena. Do izhodišča ni več daleč (dobri dve uri in pol).

Mostovi
Zato le umirimo korak in umirilo se nam bo tudi srce. Kaj bi še naprej divjalo od navdušenja nad potjo, ko je božanje dolenjskih gričev že počasi za nami. Ostanejo le spomini…