(24.10.2010)

Prirojena volja po življenju nas podzavestno sili, da se mladosti oklepamo z vso silo. Kaj nebi. Ko smo kot ravno dobro vzbrstel poganjek, se nam zdi, da je pred nami neskončnost.

Jutro

Če gospa s koso poboža koga v naši bližini, nas sicer malce zmrazi, pa se hitro potolažimo, da je odštevanje zadnjih sekund našega bivanja na tej modri skali sredi vesolja, oddaljeno. Tako zelo, da skoraj podvomimo, da bo kdaj prišlo. A čas teče.

Glejte, prvi sončni žarki...

Lep pregovor na eni od slovenskih cerkva namigne, da kakor senca mine čas. To učijo ure nas, naši dnevi šteti so, malo še in nas ne bo. Kdaj nastopi tisti trenutek, ko nam začne kljuvati v možganih, da se staramo? Kdaj se najbolj jasno zavemo končnosti?

Uršlja gora

Nedvomno takrat, ko gledamo svoje mladiče, kako brstijo, tako kot smo še ravnokar mi sami. Ko si priznamo, da nas noge, katere smo še ravnokar podpirali, da niso klecnile ob prvih korakih, prehitevajo kot za stavo. Mi pa za njimi dihamo tudi na škrge, če je treba. Samo da lovimo korak in si tako dajemo neko lažno zagotovilo, da še nismo povsem za odpis. Tako je to.

Pri cerkvici

Z leti pride tudi neka ležernost. Zakaj bi se prestavljal, če ni treba. Povežeš dva dni, dve poti, pa več src. Izhodišče naj bo torej tudi tokrat v prijazni soseščini Andrejevega doma na Slemenu (46.438173 14.964956; 1086 m). Le da jo mahnemo v drugo smer.

Sončne košenine

Po poti se vračamo do sedla in glavne ceste, ki se preko nje prevali na eno ali drugo stran. Iz Štajerske na Koroško ali obratno. Zavijemo levo, pa le za nekaj korakov. Markacije nas kmalu povabijo desno na gozdno pot po kateri pridemo do cerkvice, mimo katere gremo naprej, po makadamski cesti. Hoja je prijetna, če le ne prismrdi mimo preveč štirikolesnikov.

Spust proti Križanu

»Kaj jim je treba lesti tu gor, smo se spraševali. Ko smo prilezli do razpotja s pomenljivim imenom Ciganija, sta se oba avtobusa gnetla na razcepu, komaj se je dalo priti mimo. Izza vseh grmov in bukev pa so lezli dvonožniki, si zapenjali šlice, pretirano glasno regljali in se smejali. Miru tu ni bilo več.«

Križani v kapelici pri Križanu

Zavijemo desno in nadaljujemo po cesti do travnika z vikendom pod Kotnikovim vrhom. Cesta se začne spuščati. Če imamo družbo, naj le beseda da besedo. Na korake ni treba pretirano paziti, zaiti skoraj ni kam, le cesti sledimo. Ta se unese, strmine ni več. Vsaj do Križana (1040 m, dobra ura hoje), kjer nasproti kapele, mimo prevelike vijolične table, ki razmejuje Matjaževo kraljestvo, zagrizemo po stezi v breg.

Travnik

Srce veselo poskoči, zdaj gre zares. Ko pridemo na rob travnika, gremo naravnost navzgor proti kapelici. Mimo nje stopimo na cesto, presekamo ovinek in se nad njim znova prepustimo prijazni stezi. Ki pa nam kmalu da vetra. Vzpon je tak, da kar malo grizeš kolena in ob skoraj brezupnih poskusih hoje v korak z mladičem spredaj dihaš kot dobro zakurjen kotel parne lokomotive.

Čas hrusta delo človeških rok

Zimski poti se nismo prepustili. Pa vendar se zna zgoditi, če je le jesen zadosti pozna, da bomo višje gori že stopili na sneg. Ko se z zadnjimi atomi moči prevalimo na kolovoz, je vprašanje, koliko je še do vrha, prav primerno. Pa ni panike. Umirimo tempo, zavijemo levo in malo višje desno.

Kapelica pod vrhom

Srce nam bo ravno dobilo pravi ritem, ko se bo pred nami pojavila cerkvica, ob njej koča in nad njo televizijski stolp. Da bi sedaj obupali, seveda ni misliti. Ko pot zavije levo, postojmo na razgledišču. Kako lep pogled je na kraje sončne Koroške pod nami!

Koroška

Pri koči zajamemo sapo, nato pa stopimo mimo cerkve in pod televizijskim stolpom proti najvišji točki Uršlje gore (1699 m, od Križana ura in deset minut). Križ je na vrhu, ne moremo ga zgrešiti. Ali je prav, da stoji tam gor, ali ne, to je vprašanje za kvantanje ob kozarcu, nekje v dolini, ko vsak lahko z roko udari po mizi. Tu gor pa ni nič važno.

Planinski dom in cerkev sv. Uršule

Da bi hodili po poti vzpona nazaj, nam verjetno ne diši. Je le lepo videti še kaj novega. Zatorej z vrha nadaljujemo navzdol, tja v smeri Koroške, proti Naravskim ledinam. Če nas je ob vzponu presenetil sneg, imejmo v mislih, da ga bo na tej strani, bolj obrnjeni proti severu, skoraj zagotovo še več. Palice pridejo kar prav.

Televizijski oddajnik

Zašli bi težko, le en razcep je, tablice nam jasno povedo, da bo treba levo. Pri izviru se ustavimo, voda je dobra, se splača poskusiti. Sploh, ker jo je ravno za nas tu pustil vodni mož. Spuščamo se po vlaki. Če le ni zaradi gozdnih del in talečega snega preveč blatna, potem raje iščemo najboljše prehode na eni ali drugi strani.

Vrh

Prečkamo travnik in kmalu pridemo do razpotja. Ker je do koče le nekaj minut, bi bilo škoda kar teči na drugo stran. Morebiti nam bo bolj odgovarjal spust po cesti naravnost. Hitrejši pa bomo, če sledimo markirani stezi desno navzdol. Obe poti se srečata ravno nad kočo (1072 m, z vrha tri četrt ure).

Pri vodnem možu

Ko si oddahnemo, gremo po stezi nazaj do razcepa poti. Tu tablica označuje uro in pol do Križana. Pa bomo morali biti res zasanjani, da bomo hodili tako dolgo. Vzponov in spustov je komaj za vzorec, pa tudi odcepov skorajda ni, le ena pot zavije proti Uršlji gori. Nas seveda ne pretenta. Kaj bi se vračali tja, od koder smo ravnokar prišli.

Naravske ledine

»Pot nama je hitro minila, bilo pa jo je tudi zgolj za dobre pol ure. Pa še ustavila sva se vmes in prigovarjala kozam na travniku, naj pridejo bliže. Sploh ena je bila zanimiva. Pol bela in pol rjava. Kot bi jo ravno na sredini prerezal. Ajda se je spomnila zgodbice o Miklavžu in dveh osličkih. Sva se ji kar nasmejala.«

Pisana koza in šipek

Na stičišču poti pri Križanu smo zašpilili klobaso (z Naravskih ledin tri četrt ure). Čaka nas že znana pot nazaj. Da pa ni pretirano dolgočasna, jo lahko začinimo. Ko se cesta vzpenja proti travniku pod Kotnikovim vrhom, se na levo odcepi vlaka, nad njo so izrazite stene.

Počitek

Če gremo ob njih in se desno vzpenjamo, pridemo do manjše jame. Morebiti so jo včasih imeli za nekakšno shrambo, na to kažeta zid na eni strani in zarjaveli tečaj vrat na drugi. V glavi se nam kar pletejo zgodbe… Po makadamski poti se vračamo proti Ciganiji in naprej v smeri izhodišča.

Jama

Gremo mimo cerkvice in za sedlom proti Andrejevemu domu (od Križana dobra ura hoda). Pustolovščina je za nami. Ko globoko vzdihnemo oster zrak in nam pogled zaplava čez griče okoli svetega Križa, smo prepričani, da jih bo še veliko…

Znova pri cerkvici sv. Vida

(23.11.2010)

V zadnjem trenutku se nam je načrt, ki sem ga pridno gradil zadnjih nekaj dni, sesul kot hiša iz kart. Še posebej tiho gojena misel o tem, da bi med krompirjevimi počitnicami potegnili do vulkanov na jugu Italije. To niti ni bila toliko moja želja. Ajda pa je bila razočarana.

Jutranji pogled proti sv. Križu izpred avtodoma

Kako jo vsaj malce potolažiti? Hm? Kazala se je le ena možnost. Gremo na Smrekovec. Resda so bili vulkani Smrekovškega pogorja aktivni že pred milijoni let, ko je naše kraje še pokrivalo morje. Zato so tudi bolj brbotali, kot bruhali. A nič zato. Izhodišče nam je bil Andrejev dom na Slemenu (46.438173 14.964956; 1086 m).

Andrejev dom na Slemenu

Ob domu je veliko makadamsko parkirišče. Ko parkiramo, z oskrbnikom le recimo kakšno prijazno besedo. Se spodobi. Povrh potem nedvomno ne bo imel nič proti, če bomo kakšen dan njegovi sosedje. Gremo desno mimo koče, pes nam zalaja v slovo.

Odhod

Takoj na začetku smo malo v dvomu, ni namreč jasno ali gremo po kolovozu ali levo po stezi. Markacij kar nekako zmanjka. Pa obe poti prideta malo višje znova skupaj, zatorej je vseeno. Markacij je vnaprej dovolj, zato dvomov ni več. Po široki poti je hoja sproščena, časa je dovolj tako za klepet kot tudi razdrtje kakšne šale. Ko pridemo do razcepa, nas tablice povabijo naravnost, levo bi namreč ubrali smer proti Belim vodam.

Pot je prava za klepet...

»Tu se bomo pa vračali, je hitro zorel sklep. Kolovoz se je vzpel proti levi, pod nogami je šumelo jesensko listje. Šli smo mimo zanimive kapelice, za katero smo sprva mislili, da je ostanek zapuščene kmetije. Ob skalah na poti smo ugotavljali, ali jih je nekoč izbruhal vulkan. Bogsigavedi.«

Pri nenavadni kapelici listje šumi pod nogami...

Prečimo pobočja in hodimo mimo mogočnih bukev, ki med smrekami žare v vseh odtenkih jeseni. Pridemo na makadamsko cesto, preskočimo na stezo in po njej stopamo do sedla Kramarica (1124 m; slabi dve uri s Slemena). Tam stoji kapelica, kjer se da zvončkljati in tako Urbi et Orbi oznanjati, da smo tukaj.

Bukev

Smerokazi nas usmerijo prav, malo naprej pa na križišču makadamskih cest stopimo na tisto, ki vodi proti Domu na Smrekovcu. Lahko ji sledimo vse do koče ali pa ne dopustimo, da bi nam kakšen avto poprašil pod nos. V tem primeru že čez nekaj deset metrov sledimo markacijam desno v breg, čez Bukov stan vabi tablica.

Čez Bukov stan

Če je jesen zadosti pozna, bomo na travničku morebiti našli prve flike snega, nato pa bo treba kar hitro krepko zagristi v kolena. Steza se vzpenja strmo, potrebne je nekaj pazljivosti. Prečkamo gozdno vlako in se ji potem, ko preskočimo na stezo, nekaj višje znova pridružimo. Zavijemo levo in sledimo vlaki.

Ledeni dih

Ko ta odločno zavije levo, pa pazljivo. Če jeziki preveč zaplešejo, lahko odcep steze levo kaj hitro spregledamo. Trmariti naprej po vlaki bi bilo povsem brez pomena. Prečimo pobočje, pridemo na travnik z lepim razgledom, pa znova v gozdu hodimo po dokaj strmem pobočju do koče (1375 m; s Kramarice dobra ura hoda).

Dom na Smrekovcu

Do Smrekovca ni več daleč, tablica obeta pol ure. Nad kočo se levo vzpnemo čez travnato pobočje, razdrapano od silne moči vode. Markacije nas speljejo na stezo. Jeseni zna biti na tej višini že sneg. Vsaj toliko, da čofota. Pa nič zato. Ko pridemo do smerokaza pod Krumpaško planino, zavijemo desno.

Smrekovško pogorje

Če pa se zmotimo ali pa smerokaz kak šaljivec zasuka v nepravo smer, tudi ni hudega. Gremo mimo koče na planini in ko znova pridemo na travnike, kar po njih navzgor do širokega slemena. Vrh je v tem primeru na naši desni strani. Piramida vsekakor označuje, kje je najvišja točka (1577 m; pol ure bo kar zadosti).

Vrh Smrekovca

»Razgled pa je bil, kljub oblakom na nebu in nekakšnemu jesenskemu mrču, prav lep. Šoštanja ni bilo možno zgrešiti, veliki dimniki elektrarne, iz katerih se je kadilo, so takoj zbodli v oči. Pa tudi Uršlja gora se nam je smejala. Je že vedela, zakaj.«

Uršlja gora

Če ni časa za nadaljnje pohajanje po Smrekovškemu pogorju, se vrnemo do koče, tam pa sledimo tablicam za Šoštanj in Bele vode. Na poti hodimo včasih po kamnitih ploščah, za katere bi lahko prisegli, da jih je nekoč davno izpljunilo, vse vrele, peklensko žrelo.

So to ostanki lave?

Markacij je zadosti, na križiščih poti se držimo smeri Šoštanj in Grebenšek. Ko se pred nami kaže sv. Križ, pa le potrdi, da smo prav. Gozdovi so v teh dneh takšni, kot bi se nekomu razlile barve. Jesen je res lepa. Nad Zgornjim Brložnikom pridemo na travnike, naberemo nekaj kroglic šipka in se smejemo kravam, ki nas debelo gledajo.

Travniki nad Brložnikom

Mimo Spodnjega Brložnika pridemo na cesto in zavijemo levo. Mi smo šele nižje ugotovili, da markirana pot ubere bližnjico. Pa nič zato, tudi po cesti se prav pride. Pod Rebršakom zavijemo desno navzgor in se po cesti znova nekoliko vzpnemo. Ko pridemo na travnike, je do znamenja le še nekaj korakov (dobri dve uri z vrha Smrekovca).

Sv. Križ

Tu se desno strmo navzgor odcepi cesta proti sv. Križu. Ji kar sledimo. Po prvem ovinku se lahko pustimo zapeljati tabli, ki obeta bližjo pot. Pa je bila tokrat kar malo zaraščena. Bodisi romarji hodijo navzgor po cesti ali pa svoje jeklene konjičke priganjajo strmo v breg.

Cesta na nekdanjo Oslovsko goro

Ko pridihamo do vrha (1051 m; dobrih petnajst minut od znamenja), je prostora za igro, razgledovanje ali zgolj sedenje na večernem soncu, zadosti. Celo na izhodišče se vidi. Le pravo mesto je treba najti. Navzdol gremo po isti poti, vse do znamenja, kjer zavijemo desno in se držimo ceste.

Cerkvi na vrhu

Hodimo do Savineka, sv. Andrej v Belih vodah je malo naprej pod nami. Pa se mu ne pustimo zapeljati, zavijemo namreč ostro levo. Po cesti sopihamo mimo vikendov in kmetij, dokler ne pridemo do razcepa. Zavijemo proti…Avstriji. Tako pravi kažipot, vsaj nasmeh nam bo izvabil, če se že ne bomo držali za trebuh.

Šoštanj

Desno se držimo tudi malo naprej, ko stopamo mimo lovske koče. Sedaj zaiti ni več možno, makadamska pot drži le v eno smer. In prav je tako. »Markacij nismo več videli. Zagrnila nas je tema. Prav počasi. Le polna luna je dajala svečavo tam nekje zadaj. Šli smo se različne igre, uganke so se kar kresale.

Bele vode

Da nam ne bi bilo preveč tesno, sem nad razcepom, ki nam je bil znan že od zjutraj, prižgal baterijo. Spet smo se zaklepetali tako, da nas je šele Ajda opomnila, da bo treba zaviti desno proti koči. Pa saj tudi naravnost ne bi prišli prav daleč od nje.«

Večer

Dobri dve uri so trudne noge stopale od znamenja pod sv. Križem do koče. Smo pa s tem klobaso res kvalitetno zašpilili. Morebiti bo čas še za postanek za šankom in razgovor z oskrbnikom. Drugače pa v posteljo, jutri je nov dan, obzorje je že cel dan pletlo načrte…

Noč ima svojo moč...