Mesečni arhiv: oktober 2010

Uršlja gora

(24.10.2010)

Prirojena volja po življenju nas podzavestno sili, da se mladosti oklepamo z vso silo. Kaj nebi. Ko smo kot ravno dobro vzbrstel poganjek, se nam zdi, da je pred nami neskončnost.

Jutro

Jutro

Če gospa s koso poboža koga v naši bližini, nas sicer malce zmrazi, pa se hitro potolažimo, da je odštevanje zadnjih sekund našega bivanja na tej modri skali sredi vesolja, oddaljeno. Tako zelo, da skoraj podvomimo, da bo kdaj prišlo. A čas teče.

Glejte, prvi sončni žarki...

Glejte, prvi sončni žarki...

Lep pregovor na eni od slovenskih cerkva namigne, da kakor senca mine čas. To učijo ure nas, naši dnevi šteti so, malo še in nas ne bo. Kdaj nastopi tisti trenutek, ko nam začne kljuvati v možganih, da se staramo? Kdaj se najbolj jasno zavemo končnosti?

Uršlja gora

Uršlja gora

Nedvomno takrat, ko gledamo svoje mladiče, kako brstijo, tako kot smo še ravnokar mi sami. Ko si priznamo, da nas noge, katere smo še ravnokar podpirali, da niso klecnile ob prvih korakih, prehitevajo kot za stavo. Mi pa za njimi dihamo tudi na škrge, če je treba. Samo da lovimo korak in si tako dajemo neko lažno zagotovilo, da še nismo povsem za odpis. Tako je to.

Pri cerkvici

Pri cerkvici

Z leti pride tudi neka ležernost. Zakaj bi se prestavljal, če ni treba. Povežeš dva dni, dve poti, pa več src. Izhodišče naj bo torej tudi tokrat v prijazni soseščini Andrejevega doma na Slemenu (46.438173 14.964956; 1086 m). Le da jo mahnemo v drugo smer.

Sončne košenine

Sončne košenine

Po poti se vračamo do sedla in glavne ceste, ki se preko nje prevali na eno ali drugo stran. Iz Štajerske na Koroško ali obratno. Zavijemo levo, pa le za nekaj korakov. Markacije nas kmalu povabijo desno na gozdno pot po kateri pridemo do cerkvice, mimo katere gremo naprej, po makadamski cesti. Hoja je prijetna, če le ne prismrdi mimo preveč štirikolesnikov.

Spust proti Križanu

Spust proti Križanu

»Kaj jim je treba lesti tu gor, smo se spraševali. Ko smo prilezli do razpotja s pomenljivim imenom Ciganija, sta se oba avtobusa gnetla na razcepu, komaj se je dalo priti mimo. Izza vseh grmov in bukev pa so lezli dvonožniki, si zapenjali šlice, pretirano glasno regljali in se smejali. Miru tu ni bilo več.«

Križani v kapelici pri Križanu

Križani v kapelici pri Križanu

Zavijemo desno in nadaljujemo po cesti do travnika z vikendom pod Kotnikovim vrhom. Cesta se začne spuščati. Če imamo družbo, naj le beseda da besedo. Na korake ni treba pretirano paziti, zaiti skoraj ni kam, le cesti sledimo. Ta se unese, strmine ni več. Vsaj do Križana (1040 m, dobra ura hoje), kjer nasproti kapele, mimo prevelike vijolične table, ki razmejuje Matjaževo kraljestvo, zagrizemo po stezi v breg.

Travnik

Travnik

Srce veselo poskoči, zdaj gre zares. Ko pridemo na rob travnika, gremo naravnost navzgor proti kapelici. Mimo nje stopimo na cesto, presekamo ovinek in se nad njim znova prepustimo prijazni stezi. Ki pa nam kmalu da vetra. Vzpon je tak, da kar malo grizeš kolena in ob skoraj brezupnih poskusih hoje v korak z mladičem spredaj dihaš kot dobro zakurjen kotel parne lokomotive.

Čas hrusta delo človeških rok

Čas hrusta delo človeških rok

Zimski poti se nismo prepustili. Pa vendar se zna zgoditi, če je le jesen zadosti pozna, da bomo višje gori že stopili na sneg. Ko se z zadnjimi atomi moči prevalimo na kolovoz, je vprašanje, koliko je še do vrha, prav primerno. Pa ni panike. Umirimo tempo, zavijemo levo in malo višje desno.

Kapelica pod vrhom

Kapelica pod vrhom

Srce nam bo ravno dobilo pravi ritem, ko se bo pred nami pojavila cerkvica, ob njej koča in nad njo televizijski stolp. Da bi sedaj obupali, seveda ni misliti. Ko pot zavije levo, postojmo na razgledišču. Kako lep pogled je na kraje sončne Koroške pod nami!

Koroška

Koroška

Pri koči zajamemo sapo, nato pa stopimo mimo cerkve in pod televizijskim stolpom proti najvišji točki Uršlje gore (1699 m, od Križana ura in deset minut). Križ je na vrhu, ne moremo ga zgrešiti. Ali je prav, da stoji tam gor, ali ne, to je vprašanje za kvantanje ob kozarcu, nekje v dolini, ko vsak lahko z roko udari po mizi. Tu gor pa ni nič važno.

Planinski dom in cerkev sv. Uršule

Planinski dom in cerkev sv. Uršule

Da bi hodili po poti vzpona nazaj, nam verjetno ne diši. Je le lepo videti še kaj novega. Zatorej z vrha nadaljujemo navzdol, tja v smeri Koroške, proti Naravskim ledinam. Če nas je ob vzponu presenetil sneg, imejmo v mislih, da ga bo na tej strani, bolj obrnjeni proti severu, skoraj zagotovo še več. Palice pridejo kar prav.

Televizijski oddajnik

Televizijski oddajnik

Zašli bi težko, le en razcep je, tablice nam jasno povedo, da bo treba levo. Pri izviru se ustavimo, voda je dobra, se splača poskusiti. Sploh, ker jo je ravno za nas tu pustil vodni mož. Spuščamo se po vlaki. Če le ni zaradi gozdnih del in talečega snega preveč blatna, potem raje iščemo najboljše prehode na eni ali drugi strani.

Vrh

Vrh

Prečkamo travnik in kmalu pridemo do razpotja. Ker je do koče le nekaj minut, bi bilo škoda kar teči na drugo stran. Morebiti nam bo bolj odgovarjal spust po cesti naravnost. Hitrejši pa bomo, če sledimo markirani stezi desno navzdol. Obe poti se srečata ravno nad kočo (1072 m, z vrha tri četrt ure).

Pri vodnem možu

Pri vodnem možu

Ko si oddahnemo, gremo po stezi nazaj do razcepa poti. Tu tablica označuje uro in pol do Križana. Pa bomo morali biti res zasanjani, da bomo hodili tako dolgo. Vzponov in spustov je komaj za vzorec, pa tudi odcepov skorajda ni, le ena pot zavije proti Uršlji gori. Nas seveda ne pretenta. Kaj bi se vračali tja, od koder smo ravnokar prišli.

Naravske ledine

Naravske ledine

»Pot nama je hitro minila, bilo pa jo je tudi zgolj za dobre pol ure. Pa še ustavila sva se vmes in prigovarjala kozam na travniku, naj pridejo bliže. Sploh ena je bila zanimiva. Pol bela in pol rjava. Kot bi jo ravno na sredini prerezal. Ajda se je spomnila zgodbice o Miklavžu in dveh osličkih. Sva se ji kar nasmejala.«

Pisana koza in šipek

Pisana koza in šipek

Na stičišču poti pri Križanu smo zašpilili klobaso (z Naravskih ledin tri četrt ure). Čaka nas že znana pot nazaj. Da pa ni pretirano dolgočasna, jo lahko začinimo. Ko se cesta vzpenja proti travniku pod Kotnikovim vrhom, se na levo odcepi vlaka, nad njo so izrazite stene.

Počitek

Počitek

Če gremo ob njih in se desno vzpenjamo, pridemo do manjše jame. Morebiti so jo včasih imeli za nekakšno shrambo, na to kažeta zid na eni strani in zarjaveli tečaj vrat na drugi. V glavi se nam kar pletejo zgodbe… Po makadamski poti se vračamo proti Ciganiji in naprej v smeri izhodišča.

Jama

Jama

Gremo mimo cerkvice in za sedlom proti Andrejevemu domu (od Križana dobra ura hoda). Pustolovščina je za nami. Ko globoko vzdihnemo oster zrak in nam pogled zaplava čez griče okoli svetega Križa, smo prepričani, da jih bo še veliko…

Znova pri cerkvici

Znova pri cerkvici sv. Vida

Smrekovec

(23.11.2010)

V zadnjem trenutku se nam je načrt, ki sem ga pridno gradil zadnjih nekaj dni, sesul kot hiša iz kart. Še posebej tiho gojena misel o tem, da bi med krompirjevimi počitnicami potegnili do vulkanov na jugu Italije. To niti ni bila toliko moja želja. Ajda pa je bila razočarana.

Jutranji pogled proti sv. Križu izpred avtodoma

Jutranji pogled proti sv. Križu izpred avtodoma

Kako jo vsaj malce potolažiti? Hm? Kazala se je le ena možnost. Gremo na Smrekovec. Resda so bili vulkani Smrekovškega pogorja aktivni že pred milijoni let, ko je naše kraje še pokrivalo morje. Zato so tudi bolj brbotali, kot bruhali. A nič zato. Izhodišče nam je bil Andrejev dom na Slemenu (46.438173 14.964956; 1086 m).

Andrejev dom na Slemenu

Andrejev dom na Slemenu

Ob domu je veliko makadamsko parkirišče. Ko parkiramo, z oskrbnikom le recimo kakšno prijazno besedo. Se spodobi. Povrh potem nedvomno ne bo imel nič proti, če bomo kakšen dan njegovi sosedje. Gremo desno mimo koče, pes nam zalaja v slovo.

Odhod

Odhod

Takoj na začetku smo malo v dvomu, ni namreč jasno ali gremo po kolovozu ali levo po stezi. Markacij kar nekako zmanjka. Pa obe poti prideta malo višje znova skupaj, zatorej je vseeno. Markacij je vnaprej dovolj, zato dvomov ni več. Po široki poti je hoja sproščena, časa je dovolj tako za klepet kot tudi razdrtje kakšne šale. Ko pridemo do razcepa, nas tablice povabijo naravnost, levo bi namreč ubrali smer proti Belim vodam.

Pot je prava za klepet...

Pot je prava za klepet...

»Tu se bomo pa vračali, je hitro zorel sklep. Kolovoz se je vzpel proti levi, pod nogami je šumelo jesensko listje. Šli smo mimo zanimive kapelice, za katero smo sprva mislili, da je ostanek zapuščene kmetije. Ob skalah na poti smo ugotavljali, ali jih je nekoč izbruhal vulkan. Bogsigavedi.«

Pri nenavadni kapelici listje šumi pod nogami...

Pri nenavadni kapelici listje šumi pod nogami...

Prečimo pobočja in hodimo mimo mogočnih bukev, ki med smrekami žare v vseh odtenkih jeseni. Pridemo na makadamsko cesto, preskočimo na stezo in po njej stopamo do sedla Kramarica (1124 m; slabi dve uri s Slemena). Tam stoji kapelica, kjer se da zvončkljati in tako Urbi et Orbi oznanjati, da smo tukaj.

Bukev

Bukev

Smerokazi nas usmerijo prav, malo naprej pa na križišču makadamskih cest stopimo na tisto, ki vodi proti Domu na Smrekovcu. Lahko ji sledimo vse do koče ali pa ne dopustimo, da bi nam kakšen avto poprašil pod nos. V tem primeru že čez nekaj deset metrov sledimo markacijam desno v breg, čez Bukov stan vabi tablica.

Čez Bukov stan

Čez Bukov stan

Če je jesen zadosti pozna, bomo na travničku morebiti našli prve flike snega, nato pa bo treba kar hitro krepko zagristi v kolena. Steza se vzpenja strmo, potrebne je nekaj pazljivosti. Prečkamo gozdno vlako in se ji potem, ko preskočimo na stezo, nekaj višje znova pridružimo. Zavijemo levo in sledimo vlaki.

Ledeni dih

Ledeni dih

Ko ta odločno zavije levo, pa pazljivo. Če jeziki preveč zaplešejo, lahko odcep steze levo kaj hitro spregledamo. Trmariti naprej po vlaki bi bilo povsem brez pomena. Prečimo pobočje, pridemo na travnik z lepim razgledom, pa znova v gozdu hodimo po dokaj strmem pobočju do koče (1375 m; s Kramarice dobra ura hoda).

Dom na Smrekovcu

Dom na Smrekovcu

Do Smrekovca ni več daleč, tablica obeta pol ure. Nad kočo se levo vzpnemo čez travnato pobočje, razdrapano od silne moči vode. Markacije nas speljejo na stezo. Jeseni zna biti na tej višini že sneg. Vsaj toliko, da čofota. Pa nič zato. Ko pridemo do smerokaza pod Krumpaško planino, zavijemo desno.

Smrekovško pogorje

Smrekovško pogorje

Če pa se zmotimo ali pa smerokaz kak šaljivec zasuka v nepravo smer, tudi ni hudega. Gremo mimo koče na planini in ko znova pridemo na travnike, kar po njih navzgor do širokega slemena. Vrh je v tem primeru na naši desni strani. Piramida vsekakor označuje, kje je najvišja točka (1577 m; pol ure bo kar zadosti).

Vrh Smrekovca

Vrh Smrekovca

»Razgled pa je bil, kljub oblakom na nebu in nekakšnemu jesenskemu mrču, prav lep. Šoštanja ni bilo možno zgrešiti, veliki dimniki elektrarne, iz katerih se je kadilo, so takoj zbodli v oči. Pa tudi Uršlja gora se nam je smejala. Je že vedela, zakaj.«

Uršlja gora

Uršlja gora

Če ni časa za nadaljnje pohajanje po Smrekovškemu pogorju, se vrnemo do koče, tam pa sledimo tablicam za Šoštanj in Bele vode. Na poti hodimo včasih po kamnitih ploščah, za katere bi lahko prisegli, da jih je nekoč davno izpljunilo, vse vrele, peklensko žrelo.

So to ostanki lave?

So to ostanki lave?

Markacij je zadosti, na križiščih poti se držimo smeri Šoštanj in Grebenšek. Ko se pred nami kaže sv. Križ, pa le potrdi, da smo prav. Gozdovi so v teh dneh takšni, kot bi se nekomu razlile barve. Jesen je res lepa. Nad Zgornjim Brložnikom pridemo na travnike, naberemo nekaj kroglic šipka in se smejemo kravam, ki nas debelo gledajo.

Travniki nad Brložnikom

Travniki nad Brložnikom

Mimo Spodnjega Brložnika pridemo na cesto in zavijemo levo. Mi smo šele nižje ugotovili, da markirana pot ubere bližnjico. Pa nič zato, tudi po cesti se prav pride. Pod Rebršakom zavijemo desno navzgor in se po cesti znova nekoliko vzpnemo. Ko pridemo na travnike, je do znamenja le še nekaj korakov (dobri dve uri z vrha Smrekovca).

Sv. Križ

Sv. Križ

Tu se desno strmo navzgor odcepi cesta proti sv. Križu. Ji kar sledimo. Po prvem ovinku se lahko pustimo zapeljati tabli, ki obeta bližjo pot. Pa je bila tokrat kar malo zaraščena. Bodisi romarji hodijo navzgor po cesti ali pa svoje jeklene konjičke priganjajo strmo v breg.

Cesta na nekdanjo Oslovsko goro

Cesta na nekdanjo Oslovsko goro

Ko pridihamo do vrha (1051 m; dobrih petnajst minut od znamenja), je prostora za igro, razgledovanje ali zgolj sedenje na večernem soncu, zadosti. Celo na izhodišče se vidi. Le pravo mesto je treba najti. Navzdol gremo po isti poti, vse do znamenja, kjer zavijemo desno in se držimo ceste.

Cerkvi na vrhu

Cerkvi na vrhu

Hodimo do Savineka, sv. Andrej v Belih vodah je malo naprej pod nami. Pa se mu ne pustimo zapeljati, zavijemo namreč ostro levo. Po cesti sopihamo mimo vikendov in kmetij, dokler ne pridemo do razcepa. Zavijemo proti…Avstriji. Tako pravi kažipot, vsaj nasmeh nam bo izvabil, če se že ne bomo držali za trebuh.

Šoštanj

Šoštanj

Desno se držimo tudi malo naprej, ko stopamo mimo lovske koče. Sedaj zaiti ni več možno, makadamska pot drži le v eno smer. In prav je tako. »Markacij nismo več videli. Zagrnila nas je tema. Prav počasi. Le polna luna je dajala svečavo tam nekje zadaj. Šli smo se različne igre, uganke so se kar kresale.

Bele vode

Bele vode

Da nam ne bi bilo preveč tesno, sem nad razcepom, ki nam je bil znan že od zjutraj, prižgal baterijo. Spet smo se zaklepetali tako, da nas je šele Ajda opomnila, da bo treba zaviti desno proti koči. Pa saj tudi naravnost ne bi prišli prav daleč od nje.«

Večer

Večer

Dobri dve uri so trudne noge stopale od znamenja pod sv. Križem do koče. Smo pa s tem klobaso res kvalitetno zašpilili. Morebiti bo čas še za postanek za šankom in razgovor z oskrbnikom. Drugače pa v posteljo, jutri je nov dan, obzorje je že cel dan pletlo načrte…

Noč ima svojo moč...

Noč ima svojo moč...

Bavhe

(16.10.2010)

Bavhe so v resnici tri. Ali dve. Kaj pa vem, kako bi točno povedal. Je kar malo zapleteno. Nizka Bavha je bolj prelom v slemenu, težko bi ji sploh rekli vrh. Druga je sedlo. Mala Bavhica ali Bavhca. Le tretja je vrh, pa še ta bolj plečat. Visoka Bavha. Vse tri so zgolj del čudovite ogrlice, ki je razpeta med Korensko sedlo na eni in visoko Kepo na drugi strani.

Izhodišče

Izhodišče

Ker je to mejni greben, so bile včasih predvsem kraljestvo tistih, ki so čuvali, da ne bi kdo, nebodigatreba, tu na skrivaj prišel ali odšel. Danes, ko je vrvohodstvo med dvema državama, vedno bolj tudi narodoma, dostopno vsakomur, pa predstavljajo čudovito prečenje, polno razgledov, doživetij. Začetek in konec vedno odbiramo sami, le nekaj logistike je potrebne.

Most čez Savo

Most čez Savo

Na megleni dan so otroke zadržali v šoli, nekakšno nadomeščanje menda. A za pohajanje in prijeten klepet sta končno zadosti dva. Odločitev v zadnjem trenutku. Pomežiknil sem, da bova zagrizla v bok te verige in jo na kratko raziskala. Da bo drugič, ko nas bo regljalo več, vse bolj domače.

Odcep steze proti Srnjaku

Odcep steze proti Srnjaku

Pot ni zahtevna, ni pa za vsakogar. Markacij namreč ni, prepuščeni smo bolj ali manj sami sebi. Občasno se steze izgube in takrat namig, pogled na zemljevid in dosti občutka, pomagajo iz zagate. Predvsem pa se zavedajmo, da smo, ko svet okoli nas postane nesramno strm, napak. Pojdimo nazaj in poskusimo znova. Trmoglavljenje v svetu prepadnih grap se namreč lahko kaj slabo konča.

Jesen nad Kranjsko Goro

Jesen nad Kranjsko Goro

Če so nam izhodišče parkirišča pod smučiščem Kranjska Gora (N46.486172 E13.778274, 810 m), se napotimo mimo stavbe policije in na levem robu parkirišča, v smeri ceste, ujamemo stezico. Pripelje nas do glavne ceste, katero previdno prečkamo in zlezemo čez varovalno ograjo. V pomoč nam je lesena stopnička na drugi strani.

Na razpotju gremo naravnost

Na razpotju pod planino gremo naravnost

Steza nas pelje naprej do Save in čez most na drugo stran. Zavijemo desno na kolovoz, ki nas pelje ob rečici. Kaj drugega ponosna Sava Dolinka v tem delu res ni. Na križišču, kjer desno vabi novi kamp, levo pa čez Savo lahko skočijo tudi avtomobili, gremo še naprej.

Brlog

Brlog

Pa le nekaj deset metrov, potem zavijemo levo, mimo počitniškega doma. Cesta se začne vzpenjati. Ko je ob levi strani ceste izogibališče za avtomobile, se na desni v breg poda stezica. Sledimo ji in tako presekamo makadamsko kačo. Pot skozi gozd je dobro vidna in ni prenaporna. Ko znova stopimo na cesto, smo le še dober ovinek pod gostiščem Srnjak.

Kočura

Kočura

Na platoju ob njem je lep pogled na del Kranjske gore in smučišča. Če seveda celotna dolina ni pod meglenim, dolgočasno belim pregrinjalom. Le malo naprej od platoja, prav nasproti gostišča, v gozd pelje traktorska vlaka. Kar takoj se razcepi, mi se držimo leve poti, ki je široka, posuta s pisanim jesenskim listjem in hoja po njej je prijetna.

Odcep na poseki

Odcep na poseki

Ko pot zložno zavije v desno, se znova razcepi. Gremo naravnost in že čez minuto ali dve pridemo do manjše planine. Kje navzgor? Recimo, da po desni strani. Malo se še vzpenjamo ob robu travnika, potem pa zavijemo med smreke. Prave poti na tej strani ni, komaj vidna stezica gre po trasi vkopanega električnega kabla.

Hoja skozi gozd

Hoja skozi gozd

Ko pokukamo iz gozda, je nad nami strm travnik, kar krepko zagrizemo v kolena. Pa se svet kmalu položi, pridemo do lovske koče in oddajnika v Brlogu (1272 m; ena ura s Kranjske Gore). S planine se da povzpeti tudi po lažji poti. A o tem več ob povratku. Sledimo kolovozu, ki ga malo višje lahko presekamo po stezici levo.

Odcep komaj vidne stezice pod vrhom

Odcep komaj vidne stezice pod vrhom

Ko pridemo do makadamske ceste, ki s Korenskega sedla pelje proti Železnici, gremo le nekaj korakov desno, potem pa po vlaki navzgor. Včasih je tu tekla prijetna stezica, sedaj pa so gozdarska dela svet postavila na glavo. Vlaki sledimo ob poseki, dokler na levi ne stopimo na stezico. Ta se malo pod kolovozom razcepi.

Iskanje prehodov pod Nizko Bavho

Iskanje prehodov pod Nizko Bavho

Če gremo levo, moramo potem zaviti desno do najvišje točke, kjer se kolovoz prevali na drugo stran. Tu spet najdemo nadaljevanje poti. Nova vlaka se prelevi v stezico, kateri sledimo navzgor. Hoja je prijetna, stezi tudi pozno jeseni ni težko slediti. Znova pridemo na gozdno cesto, jo prečkamo in hodimo po vlaki navzgor.

Vrh Nizke Bavhe

Vrh Nizke Bavhe

Bodimo pozorni. Ko se levo odcepi komaj vidna stezica, ji sledimo. Pa se kmalu izgubi v travah. Gremo navzgor, bolj na levo iščemo prehode med drevjem. Z nekaj sreče bomo našli prave in prišli na vršni greben prav na Nizki Bavhi (1642 m; 45 minut z Brloga). Vrh je dokaj neizrazit, da smo prišli prav, pove mejni kamen št. 138 in tablica na drevesu poleg.

Grpišce

Grpišce

Ker se spodobi še malo višje, zavijemo desno in se vzpenjamo po stezici do Grpišca (1676 m; pet minut z Nizke Bavhe). Ali je to sploh vrh, ali zgolj planina, Grpiška seveda, bi težko rekel. Na nekaterih zemljevidih je označen tako, drugje spet drugače. Pa saj sploh ni važno. Ko sedemo v travo, imejmo druge misli.

Julijci

Julijci

Če se megle razkadijo, se vidi marsikam. Zatorej ni, da bi hitel. Enkrat pa je vseeno treba iti. Vračamo se do Nizke Bavhe in gremo naprej po stezici navzdol. Če srečamo pohodnike, jih le pozdravimo. Po naše. Pa ne glejmo predebelo, če bo odzdrav v sosednjem jeziku.

Avtoportret

Avtoportret

Na sedlu (1531 m; 15 minut z Grpišca) presenetijo avstrijske markacije, ki pa se malo kasneje spet nekam izgube. Na slovenski strani je nekdo naredil kočo, verjetno zgolj vikend. Ali pa hoče oživiti planino, kdo bi vedel? Znova se vzpenjamo, kar ob mejnih kamnih bo najbolje. Pot je strma, telo nam prestavi v višje obrate.

Mala Bavhica

Mala Bavhica

Pa vzpona ni pretirano, že smo na uravnavi, prečimo travnik in postojmo na vrhu (1650 m; 15 minut s sedla). Z vrha se lahko vrnemo na sedlo in od tam iščemo najboljšo pot nazaj. Morebiti nas zanese celo nazaj pod Nizko Bavho in se vračamo po smeri dostopa. Zakaj pa ne?

Visoka Bavha

Visoka Bavha

Lahko pa z Visoke Bavhe lomastimo naravnost v gozd. Prave steze ni, držimo se malo levo in gremo mimo jezerca navzdol. Spuščamo se do poseke, pod katero nas stezica popelje na cesto, katero prečkamo in gremo naravnost navzdol. Hoja med podrtimi drevesni ni ravno prijetna.

Postanek na vrhu

Postanek na vrhu

Pridemo na manjši travnik, držimo se bolj levo in z nekaj sreče v gozdu pod njim najdemo stezico. Ta štrika navzdol, dokler se svet znova ne odpre. Med jesenskimi travami se držimo levo. Pod nami je gozdna cesta, sedaj orientacijskih težav ni več. Zavijemo levo in gremo do makadamske ceste, kjer znova zavijemo levo.

Poseka

Poseka

Ko pridemo do odcepa nad Brlogom, zavijemo navzdol. Na Brlogu na desni strani lovske koče ujamemo stezo, ki zavije v gozd (40 minut z Visoke Bavhe). Spuščamo se mimo kolibe do mesta, kjer nas na drevesu oranžna puščica usmeri levo.

Praprot

Praprot

Znova smo na mali planini, le da smo do nje prišli z druge strani. Jasno nam je, da je ta pot bolj prijetna in manj strma. Po znani vlaki se spuščamo proti Srnjaku. Razgledi na Kranjsko goro in gore nad njo, so bili sedaj že veliko lepši, sonce je popilo jutranjo meglo.

Planina v Brlogu

Planina

Pod gostiščem gremo lahko navzdol po stezi ali pa naokoli po cesti. Kakor želimo. Tako kot se lahko pri mostu čez Savo odločimo, da zavijemo čezenj in se vračamo skozi Kranjsko goro ali pa sledimo poti, ki nam je znana že od prej. Obe poti prideta prav, nam pa je tako ali tako verjetno vseeno (50 minut iz Brloga). Je le prava pustolovščina za nami.

Pogled proti Brlogu

Pogled proti Brlogu

Kreda in Grančišče

(10.10.2010)

Tudi če se obeta lep dan in bi najraje preskočili gore, dostikrat ne gre. Treba je domov, pogledat, kako napreduje viroza. In se odzvati prijaznemu povabilu tašče na sm’n. Nekak vaški praznik, povezan z domačim zavetnikom. Torej nas čaka klasično nedeljsko kosilo.

Izhodišče

Izhodišče

A nič zato. Dan je treba loviti, ko je še mlad. Pa pot mora biti ob vseh načrtih primerno kratka. Izhodišče naj bo Mojstrana, parkirati se da ob cesti nasproti TIC-a (46.461187 13.941679; 646 m). Tu se tudi začno tablice pohodniških poti, njihov opis bomo našli na zemljevidu Kranjske gore. Če hočemo do jezerca Kreda, bomo sledili poti št. 15.

Stenar

Stenar

Pred mostom čez Triglavsko Bistrico zavijemo levo in gremo po ulici, ki teče ob rečici (Kurirska pot). Na koncu naselja stopamo mimo male hidroelektrarne in naprej po makadamski poti. Ko pridemo do mostu čez Bistrico, nadaljujemo naravnost ob vodi po stezi. Sledimo potema 15 in 16 do odcepa, kjer prva pot zavije levo.

Kreda

Kreda

Čaka nas krajši vzpon do jezerca Kreda (približno 720 m; dvajset minut). Tiho leži v kotanji med smrekami. V hladnem jutru osamljen, ostanki kurišča, stopničk in pomola pa kažejo, da zna biti v poletni vročini tu kar živo. Seveda si lahko vzamemo čas. Če ga le imamo zadosti. Misli se nam kaj hitro pletejo, kot pajkova mreža, ki je ulovila bisere rose.

Odsev

Odsev

Ko pa vozni red odpiska odhod, lahko, da ne hodimo povsem po isti poti, pri potoku pred jezerom sledimo tablici, ki po poti št. 16 vodi proti Vratom. Vendar danes ne bo časa za takšne sprehode. Ko znova pridemo do steze ob reki, gremo lahko levo in pri Rosu pridemo na cesto. Toda vrnitev po asfaltni kači nam verjetno ne diši preveč, zato bo bolje zaviti desno. Čez nekaj deset metrov smo znova pri prvem odcepu poti za jezerce.

Pogled z mostu na brzice Triglavske Bistrice

Pogled z mostu na brzice Triglavske Bistrice

Gremo nazaj proti Mojstrani, vendar le do prvega mostička čez Bistrico (petnajst minut). Ker smo na dveh nogah, za nas ne bo preozek, sedaj smo že zavili na pot št. 14. Na drugi strani se držimo med stanovanjskimi bloki desno, ko pridemo do glavne ceste, pa zavijemo levo.

Z glavne ceste takoj zavijemo desno

Z glavne ceste takoj zavijemo desno

Čez nekaj metrov se odcepi na desni strani dobro vidna stezica, kateri seveda sledimo. Grizemo kolena in sopihamo, dokler ni pred nami nekam dvoumna tablica. Levo pot št. 14, desno pa…ali je to markacija ali znak, prepovedano za vsa vozila? Vsekakor koles nimamo, zatorej nas ne bo smel nihče kaznovati.

Desna pot preči pobočja

Desna pot preči pobočja

Desna pot preči pobočje, stezica je tudi posuta z jesenskim listjem dobro vidna. Nad globeljo začne zavijati levo, nato pa se vzpne naravnost po pobočju navzgor, dokler ne pridemo do širokega sedla, kjer zavijemo desno. Spet smo na poti št. 14, sledimo ji do razglednega Grančišča (844 m; dvajset minut).

Mojstrana, Dovje, Dovška baba

Mojstrana, Dovje, Dovška baba

Sonce nas jutranje prijazno oblizne in začutimo njegovo jesensko medlo toploto. Če je že popilo jutranjo roso, lahko svoje ude raztegnemo po travnati preprogi. Drugače pa sedemo na klopco ali vsaj stopimo do roba in previdno pokukamo navzdol. In vse naokoli. Razgledovanja so tu obvezna, balkon nad Mojstrano očesu da veliko videti.

Begunjski vrh in Triglav za njim

Cmir

Vračamo se sprva po isti poti, tam, kjer smo prej prisopihali navzgor na sedlo, pa sedaj nadaljujemo naravnost, dokler ne pridemo do markirane poti. Če nam zmanjkuje časa ali volje za presežke v smeri Slemena, zavijemo navzdol. Pot ni zahtevna, nekaj previdnosti pa je ob vlažnih tleh vseeno potrebne.

Kam pa sedaj?

Kam pa sedaj?

Zdrs se lahko konča z bolečo zadnjico, kolenom ali celo nosom. Vsekakor nič kaj prijetno. Znova na cesti, lahko korakamo po cesti proti Mojstrani, gremo mimo trgovine in čez Bistrico do izhodišča. Če nam asfalt še vedno ne diši, pa se mimo blokov in čez mostiček vrnemo na znano pot, zavijemo levo in se po Kurirski poti vrnemo domov (slabe pol ure).

Grančišče

Grančišče

Na Peč in še malo naokoli

(9.10.2010)

Del poti

Del poti

Bogsigavedi kakšna čudna sila nas je odpihnila prav na ta kamen sredi vesolja. Med vsemi miljardami svetlečih pikic na nebu smo prijadrali ravno mimo nam ljubega sonca. In pristali na modrem planetu. Ki se, kakšen čudež, vrti. Zato nam je včasih malo vroče, včasih nas malo zebe, tako, po šreki, pa nam je ravno prav.

Začetek poti v Mojstrani

Začetek poti v Mojstrani

In kdo bi si mislil, da je ravno v času, ko ni skrajnosti, tako prijetno. Temperature so ravno takšne, da je prav, nebo je kot umito, bukve eksplodirajo in čas je, da srce začne utripati hitreje. Če noče samo od sebe, ga bo treba malce pognati. Kakšno dvokolo bi bilo zanesljivo primerno. Izhodišče naj bo pri dveh stopinjah. Celzija. Ravno prav, da bomo uživali, ko se bomo počasi greli in bo mraz iz kosti puhtel kot rahla meglica.

Kot bi jo z ravnilom narisal

Kot bi jo z ravnilom narisal

V Mojstrani se da parkirati (46.465563 13.932552; 650 m), tam se začne urejena kolesarska pot D-2. Prvo ogrevanje bo proti Gozd Martuljku. Čeprav se nam pot zdi dokaj ravna, pridobimo na osmih kilometrih skoraj sto višinskih metrov. Če hočemo čez Savo priti suhi, bo treba na most, namenjenem predvsem avtomobilom. Ob robu ni prav veliko prostora, a drugače ne gre.

Jesen

Jesen

Za ovinkom zavijemo levo na prvi uvoz in po dvesto metrih desno. Poti sledimo proti Kranjski gori, peljemo skozi njo in mimo parkirišč pod smučišči. Nad Zelenci brcamo proti Ratečam (865 m), zavijemo v vas in peljemo pod sv. Duhom skozi center vasi. Naj nas tam table, ki Tromejo obetajo desno, ne zavedejo. Vabijo namreč zgolj pešce.

Kranjska gora

Kranjska gora

Mi nadaljujemo naravnost. Ko se cesta začne spuščati, skoraj na koncu vasi ujamemo cesto desno. Ta kmalu postane makadamska in pokaže zobe. Strmina popusti le občasno in še to bolj na kratko, potem pa se spet zaženemo navzgor. Pod nami so zanimive košenine, razgledi že od tu niso za odmet.

Sv. Duh v Ratečah

Sv. Duh v Ratečah

Peč je pred nami. Zaradi poseke po njeni sredini, ki se resda vedno bolj zarašča, jo zlahka prepoznamo. Na razcepu ne zavijemo proti planinskemu domu, temveč levo. Čeprav vzpona še zdaleč ni konec, so najhujši klanci že za nami. Skoraj. Zložno se vzpenjamo in na novem razcepu poti zavijemo znova levo.

Nad Ratečami

Nad Ratečami

Razen če imamo vsega dovolj. Potem gremo desno, pridemo na glavno cesto pod Korenskim sedlom in se spustimo v Podkoren. Pa zakaj? Saj ni, da bi omahoval, vzpon po gozdni cesti je prijeten, srce je ravno na pravih obratih. Malo preden pridemo do smučišča, se na razcepu še vedno držimo levo in bicikliramo po slovenski strani proti vrhu.

Na razcepu zavijemo levo, zadaj Peč

Na razcepu zavijemo levo, zadaj Peč

Zadnji klanec, ko sta oddajnik in koča pod njim že skoraj na dosegu roke, pa je češnja na vrhu sadne kupe. Strm, da se kar malo zašibijo utrujena kolena. Toda trma in ponos ne dovolita sestopa, grizemo še tistih nekaj metrov, da končno pred panoramsko maketo stopimo s kolesa.

Gore nad dolino Tamar

Gore nad dolino Tamar

Kar leteti naprej, ne gre. Je vsega preveč. Predvsem razgledov. Pa ne na maketi, resnične gore, kamnito bele špice, kipijo nad dolino Tamar proti nebu kot bujne prsi iz premajhne bluze. Prav do najvišje točke (1508 m) je le še nekaj zavrtljajev, številni spomeniki kažejo na prijateljstvo med tremi narodi.

Dobrač

Dobrač

Ki so se že tolikokrat gledali čez muho vojaške puške. Toda čas liže rane in prav je, da se pozabi. Kar se ne more, pa odpusti. Potem je živeti lažje. Bodeče žice se stlačijo na smetišče zgodovine, meje pobrišejo in tako je najlepše. Dolina pod nami in Dobrač nad njo pošiljata vabilo. Treba se mu bo odzvati.

Spust z vrha

Spust z vrha

Z vrha se spustimo proti koči treh dežel. Kolovoz je predvsem nad kočo dokaj slab, tako da je potrebne nekaj previdnosti. Tudi če iščemo obvoz po travi, zna včasih prav presneto drseti. Zapeljemo mimo koče in takoj levo. Vozimo pod zgornjo postajo trosedežnice in naprej proti dolini.

Proti dolini

Proti dolini

Kolovoz ni slab, z nekaj previdnosti se da po njem peljati tudi z boljšim treking kolesom. Na kratko zavije levo v gozd in se vrne ob umetnem jezercu nazaj na smučišče. Pa po njem ne vozimo dolgo, znova zavijemo v gozd, tokrat na desni strani. Držimo se boljše ceste, na edinem pravem križišču nas tablice usmerijo proti Sovčam (Seltschach; 701 m).

Sovče

Sovče

Drvimo skozi gozd, prečkamo smučišče, obrnemo in znova zapeljemo med drevesa, dokler na travniku nad spodnjo postajo ne uberemo smeri proti parkirišču. Tega prečkamo, se vzpnemo, zavijemo desno na glavno cesto in peljemo skozi Sovče proti Zagoričam (Agoritschach). Od tam se strmo spustimo v Podklošter (Arnoldstein; 578 m).

Zagoriče

Zagoriče

Tik pred koncem klanca lahko zavijemo ostro levo, v naselju desno in pod glavno cesto pridemo do kolesarske steze, kjer zavijemo levo. Če pa imamo preveč hitrosti, nič hudega. Peljemo naravnost mimo pokopališča in ko pridemo do glavne ceste, zavijemo levo. Na koncu vasi pridemo ravno za mostom do omenjene kolesarske steze, kateri sledimo v smeri Italije.

Podklošter

Podklošter

Skozi vasi Megvarje in Vrata (Thörl-Maglern) pridemo do meje in jo prečkamo. Smerokazi kažejo nekam čudno, zato jim ne zaupajmo povsem, temveč takoj za nekdanjimi mejnimi stavbami, zavijmo povsem desno. Na leseni ograjici pod kolesarsko potjo, ki takoj strmo zakvačka navzgor, je rdeč napis Ciclovia Alpe Adria.

Vzpon nad platojem nekdanjega mejnega prehoda

Vzpon nad platojem nekdanjega mejnega prehoda

Ko se dvignemo dovolj, peljemo nad nekdanjim carinskim platojem in naprej vzporedno s cesto proti Trbižu (Tarvisio). Presenetijo veliki bunkerji nad potjo, ki so nekoč stali kot branik proti sovragom. Danes sosedom. Ko se cesti povsem približamo, pridemo do razcepa pred vasjo Kokovo (Coccau).

Ciclovita Alpe Adria

Ciclovia Alpe Adria

Zavijemo v vas in peljemo skoznjo, prečkamo potok in zavijemo levo. Ko pridemo do glavne ceste, zavijemo levo navzdol in na drugi strani poganjamo naprej v smeri Trbiža mimo stare železniške postaje. Na križišču poti se lahko ustavimo, saj je zemljevid zelo zanimiv.

Območje nekdanje železniške postaje pred Trbižem

Območje nekdanje železniške postaje pred Trbižem

Zavijemo proti Sloveniji, čez most prečkamo sotesko Ziljice in na drugi strani sledimo oznakam kolesarske poti. V tej smeri ni nobenih prehudih vzponov ali spustov, tako da je vožnja prav prijetna. Čeprav večinoma poteka po gozdu, pridemo tudi na razgledna mesta, ko se je vredno ustaviti in si napasti oči.

Pogled z mostu čez Ziljico

Pogled z mostu čez Ziljico

Še posebej most čez Beli potok je tak. Le malo pred Slovenijo, ko pripeljemo na travnike, nas tablice desno usmerijo proti Belopeškim jezerom (Lago di Fusine). Jih ni za spustiti. Nekaj malo vzpona, ravno da zadihamo in že smo na cesti proti jezerom. Tu pa bomo zadihali že malo globlje.

Most čez Beli potok

Most čez Beli potok

Vsaj do spodnjega jezerca je strmina takšna, da nam srce veselo poskoči v prsih. Če bomo zmogli do prvega, bomo zanesljivo tudi do drugega. Ob njem pa si vzemimo čas. Za počitek in užitek. Razgledi na Mangart in sosede so takšni, da jih vpijaš in vpijaš in sanjaš, da si znova tam zgoraj, na Via Italiana.

Spodnje jezero

Spodnje Belopeško jezero

Pripet letiš nekje bliže nebu kot zemlji. Čarobni občutki. Mladost. Minevanje. Tokrat prepišne strmine ni pod teboj, zgolj topla trava, mehka gladina vode in nekaj rac za družbo. Vsak čas ima svoje adute, samo povleči jih moraš ravno, ko je najbolj prav.

Zgornje jezero

Zgornje jezero

Nazaj oddrvimo po cesti mimo spodnjega jezerca, znova zavijemo na kolesarsko pot in ji na križišču sledimo proti Sloveniji. Takoj ko se za hišami usmerimo proti glavni cesti, nas enostavne tablice usmerijo ostro desno. Bo kar prav, kolesarska pot je sedaj narejena do meje in naprej pod Macesnovcem proti Kranjski gori.

Rateče

Rateče, v ozadju Peč

Če nam že zmanjkuje pijače, imamo več možnosti. Lahko se ustavimo v kakšni gostilni, stopimo v trgovino sredi kraja ali pa pijemo tisto, kar baba šči. Pa da ne bo negodovanja nad čudnim predlogom, peljimo v smeri Vršiča, mimo hotela Lek. Malo pred mostom čez Pišnico (čudna imena v teh krajih, ni kaj), na desni zagledamo korito z vodo s pomenljivim imenom.

Jasna in zlatorog

Jasna in zlatorog

Ko se odžejamo, bo nekaj zavrtljajev zobčenika ravno prav, da pridemo do jezerca Jasna, se postavimo poleg zlatoroga in morebiti kakšnega tudi potegnemo iz nahrbtnika. Smo si ga zaslužili. Potem pa brcamo navzdol, kar po glavni cesti, dokler pod igralnico ne pridemo do mostu čez Pišnico.

Navijačica

Navijačica

Sedaj nam je pot že znana, sledimo ji proti Gozd Martuljku, se pred njim ustavimo vsaj toliko, da pozdravimo stare znance špikove skupine, nato pa previdno prečkamo most in prav po jesensko, tako, uživaško, peljemo proti izhodišču. Skupaj bomo pedala gonili okoli 90 kilometrov.

Most čez Savo pred Belco

Most čez Savo pred Belco

Koliko časa pa bomo rit žulili, koliko jo v rosnih travah hladili in koliko trenutkov ukradli za svoje misli, bomo pa že sami najbolje vedeli. Če bomo zjutraj krenili, ko bo mraz še ostro rezal v lica in dom ponovno ugledali, ko bo ravno sonce pošiljalo na zemljo zadnje žarke svetlobe, bo še najbolj prav.

Kepa

Kepa

Šturmovci

(3.10.2010)

Ko danes gledamo naravo, se nam, če le imamo kaj srca, kar zasmili. Človek, menda misleče bitje, z njo dela kot bi bila zgolj njegova last. Spreminja jo, kot se mu zdi najbolj prav, posega vanjo, če se mu to zdi potrebno, jo uniči, zgolj, da dokaže svojo moč.

Parkirišče v Markovcih

Parkirišče v Markovcih

Velikokrat se igramo boga. Smola za živali in rastline, ki so naši mejaši. Zelo verjetno se bo zanje slabo končalo. Ob tem vsakodnevno prirejamo stari rek, da človek obrača, bog pa obrne. Sedaj imamo mi zadnjo besedo. Vsaj tako se nam zdi.

Sv. Marko

Sv. Marko

Da ga lomimo, se zavemo šele, ko nas udarijo razne vremenske ujme ali zlomi nadloga, blizu biblijski apokalipsi. In potem mediji povzemajo takšne ali drugačne znanstvenike, preroke in vrače, ki nam v kratkem obetajo konec sveta. Pa še prav imajo. Dejansko je konec sveta, kot so ga poznali naši predniki, že prišel.

Markovci

Markovci

Brezglavo norenje skozi čas, nam ne prinaša nič dobrega. Drava je bila pred sto in več leti rečica, ki jo je človek ujel med brane elektrarn in jo s tem ogoljufal za iskrivo, poskočno veselje. Tudi pri Ptuju je tako. Po izgradnji akumulacijskega jezera in kanala do elektrarne je veliko rečnih korit ostalo suhih, reka se je spremenila v potok.

Ptujsko jezero

Ptujsko jezero

Od nekdanjega poplavnega gozda je v prvotni funkciji ostalo le nekaj hektarjev loke. To so zaščitili kot krajinski park Šturmovec, po njem pa so pred več kot desetimi leti speljali naravoslovno učno pot. Pa je od nje bore malo ostalo. Dejansko le tabla na njenem začetku.

Drava

Drava

V samem parku nismo našli niti ene markacije, smerokaza ali razlagalne table. Zato je dobro biti na številna radovedna otroška vprašanja, že prej malo pripravljen. O Šturmovcih obstaja kar nekaj zapisov, le pobrskati je treba. Na internetu ali v najbližji knjižnici.

Čez jez pelje cesta

Čez jez pelje cesta

Do izhodišča poti lahko pridemo iz Vidma ali Markovcev. Parkiranje ob ali v krajinskem parku ni zaželeno, poti okoli nasipa imajo zapornice, pa tudi na platojih brane jezu, resda dokaj obledeli listek o človeškem in video nadzoru, ne navduši, da bi se kam stisnili.

Jez pri Markovcih

Jez pri Markovcih

Saj, zakaj pa bi se? Le dober kilometer in pol oziroma pol ure hoje je med velikim parkiriščem v Markovcih in izhodiščem poti. Mi smo že menili, da je to boljša možnost (46.394882 15.933186; 217 m). S parkirišča gremo proti dobro vidni cerkvi sv. Marka, kjer ob pojasnilni tabli o pohodniških možnostih v okolici, zavijemo levo.

Tabla na izhodišču

Tabla na izhodišču

Hodimo skozi vas in se ob razcepu še vedno držimo leve poti, ki nas pripelje na nasip Ptujskega jezera. Sedaj moramo čez kanal in na drugi strani desno čez brano jezu. Po cesti nadaljujemo še pol kilometra do začetka naravoslovne učne poti. Tabla z osnovnimi podatki in skico obeta marsikaj.

Drevesna goba

Drevesna goba

Vidi se res veliko, toda smer bomo morali izbirati kar sami. S policistom, ki je stavkal na začetku poti, smo spregovorili nekaj besed, potem pa že hodili naravnost po makadamski poti. Gremo mimo polja, kjer je letos rahlo kimala že precej suha koruza, jesenski podlesek nam maha v slovo.

Park

Park

Pridemo na travnike, kjer dokaj osamljena drevesa na lepo pokošeni trati delujejo, kot bi jih nekdo nametal sem in tja, kamor je pač padlo. Pravi angleški park. Makadamska pot postane kolovoz, kremenovi prodniki ob sončnih žarkih, ki posvetijo skozi oblake, zažarijo kot najžlahtnejše drago kamenje.

Zaklad

Zaklad

Med stebli koruze in v gostem grmovju včasih kaj zašumi, zasliši se rahel žvižg. Ptice, ki še niso odšle v toplejše kraje, skrivaj opazujejo čudne prišleke. Kolovoz preraste trava, vendar je še vedno dobro vidno, kam moramo usmeriti korak. Približamo se reki, Dravinja hiti na obisk k Dravi, dolga bo še njuna skupna pot.

V gosteh

V gosteh

Prav do brega bo treba nekaj korakov po kakšni ribiški stezici ali kar počez. Ob tem pa le ne lomastimo naokoli kot kakšen medved. Smo tu vendar zgolj gostje. Ko pot zavije levo, gremo čez ožji gozdni pas in pridemo na njivo. Da je letos tam rasla koruza, je bilo tako ali tako jasno.

Dravinja hiti na zmenek

Dravinja hiti na zmenek

Sedaj se lahko podamo v gozd, iščemo najboljše prehode proti sotočju. Če se nam da. Pa, zakaj pa ne. Je zanimivo. Pa tudi žalostno. Ko zagledaš ostanke človeške neumnosti, skrite pod rastjem. Salonitke, vreče v katerih je bilo umetno gnojilo. Fuj in fej.

Na strnišču

Na strnišču

Ko se vrnemo na njivo, zavijemo proti njenemu drugemu koncu, previdno splezamo na lovsko opazovalnico in se ozremo, do koder se vidi. Predvsem pa navzdol, kjer za pasom grmovja leži mrtvica. Potem pa sledimo poti ob robu njiv in gozda, dokler ne pridemo znova na makadamsko cesto, po kateri smo hodili že sem grede. Lahko se vrnemo po njej, ali pa raziskujemo kakšnega od odcepov.

Mrtvica

Mrtvica

Pohajanje nam bo pet do šest kilometrov obrabljalo čevlje. Časa pa bomo potrebovali, kot si sami želimo. Če bomo posedeli v travi, opazovali reko, velike ptice nad njo, malo žabico na listu ali šiško pod drevesom, bo dan kar hitro mineval. Vsaj nekje dve do tri ure, si pa za tak obisk že spodobi vzeti.

Razgledišče

Razgledišče

Vsekakor se vrnemo čez jez, tam pa se poti razcepijo. Lahko gremo po že znani, torej čez kanal in skozi Markovce. Ali pa samo naravnost navzdol v Novo vas. Skoznjo sledimo glavni cesti, pridemo na polja in prečkamo kanal preko mostu. Hodimo do pokopališča, kjer levo zavijemo na parkirišče. Enostavno, ni kaj. In enostavne stvari so ponavadi še posebej zanimive…

Žabica

Žabica