(26.4. do 2.5.2007)

ODHOD V ITALIJO – 26.4.2007 – Potem ko so se načrti menjali iz dneva v dan, je bil vsaj osnovni cilj en dan pred odhodom postavljen. Podrobnosti smo sklenili dodelati ob sami poti. Zakaj bi se človek ubadal z natančnim načrtom, ki se ga tako ali tako potem nikoli ne drži. Čeprav smo imeli kaj hitro popoldne vse pripravljeno in spakirano, se je odhod precej zavlekel.

Čakali smo namreč mojo bistveno bolj rdečelaso polovico, ki je po službeni dolžnosti na občinski proslavi prepevala pionirske pesmice v čast prihajajočim praznikom. Seveda je bila tik pred odhodom spet panika, čekiranje vseh dokumentov in ostalih potrebnih in nepotrebnih zadev, brez katerih v eksotični Italiji sigurno ne preživiš. Po nekaj kilometrih vožnje smo pogruntali, da bi bilo dobro zapreti boks, da nam vse naložene dobrote kam ne uidejo.

Za vsak slučaj smo se še enkrat prešteli in ugotovili, da za čuda doma nismo pozabili nikogar. Potem pa zopet na cesto in gas do Postojne. Prepustili smo se Bojanovi oceni, da bo na parkirišču ob Postojnski jami precej manj hrupa mimo vozečih, kot ob avtocesti. Seveda je imel prav. Še več, avtomobilov skoraj nismo slišali. So jih preglasili venčki lepih domačih pesmi, ki so jih, kot sem zaznaval v morastih sanjah, pospremili tudi neke vrste instrumenti. Kaj pa se more, če se je gala sprejem nadaljeval z nebrzdano zabavo na parkirišču.

Ob treh je neživljenjsko rjutje prekinilo prepevanje. Zjutraj smo zaman iskali sledi jamske zveri, ki si je neprespana privoščila vsaj harmoniko in pregnala rahlo okajen zborček.

LEVANTO – 27.4.2007 – Zjutraj smo kar hitro pozajtrkovali. Gorenjska žilica in prirojena nezaupljivost do Notranjcev nam nista dali miru. Parkirnino začnejo pobirati ob osmi uri, ena ura je zastonj. Toda kaj, če nam bo v tisto gratis uro vštel tudi naše drnjohanje na parkingu? Nismo se hoteli prepričati, raje smo kakšne pol ure prej pobrali šila in kopita.

Stara cesta je bila kar dobra izbira, le na vrhu enega klančka so se delavci bližnjega cestnega podjetja učili flikati luknje. Vsi pretreseni smo ugotovili, da se niso ravno najbolje naučili. Čez mejo smo bili tako, kot da bi veljal že schengenski režim. Skoraj neopazno. Ravno tako kot je mimo nas neopazno zdrsnilo nekaj naslednjih ur. Vožnja po avtocesti pač ni bil vrhunec našega popotovanja.

Smo pa vsaj nekje do Benetk razmišljali, če se ni morebiti spremenila geopolitična situacija in se je Slovenija neverjetno povečala. Na cesti je bilo namreč daleč največ vozil s slovenskimi tablicami. Pravo preseljevanje narodov. Otrokom je bilo dolgčas, zato so se odločili, da radijsko postajo izkoristijo za igranje raznih iger. Najprej tri v vrsto, nato ladjice potapljat. Bojan, ki je vozil spredaj, je tako padel v igro, da je med ugotavljanjem ali je enotonska ladja potopljena ali ne, pred La Spezio namesto proti Genovi zavil proti Livornu.

Seveda smo ga na črpalki počakali, potem je vodstvo prevzel Mio. Oziroma bolje rečeno Mia ali Micka po domače, saj je iz dlančnika odzvanjal ženski glas. Kar lepo nas je vodil proti Levantu. Vse, dokler nismo bili sredi klanca, na levi vasica, ulice, že tako ozke kot vrag pa še vse zaparkirane. Ukaz je bil nedvoumen, zavijte levo. Ker pa ženske ne upoštevam vedno najbolj, sem kar peljal naprej.

Micka se ni pretirano razburjala, zato pa je bil šok kamere na sopilotskem sedežu toliko večji. Kar je bilo seveda slišati. Jaz pa kot pravi trdobučnež naprej. Kamero sem tolažil, da je do odcepa še dobrih 40 metrov. Ko so se ti iztekli, smo bili seveda sredi klanca, kakršnekoli možnosti za zavijanje pa ne.

Med tem, ko sem se grizel s tem, kje bom obrnil, smo se pripeljali v Levanto, dvakrat malo zavili in že pristali na počivališču ob Agipovi pumpi, le nekaj deset metrov od železniške postaje. Prostora je bilo ravno še za naša avtodoma, na parkirišču ob železniški postaji pa je Bojan našel še dvoje mest.

Da je to zelo raztegljiva številka, se je pokazalo že čez dva dni, ko je bilo na, pri in ob parkirišču še več kot dvajset novih avtodomov. Nekateri so parkirali tako uspešno, da je potem za njih bolj ustrezen parking iskala celo policija. Ko sem sedaj sredi hriba uzrl vasico, v katero bi moral pred nekaj minutami zaviti, mi ni bilo jasno ali imam nastavitve v programu za navigacijo za traktor ali morebiti celo helikopter.

Od nekje je pricurljala skrivna informacija, da na obali plavajo. V trenutku smo bili v kopalkah in zapodili smo se proti plaži. Morje je bilo toplo, če ima res 20 stopinj, pa nismo merili. Nazaj grede smo še malo zaokrožili po mestu, določili okvirni plan za naslednje dni, potem pa že motili sosede z glasnim smrčanjem.

OD MONTEROSSE DO CORNIGLIE – 28.4.2007 – Zjutraj smo jo kar zgodaj oddrobencljali do železniške. Hoteli smo uiti jutranji gneči. Kupili smo dvodnevne Cinqueterre kartice. Presodili smo, da bo dva dni dovolj in prav smo imeli. Ko je bilo le še vprašanje sekund, kdaj bo pripeljal vlak, se je Bojan spomnil, da bi bilo karte potrebno žigosati.

Potolažil sem ga, da se to nedvomno da storiti tudi na vlaku. Kot ponavadi seveda nisem imel prav. Nam je pa sopotnica razložila, da občasno pride kontrolor. Če nisi dovolj prepričljiv, vsakemu računa pet evrov. To bi se nam zdel prehud poseg v našo (vsaj delno) gorenjsko denarnico, zato smo izstopili na prvi postaji in se tolažili, da je konec koncev vseeno s katere strani kreneš. Pot je bila tako določena že prej – št. 2, torej nad morjem od vasice do vasice.

V Monterossi smo zagledali parkirišče za avtodome, čisto na obali. Krenili pa seveda v drugo smer. Ob tem pa kmalu ugotovili, da karkoli že počnemo v življenju, sanjski poklic to ni. Ker kaj je lahko še lepšega, kot s kubanko v ustih in grablicah v rokah, zjutraj pograbiti tisti fi 8 okoli ležalnikov. Smo ga kar videli, kako tudi čez dan rad pride pograbit. Sploh okoli ležalnika s kakšnimi mini-bikiniji in njihovo zagorelo vsebino.

Ker hočemo biti vedno nekaj posebnega, se nismo pridružili množici, ki se je rinila skozi tunel, temveč smo šli do gradu in na drugi strani v center mesta. Vmes smo naleteli na čudnega patra, ki je sprehajal svojega psa. Z našo psičko Gajo sta se kar dobro ujela in prav zabavno je bilo gledati nenavadni ples Maje, patra ter dveh razigranih psov na vrvici. Pravi plešoči derviši, le v trans ni nihče padel.

V Monterossi seveda nismo smeli izpustiti ogleda cerkve ter obiska informacijske točke, kjer so nam pojasnili, da je virtualni akvarij do nadaljnjega zaprt. Še malo smo se obirali, potem pa odlašanja ni smelo biti več. Zakorakali smo na stezo proti Vernazzi. Takoj za kontrolno točko nas je čakal prvi vzpon med zelenjem in limonovci.

Stopnišče, kot bi se vzpenjal v nebesa. Predvsem tako visoko, smo zadihani ugotavljali. Ob prehitevanju dobro opremljenih nemških turistov, me je vsaj za eno izmed njih pošteno zaskrbelo. Bila je rdeča kot rak in vsaj mislili smo, da verjetno na robu infarkta. Pa izgleda, da ji je zakuhalo le ob ogrevanju, saj smo jo potem še večkrat srečali.

Edina drevesa limon ob poti so bila dober meter od roba brez sadežev. Ko smo prilezli do razgledišča in nam je domačin hotel prodajati limone po pol evra komad, pa nam je bilo že bolj jasno, zakaj se nekateri raje stegnejo čez rob. Rabutanje kot nacionalni šport. Le še spuščali smo se, naporov skoraj ni bilo več.

Ozek prehod nas je spustil na osrednji trg Vernazze. Tam smo našli pitno vodo, posedli med domačine v senco in se globoko oddahnili. Malo smo zavidali tistim, ki so ravnokar prilezli iz vode. Pa ne toliko, da bi jim sledili.

Raje smo pogledali še malo naokoli po vasici, potem pa je večina mladine smelo odkorakala na vlak, v drugi del poti smo se zagrizli le moški del, babica ter obe Ajdi. Spet stopnice. Le da je sonce še bolj pripekalo.

Med kaktusi in sredozemskim rastlinjem smo plavali visoko nad morjem. Se ve v čem… Ko smo se že spuščali proti Cornigliji, smo jo končno zagledali. Tablo za sanjsko plažo. Nam Gorenjcem je še posebej zaigralo srce, ker je pisalo, da je zastonj.

A seveda je kot vsaka lepa stvar imela lepotno napako. Dvajset minut spusta in verjetno potem še enkrat toliko zadihanega vzpona. Spogledali smo se in obup v očeh je povedal vse. Smo trmasti, toliko pa spet ne. Ko smo se spustili v Corniglio nas je zanimal samo sladoled. In smo ga našli, ter seveda preplačali. Pa kaj bi to, glavno, da nas je ohladil na vsaj približno normalno temperaturo.

Ko smo se spustili na glavni trg in ravno razmišljali če se bomo s preostankom družin še kdaj videli, so ženske na čelu z Gajo prikorakale do nas. Skupaj smo sprejeli to, kar so otroci že zdavnaj dorekli. Da bo za en dan kljub zgodnji uri in lahkemu nadaljevanju dovolj. Saj konec koncev nam je vsem krulilo v želodcih, čas je bil za siesto.

Še prej pa so nas čakale neskončne stopnice do železniške postaje – na srečo navzdol. Ženske so se pridušale, da so po njih do vasice prehodile več kot pa mi na celem odseku med Vernazzo in Corniglio. Zbiti od vročine, smo bili raje tiho. Ali pa je samo pamet prevladala in jezike zavezala. Saj je nekdo konec koncev moral pripraviti kosilo.

Da bi popoldan še kaj pretirano hodili nam ni niti slučajno prišlo na misel. Odvlekli smo se do železniške postaje in se odpeljali do Monterossa. Stisnili smo se v senco in se zgražali nad popolnoma nabito plažo. Potem pa smo se vzvišeno sprehodili med bolj ali manj zagoretimi telesi in prav nič vzvišeno vriskali od presenečenja, saj se nam je voda zdela občutno hladnejša kot dan prej.

Količina vriskov je bila premo sorazmerna hitrosti prehoda v moker objem. Vsi pa smo složno ugotavljali, da se telo po nekaj minutah v vodi vsega hudega navadi. Z Bojanom sva bila edina, ki hoje nisva imela zadosti. Sprehodila sva se do čeri in nad plažo do kipa sv. Frančiška s psom.

Po povratku z vlakom do Levanta smo komaj še spravili vase malo večerje, potem pa popadali v posteljo. Še ponoči nas je preganjalo, da bo naslednje jutro potrebno spet zgodaj vstati.

OD CORNIGLIE DO RIOMAGGIOREJA, LA SPEZIA – 29.4.2007 – Ko smo izstopili na železniški postaji v Cornigliji smo bili zadovoljni, da nam ni treba premagovati številnih stopnic do vasice. Pot je šla tokrat v drugo smer.

Za začetek so ostanki nekakšnih počitniških barak kvarili vtis. Ob zaprti kontrolni hiški smo se čudili, saj smo bili ravno tako zgodnji kot dan prej. Čez nekaj metrov nam je postalo jasno, zakaj za to pot ni nobene kontrole kart. Uradno je namreč zaprta, čeprav so bila železna vrata z opozorili o zapori na obeh straneh odprta. Ker pač trmasto nismo hoteli razumeti nečesa, kar ni zapisano v slovenščini, smo se malo skeptično podali na pot.

Pogum nam je že kmalu upadel, ko je bilo potrebno čez viseči most. Raje smo šli po dva in po dva. Tako smo si povečali možnost, da bi o našem izjemnem pustolovskem pogumu in žalostnem koncu pripovedovali zanamci. Pa je prenesel silne obremenitve in tako smo v polnem številu nadaljevali pot. Ta je ena bolj zanimivih. Teče bolj ali manj po ravnem, po polici med nebom in morjem.

Ustavili smo se na razgledišču, ki ga Italijani ponosno imenujejo piknik prostor. Od tu smo imeli pogled na celotno, danes že prehojeno, pot. Prevalili smo se na drugo stran hrbta, ki je padal proti morju in že smo bili v Manaroli. Sredi vasi so imeli neke vrste dobrodelni sejem. Prodajali so ogromne limone, pa navadne limone, pa limonine napitke, limonina peciva.

Malo smo postali na glavnem trgu, ker pa ni bilo nobene prave zabave, smo odšli naprej. Na drugi strani vasice se je začel zadnji del naše poti. Via dell’Amore naj bi bila romantična sprehajalna pot, dolga le za dobrih dvajset minut. Morebiti so včasih dali zaljubljenemu fantu toliko časa, da je očaral mladenko. Če mu ni uspelo, je ostal osamljen in zagrenjen do konca svojih dni.

Mi smo bili na tej poti nedvomno zagrenjeni, pa niti malo osamljeni. Trume turistov privlečejo raznorazne agencije ravno na ta odsek in jih kot živino napodijo, da se drenjajo v eno ali drugo smer. Na srečo smo na pot vstopili pri Manaroli dokaj normalno. Kajti na drugi strani, pri za nas izstopni kontroli, smo se komaj prerinili čez množico čakajočih.

Tudi samo mesto je bilo polno, še na avtobusek, ki vozi do trdnjave na vrhu mesta, smo se komaj zbasali. Šoferka je vozila po strmem bregu tako odlično, da je Maja na koncu žalostno pripomnila, da bi njej celo jaz dal kemper za vozit. Jah, kaj naj rečem. Prav je imela.

Sprehodili smo se okoli trdnjave, se smejali čudnemu pokopaliču na drugem bregu in se nato mimo cerkve po glavni ulici med pisanimi hišami in množico turistov spuščali proti morju. Vmes je bil obvezen postanek za sladoled, potem pa naprej po bregu navzdol. Zavili smo še v mandrač in nato po ozkih uličicah, malo gor in malo dol, iskali pot nazaj proti železniški postaji.

Ta je bila že bolj ali manj v pravem pravcatem prometnem infarktu. Turisti so se drenjali proti začetku ljubezenske poti, proti mestu, v podhodu, na peronu. Presneto veseli smo bili, ko smo se končno zdrenjali v prepolen vlak in se odpeljali nazaj proti Levantu. Po kosilu smo se še težje kot dan prej spravili na pot.

Vseeno se nam je nekako uspelo premakniti do železniške postaje. Vlak je bil skoraj prazen. Ko smo mi vstopili vanj. Bližje kot smo bili mestu La Spezia, bolj je bil poln. Ko je prišel v vagon starejši gospod, je Neža, kot veleva bonton, vstala. Ker se ni takoj vsedel, mu je Marjana odločno rekla »sit«. Seveda smo se potem do La Spezie režali kot pečeni mački. Če je bila namreč do tujca tako odrezava, kako jo odnese šele Bojan. Takoj mi je bilo jasno, zakaj pri njih vedno on pomiva posodo.

Na postaji v La Speziji smo najprej odšli do turističnih informacij. Prva uslužbenka me niti povohala ni, druga pa se me je končno usmilila. Ko sem jo vprašal, kje je kaj zanimivega, je pričela kazati kraje v okolici. Ko sem bolj natančno določil, da me zanima prav La Spezia, pa je smelo ugotovila, da v tem mestu pa že ni nič zanimivega.

Ko sem izbuljil oči, me je dokončno dotolkla z izjavo, da je ona tukaj doma in da seveda ve, da je La Spezia čisto nezanimivo mesto. Poln občudovanja do takšne samozavesti italijanskih turističnih delavcev sem izvedeno prenesel sopotnikom. Vseeno se nismo dali in smo zaokrožili po mestu. Tako smo »našli« trdnjavo, dve zanimivi cerkvi in en vodnjak.

Pa še kaj bi se verjetno našlo, če bi iskali. Pa nismo, tako kot se nam ni dalo ugotavljati, zakaj se je turistični delavki tako zamerilo domače mesto. Raje smo zlezli nazaj na vlak in se odpeljali v Monterosso namočit rite in še kaj. Ob skupni ugotovitvi, da je morje vsak dan bolj mrzlo in da se bomo, če bo šlo tako naprej, lahko prišli poleti drsat, smo še zadnjič zlezli na vlak in se vrnili v Levanto.

Ko se je stemnilo smo zmogli ravno še toliko moči, da smo odšli do najbližjega kafiča, kjer so imeli sladoled. Ajda je ob tem s pravo pravniško logiko ugotovila, da sva šla stavit, da bomo šli na sladoled že v La Speziji. Ker nismo šli, mi je žep trgal en kovanec za evro manj. Večer je minil v neskončnih diskusijah, razmišljanjih in kombiniranjih, kako bi nekako prebili nekaj naslednjih dni, da še ne bi bilo potrebno domov.

Ideja forumaša Miloša, ki smo ga srečali na sosednjem parkirišču, o izletu v Genovo nas ni preveč pritegnila, za Gardaland so navijali predvsem otroci…šele zjutraj smo tako določili točen kurs – jezero Iseo in nato čez Dolomite nazaj proti domu. In za čuda smo se ga precej natančno tudi držali.

ISEO, PASSO TONALE – 30.4.2007 – Potem ko sva šoferja na hitro pozajtrkovala, smo konjičke v naših mašinah nagnali v breg. Levanto je ostajal globoko pod nami.

Komaj pa smo dobro zavili na avtocesto, nas je v prvem tunelu presenetil pesek po tleh, malo naprej pa je na voznem pasu stal prečno postavljen avto. Opazil sem ga v zadnjem trenutku, zavrl in se stisnil na prehitevalni pas. Po povratku sem v časopisu bral, da so tuneli v Italiji med varnostno najslabše opremljenimi v Evropi. Spet smo s kratkimi postanki tolkli avtocesto, tokrat proti severu. Mimo Parme in Brescie smo iskali smer za jezero Iseo.

Najprej smo zavili v mestece Iseo, našli kamp Sassabanek, vendar ob ugotovitvi, da imajo zaprte bazene, odpeljali. Dobro, morebiti je nekaj pripomogla tudi gorenjska kri, ki nam je prišepnila, da bo ladjica do otočka Monteisola cenejša, če gremo malo bližje. Ob iskanju ceste, ki teče ob jezeru, smo se malo izgubili, oziroma, če rečem lepše, zaokrožili smo po Iseu. V Sulzanu smo najprej zgrešili parkirišče, obrnili in nato skušali najti prosto mesto.

Komaj sem avtodom stisnil med dva osebna avtomobila, že je prišel komunalni redar. Prijazno je pojasnil, da so višje parkirišča za avtodome in da nas bo do tja pospremil. Tako smo imeli uradno spremstvo, saj je v svojem trokolesnem tovornjačku vozil pred nami. Na prvem – dejansko počivališču za avtodome – je lastnica takoj začela razlagati v lepi nemščini »laider ist alles voll«.

Ni nam preostalo drugega kot da sredi brega obrnemo in se odpeljemo za našim vodičem. Tudi na drugem parkirišču ni bilo sreče, zato nam je dovolil avtodoma pustiti tam, kjer je sicer parkiranje časovno omejeno na eno uro. Na list papirja pa nam je napisal »The parking is completed, no possible in other side. Thank you!«. S tem »uradnim« potrdilom za vetrobranskim steklom smo bili pomirjeni in napotili smo se proti pristanišču.

Nekaj kapljic, ki so padle izpod vedno bolj oblačnega neba, nam ni vzelo poguma. Kupili smo karte, pri čemer se nam je tako mudilo, da nismo prebrali pogojev prevoza. Zato smo kupili tudi eno karto za otroka preveč, pa tudi sicer nam računica ni šla povsem skupaj. A kaj bi to, ladjica je bila na tem, da odpluje. Pa se je takoj zapletlo.

Čeprav je bilo na risbi pri blagajni narisano, da gre na otok pes lahko samo, če je na vrvici, ga na ladjo ob veljavno kupljeni karti niso hoteli spustiti brez nagobčnika. Lahko bi ga sicer kupili na blagajni, a ker smo (mislim, da sem že omenil) Gorenjci, je Maja morala vzeti z Gajo pot pod noge in teči v avtodom še po ta pripomoček. Prišla je z naslednjo vožnjo, ladjica na srečo vozi na vsakih dvajset minut.

Na otoku so bile kapljice že bolj debele, tudi veliko bolj navdušeno so letele z neba. Iz Peschiere Maraglio, kjer smo pristali, smo se napotili proti Sensolu. Iz čisto praktičnega razloga. Bojan je ugotovil, da je ob poti kar nekaj hiš in morebitno vedrenje bi bilo tu bolj prijetno. Res smo prišli do Sensola in kmalu tudi obrnili. Ko smo namreč stopili v restavracijo ob pristanišču, so nam pojasnili, da nam ne morejo ponuditi ničesar, ker jim je zmanjkalo hrane. Kaj tako bedastega še nismo slišali, zato smo sklenili, da nam ta Sensole ne leži.

Komaj smo naredili nekaj korakov proti Menzinu je nekajkrat zagrmelo, dež je še bolj lil. Odločitev je bila enotna – povratek do izhodišča. Ker nas je lakota že malo zdelovala, smo v Peschieri Maragliu zavili v picerijo. Spet nas je dočakal hladen tuš, tokrat v obliki mlade, rdečelične, kot krompirček zalite natakarice – ob treh popoldan so se odločili kuhinjo enostavno zapreti. Mi pa smo na drugi strani imeli dežja, otoka in neverjetne poslovnosti gostincev na otoku dovolj.

Vkrcali smo se na prvo ladjico, ki je pripeljala, se odpeljali do Sulzana ter predali gastronomskim užitkom, nastalim na kuhalnikih v naših avtodomovih. Dobro podprti smo se pognali ob jezeru proti hribom. Ko je Iseo ostal za nami, je pokrajina postajala vedno bolj gorska. Mesta so se spremenila v vasice, ravnina v breg. Nekaj »tornantov« nas je odložilo na Passu Tonale. Že zadnjih nekaj sto metrov smo se čudili, saj nam nekaj ni šlo čisto skupaj.

Vremenko nam je kazal deset stopinj plusa, zunaj pa je vedno bolj snežilo. Na prelazu smo doživeli pravi snežni metež. Razmislek, kaj storiti je bil kratek. V dolino. V desetih minutah postanka smo že imeli na strehi dober centimeter snega. Kar ni bilo tako slabo, saj nam je, kot smo ugotovili naslednji dan, dobro očistil mušice iz alkovna.

Spustili smo se v dolino in ob iskanju primernega mesta za prenočevanje zalutali v Cles. Tik pod karabinjerji je bilo na parkirišču že nekaj avtodomov. Pridružili smo se jim. Ko smo šli gledat, če je bližnja trgovina Coop odprta tudi prvega maja, smo srečali dve ženski, ki sta na sprehod peljali vsaka svojega psa. Mi smo lomili tistih nekaj italijanskih besed, ki jih znamo, onidve sta odgovarjali seveda v edinem jeziku ki ga znata in vse smo se zmenili.

Prav zabavni sta bili, »rekli« smo marsikatero o klimatskih razlikah in turističnih znamenitostih kraja. Ko smo vprašali, če so trgovine naslednji dan odprte, sta se kar zgrozili. Saj je vendar praznik dela! Poslovili smo se in se še malo sprehodili po kraju. Lepši del naše druščine so seveda pritegnile izložbe trgovin, moška pa sva odšla do gradu pod vasjo.

Ko sva se vrnila, so bile ženske že v avtodomih. Da pa so dobro naštudirale sceno in predvsem cene, smo videli naslednji dan. Še sreča, da je bil ravno prvi maj…

PRELAZI, MIZURINA – 1.5.2007 – Jutro se je začelo s sprehodom naše Gaje. Smer je bila jasna in dan prej ogledana. Torej do gradu pod krajem. Najlepši pogled nanj se je odpiral iz sadovnjaka, iz katerega pa smo kmalu pobegnili. Nismo bili prepričani, da ne bo iz številnih pršilcev kmalu pričelo brizgati.

Grad v meglicah in jutranjem soncu je izgledal prav skrivnostno, ko smo prišli do njega in zagledali napis da gre za privatno posest pa nas je vsa romantika minila. Pred zajtrkom smo se odpeljali po kraju, vendar odprte trgovine nismo našli. Zajtrk smo pozobali visoko nad dolino in umetnim jezerom, potem pa že lezli proti prelazu Passo della Mendola.

Vzpon je bil prijeten, počasi smo se vzpenjali skozi majhne vasice, visoko nad dolino. Vmes smo na praznični dan našli celo odprto trgovino. Spust proti Bolzanu je bil v prvem delu precej bolj zanimiv. Cesta je bila sicer dovolj široka, vendar na eni strani prepadna, na drugi pa visoka stena. Na srečo smo bili na bolj prepadni strani, drugače, bi me za alkoven kar malo skrbelo.

Spust do Bolzana se nam je vlekel kot kurja čreva. Pa je bil šele začetek. Danes nas je čakalo še kar nekaj vzponov in spustov. Skozi Bolzano smo šli kot raketa, gradovi, katerih smo od San Michela na okoliških kuclih opazili kar nekaj, pa bodo – vsaj upamo – ob našem naslednjem obisku še stali. Nas je pa navdušilo, ko smo povsod videli dvojezične napise. Ker smo bolj nemško govoreči, smo se takoj počutili bolj domače.

Kot bi mignil, se je nos Ducatota spet postavil pokonci. Vzpenjali smo se do Lago Carezze, jezerca med smrekami, pod kuliso Dolomitov. Ker je bilo uradno parkirišče kar polno (pravi razlog je bilo seveda nekaj evrov parkirnine), smo obrnili in parkirali pod ovinkom. Potem pa juriš v vodo. V vodo? Jok, še do vode se ne da. Vse naokoli, kakšnih dvajset metrov od obale jezerca je ograja, ob njej sprehajalna pot in tablice o kazni 41 evrov, če bi samo pomislil, da prestopiš sveto mejo.

Da Italijani mislijo resno, dokazuje do sedaj edina lepotica, ki je verjela, da voda v jezeru pomlajuje in polepša še tako grdobo. Ko je skočila v jezero je za vedno okamnela. Žal so bile naše kamere daleč preveč na realnih tleh, da bi sledeč mitom šle preizkusit kopel v jezerski vodi. No ja, vedno ti pa vse tudi ne more iti kot po maslu. Po romanju okoli jezera in res lepem pogledu na monolite v oblakih, smo sklenili do konca izkoristiti zastonj parkirišče.

Kosilo je bilo hitro pripravljeno in že spet smo svoje mašine mučili v breg. Čez Passo di Costalunga smo pot nadaljevali proti Canazeju, kjer se je spet začel zaviti vzpon na najvišjo točko naše poti Passo Pordoi. Že pred prelazom smo se ustavili za en »fotosešn«, potem pa nadaljevali še tista dva ovinka do vrha. Komaj smo dobro parkirali in na ostankih bližnjega snega naredili nekaj kep, že je pričelo rositi.

Vseeno si je združenje kofetkarjev vzelo čas za eno kavico, preden smo se odpeljali naprej. In to zunaj na parkingu. Pod dežnikom. Spust do Arabbe je bil čisto prijeten. Hribi okoli nas so bili v meglicah, žičnice in travniki pa so zbujali skomine za naslednjo smučarsko sezono. Počasi se me je polaščala morska bolezen.

Komaj sem se dobro navadil, da se spuščamo, že smo spet lezli navzgor. Na začetku vzpona proti passu Falzarego sem malo cviknil. Višinska omejitev je namreč 3,20 metra, tistih nekaj centimetrov »lufta« ni bilo ravno tolažilnih. Prigovarjal sem si, da bo najprej zaglavil Bojan, ki je vozil spredaj. Jaz ga bom samo od zadaj »nežno« porinil skozi. Tunel je bil malo pod vrhom, vsekan v skalo. Nič groznega, le nerazsvetljeni ovinek ni ravno prijeten, saj pelješ »na slepo«. Zaškrtalo ni nič, torej ni panike.

Na vrhu smo se ustavili bolj na kratko. Vreme je bilo kislo in o kakšnem sedenju na sončku ni bilo govora. Čakal nas je še spust do Cortine. Naklon je bil spet prav prijeten. Če si dal v drugo, ti je motor lepo sam zaviral, obrati niso šli v nebo. Če bi bila še cesta malo bolj ravna, bi šel vmes lahko zadaj malo počit.

Skozi Cortino smo pot nadaljevali po gozdnati pokrajini čez passo di Cimabanche do Misurine. Parkirali smo na počivališču za avtodome, poleg Angleža. Jezno smo ugotovili, da vode ni in se pridušali, da ne bomo odšteli tistih osem evrov, kot jih Italijani hočejo za en dan. Na koncu smo že kar besno ugotovili, da bojkot plačila ne pride v poštev. Enostavno zato, ker plačilo ob nedelujočem avtomatu sploh ni možno.

Vse okoli nas so bile megle, vreme torej še naprej prav kislo. Vseeno smo se podali na sprehod okoli jezera. Mora biti prav očarljivo v sončnem vremenu. Danes nam nasmeha ni pokazalo. Razočarano sva se obe posadki zaprli v en kemper in kvantali vse dokler nas ni premagala utrujenost. Tastare seveda. Otroci bi s kvartopirstvom verjetno nadaljevali do jutranjih ur. A ker nočemo otrok navajati na hazardne igre, smo rekli dovolj, čas je za spanje.

CORTINA D’AMPEZZO – 2.5.2007 – Zjutraj sem navdušeno pogledal skozi okno. Bojan mi je prejšnji večer obetal krasni jutranji pogled na Tri cine. Najprej sem mislil, da nič ne vidim, ker so se mi od vsega lepega zarosile oči. Potem sem okrivil očala in na koncu še okno v kuhinji. Seveda ni bilo nič od tega, vse okoli nas je bil neprodoren meglen zid.

Ko sem stopil iz avtodoma pa sem presenečeno obstal. Bili smo kot pravi Italijani. Od nas se je proti smrekam vlekla črta smeti. Maja je zvečer smeti, zavezane v vrečko pustila pred vrati, saj ni našla kontejnerja. Ponoči pa jih je neznana zver raztrgala. Najbolj jo je zanimala pasja konzerva. Ker so bile dlake le na obodu, globje pa ni prišla, smo domnevali, da je bila lisica.

Gaja je bila deležna očitkov in grdih pogledov. Izkazala se je za presneto slabega čuvaja. Verjetno ji ni bilo jasno, čemu naše razburjenje. Saj nam je ponoči dala mir in celo noč pridno prespala. Po zajtrku smo se zapeljali mimo jezera. Danes je bil v megli, niti čezenj se ni videlo. Spust v dolino nam ni preveč dišal, zato smo sredi klanca spet šinili navzgor. Čez prelaz Tre croci smo se pričeli spuščati proti Cortini d’Ampezzo.

Spust ni bil dolg, pa bolj strm kot verjetno katerikoli prejšnji dan. V Cortini smo parkirali pri športni dvorani. Na listu je sicer pisalo Camper No Grazie, pa smo upali, da nam tisto uro, kar smo jo nameravali porabiti za ogled mesta, ne bo nihče težil. Mimo mondenih trgovin s krznenimi plašči v vrednosti naših avtodomov smo se pomikali proti centru kraja.

Naših predragih krzno ni preveč ganilo. Marjana je praktično ugotovila, da ga verjetno komaj prineseš iz trgovine, že te kakšen naravovarstvenik pospreja z lepo zeleno ali rdečo barvo. Molitev za srečen zaključek poti smo zmolili v župnijski cerkvi sv. apostolov Filipa in Jakoba. Da smo sredi gora, nas je v zamegljeni in deževni dolini spomnil spomenik alpinistu in vodniku Dibonu.

Avtodoma sta nas čakala, kot smo jih pustili, ob našem odhodu, pa je srečo na parkirišču že preizkušal nemški avtodomar. Na poti proti jugu smo uzrli še skakalnice, potem pa nadaljevali proti Passo della Mauria. Na zadnjem prelazu na naši poti smo imeli postanek. Najbolj so ga rabili spet kofetkarji. Postavili so se pred tablo, ki označuje višino in verjetno razmišljali o vplivu manjše vrednosti kisika v zraku na okus kofeta. Izsledke bodo po številnih analizah in diskusijah nedvomno enkrat še objavili.

Še zadnji spust iz relativno nizke višine ni bil nič posebnega. Postanek v Forni di Sopra je bil nujen, da naredimo nekaj načrtov za naslednjo zimo. Kraji so sedaj kar leteli mimo nas, Tolmezzo skoraj dvakrat, ko smo se na razpotju malo zavrteli naokoli. Od Trbiža je cesta vedno bolj razrukana. Kot bi hotela tiste, ki na vsak način tiščijo v Slovenijo obrniti ali vsaj opozoriti na visoko kvaliteto slovenskih cest.

Jah, s tem se je naša pot bolj ali manj zaključila. V resnici se je sicer s pico, da pa ne delamo neplačane reklame, naj samo povem, da ni bila slaba in da nam je vsem teknila…