(25.5. do 29.5.2007)
NEKAJ O BEOGRADU
Dolga leta so minila do ponovnega snidenja. Pritegnil me je izlet, ki ga je organiziral CCS – Caravaninig Club Slovenije. Po petkovem prihodu in sobotnem avtobusnem ogledu glavnih znamenitosti, smo se v nedeljo odzvali vabilu našega odličnega Srbskega prijatelja Gorana in obisk podaljšali. Odločitev je bila pravilna, saj smo šele ob sprehodu po mestnih ulicah pričeli odkrivati vedno nove bisere.
Sijali so enako, pa naj so bili postavljeni iz belega apnenca, ki je mestu dal ime ali pa so se nas le živo dotaknili s svojo srbsko dušo. In ko sta se v torek, na poti domov, za mojim hrbtom oglašali hčeri, so se mi v mislih mešali povsem sveži vtisi s spomini izpred več kot dvajset let. Takrat sem se z Beogradom srečal prvič. Pesem panonskega mornarja, ki je odmevala iz zvočnikov, se je zlila z vzdihi za mladostjo…moj deda več dugo ore nebeske njive…ali baka još čuva sve stvari i sliku našeg sveca…na dan kad sam rođen, tu je posađen orah…i u avliji pod gustom krošnjom sad igraju se deca…neki novi klinci, neki novi klinci…
Ker je od časov, ko je bilo mesto na sotočju Save in Donave prestolnica države v kateri smo živeli skupaj s prebivalci ostalih petih republik in dveh avtonomnih pokrajin minilo že šestnajst let, je naš pogled nanj močno različen. Starejši se ga spominjamo kot središča nekdanje države in sedeža zveznih institucij. Marsikdo se je z njim srečal po službeni dolžnosti, v njem služil vojaški rok ali vsaj potoval skozenj.
Povsem drugačen je nedvomno pogled na to mesto s strani mlajših, rojenih tik pred razpadom skupne države ali po njem. Za njih je to le še ena izmed prestolnic evropskih držav, z rahlim pridihom eksotičnosti in balkanskega melosa.
Zgodovina
Mesto na sotočju Save in Donave, kjer danes stoji prestolnica Srbije, je bilo poseljeno že pred 7000 leti. Od takrat se je intenziteta poseljenosti stalno povečevala. V času prisotnosti keltskega plemena Skordisci je nastalo utrjeno naselje Singidunum, ki je bilo prvič omenjeno leta 279 pred našim štetjem. Kasneje je izginilo brez sledu.
Rimljani so na to območje prišli v začetku prvega stoletja in ga zasedli za cela štiri stoletja. Poleg Singidunuma je bil v sestavi rimskega imperija tudi Taurunum – današnji Zemun. Mestne pravice je Singidunum dobil v drugem stoletju, v času cesarja Hadrijana. Z delitvijo rimskega imperija je Singidunum postal mejno mesto v sestavi bizantinskega cesarstva. Okoli leta 630 so se na to področje pričeli doseljevati Srbi. Ti so mestu tudi dali današnje ime Beli grad – Beograd. Najverjetneje zaradi obzidja, zgrajenega iz apnenca.
Čeprav je bilo mesto od takrat, pa vse do danes, slovansko, so se v njem menjali različni osvajalci. Tako so Francozi pod Karlom velikim uničili Avare in osnovali naselje Malevila, ki je kasneje dobil slovansko ime Zemun. Francoze so zamenjali Bolgari, njih pa Madžari. Skozi Beograd so na svoje bojne pohode odhajali križarji. V tem času je bilo mesto večkrat porušeno.
Srbi so oblast nad mestom prevzeli leta 1284, ko je srbski kralj Dragutin kot zet in vazal madžarskega kralja Ladislava lV dobil pravico do upravljanja. V tem času se je pričela krepiti moč srbske pravoslavne cerkve. Leta 1319 so Beograd spet do tal porušili Madžari. Ker pa se je takrat na jugu pričela krepiti in Evropo ogrožati nova sila – Turčija, so Madžari čez slabih sto let, v času despota Štefana Lazareviča, dovolili ponovno izgradnjo mesta. Takrat je Beograd dejansko zacvetel, postal je ne le politično središče srbske države, temveč tudi njen gospodarski, kulturni in verski center.
Leta 1440 je stotisoč glava turška vojska pod poveljstvom sultana Murata ll. oblegala Beograd. Vendar je mesto napad vzdržalo in se nadaljnjim napadom upiralo vse do 28. avgusta 1521. Sulejman veličastni je ne le osvojil, temveč tudi zrušil in požgal mesto. Odprta mu je bila pot do zahodne Evrope. Pod turško oblastjo se je Beograd spet začel obnavljati in krepiti. Vendar so ga na drugi strani prizadele kuga, požari in upori janičarjev. Mesto je bilo ponovno razrušeno v spopadih, v katerih je septembra 1688 mesto prišlo pod Avstrijce.
V naslednjem stoletju so mesto zaporedoma osvajali Turki in Avstrijci. Oblast se je zamenjala kar petkrat. Leta 1801 so oblast nad Beogradom prevzeli janičarji. Vendar je bila ta oblast le podlaga za brezvladje, ropanje in nasilje. Takšno stanje je moralo prej ali slej pripeljati do upora. Leta 1804 so se Srbi pod vodstvom Karađorđa uprli in v treh letih uspeli osvoboditi Beograd. Pa miru še vedno ni bilo. Leta 1813 so Beograd ponovno zavzeli Turki, ki so se znesli nad prebivalstvom. To je čez dve leti imelo za posledico nov upor, ki ga je vodil Miloš Obrenovič.
Turki so se počasi pričeli umikati iz mesta in 18. aprila 1867 po 346 letih Beograd dokončno zapustili. Knez Mihajlo Obrenovič je posledično vanj iz Kragujevca preseli sedež Srbije. Mesto se je začelo razvijati in dobivati vedno bolj evropski videz. Ulica Kneza Mihaila se je ob tem razvila v najpomembnejše poslovno ter trgovsko središče in je hkrati najkrajša vez med Beograjsko trdnjavo na Kalemegdanu in mestom.
Čudovito se je bilo ponovno dotakniti obzidja Beograjske trdnjave. Pred davnimi leti, še v času Jugoslavije, naju je z mamo tu ustavil Beograjčan. Ko je slišal, da sva iz Slovenije, se je postavil »v stav mirno« in nama gladko in brez napak, seveda v slovenščini recitiral Prešerna. Radi so nas imeli srbi, in še vedno nas imajo. Le da tako njim kot nam leta letijo…čeprav njim precej bolj »polako«…kroz maglu treperi devet sveča na torti…tada sam dobio par mandarina i malog belog zeca…u maju još uvek zriju komšijske bašte…al’ trešnje i zelene kajsije kradu druga deca…neki novi klinci, neki novi klinci…
Kot posledica teženj avstrijskega in nemškega prodiranja na Balkan, je 28. junija 1914 prišlo do atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu. S postavitvijo ultimata ter kasnejšim napadom na Srbijo, se je začela prva svetovna vojna. V njej je Srbija izgubila skoraj tretjino vsega prebivalstva, še posebej so bili prizadeti Beograjčani. Takoj po osvoboditvi je mesto postalo prestolnica novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).
Mesto se je hitro razvijalo ter širilo, še posebej se je povečal Zemun. Po uboju kralja Aleksandra l. Karađorđevića so se krepile simpatije do nosilcev nove svetovne ureditve. To je posledično pripeljalo do pristopa k trojnemu paktu, vendar že čez dva dni tudi do državnega udara, menjave vlade ter velikih demonstracij. Dne 6. in 7. aprila 1941 so nemška letala mesto bombardirala. Več tisoč ljudi je umrlo, številne zgradbe so bile porušene ali vsaj poškodovane. Med drugo svetovno vojno je umrlo približno 50.000 Beograjčanov. Razrušeno mesto so 20. oktobra 1944 osvobodile enote NOV in rdeče armade.
Po koncu druge svetovne vojne je Beograd postal prestolnica FNRJ, kasneje SFRJ, leta 1992 pa je po razpadu te države, postal prestolnica SR Jugoslavije, ki sta jo sestavljali nekdanji Jugoslovanski republiki Srbija in Črna gora. Leta 1999 je bilo mesto tarča napadov sil zveze Nato. Napadi so trajali tri mesece. Začeli so se v noči iz 24. na 25. marec 1999, zadnji so bili v noči med 7. in 8. junijem istega leta. V tem času je bilo le nekaj dni brez opozorila na zračno nevarnost. Ostanki poškodovanih in na pol porušenih zgradb se tudi v centru mesta vidijo še danes.
Februarju 2003 je država dobila novo ime – Državna skupnost Srbije in Črne gore, Beograd ostaja glavno mesto. Od osamosvojitve Črne gore maja 2006 je Beograd glavno mesto samostojne države Republike Srbije.
Mesto danes
Beograd leži v jugovzhodni Evropi, na Balkanskem polotoku, na sotočju rek Save in Donave. Severno nad njim se začenja Panonska nižina, južno pa Šumadija, polna sadovnjakov in vinogradov. Mesto leži na številnih gričih (npr. Petlovo brdo, Zvezdara, Dedinje). Na levi obali Save leži Novi Beograd, na desni obali Donave pa Zemun. Mesto ima zmerno kontinentalno klimo.
Beograd je velemesto. Tega se je potrebno zavedati, ko odmerjamo čas, ki ga namenjamo obisku. Glavne znamenitosti v centru mesta okoli Kalemegdana si je možno ogledati v enem dnevu. Za podrobnejši sprehod po mestu je potrebno več dni. Če pa ga želiš res doživeti, boš v njem seveda moral ostati precej dlje ali pa se vedno znova vračati.
Hčeri se na sprehodih po mestu nista dolgočasili. Seveda je res, da so ju najbolj pritegnili živalski vrt, spopadi divjih srbskih vitezov na srednjeveških dnevih pod Kalemegdanom, pogosti postanki pri prodajalcih sladoleda na ulici Kneza Mihaila ter kopanje na Adi Ciganliji. Toda tudi ko smo obiskovali spomenike bližnje in malo bolj oddaljene preteklosti, nista ostali povsem ravnodušni. Precej so k temu pripomogle »zgodbe« ki sva jima jih pripovedovala z babico…moj drugar Milutin, druga klupa do vrata…ima klinca od četiri i po i uči ga da peca…ponekad ga sretnem, mahne kroz prozor kola…a u porti za loptom sad jurcaju neka druga deca…neki novi klinci, neki novi klinci…
Glavne znamenitosti so razpredene med parkom Kalemegdan z Beograjsko trdnjavo, ki obvladuje sotočje rek ter Terazijami, znamenito ulico v centru mesta. Kje bomo začeli sprehod je odvisno od nas. Če bomo v centru skušali parkirati z avtodomom, bomo imeli kar precej težav. Zato je morebiti bolje parkirati kje v predmestju, na varnem, po možnosti varovanem parkirišču ter se v center zapeljati z avtobusom.
Na Kalemegdanu si lahko ogledamo trdnjavo, otroke popeljemo v zanimiv živalski vrt ali pod kipom Meštrovičevega Pobednika samo občudujemo razgled na sotočje, Ušče pod nami in Novi Beograd ter Zemun v daljavi. Lahko pa pokukamo v vojaški muzej, kjer menda hranijo ostanke leta 1999 sestreljenega nevidnega bombnika. Žal tega eksponata verjetno ne bomo videli. Je pač neviden.
Kam bomo krenili dalje je odvisno od nas. Lahko se odločimo, da bomo spili kavo ali pivo na znameniti sprehajalni ulici Kneza Mihaila. Ali pa bomo samo kupili sladoled, saj so prodajalci na vsakih nekaj metrov. Če nas sprehod med množico ljudi in kukanje po trgovinah ne bo utrudilo, lahko pot mimo Trga republike nadaljujemo na Terazije, mimo hotela Moskva proti Pionirskemu parku. Le kdo izmed malo starejše generacije se ne spomni skupščine in znamenitih skulptur »Igrali se konji vrani« pred vhodom.
Skoraj simbol nekdanje skupne države. Na drugi strani parka ležita stari (nekdanja palača dinastije Obrenović) in novi dvor (danes predsedstvo Republike Srbije). Če smo utrjeni in nam hoje še ni zadosti, jo lahko mahnemo naprej po ulici Kneza Milana čez Trg Slavija in po Bulevarju JNA do Karađorđevega parka in cerkve sv. Save. Prvi načrti za to cerkev izvirajo iz 19. stoletja. Gradnja se je začela v tridesetih letih prejšnjega stoletja, bila prekinjena zaradi druge svetovne vojne in se nadaljevala šele 1985 leta. Do končne podobe bo potrebno še kar nekaj dela. Na drugi strani Bulevarja Franše d’Eperea sta stadiona dveh največjih in rivalskih Beograjskih nogometnih klubov – Crvene zvezde in Partizana.
V bližini slednjega, kjer so bile pred sedaj že davnimi leti predaje slovite štafete mladosti, leži hrib Dedinje, na njegovih pobočjih pa Hiša cvetja z grobom Josipa Broza Tita. Ob Hiši cvetja je tudi muzej z darili, ki jih je Tito dobival ob potovanjih v tuje dežele in obiskih tujih državnikov. Čeprav je ogled zanimiv, se je tistim, ki smo bili v muzeju pred razpadom Jugoslavije, postavljalo vprašanje, kam so izginili najlepši eksponati. Morebiti v depo, kakšen drugi muzej ali pa jih je, kot srbi radi rečejo »uzela magla«.
Lahko pa naš kompas že na Kalemegdanu obrnemo v drugo smer. Korak lahko zastavimo bližje Savi in se napotimo po ulici Kneza S. Markovića. Smer nam jasno kaže zvonik stolnice. Nasproti nje, v smeri reke Save, je stavba srbske patriarhije. Preko križišča pogled pritegne konak knjeginje Ljubice, čudovita zgradba v orientalskem slogu, točneje v srbsko-balkanskem stilu, a hkratnim pridihom klasicizma kot vidnega vpliva zahoda. Zgrajena je bila po odredbi kneza Miloša Obrenovića za stanovanje njegove družine, knjeginje Ljubice in dveh sinov – Milana in Mihaila. Če pa od stolnice pogledamo v smeri Zelenega venca, ne bomo mogli zgrešiti znamenite kafane »?«, najstarejše kavarne v Beogradu.
Pa to ni še niti slučajno vse kar Beograd popotniku ponuja. Če nič drugega, se mora sprehoditi do Ade Ciganlije, kjer se poleti lahko tudi osveži v topli vodi Savskega jezera. Ali pa se odpeljati do približno 20 kilometrov oddaljene Avale s spomenikom neznanemu junaku. Televizijski in hkrati razgledni stolp je bil žal med bombardiranji leta 1999 poškodovan, sedaj ga obnavljajo.
Čeprav ima verjetno vsaka prestolnica bolj ali manj zanimivo nočno življenje, pa je v Beogradu to še posebej zanimivo. Mešata se namreč vpliv zahoda in tradicionalni balkanski melos ter skupaj ustvarjata edinstveno mešanico, ki jo je enostavno potrebno doživeti. Najbolj znana je seveda Skadarlija (Skadarska ulica), boemska ulica v samem centru mesta, kjer bomo zvečer lahko posedeli dolgo v noč, kramljali s prijatelji ter pojedli kaj tipično srbskega.
Lahko pa se odpravimo na eno izmed ladij – restavracij na Ušču ali ob bregu Save. Ali pa se v eni izmed restavracij na bregu Donave v Zemunu oblizujemo ob kakšnem krapu, somu ali drugi donavski ribi. Ne glede na to ali nam bo ob tem v uho prihajala melodija zvezde turbofolka, zlatne trube iz Guče ali kakšna starogradska viža, pete nas bodo zasrbele…
In naj se sliši še tako obrabljeno, vrnili se bomo. Prej ali slej, saj te odprtost mesta in ljudi enostavno začara. Še posebej pa nas, napolnjene z vsakodnevnim stresom, prevzame tisti balkanski »polako«…Enostavno premalokrat nam pride na misel, da ti s hitrostjo življenja, le to samo še hitreje polzi skozi prste…a ja, ja se kockam, s prevarantom životom…iz rukava on svakoga dana izvuče nekog keca…i stariji mi kažu, sad si u pravom dobu…a u ulici Jovana Cvijiča, rastu druga deca…neki novi klinci, neki novi klinci…
ODHOD V SRBIJO – 25.5.2007 – Z avtodomom sem se že zjutraj zapeljal do Ježice. Ob dveh so prišle tja tudi punce z babico in teto Minco. Mami in Minca sta šli namreč naprej nakupovat. Mi pa smo kar hitro odrinili prodi Dolenjski.
Na bencinsko črpalko pred mejo s Hrvaško smo prispeli malo pred četrto. Pozdravili smo se z ostalimi avtodomarji, ki so imeli isti cilj, potem pa kmalu odpeljali do meje. Pot čez Hrvaško se je vlekla. Naredili smo en kratek postanek, sicer pa v koloni vozili proti Srbiji. Čez mejo smo prišli brez težav in takoj na prvi bencinski črpalki naredili skoraj prometni šok.
Zamenjali smo nekaj evrov, potem pa že hiteli naprej proti Beogradu. Tam nas je že pričakoval Gliša, ki nas je pospremil do parkirišča. Punci sta zaspali, midva z babico pa sva šla pozdravit še ostale ter poskusit pečenega kozlička. Pogledat nas je prišla tudi policija, saj je bilo to že dogovorjeno, ravno tako tudi lastnik prostora – Nedžo.
Z Glišo, Ivanom (mb207d) in Markom, ki je bil organizator smo se zapeljali tudi pogledat gostilno, kjer naj bi jedli naslednji večer. Po povratku smo še malo klepetali, ko je ura že precej pogledala čez polnoč, pa smo odšli spat.
BEOGRAD – 26.5.2007 – Zjutraj so nam pripeljali zajtrk in sicer razne vrste bureka ter jogurt. Poskusili smo sirovega, krompirjevega ter mesnega.
Po zajtrku sta nas že čakala avtobusa, samo še na vodički smo počakali. Peljali smo se skozi Novi Beograd, videli Mercator, areno, bedo romskega naselja. Mimo Ade Ciganlije smo pot nadaljevali do Belega dvora in vile, kjer živi Jovanka. Videli smo tudi vilo, kjer živi znana pevka Ceca ter stadion Crvene zvezde.
Le malo naprej od stadiona drugega velikega beograjskega nogometnega kluba so Dedinje. Tam smo naredili prvi postanek. Slikali smo se pred Titovim kipom, si ogledali številne štafete mladosti in postali ob njegovem grobu. Sprehodili smo se skozi muzej z nekaterimi darili, ki jih je Tito med svojim predsedovanjem Jugoslavije dobil. Pritegnilo nas je dvoje avtomobilov, s katerimi se je nekoč prevažal.
Ker smo imeli še dovolj časa, smo šli še enkrat do hiše cvetja. Avtobus nas je odpeljal naprej do cerkve Sv. Save. Cerkev je ogromna in jo šele počasi dokončujejo. Kljub temu, da počasi dobiva notranjo marmorno oblogo, nas je navdušila. Avtobusa sta pot nadaljevala skozi center mesta, mimo stavb, ki so bile poškodovane ob bombardiranju ameriških letal pred nekaj leti.
Videli smo nekdanjo Skupščino SFRJ ter se zapeljali po Terazijah. Ob Kalemegdanu smo parkirali in se sprehodili po Beograjski trdnjavi. Sava in Donava ter njuno sotočje so bili pod nami, odpiral se je lep pogled na Novi Beograd. Hitro smo kupili sladoled, potem pa že hiteli za ostalimi do kipa »Pobednika«, ki kraljuje visoko nad Savo.
Sprehod smo nadaljevali do ulice Kneza Mihaila. Med sprehodom po za promet zaprti ulici, smo si vročino sončnega dneva hladili z več sladoledi zapovrstjo. Ko smo se vrnili do parka, avtobusa nismo dolgo čakali. Odpeljal nas je proti Ušču. Vmes smo videli stolnico, najstarejšo kavarno »?« ter Konak knjeginje Ljubice.
Na Ušču nas je čakalo nekaj malega pešačenja do ladjice, ki nas je popeljala pod Kalemegdanom do sotočja glavnega toka Donave in Save. Nazaj smo se odpeljali po Savi do prvega mostu, nato pa pluli mimo izhodišča do Zemuna ter nazaj. Vmes smo cmokali ob čevapčičih ter slivah, figah in marelicah, okoli katerih je bil navit pečen zašinek.
Po pristanku nas je avtobus odpeljal do gostilne Tošev bunar, kjer smo se spet najedli tipičnih srbskih jedi. Tudi pijače je bilo, kar si jo hotel, imeli smo glasbo v živo. Punci sta tukaj končno stkali prijateljstvo z drugimi otroci približno iste starosti. Malo čez deset nas je večino avtobus odpeljal nazaj do avtodomov.
Ti so nas ob prisotnosti varnostnika nedotaknjeni pričakali. Utrujeni od napornega dne, smo kmalu zaspali.
CENTER IN ŽIVALSKI VRT – 27.5.2007 – Po zajtrku so ostali avtodomarji počasi pričeli odhajati. Raztepli so se skoraj na vse strani neba. Ko je odšel še Marko, smo ostali sami z Ivanom in Glišo. Premaknili smo avtodoma v njegov »kamp«. Pričakal nas je Vučko – njegov kuža, ki je potem vse dni do odhoda lepo pazil na naše avtodome in tudi nas.
Z Glišo smo spet odšli do Toševega bunarja na eno pivo in Coca colo. Gliša bi sicer najraje naročil še čevapčiče, vendar smo ga prepričali, da je pred nami še dolg dan in da se moramo odpeljati v center mesta. Sedli smo na avtobus, ki nas je pripeljal do Zelenog venca. Od tam smo odšli najprej mimo hotela Moskva na Terazije in proti skupščini.
Zaokrožili smo mimo Starega in Novega dvora skozi Pionirski park do Skupščine Republike Srbije. Mimo nas je pridrvela zabavna poroka. Mimo fontane in spomenika Nikole Pašiču smo šli do Trga Republike, kjer stoji spomenik Mihailu Obrenoviču. Sedaj do Kalemegdana ni bilo več daleč.
Ob parku smo se spustili do vhoda v živalski vrt. To je bila seveda glavna atrakcija dneva. Videli smo številne živali, kar nekaj sta jih punci lahko tudi pobožali. Pričakal nas je slon, pobožali smo kamelo, videli veliko volkov, medvede, zebre in žirafe. Iz živalskega vrta smo pot nadaljevali do Beograjske trdnjave.
Spustili smo se skozi izhod na travnik pod trdnjavo, kjer so potekali srednjeveški dnevi. Opazovali smo včasih kar hude in krvave boje vitezov, njihovo pretepanje ter spretnosti, ki so jih pri tem kazali. Ko smo se vzpenjali nazaj na gornji Kalemegdan smo v cerkvi sv. Petke dobili venček iz trave, ki naj bi ščitil naš dom. Danes je bilo v vseh cerkvah, kjer smo bili, po tleh polno trave. Vsak si je iz nje lahko spletel venček.
V cerkvi Ružici je ravno potekala poroka, zato vanjo nismo preveč silili. Sprehod smo nadaljevali po trdnjavi. Ker nismo našli nobene klopce, ki bi bila v senci in seveda prosta, smo se posedli na udobne kamnite klade. Ob robu Kalemegdana smo srečali Ivana in Bojano. V Ulici kneza Mihaila smo se spet ustavili na sladoledu, potem pa mimo francoske ambasade odšli do stolne cerkve.
Mene noter niso spustili, saj sem imel kratke hlače, babica je ostala noter malo dlje, punci pa le na kratko. Tudi tu je bila trava po tleh. Šli smo še do konaka knjeginje Ljubice, katerega si je dalo ogledati le od zunaj. Spustili smo se proti Savi in zavili do Zelenog venca. Vreme se je malo kisalo, padlo je celo nekaj kapelj, vendar hujšega ni bilo.
Počakali smo na Ivana in Bojano, potem pa sem stekel puncama kupit Happy meal v Mcdonaldsa. Odpeljali smo se nazaj do Gliše. Posedeli smo na klopi, delali načrte za naslednji dan, potem pa odšli spat.
ADA CIGANLIJA – 28.5.2007 – Odločili smo se ostati v Beogradu in izkoristiti lep dan, ki se nam je smejal zjutraj. Po zajtrku smo počakali Glišo, potem pa odšli na avtobus. Pri Zelenem vencu smo presedli in se odpeljali do Ade Ciganlije.
Mimo forme vive smo šli ob obali jezera. S puncama sem šel najprej do tobogana, ki pa je bil zaprt. Zato smo sedli na stole pri eni izmed kavarn. Mi smo pili pivo, punci sta dobili sladoled. Potem pa v vodo. Bila je prav topla in uživali smo v plavanju. S puncama sem plaval do boje, ki označuje polovico veslaške proge.
Takoj je do nas priveslal reševalec iz vode in nam ponudil, da gremo v čoln. Opozoril nas je na nevarnost plavanja daleč od obale z malimi otroci. Ni vedel, da sta punci prava delfina. Ležali smo na soncu, se kopali in uživali v sončnem dnevu. Dopoldan ljudi ni bilo veliko, popoldan pa se je naredila kar gneča.
S puncama smo šli še enkrat v vodo, potem pa počakali Glišo. Z njim in njegovo Almo, smo se odpeljali do Zemuna. V gostilni nad Donavo smo naročili ribe. Som, krap ter šaran so bili res dobri, ravno tako ribja čorba ter šobska solata. Vreme se je skisalo, pričelo je pihati, razvilo se je pravo neurje. Ko smo pojedli, smo se odpeljali do že prav dobro znanega Toševega vodnjaka.
Tam smo klepetali ter »krckali« čevapčiče. Punci sta bili utrujeni, tako da sta že kar težko dočakali, da smo se odpeljali nazaj do avtodomov, kjer nas je čakal seveda tudi Vučko.
SLOVO IN ODHOD DOMOV – 29.5.2007 – Po zajtrku sem odhitel v mesto do Zelenega venca in mimo Beogradžanke do zunanjega ministrstva. Hotel sem namreč slikati na pol porušene stavbe na nasprotni strani. Hitro sem naredil serijo fotografij.
Komaj sem se dobro vrnil, že smo se poslovili od Gliše in odpeljali. Le nekaj deset metrov od njegovega »kampa« smo zavili na avtocesto, katere smo se držali vse do Slovenije. Pod Slavonskim brodom nas je ujelo neurje, vendar smo ga srečno prevozili. Ko smo bili iz najhujšega dežja in tudi pihalo ni več, smo se ustavili za kratko kosilo.
Odbrzeli smo do Zagreba in naprej v Slovenijo, kjer smo se na počivališču Grič poslovili. Sedaj do doma res ni bilo več tako zelo daleč.