Mesečni arhiv: maj 2007

Beograd

(25.5. do 29.5.2007)

NEKAJ O BEOGRADU

Dolga leta so minila do ponovnega snidenja. Pritegnil me je izlet, ki ga je organiziral CCS – Caravaninig Club Slovenije. Po petkovem prihodu in sobotnem avtobusnem ogledu glavnih znamenitosti, smo se v nedeljo odzvali vabilu našega odličnega Srbskega prijatelja Gorana in obisk podaljšali. Odločitev je bila pravilna, saj smo šele ob sprehodu po mestnih ulicah pričeli odkrivati vedno nove bisere.

Križ na patriarhiji

Križ na patriarhiji

Sijali so enako, pa naj so bili postavljeni iz belega apnenca, ki je mestu dal ime ali pa so se nas le živo dotaknili s svojo srbsko dušo. In ko sta se v torek, na poti domov, za mojim hrbtom oglašali hčeri, so se mi v mislih mešali povsem sveži vtisi s spomini izpred več kot dvajset let. Takrat sem se z Beogradom srečal prvič. Pesem panonskega mornarja, ki je odmevala iz zvočnikov, se je zlila z vzdihi za mladostjo…moj deda več dugo ore nebeske njive…ali baka još čuva sve stvari i sliku našeg sveca…na dan kad sam rođen, tu je posađen orah…i u avliji pod gustom krošnjom sad igraju se deca…neki novi klinci, neki novi klinci…

Svečke v cerkvi sv. Save

Svečke v cerkvi sv. Save

Ker je od časov, ko je bilo mesto na sotočju Save in Donave prestolnica države v kateri smo živeli skupaj s prebivalci ostalih petih republik in dveh avtonomnih pokrajin minilo že šestnajst let, je naš pogled nanj močno različen. Starejši se ga spominjamo kot središča nekdanje države in sedeža zveznih institucij. Marsikdo se je z njim srečal po službeni dolžnosti, v njem služil vojaški rok ali vsaj potoval skozenj.

Beograjska trdnjava

Beograjska trdnjava

Povsem drugačen je nedvomno pogled na to mesto s strani mlajših, rojenih tik pred razpadom skupne države ali po njem. Za njih je to le še ena izmed prestolnic evropskih držav, z rahlim pridihom eksotičnosti in balkanskega melosa.

Zgodovina

Mesto na sotočju Save in Donave, kjer danes stoji prestolnica Srbije, je bilo poseljeno že pred 7000 leti. Od takrat se je intenziteta poseljenosti stalno povečevala. V času prisotnosti keltskega plemena Skordisci je nastalo utrjeno naselje Singidunum, ki je bilo prvič omenjeno leta 279 pred našim štetjem. Kasneje je izginilo brez sledu.

Sarkofag

Sarkofag

Rimljani so na to območje prišli v začetku prvega stoletja in ga zasedli za cela štiri stoletja. Poleg Singidunuma je bil v sestavi rimskega imperija tudi Taurunum – današnji Zemun. Mestne pravice je Singidunum dobil v drugem stoletju, v času cesarja Hadrijana. Z delitvijo rimskega imperija je Singidunum postal mejno mesto v sestavi bizantinskega cesarstva. Okoli leta 630 so se na to področje pričeli doseljevati Srbi. Ti so mestu tudi dali današnje ime Beli grad – Beograd. Najverjetneje zaradi obzidja, zgrajenega iz apnenca.

Ostanki preteklosti

Ostanki preteklosti

Čeprav je bilo mesto od takrat, pa vse do danes, slovansko, so se v njem menjali različni osvajalci. Tako so Francozi pod Karlom velikim uničili Avare in osnovali naselje Malevila, ki je kasneje dobil slovansko ime Zemun. Francoze so zamenjali Bolgari, njih pa Madžari. Skozi Beograd so na svoje bojne pohode odhajali križarji. V tem času je bilo mesto večkrat porušeno.

Spopad

Spopad

Srbi so oblast nad mestom prevzeli leta 1284, ko je srbski kralj Dragutin kot zet in vazal madžarskega kralja Ladislava lV dobil pravico do upravljanja. V tem času se je pričela krepiti moč srbske pravoslavne cerkve. Leta 1319 so Beograd spet do tal porušili Madžari. Ker pa se je takrat na jugu pričela krepiti in Evropo ogrožati nova sila – Turčija, so Madžari čez slabih sto let, v času despota Štefana Lazareviča, dovolili ponovno izgradnjo mesta. Takrat je Beograd dejansko zacvetel, postal je ne le politično središče srbske države, temveč tudi njen gospodarski, kulturni in verski center.

Cerkev Ružica

Cerkev Ružica

Leta 1440 je stotisoč glava turška vojska pod poveljstvom sultana Murata ll. oblegala Beograd. Vendar je mesto napad vzdržalo in se nadaljnjim napadom upiralo vse do 28. avgusta 1521. Sulejman veličastni je ne le osvojil, temveč tudi zrušil in požgal mesto. Odprta mu je bila pot do zahodne Evrope. Pod turško oblastjo se je Beograd spet začel obnavljati in krepiti. Vendar so ga na drugi strani prizadele kuga, požari in upori janičarjev. Mesto je bilo ponovno razrušeno v spopadih, v katerih je septembra 1688 mesto prišlo pod Avstrijce.

Temni oblaki so se zbrali nad mestom

Temni oblaki so se zbrali nad mestom

V naslednjem stoletju so mesto zaporedoma osvajali Turki in Avstrijci. Oblast se je zamenjala kar petkrat. Leta 1801 so oblast nad Beogradom prevzeli janičarji. Vendar je bila ta oblast le podlaga za brezvladje, ropanje in nasilje. Takšno stanje je moralo prej ali slej pripeljati do upora. Leta 1804 so se Srbi pod vodstvom Karađorđa uprli in v treh letih uspeli osvoboditi Beograd. Pa miru še vedno ni bilo. Leta 1813 so Beograd ponovno zavzeli Turki, ki so se znesli nad prebivalstvom. To je čez dve leti imelo za posledico nov upor, ki ga je vodil Miloš Obrenovič.

Beograjska trdnjava iznad Ušča

Beograjska trdnjava iznad Ušča

Turki so se počasi pričeli umikati iz mesta in 18. aprila 1867 po 346 letih Beograd dokončno zapustili. Knez Mihajlo Obrenovič je posledično vanj iz Kragujevca preseli sedež Srbije. Mesto se je začelo razvijati in dobivati vedno bolj evropski videz. Ulica Kneza Mihaila se je ob tem razvila v najpomembnejše poslovno ter trgovsko središče in je hkrati najkrajša vez med Beograjsko trdnjavo na Kalemegdanu in mestom.

Cerkev sv. Petke

Cerkev sv. Petke

Čudovito se je bilo ponovno dotakniti obzidja Beograjske trdnjave. Pred davnimi leti, še v času Jugoslavije, naju je z mamo tu ustavil Beograjčan. Ko je slišal, da sva iz Slovenije, se je postavil »v stav mirno« in nama gladko in brez napak, seveda v slovenščini recitiral Prešerna. Radi so nas imeli srbi, in še vedno nas imajo. Le da tako njim kot nam leta letijo…čeprav njim precej bolj »polako«…kroz maglu treperi devet sveča na torti…tada sam dobio par mandarina i malog belog zeca…u maju još uvek zriju komšijske bašte…al’ trešnje i zelene kajsije kradu druga deca…neki novi klinci, neki novi klinci…

Pobednik

Pobednik

Kot posledica teženj avstrijskega in nemškega prodiranja na Balkan, je 28. junija 1914 prišlo do atentata na avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu. S postavitvijo ultimata ter kasnejšim napadom na Srbijo, se je začela prva svetovna vojna. V njej je Srbija izgubila skoraj tretjino vsega prebivalstva, še posebej so bili prizadeti Beograjčani. Takoj po osvoboditvi je mesto postalo prestolnica novoustanovljene Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS).

Eksponati vojnega muzeja na Kalamegdanu

Eksponati vojnega muzeja na Kalamegdanu

Mesto se je hitro razvijalo ter širilo, še posebej se je povečal Zemun. Po uboju kralja Aleksandra l. Karađorđevića so se krepile simpatije do nosilcev nove svetovne ureditve. To je posledično pripeljalo do pristopa k trojnemu paktu, vendar že čez dva dni tudi do državnega udara, menjave vlade ter velikih demonstracij. Dne 6. in 7. aprila 1941 so nemška letala mesto bombardirala. Več tisoč ljudi je umrlo, številne zgradbe so bile porušene ali vsaj poškodovane. Med drugo svetovno vojno je umrlo približno 50.000 Beograjčanov. Razrušeno mesto so 20. oktobra 1944 osvobodile enote NOV in rdeče armade.

Josip  Broz Tito

Josip Broz Tito

Po koncu druge svetovne vojne je Beograd postal prestolnica FNRJ, kasneje SFRJ, leta 1992 pa je po razpadu te države, postal prestolnica SR Jugoslavije, ki sta jo sestavljali nekdanji Jugoslovanski republiki Srbija in Črna gora. Leta 1999 je bilo mesto tarča napadov sil zveze Nato. Napadi so trajali tri mesece. Začeli so se v noči iz 24. na 25. marec 1999, zadnji so bili v noči med 7. in 8. junijem istega leta. V tem času je bilo le nekaj dni brez opozorila na zračno nevarnost. Ostanki poškodovanih in na pol porušenih zgradb se tudi v centru mesta vidijo še danes.

Posledice Natovih bomb

Posledice Natovih bomb

Februarju 2003 je država dobila novo ime – Državna skupnost Srbije in Črne gore, Beograd ostaja glavno mesto. Od osamosvojitve Črne gore maja 2006 je Beograd glavno mesto samostojne države Republike Srbije.

Mesto danes

Beograd leži v jugovzhodni Evropi, na Balkanskem polotoku, na sotočju rek Save in Donave. Severno nad njim se začenja Panonska nižina, južno pa Šumadija, polna sadovnjakov in vinogradov. Mesto leži na številnih gričih (npr. Petlovo brdo, Zvezdara, Dedinje). Na levi obali Save leži Novi Beograd, na desni obali Donave pa Zemun. Mesto ima zmerno kontinentalno klimo.

Zemun in Vrata Beograda

Zemun in Vrata Beograda

Beograd je velemesto. Tega se je potrebno zavedati, ko odmerjamo čas, ki ga namenjamo obisku. Glavne znamenitosti v centru mesta okoli Kalemegdana si je možno ogledati v enem dnevu. Za podrobnejši sprehod po mestu je potrebno več dni. Če pa ga želiš res doživeti, boš v njem seveda moral ostati precej dlje ali pa se vedno znova vračati.

Sotočje in kula Nebojša

Sotočje in kula Nebojša

Hčeri se na sprehodih po mestu nista dolgočasili. Seveda je res, da so ju najbolj pritegnili živalski vrt, spopadi divjih srbskih vitezov na srednjeveških dnevih pod Kalemegdanom, pogosti postanki pri prodajalcih sladoleda na ulici Kneza Mihaila ter kopanje na Adi Ciganliji. Toda tudi ko smo obiskovali spomenike bližnje in malo bolj oddaljene preteklosti, nista ostali povsem ravnodušni. Precej so k temu pripomogle »zgodbe« ki sva jima jih pripovedovala z babico…moj drugar Milutin, druga klupa do vrata…ima klinca od četiri i po i uči ga da peca…ponekad ga sretnem, mahne kroz prozor kola…a u porti za loptom sad jurcaju neka druga deca…neki novi klinci, neki novi klinci…

Kopanje na Adi Ciganliji

Kopanje na Adi Ciganliji

Glavne znamenitosti so razpredene med parkom Kalemegdan z Beograjsko trdnjavo, ki obvladuje sotočje rek ter Terazijami, znamenito ulico v centru mesta. Kje bomo začeli sprehod je odvisno od nas. Če bomo v centru skušali parkirati z avtodomom, bomo imeli kar precej težav. Zato je morebiti bolje parkirati kje v predmestju, na varnem, po možnosti varovanem parkirišču ter se v center zapeljati z avtobusom.

Beograjčan z najbolj ostrimi zobmi

Beograjčan z najbolj ostrimi zobmi

Na Kalemegdanu si lahko ogledamo trdnjavo, otroke popeljemo v zanimiv živalski vrt ali pod kipom Meštrovičevega Pobednika samo občudujemo razgled na sotočje, Ušče pod nami in Novi Beograd ter Zemun v daljavi. Lahko pa pokukamo v vojaški muzej, kjer menda hranijo ostanke leta 1999 sestreljenega nevidnega bombnika. Žal tega eksponata verjetno ne bomo videli. Je pač neviden.

Kalemegdan

Kalemegdan

Kam bomo krenili dalje je odvisno od nas. Lahko se odločimo, da bomo spili kavo ali pivo na znameniti sprehajalni ulici Kneza Mihaila. Ali pa bomo samo kupili sladoled, saj so prodajalci na vsakih nekaj metrov. Če nas sprehod med množico ljudi in kukanje po trgovinah ne bo utrudilo, lahko pot mimo Trga republike nadaljujemo na Terazije, mimo hotela Moskva proti Pionirskemu parku. Le kdo izmed malo starejše generacije se ne spomni skupščine in znamenitih skulptur »Igrali se konji vrani« pred vhodom.

Igrali se konji vrani

Igrali se konji vrani

Skoraj simbol nekdanje skupne države. Na drugi strani parka ležita stari (nekdanja palača dinastije Obrenović) in novi dvor (danes predsedstvo Republike Srbije). Če smo utrjeni in nam hoje še ni zadosti, jo lahko mahnemo naprej po ulici Kneza Milana čez Trg Slavija in po Bulevarju JNA do Karađorđevega parka in cerkve sv. Save. Prvi načrti za to cerkev izvirajo iz 19. stoletja. Gradnja se je začela v tridesetih letih prejšnjega stoletja, bila prekinjena zaradi druge svetovne vojne in se nadaljevala šele 1985 leta. Do končne podobe bo potrebno še kar nekaj dela. Na drugi strani Bulevarja Franše d’Eperea sta stadiona dveh največjih in rivalskih Beograjskih nogometnih klubov – Crvene zvezde in Partizana.

Titu za rojstni dan

Titu za rojstni dan

V bližini slednjega, kjer so bile pred sedaj že davnimi leti predaje slovite štafete mladosti, leži hrib Dedinje, na njegovih pobočjih pa Hiša cvetja z grobom Josipa Broza Tita. Ob Hiši cvetja je tudi muzej z darili, ki jih je Tito dobival ob potovanjih v tuje dežele in obiskih tujih državnikov. Čeprav je ogled zanimiv, se je tistim, ki smo bili v muzeju pred razpadom Jugoslavije, postavljalo vprašanje, kam so izginili najlepši eksponati. Morebiti v depo, kakšen drugi muzej ali pa jih je, kot srbi radi rečejo »uzela magla«.

Štafeta mladosti

Štafeta mladosti

Lahko pa naš kompas že na Kalemegdanu obrnemo v drugo smer. Korak lahko zastavimo bližje Savi in se napotimo po ulici Kneza S. Markovića. Smer nam jasno kaže zvonik stolnice. Nasproti nje, v smeri reke Save, je stavba srbske patriarhije. Preko križišča pogled pritegne konak knjeginje Ljubice, čudovita zgradba v orientalskem slogu, točneje v srbsko-balkanskem stilu, a hkratnim pridihom klasicizma kot vidnega vpliva zahoda. Zgrajena je bila po odredbi kneza Miloša Obrenovića za stanovanje njegove družine, knjeginje Ljubice in dveh sinov – Milana in Mihaila. Če pa od stolnice pogledamo v smeri Zelenega venca, ne bomo mogli zgrešiti znamenite kafane »?«, najstarejše kavarne v Beogradu.

Beograjčani

Beograjčani

Pa to ni še niti slučajno vse kar Beograd popotniku ponuja. Če nič drugega, se mora sprehoditi do Ade Ciganlije, kjer se poleti lahko tudi osveži v topli vodi Savskega jezera. Ali pa se odpeljati do približno 20 kilometrov oddaljene Avale s spomenikom neznanemu junaku. Televizijski in hkrati razgledni stolp je bil žal med bombardiranji leta 1999 poškodovan, sedaj ga obnavljajo.

Poroka in trubači na bregu Save

Na bregu Save odmevajo vriski poroke in zvoki trubačev

Čeprav ima verjetno vsaka prestolnica bolj ali manj zanimivo nočno življenje, pa je v Beogradu to še posebej zanimivo. Mešata se namreč vpliv zahoda in tradicionalni balkanski melos ter skupaj ustvarjata edinstveno mešanico, ki jo je enostavno potrebno doživeti. Najbolj znana je seveda Skadarlija (Skadarska ulica), boemska ulica v samem centru mesta, kjer bomo zvečer lahko posedeli dolgo v noč, kramljali s prijatelji ter pojedli kaj tipično srbskega.

Pjevači

Pjevači

Lahko pa se odpravimo na eno izmed ladij – restavracij na Ušču ali ob bregu Save. Ali pa se v eni izmed restavracij na bregu Donave v Zemunu oblizujemo ob kakšnem krapu, somu ali drugi donavski ribi. Ne glede na to ali nam bo ob tem v uho prihajala melodija zvezde turbofolka, zlatne trube iz Guče ali kakšna starogradska viža, pete nas bodo zasrbele…

Možganska rekreacija

Možganska rekreacija

In naj se sliši še tako obrabljeno, vrnili se bomo. Prej ali slej, saj te odprtost mesta in ljudi enostavno začara. Še posebej pa nas, napolnjene z vsakodnevnim stresom, prevzame tisti balkanski »polako«…Enostavno premalokrat nam pride na misel, da ti s hitrostjo življenja, le to samo še hitreje polzi skozi prste…a ja, ja se kockam, s prevarantom životom…iz rukava on svakoga dana izvuče nekog keca…i stariji mi kažu, sad si u pravom dobu…a u ulici Jovana Cvijiča, rastu druga deca…neki novi klinci, neki novi klinci…

ODHOD V SRBIJO – 25.5.2007 – Z avtodomom sem se že zjutraj zapeljal do Ježice. Ob dveh so prišle tja tudi punce z babico in teto Minco. Mami in Minca sta šli namreč naprej nakupovat. Mi pa smo kar hitro odrinili prodi Dolenjski.

Zbirališče pred Hrvaško mejo

Zbirališče pred Hrvaško mejo

Na bencinsko črpalko pred mejo s Hrvaško smo prispeli malo pred četrto. Pozdravili smo se z ostalimi avtodomarji, ki so imeli isti cilj, potem pa kmalu odpeljali do meje. Pot čez Hrvaško se je vlekla. Naredili smo en kratek postanek, sicer pa v koloni vozili proti Srbiji. Čez mejo smo prišli brez težav in takoj na prvi bencinski črpalki naredili skoraj prometni šok.

Počitek na črpalki v Srbiji

Počitek na črpalki v Srbiji

Zamenjali smo nekaj evrov, potem pa že hiteli naprej proti Beogradu. Tam nas je že pričakoval Gliša, ki nas je pospremil do parkirišča. Punci sta zaspali, midva z babico pa sva šla pozdravit še ostale ter poskusit pečenega kozlička. Pogledat nas je prišla tudi policija, saj je bilo to že dogovorjeno, ravno tako tudi lastnik prostora – Nedžo.

Mmmmm, kozliček...

Mmmmm, kozliček...

Z Glišo, Ivanom (mb207d) in Markom, ki je bil organizator smo se zapeljali tudi pogledat gostilno, kjer naj bi jedli naslednji večer. Po povratku smo še malo klepetali, ko je ura že precej pogledala čez polnoč, pa smo odšli spat.

BEOGRAD – 26.5.2007 – Zjutraj so nam pripeljali zajtrk in sicer razne vrste bureka ter jogurt. Poskusili smo sirovega, krompirjevega ter mesnega.

Zajtrk

Zajtrk

Po zajtrku sta nas že čakala avtobusa, samo še na vodički smo počakali. Peljali smo se skozi Novi Beograd, videli Mercator, areno, bedo romskega naselja. Mimo Ade Ciganlije smo pot nadaljevali do Belega dvora in vile, kjer živi Jovanka. Videli smo tudi vilo, kjer živi znana pevka Ceca ter stadion Crvene zvezde.

Reciklažni center? Ne, romsko naselje...

Reciklažni center? Ne, romsko naselje...

Le malo naprej od stadiona drugega velikega beograjskega nogometnega kluba so Dedinje. Tam smo naredili prvi postanek. Slikali smo se pred Titovim kipom, si ogledali številne štafete mladosti in postali ob njegovem grobu. Sprehodili smo se skozi muzej z nekaterimi darili, ki jih je Tito med svojim predsedovanjem Jugoslavije dobil. Pritegnilo nas je dvoje avtomobilov, s katerimi se je nekoč prevažal.

Grob Josipa Broza Tita

Grob Josipa Broza Tita

Ker smo imeli še dovolj časa, smo šli še enkrat do hiše cvetja. Avtobus nas je odpeljal naprej do cerkve Sv. Save. Cerkev je ogromna in jo šele počasi dokončujejo. Kljub temu, da počasi dobiva notranjo marmorno oblogo, nas je navdušila. Avtobusa sta pot nadaljevala skozi center mesta, mimo stavb, ki so bile poškodovane ob bombardiranju ameriških letal pred nekaj leti.

Cerkev sv. Save

Cerkev sv. Save

Videli smo nekdanjo Skupščino SFRJ ter se zapeljali po Terazijah. Ob Kalemegdanu smo parkirali in se sprehodili po Beograjski trdnjavi. Sava in Donava ter njuno sotočje so bili pod nami, odpiral se je lep pogled na Novi Beograd. Hitro smo kupili sladoled, potem pa že hiteli za ostalimi do kipa »Pobednika«, ki kraljuje visoko nad Savo.

Sprehod po Beograjski trdnjavi

Sprehod po Beograjski trdnjavi

Sprehod smo nadaljevali do ulice Kneza Mihaila. Med sprehodom po za promet zaprti ulici, smo si vročino sončnega dneva hladili z več sladoledi zapovrstjo. Ko smo se vrnili do parka, avtobusa nismo dolgo čakali. Odpeljal nas je proti Ušču. Vmes smo videli stolnico, najstarejšo kavarno »?« ter Konak knjeginje Ljubice.

Ulica Kneza Mihaila

Ulica Kneza Mihaila

Na Ušču nas je čakalo nekaj malega pešačenja do ladjice, ki nas je popeljala pod Kalemegdanom do sotočja glavnega toka Donave in Save. Nazaj smo se odpeljali po Savi do prvega mostu, nato pa pluli mimo izhodišča do Zemuna ter nazaj. Vmes smo cmokali ob čevapčičih ter slivah, figah in marelicah, okoli katerih je bil navit pečen zašinek.

Center Beograda nad Savo

Center Beograda nad Savo

Po pristanku nas je avtobus odpeljal do gostilne Tošev bunar, kjer smo se spet najedli tipičnih srbskih jedi. Tudi pijače je bilo, kar si jo hotel, imeli smo glasbo v živo. Punci sta tukaj končno stkali prijateljstvo z drugimi otroci približno iste starosti. Malo čez deset nas je večino avtobus odpeljal nazaj do avtodomov.

Pri Tošinem bunaru

Pri Tošinem bunaru

Ti so nas ob prisotnosti varnostnika nedotaknjeni pričakali. Utrujeni od napornega dne, smo kmalu zaspali.

CENTER IN ŽIVALSKI VRT – 27.5.2007 – Po zajtrku so ostali avtodomarji počasi pričeli odhajati. Raztepli so se skoraj na vse strani neba. Ko je odšel še Marko, smo ostali sami z Ivanom in Glišo. Premaknili smo avtodoma v njegov »kamp«. Pričakal nas je Vučko – njegov kuža, ki je potem vse dni do odhoda lepo pazil na naše avtodome in tudi nas.

Stari dvor

Stari dvor

Z Glišo smo spet odšli do Toševega bunarja na eno pivo in Coca colo. Gliša bi sicer najraje naročil še čevapčiče, vendar smo ga prepričali, da je pred nami še dolg dan in da se moramo odpeljati v center mesta. Sedli smo na avtobus, ki nas je pripeljal do Zelenog venca. Od tam smo odšli najprej mimo hotela Moskva na Terazije in proti skupščini.

Nekdaj skupščina SFRJ, danes Republike Srbije

Nekdaj skupščina SFRJ, danes Republike Srbije

Zaokrožili smo mimo Starega in Novega dvora skozi Pionirski park do Skupščine Republike Srbije. Mimo nas je pridrvela zabavna poroka. Mimo fontane in spomenika Nikole Pašiču smo šli do Trga Republike, kjer stoji spomenik Mihailu Obrenoviču. Sedaj do Kalemegdana ni bilo več daleč.

Spomenik Mihaila Obrenoviča

Spomenik Mihaila Obrenoviča

Ob parku smo se spustili do vhoda v živalski vrt. To je bila seveda glavna atrakcija dneva. Videli smo številne živali, kar nekaj sta jih punci lahko tudi pobožali. Pričakal nas je slon, pobožali smo kamelo, videli veliko volkov, medvede, zebre in žirafe. Iz živalskega vrta smo pot nadaljevali do Beograjske trdnjave.

Najbolj zanimivo se je živali dotakniti

Najbolj zanimivo se je živali dotakniti

Spustili smo se skozi izhod na travnik pod trdnjavo, kjer so potekali srednjeveški dnevi. Opazovali smo včasih kar hude in krvave boje vitezov, njihovo pretepanje ter spretnosti, ki so jih pri tem kazali. Ko smo se vzpenjali nazaj na gornji Kalemegdan smo v cerkvi sv. Petke dobili venček iz trave, ki naj bi ščitil naš dom. Danes je bilo v vseh cerkvah, kjer smo bili, po tleh polno trave. Vsak si je iz nje lahko spletel venček.

Srbski vitezi

Srbski vitezi

V cerkvi Ružici je ravno potekala poroka, zato vanjo nismo preveč silili. Sprehod smo nadaljevali po trdnjavi. Ker nismo našli nobene klopce, ki bi bila v senci in seveda prosta, smo se posedli na udobne kamnite klade. Ob robu Kalemegdana smo srečali Ivana in Bojano. V Ulici kneza Mihaila smo se spet ustavili na sladoledu, potem pa mimo francoske ambasade odšli do stolne cerkve.

Konak kneginje Ljubice

Konak kneginje Ljubice

Mene noter niso spustili, saj sem imel kratke hlače, babica je ostala noter malo dlje, punci pa le na kratko. Tudi tu je bila trava po tleh. Šli smo še do konaka knjeginje Ljubice, katerega si je dalo ogledati le od zunaj. Spustili smo se proti Savi in zavili do Zelenog venca. Vreme se je malo kisalo, padlo je celo nekaj kapelj, vendar hujšega ni bilo.

Kafana "?"

Kafana "?"

Počakali smo na Ivana in Bojano, potem pa sem stekel puncama kupit Happy meal v Mcdonaldsa. Odpeljali smo se nazaj do Gliše. Posedeli smo na klopi, delali načrte za naslednji dan, potem pa odšli spat.

ADA CIGANLIJA – 28.5.2007 – Odločili smo se ostati v Beogradu in izkoristiti lep dan, ki se nam je smejal zjutraj. Po zajtrku smo počakali Glišo, potem pa odšli na avtobus. Pri Zelenem vencu smo presedli in se odpeljali do Ade Ciganlije.

Ada Ciganlija

Ada Ciganlija

Mimo forme vive smo šli ob obali jezera. S puncama sem šel najprej do tobogana, ki pa je bil zaprt. Zato smo sedli na stole pri eni izmed kavarn. Mi smo pili pivo, punci sta dobili sladoled. Potem pa v vodo. Bila je prav topla in uživali smo v plavanju. S puncama sem plaval do boje, ki označuje polovico veslaške proge.

Sladoled

Sladoled

Takoj je do nas priveslal reševalec iz vode in nam ponudil, da gremo v čoln. Opozoril nas je na nevarnost plavanja daleč od obale z malimi otroci. Ni vedel, da sta punci prava delfina. Ležali smo na soncu, se kopali in uživali v sončnem dnevu. Dopoldan ljudi ni bilo veliko, popoldan pa se je naredila kar gneča.

Voda je prav topla

Voda je prav topla

S puncama smo šli še enkrat v vodo, potem pa počakali Glišo. Z njim in njegovo Almo, smo se odpeljali do Zemuna. V gostilni nad Donavo smo naročili ribe. Som, krap ter šaran so bili res dobri, ravno tako ribja čorba ter šobska solata. Vreme se je skisalo, pričelo je pihati, razvilo se je pravo neurje. Ko smo pojedli, smo se odpeljali do že prav dobro znanega Toševega vodnjaka.

Gostilnica v Zemunu

Gostilnica v Zemunu

Tam smo klepetali ter »krckali« čevapčiče. Punci sta bili utrujeni, tako da sta že kar težko dočakali, da smo se odpeljali nazaj do avtodomov, kjer nas je čakal seveda tudi Vučko.

SLOVO IN ODHOD DOMOV – 29.5.2007 – Po zajtrku sem odhitel v mesto do Zelenega venca in mimo Beogradžanke do zunanjega ministrstva. Hotel sem namreč slikati na pol porušene stavbe na nasprotni strani. Hitro sem naredil serijo fotografij.

I'm loving it?

I'm loving it?

Komaj sem se dobro vrnil, že smo se poslovili od Gliše in odpeljali. Le nekaj deset metrov od njegovega »kampa« smo zavili na avtocesto, katere smo se držali vse do Slovenije. Pod Slavonskim brodom nas je ujelo neurje, vendar smo ga srečno prevozili. Ko smo bili iz najhujšega dežja in tudi pihalo ni več, smo se ustavili za kratko kosilo.

Živa in Vučko

Živa in Vučko

Odbrzeli smo do Zagreba in naprej v Slovenijo, kjer smo se na počivališču Grič poslovili. Sedaj do doma res ni bilo več tako zelo daleč.

Vremščica

(13.5.2007)

Vremščica je vrh na Primorskem, praviloma dostopna v vseh letnih časih. Spomladi so njena pobočja pravi rožni vrt, polna sladkega korena, potonik in drugih cvetic. Poleti zna biti na njenih vršnih pobočjih kar prevroče in komaj čakaš povratek v hladni gozd.

Divja potonika

Divja potonika

Jesenske trate pa že ujamejo prve sunke burje, ki pravo moč velikokrat pokaže pozimi in prestavlja vse kar ni dobro priraščeno. Izhodišče so nam bile Senožeče (558 m), kjer se da parkirati in tudi prespati na parkirišču sredi vasi (N45.721185 E14.039229).

Parkirišče v Senožečah

Parkirišče v Senožečah

Ko iz parkirišča previdno prečkamo glavno cesto, nas na drugi strani za roko primejo smerokazi in markacije ter vodijo skozi staro jedro primorske vasi. Ko hiše ostanejo za nami, sledimo makadamski poti in stezi, ki nas zapelje v gozd. Komaj čakamo, da že malo zadihani čez Kurja polja po cvetočih travnikih pridemo pod vršiček Slatno (914 m).

Cvetoči travniki nad gozdom

Cvetoči travniki nad gozdom

Markacijam lahko sledimo po levi strani kuclja, se spet ohladimo v gozdu in pridemo do ceste v Virbašnjem dolu. Cesta do sem pripelje iznad Gabrč, odcep zapeljuje ob stari cesti proti morju. Sedaj iščemo pot, ki nas skozi gozd pripelje do travnikov spet šele tik pod vrhom Velike Vremščice, tudi gore sv. Urbana imenovane (1027 m).

Proti vrhu

Proti Mali Vremščici

Ob izdatnem duhanju pomladanskih rožic, do sem računajmo kar dve uri in pol hoje ali še več. Z vrha so seveda čudoviti pogledi vse naokoli. Če nismo ravno domači v teh krajih, nam pri razvozlanju zapeljivih gričov nekaj pomagajo oznake na vrhu, seveda pa tudi dober zemljevid ni v napoto.

Velika Vremščica

Velika Vremščica

Vzeli smo si čas, nikamor se nam ni mudilo. Sedeli smo v travi, iskali palčke ter uživali v razgledu. Ajda ni bila najboljše volje in je zamrmrala, da palčkov tako ali tako sploh ni. Živa ji je takoj odbrusila nazaj da sploh ni važno ali palčki so ali ne, važno, da so sladkarije.”

Na vrhu

Na vrhu

Če smo ljubitelj rož, pa le pustimo, da nas že ko tam pod Slatno nad Kurjimi polji pridemo iz gozda, zapeljejo cvetoči travniki. Malo po svoje jim sledimo čez hrib. Markacije spet najdemo pri stanu, ki je danes bolj gostilnica pod Čemparjevim vrhom (892 m).

Navadni zlati koren pod Slatno, v ozadju Vremščica

Navadni zlati koren pod Slatno, v ozadju Vremščica

Pot od tu je bolj odprta, travnikom, prepletenim s potmi, sledimo po markirani poti ali pa kar naravnost proti Mali Vremščici ali Bukovem vrhu (932 m), kjer malo bolj levo ugledamo najvišji vrh. Možnosti je torej dovolj. Najboljšo pa ubodemo, če gremo po eni poti gor in po drugi dol ter tako zašpilimo klobaso. Iz Virbašnjega dola se vrnemo tako ali tako po isti poti, zgubiti se praktično ni možno.

Hrošček

Hrošček

Da bodo rože ostale čudovite lepotice samo, če jih ne primemo v dlan in nasilno ugrabimo, pa tako ni treba posebej opozarjati. Ko pridemo nazaj v Senožeče, si le vzemimo čas za občudovanje primorskih hiš, vodnjaka sredi vasi, ostankov gradu, dvorca Snosetsch in cerkve sv. Jerneja.

Ostanki dvorca

Ostanki dvorca

Cinque Terre in Dolomiti

(26.4. do 2.5.2007)

ODHOD V ITALIJO – 26.4.2007 – Potem ko so se načrti menjali iz dneva v dan, je bil vsaj osnovni cilj en dan pred odhodom postavljen. Podrobnosti smo sklenili dodelati ob sami poti. Zakaj bi se človek ubadal z natančnim načrtom, ki se ga tako ali tako potem nikoli ne drži. Čeprav smo imeli kaj hitro popoldne vse pripravljeno in spakirano, se je odhod precej zavlekel.

Gremo na toplo...

Gremo na toplo...

Čakali smo namreč mojo bistveno bolj rdečelaso polovico, ki je po službeni dolžnosti na občinski proslavi prepevala pionirske pesmice v čast prihajajočim praznikom. Seveda je bila tik pred odhodom spet panika, čekiranje vseh dokumentov in ostalih potrebnih in nepotrebnih zadev, brez katerih v eksotični Italiji sigurno ne preživiš. Po nekaj kilometrih vožnje smo pogruntali, da bi bilo dobro zapreti boks, da nam vse naložene dobrote kam ne uidejo.

...na morje...

...na morje...

Za vsak slučaj smo se še enkrat prešteli in ugotovili, da za čuda doma nismo pozabili nikogar. Potem pa zopet na cesto in gas do Postojne. Prepustili smo se Bojanovi oceni, da bo na parkirišču ob Postojnski jami precej manj hrupa mimo vozečih, kot ob avtocesti. Seveda je imel prav. Še več, avtomobilov skoraj nismo slišali. So jih preglasili venčki lepih domačih pesmi, ki so jih, kot sem zaznaval v morastih sanjah, pospremili tudi neke vrste instrumenti. Kaj pa se more, če se je gala sprejem nadaljeval z nebrzdano zabavo na parkirišču.

...med kaktuse???

...med kaktuse???

Ob treh je neživljenjsko rjutje prekinilo prepevanje. Zjutraj smo zaman iskali sledi jamske zveri, ki si je neprespana privoščila vsaj harmoniko in pregnala rahlo okajen zborček.

LEVANTO – 27.4.2007 – Zjutraj smo kar hitro pozajtrkovali. Gorenjska žilica in prirojena nezaupljivost do Notranjcev nam nista dali miru. Parkirnino začnejo pobirati ob osmi uri, ena ura je zastonj. Toda kaj, če nam bo v tisto gratis uro vštel tudi naše drnjohanje na parkingu? Nismo se hoteli prepričati, raje smo kakšne pol ure prej pobrali šila in kopita.

Parkirišče pri Postojnski jami

Parkirišče pri Postojnski jami

Stara cesta je bila kar dobra izbira, le na vrhu enega klančka so se delavci bližnjega cestnega podjetja učili flikati luknje. Vsi pretreseni smo ugotovili, da se niso ravno najbolje naučili. Čez mejo smo bili tako, kot da bi veljal že schengenski režim. Skoraj neopazno. Ravno tako kot je mimo nas neopazno zdrsnilo nekaj naslednjih ur. Vožnja po avtocesti pač ni bil vrhunec našega popotovanja.

Postanek ob avtocesti

Postanek ob avtocesti

Smo pa vsaj nekje do Benetk razmišljali, če se ni morebiti spremenila geopolitična situacija in se je Slovenija neverjetno povečala. Na cesti je bilo namreč daleč največ vozil s slovenskimi tablicami. Pravo preseljevanje narodov. Otrokom je bilo dolgčas, zato so se odločili, da radijsko postajo izkoristijo za igranje raznih iger. Najprej tri v vrsto, nato ladjice potapljat. Bojan, ki je vozil spredaj, je tako padel v igro, da je med ugotavljanjem ali je enotonska ladja potopljena ali ne, pred La Spezio namesto proti Genovi zavil proti Livornu.

PZA v Levantu

PZA v Levantu

Seveda smo ga na črpalki počakali, potem je vodstvo prevzel Mio. Oziroma bolje rečeno Mia ali Micka po domače, saj je iz dlančnika odzvanjal ženski glas. Kar lepo nas je vodil proti Levantu. Vse, dokler nismo bili sredi klanca, na levi vasica, ulice, že tako ozke kot vrag pa še vse zaparkirane. Ukaz je bil nedvoumen, zavijte levo. Ker pa ženske ne upoštevam vedno najbolj, sem kar peljal naprej.

Levanto

Levanto

Micka se ni pretirano razburjala, zato pa je bil šok kamere na sopilotskem sedežu toliko večji. Kar je bilo seveda slišati. Jaz pa kot pravi trdobučnež naprej. Kamero sem tolažil, da je do odcepa še dobrih 40 metrov. Ko so se ti iztekli, smo bili seveda sredi klanca, kakršnekoli možnosti za zavijanje pa ne.

Sanjska plaža?

Sanjska plaža?

Med tem, ko sem se grizel s tem, kje bom obrnil, smo se pripeljali v Levanto, dvakrat malo zavili in že pristali na počivališču ob Agipovi pumpi, le nekaj deset metrov od železniške postaje. Prostora je bilo ravno še za naša avtodoma, na parkirišču ob železniški postaji pa je Bojan našel še dvoje mest.

Voda je super!

Voda je super!

Da je to zelo raztegljiva številka, se je pokazalo že čez dva dni, ko je bilo na, pri in ob parkirišču še več kot dvajset novih avtodomov. Nekateri so parkirali tako uspešno, da je potem za njih bolj ustrezen parking iskala celo policija. Ko sem sedaj sredi hriba uzrl vasico, v katero bi moral pred nekaj minutami zaviti, mi ni bilo jasno ali imam nastavitve v programu za navigacijo za traktor ali morebiti celo helikopter.

Za prvi dan bo dovolj...

Za prvi dan bo dovolj...

Od nekje je pricurljala skrivna informacija, da na obali plavajo. V trenutku smo bili v kopalkah in zapodili smo se proti plaži. Morje je bilo toplo, če ima res 20 stopinj, pa nismo merili. Nazaj grede smo še malo zaokrožili po mestu, določili okvirni plan za naslednje dni, potem pa že motili sosede z glasnim smrčanjem.

Sonce zahaja

Sonce zahaja

OD MONTEROSSE DO CORNIGLIE – 28.4.2007 – Zjutraj smo jo kar zgodaj oddrobencljali do železniške. Hoteli smo uiti jutranji gneči. Kupili smo dvodnevne Cinqueterre kartice. Presodili smo, da bo dva dni dovolj in prav smo imeli. Ko je bilo le še vprašanje sekund, kdaj bo pripeljal vlak, se je Bojan spomnil, da bi bilo karte potrebno žigosati.

Na začetku poti

Na začetku poti

Potolažil sem ga, da se to nedvomno da storiti tudi na vlaku. Kot ponavadi seveda nisem imel prav. Nam je pa sopotnica razložila, da občasno pride kontrolor. Če nisi dovolj prepričljiv, vsakemu računa pet evrov. To bi se nam zdel prehud poseg v našo (vsaj delno) gorenjsko denarnico, zato smo izstopili na prvi postaji in se tolažili, da je konec koncev vseeno s katere strani kreneš. Pot je bila tako določena že prej – št. 2, torej nad morjem od vasice do vasice.

PZA v Monterossi

PZA v Monterossi je čisto na obali

V Monterossi smo zagledali parkirišče za avtodome, čisto na obali. Krenili pa seveda v drugo smer. Ob tem pa kmalu ugotovili, da karkoli že počnemo v življenju, sanjski poklic to ni. Ker kaj je lahko še lepšega, kot s kubanko v ustih in grablicah v rokah, zjutraj pograbiti tisti fi 8 okoli ležalnikov. Smo ga kar videli, kako tudi čez dan rad pride pograbit. Sploh okoli ležalnika s kakšnimi mini-bikiniji in njihovo zagorelo vsebino.

Ujetnico

Ujetnica

Ker hočemo biti vedno nekaj posebnega, se nismo pridružili množici, ki se je rinila skozi tunel, temveč smo šli do gradu in na drugi strani v center mesta. Vmes smo naleteli na čudnega patra, ki je sprehajal svojega psa. Z našo psičko Gajo sta se kar dobro ujela in prav zabavno je bilo gledati nenavadni ples Maje, patra ter dveh razigranih psov na vrvici. Pravi plešoči derviši, le v trans ni nihče padel.

Samostan nad Monterosso

Samostan nad Monterosso

V Monterossi seveda nismo smeli izpustiti ogleda cerkve ter obiska informacijske točke, kjer so nam pojasnili, da je virtualni akvarij do nadaljnjega zaprt. Še malo smo se obirali, potem pa odlašanja ni smelo biti več. Zakorakali smo na stezo proti Vernazzi. Takoj za kontrolno točko nas je čakal prvi vzpon med zelenjem in limonovci.

Limone

Limone

Stopnišče, kot bi se vzpenjal v nebesa. Predvsem tako visoko, smo zadihani ugotavljali. Ob prehitevanju dobro opremljenih nemških turistov, me je vsaj za eno izmed njih pošteno zaskrbelo. Bila je rdeča kot rak in vsaj mislili smo, da verjetno na robu infarkta. Pa izgleda, da ji je zakuhalo le ob ogrevanju, saj smo jo potem še večkrat srečali.

Zakorakali smo na pot št. 2

Zakorakali smo na pot št. 2

Edina drevesa limon ob poti so bila dober meter od roba brez sadežev. Ko smo prilezli do razgledišča in nam je domačin hotel prodajati limone po pol evra komad, pa nam je bilo že bolj jasno, zakaj se nekateri raje stegnejo čez rob. Rabutanje kot nacionalni šport. Le še spuščali smo se, naporov skoraj ni bilo več.

Vernazza se je pokazala

Vernazza se je pokazala

Ozek prehod nas je spustil na osrednji trg Vernazze. Tam smo našli pitno vodo, posedli med domačine v senco in se globoko oddahnili. Malo smo zavidali tistim, ki so ravnokar prilezli iz vode. Pa ne toliko, da bi jim sledili.

Sončni sprehod

Sončni sprehod

Raje smo pogledali še malo naokoli po vasici, potem pa je večina mladine smelo odkorakala na vlak, v drugi del poti smo se zagrizli le moški del, babica ter obe Ajdi. Spet stopnice. Le da je sonce še bolj pripekalo.

Vernazza

Vernazza

Med kaktusi in sredozemskim rastlinjem smo plavali visoko nad morjem. Se ve v čem… Ko smo se že spuščali proti Cornigliji, smo jo končno zagledali. Tablo za sanjsko plažo. Nam Gorenjcem je še posebej zaigralo srce, ker je pisalo, da je zastonj.

Sanjska plaža z lepotno napako

Sanjska plaža z lepotno napako

A seveda je kot vsaka lepa stvar imela lepotno napako. Dvajset minut spusta in verjetno potem še enkrat toliko zadihanega vzpona. Spogledali smo se in obup v očeh je povedal vse. Smo trmasti, toliko pa spet ne. Ko smo se spustili v Corniglio nas je zanimal samo sladoled. In smo ga našli, ter seveda preplačali. Pa kaj bi to, glavno, da nas je ohladil na vsaj približno normalno temperaturo.

Corniglia

Corniglia

Ko smo se spustili na glavni trg in ravno razmišljali če se bomo s preostankom družin še kdaj videli, so ženske na čelu z Gajo prikorakale do nas. Skupaj smo sprejeli to, kar so otroci že zdavnaj dorekli. Da bo za en dan kljub zgodnji uri in lahkemu nadaljevanju dovolj. Saj konec koncev nam je vsem krulilo v želodcih, čas je bil za siesto.

Dolge stopnice proti železniški postaji

Dolge stopnice proti železniški postaji

Še prej pa so nas čakale neskončne stopnice do železniške postaje – na srečo navzdol. Ženske so se pridušale, da so po njih do vasice prehodile več kot pa mi na celem odseku med Vernazzo in Corniglio. Zbiti od vročine, smo bili raje tiho. Ali pa je samo pamet prevladala in jezike zavezala. Saj je nekdo konec koncev moral pripraviti kosilo.

Ležerno na plaži

Ležerno popoldne

Da bi popoldan še kaj pretirano hodili nam ni niti slučajno prišlo na misel. Odvlekli smo se do železniške postaje in se odpeljali do Monterossa. Stisnili smo se v senco in se zgražali nad popolnoma nabito plažo. Potem pa smo se vzvišeno sprehodili med bolj ali manj zagoretimi telesi in prav nič vzvišeno vriskali od presenečenja, saj se nam je voda zdela občutno hladnejša kot dan prej.

Plaža

Plaža

Količina vriskov je bila premo sorazmerna hitrosti prehoda v moker objem. Vsi pa smo složno ugotavljali, da se telo po nekaj minutah v vodi vsega hudega navadi. Z Bojanom sva bila edina, ki hoje nisva imela zadosti. Sprehodila sva se do čeri in nad plažo do kipa sv. Frančiška s psom.

Čer

Čer

Po povratku z vlakom do Levanta smo komaj še spravili vase malo večerje, potem pa popadali v posteljo. Še ponoči nas je preganjalo, da bo naslednje jutro potrebno spet zgodaj vstati.

OD CORNIGLIE DO RIOMAGGIOREJA, LA SPEZIA – 29.4.2007 – Ko smo izstopili na železniški postaji v Cornigliji smo bili zadovoljni, da nam ni treba premagovati številnih stopnic do vasice. Pot je šla tokrat v drugo smer.

Na železniški postaji v Levantu

Na železniški postaji v Levantu

Za začetek so ostanki nekakšnih počitniških barak kvarili vtis. Ob zaprti kontrolni hiški smo se čudili, saj smo bili ravno tako zgodnji kot dan prej. Čez nekaj metrov nam je postalo jasno, zakaj za to pot ni nobene kontrole kart. Uradno je namreč zaprta, čeprav so bila železna vrata z opozorili o zapori na obeh straneh odprta. Ker pač trmasto nismo hoteli razumeti nečesa, kar ni zapisano v slovenščini, smo se malo skeptično podali na pot.

Bo zdržal?

Bo zdržal?

Pogum nam je že kmalu upadel, ko je bilo potrebno čez viseči most. Raje smo šli po dva in po dva. Tako smo si povečali možnost, da bi o našem izjemnem pustolovskem pogumu in žalostnem koncu pripovedovali zanamci. Pa je prenesel silne obremenitve in tako smo v polnem številu nadaljevali pot. Ta je ena bolj zanimivih. Teče bolj ali manj po ravnem, po polici med nebom in morjem.

Pot je uradno zaprta

Pot je uradno zaprta

Ustavili smo se na razgledišču, ki ga Italijani ponosno imenujejo piknik prostor. Od tu smo imeli pogled na celotno, danes že prehojeno, pot. Prevalili smo se na drugo stran hrbta, ki je padal proti morju in že smo bili v Manaroli. Sredi vasi so imeli neke vrste dobrodelni sejem. Prodajali so ogromne limone, pa navadne limone, pa limonine napitke, limonina peciva.

Manarola

Manarola

Malo smo postali na glavnem trgu, ker pa ni bilo nobene prave zabave, smo odšli naprej. Na drugi strani vasice se je začel zadnji del naše poti. Via dell’Amore naj bi bila romantična sprehajalna pot, dolga le za dobrih dvajset minut. Morebiti so včasih dali zaljubljenemu fantu toliko časa, da je očaral mladenko. Če mu ni uspelo, je ostal osamljen in zagrenjen do konca svojih dni.

Za vsako svoje okence

Za vsako svoje okence

Mi smo bili na tej poti nedvomno zagrenjeni, pa niti malo osamljeni. Trume turistov privlečejo raznorazne agencije ravno na ta odsek in jih kot živino napodijo, da se drenjajo v eno ali drugo smer. Na srečo smo na pot vstopili pri Manaroli dokaj normalno. Kajti na drugi strani, pri za nas izstopni kontroli, smo se komaj prerinili čez množico čakajočih.

Via dell' Amore

Via dell' Amore

Tudi samo mesto je bilo polno, še na avtobusek, ki vozi do trdnjave na vrhu mesta, smo se komaj zbasali. Šoferka je vozila po strmem bregu tako odlično, da je Maja na koncu žalostno pripomnila, da bi njej celo jaz dal kemper za vozit. Jah, kaj naj rečem. Prav je imela.

Riomaggiore

Riomaggiore

Sprehodili smo se okoli trdnjave, se smejali čudnemu pokopaliču na drugem bregu in se nato mimo cerkve po glavni ulici med pisanimi hišami in množico turistov spuščali proti morju. Vmes je bil obvezen postanek za sladoled, potem pa naprej po bregu navzdol. Zavili smo še v mandrač in nato po ozkih uličicah, malo gor in malo dol, iskali pot nazaj proti železniški postaji.

Pisana glavna ulica

Pisana glavna ulica

Ta je bila že bolj ali manj v pravem pravcatem prometnem infarktu. Turisti so se drenjali proti začetku ljubezenske poti, proti mestu, v podhodu, na peronu. Presneto veseli smo bili, ko smo se končno zdrenjali v prepolen vlak in se odpeljali nazaj proti Levantu. Po kosilu smo se še težje kot dan prej spravili na pot.

V mandraču

V mandraču

Vseeno se nam je nekako uspelo premakniti do železniške postaje. Vlak je bil skoraj prazen. Ko smo mi vstopili vanj. Bližje kot smo bili mestu La Spezia, bolj je bil poln. Ko je prišel v vagon starejši gospod, je Neža, kot veleva bonton, vstala. Ker se ni takoj vsedel, mu je Marjana odločno rekla »sit«. Seveda smo se potem do La Spezie režali kot pečeni mački. Če je bila namreč do tujca tako odrezava, kako jo odnese šele Bojan. Takoj mi je bilo jasno, zakaj pri njih vedno on pomiva posodo.

La Spezia

La Spezia

Na postaji v La Speziji smo najprej odšli do turističnih informacij. Prva uslužbenka me niti povohala ni, druga pa se me je končno usmilila. Ko sem jo vprašal, kje je kaj zanimivega, je pričela kazati kraje v okolici. Ko sem bolj natančno določil, da me zanima prav La Spezia, pa je smelo ugotovila, da v tem mestu pa že ni nič zanimivega.

Castle of San Giorgio

Castelo San Giorgio

Ko sem izbuljil oči, me je dokončno dotolkla z izjavo, da je ona tukaj doma in da seveda ve, da je La Spezia čisto nezanimivo mesto. Poln občudovanja do takšne samozavesti italijanskih turističnih delavcev sem izvedeno prenesel sopotnikom. Vseeno se nismo dali in smo zaokrožili po mestu. Tako smo »našli« trdnjavo, dve zanimivi cerkvi in en vodnjak.

Grajske gospodične

Grajske gospodične

Pa še kaj bi se verjetno našlo, če bi iskali. Pa nismo, tako kot se nam ni dalo ugotavljati, zakaj se je turistični delavki tako zamerilo domače mesto. Raje smo zlezli nazaj na vlak in se odpeljali v Monterosso namočit rite in še kaj. Ob skupni ugotovitvi, da je morje vsak dan bolj mrzlo in da se bomo, če bo šlo tako naprej, lahko prišli poleti drsat, smo še zadnjič zlezli na vlak in se vrnili v Levanto.

Tri gracije

Tri gracije

Ko se je stemnilo smo zmogli ravno še toliko moči, da smo odšli do najbližjega kafiča, kjer so imeli sladoled. Ajda je ob tem s pravo pravniško logiko ugotovila, da sva šla stavit, da bomo šli na sladoled že v La Speziji. Ker nismo šli, mi je žep trgal en kovanec za evro manj. Večer je minil v neskončnih diskusijah, razmišljanjih in kombiniranjih, kako bi nekako prebili nekaj naslednjih dni, da še ne bi bilo potrebno domov.

Sladoled

Sladoled

Ideja forumaša Miloša, ki smo ga srečali na sosednjem parkirišču, o izletu v Genovo nas ni preveč pritegnila, za Gardaland so navijali predvsem otroci…šele zjutraj smo tako določili točen kurs – jezero Iseo in nato čez Dolomite nazaj proti domu. In za čuda smo se ga precej natančno tudi držali.

ISEO, PASSO TONALE – 30.4.2007 – Potem ko sva šoferja na hitro pozajtrkovala, smo konjičke v naših mašinah nagnali v breg. Levanto je ostajal globoko pod nami.

Spremstvo po

Spremstvo po Sulzanu

Komaj pa smo dobro zavili na avtocesto, nas je v prvem tunelu presenetil pesek po tleh, malo naprej pa je na voznem pasu stal prečno postavljen avto. Opazil sem ga v zadnjem trenutku, zavrl in se stisnil na prehitevalni pas. Po povratku sem v časopisu bral, da so tuneli v Italiji med varnostno najslabše opremljenimi v Evropi. Spet smo s kratkimi postanki tolkli avtocesto, tokrat proti severu. Mimo Parme in Brescie smo iskali smer za jezero Iseo.

Monte Isola

Monte Isola

Najprej smo zavili v mestece Iseo, našli kamp Sassabanek, vendar ob ugotovitvi, da imajo zaprte bazene, odpeljali. Dobro, morebiti je nekaj pripomogla tudi gorenjska kri, ki nam je prišepnila, da bo ladjica do otočka Monteisola cenejša, če gremo malo bližje. Ob iskanju ceste, ki teče ob jezeru, smo se malo izgubili, oziroma, če rečem lepše, zaokrožili smo po Iseu. V Sulzanu smo najprej zgrešili parkirišče, obrnili in nato skušali najti prosto mesto.

Na otoku

Na otoku

Komaj sem avtodom stisnil med dva osebna avtomobila, že je prišel komunalni redar. Prijazno je pojasnil, da so višje parkirišča za avtodome in da nas bo do tja pospremil. Tako smo imeli uradno spremstvo, saj je v svojem trokolesnem tovornjačku vozil pred nami. Na prvem – dejansko počivališču za avtodome – je lastnica takoj začela razlagati v lepi nemščini »laider ist alles voll«.

Isola San Paolo

Isola San Paolo

Ni nam preostalo drugega kot da sredi brega obrnemo in se odpeljemo za našim vodičem. Tudi na drugem parkirišču ni bilo sreče, zato nam je dovolil avtodoma pustiti tam, kjer je sicer parkiranje časovno omejeno na eno uro. Na list papirja pa nam je napisal »The parking is completed, no possible in other side. Thank you!«. S tem »uradnim« potrdilom za vetrobranskim steklom smo bili pomirjeni in napotili smo se proti pristanišču.

Pot proti Sensolu

Pot proti Sensolu

Nekaj kapljic, ki so padle izpod vedno bolj oblačnega neba, nam ni vzelo poguma. Kupili smo karte, pri čemer se nam je tako mudilo, da nismo prebrali pogojev prevoza. Zato smo kupili tudi eno karto za otroka preveč, pa tudi sicer nam računica ni šla povsem skupaj. A kaj bi to, ladjica je bila na tem, da odpluje. Pa se je takoj zapletlo.

Vreme se je skisalo

Vreme se je skisalo

Čeprav je bilo na risbi pri blagajni narisano, da gre na otok pes lahko samo, če je na vrvici, ga na ladjo ob veljavno kupljeni karti niso hoteli spustiti brez nagobčnika. Lahko bi ga sicer kupili na blagajni, a ker smo (mislim, da sem že omenil) Gorenjci, je Maja morala vzeti z Gajo pot pod noge in teči v avtodom še po ta pripomoček. Prišla je z naslednjo vožnjo, ladjica na srečo vozi na vsakih dvajset minut.

Pobegnili smo pred dežjem...

Pobegnili smo pred dežjem...

Na otoku so bile kapljice že bolj debele, tudi veliko bolj navdušeno so letele z neba. Iz Peschiere Maraglio, kjer smo pristali, smo se napotili proti Sensolu. Iz čisto praktičnega razloga. Bojan je ugotovil, da je ob poti kar nekaj hiš in morebitno vedrenje bi bilo tu bolj prijetno. Res smo prišli do Sensola in kmalu tudi obrnili. Ko smo namreč stopili v restavracijo ob pristanišču, so nam pojasnili, da nam ne morejo ponuditi ničesar, ker jim je zmanjkalo hrane. Kaj tako bedastega še nismo slišali, zato smo sklenili, da nam ta Sensole ne leži.

Peschiera Maraglio

Peschiera Maraglio

Komaj smo naredili nekaj korakov proti Menzinu je nekajkrat zagrmelo, dež je še bolj lil. Odločitev je bila enotna – povratek do izhodišča. Ker nas je lakota že malo zdelovala, smo v Peschieri Maragliu zavili v picerijo. Spet nas je dočakal hladen tuš, tokrat v obliki mlade, rdečelične, kot krompirček zalite natakarice – ob treh popoldan so se odločili kuhinjo enostavno zapreti. Mi pa smo na drugi strani imeli dežja, otoka in neverjetne poslovnosti gostincev na otoku dovolj.

Sulzano

Sulzano

Vkrcali smo se na prvo ladjico, ki je pripeljala, se odpeljali do Sulzana ter predali gastronomskim užitkom, nastalim na kuhalnikih v naših avtodomovih. Dobro podprti smo se pognali ob jezeru proti hribom. Ko je Iseo ostal za nami, je pokrajina postajala vedno bolj gorska. Mesta so se spremenila v vasice, ravnina v breg. Nekaj »tornantov« nas je odložilo na Passu Tonale. Že zadnjih nekaj sto metrov smo se čudili, saj nam nekaj ni šlo čisto skupaj.

Sneži!

Sneži!

Vremenko nam je kazal deset stopinj plusa, zunaj pa je vedno bolj snežilo. Na prelazu smo doživeli pravi snežni metež. Razmislek, kaj storiti je bil kratek. V dolino. V desetih minutah postanka smo že imeli na strehi dober centimeter snega. Kar ni bilo tako slabo, saj nam je, kot smo ugotovili naslednji dan, dobro očistil mušice iz alkovna.

Saj sploh ni mraz...

Saj sploh ni mraz...

Spustili smo se v dolino in ob iskanju primernega mesta za prenočevanje zalutali v Cles. Tik pod karabinjerji je bilo na parkirišču že nekaj avtodomov. Pridružili smo se jim. Ko smo šli gledat, če je bližnja trgovina Coop odprta tudi prvega maja, smo srečali dve ženski, ki sta na sprehod peljali vsaka svojega psa. Mi smo lomili tistih nekaj italijanskih besed, ki jih znamo, onidve sta odgovarjali seveda v edinem jeziku ki ga znata in vse smo se zmenili.

Passo del Tonale 1884m

Passo del Tonale 1884m

Prav zabavni sta bili, »rekli« smo marsikatero o klimatskih razlikah in turističnih znamenitostih kraja. Ko smo vprašali, če so trgovine naslednji dan odprte, sta se kar zgrozili. Saj je vendar praznik dela! Poslovili smo se in se še malo sprehodili po kraju. Lepši del naše druščine so seveda pritegnile izložbe trgovin, moška pa sva odšla do gradu pod vasjo.

Možakarja sta ugotovila, da nas bo zamedlo...

Možakarja sta ugotovila, da nas bo zamedlo...

Ko sva se vrnila, so bile ženske že v avtodomih. Da pa so dobro naštudirale sceno in predvsem cene, smo videli naslednji dan. Še sreča, da je bil ravno prvi maj…

PRELAZI, MIZURINA – 1.5.2007 – Jutro se je začelo s sprehodom naše Gaje. Smer je bila jasna in dan prej ogledana. Torej do gradu pod krajem. Najlepši pogled nanj se je odpiral iz sadovnjaka, iz katerega pa smo kmalu pobegnili. Nismo bili prepričani, da ne bo iz številnih pršilcev kmalu pričelo brizgati.

Jutro v Clesu

Jutro v Clesu

Grad v meglicah in jutranjem soncu je izgledal prav skrivnostno, ko smo prišli do njega in zagledali napis da gre za privatno posest pa nas je vsa romantika minila. Pred zajtrkom smo se odpeljali po kraju, vendar odprte trgovine nismo našli. Zajtrk smo pozobali visoko nad dolino in umetnim jezerom, potem pa že lezli proti prelazu Passo della Mendola.

Grad pod Clesom

Grad pod Clesom

Vzpon je bil prijeten, počasi smo se vzpenjali skozi majhne vasice, visoko nad dolino. Vmes smo na praznični dan našli celo odprto trgovino. Spust proti Bolzanu je bil v prvem delu precej bolj zanimiv. Cesta je bila sicer dovolj široka, vendar na eni strani prepadna, na drugi pa visoka stena. Na srečo smo bili na bolj prepadni strani, drugače, bi me za alkoven kar malo skrbelo.

Passo Mendola 1363m

Passo Mendola 1363m

Spust do Bolzana se nam je vlekel kot kurja čreva. Pa je bil šele začetek. Danes nas je čakalo še kar nekaj vzponov in spustov. Skozi Bolzano smo šli kot raketa, gradovi, katerih smo od San Michela na okoliških kuclih opazili kar nekaj, pa bodo – vsaj upamo – ob našem naslednjem obisku še stali. Nas je pa navdušilo, ko smo povsod videli dvojezične napise. Ker smo bolj nemško govoreči, smo se takoj počutili bolj domače.

Lago Carezza

Lago Carezza

Kot bi mignil, se je nos Ducatota spet postavil pokonci. Vzpenjali smo se do Lago Carezze, jezerca med smrekami, pod kuliso Dolomitov. Ker je bilo uradno parkirišče kar polno (pravi razlog je bilo seveda nekaj evrov parkirnine), smo obrnili in parkirali pod ovinkom. Potem pa juriš v vodo. V vodo? Jok, še do vode se ne da. Vse naokoli, kakšnih dvajset metrov od obale jezerca je ograja, ob njej sprehajalna pot in tablice o kazni 41 evrov, če bi samo pomislil, da prestopiš sveto mejo.

"Okamenela" lepotica

"Okamenela" lepotica

Da Italijani mislijo resno, dokazuje do sedaj edina lepotica, ki je verjela, da voda v jezeru pomlajuje in polepša še tako grdobo. Ko je skočila v jezero je za vedno okamnela. Žal so bile naše kamere daleč preveč na realnih tleh, da bi sledeč mitom šle preizkusit kopel v jezerski vodi. No ja, vedno ti pa vse tudi ne more iti kot po maslu. Po romanju okoli jezera in res lepem pogledu na monolite v oblakih, smo sklenili do konca izkoristiti zastonj parkirišče.

Latemar

Latemar

Kosilo je bilo hitro pripravljeno in že spet smo svoje mašine mučili v breg. Čez Passo di Costalunga smo pot nadaljevali proti Canazeju, kjer se je spet začel zaviti vzpon na najvišjo točko naše poti Passo Pordoi. Že pred prelazom smo se ustavili za en »fotosešn«, potem pa nadaljevali še tista dva ovinka do vrha. Komaj smo dobro parkirali in na ostankih bližnjega snega naredili nekaj kep, že je pričelo rositi.

Sass Pordoi

Sass Pordoi

Vseeno si je združenje kofetkarjev vzelo čas za eno kavico, preden smo se odpeljali naprej. In to zunaj na parkingu. Pod dežnikom. Spust do Arabbe je bil čisto prijeten. Hribi okoli nas so bili v meglicah, žičnice in travniki pa so zbujali skomine za naslednjo smučarsko sezono. Počasi se me je polaščala morska bolezen.

Kofetkarji

Kofetkarji na Passo Pordoi 2239m

Komaj sem se dobro navadil, da se spuščamo, že smo spet lezli navzgor. Na začetku vzpona proti passu Falzarego sem malo cviknil. Višinska omejitev je namreč 3,20 metra, tistih nekaj centimetrov »lufta« ni bilo ravno tolažilnih. Prigovarjal sem si, da bo najprej zaglavil Bojan, ki je vozil spredaj. Jaz ga bom samo od zadaj »nežno« porinil skozi. Tunel je bil malo pod vrhom, vsekan v skalo. Nič groznega, le nerazsvetljeni ovinek ni ravno prijeten, saj pelješ »na slepo«. Zaškrtalo ni nič, torej ni panike.

Passo Falzarego 2105m

Passo Falzarego 2105m

Na vrhu smo se ustavili bolj na kratko. Vreme je bilo kislo in o kakšnem sedenju na sončku ni bilo govora. Čakal nas je še spust do Cortine. Naklon je bil spet prav prijeten. Če si dal v drugo, ti je motor lepo sam zaviral, obrati niso šli v nebo. Če bi bila še cesta malo bolj ravna, bi šel vmes lahko zadaj malo počit.

Cortina d'Ampezzo

Cortina d' Ampezzo

Skozi Cortino smo pot nadaljevali po gozdnati pokrajini čez passo di Cimabanche do Misurine. Parkirali smo na počivališču za avtodome, poleg Angleža. Jezno smo ugotovili, da vode ni in se pridušali, da ne bomo odšteli tistih osem evrov, kot jih Italijani hočejo za en dan. Na koncu smo že kar besno ugotovili, da bojkot plačila ne pride v poštev. Enostavno zato, ker plačilo ob nedelujočem avtomatu sploh ni možno.

Jezero Misurina

Jezero Misurina

Vse okoli nas so bile megle, vreme torej še naprej prav kislo. Vseeno smo se podali na sprehod okoli jezera. Mora biti prav očarljivo v sončnem vremenu. Danes nam nasmeha ni pokazalo. Razočarano sva se obe posadki zaprli v en kemper in kvantali vse dokler nas ni premagala utrujenost. Tastare seveda. Otroci bi s kvartopirstvom verjetno nadaljevali do jutranjih ur. A ker nočemo otrok navajati na hazardne igre, smo rekli dovolj, čas je za spanje.

Sprehod okoli jezera

Sprehod okoli jezera

CORTINA D’AMPEZZO – 2.5.2007 – Zjutraj sem navdušeno pogledal skozi okno. Bojan mi je prejšnji večer obetal krasni jutranji pogled na Tri cine. Najprej sem mislil, da nič ne vidim, ker so se mi od vsega lepega zarosile oči. Potem sem okrivil očala in na koncu še okno v kuhinji. Seveda ni bilo nič od tega, vse okoli nas je bil neprodoren meglen zid.

Kje pa so Cine?

Kje pa so Cine?

Ko sem stopil iz avtodoma pa sem presenečeno obstal. Bili smo kot pravi Italijani. Od nas se je proti smrekam vlekla črta smeti. Maja je zvečer smeti, zavezane v vrečko pustila pred vrati, saj ni našla kontejnerja. Ponoči pa jih je neznana zver raztrgala. Najbolj jo je zanimala pasja konzerva. Ker so bile dlake le na obodu, globje pa ni prišla, smo domnevali, da je bila lisica.

Prelaz Tre Croci 1809m

Prelaz Tre Croci 1809m

Gaja je bila deležna očitkov in grdih pogledov. Izkazala se je za presneto slabega čuvaja. Verjetno ji ni bilo jasno, čemu naše razburjenje. Saj nam je ponoči dala mir in celo noč pridno prespala. Po zajtrku smo se zapeljali mimo jezera. Danes je bil v megli, niti čezenj se ni videlo. Spust v dolino nam ni preveč dišal, zato smo sredi klanca spet šinili navzgor. Čez prelaz Tre croci smo se pričeli spuščati proti Cortini d’Ampezzo.

Sprehod po Cortini

Sprehod po Cortini

Spust ni bil dolg, pa bolj strm kot verjetno katerikoli prejšnji dan. V Cortini smo parkirali pri športni dvorani. Na listu je sicer pisalo Camper No Grazie, pa smo upali, da nam tisto uro, kar smo jo nameravali porabiti za ogled mesta, ne bo nihče težil. Mimo mondenih trgovin s krznenimi plašči v vrednosti naših avtodomov smo se pomikali proti centru kraja.

Cerkev sv. Filipa in Jakoba

Cerkev sv. Filipa in Jakoba

Naših predragih krzno ni preveč ganilo. Marjana je praktično ugotovila, da ga verjetno komaj prineseš iz trgovine, že te kakšen naravovarstvenik pospreja z lepo zeleno ali rdečo barvo. Molitev za srečen zaključek poti smo zmolili v župnijski cerkvi sv. apostolov Filipa in Jakoba. Da smo sredi gora, nas je v zamegljeni in deževni dolini spomnil spomenik alpinistu in vodniku Dibonu.

Spomenik alpinistu Dibonu

Spomenik alpinistu Dibonu

Avtodoma sta nas čakala, kot smo jih pustili, ob našem odhodu, pa je srečo na parkirišču že preizkušal nemški avtodomar. Na poti proti jugu smo uzrli še skakalnice, potem pa nadaljevali proti Passo della Mauria. Na zadnjem prelazu na naši poti smo imeli postanek. Najbolj so ga rabili spet kofetkarji. Postavili so se pred tablo, ki označuje višino in verjetno razmišljali o vplivu manjše vrednosti kisika v zraku na okus kofeta. Izsledke bodo po številnih analizah in diskusijah nedvomno enkrat še objavili.

Kofetkarji na Passo d'Mauria 1298m

Kofetkarji na Passo d' Mauria 1298 m

Še zadnji spust iz relativno nizke višine ni bil nič posebnega. Postanek v Forni di Sopra je bil nujen, da naredimo nekaj načrtov za naslednjo zimo. Kraji so sedaj kar leteli mimo nas, Tolmezzo skoraj dvakrat, ko smo se na razpotju malo zavrteli naokoli. Od Trbiža je cesta vedno bolj razrukana. Kot bi hotela tiste, ki na vsak način tiščijo v Slovenijo obrniti ali vsaj opozoriti na visoko kvaliteto slovenskih cest.

Pred picerijo Buf

Pred picerijo Buf

Jah, s tem se je naša pot bolj ali manj zaključila. V resnici se je sicer s pico, da pa ne delamo neplačane reklame, naj samo povem, da ni bila slaba in da nam je vsem teknila…