(28.2.2010)

Včasih je čisto vseeno, če so nebo zagrnili oblaki. Sonček, ki ga imaš s seboj, ponavadi sveti in greje še bolj močno kot nebeška svečava. Toplota pri srcu, ko tvoja kri s teboj deli dolgoletno veselje. Nedvomno dan, ki ni za pozabo. Po nedolžni belini sva vlekla novo sled. Prvi koraki.

Izbran je bil lahek cilj. Ravno pravi za prvič. A kaj, ko se tako hitro kaj zaplete. Ne usodno. Bolj tako, da se kaj naučiš in da ni dolgčas. Tudi midva z Ajdo sva pot proti Peči začinila. Nad krožničkom, otroško žičnico nad Sovčami, sva se podala desno po kolovozu v gozd.

Nisva bila prva, sled je kazala na predhodnike. Že po nekaj minutah pa sva ugotovila, da so bili obeti prazni, pot se je končala, sled pa zavila malo po svoje. To ne bo za naju. V najino smer je možnost nadaljevanja medlo nakazovala nekakšna steza, greva torej po njej.

Menjale so se stezice, kolovozi, vlake, celo čez dva grabna je bilo potrebno. Nič pretežkega, nič nevarnega. A ravno pravšnje za uk. Tako se stopi, odpne okovje, potegne smučino, ponovno vstane. In preplaši srno. Na poseki, posajeni z mladimi smrečicami, sva imela raziskovanja dovolj.

Spustila sva se navzdol in čez nekaj deset metrov prišla do izteka sankaške proge. Do te točke nad vasjo Sovče pridemo lažje, če sledimo tekaški progi. Avtodom pustimo na parkirišču smučišča Tromeja – 3ländereck (N46.452162 E13.713633, 683m) in jo mahnemo desno od krožnička.

Gornji krak (levi) tekaške proge pelje mimo višje omenjenega izhodišča, spodnji pa zahteva nekaj pozornosti, da pravočasno zavijemo navzgor. Najbolje, da na robu gozda, nekaj minut od parkirišča, zavijemo levo na gornjo progo in gremo po njej desno do izteka sankaške proge.

Po tekaški progi bomo hodili dobre pol ure, če pa se gremo raziskovalce, se čas hitro raztegne. Kot čigumi. Da smo prav, sprva da vedeti tabla za prepoved vožnje, na drugi strani poti pa prepoved nabiranja gob. Takšnih skušnjav tokrat nedvomno ni, gremo torej dalje.

Malo višje so tablice, ki označujejo smeri planinskih poti, 692 bo prava. Dve uri in četrt je zapisano do tromeje (Dreiländereck). Po robu sankaške proge je potrebno hoditi previdno. Pa ponavadi kakšne pretirane gneče ni, pa tudi južen sneg povzroči kvečjemu negodovanje sankačev zaradi počasne vožnje.

Po progi ne hodimo dolgo. Ko markacije kažejo, da letna pot zavije levo, ji sledimo. Hoja po kolovozu ni posebej težavna, toda le, dokler ga ne zmanjka. Točno tako. Pred globokim grabnom jo je konec. Na srečo je cesta s progo le nekaj višje. Prehod je malo siten, a gre.

Spet hodimo po sankaški progi, vse dokler markacije ne gredo malo po svoje. Zakaj pa ne? Veliko bolj prvinsko, kot po poteptani progi, je hoditi po gozdu. Ptičje petje daje vedeti, da se pomlad že počasi prebuja. Spet pridemo na progo in jo čez nekaj minut na levi zapustimo.

Kvačkanje skozi gozd je lahko sitno, če so sledi predhodnikov poledenele. Toda končno je tudi to le del učenja. Zato pa so starejši in bolj izkušeni. Da prenašajo svoje izkušnje na mlajše. In jim seveda kljub utrujenosti pomagajo premostiti vsa zahtevna mesta.

Spet pridemo na sankaško progo (presneto, ponavlja se kot mehiška limonada) in ji mimo vlečnice Stole in proge ob njej sledimo do velikega travnika na desni strani. Od tu gremo lahko naprej po sankaški progi do roba smučišča. Tam zavijemo desno in jo mahnemo proti vrhu.

Lahko pa zavijemo navzgor po travniku, najbolje bolj na desni strani, mimo koče. Vsekakor pridemo do roba smučišča, od koder do vrha Peči (1508 m) ni več daleč. Smerokaz sta nam visoka oddajnika, kmalu pa tudi eden od mejnikov, ki kaže na prijateljstvo med tremi narodi.

Hoje od izteka sankaške proge je za kakšni dve uri, midva sva seveda potrebovala nekaj več. Saj končno, zakaj pa bi hitela? Če si s tistimi, ki jih imaš najraje, čas tako ali tako ni pomemben. Na vrhu se seveda splača malo posedeti in pogledati naokoli. Se vidi kar v tri države in to več kot odlično.

Kje je kaj, bomo vedeli, vprašali ali pogledali v zemljevid. Če smo bolj razigrani, v nogah pa je še dovolj moči, lahko tudi tečemo okoli (tro)mejnega kamna in tako v nekaj sekundah prestopimo kar tri meje. Ko pa se utrip umiri, bo potrebno smuči razmigati po pobočju navzdol.

Lahko uvijamo v smeri prihoda. Ali gremo pač po smučišču. Ta možnost je bila tokrat, seveda boljša. Kaj bi utrujene noge, na daljših smučeh kot običajno, mučil s spustom po ozki sankaški progi, skozi gozd in potem še po tekaški progi. Spustiti se je potrebno po progi v smeri Drailänderhutte.

Vozimo mimo spodnje postaje sidra in manjše koče na desni strani. Le malo naprej se levo odcepi ožja proga, kateri precej položno sledimo do smučišča. Po njem pa potem, vriskajoč ali pa tudi ne, odsmučamo v dolino. Za nama je bil dan, kot ga še ni bilo.