(7.11.2009)

Počasi se je megla kadila iz jesenskega gozda. Bela koprena je le nežno prepuščala eksplozijo barv listja, ki še ni odpadlo. Obljuba pogleda je zamrla nekje v nerazpoznavnosti. Toda skrivnostnost jo je povsem enakovredno nadomestila. Da je jutro, se ni dalo vedeti. Le neka notranja ura je povsem točno bila.

Kapljica, ki je zdrsela izpod vedno redkejših las je kapnila na pot. Minljivo znamenje nekega bivanja. Še zadnji korak je negotovo poiskal stopinjo na skali. Oko se je ozrlo naokoli. Ni bilo dosti videti, belina ga je povsem objemala. Toda vedel je, da je prav. In ona je bila z njim.

Hum je vršiček nad Laškim (229 m), ne ravno visok, ne pretirano zahteven. Vseeno pa je v vršnem delu strm in presenetljivo kamnit. Zato previdnost ni odveč, da pot ni od muh, pa kaže tudi nekaj jeklenic. Parkirati bo najbolje pri zdravilišču, morebiti bolj proti koncu, kjer je tudi zelenček (N 46.1579177 E15.2319747).

Ali bomo naš prihod obešali na veliki zvon, ali pa povsem tiho ostali tam nekje, je seveda odvisno predvsem od nas. Iz parkirišča gremo ob Savinji v smeri mostu, ki pripelje v mesto. Ulice naj nas vodijo bolj proti levi, cerkev naj bo kažipot. Mimo nje stopimo do hiš na nasprotni strani, Aškerčev trg je to.

Prav nič skrivnosten ni prehod med hišama številka šest in sedem, stopnice nas dvignejo nad mestne hiše in odložijo na Poti na grad. Sledimo ji levo, dokler pred zadnjimi hišami ne zavijemo desno v breg in se povzpnemo do parkirišča pred gradom.

Na levi ugledamo tablo, ki nam pove nekaj osnovnih podatkov o hribu, potem pa gremo po stezi proti našemu cilju. Ko pridemo do razpotja, gresta dve stezi navzgor. Za katero se odločimo, je čisto vseeno, obe pripeljeta malo višje spet skupaj. Vzpenjamo se mimo odličnega razgledišča s pomenljivim imenom Prižnica in razgledišča na Stari Farovž.

Tabla jo označuje kot prepadno udornino. Pa je res le to? Če smo bili dovolj pozorni in smo prebrali pojasnilno tablo na začetku steze do konca, bomo vedeli, od kod nenavadno ime. Črni lovec, deklica, zaklad, čakanje. Ko nas televizija še ni poneumljala z raznimi filmi in nadaljevankami iz prekooceana, je bila domača produkcija dosti bolj aktivna.

Pravljice, pripovedke, basni. Še sreča, da se vse niso izgubile. Svet po katerem stopamo, postaja bolj strm, nesigurnemu koraku pomagajo na nerodnih mestih jeklenice. Le tako, za pomoč. Ko si mlad, bi takšno mesto kar preskočil. Ko pa pridejo leta, njihova teža terja bolj premišljen korak in tudi opora ni odveč.

Gremo mimo križa, ki so ga začuda postavili pod vrh. Nič narobe, saj v hribe tako ali tako razna znamenja pripadnosti temu ali onemu, verjetno res ne sodijo. na vrh še toliko manj. Ta (583 m, petdeset minut od izhodišča) je le malo naprej, skalnat in menda razgleden. Če seveda megle ne zakrivajo vsega naokoli.

A kaj se more, tudi tak dan ni za odmet. Stolpič, ki skuša v miniaturi posnemati večjega brata iz troglave gore, skriva vpisno knjigo in štampiljko, ki je doživela že boljše čase. Pa še napis, tak kovinski, napol strelovod, je tam. Za tiste, ki le rinejo v breg kot teleta brez glave. Da vedo, kam so sploh prišli.

Bolj zanimiv je krog, ki pove, kaj se vidi. Še posebej, ko se nič ne vidi in tako lahko razbereš, kaj zamujaš. A kaj bi to, naj bo pač razlog za ponoven vzpon. Nekoč… Navzdol je treba po isti poti, previdnost, sploh, če je tla namočila takšna ali drugačna moča, je potrebna. Listje skriva pod seboj korenine, te pa drsijo tako kot najboljši tobogan.

Na razcepu se ne pustimo zapeljati znani poti. Blaževa skala se sliši zanimivo. Obet razgledišča nas popelje do klopce, kjer smo spet na razpotju. Naravnost gre zelo ozka stezica proti Staremu Farovžu in vodi vse do ceste. Druga, širša in bolj zaupanja vredna, pa se spušča bolj naravnost navzdol.

Pripelje do Blaževe skale, zavarovane z ograjo vse naokoli, tako da nevarnosti padca, če se le ne nagibamo preveč preko, ni. Zdravilišče z novimi bazeni je prav pod nami, razgled torej čudovit. In kako zapeljivo vabijo pisani bazeni… Hedonistično razvajanje v njih in savnah poleg, človeku kar da polet.

Spustimo se navzdol, studenec obljublja tabla, pa po pravici ne vem, kje bi bil. Ob Savinji je treba zaviti desno in že smo pri mostu za pešce, ki po prehodu med Thermano in hotelom pripelje na parkirišča (pol ure iz vrha). Zavijemo levo in pohitimo do avtodoma, po pripomočke, za celodnevno razvajanje. Saj si ga človek zasluži, kaj ne…