(7.6.2009)

Včasih je dobro, če ne greš naravnost. Temveč okoli. Včasih je tako pač lepše. Dostikrat pa drugače skoraj ne gre. Vsaj peš. Tudi, če je pred teboj jezero. Če je na njem še otoček s cerkvico, je to že res prava podoba raja. Okoli jezera poteka sprehajalna pot, ki je ravno pravi sprehod za vsakogar. Peš ali na koleščkih. Sploh ni važno.

Izza vsakega vogala se odpre nov pogled. Pot ob jezeru je lahko cilj, lahko pa tudi zgolj izhodišče. Za enega od kucljev, ki se dvigajo okoli jezera. Straža, Dobra gora, Kozarca in Obroč, Osojnice in Ojstrica, Kuhovnica, Višce, Blejski grad. Ali celo naprej do Poglejske cerkve, naravne znamenitosti, vredne ogleda. Le pravi trenutek je potrebno zaviti. Ali pač napihnemo čoln, poleti pa nadenemo kopalke in odmahamo do otoka. Zakaj pa ne.

Izhodišče? Kjer hočemo, parkirišč je dovolj. Nekatera so plačljiva, druga ne, spati na nobenem ni preveč priporočljivo. Je redarska služba preveč stroga, kaj bi govoril, saj se ve. Ostane torej kamp v Zaki (N 46.361568 E 14.081780). Če je ta poln, je dovoljeno prespati za precej nižji znesek na makadamskem parkirišču v Zaki (N 46.362327 E 14.081492).

Mi smo tokrat imeli izhodišče tam, kjer so prijatelji. Je še najmanj možnosti za kakšno neljubo presenečenje, pa toliko več za prijeten večerni klepet. Povrh se nam je Joco sklenil tudi pridružiti, s kolesom, kot spremljevalna ekipa. Super. Vse, razen vremena. Zjutraj dež namreč ni padal, temveč scal. Ne sliši se lepo, toda tako je bilo. Maja si je že mela roke, da gremo domov.

Pa se je tam nekje nad nami odprlo eno nebeško okno. In se razširilo toliko, da je posušilo kaplje. Ko je poklical še Joco, že skoraj povsem pripravljen, ni bilo več kaj za odlašati. Iz boksa smo potegnili skiroje, Maja si je nadela rolarje in že smo po mokri cesti drveli proti pokopališču. Dejansko drveli, saj so zavore na mokrih klancih presneto slabo prijemale. Navzdol seveda, v breg je še šlo.

Pred cesto proti Gorjam in Pokljuki smo se ustavili v Mercatorju in poskrbeli za zajtrk. Šli smo čez cesto in se na drugi strani po Riklijevi cesti previdno spustili po strmem klancu mimo picerije Rustika do župnijske cerkve sv. Martina. Vanjo nismo zavili, je bila ravno maša, mi pa kaj malo primerni in pripravljeni na takšno poduhovljeno zadevo. Peščena pot vodi do ceste okoli jezera, ničkaj primerno za naša prevozna sredstva. Pa smo zmogli.

Od tu se ne da več zaiti. Okoli jezera vodi le ena pot in potrebno ji je verno slediti. Pod gradom se peljemo po Veslaški promenadi in nato mimo veslaškega centra proti Zaki. Tam se lahko sprehodimo po kampu ali gremo zaplavat. Če je le voda zadosti topla. Nas je tukaj vremenska sreča malo zapustila, pred dežjem smo se skrili pod sodniški stolp ob vodi. In tam vedrili kar lep čas. Med tem se je skupina mladih odločila za kopanje.

Maja se je kar stresla ob misli na mrzlo vodo, jaz pa ob njenem ledenem pogledu, ko sem zajavkal…i tata bi sine. Ko je dež končno le izgubil svojo moč in kazal, da je oblačna goba že precej izžeta, smo pot nadaljevali. Iz Zake najprej ob cesti, dokler po nekaj deset metrih ni možno zaviti na leseno sprehajalno pot tik ob vodi. Ko se konča, smo že čisto blizu odcepa poti na Osojnici in Ojstrico…

Ko se levo odcepi makadamska pot, ji je najbolje slediti pod Belvederjem in Vilo Bled. Iz obale je nekaj najlepših pogledov na otok, tudi kakšen umetnik s svojimi slikami se na ogled postavi. Ponavadi na najbolj ozkem delu poti, pod skalo. Pa ribiči namakajo svoje trnke. Bolj ali manj uspešno. Tudi malo naprej, pri Mlinu, je priljubljeno kopališče. Ali pač samo mesto za počitek na eni izmed klopic. Če so le suhe.

Oko se spočije na gradu in cerkvi sv. Martina pod njim. Podoba raja. Pot gre naprej ob jezeru, teče precej ob glavni cesti, dokler pred hotelom Toplice na zavije pod hotele, tja do vode. Sedaj je samo od nas odvisno, kjer bomo zašpilili to klobaso. Po promenadi se bomo pa ja sprehodili, mogoče skočili na kremšnite. Nas je nekaj kapljic opozarjalo, da je vremenska sreča opoteča, zato je nismo pretirano izkoriščali.

Raje smo atome moči porabili za pot mimo občine proti izhodišču. Dan je bil čisto lep, še tiste kaplje smo mu prav hitro oprostili.