Mesečni arhiv: september 2009

Od Mojstrane do Rateč in nazaj

(20.9.2009)

Kolesa so fajn. Seveda v povezavi z motorjem. Tistim eksplozijskim. In povsem ekološkim. Rahlo zadihanim in bolj ali manj utrujenim.

Parkirišče v Mojstrani

Parkirišče v Mojstrani

Sploh ni važno koliko koles je pod nami. Niti ni važna njihova velikost. Važna je volja in važna je pot. Tista med Mojstrano in Ratečami je nedvomno odlična izbira. Izhodišče je lahko kjer koli. Toda Mojstrana (N 46.465449 E 13.932565; 640 m) ima svoje prednosti.

Pot

Pot

Pot se od tu po savski dolini navzgor počasi in res zložno dviguje. Ko smo spočiti to komaj opazimo. Ko se vračamo, pa bomo še kako hvaležni, da vzpona ni več. Ker so sedaj moderni razni večkolesniki, smo si tudi mi rekli, da dvoje koles ne bo dovolj.

Počivališča

Počivališča

Po jutranjem ritualu, z glasovno telovadbo med otroci in vedno nemogočimi starši, smo odrinili. Pot je itak samo ena, zato moramo le paziti, da ostajamo na svoji strani. Saj imajo nekateri bistveno večja kolesa. In čeprav se morebiti tolažite, da velikost ni pomembna, je to pač samo vaše mnenje. Kolesarka, ki vas bo povozila, vam bo dala jasno vedeti, da je resnica vse drugačna.

Čez most še dandanes topotajo kolesa...

Čez most še dandanes topotajo kolesa...

Ob poti so lična počivališča, če se ne bomo mogli oddihati, počijmo. Asfalt je gladek, peska na njem skoraj ni, zato kolesca lepo tečejo. Če ni potrebe za obisk Dixijev na obcestnem počivališču, šibajmo dalje mimo slovitega cvetličnega zajčka. Na dolgi ravnini levo zagledamo Luciferja. Če je le dovolj vodnato obdobje. Vodnato v Peklu? Ma je le ime slapu, nič peklenskega torej.

Most pred počivališčem

Most pred počivališčem

Ko je dolga ravnina za nami, smo že pri mostu v Gozd Martuljku. Klanček do mostu je sicer kratek, a bogsigavedi zakaj, ravno teh nekaj metrov pogreša asfalt. Kar sitno za vzpon, še bolj za spust ob povratku. Torej previdno. Ob cesti je potrebno le nekaj deset metrov, potem pa zavijemo levo – v smeri martuljških slapov.

Zajček

Zajček

Po nekaj deset metrih zavijemo desno v smeri Kranjske gore. Ko se svet na levi odpre, nam čudoviti pogled na Špikovo skupino prekinja le žica daljnovoda. Odganjamo se mimo počivališča in pod manjšim smučiščem. Ko pripeljemo v kraj in se povsem približamo cesti, zavijemo levo. Pod pokopališčem je asfalt malo slabši, pa tudi ulica naprej je precej poflikana.

Pišnica

Pišnica

Ko zapeljemo čez Pišnico, smo pred glavno cesto. Previdno jo prečkamo in se poženemo v breg, proti centru kraja. Tlakovci za male koleščke niso najboljši, pa gre. Nadaljujemo pod smučišče in naprej proti Ratečam. Asfalt je precej dober, le v Podkorenu so ga s teptalci precej poškodovali.

Osvežitev

Osvežitev

S kolesom tega še čutili ne bi, z rolerji pa je drugače. Na srečo je poškodb le za nekaj metrov. Pod nami so močvirja Zelencev, izvira Save Dolinke. Pa prav do jezerc z rolkami ne bomo mogli. Torej kar naprej! Le še malo in že so tu Rateče (865 m). Malo pred cesto v Planico zavijemo desno in se pripeljemo do počivališča pred križiščem. Tu smo že dostikrat obrnili, tokrat pa je bila odločitev v rokah Ajde. In odločila se je – nedvomno prav.

Rateče

Rateče

Odganjala sva se skozi vas, pod Svetim Duhom in naprej mimo polnih gostiln, bencinske črpalke in nato okoli hiške nekdanje italijanske mejne kontrole. Pač toliko, da sva bila za trenutek v Italiji. Nazaj naju je peljala cesta, asfalt je odličen, tudi prometa ni več toliko kot nekoč. Popaziti pa je vseeno treba.

Italija

Italija

Na križišču spet zavijemo na kolesarsko pot in ji sledimo nazaj. Preprosto rečeno. Toda pot je še dolga, utrujenost pa vedno večja. Zato bo obvezen vsaj počitek v Kranjski gori. Za sladoled… Kdo ima najboljšega? Bo presodil vsak sam, tudi mi imamo svojega favorita.

Tanajboljš sladoled

Tanajboljš sladoled

Potem pa pač naprej, počivališče je bližje smo cilju, vse več. Odlično, saj nam pridejo še kako prav. Da se malo odpočijemo in tako nazaj prisopihamo dostojanstveno in ne kot stara parna lokomotiva. Če pa že, pa tudi nič hudega. Saj imamo konec koncev po štirih do petih urah za sabo skoraj štirideset kilometrov.

Srečanje...

Srečanje...

Petelinjek in Peč

(6.9.2009)

Petelinjek bi se pač lahko petelinil. Je pač najvišji tam naokoli, ponuja kar lepe razglede, povrh pa vzpon nanj ni ne vem kako zahteven.

Zakaj me budite sredni noči?

Saj je še prezgodaj za kikirikanje!

Toda usoda mu ni bila naklonjena. Vrtinci zgodovine so se pač dokončno odvrteli tako, da se tri sosednje države dotikajo na sosednjem griču. Zato je Peč bolj obiskana. In ima vrsto imen. Pri nas ji popularno rečemo tudi Tromeja, Italijani Monte Forno in Avstrijci Ofen.

Meje ni več...

Meje ni več...

Izhodišče? Že dolgo zamišljeno, Korensko sedlo (N 46.516974 E 13.751836; 1072 m). Od kar na meji ni več nikogar, je prostora za parkiranje več kot dovolj, mir in tišina sta zagotovljena. Če se ravno ne razbesni neurje in prične med odmevanje gromov po strehi ropotati.

...a dobri vojak Švejk jo še vedno straži!

...a dobri vojak Švejk jo še vedno straži!

Zjutraj pa, kot bi padel sneg. Ledeni. Ko posije sonce in se jutranji hlad ogreje, pa je dan spet lep. Kaj bi ne bil. Zato le pot pod noge, da bo še lepši. Potrebno je čez mejo, tam, kjer so nekoč mrko gledali cariniki. Sedaj jih ni več in to prav nič ne moti.

Pot je dobro označena

Pot je dobro označena

Takoj za mejo je na levi strani gostilna, za njo pa ni mogoče spregledati markacij. Pot je široka, pa že po nekaj korakih nekam čudno zaide. Tja med polomljeno smrečje. Pripelje do potoka, katerega preskočimo, če je slučajno brv odnesla voda. Po kolovozu gremo malo levo in potem desno ob poseki navzgor.

Čisto zlato...

Čisto zlato...

Štrikamo med gozdom in zlatimi tratami in tako kar hitro pridobivamo višino. Jerebikovec nam na drugi strani sedla krade pogled. Prav prijetna pot vodi nanj. A jo je treba najti. Je res dobro skrita. No, to je že zgodba za kdaj drugič. Mi smo iz gozda sedaj stopili na sončno pot, kar pravo cesto. Sledili smo ji, markacije so kazale, da smo prav.

Cesta

Cesta

Če nismo prepričani, se držimo desno. Še posebej razcep po nekaj minutah hoje nam vzbudi dvom. Kateri krak je pravi? Na skali, ravno na sredini, je markacija. In šele ko res dobro pogledamo, opazimo tudi belo puščico. Torej kar naravnost. Ko pridemo do ograde, smo že na robu travnika, kjer pozimi vijugajo smučarji.

Megleno morje pod visokimi košeninami

Megleno morje pod visokimi košeninami

Pred seboj zagledamo kočo in še malo naprej, poraščeno z oddajniki, Peč. Toda na Petelinjek bo treba iti levo. Ja, prav v najhujšo strmino je potrebno zagristi, ne gre drugače. Če smo pozorni, bomo ob poti zagledali tudi kakšno borovnico ali brusnico. Še več jih je na vrhu vlečnice, od koder je do najvišje točke le še nekaj metrov (1556 m, slabo uro in pol iz izhodišča).

Peč

Peč

In kaj je tam, točno na meji med Avstrijo in Slovenijo? Seveda tekmovanje, glavni sodnik pa smo ravno mi. Kdo ima boljše borovnice in brusnice, treba je poskusiti. Vrh je povsem poraščen z njimi. Ker sem ne zaide prav veliko pohodnikov, se temno modre in rdeče kroglice prav dolgo bleščijo na soncu.

Dobrač

Dobrač

Ko smo že vsi plavi okoli ust, se je možno spustiti nazaj navzdol ali pač na drugo stran, če nas mika precej bolj obljudena Peč. Zakaj pa ne, saj končno ni prav daleč. Tudi spust na to stran je strm. Najbolje, da se navzdol začnemo spuščati po desni strani ograje. Tam lahko ujamemo pot, ki štrika navzdol.

Pod vrhom Petelinjka

Dotik neba

Tako bo korak bolj zanesljiv in možnost zdrsa manjša. Ko pridemo pod sedlo, je smer že povsem jasna, cilj pa skoraj ves čas pred očmi. Le sami nismo več tako. Trosedežnica iz doline pač mnogim olajša pristop. Tudi prav, vsak po svoje. Gremo mimo koče na vrhu žičnice (Dreiländerhütte), čez Sovško planino ob žičnicah.

Petelinjek

Petelinjek

Tudi tu je pot markirana, a ni nujno, da se je ravno držimo. Gremo pač po smučišču ali makadamski cesti, kjer nam bolj odgovarja. Vse do najvišje točke, kjer se stikajo meje treh držav. Na vrhu (1508 m, dobre pol ure iz Petelinjka) je kar nekaj obeležij, ki poudarjajo prijateljstvo med narodi.

Tale Tromeja meni čisto dol visi...

Tale Tromeja meni čisto dol visi...

Pa so potrebna? Morebiti kakšnemu politiku. Pohodnikom, ki iz vseh treh smeri prihajajo do stične točke, je zadosti prijazen pozdrav. V kateremkoli jeziku že. Nazaj se vračamo po isti poti do sedla pod Petelinjkom. Od tam do poti 603 vodi širok kolovoz, ki preseka pobočje. Ne moremo ga zgrešiti.

Pogled iz Peči na venec gora nad Tamarjem

Pogled iz Peči na venec gora nad Tamarjem

Ko smo spet pri ograji, ki razmejuje travnik od gozda, smo že zašpilili klobaso. Navzdol gremo sedaj po že znanih stopinjah. Čeprav je pogled usmerjen v drugo smer. Mogoče tudi drugo pustolovščino, kdo bi vedel… Bodimo pazljivi, da ne zgrešimo odcepa iz makadamske poti nazaj v gozd.

Joco se spet heca!

Joco se spet heca!

Je dobro označen, toda vseeno. Čaka nas še nekaj strmega cikcakanja navzdol, izhodišče je že pod našimi nogami. Iz vrha Peči do izhodišča potrebujemo slabo uro in pol, vse skupaj nam bo izlet torej vzel približno štiri ure.

Jerebikovec

Jerebikovec

Ko ponovno preskočimo potok in pridemo do ceste, se podajmo na našo stran. V trgovini, kjer so včasih stvari prodajali brez davka, imajo tudi sladoled. Nam bo nedvomno teknil, otrokom pa še bolj. Zakaj pa ne…

Mmmmmm...

Mmmmmm...