Mesečni arhiv: marec 2009

Šentviška gora (Sv. Vid)

(28.3.2009)

Sv. Vid je čudovit.

Sv. Vid

Do njega je le kratek skok, predvsem če parkiraš povsem spodaj. Razgled pa je neverjeten in povsem upraviči rimo. In kaj je lepšega, kot če se malo razgibamo, preden kot nasedel kit obležimo v bazenih Term Čatež. Izhodišče je nad vasjo Čatež, kjer na parkirišču pod cerkvijo lahko prespimo (N45.892242 E15.601150). Malo je sicer nagnjeno, a ni sile. Lahko pa se do izhodišča odpravimo tudi iz kampa Term Čatež, peš ali s kolesom. Ni predaleč.

Pomlad se prebuja

Mimo cerkve (150 m) se odpravimo po cesti nad avtocestnim počivališčem Grič in že ugledamo stezo, ki pelje preko travnika. Dejansko je bilo to enkrat smučišče. Seveda v bivši Jugi, ko smo še navijali za Križaja in Elanke in ko še nismo s kapitalizmom uvozili tudi globalnega segrevanja. Sedaj pa stebri vlečnice rjavijo v gošči. Škoda. Ko steza zavije v gozd, ji sledimo.

Drevo za počitek

Markacije nas sedaj ne spustijo več, nove so in tako zaiti ni možno. Lahko pa uberemo tudi kakšno dobro shojeno bližnjico, nič ne bomo zgrešili. Hoja je ob žvrgolenju ptic in dehtenju prvih cvetic prava za pomladansko prebujanje. Le po kakšnem dežju je pot blatna in zna drseti. Zato takrat palice niso odveč. Malo pred sedlom, kjer stoji znamenje, zavijemo levo in že smo na Šentviški gori.

Pogled na izhodišče

Pri cerkvici sv. Vida (385 m – do vrha pol ure iz izhodišča in ravno toliko za spust nazaj). In če smo do sem komaj dobro zadihali, si tu le vzemimo čas in dobro vdihnimo. In izdihnimo. In tako še nekajkrat. Potem pa si zamislimo nov avtodom, lepšo ženo ali nagrado za milijontega obiskovalca Term Čatež. Kaj? Ja, seveda. Vse je namreč možno, če le pozvonimo na zvonček želja.

Če je veliko želja, je bolje dobro pozvoniti...

Lahko si še na roko odtisnemo štampiljko in se vpišemo v vpisno knjigo med vse tiste domačine, ki se hvalijo z nevemkoliko sto in sto obiski letno. Da bo tudi želja bolj zagotovo uslišana. Predvsem pa se ustavimo na razgledišču in si poglejmo ravnino pod nami. Sava lenobno teče, Brežice so skoraj na dosegu roke. Nas bo nedvomno prijelo, da bi se sprehodili po ulicah tega mesta. Zakaj pa ne.

Brežice

Le navzdol bo treba, po isti poti, ki nas je pripeljala navzgor ali pač kateri izmed stranskih variant. Seveda pa je možno tudi, da se navzdol odpravimo po kateri drugi poti. Čez vas Cerina ali kjerkoli drugje. Možnosti je dovolj. Na vse strani neba se da, le ene izmed poti se držimo, da ne zaidemo v preveliko goščavo. Potem pa naprej. Kam, smo sigurno domislili že na razgledišču, če ne prej.

Golob na cerkveni strehi

Porezen (čez travnike)

(15.3.2009)

Ponavljanj se ponavadi izogibamo. Saj niso pretirano zanimiva. Vendar pa ima narava to posebnost, da se stalno spreminja. K temu pripomorejo menjave letnih časov, vreme, vse kar je živega in predvsem tudi mi sami.

Parkirišče v Davči

Tudi pri turnih smukih ponavljanj ne more biti. Pa tudi če se že desetič spustimo iz iste točke. Morebiti je enkrat snega več, drugič manj, spreminja se njegova struktura, vreme je lahko brez oblačka ali pa takšno, da se sprašujemo, kaj nas je sploh gnalo v hrib. Pa naj bodo razmere takšne ali drugačne, so končno le spodbuda, da poskusimo, kako bo pa danes.

Ratitovec je še zaspan

In če smo zadnjič bentili nad meglo in vetrom, je pač že čas, da gremo pogledat, kako bela kupola vrha odseva na modrem nebu. Cesta skozi Davčo je kar dobra, večino lukenj so sanirali. Še vedno je potrebno peljati skozi celo dolino, do mesta, kjer ob potoku Davča, le malo pred koncem asfalta lahko parkiramo (približno N46.177422 E14.006714).

Kamnolom

Od izhodišča (980 m) nadaljujemo naravnost, snega je bilo ta vikend še dovolj. Kolovoz po nekaj minutah zavije levo in kmalu spet desno. Gremo skozi kamnolom, davški slapovi se skozi golo drevje lepo vidijo v soteski pod nami. Po spustu prečkamo potok Davča in po nekaj deset metrih ponovno.

Nad davškimi slapovi

Sledimo mu in ga še dvakrat prečkamo, da pridemo do poti, ki se ob zapornici pridruži iz desne. Ko je pred nami velik travnik, zavijemo levo, sledeč markacijam. Še dvakrat moramo sneti smuči in prečkati potok, potem pa ga končno zapustimo. Najbolje, da takoj zavijemo po zasneženem kolovozu levo in že po nekaj metrih zakljukamo desno.

Prebujanje

Sedaj ni več kaj razmišljati, vzpenjamo se do roba travnikov, ki se spuščajo iz sedla med Pohoškim kupom in Hočem. Če so razmere odlične, jo lahko mahnemo kar naravnost navzgor. Kolikor ne, pa raje kvačkamo levo-desno. Travnik se zoži, goščava na levi pa zredči, zato prehod med drevjem ni več težaven. Prečimo proti levi in se zložno vzpenjamo.

Travniki pod snegom

Ko je pred nami spet čistina (flanka po domače), odkljukamo navzgor do grebena med Pohoškim kupom in Poreznom. Verjetno bomo nanj prišli v bližini koče (Dom A. Žvana – 1590 m), ki je tudi v malo bolj meglenem vremenu odličen kažipot. Zavijemo levo in se vzpnemo na vrh. Toda pozor. Če se ne mislimo po (pre)hitrem spustu vračati iz primorske strani, raje hodimo bolj po levi strani.

Vzpon skozi redek gozd

Pa ni nevaren le zdrs, na nevarnost kažejo tudi luknje, ki jih je na desni strani spomladansko sonce izvrtalo v sneg. Uf… Na vrhu (1630 m, dve uri hoje) si je treba vzeti čas. Tako za sebe kot prijatelje. Tudi tiste, ki jih ni zraven. Se jih da lepo podražiti s kakšno poslano slikico. Zakaj pa ne? Naj si le drugič vzamejo čas, ne bo jim žal…

Čistina pod kočo

Postavimo se na vrh in krožimo. Za 360 stopinj bo ravno prav. Kajti v vse smeri se odpre pogled, v vse smeri se splača usmeriti oko. In tudi uro zgodovine bomo imeli. Le stopimo do spomenika in preberimo napis na njem. Nam bo dal misliti. Navzdol smučamo v smeri pristopa. Torej po (sedaj) desni strani grebena in pod kočo navzdol.

Koča je odlično razgledišče

“Zgodnja ura je omogočala nekaj odličnih zavojev, sneg se še ni prediral. Najraje bi kar vriskala.” Ves čas se je potrebno držati bolj leve, da ne zaidemo v preveliko goščavo nižje doli. Strah bo odveč, ko bomo spet na travniku. Sedaj mu le še sledimo, sneg pa…ja, “ni bil več najboljši, le ob gozdu se ni prediralo”.

Na vrhu si je treba vzeti čas...

“Pomilovanja vredni so bili tisti, ki so šele lezli navzgor. Kajti navzdol ne bodo smučali, temveč plavali. A to je pač njihov problem.” Ko pridemo do gozda, prečkamo prvič potok, tu še s smučmi. Potem pa navzdol, divji rodeo po poti. Pa ne prehitro, drugače vas bo še kdo grdo pogledal, misleč, da rušite vse pred seboj.

Pomnik preteklosti

Smuka se tu bolj ali manj zaključi, le še šestkrat bo treba preko potoka. Lahko s smučmi ali brez. Pač odločitev posameznika, ali potrebuje novo opremo ali (še) ne. Vsak smuk ima poleg vrste presežnikov, tudi kakšno malenkostno napako. Pri smuki iz Porezna v Davčo, je to ravno zadnji konec. Bolj ali manj po ravnem, smuči pa stalno gor in dol. Kar nekam odveč se zdi. Dokler ne pogledamo v temnomodro nebo. To potolaži…

Med smuko

Proti kamnolomu gremo spet nad davškimi slapovi. Pred leti si jih bolj slutil kot videl med drevjem. Sedaj so za poletne obiskovalce pripravili razgledišča, tako da je pogled nanje brez ovir. Tudi na brkača, srednji slap. Pod kamnolomom nas čaka še nekaj zavojev do ravnine in nekaj odrivov do avtomobila (z vrha dobre pol ure).

Davški slapovi

Zaklančarjev Kovk in Bičkarjev vrh

(14.3.2009)

Tam nekje za Železniki, se svet konča. Če pač verjamete, da svet ni okrogel in ga je nekje konec. Potem verjetno čez rob padeš ravno tam, v grapi. A kot ima kovanec dvoje plati, je ob vedno bolj nerazumnem sukanju znanega sveta morebiti še dobro, da vsaj kdaj pogledamo na drugo stran. Presenečeni bomo. Ne verjamem, da tam ostanemo. Grapa je za nas le preveč nenavadna. Se bomo pa vračali. Vedno znova…

Zaklančarjev Kovk

Dnevi so vedno daljši in toplejši, tako da popoldanski gnilec ne daje prave volje, da bi smučal še daleč v popoldan. Tudi prav. Toda kaj potem početi, ko smuči pospraviš, otroci pa imajo snega zadosti in o sankah nočejo niti slišati? Hm, gremo pa na sprehod, da zajamemo malo večernega svežega zraka in vidimo, če bo sonce zašlo za obzorje. Bogsigavedi, če ne bo ravno danes raje obviselo na nebu.

Parkirišče Brdo

Toda, oči, sprehod? Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je to počasna, umirjena hoja za razgibanje, oddih, navadno na prostem. Človek bi rekel, da bolj po ravnem, saj v hrib je vendar že planinarjenje. In kje naj sredi graparskega sveta sploh najdeš zadosti ravnine. Je pač ni, otroci… Torej v breg, saj ni ne visoko, ne daleč. Najprej na bližnji Zaklančarjev Kovk, da se razgledamo.

Na primernem mestu zavijemo na travnik

Iz parkirišča Brdo pri smučišču Cerkno (N46.1744000 E14.0460488, približno 950 m) pogledamo v smeri Železnikov in tam je. Na prvi pogled kucelj, pa vseeno kar primerno razgledišče. Če nas ne bolijo kolena, gremo čez spodnje parkirišče in kar naravnost v breg, mimo dveh smrek navzgor do ceste. Lahko pa se spustimo kakšnih sto metrov po cesti proti Davči in zavijemo desno po stranski cesti proti trem davškim kmetijam.

Na vrhu nas je drevje stisnilo medse

Vsekakor bo treba stopiti nad prvo, pravim kanarčkom. Ko bomo tam, bomo že vedeli, zakaj. Na levi nas začudi skala, ko prisopihamo mimo nje, pa se že ozrimo po travnikih na isti strani ceste. Ko se nam bodo zdeli zadosti položni, se ne ustrašimo brega. Vse do vrha, ga je komaj kaj. In kje je vrh? Tam, kjer se nam zdi najbolj prav. Tako kot na vseh tovrstnih kucljih, ki se ne zdijo vredni označene poti ali kar pravega Aljaževega stolpa.

Lun'ca

Višje se zdi bolj levo, navigacija trdi, da je vrh malo bolj desno. A saj sploh ni važno, meter gor ali dol (do vrha, 1024 m, borih 15 minut). Toda, kaj je to? Tisti lepi, zasneženi kucelj v smeri Porezna, pravi razglednik. Po karti Bičkarjev vrh, komaj kaj višji od našega razgledišča. Dan se še ni poslovil, Kovk pa je kar premalo, da bi prav zadihali. Gremo pogledat! Spustili smo se po travniku navzdol in se proti parkirišču vrnili po cesti.

Bičkarjev vrh

Mimo njega smo korakali po cesti do parkirišča Tuškov grič. Klopce ob cesti nas niso premamile, mimo njih smo zavili po cesti desno. Ko smo na desni za seboj pustili kamnolom in na levi zadnji vikend, je bil cilj naravnost pred nami. Do nas je stopil možak in potrdil ne le, da je kmetija, od katere se pod gričem vidijo le rdeče strehe, Bičkar, temveč tudi, da je vrh nad njim Bičkarjev grič. No, vrh ali grič, kot da je to kaj važno.

Kar visoko nad Davčo

Ko je želel razlagati tudi kaj vse se vidi naokoli, pa sem pojasnil, da ni potrebe. Vrhove desno in levo od Soriške planine poznam še predobro. Bolj zanimivo je bilo poslušati, kako je s cesto pod Hočem in da je šola v Davči še živa. Kdo bi si mislil. A zakaj bi se konec koncev čudil. Saj življenje v grapi ne more biti slabo. Po eni strani si daleč proč, po drugi pa vseeno dokaj blizu.

Davča

Če le ceste ne odnese. Pa še takrat se da priti do “civilizacije”. Če ne drugače, tako kot pred davnimi leti. Torej peš, kar čez hrib in v dolino. In spet na hrib in v dolino. In tako vedno znova, kot da ne bo konca. Tako pač je, v grapi. Naša pot ni bila več dolga, ker pa je dan ugašal, smo le še pomahali v slovo, nato pa kar precej naravnost zlezli na vrh (1105 m, iz parkirišča slabe pol ure hoje).

Dan ugaša za Cimprovko

Razgled je bil, kljub večernemu mraku, čudovit. Davča je ležala pod nami, Cimprovka je zakrivala Porezen, teptalni stroj je osvetljeval progo na smučišču Cerkno. Kar vrteli smo se naokoli in vpijali ugašajoči dan. Kako veliko nam je dal. Spustili smo se na cesto in regljajoč kot kakšne žabe stopali nazaj po cesti. Tema, ki je lezla čez grape, nas ni več motila, na parkirišču nas je čakal topel avtodom.

Cesta proti Tuškovemu griču in smučišče Cerkno

Cesta proti Tuškovemu griču, smučišče Cerkno in Blegoš

Vrh Staneta Kosca

Kako malo je včasih potrebno, da je dan lep. Vreme pri tem ponavadi celo ne igra prav bistvene vloge. Bolj je važno, da prav zastaviš korak. Če ga še kdo s teboj, še toliko lepše. In ko povežeš še nujno s prijetnim, je slika skoraj popolna. Po večernih vročih debatah na Ježici, je bilo pač zjutraj potrebno zbistriti glavo. In kaj je za to boljše kot valovanje po kakšnih nezahtevnih kucljih, ko pod nogami šumi listje in prijatelji lovijo dih s teboj.

Jutranji klepet na Ježici

Le kje bi našel kaj takšnega? Presneto blizu. Iz kampa ali pač parkirišča pred njim na Ježici (N 46.097587 E 14.518889; 291 m), bo potrebno čez Savo. Po mostu seveda, za plavanje je ne le premrzla, tudi vrtinci bi te že po nekaj zamahih povabili na obisk k podvodnemu možu in njegovi Urški. Takoj za mostom zavijemo levo proti Gameljnam. Da smo prav, kaže tudi tablica in posamezne markacije na opornem zidu.

Ob ozki cesti je potrebno biti previden

Sedaj pa previdno, cesta mimo kitajske restavracije je ozka in občasno kar prometna. Zato se držimo roba in pazimo na avtomobile, ki drdrajo mimo. Ravno preden se klanec zravna, takoj za koncem zidu na desni strani ceste, zavijemo v breg. Steza teče nad cesto, pod daljnovodom in naprej do nekakšnega useka, kjer zavije desno in se prekobali na nasprotni breg. Sedaj pod nami nič več ne ropota, ostanemo sami s svojimi mislimi.

Na useku se prekobalimo na drugo stran pobočja

Vzpenjamo se nad grabnom in nato začnemo valovati. Malo gor in malo dol, pa nikoli preveč. Pod nami se pojavijo hiše, letimo nad Gameljnami. Gremo mimo klopce, kjer se nam med drevjem pokaže vas Rašica in cilj nad njo. Uf, kaj je res še tako daleč? Še lepši pogled se ponudi pod daljnovodom, ko je vas nesrečne zgodovine ravno nasproti nas. Še zadnji spust in že smo na kolovozu.

Pod vasjo Rašica

Ta nas po minuti ali dveh odloži na cesti, ki iz Gameljn pripelje do Rašice. Pa nam mimo vozeči, smrdeči avtomobili, verjetno ne dišijo preveč. Zato že po nekaj deset metrih na levi zagledamo cesto, ki z manjšim parkiriščem na vrhu klančka in kakšno markacijo kaže, da bo prava. Kar po njej pojdimo, začetna strmina se takoj unese. Sledimo ji do dobro vidnega in označenega odcepa na desni strani.

Smer je jasna...

Spet smo v gozdu. Pot se sprva malo bolj strmo, potem pa spet bolj zložno vzpenja. Ko ostro zavije levo, pazimo, da ne gremo naravnost, saj bi takšna napaka terjala ovinek proti vasi. Zakaj le, ko sta travnik malo višje in kup zvončkov, posejanih po gozdu, bolj zanimiva. Pod nenavadno steno, ki kar nekako ne spada sem, se vzpnemo do makadamske ceste, ki pripelje iz vasi. Pa jo že po nekaj korakih na desni zapustimo.

Pomlad je končno tu

Sledimo markacijam in se držimo desno. Steza nas pripelje nad prepadne stene, vas spodaj le slutimo. Ne hodimo preblizu roba, je lahko nevarno. Še malo imamo do koče, pot je enostavna. Le podrto drevje moramo na enem koncu preskočiti. Ali pa zlesti pod njim, kar nam je ljubše. Pri koči se lahko ustavimo, ali pa si za počitek in okrepčilo izberemo precej majavo klopco, tik pod razglednim stolpom, nekaj deset metrov naprej.

Preko podrtega drevja

Vrh (641 m, iz kampa dve uri hoda) so 21.9.1958 poimenovali po narodnem heroju Stanetu Koscu in tako ime ima še danes. Dobro podprti in vsaj malo spočiti, bomo lažje zmogli tistih 84 stopnic do razgledne ploščadi na vrhu stolpa. Upajmo na dobro vidljivost, saj je res kaj videti. Če pa je dan bolj čemeren, mi ne bodimo. Naj nam bo že vzpon v zadovoljstvo in veselje. In zavest, da smo nekaj dobrega naredili za sebe.

Prve bomo!

Navzdol se lahko odpravimo na drugo stran, torej iz vrha mimo rdečega stolpa, markacije nam tudi tu kažejo pot. Previdni pa bodimo, ker senčna stran v dneh, ko se zima še ni čisto poslovila, velikokrat obdrži kakšno krpo snega ali pod listje skrije ledeno ploskev. Spuščamo se, dokler ne pridemo na nekakšno sedelce. Tu zavijemo po najbolj levi poti, gremo nad vrtačo in že smo na poti, ki pelje do razcepa.

Stolp na vrhu

Če nam cesta ne diši, lahko kaj kmalu pogledamo za kakšno bližnjico. Na levi strani seveda. Ko pridemo na razpotje, sledimo cesti levo in kot bi mignil ugledamo na desni strani nekakšen mali mostiček, ki nam bo sigurno znan že od vzpona. Od tu se lahko spustimo v vas in iz nje po cesti pridemo do odcepa na cesti proti Gameljnam. Ali pač gremo tam, kjer smo šli gor. Bo morebiti kar bolj prijetno. Stvar okusa seveda.

Malica na majavi klopci

Ko smo spet na poti proti črnuškemu mostu, nimamo več kaj veliko za izbirati. Spet nas čaka valovanje, kot je bilo že ob poti tostran. Torej uživaško brodenje po listju, malo gor in malo dol. Če pa smo kakšen konec poti že malce pozabili ali pa smo se preveč zatopili v zanimiv pogovor s prijatelji, pa le poglejmo za kakšno markacijo. Res jih je zadosti in skoraj bi težko zašli.

Pogled proti Šmarni gori

Ko spet pridemo do ceste, previdno. Vozniki so pač v nekem svojem svetu in ne mislijo, da se jim na poti lahko znajde kakšen utrujen planinec. Še nakaj asfalta bomo morali prehoditi in nekaj smrdečih avtomobilov bo odbrnelo mimo, potem pa bomo pred seboj že zagledali našo mobilno hiško. Do kampa bomo kolovratili dve uri, saj tisto malo prednosti, ki jo pobere rahel spust, pač pobere nekaj malega – utrujenosti.

Prijatelji

Pa nasvidenje, prijatelji…

Dr. Gumpi

Naša potovanja

Mesečni arhiv: marec 2009

Šentviška gora (Sv. Vid)

Porezen (čez travnike)

Zaklančarjev Kovk in Bičkarjev vrh

Vrh Staneta Kosca