(20.12.2009)

Ko pade pred Božičem puhec in pobeli pokrajino, je pravi čas za sprehod. Takrat namreč dih postane viden, pod nogami škripa, zverižene veje se spremenijo v rahle čipke. Da bi sam hodil do teh prelesti se kar nekako ne spodobi. Z roko v roki je že bolje. S prijatelji še toliko bolj.

Pa sploh ni treba prav daleč. Že za prvim ovinkom je lepote, da jo komaj dojemaš. Torej zapečkarske izgovore zatlačimo v vrečo, jo dobro zavežimo in pustimo ležati nekje, kjer bomo nanjo zlahka pozabili. Mi pa pot pod noge. Da bi razlagal, kje je Šmarna gora, se skoraj ne spodobi.

Hišni hrib Ljubljane, ki vsak dan, pa naj bo lep ali grd, petek ali svetek, pritegne trume pohodnikov. Na Šmarno goro, za zdravo telo, bi lahko ukradel izrek dvokolesnikom. Konec koncev, zakaj pa ne. Važno je gibanje, da kosti prenehajo škripati in telo steče kot dobro podmazan stroj.

Poti na Šmarno goro je veliko, iz vseh smeri se bolj ali manj naravnost vzpenjajo do najvišje točke s cerkvijo Sv. Matere božje. Od kje jo mahnemo gor, kjer se po nebu tako blizu kotali tista velika pomaranča, se bomo seveda odločili sami. Če smo z avtodomom, bo morebiti najbolje, da parkiramo na parkirišču takoj za savskim mostom v Tacnu (N 46.118209 E 14.461663) in gremo navzgor po poti čez Spodnjo kuhinjo.

Lahko pa se zapeljemo v Šmartno in poiščemo primerno mesto pri šoli, cerkvi ali pokopališču (pobrskajmo tam nekje okoli N 46.124578 E 14.479653). Ali pa premično hiško pustimo pri razvpitem klubu Lipa v Spodnjih Pirničah, kjer je parkirnina en evro na uro (N 46.135746 E 14.445094).

Avtodom ima pač to slabost, da ga težje porineš kam ob cesto, na rob travnika. Mi smo bili tokrat z osebnim avtom, zato nam to ni bilo težko. Ob klancu, ki od Kovača pelje v Spodnje Pirniče je možno parkirati (330 m, N 46.131231 E 14.444783). Le prosto mesto je skoraj težko dobiti. Sploh na lepo nedeljo.

Pod vrhom klanca je potrebno zaviti v prvo ulico desno. Ko ta zavije levo, naravnost opazimo prvo markacijo. To je začetek poti Čez peske. Pot se zlagoma vzpenja, ni prenaporna, niti izpostavljena. Komaj dobro vdihnemo, že smo na makadamski poti, ki proti vrhu pelje iz Zavrha. Sledimo ji, markacije niso več potrebne.

Gremo mimo spomenika vojni noriji, Turškega (kužnega) znamenja, kmetije Gorjanc do sedla med Grmado in Šmarno goro (573 m). Pot postane malo bolj strma, pa ni hudega. Če smo siti stalnega regljanja okoli nas, bomo tu gor še bolj nesrečni. Na sedlo pripelje več poti in množica pohodnikov se zgosti.

Več miru bo, če malce nad sedlom sledimo desno tablici, ki vabi na vrh mimo Sv. Sobote. Steza je tudi bolj razgledna, zato bo kar prava izbira. Na vrhu (669 m, tričetr ure zložne hoje) pa…prostora je zadosti, ljudi pa tudi veliko. Gostišče Ledinek ponuja marsikaj, cerkev Sv. Matere božje pa mašo vsako nedeljo ob enajstih. Malo pod vrhom so otroška igrala, torej res za vsakogar nekaj.

Čeprav nas gneča moti, si vzemimo čas in se razglejmo naokoli. Ker je naš cilj osamelec, se seveda veliko vidi. Zakaj bi to zamudil? Navzdol pa…lahko po isti poti ali pa malo po svoje. Če smo šli navzgor mimo Sv. Sobote, pojdimo navzdol mimo Sv. Antona. Lahko pozvonimo na zvonček, če kaj damo na čudežno izpolnjevanje skritih želja.

Hoja po strmi cesti zahteva nekaj previdnosti, pa naj bo zasnežena ali ne. Gremo spet mimo Gorjanca pod sedlom in naprej v gozd. Ko cesta zavije desno, se levo odcepi kolovoz, tudi markacije kažejo, da je to možna izbira. Kovačeva steza je ob tem kar primerna, da ujamemo nekaj samote.

Le pazimo, da po nekaj deset metrih zavijemo desno navzdol. Naravnost namreč Pot svobode pripelje pod Grmado (676 m), steza, ki se od nje odcepi naravnost proti gostilni Kovač, pa je strma in pozimi v zglajenem snegu za spust povsem neprimerna (Westrova pot). Zložno se spuščamo in prečimo pobočja.

Čeprav je steza nezahtevna, pa bodo tudi tu, v primeru zglajenega snega, palice še kako prav prišle. Pa pazimo na korenine. Pod jesenskim listjem in novim snegom, noga na njih zdrsne, kot bi bile iz čistega ledu. Za pomoč so nam lahko tudi drevca ob poti. Če jih zagrabimo zadosti trdno, se zna iz njih na tistega pod nami usuti mrzli poljub.

Pa zamere seveda ni, smeha pa dosti. Malo nad cesto se desno odcepi kolovoz, po katerem lahko pridemo do ulice v Spodnjih Pirničah, kjer smo pot začeli. Ali pa se levo spustimo prav do nad gostilne in se nato po pločniku desno odpravimo do avtomobila (dobre pol ure hoje iz vrha).