(28.3.2011)

Ko človeku vsakodnevno hitenje zavre normalno dojemanje sveta okoli, predvsem pa tudi njega samega, je treba nekaj storiti. Tisto pretirano nakopičeno paro je treba spustiti iz našega kotla in tako preprečiti katastrofo. Pa ne za nas. Za vse. Tako kot se svet z vsakim od nas zjutraj zbudi in vsak večer mirno zaspi, tako se bo nekoč z nami končal.

Siva pot...

Nekoč. Ne še danes. Zatorej je treba pritisk zmanjšati. Kaj pa drugega. Ko iščemo ročico, s katero bi zapiskali, kot nekoč na starih lokomotivah, se zavemo, da tako enostavno ne gre. Treba bo nekam daleč, izven sebe. Pa čeprav zgolj nekaj korakov od celodnevnih, tako nepomembnih skrbi.

Ovinek

Mestni hribi, ki se tako pripravno dvigajo kvečjemu streljaj daleč, so ravno pravšnji. Za pomislek, za razmislek, za beg. Samo da našo mašino zaženemo s pravimi obrati, že se skozi nevidne pore začne para izgubljati. Glava postane lažja, z vsakim korakom imamo bolj gotov občutek, da lebdimo. V njej nam kljuje zgolj še eno vprašanje.

Sedlo

Zakaj je to beg, zakaj moramo bežati pred samim seboj. Odgovor si poišče vsak sam, neko čisto svojo laž, ki mu pomaga preživeti. A pustimo zdaj težke misli ob strani, mašina že bije hitreje, potne kaplje se nabirajo na čelu, večerni mrak je sedel na zemljo. Z našimi mislimi nismo sami, v korak stopamo z našo krvjo, srca utripajo kot eno.

Bližnjica

Pa vendarle hoja po cesti omogoča, da se lahko misli prepletejo, da beseda da besedo. Toliko si je treba povedati, namigniti. Saj sicer dnevi minevajo vse prehitro, časa, da si pogledamo v oko, začutimo dušo, je vedno premalo. Zatorej so take poti, pa čeprav po sivi cesti, nujne. Če jih ni, nekega dne ugotovimo, da se ne poznamo več. Kakšna škoda bi to bila.

Na vrhu...hotel

Že je vrh pred nami, komaj smo se dobro ogreli. Toda kot češnja na vrhu torte z daleč preveliko kopico smetane, nas najboljše še čaka. Pod nami je mesto, med lego kockami se premikajo mravljice, drobcena vozilca vseh velikosti, oblik in barv, prevažajo izjemne dragocenosti. Ko porosi pomladanski dež, očisti zrak in naredi odseve, se reke dežnikov prelivajo preko ulic.

Kranj

Če je sonce že leglo v puhasto posteljo, pod nami mesto zažari. Tisoče lučk na nebu, tisoče lučk v ravnini, niti ne tako daleč spodaj. Ko se dih umiri, stopimo še do cerkvice, zgolj toliko, da se umiri še duh. Potem pa bo treba navzdol. Previdno, da koraki ne bodo prehitri, saj je pot ovinkasta, včasih pa ovinke gor ali dol grede seka tudi kakšna nadobudna kovinska škatla.

Sv. Marjeta

Srečanje z njo pa zanesljivo ne bi bilo v duhu prošenj, izrečenih malo prej, malo višje… Kot bi mignil, smo spet v vsakdanu, hodimo po mestnih ulicah, smo zgolj ena izmed mravljic, v škatli ali ne, z marelo nad seboj. Bogsigavedi, če nas kdo opazuje…

Dobra volja je najbolja...

(27.3.2011)

O pokojnih vse dobro. Tako je menda prav. Zatorej je tudi o Lovrencu, ki je pred davnimi stoletji služil enemu izmed papežev, znano predvsem, da je dobro upravljal s cerkvenim premoženjem in skrbel za uboge. In pa seveda, da so ga potem, ko je cerkveno premoženje raje razdelil med ubožce, vdove in sirote, kot predal rimskemu načelniku Hipolitu, najstrašnejše mučili, na koncu pa ga živega spekli na ražnju. Krvavo.

Temni oblaki se zbirajo nad dolino

Kaj se je potem zgodilo s Hipolitom ne vem, Lovrenc pa je vsekakor dobil tisti sijoči obroč okoli glave in vrsto cerkva blizu in daleč. Ena od teh je tudi na bližnjem gričku, tam nad Bašljem. Saj smo že bili tam gor, se spomnite? Toda enkrat ni nobenkrat, menda. Zato se je treba vračati.

Sv. Lovrenc

Vedno je kaj novega. Če nič drugega, nam morebiti srce ob vzponu bije hitreje, morda se meglice prav posebej leno vlečejo ali pa se po pobočju zažene jadralni padalec in na svojem pisanem krilu odjadra tja nekam, za sosednji hrib. In ker se ta naša modra krogla nenehno kotali okoli sonca in ob tem še sama okoli sebe, letni časi sooblikujejo naše bivanje in svetu okoli nas dajejo tisto zaželeno raznolikost.

Dogaja...

Nikoli ne moremo reči, da je dan enak dnevu. Tako kot je tudi vsaka kaplja, ki pade na lopatice kolesa mlina edinstvena. Pa ne enega. Mlinčkov je cela vrsta, včasih se vrtijo hitreje, drugič počasneje. In do njih niti ni daleč. Od cerkvice se odpravimo naprej proti vrhu, točki, ki se ponaša z največjo višino. To pa je tudi vse.

Vrh

Skriti ostanki preteklosti na gozdnatem vrhu ne dajejo prave volje za daljše posedanje. Sonce, če ga je kaj bilo, smo pustili na travnikih nižje doli, tja v hitečo dolino se od tu tudi ne vidi. Kar je po svoje lahko celo bolje. Tako vsaj za trenutek pustimo vsakdan nekje daleč. Potem pa jo na drugi strani po komaj vidni stezici uberemo navzdol in se previdno spustimo do sedla.

Mlinčki

Tu se poti ločijo. Mi zavijemo levo navzgor. Pot takoj izgine v goščo, se rahlo vzpne, položi, nato pa odločno spusti. Ko je strmine konec, mimo nas proti dolini že skaklja potoček. Živahnost se preliva preko lopatic in kolesca domiselno narejenih igral poganja brez prestanka. Le sem in tja se kakšen premakne in obtiči. Takrat mu pomaga prijazna roka, ki ga znova požene v divje vrtenje. Zabava za staro in mlado. Hurej.

Brez prestanka...

Če smo raziskovalnega duha, lahko pogledamo še višje po soteski. Drugače pa se ustavimo, ves svet okoli nas zastane, le mlinčki se vrtijo brez konca in kraja. Globoko vdihnemo in se napotimo nazaj. Strmi breg na začetku nam bo znova zagnal srce, obrati se bodo povečali ravno na prave, potem pa bo strmine tako ali tako že konec. Ko pridemo nazaj do sedla, smo na razpotju.

Soteska

Bogsigavedi, kam nas bo zanesla pot. Pa saj je končno čisto vseeno. Glavno, da jo čutimo pod nogami, pripeljala nas bo že kam. Kjer je lepo, kjer lahko sedemo, se ozremo naokoli, pogledamo vase. In smo srečni, ker smo…

(25.3.2011)

Kar nekaj časa je minilo od zadnjih korakov po tej poti. Vsaj leto ali dve. Zadosti dolgo, da se je povsem spremenila. Stopinje mimo senčnice. Tu je nekoč grajska gospoda, le nekaj globokih vdihov nad svojo bogatijo, posedala in vzdihovala o krasotah narave. Tu je slovenska pesnica, menda prva omikanega rodu, zaslišala svojo pesem iz šumenja listja pred poletno nevihto. In tu stopava midva.

Parkirišče

Lep dan za razmislek, še lepši za besedo. Ali dve. O tem in onem, predvsem pa o naju. Dve generaciji, dvoje glav, dvoje svetov. Tako zelo podobnih, a vendarle svetlobna leta daleč. Kratek postanek pod krošnjami pomladnih dreves. Potem pa noga kar sama išče pot. Naprej bo treba, kaj bi stal. Dihava proti poti, ki že od nekoč vodi navzgor. Naravi nepotrebna, človeku še kako.

Pot

Prvi pozdravi, sorodne duše so iskale mir tam gori. Sva mislila, hiteč od ponorelega sveta. Toda komaj sva dobro zadihala v znani breg, že sva obstala odprtih ust. Pobočja, poraščena z gozdom so že od časov prvega zavedanja sekale številne pešpoti, celo razdrapan kolovoz je peljal navzgor. Je bil že potreben za koči, ki stojita na temenu priljubljenega razgledišča.

Rana na Sv. Jakobu

Številnim je bilo to mesto za prijeten sprehod, komu celo za dokazovanje samemu sebi in predvsem drugim. Ravno prav si se zadihal tja gor, do Francijeve koče ali cerkvice nekoliko višje. Užitek je bil pogledati preko pobočij, poraščenih z gozdom, navzdol proti domu. Ali s pogledom, uprtim na drugo stran, sanjati višave. Toda nekaterim to ni bilo dovolj.

Le kje je sedaj gozd?

Privlekli so težke stroje in z izgovorom potrebe po tistem, česar si sploh ne bi smeli lastiti, razrili pobočje. Široka cesta sedaj položno seka pobočje sem in tja, zadosti položno, da bodo mogli tu gor prilesti težki tovornjaki. Zadosti široka, da bodo pobočje do konca razvrednotili, ponižali, uničili vse, kar je bilo na njem posebnega, zbrisali spomine.

Cerkvica

Skoraj se nisva znašla na tej rani, iskala sva prehode, poti, polne korenin, ki so koraku dajale prijazno oporo, ni bilo več. Pod znamenjem, križem, ki že od nekdaj opominja pohodnike na njihovo minljivost, je hreščalo, ropotalo. Nisva šla pogledati katera zver hlastavo žre pobočje, ni bilo potrebe, sva vedela. Raje sva zavila proti vrhu, posedela pred kočo. Tisto tiho, mirno, tam na robu. Ki me je vedno spominjala na hiško iz pravljice o Janku in Metki.

Zadnji koraki pred Francijevo kočo

Tisto, kjer sem na postelji nad kuhinjo zaspal, ko sem še smrkav okoli nosu, prvič sam prehodil pot navzgor. Spomini so zbledeli, le še pripovedi budijo krhke drobce zavedanja o časih, ki se nam vedno bolj odmikajo. Srce se je umirilo, stopila sva še do sv. Jakoba. Poprosit, da bi spomini ostali, da bi jih ne odpihnila norija dni, ki prihajajo.

Začetek nove steze

Upajoč, da naju bo uslišal, sva korak zastavila navzdol po novi stezi, komaj vidni, le nekaj korakov pod Francijevo kočo gre strmo navzdol. Sva upala, da se bova tako ognila rani. Pa nama ni uspelo. Nižje doli, kjer svet ni več tako strm, sva jo morala preskočiti. Listi čemaža, ki je ravno dobro pokukal izpod korenin, so se svetili v sončnih žarkih, omamno so hiteli vriskati pomladi.

Čemaž leze izpod korenin

Sedeč pri Pustem gradu sva se spraševala, kakšno je bilo življenje tu takrat, v davnih časih. Ko so vitezi še reševali princeske iz visokih grajskih stolpov in so ogenj bruhajoči zmaji sejali strah in trepet. Ko je grajska gospoda vladala podložnikom in včasih kar preveč samovoljno odločala, kaj je prav in kaj ne.

Zidovi Pustega gradu

Pa me misli na tiste dni ni strah. Niti malo. Dosti bolj me skrbi, kako bodo čez toliko let in še kakšnega povrh, gledali na nas novi rodovi. Na naše norenje, hlastanje, uničevanje. Ja, tega me je neprimerno bolj strah. Stopila sva še zadnje korake mimo Podaka navzdol.

Napis

Nazaj nisva gledala, zakaj bi le. Še nedavno domače pobočje je bilo mrakobno, naenkrat tako zelo tuje…

(20.3.2011)

Dostikrat se oziramo daleč. Prepričani, da je za obzorjem vse lepše. Toda končno ugotovimo, da je prava lepota čisto blizu. Za prvim vogalom. Ali še bližje. Tako tudi ni treba cel dan gristi kolen, da bi prišli do božajočih travnikov, sončnih žarkov, ki presevajo skozi krošnje, raztresenih skal in prelestnih razgledov.

Pravljična pot

Že vzpon na kucelj, povsem blizu doma, lahko ponudi veliko. Samo gledati moramo tako, kot je treba. Nad Tupaličami je okoli vasi Možjanca več vršičkov. Vsak je lahko samostojen cilj, lahko pa hkrati skočimo na dva ali tri. Se bomo kar sami odločili, po navadi nam pot tako ali tako krojita čas in volja.

Na robu travnika

Če se v te kraje primajemo z avtodomom, najbolje, da parkiramo na začetku Preddvora, v bližini oddaljenega obrata tovarne Jelovica (46.300127 14.428007, 455 m). Od tu jo mahnemo nazaj čez most, previdno prečkamo cesto in zavijemo desno. Vzpnemo se po cesti, ki premaga klanček, potem pa ob tabli za Možjanco znova zavijemo, tokrat levo. Cesta teče mimo hiš, nato skozi gozd, vzpon da dihanju pravo globino.

Storžič, Zaplata in Potoška gora

Kar kmalu pridemo do mesta, kjer se levo odcepi gozdna vlaka, na razširitvi se da za silo tudi parkirati. Gremo navzgor po vlaki, pod vikendom, pot postane prav pravljična. S ščepcem smisla za smeri neba, bomo že ubrali pravo. Oznak pa ne pričakujmo, znajti se bomo morali sami. Kolovoz zavija proti desni, kar bo čisto prav. Ko pridemo do travnika, je vrh nad nami, na desni strani, ob robu gozda, pri lovski opazovalnici.

Na vrhu Vrhe

Če se nam ne da gristi kolen v strmino, lahko po kolovozu nadaljujemo proti Možjanci, morebiti stopimo še do cerkvice sv. Štefana z lepim razgledom in nato po širokem slemenu korakamo do vrha s pomenljivim imenom Vrhe (689 m, dvajset minut s ceste, do tja pa s parkirišča tudi nekaj takšnega). Tam se nam odpirajo pogledi proti Grintovcem.

Na lovski opazovalnici

Če je pomlad, nam na zelenečih travnikih kar srce zaigra ob spominih na snežne radosti, ki jih je sonce tako zgodaj popilo. Pa kaj bi zato. Saj bosta okoli nas še prekmalu znova mraz in beli sneg. Navzdol gremo ob gozdu, strmina je takšna, da se lahko kot otroci zakotalimo po travi in ob tem navdušeno vriskamo. Ali pa takšne norčije samo opazujemo, tako iz daljave, nekako zadržano, preresno.

Generacije

Znova smo na kolovozu, vračamo se v smeri izhodišča. Toda le do čistine, na širokem sedlu, kjer se na drugi strani svet spet vzpne. Poti ni tu nobene, iščemo najboljše prehode med skalami, ki so raztresene po pobočju čisto tako, kot bi jih nekdo namerno postavil. Igrišče velikanov. Da smo na vrhu, bomo že razbrali (682 m, dvajset minut z vrha Vrhe).

Pod drugim vrhom

Če pa ne bomo dojeli, da se višje tu ne da več in da se na vse smeri neba svet samo še spušča, nam bo v pomoč majhen možic. Če ga le ne bo neprevidna roka ali morebiti sila narave, podrla. V tem primeru si vzemimo čas in postavimo novega. Ali zgolj poleg še enega, svojega. Le kamenja bomo kljub številnim skalam ob dostopu, komaj zbrali zadosti.

Mali možic na Vrtičniku

Sicer pa se na Vrtičniku ne bomo pretirano obirali, vrh je poraščen, razgleda zato tudi ne posebnega. Navzdol gremo lahko tam, kjer smo se vzpenjali. Ali pa vrh prečimo v drugi smeri, zavijemo na uravnavi levo in potem iščemo najboljše prehode na strmini, ki se izteče prav na cesti, če dobro namerimo, le korak ali dva od parkirišča ob cesti (deset minut z vrha).

Pogled v smeri doma

Pa je prav, da nad cesto zavijemo levo, saj je prehod sicer kar prestrm, padec na trdi asfalt pa bi bil prav nerodna in čisto nepotrebna reč. Če imamo avto parkiran tam doli, na drugi strani Kokre, pa bomo pravo pot sedaj že znali ubrati, kajneda…

Parkirišče ob cesti na Možjanco

(5. in 6.2.2011)

Pokljuka je gozd. Kdo je lastnik je že vprašanje, ki bi hitro komu dvignilo pritisk. Kar pa nedvomno ni zdravo. Naj ima vsak svoje mnenje, do njega ima nedvomno pravico. Ima pa ta gozd, kot kvaliteten plašč kakšnega berača, svoje luknje. To so planine, ki so po njem posejane kot bi jih neka nevidna roka povsem naključno raztresla.

Drobižek ob cesti

Obiskati jih je vredno. Posamezno izmed njih ali pa kar eno za drugo po vrsti. So, če le prav zastavimo korak, nanizane kot biseri na ogrlici. Toda kar poleti opraviš z lahkoto, je pozimi težavneje. Zato je že obisk ene izmed njih lahko podvig.

Eden od krakov pokljuškega šolskega maratona

Planina Javornik mi je vedno porajala nekaj dvomov. Predvsem glede imena. Nekoč sem na njenem robu našel napis Zajavornik. Ob ne preveč ljubem srečanju z možem parkovne postave, pred leti, me je zaradi tistih dveh črk spredaj celo pohvalil. Toda kaj, ko zemljevidi vztrajajo, da planina ni za kakšnimi Javorniki, da je »za« spredaj čisto odveč. Potem se pa znajdi?!

Križišče poti

Izhodišče je lahko na Rudnem polju (1347 m; N46.345755 E13.923770 ali nekje tam okoli), kjer je treba seveda parkirati tako, kot se zagre. Različna tolmačenja postave pustimo tokrat pri kraju, o njihovi (ne)jasnosti bi se dalo marsikaj povedati. Ko sneg zamede gozdove, se odpravimo ob robu ceste navzdol, nazaj v smeri Mrzlega Studenca.

Mladica

Kar malo nejevoljni zaradi številnih kovinskih pošasti, ki na kakšen lep dan drdrajo proti soncu, smo seveda veseli, ko po dobrem kilometru na levi zagledamo odcep ceste. Če jo za potrebe gozdarjenja splužijo in ni morebiti preveč ledena, je hoja prijetna. Drugače pa se nam zna sneg tudi kar globoko udirati. Cesti sledimo zložno navzgor, prečkamo tekaško progo.

Rožce

Ko se svet zravna, pridemo do razcepa. Zavijemo desno, levo bi se vrnili do smučišča nad Rudnim poljem. Cesta se spusti, pred nami je parkirišče pri spomeniku. Marsikomu je poznano kot izhodišče za Blejsko kočo na Lipanci. In vrhove nad njo. Cesta se od tu spušča, pa nič strmo. Sledimo ji, dokler med redkim drevjem na desni strani ne zagledamo planine (1292 m, slabo uro in pol zložne hoje). To je naš cilj.

Planina Javornik

Ob robu lahko počijemo. Če snega ni preveč, se pod gostimi smrekami na robu goličave najde celo kakšen kopni kotiček. Lahko pa kolovratimo do koč. Ob kakšni se bomo, če lastnikov ne bo doma ali pa bodo prijaznega pogleda, posedli na klopco in pustili, da nas toplota žarkov zimskega sonca nežno boža.

Povratek čez planino

Da bi nazaj hodili po isti poti? Se da, toda zakaj. Napotimo se sprva kar strmo, nato položneje navzgor, Viševnik nam kaže pravo smer. Z roba gozda gremo sprva naravnost, potem pa se držimo bolj levo, dokler ne pridemo do tekaške proge. Ob njej zavijemo desno in ji sledimo do ceste, po kateri smo šli tostran.

Sledi na vse strani...

Toda gozd je lahko kaj zahrbten. Kar naenkrat ne vemo več ne kod, ne kam. Če znamo držati smer, potem še ni hudega, nekam bomo že prišli. Ko pa začnemo tavati v krogu, smo res v težavah. Zatorej ni nič narobe, če imamo s seboj kakšen pripomoček za orientacijo ali vsaj dosti lastnega čuta za pravo smer.

Sredi pokljuških gozdov

Morebiti bo še najbolje, da gremo že na sami planini ob gozdu, dokler ne pridemo do mesta, kjer se v goščo požene tekaška proga. Da bi hodili po njej se ne spodobi, če bomo korakali poleg, pa ne bo nikogar motilo. Na smrekah so tudi markacije Znova na makadamski cesti, zavijemo levo in se vrnemo do ceste proti Rudnemu polju. Če se bo promet že umiril, bo tudi vzpon nazaj do izhodišča čisto prijeten (s planine ena ura klepeta).

Na zmrznjeni progi ni naših sledi...

Seveda pa se bo pozimi dokaj bolj prijetno do planine odpraviti kar na smučeh. Tekaških seveda. Celo iskanje prave smeri bo na ta način še neprimerno lažje. Z Rudnega polja tečemo ob parkirišču in cesti v smeri Mrzlega studenca, na mestu, kjer proga zavije ostro desno nazaj, pa snamemo smuči in gremo levo na drugo stran.

Ko se poslovimo od ceste, se začne vzpon...

Tečemo naprej ob cesti, odcep levo naj nas (še) ne premami. Proga se zložno spušča, zato nam užitek lahko greni le misel, da bo tu treba tudi nazaj. Ko proga zavije v gozd, nas čaka krajši vzpon, prečkamo gozdno cesto in se kmalu začnemo spuščati proti planini.

Prihod na planino, zadaj so gore nad Lipanco

Po njej je speljana lepa proga, gor in dol, pa spet gor in dol, vse naokoli, sem in tja. Da bi ta užitek pustili vnemar, se seveda ne spodobi. Ko krog zaključimo na izhodišču, za drugega pa ni volje ali moči, spet izginemo v gozd in se vračamo po že znani progi. Vse do izhodišča. Če smo utrujeni in nas noge še komaj nosijo.

Gor in dol, sem in tja...

Lahko pa seveda vrnitev popestrimo. Ko se po kratkem, a dokaj strmem vzponu ob cesti malce spustimo, se desno odcepi proga, ki nam bo dala vetra. V strmino kot stara parna lokomotiva sopihamo navzgor, grizemo kolena, klanec pa kot bi bil brez konca.

Nad stanovi planine Javornik

Ko se nas končno usmili in se začne nagibati navzdol, se zaženemo proti robu smučišča pod Viševnikom, ob njem švignemo navzdol, prečkamo nižje cesto in spet zagrizemo v krajši breg, da bi nas končni spust pripeljal nazaj na Rudno polje.

Tekma

Še ni dovolj? Potem kar na levo mimo parkirišča, držimo se oznak za štirikilometrsko progo. Lahko jo pretečemo enkrat, dvakrat, trikrat, večkrat… čisto po želji…