Arhiv kategorij: Planinske poti

Z Gospodično na Trdinov vrh

(1.4.2011)

Menda je prepad med generacijami huda reč. Kaj menda, kar zanesljivo. Verjetno bolj ali manj to lahko vsakdo potrdi. Stari starši, starši, sinovi in hčere, vnuki, pravnuki. Prehajanje izkušenj, tiste mladini vedno nepotrebne modrosti, pridige, kot radi rečejo, so obvezno povezane z iskrenjem.

Prehodi

Prehodi

Kot da bi se dva brusilna kamna drgnila med seboj. Izkušnje iskrenja so pač stalnica medgeneracijskega glajenja odnosov. Toda čisto vedno ni tako. Včasih se strasti umirijo in prijetno je stopiti skupaj. Na pot. Hoditi daleč ali pa še dlje. Tja, kjer se vidijo samo prijazni ljudje.

Pogledi

Pogledi

In med tem razpredati. O preteklosti, ki je v nekaterih spominih še kako živa, v drugih pa zgolj še en list v učbeniku zgodovine. In o tem kar je. Kar nas določa in nam vsakodnevno omogoča sobivanje. Sprehod iznad Jugorja proti Trdinovi Geri je kar primerna izbira. Ob tem lahko že na prvem travniku, tik nad parkiriščem, začutimo utripe. Še smo živi.

Zeleno

Zeleno

Med tem ko se cvetovi na košeninah klanjajo pomladi, se za trenutek ustavimo pri Gospodični. Zgolj toliko, da poiščemo izvir večne mladosti, najdemo tisto, kar naj bi bilo dostopno zgolj izbrancem in seveda ob tem znova opazimo tisti sijaj v očeh. Iskrice.

Gospodična

Gospodična

Hoja ni pretirano naporna, med vdihi in izdihi se najde še ravno prav zraka za kakšno besedo. Razgledov ni, vsaj tja do vrha, ne prav pretirano. Zatorej se lahko zazremo zgolj vase, naredimo obračun, si obljubimo marsikaj in nato stopimo naprej. Do vrha ni več daleč, visoka špica vedno bolj nepotrebnega okrasa marsikaterega razgledišča, kaže smer, namiguje, koliko korakov bo še potrebno.

Cerkvica

Cerkvica

In potem stojimo tam, kjer se prepletata duhovnost in posvetnost, preteklost in nedomišljena domišljavost sodobnosti, prašna cesta ob travniku, polnem žafrana. Kar samo od sebe se nam postavlja vprašanje razlik. Le zakaj nas ločujejo? Dvoje cerkva, dvoje poti, grdi pogledi. Tistih prepotentnih. Drugi na obeh straneh se čudimo norenju, nič nam ni jasno. Kako bi le bilo. Saj smo…zgolj ljudje.

Cvetenje

Cvetenje

Korak navzdol naj gre tja, proti pragozdu. Tam ravno, ko hiško povsem nepotrebnega spora pustiš daleč zadaj, začutiš naravno prvinskost. Visoka debla, še včeraj pravi orjaki sredi gozda, so danes zgolj še nepomembni ostanki nekih časov, razmetani in prepuščeni razkrajanju na tleh. Pot se ne zmeni zanje, pelje navzdol, na travnike, kjer pomlad maha v pozdrav.

Miklavž

Miklavž

V bližini je jezerce. O njem kroži zgodba, tako pisana in doživeta, kot so pripovedi, ki jih ob večerih zabeli kakšen kozarec domačega preveč. Do cerkvice se že splača, kaj bi hodil mimo. Ker tam si je možno izgovoriti počitek. Da se dih umiri. Potem pa navzdol, kamorkoli že hočemo priti.

Krvavo

Krvavo

Če smo se v strmec zagnali iz Gabrja, bo morebiti še najbolje ob premlevanju krvavih zgodb tistega obpotnega kamna, zaviti nazaj proti Gospodični in pred lovsko kočo sprva malo samosvoje, nato pa čisto prav korakati navzdol. Če pa nas zvesti spremljevalec čaka nad vasjo Jugorje, bodimo le pozorni, kdaj bo treba zaviti desno, na z rožami okrancljane travnike.

Nazaj...

Nazaj...

Bi najraje kar posedel. Vsa čutila bi izostreno sprejemala blagorodnost trenutka in dan bi mineval. Toda tako polno, da minevanja skoraj ne bi opazil…

Šmarjetna gora

(28.3.2011)

Ko človeku vsakodnevno hitenje zavre normalno dojemanje sveta okoli, predvsem pa tudi njega samega, je treba nekaj storiti. Tisto pretirano nakopičeno paro je treba spustiti iz našega kotla in tako preprečiti katastrofo. Pa ne za nas. Za vse. Tako kot se svet z vsakim od nas zjutraj zbudi in vsak večer mirno zaspi, tako se bo nekoč z nami končal.

Siva pot...

Siva pot...

Nekoč. Ne še danes. Zatorej je treba pritisk zmanjšati. Kaj pa drugega. Ko iščemo ročico, s katero bi zapiskali, kot nekoč na starih lokomotivah, se zavemo, da tako enostavno ne gre. Treba bo nekam daleč, izven sebe. Pa čeprav zgolj nekaj korakov od celodnevnih, tako nepomembnih skrbi.

Ovinek

Ovinek

Mestni hribi, ki se tako pripravno dvigajo kvečjemu streljaj daleč, so ravno pravšnji. Za pomislek, za razmislek, za beg. Samo da našo mašino zaženemo s pravimi obrati, že se skozi nevidne pore začne para izgubljati. Glava postane lažja, z vsakim korakom imamo bolj gotov občutek, da lebdimo. V njej nam kljuje zgolj še eno vprašanje.

Sedlo

Sedlo

Zakaj je to beg, zakaj moramo bežati pred samim seboj. Odgovor si poišče vsak sam, neko čisto svojo laž, ki mu pomaga preživeti. A pustimo zdaj težke misli ob strani, mašina že bije hitreje, potne kaplje se nabirajo na čelu, večerni mrak je sedel na zemljo. Z našimi mislimi nismo sami, v korak stopamo z našo krvjo, srca utripajo kot eno.

Bližnjica

Bližnjica

Pa vendarle hoja po cesti omogoča, da se lahko misli prepletejo, da beseda da besedo. Toliko si je treba povedati, namigniti. Saj sicer dnevi minevajo vse prehitro, časa, da si pogledamo v oko, začutimo dušo, je vedno premalo. Zatorej so take poti, pa čeprav po sivi cesti, nujne. Če jih ni, nekega dne ugotovimo, da se ne poznamo več. Kakšna škoda bi to bila.

Na vrhu...hotel

Na vrhu...hotel

Že je vrh pred nami, komaj smo se dobro ogreli. Toda kot češnja na vrhu torte z daleč preveliko kopico smetane, nas najboljše še čaka. Pod nami je mesto, med lego kockami se premikajo mravljice, drobcena vozilca vseh velikosti, oblik in barv, prevažajo izjemne dragocenosti. Ko porosi pomladanski dež, očisti zrak in naredi odseve, se reke dežnikov prelivajo preko ulic.

Kranj

Kranj

Če je sonce že leglo v puhasto posteljo, pod nami mesto zažari. Tisoče lučk na nebu, tisoče lučk v ravnini, niti ne tako daleč spodaj. Ko se dih umiri, stopimo še do cerkvice, zgolj toliko, da se umiri še duh. Potem pa bo treba navzdol. Previdno, da koraki ne bodo prehitri, saj je pot ovinkasta, včasih pa ovinke gor ali dol grede seka tudi kakšna nadobudna kovinska škatla.

Sv. Marjeta

Sv. Marjeta

Srečanje z njo pa zanesljivo ne bi bilo v duhu prošenj, izrečenih malo prej, malo višje… Kot bi mignil, smo spet v vsakdanu, hodimo po mestnih ulicah, smo zgolj ena izmed mravljic, v škatli ali ne, z marelo nad seboj. Bogsigavedi, če nas kdo opazuje…

Dobra volja je najbolja...

Dobra volja je najbolja...

Sv. Lovrenc in mlinčki

(27.3.2011)

O pokojnih vse dobro. Tako je menda prav. Zatorej je tudi o Lovrencu, ki je pred davnimi stoletji služil enemu izmed papežev, znano predvsem, da je dobro upravljal s cerkvenim premoženjem in skrbel za uboge. In pa seveda, da so ga potem, ko je cerkveno premoženje raje razdelil med ubožce, vdove in sirote, kot predal rimskemu načelniku Hipolitu, najstrašnejše mučili, na koncu pa ga živega spekli na ražnju. Krvavo.

Temni oblaki se zbirajo nad dolino

Temni oblaki se zbirajo nad dolino

Kaj se je potem zgodilo s Hipolitom ne vem, Lovrenc pa je vsekakor dobil tisti sijoči obroč okoli glave in vrsto cerkva blizu in daleč. Ena od teh je tudi na bližnjem gričku, tam nad Bašljem. Saj smo že bili tam gor, se spomnite? Toda enkrat ni nobenkrat, menda. Zato se je treba vračati.

Sv. Lovrenc

Sv. Lovrenc

Vedno je kaj novega. Če nič drugega, nam morebiti srce ob vzponu bije hitreje, morda se meglice prav posebej leno vlečejo ali pa se po pobočju zažene jadralni padalec in na svojem pisanem krilu odjadra tja nekam, za sosednji hrib. In ker se ta naša modra krogla nenehno kotali okoli sonca in ob tem še sama okoli sebe, letni časi sooblikujejo naše bivanje in svetu okoli nas dajejo tisto zaželeno raznolikost.

Dogaja...

Dogaja...

Nikoli ne moremo reči, da je dan enak dnevu. Tako kot je tudi vsaka kaplja, ki pade na lopatice kolesa mlina edinstvena. Pa ne enega. Mlinčkov je cela vrsta, včasih se vrtijo hitreje, drugič počasneje. In do njih niti ni daleč. Od cerkvice se odpravimo naprej proti vrhu, točki, ki se ponaša z največjo višino. To pa je tudi vse.

Vrh

Vrh

Skriti ostanki preteklosti na gozdnatem vrhu ne dajejo prave volje za daljše posedanje. Sonce, če ga je kaj bilo, smo pustili na travnikih nižje doli, tja v hitečo dolino se od tu tudi ne vidi. Kar je po svoje lahko celo bolje. Tako vsaj za trenutek pustimo vsakdan nekje daleč. Potem pa jo na drugi strani po komaj vidni stezici uberemo navzdol in se previdno spustimo do sedla.

Mlinčki

Mlinčki

Tu se poti ločijo. Mi zavijemo levo navzgor. Pot takoj izgine v goščo, se rahlo vzpne, položi, nato pa odločno spusti. Ko je strmine konec, mimo nas proti dolini že skaklja potoček. Živahnost se preliva preko lopatic in kolesca domiselno narejenih igral poganja brez prestanka. Le sem in tja se kakšen premakne in obtiči. Takrat mu pomaga prijazna roka, ki ga znova požene v divje vrtenje. Zabava za staro in mlado. Hurej.

Brez prestanka...

Brez prestanka...

Če smo raziskovalnega duha, lahko pogledamo še višje po soteski. Drugače pa se ustavimo, ves svet okoli nas zastane, le mlinčki se vrtijo brez konca in kraja. Globoko vdihnemo in se napotimo nazaj. Strmi breg na začetku nam bo znova zagnal srce, obrati se bodo povečali ravno na prave, potem pa bo strmine tako ali tako že konec. Ko pridemo nazaj do sedla, smo na razpotju.

Soteska

Soteska

Bogsigavedi, kam nas bo zanesla pot. Pa saj je končno čisto vseeno. Glavno, da jo čutimo pod nogami, pripeljala nas bo že kam. Kjer je lepo, kjer lahko sedemo, se ozremo naokoli, pogledamo vase. In smo srečni, ker smo…



Sv. Jakob in njegov križ

(25.3.2011)

Kar nekaj časa je minilo od zadnjih korakov po tej poti. Vsaj leto ali dve. Zadosti dolgo, da se je povsem spremenila. Stopinje mimo senčnice. Tu je nekoč grajska gospoda, le nekaj globokih vdihov nad svojo bogatijo, posedala in vzdihovala o krasotah narave. Tu je slovenska pesnica, menda prva omikanega rodu, zaslišala svojo pesem iz šumenja listja pred poletno nevihto. In tu stopava midva.

Parkirišče

Parkirišče

Lep dan za razmislek, še lepši za besedo. Ali dve. O tem in onem, predvsem pa o naju. Dve generaciji, dvoje glav, dvoje svetov. Tako zelo podobnih, a vendarle svetlobna leta daleč. Kratek postanek pod krošnjami pomladnih dreves. Potem pa noga kar sama išče pot. Naprej bo treba, kaj bi stal. Dihava proti poti, ki že od nekoč vodi navzgor. Naravi nepotrebna, človeku še kako.

Pot

Pot

Prvi pozdravi, sorodne duše so iskale mir tam gori. Sva mislila, hiteč od ponorelega sveta. Toda komaj sva dobro zadihala v znani breg, že sva obstala odprtih ust. Pobočja, poraščena z gozdom so že od časov prvega zavedanja sekale številne pešpoti, celo razdrapan kolovoz je peljal navzgor. Je bil že potreben za koči, ki stojita na temenu priljubljenega razgledišča.

Rana na Sv. Jakobu

Rana na Sv. Jakobu

Številnim je bilo to mesto za prijeten sprehod, komu celo za dokazovanje samemu sebi in predvsem drugim. Ravno prav si se zadihal tja gor, do Francijeve koče ali cerkvice nekoliko višje. Užitek je bil pogledati preko pobočij, poraščenih z gozdom, navzdol proti domu. Ali s pogledom, uprtim na drugo stran, sanjati višave. Toda nekaterim to ni bilo dovolj.

Le kje je sedaj gozd?

Le kje je sedaj gozd?

Privlekli so težke stroje in z izgovorom potrebe po tistem, česar si sploh ne bi smeli lastiti, razrili pobočje. Široka cesta sedaj položno seka pobočje sem in tja, zadosti položno, da bodo mogli tu gor prilesti težki tovornjaki. Zadosti široka, da bodo pobočje do konca razvrednotili, ponižali, uničili vse, kar je bilo na njem posebnega, zbrisali spomine.

Cerkvica

Cerkvica

Skoraj se nisva znašla na tej rani, iskala sva prehode, poti, polne korenin, ki so koraku dajale prijazno oporo, ni bilo več. Pod znamenjem, križem, ki že od nekdaj opominja pohodnike na njihovo minljivost, je hreščalo, ropotalo. Nisva šla pogledati katera zver hlastavo žre pobočje, ni bilo potrebe, sva vedela. Raje sva zavila proti vrhu, posedela pred kočo. Tisto tiho, mirno, tam na robu. Ki me je vedno spominjala na hiško iz pravljice o Janku in Metki.

Zadnji koraki pred Francijevo kočo

Zadnji koraki pred Francijevo kočo

Tisto, kjer sem na postelji nad kuhinjo zaspal, ko sem še smrkav okoli nosu, prvič sam prehodil pot navzgor. Spomini so zbledeli, le še pripovedi budijo krhke drobce zavedanja o časih, ki se nam vedno bolj odmikajo. Srce se je umirilo, stopila sva še do sv. Jakoba. Poprosit, da bi spomini ostali, da bi jih ne odpihnila norija dni, ki prihajajo.

Začetek nove steze

Začetek nove steze

Upajoč, da naju bo uslišal, sva korak zastavila navzdol po novi stezi, komaj vidni, le nekaj korakov pod Francijevo kočo gre strmo navzdol. Sva upala, da se bova tako ognila rani. Pa nama ni uspelo. Nižje doli, kjer svet ni več tako strm, sva jo morala preskočiti. Listi čemaža, ki je ravno dobro pokukal izpod korenin, so se svetili v sončnih žarkih, omamno so hiteli vriskati pomladi.

Čemaž leze izpod korenin

Čemaž leze izpod korenin

Sedeč pri Pustem gradu sva se spraševala, kakšno je bilo življenje tu takrat, v davnih časih. Ko so vitezi še reševali princeske iz visokih grajskih stolpov in so ogenj bruhajoči zmaji sejali strah in trepet. Ko je grajska gospoda vladala podložnikom in včasih kar preveč samovoljno odločala, kaj je prav in kaj ne.

Zidovi Pustega gradu

Zidovi Pustega gradu

Pa me misli na tiste dni ni strah. Niti malo. Dosti bolj me skrbi, kako bodo čez toliko let in še kakšnega povrh, gledali na nas novi rodovi. Na naše norenje, hlastanje, uničevanje. Ja, tega me je neprimerno bolj strah. Stopila sva še zadnje korake mimo Podaka navzdol.

Napis

Napis

Nazaj nisva gledala, zakaj bi le. Še nedavno domače pobočje je bilo mrakobno, naenkrat tako zelo tuje…

Vrhe in Vrtičnik

(20.3.2011)

Dostikrat se oziramo daleč. Prepričani, da je za obzorjem vse lepše. Toda končno ugotovimo, da je prava lepota čisto blizu. Za prvim vogalom. Ali še bližje. Tako tudi ni treba cel dan gristi kolen, da bi prišli do božajočih travnikov, sončnih žarkov, ki presevajo skozi krošnje, raztresenih skal in prelestnih razgledov.

Pravljična pot

Pravljična pot

Že vzpon na kucelj, povsem blizu doma, lahko ponudi veliko. Samo gledati moramo tako, kot je treba. Nad Tupaličami je okoli vasi Možjanca več vršičkov. Vsak je lahko samostojen cilj, lahko pa hkrati skočimo na dva ali tri. Se bomo kar sami odločili, po navadi nam pot tako ali tako krojita čas in volja.

Na robu travnika

Na robu travnika

Če se v te kraje primajemo z avtodomom, najbolje, da parkiramo na začetku Preddvora, v bližini oddaljenega obrata tovarne Jelovica (46.300127 14.428007, 455 m). Od tu jo mahnemo nazaj čez most, previdno prečkamo cesto in zavijemo desno. Vzpnemo se po cesti, ki premaga klanček, potem pa ob tabli za Možjanco znova zavijemo, tokrat levo. Cesta teče mimo hiš, nato skozi gozd, vzpon da dihanju pravo globino.

Storžič, Zaplata in Potoška gora

Storžič, Zaplata in Potoška gora

Kar kmalu pridemo do mesta, kjer se levo odcepi gozdna vlaka, na razširitvi se da za silo tudi parkirati. Gremo navzgor po vlaki, pod vikendom, pot postane prav pravljična. S ščepcem smisla za smeri neba, bomo že ubrali pravo. Oznak pa ne pričakujmo, znajti se bomo morali sami. Kolovoz zavija proti desni, kar bo čisto prav. Ko pridemo do travnika, je vrh nad nami, na desni strani, ob robu gozda, pri lovski opazovalnici.

Na vrhu Vrhe

Na vrhu Vrhe

Če se nam ne da gristi kolen v strmino, lahko po kolovozu nadaljujemo proti Možjanci, morebiti stopimo še do cerkvice sv. Štefana z lepim razgledom in nato po širokem slemenu korakamo do vrha s pomenljivim imenom Vrhe (689 m, dvajset minut s ceste, do tja pa s parkirišča tudi nekaj takšnega). Tam se nam odpirajo pogledi proti Grintovcem.

Na lovski opazovalnici

Na lovski opazovalnici

Če je pomlad, nam na zelenečih travnikih kar srce zaigra ob spominih na snežne radosti, ki jih je sonce tako zgodaj popilo. Pa kaj bi zato. Saj bosta okoli nas še prekmalu znova mraz in beli sneg. Navzdol gremo ob gozdu, strmina je takšna, da se lahko kot otroci zakotalimo po travi in ob tem navdušeno vriskamo. Ali pa takšne norčije samo opazujemo, tako iz daljave, nekako zadržano, preresno.

Rodova

Generacije

Znova smo na kolovozu, vračamo se v smeri izhodišča. Toda le do čistine, na širokem sedlu, kjer se na drugi strani svet spet vzpne. Poti ni tu nobene, iščemo najboljše prehode med skalami, ki so raztresene po pobočju čisto tako, kot bi jih nekdo namerno postavil. Igrišče velikanov. Da smo na vrhu, bomo že razbrali (682 m, dvajset minut z vrha Vrhe).

Pod drugim vrhom

Pod drugim vrhom

Če pa ne bomo dojeli, da se višje tu ne da več in da se na vse smeri neba svet samo še spušča, nam bo v pomoč majhen možic. Če ga le ne bo neprevidna roka ali morebiti sila narave, podrla. V tem primeru si vzemimo čas in postavimo novega. Ali zgolj poleg še enega, svojega. Le kamenja bomo kljub številnim skalam ob dostopu, komaj zbrali zadosti.

Mali možic na Vrtičniku

Mali možic na Vrtičniku

Sicer pa se na Vrtičniku ne bomo pretirano obirali, vrh je poraščen, razgleda zato tudi ne posebnega. Navzdol gremo lahko tam, kjer smo se vzpenjali. Ali pa vrh prečimo v drugi smeri, zavijemo na uravnavi levo in potem iščemo najboljše prehode na strmini, ki se izteče prav na cesti, če dobro namerimo, le korak ali dva od parkirišča ob cesti (deset minut z vrha).

Pogled v smeri doma

Pogled v smeri doma

Pa je prav, da nad cesto zavijemo levo, saj je prehod sicer kar prestrm, padec na trdi asfalt pa bi bil prav nerodna in čisto nepotrebna reč. Če imamo avto parkiran tam doli, na drugi strani Kokre, pa bomo pravo pot sedaj že znali ubrati, kajneda…

Parkirišče ob cesti na Možjanco

Parkirišče ob cesti na Možjanco

Grad Weichselburg

(20.3.2011)

Kamniti zidovi nekdanjega stolpa komaj odsevajo blišč preteklosti. Pod oboki so pogled v dolino uprli strumni vitezi, grajske opravljivke so skoznje usmerjale svoje ostre poglede in črpale snov za spletke in intrige. Tudi danes še lahko slišimo polglasno mrmranje, prinese ga veter, ko zavije okoli vogalov. Strehe že zdavnaj ni več. Grad je s svojo strateško lego nekoč dajal graščakom varnost in zavetje. Toda časi se spreminjajo in danes se podivjanih osvajalcev ni bati.

Parkirišče ob železnici
Parkirišče ob železnici

Izhodišče bomo našli zlahka. Ko zapustimo avtocesto, se usmerimo ob železni cesti in najdemo svoje mesto ob železniški postaji na makadamskem parkirišču (45.958187 14.741214, 360 m). Hoje do 506 metrov visokega hriba, nad katerim plapola že od daleč vidna slovenska zastava, je za slabe pol ure. Toda ob upoštevanju nasvetov tistih, ki se na te reči spoznajo, je za naše zdravje tudi to bolje kot nič.

Kucelj, na katerem stoji Stari grad
Kucelj, na katerem stoji Stari grad

Pa tudi vedno so ti časi nekam čudni. Če hočemo podirati rekorde, se bomo na vrhu čudili svoji hitrosti. Če ob poti povohamo cvet, opazujemo zanimivega žužka ali se zgolj prepustimo nekim prijetnim mislim, bo čas mineval kot za stavo. In končno, zakaj pa ne? Pot najti, res ni težko. S parkirišča zavijemo levo, na prvem križišču desno, skočimo čez potok Višnjica in na prvem ovinku uberemo ozko asfaltno pot proti sami Višnji Gori.

Žlahtni polž
Žlahtni polž

Sedaj so naš vodič že markacije, sledimo jim in pripeljale nas bodo ravno prav. Ko se vzpenjamo v središče Višnje gore, nas preseneti na zlato verigo pripeti polž iste žlahtnosti, simbol kraja. Mimo cerkve sv. Ane jo mahamo v smeri Starega gradu. Ta je jasno viden pred nami, na vrhu ostankov plapola zastava.

Višnja Gora
Višnja Gora

Malo za Valvasorjevim vodnjakom sledimo markacijam do pojasnilne table. Na njej izvemo marsikaj o gradu Weichselburg in plemenitih Višnjegorskih. Tu je tudi začetek gozdne učne poti, tu poteka Jurčičeva pot. Če so naše ambicije večje in imamo čas, jo res lahko ubiramo do Polževega ali celo Muljave.

Vzpon po gozdni poti
Vzpon po gozdni poti

Nam je danes visoka obletnica zapovedovala hiter skok do ostalin preteklosti in nato beg proti domu. Pa tudi dekleti nista bili kar nič pri volji za kakšen korak več. Pridejo tudi takšni dnevi, puberteta, pa to. Saj je nenavadno, kako nam s starostjo peša spomin in bledijo podobe naše mladosti. Ravno takrat, ko bi bilo najbolj pomembno, da so nam živo pred očmi. In bi tako naše lumparije lahko primerjali z nedolžnimi šalami podmladka.

Okna grajskih klepetulj
Okna grajskih klepetulj

Pot je lepa, ob korakih pa se pletejo kaj nenavadne misli. Komaj dobro zajamemo sapo, že so pred nami ruševine. V grad vstopimo zlahka, ne pričakajo nas trdno zapahnjena hrastova vrata, ploha puščic, vrelo olje in stasiti vitezi z bridkimi sabljami in ostimi meči. Nekaj razgleda se v zgodnji pomladi da ujeti, poleti nam verjetno zelenje naokoli daje senco.

Grad grizejo zobje časa
Grad grizejo zobje časa

Grad počasi grizejo ostri zobje časa, vedno manj ga je. Pazljivo, da kakšen okrušek ne dobimo na glavo! Bi bilo kaj boleče. Če smo pravi, najdemo še kakšen zaklad, potem pa jo uberemo nazaj navzdol. Noge nam bodo ravno zaplesale v veselem ritmu neprestrmega kolovoza, ko jih bomo že pretegovali po glavni višjegorski ulici.

Kekec
Kekec

In se nato mimo polža, še vedno varno priklenjenega, vračali nazaj proti izhodišču. Kratek skok? Morebiti. Vsekakor pa zanimiv izlet in nov kamenček v mozaik lepote tega dneva. Zadosten razlog torej, da vzamemo pot pod noge.

Planina Javornik

(5. in 6.2.2011)

Pokljuka je gozd. Kdo je lastnik je že vprašanje, ki bi hitro komu dvignilo pritisk. Kar pa nedvomno ni zdravo. Naj ima vsak svoje mnenje, do njega ima nedvomno pravico. Ima pa ta gozd, kot kvaliteten plašč kakšnega berača, svoje luknje. To so planine, ki so po njem posejane kot bi jih neka nevidna roka povsem naključno raztresla.

Drobižek ob cesti

Drobižek ob cesti

Obiskati jih je vredno. Posamezno izmed njih ali pa kar eno za drugo po vrsti. So, če le prav zastavimo korak, nanizane kot biseri na ogrlici. Toda kar poleti opraviš z lahkoto, je pozimi težavneje. Zato je že obisk ene izmed njih lahko podvig.

Eden od krakov pokljuškega šolskega maratona

Eden od krakov pokljuškega šolskega maratona

Planina Javornik mi je vedno porajala nekaj dvomov. Predvsem glede imena. Nekoč sem na njenem robu našel napis Zajavornik. Ob ne preveč ljubem srečanju z možem parkovne postave, pred leti, me je zaradi tistih dveh črk spredaj celo pohvalil. Toda kaj, ko zemljevidi vztrajajo, da planina ni za kakšnimi Javorniki, da je »za« spredaj čisto odveč. Potem se pa znajdi?!

Križišče poti

Križišče poti

Izhodišče je lahko na Rudnem polju (1347 m; N46.345755 E13.923770 ali nekje tam okoli), kjer je treba seveda parkirati tako, kot se zagre. Različna tolmačenja postave pustimo tokrat pri kraju, o njihovi (ne)jasnosti bi se dalo marsikaj povedati. Ko sneg zamede gozdove, se odpravimo ob robu ceste navzdol, nazaj v smeri Mrzlega Studenca.

Mladica

Mladica

Kar malo nejevoljni zaradi številnih kovinskih pošasti, ki na kakšen lep dan drdrajo proti soncu, smo seveda veseli, ko po dobrem kilometru na levi zagledamo odcep ceste. Če jo za potrebe gozdarjenja splužijo in ni morebiti preveč ledena, je hoja prijetna. Drugače pa se nam zna sneg tudi kar globoko udirati. Cesti sledimo zložno navzgor, prečkamo tekaško progo.

Rožce

Rožce

Ko se svet zravna, pridemo do razcepa. Zavijemo desno, levo bi se vrnili do smučišča nad Rudnim poljem. Cesta se spusti, pred nami je parkirišče pri spomeniku. Marsikomu je poznano kot izhodišče za Blejsko kočo na Lipanci. In vrhove nad njo. Cesta se od tu spušča, pa nič strmo. Sledimo ji, dokler med redkim drevjem na desni strani ne zagledamo planine (1292 m, slabo uro in pol zložne hoje). To je naš cilj.

Planina Javornik

Planina Javornik

Ob robu lahko počijemo. Če snega ni preveč, se pod gostimi smrekami na robu goličave najde celo kakšen kopni kotiček. Lahko pa kolovratimo do koč. Ob kakšni se bomo, če lastnikov ne bo doma ali pa bodo prijaznega pogleda, posedli na klopco in pustili, da nas toplota žarkov zimskega sonca nežno boža.

Povratek čez planino

Povratek čez planino

Da bi nazaj hodili po isti poti? Se da, toda zakaj. Napotimo se sprva kar strmo, nato položneje navzgor, Viševnik nam kaže pravo smer. Z roba gozda gremo sprva naravnost, potem pa se držimo bolj levo, dokler ne pridemo do tekaške proge. Ob njej zavijemo desno in ji sledimo do ceste, po kateri smo šli tostran.

Sledi

Sledi na vse strani...

Toda gozd je lahko kaj zahrbten. Kar naenkrat ne vemo več ne kod, ne kam. Če znamo držati smer, potem še ni hudega, nekam bomo že prišli. Ko pa začnemo tavati v krogu, smo res v težavah. Zatorej ni nič narobe, če imamo s seboj kakšen pripomoček za orientacijo ali vsaj dosti lastnega čuta za pravo smer.

Sredi pokljuških gozdov

Sredi pokljuških gozdov

Morebiti bo še najbolje, da gremo že na sami planini ob gozdu, dokler ne pridemo do mesta, kjer se v goščo požene tekaška proga. Da bi hodili po njej se ne spodobi, če bomo korakali poleg, pa ne bo nikogar motilo. Na smrekah so tudi markacije Znova na makadamski cesti, zavijemo levo in se vrnemo do ceste proti Rudnemu polju. Če se bo promet že umiril, bo tudi vzpon nazaj do izhodišča čisto prijeten (s planine ena ura klepeta).

Na zmrznjeni progi ni naših sledi...

Na zmrznjeni progi ni naših sledi...

Seveda pa se bo pozimi dokaj bolj prijetno do planine odpraviti kar na smučeh. Tekaških seveda. Celo iskanje prave smeri bo na ta način še neprimerno lažje. Z Rudnega polja tečemo ob parkirišču in cesti v smeri Mrzlega studenca, na mestu, kjer proga zavije ostro desno nazaj, pa snamemo smuči in gremo levo na drugo stran.

Ko se poslovimo od ceste, se začne vzpon...

Ko se poslovimo od ceste, se začne vzpon...

Tečemo naprej ob cesti, odcep levo naj nas (še) ne premami. Proga se zložno spušča, zato nam užitek lahko greni le misel, da bo tu treba tudi nazaj. Ko proga zavije v gozd, nas čaka krajši vzpon, prečkamo gozdno cesto in se kmalu začnemo spuščati proti planini.

Prihod na planino, zadaj so gore nad Lipanco

Prihod na planino, zadaj so gore nad Lipanco

Po njej je speljana lepa proga, gor in dol, pa spet gor in dol, vse naokoli, sem in tja. Da bi ta užitek pustili vnemar, se seveda ne spodobi. Ko krog zaključimo na izhodišču, za drugega pa ni volje ali moči, spet izginemo v gozd in se vračamo po že znani progi. Vse do izhodišča. Če smo utrujeni in nas noge še komaj nosijo.

Gor in dol, sem in tja...

Gor in dol, sem in tja...

Lahko pa seveda vrnitev popestrimo. Ko se po kratkem, a dokaj strmem vzponu ob cesti malce spustimo, se desno odcepi proga, ki nam bo dala vetra. V strmino kot stara parna lokomotiva sopihamo navzgor, grizemo kolena, klanec pa kot bi bil brez konca.

Planina Javornik

Nad stanovi planine Javornik

Ko se nas končno usmili in se začne nagibati navzdol, se zaženemo proti robu smučišča pod Viševnikom, ob njem švignemo navzdol, prečkamo nižje cesto in spet zagrizemo v krajši breg, da bi nas končni spust pripeljal nazaj na Rudno polje.

Tekma

Tekma

Še ni dovolj? Potem kar na levo mimo parkirišča, držimo se oznak za štirikilometrsko progo. Lahko jo pretečemo enkrat, dvakrat, trikrat, večkrat… čisto po želji…

Skala in Stolpnik

(8.1.2011)

Topli, skoraj pomladni veter je odpihnil ledeno mrzla jutra, omehčal sneg, kjer ga je sploh še kaj bilo in tako prinesel odločitev. Smuči romajo za kakšen teden v kot, mi pa bomo vzeli pot pod noge. Nekam, kjer so obetali sonce. Obeti so se izkazali za zmotne, ga je bilo tudi na vzhodu bolj malo.

Pri pokopališču

Pri pokopališču

Zato pa je veter vlekel na slemenih tako silovito, da je upogibal smreke, divje trgal meglice in predvsem prevetril glave. Na usta se je prikradel vrisk, odlična družba je bila kot že tolikokrat zgolj pika na i. Izhodišče za pohajanje so bile Slovenske Konjice.

Zamrznjena lepota Gospodične

Zamrznjena lepota Gospodične

Parkirali smo nad srednjo šolo, pa so nam naslednji večer namignili, da bi bilo drugič bolj prav, da bi malo nižje (46.337940 15.418210, 340 m). Tudi prav, bomo vedeli. Kakorkoli, na cesti zavijemo v breg, gremo do pokopališča in zavijemo… Poti je tu veliko, odločitev zatorej ravno tako. Vsak si lahko izbere svojo kombinacijo.

Pršenje

Pršenje

Mi smo šli desno, saj nas je pritegnila gozdna učna pot, grad smo sklenili pustiti za povratek. Pri prvi tabli učne poti izvemo nekaj osnovnih podatkov, nato pa skoraj takoj makadamsko cesto zapustimo na desni strani. Vzpnemo se mimo potoka, ki ga menda precej višje napaja izvir Gospodična.

Most nad slapovi

Most nad slapovi

Da ima čudežne moči, verjetno ni treba nič pojasnjevati. So pač mlada dekleta, večno nezadovoljna s svojim izgledom, iskala neke nadnaravne sile. Te bi jih spremenile v krasotice, vredne princa na belem konju. Delno še vedno v ledeni oklep odeti slapič je sicer razburil naše čute, smo se mu pa premalo približali, da bi lahko opazili tudi kakšen učinek na zemeljsko lepoto. Pa drugič…

Grad

Grad

Vzpnemo se po stopnicah, slapič pogledamo iz mostička in gremo po makadamski poti mimo novejše hiše. Ko pridemo do ceste, jo prečkamo in na naši levi opazimo grad. Pa smo pred novo dilemo. Desno se odcepi pot za Stolpnik, nekako se zdi bolj logična izbira. A kaj se more, mi po navadi na naših pohodih na logiko ne damo prav veliko.

Gozdna učna pot

Gozdna učna pot

Tudi tokrat so nas pojasnilne table ravno dobro navdušile, zato smo sledili stezi, ki je prečila pobočje. Med tem, ko nam opisi razkrivajo zanimivosti o rastju in živalih v teh koncih, prispemo na travnik, ravno nad gradom. Kljub morebitnim predhodnim načrtom, smo tako blizu, da bi bilo brez pomena, da obisk srednjega veka odlagamo.

Grad Konjice

Grad Konjice

Vzpnemo se do grajskih zidov (515 m, slaba ura). Hoja je morala biti previdna, saj so mokri zidovi drseli. Pretaknili smo notranjost, ugotavljali, čemu je bil kakšen prostor namenjen in na mestu prehoda v grajske ječe naleteli na rešetke.

Srednji vek

Srednji vek

Stopili smo pred obnovljeni visoki stolp, nato pa šli po obodu obrambnega zidu do razgledišča nad Konjicami. Pod nami je bilo mesto, nad nami pa meglice, veter je visoko v vrhovih majal smreke. Dež, ki je znova začel pršeti, nas ni prestrašil.

Slovenske Konjice

Slovenske Konjice

Smo bili pa pred novo dilemo. Oditi nazaj do poti za Stolpnik ali kar riniti navzgor proti Skali. Seveda smo se odločili za slednjo možnost. Saj nikoli ne znam naravnost do cilja. Hm, vsak ima kakšno pomanjkljivost, zakaj je ne bi imel tudi sam. Pa je to res pomanjkljivost? Kakor kdaj…

Grajska gospoda

Grajska gospoda

Če je pred nami še dobršen del dneva, ni da bi že iskal pot nazaj. Vrnemo se pod grad, zavijemo malce levo in sledeč smerokazu in markacijam nadaljujemo kar strmo navzgor skozi gozd. Ko pridemo do ceste, zavijemo takoj levo, se vzpenjamo in malo višje na ovinku znova prečkamo makadamsko cesto.

Pot proti Skali

Pot proti Skali

Zlagoma se vzpenjamo skozi gozd, potem pa hodimo po pobočju Tolstega vrha. Ko pridemo do odcepa poti je pred nami znova dilema. Lahko gremo naravnost, prečimo pobočja proti razgledni Skali. Toda previdno. Čeprav je to najlažji dostop, vseeno ni brez pasti.

Sneg na lažji poti

Sneg na lažji poti

Pobočja nad potjo so strma in po njih hitro prileti kamenje, ob hoji po ostankih snega nad strmo grapo, pa jeklenica še kako pride prav. Toda ne misliti, da je druga pot, označena kot zelo zahtevna, lažja. Daleč od tega. Krajšemu spustu sledi hoja pod strmino, vse do pod skale.

Meglena Skala

Meglena Skala

Toda te je za približno dvajset metrov navpičnice. Nekaj metrom hoje po spolzki strmini ob jeklenici, sledi vzpon izključno po skobah čez steno. Gre za odsek ferate visoke težavnosti, zato je samovarovanje vsekakor priporočljivo. In včasih se usoda prav prijazno poigra z nami.

Skobe čez steno

Skobe čez steno

Redko srečanje je namreč ob jezi zaradi stvari, ki so brez pomena obležale doma, prineslo nenadejano pomoč in tako olajšalo vzpon. In hkrati ponudilo odlično družbo ter klepet na delu povratka. Pot se ob jeklenici izteče prav na razgledni Skali (750 m, slaba ura od Gradu, po zahtevni poti nekaj več).

Živček v navpičnici

Živček v navpičnici

Kdor bo pričakoval razgled, bo navdušen. Kdor pa se bo že videl na vrhu, bo razočaran, saj vrha tu ni. Spust proti uro oddaljeni kartuziji Žiče nam zaradi ponovnega vzpona, ki bi bil potreben, ni ležal. Raje smo korak zastavili nazaj proti Stolpniku, najvišji točki Konjiške gore.

Pogled z vrha na prepadno pot

Pogled z vrha na prepadno pot

Spuščamo se po položni poti, prečkamo makadamsko pot in ko znova pridemo do nje, zavijemo levo. Vzpnemo se do ovinka in tam nadaljujemo po markirani poti, smerokaz obeta prehod proti kartuziji. Ko znova pridemo na cesto, zavijemo desno in že smo pri treh križih.

Pogled v dolino

Pogled v dolino

Prej so stali vsak posebej, zapuščeni nekje v gozdu, sedaj pa ob zvončku pozdravijo popotnika na križišču poti. Sledimo tablici za Stolpnik naravnost in kmalu pridemo do razcepa. Levo obeta tablica eno uro do vrha čez vas Kamna gora. Toda mi zavijemo desno.

Trije križi

Trije križi

Korakamo po makadamski poti, sem in tja je tudi kakšna markacija. Ne vzpnemo in ne spustimo se skoraj nič, zato je hoja prijetna. Ko pa se cesta odločno spusti, smo že blizu Grofovega štanta, križišča poti. Prestopimo na stezo, tablica obeta še pol ure do vrha.

Grofov štant

Grofov štant

Sprva grizemo kolena naravnost navzgor, v bolj močnatih časih, je steza spolzka in sitna. Ko se svet zravna, se sprva malce spustimo, potem pa postopno začnemo vzpenjati proti vrhu. Ni več daleč, najprej zagledamo hiško na vrhu (1012 m, dobro uro in pol hoje s Skale), potem pa med drevjem tudi razgledni stolp.

Strma iz spolzka pot

Strma iz spolzka pot

Z njega se daleč vidi. Če le ni megleno vse naokoli. Nam je vetrovna roka prav izbirčno odkrivala razglede, jih osvetlila in znova zagrnila. Počutili smo se kot med gledališko predstavo, posamezna dejanja so si sledila eno za drugim.

Razgledni stolp na vrhu

Razgledni stolp na vrhu

Gledalcem je kuštrala lase in nas na vrhu stolpa včasih skoraj prestavila. Zato so ostali kaj hitro pohiteli v zavetje na trdnih tleh, le jaz sem navdušeno škljocal na prepihu. Do Grofovega štanta se vračamo po isti poti, tam pa nadaljujemo naravnost navzdol po makadamski cesti.

Prepišni vrh stolpa

Prepišni vrh stolpa

Tej sledimo do levega ovinka, kjer se odcepi steza desno. Sprva prečimo strma pobočja, nato pa se spuščamo do ceste, katero prečimo in se po spolzki poti in čez mestoma kar siten svet spustimo do razcepa z gozdno učno potjo.

Ko vetrovna roka zastor odgrne...

Ko vetrovna roka zastor odgrne...

Sedaj že vemo, kje smo. Pa večerni mrak ni dajal nobenega veselja, da bi šli iskat lepoto h Gospodični. Raje smo šli navzdol kar po cesti, torej desno. Mrak je legel nad zemljo, mir se je naselil vse okoli nas. Dan seje poslavljal.

Na odcepu poti

Na odcepu poti

Pri pokopališču smo opazovali zasanjano luno nad pravljičnim gradom, nato pa že precej bolj zemeljsko sanjali o dobrotah domače kuhinje, ki smo jih sklenili pripraviti na znanem ognjišču, dobro uro in pol pod vrhom prepišnega Stolpnika.

Zasanjana luna

Zasanjana luna

Polhograjska gora

(28.11.2010)

Verjetno je vsaj za običajnega zemljana, ki skuša ob nenadnem in povsem nerazumljivem preblisku doumeti skrivnost svojega obstoja, eden največjih paradoksov dejstvo, da celoto njegovega bivanja prežema popolno nasprotje med končnostjo bitja in neskončnostjo časa in prostora.

Zmrznjeni cvet

Zmrznjeni cvet

Pomoč pri miselnem preskoku ponujajo različne religije, ki pridigajo o večnem življenju. Bodisi v neki imaginarni obliki ali pa ponovnem rojstvu. V takšni ali drugačni obliki. Ko se naša skala rola po vesolju, v kroženju okoli rdeče pomaranče njena severna polovica pol leta drgeta v mrazu in druga polovica išče senco in hlad.

Fontana

Fontana

Kljub ropotanju klimatskih sprememb letni časi še vedno prihajajo. Celo bolj so izraziti, snega vsekakor v tej pozni jeseni ne manjka. Da pa bi zaradi nekaj belega puhca ostali doma? Le zakaj? Že zgolj sprehod v bližnji gozd, pod z vato obloženimi vejami, ko redki sončni žarki zaiskrijo snežne kristale, je čaroben.

Polhograjska graščina

Polhograjska graščina

Če se vzpnemo nekoliko višje in zaplavamo nad megleno morje, pa bo dan, kljub svoji končnosti, zapisan v večnost z zlatimi črkami. Izhodišče nam je bil Polhov Gradec, kraj, ki je slovenskim dolomitom dal ime. Točneje dvorec ali menda celo grad, kamor je nekoč ves začuden prinesel neznano rožico grof Blagay.

Spomin na prihod kralja Friderika Avgusta drugega

Spomin na prihod kralja Friderika Avgusta drugega

V bližini je nekaj parkirišč. Toda, če se neradi stiskamo, bo več prostora sredi vasi, nekaj komaj omembe vrednih korakov od izhodišča (46.064915 14.314442; slabih 400 metrov je do dvorca; 375 m). Ko mimo vrtnic, ujetih v ledeni objem zime, stopimo pod portalom, zavijemo levo, pa takoj znova desno, proti čebelarskemu domu.

Vzpon skozi gozd

Vzpon skozi gozd

Takoj za prvo hišo steza šine desno navzgor. Gremo mimo spomenika grofu Blagayu in njegovemu volčinu, postavljenemu v spomin prihoda kralja Friderika Avgusta drugega. Prav zaradi tega obiska je kozlovc ali znanstveno Daphne Blagayana dobil tudi ljudsko ime kraljeva roža.

Ledena strmina

Strmina

Pot se začne odločno vzpenjati. Je le treba premagati kar nekaj višinskih metrov. Markacije so bolj za dober občutek, saj nimamo kam zaiti. Jesen je razkrila pogled na dvorec in beli park nad cesto, malo višje pa na sosednjo Grmado. Strmina ne popušča in ne le da grizemo kolena. Nočni hlad je sledi predhodnikov vkoval v trdni led. Zato je treba biti previden, palice so nam v koristno oporo.

Kapelica na sedlu

Kapelica na sedlu

Ko se drevje nad nami razredči, vemo, da prav daleč ne more več biti. Na sedlu zavijemo levo, mimo kapelice. Pot se razcepi, navzgor smo šli po spodnji. Do vrha s cerkvico sv. Lovrenca je le kakšna minuta (824 m; ena ura hoje). Visoki osamelec, nekdanje gradišče, je dober obet za lep pogled.

Polhov Gradec

Polhov Gradec

Najbolje se bo sprva potopiti skozi redko meglico do izhodišča, nato pa zaplavati po gričih naokoli. Nekateri znani in velikokrat obiskani, drugi izziv za nov potep. Ob cerkvici je lesena klopca, za njo ob zidu vpisna knjiga in štampiljka. Da se bomo lahko pohvalili z vzponom. Naslednji dan, vsaj pred seboj.

Otok nad meglenim morjem

Otok nad meglenim morjem je ugledalo oko Ajde

Ko si s prijatelji stisnemo roko, podarimo nasmeh in nazdravimo dnevu, veseli skupnega trenutka na premici minljivosti, vemo, da se je splačalo dvigniti nad meglo. Vrnemo se do sedla, seveda po drugi poti. Zakaj bi pohodili lastno sled, če lahko tu vidimo še kaj novega.

Cerkvica sv. Lovrenca

Cerkvica sv. Lovrenca

Pod sedlom ne zavijemo levo, temveč gremo desno navzdol po cesti. Za spust je neprimerno bolj primerna. Še posebej zato, ker ni pretirano strma. Možnosti, da pademo in se polomimo, je manj. Ob poti so ledene sveče v svojem objemu ugasnile neko upanje, globoki graben, razdrapan do nerazpoznavnosti, kaže vodno moč.

Spust po poti

Spust po poti

Mimo zapore, kjer napis žuga celo kolesarjem, smo prišli do križišča. Nadaljujemo naravnost, v smeri Briše, Praproče, Setnik. Le korak ali dva pred drevesom z oznako, da se spuščamo v 600 metrov vsakdanjosti, so stopinje zavile levo navzdol. Pa smo bili prehitro mimo.

Presevanje

Presevanje

Šele na vrhu izrazitega krajšega vzpona, so se znova levo odcepile stopinje. Smer nam je bila všeč. Hoja po izrazitem slemenu sprva ni bila težavna, sveže sledi v snegu so nam kazale pot. Ko je svet postal bolj strm, je bilo potrebne nekaj previdnosti. Še posebej na nekaj izpostavljenih metrih nad strmino.

Previdno!

Previdno!

Še čez travnik smo kar na podplatih odsmučali, potem pa začofotali proti cesti, na katero se je naša bližnjica iztekla. Do sem bi zagotovo lahko prišli tudi tako, da bi višje gori nadaljevali po kolovozu, potem pa sledeč markacijam zavili na primernem mestu levo. Kakorkoli, sedaj smo čisto prav.

Čez travnik pa smuka po podplatih...

Čez travnik pa smuka po podplatih...

Sledimo kolovozu, gremo mimo hiš in naprej vse do graščine. Če pa imamo avto in dom sredi vasi, lahko že prej, kmalu za prvimi hišami, zavijemo levo proti cerkvi. Bomo presekali ovinek. Znova smo na izhodišču, kako in kam, ne bo več vprašanje (ena ura z vrha).

Bližnjica nas je pripeljala do ceste

Bližnjica nas je pripeljala do ceste

Če bi ostali doma, bi nam bilo žal. Tako pa smo si naredili lep dan. Tisti, ki ostane zapisan v spominu še dolgo. In ki tudi še nekoč, kasneje, privabi nasmešek na ustnice in iskrico v zasanjane oči. Še topel čaj pri prijateljih, potem pa so pod sivimi oblaki začele plesati svoj očarljivi ples prve snežinke.

Grad in grajski park

Grad in grajski park

Gora Oljka

(14.11.2010)

Prav nenavadno je njeno ime. Ali je sploh možno, da bi kdaj oljka, to sredozemsko drevesce, raslo tako daleč od milega primorskega podnebja? Verjetno ne. Toda od kod potem ime osamelca, ki markantno izstopa med Polzelo in Šoštanjem?

Parkirišče v Šmartnem ob Paki

Parkirišče v Šmartnem ob Paki

Kot je razvidno iz prve omembe gore (ali pač s svojimi 733 m zgolj – hriba?), so ji davnega leta 1234 pravili Križna gora, saj je na njenem vrhu menda stal križ. Zagotovo pa je stal, in to prav velik, od sredine 17. stoletja, ob njem pa tudi kapela sv. Jošta in sv. Neže. Kasneje se je imenoval Dobrič, po kraju, ki leži na njegovem pobočju.

Pot ob železniški progi

Pot ob železniški progi

Ko pa je bila v času razmaha romanj sredi osemnajstega stoletja zgrajena na vrhu baročna cerkev sv. Križa, je gora dobila ime po sliki Fortunata Berganta iz glavnega oltarja, kjer je upodobljen Jezus na Oljski gori. Ker je gora osamelec, so izhodišča seveda lahko na vseh štirih straneh neba.

Tu so doma veseli ljudje...

Tu so doma veseli ljudje...

Mi smo si izbrali eno krajših poti, korak smo zastavili v Šmartnu ob Paki. Parkirati se da ob igrišču (46.330680 15.035352; 310 m). Če ravno ni v bližini hrupno martinovanje, bo noč verjetno mirna. S parkirišča gremo levo ob progi. Čez tristo metrov zavijemo levo v smeri zaselka Vrtače. Če odcep zgrešimo, ni nič pretirano narobe. Tudi mi smo ga.

Pogled proti izhodišču

Pogled proti izhodišču

Gremo naprej ob progi še dobre pol kilometra in na ovinku, zaščitenem z odbojno ograjo, zavijemo levo. Čeprav se nam bo druga pot morebiti zdela daljša, je v resnici komaj kaj. Ko pridemo do razpotja pod hišami na robu gozda, zavijemo naravnost navzgor in sledimo cesti do zaselka Vrtače. Sedaj nas že vodijo markacije, zaupajmo jim.

Makadam nad zaselkom Vrtače

Makadam nad zaselkom Vrtače

Gremo mimo vodnega zajetja, po makadamski poti. Ko preskočimo na stezo, se strmina zažene navzgor. Tu že malo globlje zadihamo, vendar prehudega napora vseeno ni. Srečali smo lovca, počilo je in zaslišale so se troblje. Začel se je lov. Uf, nič kaj dober občutek. Na srečo nismo bili gnana divjad, pokalo je nekje bolj desno, na strmem pobočju pod vrhom.

Kapelica na sedlu

Kapelica na sedlu

Na sedlu pri kapelici zavijemo desno in nadaljujemo v smeri vrha. Poti se cepijo, vendar sedaj že vemo, da vse pripeljejo do vrha. Mi smo šli po levi, mimo dveh kapelic in hiške na robu uravnave. Od tu je do vrha le še nekaj korakov (733m; slaba ura in četrt hoje).

Cerkev sv. Križa

Cerkev sv. Križa

Tik pod vrhom je planinska koča, na vrhu pa seveda mogočna romarska cerkev sv. Križa. Pozno jeseni in pozimi po navadi zaprta, ali imajo v koči ključ, nismo preverjali. Kaj bi gledali človeške umetnije v hiški z dvema zvonikoma, če oko naokoli vidi toliko lepšega, s človeških ustvarjanjem povsem neprimerljivega.

Malica na sončku pred kočo

Malica na sončku pred kočo

Dovolj spočiti se odločimo. Nazaj ali naprej. Obe možnosti sta odprti. Ker mi radi klobasamo, nas grožnja, da je pot mimo Juga po drugi strani hriba petnajst minut daljša, ni prestrašila. Navzdol krenemo torej v smeri Polzele, sledimo tablicam za Martinovo pot in napisu proti Jugu.

Odločitev je naša...

Odločitev je naša...

Malo nižje v gozdu pridemo do razcepa. Dober nasvet prihajajočih planincev nas je usmeril levo, po stezi in nato makadamski cesti do gostilne pri Jugu. Desna pot sicer pride do istega cilja. Vendar je tokrat ravno tam potekal lov, občasno je tudi še počilo. Seveda je bila tabla z opozorilom le na spodnjem delu poti.

Na levi poti proti Jugu

Na levi poti proti Jugu

Raubšicerji, sem zagodel. Prav vsi pa smo se nasmejali ob misli, kako se lovci na koncu preštejejo. Saj so se nam le srne smilile. Pod Jugom sledimo desno oznakam Martinove poti in zavijemo navzdol čez travnik. Ko pridemo v gozd, se pot sprva spušča v okljukah, dokler se ne zoži na širino steze.

Soj

Soj

Prečimo pobočja gore v smeri izhodišča. Pred zaselkom Tajna lahko posedimo na klopci, tudi od tu se daleč vidi. Nato pa gremo bodisi naprej proti zaselku Vrtače ali pa jo uberemo navzdol po poti mimo kapelice. Je zanimiva, zakaj bi jo torej zgrešili. Ko pridemo do ceste ob železniški progi zavijemo desno.

Pot mimo kapelice pod zaselkom Tajna

Pot mimo kapelice pod zaselkom Tajna

Držimo se proge in čez kilometer smo znova na parkirišču pri našem domu. Naj nas pot, ko se do vrha in nazaj komaj zadihamo, ne odvrne od tega žlahtnega cilja. Če si vzamemo čas in pasemo oči na lepotah vse naokoli tega osamelca, bomo še predolgo hodili.

Regrat

Regrat