(22.8.2010)

Golaki so trije. Da bi vsi imeli povsem isto ime, seveda ne gre. Bi jih poimenovali glede na višino? Seveda, zakaj pa ne. Veliki, srednji, mali torej. Toda če prav pomisliš, kdo bi nekdaj ločil teh nekaj metrov razlike? Nihče.

Pot nad parkiriščem

Nedvomno pa bi se dobro videlo, kateri ima večjo plešo. Goljavo. Tisti z najmanjšo naj bo mali. In potem so stvari jasne, dokler ne pridejo kartografi, izmerijo višine in začudeno ugotovijo, da je mali v resnici najvišji. Zmeda, kaj pa drugega. In kup smeha. Nas, ki nam je vseeno. Za ime…

Strgarija

Izhodišče? Peljemo do Predmeje nad Ajdovščino in tam zavijemo proti Lokvam. Ko se desno odcepi asfaltna cesta, ji sledimo. Na prvem križišču gremo naravnost, cesta postane makadamska. Ko pridemo do naslednjega razcepa, zavijemo desno in parkiramo (45.969356 13.858283; 1080 m).

Iztokova koča

Korak zastavimo kar naprej, cesta že po nekaj metrih postane bolj ali manj neprevozna za štirikolesnike, za dvonožce pa bo kar prava. Če smo bolj klepetavi po naravi, bomo njeni širini hvaležni. Če raje poslušamo svoje misli, pa bomo komaj čakali, da razdrapani kolovoz preide v gozdno stezo. Pa bo treba še malo počakati.

Med kamnitimi bloki

Ko pridemo na makadamsko cesto, zavijemo desno in nato nad sedlom Strgarija (1220 m), sledeč tablici, zagrizemo navzgor v gozd. Do Iztokove koče pod Golaki je sedaj samo še streljaj (1260 m; dvajset minut). Pot na Mali Golak je markirana, shojena in dobro obiskana.

Dopoldanske meglice

Pri koči gremo desno v gozd in kar takoj dokaj strmo navzgor. Na začetku se sicer hočeta ločiti lažja in bolj strma pot. Pa ne vem, če je sploh kakšna razlika. Mi smo šli po slednji, pa tudi dva, ki sta zavila na prvo, sta bila kmalu v stopinji z nami. Ko strmina nekoliko popusti, hodimo med kamnitimi bloki, pot je prijetna in senčna. Kar na vroč, sončen dan, še kako šteje.

Pod vrhom

Ko se gozd redči, že začutimo pred seboj odprt svet, ki je kucljem dal ime. Do vrha je le še kakšna minuta hoje med ruševjem (1495 m; dobre pol ure od koče). Najvišja točka je nadvse razgledna, z malo sreče bomo ugledali kamnito pregrado Julijcev z očakom Triglavom na sredi.

Kam vse se vidi?

Lepo se vidita tudi preostala Golaka, do njiju nas naprej vodi pot. Seveda potem, ko smo si oddahnili in poklepetali. Bo že s kom, saj vrh ni osamljen. Če pa res ni nikogar, pa kakšno spodbudno recimo kar sami sebi. Saj smo je od svojega največjega kritika zanesljivo potrebni.

Naša druščina

Da se pot dokaj hitro zarašča, celo zgubiti bi se znali, nas je strašil oskrbnik v koči. Pa ni bilo težav. Resda je tu obiska neprimerno manj kot na prvem Golaku. Pa je bila steza vseeno dobro vidna, rastje jo ni preraščalo. Ker teče logično, bolj ali manj na desni strani rebra, ob sicer redko posejanih markacijah, zaiti res skoraj ni možno.

Mali Golak

S Srednjega Golaka (1480 m; pol ure) se odpre lep pogled na prvo plešo, kar nekam daleč se nam zdi. Zapuščenost pa ni nujno nekaj slabega. Ob poti se prav na vrhu očnice radoživo smejijo med rosno travo. Namenimo jim zapeljiv pogled, potem pa korak zastavimo naprej. Saj smo šele na sredi, zato ni časa za obiranje.

Pod Srednjim Golakom

Ponovno se spuščamo, še vedno nam smer kažejo markacije. Malo nad sedelcem je skalni skok. Če se nam zdi pretežak, če naokoli mahamo s palicami ali če nam družbo dela štirinožec, ga lahko obidemo po desni strani. Na sedlu markirana pot zavije levo, v smeri Idrije in Vojskega. Mi pa nadaljujemo naravnost.

Veliki Golak

Bolje rečeno, nekoliko levo. Pred nami je namreč graben, ki ga prečkamo, nato pa pobočje prečimo nekoliko navzdol, še vedno v levi smeri, dokler ne pridemo do komaj izrazite stezice. V pomoč pri njenem iskanju in kasneje sledenju so na bukvah rdeče zelene pike.

Mi (še) nismo vedeli za poseko

Če bi s sedla drli naravnost navzgor, bi nas pričakala nizko poležena drevesa, nato pa še težko prehodno ruševje. Za nekaj zabave ob preskušanju akrobatskih sposobnosti prebijanje skozi goščavo že poskrbi, zato pa tudi za marsikatero prasko. Nepotrebno. Stezica je namreč skozi ruševje izsekana vse do vrha (1480 m; štirideset minut).

Počitek na vrhu Velikega Golaka

Tudi s tega vrha se marsikaj vidi, zato zahteva počitek, malico, umiritev srca in nato razgledovanje. Vse naokrog. Če kaj poznamo, odlično. Drugače nam bo v veliko pomoč zemljevid. Če ga imamo. Vsekakor pa lahko samo pasemo pogled in uživamo. Dokler ni treba nazaj.

Čaven

Pot je ista, časa bomo porabili približno enako kot sem grede. Čaka nas valovanje, dol in gor, dol in gor, dol… Se kar zavrti v glavi, to ne more biti drugega kot morska bolezen… Pot nam je znana, postanki so odvisni od nas. Ko smo ponovno pri koči, se odločimo. Če imamo hoje zadosti, zavijemo nazaj do parkirišča.

Vipavska dolina

Če pa bi noge še malo pretegnili, gremo lahko do ledene jame v Paradani. Po stezi, ki pod kočo zavije desno ali po cesti, ki za njo ravno tako pripelje prav, se vrnemo na sedlo Strgarija. Tu zavijemo desno in po široki in ravni makadamski cesti korakamo skozi Trnovski gozd. Na desno so strma pobočja, na levo globeli.

Visoki sedež

Ko pridemo do križišča, zavijemo levo, cesta se kmalu začne spuščati. Hodimo, dokler na levi ne zagledamo manjšega parkirišča in več tabel, ki povedo, da smo prav. Po kolovozu se spustimo navzdol do travnika z več klopmi, pojasnilno tablo in vpisno knjigo. Na spodnji levi strani travnika najdemo dobro vidno stezico, ki pelje naravnost navzdol.

Spomenik graditeljem

Že čez minuto ali dve smo nad Veliko ledeno jamo ali Ledenico (slabo uro hoje od koče). Imamo občutek, da stopamo v klimatizirano sobo. Kot bi zrak z nožem prerezal, temperatura pade za nekaj stopinj. Nadaljujemo do razglednega balkončka, naprej pa se brez opreme žal ne da.

Vhod v Ledenico

Prepoved ni tista, ki bi ustavila, temveč zdrava pamet. Kot pove vpisna knjiga, je bil dostop v jamo pred letom dni še urejen, sedaj temu ni več tako. Moč narave daje in jemlje. Dopustili smo, da nas mrzli zrak shladi, potem pa grizli kolena nazaj do travnika.

Malica ob robu travnika nad jamo

Vračali smo se do ceste, sopihali navzgor proti križišču in se nato mimo spomina na graditelje ceste in opomina na nesrečo mlade domačinke, nabiralke malin, vračali do Strgarije. Tam smo zavili na markirano pot navzdol in po dobri uri kar smo se hladili pri Ledenici, prikorakali do avtodoma.

Parkirišče pod Strgarijo

(21.8.2010)

Primorci imajo nedvomno povsem svojstven smisel za humor. Kako bi sicer drugače razumel odločitev, da južni rob Trnovskega gozda, visoko nad Vipavsko dolino, poimenujejo po neizrazitem kuclju, niti streljaj oddaljenemu od dokaj višjega Velikega roba.

Kamnolom

Ali da kartografom zmešajo glavo, ko najvišjemu od Golakov dajo ime Mali Golak. In nato pri tem imenu kljub zmedi vztrajajo. Ni kaj, celo prišleki se moramo takšnim domislicam namuzniti. In potem ugotoviti, da ime seveda ne igra nobene vloge. Pomembno je, da nekje na goljavah visoko nad dolino pustimo, da nas burja poboža. Ker misli so potem spet tiste, prave.

Senčna pot

Izhodišče je kamnolom ob poti iz Ajdovščine proti Predmeji (45.935808 13.869652; 750 m) V amfiteatru človekovega nekdanjega ustvarjanja sedaj najdemo zadosti prostora. Po cesti se vzpnemo še minuto ali dve višje, do mesta, kjer nas tablice usmerijo levo v gozd.

Hoja postane zanimiva

Opozorilo policije prinese nekaj skrbi. Ali tukaj pogosto… Pa so bile skrbi ta dan odveč. Pot se hitro položi. Bolj ali manj po ravnem prečimo gozdno pobočje nad kamnolomom in nadaljujemo čez strme kamnite grape, ki se zlivajo proti dolini. Zanimivi prehodi so trdni, ko gremo skozi kamnita vrata, pa nas v skalni razpoki pozdravi kipec Marije.

Marija, varuj nas!

Na razcepu poti zavijemo navzgor, sledeč poti proti Domu Antona Bavčarja. Kar krepko moramo zagristi v kolena, pot dobi svoj drugi obraz. Pa zadihani hitro ugotovimo, da smo prišli na razgledne travnike in cela Vipavska dolina leži pod nami. Prav daleč se menda vidi. Celo do morja.

Strmina

Pa je na obzorju ležal tisti megleni mrč, ki kljub dobrim obetom po navadi vse pokvari. Na sončen poletni dan, zna biti vroče. Smo le na Primorskem. Sonce se upre na travnata pobočja in cvetje zadehti. Ko pridemo mimo velikanov, kamnitih prstov, ki kažejo v nebo, strmina popusti.

Pod kamnitimi prsti

Na odcepih se ne pustimo motiti, vzpon nadaljujemo do koče (1242 m; ura in pol hoje). Ta sprva niti ni videti prav gorsko, ko pa pridemo bližje in uzremo klopce, bomo vedeli, da smo prav. V senci na robu gozda lahko posedimo in ujamemo pravi utrip. Potem pa nič ne odlašajmo, korak bo treba zastaviti naprej. Je še toliko za obhoditi.

Počitek in malica

Pa ni skrbi. Sedaj, ko smo na obrobju Trnovskega gozda, visokih strmin ni več. Kot da bi burja, ki kar pogosto potegne preko roba, travnata pobočja zgladila. Na Kucelj se spustimo na nasprotni strani koče. Nič ne zavijajmo z očmi. Pot se najprej res spusti, nato položi in iz gozda stopi ob travnike.

Pri koči Antona Bavčarja na Čavnu

Pred seboj že zagledamo golo kopico, ta bo prava. Pot je dobro markirana, tako da ni kaj zaiti, dva odcepa za Malo goro nas skoraj ne bi smela premotiti. Preveč pa se le ne zaklepetajmo, da ne zgrešimo mesta, kjer s kolovoza zavijemo levo navzgor. Nekaj vzpona, potem pa se svet odpre.

Cvetje dehti

Šibko burjo so obetali vremenoslovci. Ko smo pospravljali kape v nahrbtnik in nas je občasno kar malo zaneslo, smo pomislili, kako mora tu vleči, ko malo bolj zapiha. Je počesala travnata pobočja in je pobožala nas. Na vrhu sta vpisna knjiga in križ (1237 m; dobre pol ure).

Kucelj

Ko piha, stopimo čez vrh in sedemo na leseno desko na drugi strani. Če je le ne bo kdo odnesel. Tam je namreč zavetrje in vetra skoraj ne čutimo. Posedimo in razmislimo. Naprej ali nazaj. Veliki rob je lepo viden pred nami in čeprav izgleda daleč, ni sile. Povrhu tudi kakšnih hudih vzponov in spustov ne bo.

Suhi travniki

Je pa pot precej zapuščena, markacije mestoma komaj vidne. Pa ji vseeno ni težko slediti. Iz Kuclja se spustimo navzdol, gremo mimo smerokaza po travnikih naprej. Če je vroč dan in veter ne prinaša hladu, zna biti tu kar vroče. Presenečeni obstanemo na robu nekdanje ceste, potem pa zavijemo desno.

Kolovoz, zadaj Kucelj

Levo vidimo nenavadno skalo, na pogled ravno kot miza. Če se prebijemo skozi grmovje in pridemo bliže, vidimo, da je dokaj razčlenjena, hkrati pa tudi, da na razgledišče ni pretirano težko splezati. Pa se ne zadržimo predolgo, nas čaka še nekaj poti.

Skalna miza

Sprva hodimo po kolovozu, potem pa bo treba po stezi levo. Čeprav ni videti, hodimo povsem nad robom, razgledov je vedno več. Vzpnemo se še čez nekakšen predvrh, gremo nad strmim razdrapanim pobočjem in že stojimo na vrhu (1237 m; 40 minut).

Veliki rob

Seveda ni, da bi kar obrnil in tekel nazaj. Se le splača nastaviti obraz burji in z odprtimi očmi zaokrožiti naokoli. Se marsikaj vidi. Vipavska dolina, griči nad Novo Gorico, predvsem dobro vidna Skalnica, pa Trnovski gozd. Ko vpijamo podobe, se zamislimo.

Pogled v dolino

Namreč možnosti je zadosti, če dan ne priganja, lahko še naprej kolovratimo tam okoli. Še kaj zanimivega se zagotovo najde. Ali pa imamo drugačne načrte, ki nas vabijo nazaj. V tem primeru stopimo po že znani poti, naše stopinje in sem ter tja kakšna markacija so nam zanesljiv kažipot.

Prepišni rob Trnovskega gozda

Skočimo čez Kucelj in se na drugi strani spuščamo nazaj proti koči. Toda kaj, ko sta dve. Če hočemo pogledati še tisto na Mali gori, bo najbolje že pri prvem odcepu, z jasnim napisom, zaviti desno. Pot se sprva spušča zložno, potem pa kar strmo. Bodimo pazljivi na odcep levo, lepa tablica pove, da mu moramo slediti.

Očnici

Koča leži na robu travnate uravnave (1032 m; pol ure z Kuclja). Treba bo sesti in si oddahniti. Nato pa spet na noge! Dvignemo se na izrazit travnat griček nasproti koče in tam lovimo stezico. Sledimo ji na travnike nad robom, vse do lesenega smerokaza na razpotju. Kam naprej, je sedaj naša odločitev.

Pred kočo na Mali gori

Če navzdol proti izhodišču, bo morebiti najbolje korak zastaviti naravnost. Če pa gremo nazaj do koče Antona Bavčarja, se raje zasukajmo levo, puščica obeta pol ure. Stezica je dokaj zaraščena, a vseeno dovolj dobro vidna, da z nekaj previdnosti ni možno zaiti. Celo kakšna markacija se najde.

Od koče do koče...

Je pa vročina ob tem, ko grizeš kolena po strmih travnikih, prav neznosna. Na srečo občasno zakolovratimo v senco, tako da prehude sile ni. Ko pridemo do steze, kjer smo sopihali zjutraj, do koče ni več daleč. Za kakšnih štirideset minut korakov je od koče do koče. Počitek? Že sami vemo…

Sončni travniki

Nad kočo je dvoje vršičkov, nič kaj pretirano razglednih, zato pa toliko bolj zanimivega imena. Mali in Veliki Modrasovec. Krenemo za kočo in se sledeč markacijam za Golake, vzpnemo po stopničkah proti gozdu. Komaj dobro zakorakamo vanj, že se desno odcepi dobro vidna stezica. V nekaj minutah pridemo do radioamaterske koče in oddajnika na vrhu Malega Modrasovca (1306 m; deset minut).

Mali Modrasovec

Razgleda ni, če nočemo plezati po železni konstrukciji navzgor. Zatorej bomo verjetno kar hitro obrnili. Če pa srečamo prijaznega radioamaterja, se le ustavimo. Bomo slišali kakšno zanimivo misel. O marsičem. Predvsem pa lahko dobimo kakšen koristen napotek. Nam je že malo kasneje, zelo koristil.

Pot na Veliki Modrasovec

Ker z malim po navadi nismo povsem zadovoljni, hočemo še kaj velikega. Zato se znova spustimo do razpotja in zavijemo desno, sledeč markirani poti. Po nekaj minutah hoje, se levo odcepi stezica, napis Modrasovec na drevesu kaže, da bo prava. Vzpona do vrha (1355 m; dvajset minut) ni veliko, hoja skozi senčni gozd pa je prav prijetna.

Vrh

Na vrhu preseneti ostanek nekdanje vojaške zgradbe. Najverjetneje je stala na betonskem podstavku, ki se je obdržal do danes. Če gremo malo naokoli, se nam bo uspelo povzpeti nanj. Le tako bomo kaj videli. Tja nekam daleč, seveda.

Na ostankih nekdanje vojaške gradnje

Gledal sem zemljevid in privlačila me je cesta, ki naj bi v bližini vrha tekla nazaj proti koči. Pa se je ni nič videlo, nobena stezica ni zavila v njeno smer, le markirana pot je nižje šla…tja nekam. Ni prepričala. Tudi lomastenje po gozdu, brez prave smeri, v neznanem svetu, ponavadi ni najbolj pametna odločitev.

Igrišče velikanov

Zatorej nazaj do koče, tam pa proti Predmeji. Kaj bi se namreč človek vračal po poti, katero je že gor grede obiral. Sprva hodimo po cesti, avtomobilov, ki bi nam poprašili pod nos, na srečo ni veliko. Markacij je zadosti, odcepa desno navzdol v gozd skoraj ni mogoče zgrešiti. Celo možic pokaže pot.

Kot jata plahih jerebic...

Hoja je prijetna, ni pretirane strmine. Hodimo med skalnimi bloki, prav nenavadnih oblik. Kot bi se znašli v čarobni deželi. Palčki v deželi velikanov. Pod seboj začutimo vas in v njej zavijemo po cesti navzdol, proti Ajdovščini. Čeprav topotanje po asfaltu praviloma ni ravno tisto, kar bi iskali, pa je ob spustu toliko za videti, da na črno podlago kmalu pozabimo.

Kapela pod vasjo

Hiška v globeli, kapelica, trije skalni tuneli in most preko kamnite grape. Oči zaznavajo, duša vidi. Ko se cesta ponovno razširi, smo že na izhodišču jutranje poti (od koče ene ura). Do kamnoloma, kjer stoji naš dom, je le še nekaj korakov.

Zadnji koraki proti domu

(14.3.2010)

Tisti kuštravi primorski vrh, ki ga vsako pomlad prevetri burja in iz nekaj centimetrov belega pršca naredi nenavadno velike zamete, je seveda Slavnik. Čeprav je vzpona do najvišje točke komaj, da se predihaš, je lahko pravi izziv.

Odhod

Zakaj le bi hodil nanj vedno po najkrajši poti. Ko pa se da, vsaj v eno smer, malo zaplesti zadevo. In tako naokoli priti ravno prav. Izhodišče naj bo Podgorje (507 m), je parkirišče dovolj veliko in mirno, da s prostorom ne bi smelo biti težav (N45.531394 E13.948317).

Brez moči

Pomahamo avtodomu in se odpravimo na cesto, zavijemo desno in po nekaj deset metrih levo v vas. Gremo naravnost navzgor, strma pot bo kar prava za vzpon. Vzpenjamo se skozi gozd, sledimo markacijam in ne ubirajmo bližnjic. Saj zanje ni čisto nobene potrebe.

Kraška pot

Gozd se počasi razredči, sredi suhega travnika so le še posamezni borovci. Ko tudi teh ni več, je pred nami že vršno pobočje z dobro vidnim oddajnikom in kočo, po Tumi poimenovano, ob njem. Pa se ne ustavimo ob koči, do najvišje točke (1028 m, slaba ura hoje) je le nekaj korakov, razgled pa šele od tam tisti, pravi.

Slavnik in Tumova koča

Ko si oddahnemo, so pri koči tablice, ki nam povedo v katero smer bomo morali, če hočemo priti do vasi Prešnica. Naj nas suhi travniki ne zmedejo. Gremo v smeri Grmade, izrazite piramide z nekakšnim stolpičem in anteno na vrhu. Ko se svet pred nami prvič vzpne, imamo dve možnosti. Lahko gremo po desni strani naokoli ali pa kar čez.

Pogled v smeri Plešivic in Razsušice

Slednja možnost bo bolj zanimiva. Saj s tem prečimo vrh z zanimivim imenom – Cigan (988 m, deset minut). Ko se na drugi strani spustimo podenj, smo v enaki dilemi. Grmado namreč lahko obidemo po markirani poti, ki teče po desnem pobočju vršička. Ker pa utrujenost nedvomno ni prevelika, bomo zagotovo zmogli tudi vzpon do vrha (1001 m, slabih deset minut).

Na vrhu Slavnika

Stopimo na izrazit kolovoz, potem pa najbolje, da kar naravnost navzgor. Razgled je čudovit, na to kaže že postavitev opazovalnega stolpa na vrhu. Če se kje nižje doli začne kaditi, se od tu najbolje vidi. Da bi se vračali nazaj nima smisla, gremo naprej navzdol, prav v nasprotno smer od Slavnika, ki se nam smeje tam za hrbtom.

Cigan in Grmada

Med gosto suho travo se stezica komaj vidi, pa nič zato. Tudi če gremo malo sem ali tja, bomo prišli prav. Otrokom pa je pobočje ravno pravšnje za igro. Le kdo bo koga ulovil? Pri prvih skrivenčenih drevesih zavijmo malo bolj desno in že bomo na markirani poti. Točno tisti, ki smo jo na drugi strani Grmade zapustili.

Pod vrhom Grmade

Številka 1 ob markaciji kaže, da smo na slovenski planinski poti. Pot poteka po gozdu in se ves čas prav prijetno spušča, zaiti ne moremo. Lep dan je bil in pravi užitek je bilo pohajkovati po tem kraškem svetu. Markacijam smo sledili navzdol. Kar nekaj pohodnikov nam je prišlo nasproti.

Pogled na Podgorje iz Grmade

Zeleno brinje je kazalo, da bo dobra letina, zvončki ob poti pa, da se hladni dnevi dokončno poslavljajo. Klepetali smo in priganjali Živo, ki se je vedno znova malo zasanjala. Je bil pač tak dan. Ko imamo dobre pol poti do doline za sabo, se nam na desni pokaže potka do le nekaj metrov oddaljenega skalnega razgledišča.

Brinje

Nekaj korakov pa res ni nič. Za lep pogled. Ko se oko napase, se vrnemo na markirano pot in se spuščamo naprej do železniške proge. To previdno prečkamo, potem pa smo že na razpotju. Če nas mika pogledati v vasico Prešnica (490 m, dobra ura hoje iz Grmade), bomo zavili desno.

Smer je jasna

Mi smo skoznjo že pred časom kolesarili, zato smo trudne noge usmerili levo. Kolovoz pod železniško progo pripelje do makadamske poti, ob kateri je na desni strani parkirišče. Poti sledimo slabe štiri kilometre do glavne ceste pred Podgradom. Ravno pri železniškem prehodu pridemo do nje.

Na razgledišču

Skozi vas do avtodoma pa bomo sedaj že znali, saj smo se le nekaj ur prej ravno tu mimo peljali. Do parkirišča bomo iz Prešnice hodili ravno tako dolgo, kot se nam mudi. Nam se ni preveč. Klepeta je bilo za dobro uro. Pa še res zanimiva srečanja so nas čakala. Kaj bi torej človek hitel.

Omrežena Prešnica

Ob cesti so bili konji, ko so se jim otroci približali, so prestrašeno pobegnili, Nejc pa pred njimi. To je bilo smeha. Živa in Nejc sta se kmalu ujela, se kepala in lovila. Tako jima ni bilo več dolgčas in tudi Živa ni zaostajala. Le še na koncu poti je bilo potrebno ob cesti malo počakati. Ko pa se je lep kuža tako prijazno dobrikal.

Srečanje

In ko smo prišli nazaj do avtodoma, so otroci od utrujenosti in vsega hudega nedvomno brez moči popadali po tleh? Ja, pa kaj še…

Utrujeni?

(1.11.2009)

Panovec je gozd v trikotniku med Novo Gorico, Rožno dolino in Ajševico. Nekdaj so bila to posestva goriških škofov, kasneje, po smrti zadnjega izmed njih, je okoli leta 1500 prišel v last Habsburžanov.

Jesen

V zadnji tretjini prejšnjega stoletja so v gozdu, čez katerega sta šli vihri prve in druge svetovne vojne, pričeli nasajati razne tujerodne vrste, kar se še danes vidi na učni poti. Gozd je danes prepreden s tekaškimi in sprehajalnimi potmi, tudi dva kilometra dolga trim steza je speljana po njem.

Nebo

Če nimamo zelo športnih ambicij, je že sprehod po učni poti pravi užitek. Nedvomno v vsakem letnem času. Da je sploh nekaj posebnega jeseni, ko barve na listavcih kar eksplodirajo, pa verjetno ni potrebno posebej poudarjati. Višinske razlike na poti je komaj za 50 metrov, časa pa nam bo pot vzela…kolikor pač hočemo.

Pot

Če zgolj preberemo napise ob posameznih drevesih in se ozremo v pisane jesenske krošnje, bo ena ura za dolgo pot več kot dovolj, če potem zaokrožimo še po krajši poti, pa nam tudi to ne bo vzelo več kot dvajset minut. Parkiramo in prespimo lahko na manjšem parkirišču pod stavbo Zavoda za gozdove (N 45.939306 E 13.666009).

Parkirišče

Tam je tudi pojasnilna tabla z označeno potjo in drevesnimi vrstami, ki jih bomo ob njej spoznavali. Mi smo jo mahnili pri bambusu desno in se na razcepu po nekaj metrih spet držali desno. To je začetek dolge poti. Po njej nas vodijo markacije v obliki stilizirane bodike. Sledimo jim, saj je gozd sicer prepleten s številnimi stezami in bi tako zlahka zašli.

Vzpon

Pot je prav primerna za zgodbe iz preteklosti, če le z nami hodi kdo, ki jih kar stresa iz rokava. O tem, zakaj so včasih uporabljali lubje bora in zakaj ima hrast scefrane liste. Turki že vedo. Pa hudiči tudi. Sedaj še mi. Če smo utrujeni, nas čakajo ob poti klopce, tako da lahko počijemo.

Zgodbe

Katere so drevesne vrste ob poti, nam povedo lesene table. Od znanih, kot so bodika, domači in divji kostanj, črni in zeleni bor so tam tudi takšne, za katere slišimo prvič. Tak je nedvomno hikori, pa še kakšna bi se našla. Ko se iz najvišje točke spustimo, smo na razpotju.

Bodika

Mi smo šli tu levo po mostiču nad močvirjem, ob njem raste močvirski taksodij. Njegova značilnost so iz vode štrleče prezračevalne korenine, ki mu omogočajo preživetje v močvirju. Ob poti nazaj proti izhodišču smo srečevali bolj domače drevesne vrste, bukev, smreko, jelko in druge.

Spomenik

Na tleh smo opazili celo gobo ali dve. Morebiti so te pritegnile Italijana, ki sta po stezi prišla z velikima košarama in se strokovno zamislila nad malo marelo ob poti. Pri bambusu smo se odpravili po makadamski poti desno. Tu gre namreč drugi krak krajše poti. Ob poti so ostanki spomenika Avstroogrske vojske iz prve svetovne vojne.

Eksplozija

Od njega je bolj malo ostalo, kar je vsaj malo razumljivo, če vemo, da je bil ta del Slovenije med vojnama pod Italijo. Gremo mimo prostora za piknik in pridemo do table z oznakami tekaških poti. Sedaj smo spet pri mostiču čez močvirnati svet. Kam bomo sedaj šli, je povsem odvisno od nas. Mi smo se čez mostič in mimo taksodijev vračali na izhodišče. Dan je bil še zelo mlad, toda nam se je že počasi mudilo domov.

Barve

(31.10.2009)

Nismo ravno samotarji. Čeprav je seveda res, da večino poti prehodimo sami. Pa ne, da bi se branili družbe. Pač ponavadi tako pride. Po drugi strani pa res ne tiščimo na vsako množično veselico, ki jo organizira neko lokalno društvo. Čeprav nam sem in tja kakšno ponudi pravi izziv. In mu sledimo, upajoč na najboljše. Po poteh Soške fronte, je bil že tak. V Soški dolini še nismo prav veliko raziskovali, gremo torej pogledat, smo si rekli.

Parkirišče pri mostu, zadaj pobočja Sabotina

Parkirati se da v Solkanu brez težav. Resda pa, če smo izbirčni, bomo vsaki možnosti imeli kaj za oporekati. Parkirišče pri gostišču Žogica je menda vedno polno razposajene družbe (N 45.980402 E 13.655460), tisto pri cestnem mostu zaradi železniške proge (N 45.974853 E 13.648464) občasno hrupno, tisto sredi vasi, pri cerkvi (N 45.972751 E 13.649553), pa v precejšnjem delu vsaj rahlo nagnjeno.

Solkan

Odločitev, kaj od tega nas bolj moti, je torej zgolj naša. Izhodišče poti je pri cerkvi (105 m). Preden se mimo nje odpravimo po ozkem prehodu na desni strani, še enkrat preverimo, če imamo zadosti, po možnosti čelnih svetilk. Brez njih ne pojdimo na pot. Takoj za cerkvenim zidom zavijemo desno, nekaj deset metrov naprej pa levo. Poti sledimo pod cestnim mostom in vse do mesta, kjer na desni strani ugledamo železna vrata.

Sveta Gora

Če so zaklenjena, jih obidemo na desni strani in stopamo naprej po kolovozu ob vinogradu. Kolovoz se spremeni v stezo, zavijemo v gozd. Zlagoma se vzpenjamo in sledimo najbolj uhojeni stezi, ne zmenimo se za bolj neugledne odcepe. Ko pridemo na asfaltno cesto, zavijemo levo in na razcepu cest nekaj višje ponovno levo.

Sveti Štefan in Sabotin

Vendar cesto že po nekaj metrih zapustimo in levo stopimo na stezo, ki se kar konkretno spušča. Pa nič skrbi, smo prav. Ko pridemo do travnika, se držimo desno, hiše obidemo po levi strani in se spustimo do glavne ceste. To previdno prečimo in se na drugi strani, le nekaj nižje, po stezi vzpnemo na cesto, ki vodi na Sveto goro.

Pohodniki

Pot do sem ni markirana in če se nam zdi orientacijsko prezahtevna, gremo iz Solkana lahko tudi nekaj sto metrov v smeri Plav ter potem desno po cesti proti Sveti gori. Katerokoli pot že izberemo, ko cesta pride do lesenega križa na levi strani (ena ura iz izhodišča), gremo levo mimo njega na stezo. Sedaj navzgor vodi več poti.

Solkan in mostova

Večina pohodnikov se je ob vhodu v prvo kaverno pognala mimo po ozkem useku navzgor. Tudi mi, čeprav se mi je zdelo malce čudno. Zato sva se z Ajdo vrnila navzdol do vhoda v kaverno in ni nama bilo žal. Vodič je med tem, ko mu je skupina ušla, v kaverni ravno prižigal svečo, da bi bilo nekaj svetlobe. Ostali smo mu le štirje pohodniki, pa kaj.

Sabotin

Sledeč nazivu pohoda, smo zavili desno v kaverno, kamor usmerja tablica, ki pove, da bo potrebna svetilka. Pa prva kaverna ni ravno dolga, kmalu smo spet na dnevni svetlobi in sledimo markirani poti „po jarkih“. Res gremo ob jarkih iz prve svetovne vojne, le malo pod cesto.

Svečava

Na vsake nekaj metrov so v tla izkopane kaverne, kamor so se vojaki zatekli med obstreljevanjem. Izven kaverne je ostal le en vojak, kot opazovalec. Ta se, kot je pomenljivo pojasnil vodnik, ponavadi vanjo tudi ni več vrnil. Spremstvo vodnika res ni bilo napačno. Naša mala skupinica je izvedela veliko o taktiki Italijanov, ki so po tri dni skupaj z vsemi svojimi topovi streljali po Avstrijskih položajih.

Pot ob jarkih

Menda so izračunali, da naj bi tako povprečno na vsak kvadratni meter obstreljevanega območja padla vsaj ena granata. Železja je bilo toliko, da so se nekateri prebivalci vasi ob Soči po vojni ukvarjali z zbiranjem in prodajo starega železja. Žalostni časi. Koliko mlade krvi je napojilo tla, po katerih hodimo. Človeka kar strese.

Čarovnica in njen nos

Tik preden steza pripelje na cesto, je na levi strani kaverna, nad njo pa markacija in puščica. Ta rov so Avstrijski vojaki izkopali za oskrbo svojih čet na tej strani Svete gore. Do vhoda je bila iz Grgarja speljana žičnica. Na Sabotinu, ki se ga iz poti občasno prav lepo vidi, so Italijani imeli top, ki je vsak dan ustrelil točno ob dvanajstih, granata pa je letela naravnost čez Sveto goro v Grgar. Tam je povzročila preplah in ubila nekaj vojakov. Je bil pač čas kosila…

Vhod v eno od kavern ob jarkih

Avstrijci topa niso mogli zadeti, saj je bil varno skrit v kaverni. Zato so iz Pule privlekli mornariški top, ki je bil zmožen streljati naravnost in Italijansko kaverno sesuli že s prvim strelom. Zgodb je na tisoče in poslušati jih iz ust domačinov, pa čeprav so se rodili po moriji prve vojne, je res nekaj posebnega.

Kaj vse ve povedati...

Kmalu po vhodu v kaverno, se strop močno zniža, tako da moraš hoditi močno sklonjen ali pa celo po vseh štirih. In predvsem paziti na glavo. Ko se višina rova spet poveča, se prične vzpenjati. In to presneto strmo. Pomaga nam vrv in nato debela jeklenica. Na sredini je skala zlizana in dostikrat tudi mokra, ob robeh pa je še zadosti opornih točk.

Na začetku je strop zelo nizek...

Na stenah lahko ugledamo jamske kobilice in vešče, tudi kakšnega netopirja, ko visi iz stropa. Ko premagamo najhujšo strmino, se pot poravna in hodimo brez težav. Na levi je v steno vsekano korito s svežo vodo, menda je povsem pitna. Na nasprotni strani pa zagledamo v višini ramen luknjo.

Pogled na strmi del z vrha

Ta vodi, vsaj tako domnevajo, v podzemno jamo. Iz nje vije prav topel zrak, torej bo res nekaj na tem. Na koncu se rov razširi, tu so vojaki imeli skladišča in prostore prve pomoči. Izhoda sta dva, oba pripeljeta na dnevno svetlobo le nekaj metrov narazen sredi pobočja nad Grgarjem.

Voda za vojake

Torej je čisto vseeno katerega izberemo, zaviti pa moramo vsekakor desno in se po stezi mimo kavern vzpeti do spomenika sv. Frančišku. Od tu gremo po široki poti do Svete gore ali Skalnice (681 m; od križa eno uro), na kateri stoji znano Marijino svetišče in romarsko središče.

Zaspanec

Lahko pokukamo v cerkev, nato pa se na drugi strani mimo parkirišč spuščamo po makadamski cesti v smeri Vodic. Na sedlu (Preški vrh, 504 m) se poti ločijo, mi gremo naravnost in že po nekaj metrih na levi ugledamo stezo. Že ob spustu iz Svete Gore ni bilo ravno gneče, proti Vodicam pa smo šli sami.

Grgar

Tako se nas je tišina na mestih, kjer je nekoč bobnelo od številnih topov in je žareče železje v zrak metalo kraško zemljo, še bolj dotaknila. Poti sledimo ob ostankih jarkov in kavern, v kakšno lahko tudi pokukamo, če nas je volja. Na vrhu Vodice (651 m; iz Svete gore pol ure) stoji velik spomenik, ga ne moremo zgrešiti.

Cerkev na Sveti Gori

V pomnik ponosnim branilcem, od kje in česa, niti ni pomembno. Vse žrtve, vsa prelita kri, vse bolečine, strah, pogum in požrtvovalnost…brez potrebe, brez smisla. Najvišja točka je nekaj metrov naprej, če nas to sploh zanima, ob stezici, ki vodi tja, pa je desno še ena kaverna. S svetilko jo lahko raziščemo, ni predolga, izgubiti se tudi ne moremo.

Preški vrh

Pogledi na Sabotin in Sveto goro so čudoviti, posedeti na sončku na klopci pred spomenikom pa res prijetno. Le spomin na mlada življenja…še vedno skeli. Navzdol do križišča cest gremo po isti stezi, saj je po cesti menda precej naokoli.

Vodice

Na križišču zavijemo desno navzdol in hodimo po cesti nekaj minut, dokler se levo ne odcepi dobro vidna stezica. Z nekaj skrbnosti je ne moremo zgrešiti. Prečimo pobočja pod Sveto goro, menda nas steza pripelje na cesto, ki vodi nanjo. Mi smo takoj za studencem zavili desno navzdol in sledili markacijam, ki so jih naredili organizatorji.

Kaverna na vrhu Vodic

Nekaj časa smo se kar strmo spuščali, potem pa sledili stezi, ki je zavila levo in prečila pobočja mimo še nekaj ostalin prve morije. Nad elektrarno smo šli do restavracije in se mimo nje spustili desno navzdol do glavne ceste.

Zbogom orožje...

Kakšnih dvesto metrov smo šli ob njej v smeri Solkana in nato proti gostišču Žogica. Od tam smo jo mahali mimo Solkanskega mostu nazaj proti parkirišču, kjer nas je čakal avtodom (z vrha Vodic uro in pol).

Solkanski most

(3.10.2009)

Jesen se nam včasih zdi taka, kar nekaj. Ne tič, ne miš. Toda v resnici je čisto drugačna. Še posebej, če se zapeljemo na Primorsko. Kajti tam sonce razlije toploto po kraški pokrajini in barve naredi že skoraj kričeče. Ja, barve so res nekaj posebnega.

Pisani Kras

Zeleni borovci, bel kamen, rdeči ruj, modro nebo, zlati travniki. In ljudje. Če smo že tam, le spregovorimo kakšno besedo. Če bomo vsaj koga srečali. Pohajanja po krasu so namreč velikokrat samotna. Pa nič zato, se bomo pač pogovorili s seboj. Saj se premalokrat. Trstelj? Izhodišč je toliko kot strani neba. Za eno se je pač treba odločiti.

Gotovost

Lahko gremo po tisti poti, ki…seveda, ki so nam jo priporočili prijatelji. Ne moremo zgrešiti, če jim zaupamo. Do izhodišča se lahko pripeljemo iz več strani. Še najbolje, če gremo do Renč in od tam sledimo kažipotom za vas Temnica. Cesta se kar takoj strmo vzpne, tudi pretirano široka ni. Pa prometna ravno tako ne, zato ni panike. Na vrhu klanca, ravno preden pot zavije desno in se malo spusti, se levo odcepi makadamska pot.

Parkirišče na razpotju

Zlahka jo prepoznamo po veliki zeleni tabli z zemljevidom občine Miren – Kostanjevica. Ob makadamski cesti je tudi manjše parkirišče za avtodom ali dva (N 45.864345 E 13.664752; približno 400 m). Če se bomo prav postavili, bo avtodom stal zadosti ravno in bomo brez težav tudi prespali. Nato pa…na pot. Pa ne gremo po makadamu, čeprav je tam tabla, ki označuje ure, ko je koča odprta.

Začetek steze pod Vrtovko

Od avtodoma je potrebno stopiti še približno petdeset metrov v smeri Temnice, nato pa nas smerokaz usmeri levo na markirano stezico. Ta je sprva mestoma kar malo zaraščena, bodičaste roke divje vrtnice nas grabijo za hlače. Vzpona ni pretirano veliko, še niti ogrejemo se ne dobro, ko že pridemo na Vrtovko (502 m, petnajst minut).

Vrtovka

Vpišemo se v knjigo, nato pa se začnemo na drugi strani spuščati. Jah, tako je to. Pot čez Črne hribe je pač valovita. Spet pridemo na makadamsko cesto, katero pa kmalu zapustimo in se začnemo vzpenjati na Lešenjak (545 m, dvajset minut). Med drevjem že lahko opazimo prve ostanke človeške norije. Spomenik nekega davnega, žalostnega časa.

Ostanki neke davne norije

Na drugi strani hriba spet pridemo na cesto. Sledimo ji, dokler nas markacije ne usmerijo proti Stolovcu (563 m, deset minut). Z njega se spet spustimo na kolovoz, po katerem odmeva naš korak, dokler pot ne zavije proti Stolu. Ob poti so strelski jarki, ostanki kavern in podzemnih rovov. Cel hrib je prepreden z njimi.

Lešenjak

Danes jih je kar nekaj že zasutih, povsem ali delno, narava pač rane, ki jih je na pobočjih hriba naredil človek, počasi celi. Nekatere luknje so povsem ob poti, zato nekaj previdnosti ni odveč, sploh, če so otroci preveč razigrani. Punci je še posebej navdušil jašek, ki se je izgubljal nekam v globino. Ko je Maja namignila, da sploh ni tako zelo globok, da pa iz njega vodita rova, se je v nas takoj oglasila raziskovalna žilica.

Hrib je prepreden z rovi

Z Ajdo sva se spustila po hribu navzdol in res našla vhod. Nekaj metrov je sončna svetloba še dajala svečavo, potem pa sem s flešem osvetlil rov toliko, da sem videl, da je prehoden. Na razpotju sva šla desno in se po podrtiji vzpela do luknje. Maja naju je z vrha slikala, potem pa sva previdno odšla proti izhodu.

Možic

Pot naprej pelje mimo velikega kamnitega možica in do vrha Stola (629 m, pol ure). Preprosta gugalnica je zadosti, da se vrnemo v čas otroških let. Spust nas pripelje na razpotje, tam je preprosto znamenje in klopca. Sledimo markacijam in zagrizemo v hrib. Prav presenečeni smo, ko prilezemo na čistino in nad seboj opazimo oddajnik. Prav takšen stoji na Trstelju.

Vse smeri neba...

In res smo že na vrhu (643 m, petnajst minut, iz izhodišča uro in pol). Na obeh straneh sta razgledni točki. Z vzklikom navdušenja se na eni strani ozremo proti morju. Na drugi uzremo Šempeter, Gorici, Sveto goro… Ker prehojena pot poteka po gozdu in razgleda do Trstelja skoraj ni, se nam vrh odkupi tudi za nazaj.

Morje

Spust do koče na drugi strani ni dolg, oskrbnik pa ob našem obisku ni bil čisto nič vsiljiv. Resda pa tudi na vprašanja o poti, ni vedel povedati prav veliko. Ob koči je peskovnik, gugalnice, prostora za igro torej več kot dovolj. Ko odpiskamo povratek, gremo proti vrhu po bližnjici, nasproti koče ali pač po cesti. Kjer nam je ljubše.

Trstelj

Do Stola gremo po poti, ki nam je znana že od vzpona. Ko pa pridemo na makadamsko cesto, je najbolje, da ji sledimo. Obidemo preostale vršičke in se spustimo nazaj do avtomobila. Ko pridemo do avtodoma (ena ura hoje), se lahko odpravimo na mesto, kjer smo zavili iz ceste na stezico.

Stjenkova koča pod vrhom Trstelja

Na nasprotni strani markirana steza vodi proti Fajtjemu hribu ali celo naprej v dolino. Če pa je bilo hoje zadosti, pa tudi še ni, da bi hodili domov. Dežela pršuta in terana je pred nami…

Ruj

(7. do 8.8.2009)

Noč ima svojo moč. Vsaj tako pravijo. Mogoče je pa res, smo si rekli in šli pogledat. Povsem slučajno in brez predhodnega načrta sva otroke odpeljala na počitnice ravno v pravi konec. In ravno pravo uho je ujelo novico, ki je priletela po radijskih valovih. Prvi nočni pohod na Porezen. Iz Poč (650 m).

Spomenik v Počah

Majhna vasica nad Cerknim, do katere vodi asfaltna cesta. Parkirati se da, tudi za avtodom bi se našla kakšna ravnina. Nasproti gasilskega doma, pri spomeniku (N 46.153023 E 13.982910) ali malo višje na glavnem vaškem trgu. Mi smo tokrat imeli zagotovljen prevoz. Žiriekspres. Nekateri smo pridrveli čez hrib, drugi le iz bližnje gostilne. A vsi ravno prav zagreti, kmalu pa tudi ogreti.

A je še daleč?

Seveda je bilo nekaj minut zamude, a kaj bi to. Smo se pač morali vsi zbrati. Skozi vas smo korakali kot majhna vojska in zavili na kolovoz. Kot so kazale markacije, vsaj zdi se mi, da sem jih videl. Saj se ve, noč ima pač svojo moč. Luna se je še sramežljivo skrivala za hribom, le bleščeči oblaki nad rebrijo so jo izdajali. Pa vendar ni bilo pretemno. Nekaterim je bila čisto zadostna naravna svečava, drugi so si prižgali čelne lučke.

Prvi nočni pohod na Porezen iz Poč

Na Porezen iz vasi Poče vodita dve poti. Začetek imata isti, v vasi. Po nekaj minutah hoje pa se pri stebru vlečnice, morebiti potrebne za spravilo lesa, ločita. Ena gre naravnost, druga pa začne desno nazaj štrikati navzgor. Obe višje gori, na sedlu, prideta skupaj. Tako se ni bati, da bi kaj zgrešili. Mi smo šli naravnost, tempo je bil pravi.

Nebeška svečava

Le desetminutni počitek, preden smo bolj zagrizli v breg, je bil kar malo odveč. Med hojo je vsak gledal predvsem predhodnika, saj kaj dlje se v gozdu ni videlo. Včasih je po tleh zaplesala še sled lučke in osvetlila korak. Ko smo prišli iz gozda na travnike, se je nebeška svečava že bolj razgrnila. Pot je bila dobro vidna, korak bolj zanesljiv. Ravno preden smo prišli na široko reber, ki vodi proti vrhu, smo prestrašili prve krave.

Kaj so pa to za eni bikci, da me takole zbudijo?

Nekatere so le zbegano gledale čudne polnočne obiskovalce, druge so bile skoraj napadalne. Saj ni čudno, če jih človek zbudi sredi najlepših sanj o sončni travi ali kakšnem poskočnem bikcu. Na cesti, ki pelje do koče, so se pod nami zasvetile modre luči. Gasilci so pripeljali počitek in topel čaj. Nič ni bil napačen, tu gori je bilo kar hladno, sploh ko je veter zamajal trave in kuštral lase.

Gasilci so tokrat gasili hlad s toplim čajem

Do vrha pelje dobro vidna stezica po rebri, sledil sem lučki, ki je bingljala na glavi enega od pohodnikov. Brez težav, le ob prehodu preko ograje, ki omejuje življenjski prostor mukajočim travožerom, sem se, tako kot večina drugih, čutil rahlo naelektreno. Do vrha (1630 m) smo hodili dve uri, prišteti pa je treba še slabe pol ure, ki sta jih doprinesla dva počitka.

Prihod na vrh

Na vrhu smo postali, opazovali lučke Cerkna v dolini, potem pa nas je zmrazilo in spustili smo se do koče. Odrejen je bil počitek. Kar celo uro. Uf, vsekakor predolg. Vsaj zame. Komur pa se je na vrhu jezik vlekel po tleh, je bilo še to morebiti premalo. Pa tudi tistim, ki so rajali v koči. Meni je bolj ugajalo sedeti pred njo in opazovati obrise gora nad Baško grapo in posamezne svetle pike, raztresene nekje med nebom in zemljo.

Cerkno

Ko so prve lučke končno odrinile navzdol po cesti, sem bil takoj za njimi. Če je potrebno stare kosti spraviti v gibanje…uf… Šele po nekaj minutah sem se ogrel na delavno temperaturo. Spust je bil siten, ni se videlo najbolje, kamenje na cesti pa se pod nogami vse prerado kotali. Rolling stones pač.

Počitek pri koči

Na sedlu pod vrhom Medrce, nekaj nižje, kot smo prilezli navzgor, smo sledili tablici za Poče. Pot se je najprej spuščala položno pod Medrcami proti Počanski gori, nato pa štepala po njenem pobočju navzdol. Sledil sem prvi skupini, nekaj časa eni, pa spet drugi. Kaj bi počival, to rabijo drugi. Jaz pač le malo družbe in nekaj svetlobe, da lahko svetilka ostane v nahrbtniku.

Italija ni tako zelo daleč...

Z mislimi sem bil bolj sam pri sebi. Saj sem domačine zastopil le tako. Na pol. Ali na četrt. Torej malo. Ko smo prišli do Poč, so se poti ločevale in spet združevale. Katera bo prava? Na koncu smo ugotavljali, da vse pridejo skupaj, torej ni panike. Dobro uro je bilo potrebno na temni poti iskati najbolj varne stopinje. Glavnina jih je pač, še pol ure več…

Da se ve, kam...

(8.2.2009)

Ne vem zakaj, toda vedno so me nekako privlačili vrhovi, ki so imeli zanimiva imena.

Reliefna karta Kokoši in okolice

Če si lezel na Bukov vrh, si domneval, da po pobočjih raste bukev, na Macesnovcu macesen, na Javorovem vrhu bi pač lahko pričakoval kakšen javor. Toda pri nekaterih vrhovih si po tej logiki malo v dvomu. Ali na Slivnici rastejo slive? Ali je na Babo lezla kakšna baba? Ima Dovška rožca ime po kakšni endemični rastlini ali je pač planina dobila ime po pastirici, ki je bila za fante prava »rožca«?

Kokoš

Podobno je s Kokošjo. Le katera kokoš je vsa zbegana letala po gričih nad Lipico, da so prestrašeni domačini hrib poimenovali po njej? Bogsigavedi. Vsekakor je izhodišč za vzpon na ta griček več, tako tostran kot onstran meje. Ene poti so krajše, druge daljše. Če dan povežemo z obiskom Lipice in občudovanjem plemenitih žrebcev in kobil, bo skok do vrha iz mejnega prehoda prava izbira. Je pač najkrajši.

Makadamsko parkirišče pri Casinoju

Ko pripeljemo do meje, lahko parkiramo na levi strani ceste na makadamskem parkirišču malo pred stavbo Casinoja (N45.6538212 E13.8806728). Toda pozor! Če pridemo zvečer, mesta zelo verjetno ne bomo našli, saj vsa možna parkirišča zasedejo sreče željni Italijani. Tako bo bolje iskati kakšen miren kotiček v Lokvah ali pa za Casinojem zapeljati na makadamsko pot, ki dejansko pelje do Kokoške in je tudi izhodišče markirane poti (404 m).

Smerokaz na izhodišču

Po nekaj deset metrih je na ovinku dovolj povsem ravnega prostora za avtodom ali dva. Do vrha tablica obljublja 45 minut (mi smo hodili komaj kakšno minuto več), poti sta dve. Začnemo vsekakor po makadamski poti, ko pa pridemo do table, ki desno ponuja strmo pot, bo za vzpon to kar dobra izbira.

Strma pot

Pot pelje po poseki s kar dobro vidnim napisom TITO, ki se sicer zarašča, a ga občasno očistijo. Vzpenjamo se kar naravnost navzgor, vendar razen nekaj spolzkih korakov na začetku, ni težav. Med potjo lahko dodamo še kakšen kamen na nekdanji napis, tako, zaradi starih časov. Ravno, ko pridemo do O-ja, se nam odprejo pogledi na morje tam proti Monfalconeju ali Tržiču po naše, Lipica je pod nami,Sežana malo naprej, tudi mejni prehod se vidi.

Morje!

Kmalu ko je za nami še drugi T, se svet zravna, ob meji tečeta dve poti. Ena po naši in druga z modro belimi markacijami po italijanski strani. Približno pri mejnem kamnu št. 18 prekoračimo vrh Kokoši (674 m). Korakamo do že znane ceste in mimo Petazzijevega mejnega kamna na levi strani poti nadaljujemo do vrha Jirmanec (670 m), kjer je tudi planinska koča.

Pogled na mejni prehod iz strme poti

Pred njo bodimo pozorni na zanimivo skalo, v katero je nekdo lepo vklesal relief Kokoši in okolice. Iznajdljivo. Navzdol se lahko vračamo po isti poti ali pa jo mahnemo po cesti. Pa dvomim, da se nam bo zdela dolgo zanimiva. Zato hitro preskočimo na bližnjico. Ta lepo seka ovinke. Toda bodimo previdni in ne pretiravajmo.

Temni oblaki obetajo dež

V pravem trenutku je potrebno nad Karamonkami spet slediti cesti, ki nas pripelje nazaj do odcepa strme poti. Tu lahko še zadnjič uberemo bližnjico navzdol mimo stolpa, ki je nekoč služil graničarjem ali pač samo gasilcem za nadzor morebitnih poletnih požarov, kdo ve. Danes kaže, da je že odslužil svoje.

Planinska koča na Kokoši

Kot bi mignil smo spet na izhodišču. Za kratek skok povsem dovolj, če smo hoteli kaj več, pa bomo komaj zadovoljeni.

(13.12.2008)

»Hm« je zavzdihnila »Ali si lahko mislite, da je pred vojno tu okoli živelo več kot 800 ljudi. Danes? Mogoče jih je še 50.« Bo že držalo, namignem na poslopje za nami, ki se je zrušilo samo vase. »Veste kaj je bilo to?« skoraj gnevno reče, »Župnišče! Si morete misliti?!« Kot da bi jih še Bog zapustil. Danes ljudje prihajajo le še redko, hiše se prodajajo. Le še kakšen novodobni vikendaš se najde in primeša tuje narečje.

Pred odhodom

»Kranjčan ste, kajneda?« doda njen sosed. »Tamle je še eden, hišo je kupil pred dvemi leti, lepo jo je uredil« Ko namignem proti našemu cilju in malo povprašam za pot, pokaže na nebo. »Ni ravno blizu, kakšne štiri kilometre je do tja. Upam, da vas ne ulovi dež.« Pa ga ni bilo, zdržal je do večera. Šele ko smo se po večerji odpeljali iz Obrova namakat v portoroške bazene, je pričelo rositi.

Sv. Nikolaj v Golcu

Kadarkoli se odločimo za obisk Primorske, to ni le izlet. Je pravo popotovanje v čisto nek drug, po eni strani tako drugačen in po drugi vseeno tako zelo domač svet. Morebiti zaradi nežnih obik gričev, suhih trav, spomladi posejanih z rožami ali seveda ljudi, iz katerih veje neka posebna toplina. Kot bi se polnila s poletnim soncem in le še plemenitila ob udarcih zimske burje.

Cesta proti Zagradu ob odcepu proti Brdu, v dolini Golac

Ja, rože so pa menda res tu čudovite. »Takšne, kot jih ne najdete nikjer več« je zatrdila sogovornica. Letošnje so že zdavnaj odcvetele. A kdo bi si to gnal k srcu. Samo razlog več pač, da pridemo kmalu spet na obisk. Pa vendar je tudi pozimi kaj videti. Ne le razgledov na presenetljivo zasnežene gričke naokoli in mile vasice v dolinah med njimi. Predvsem tudi kraške oblike, ki vedno, ko se pač že slepiš, da si videl vse kar je le možno, še toliko bolj presenetijo.

Golac

V Kozini zavijemo proti Ilirski Bistrici in peljemo do vasi Obrov. V njej na pravem mestu zavijemo desno in se po ozki, a dobri cesti peljemo štiri kilometre do vasi Golac (644 m). Že pred vasjo je na levi veliko parkirišče, no mi smo pri turistični kmetiji sredi vasi zavili desno in parkirali ob cerkvi (N 45.515923 E 14.064363). Prostora je dovolj, tudi če bo kdo hotel tu prespati, mu prijazni domačini sigurno ne bodo delali težav.

Pred vasjo Zagrad

Če pa kdo hoče še malo bliže izhodišču, lahko le malo naprej od omenjene turistične kmetije zavije proti Zagradu. Ko se prebije preko malo ožjega mesta takoj po odcepu, je naprej cesta novo asfaltirana in vzpon brez težav. Parkirati se da le malo nad Golcem pri prvem makadamskem odcepu desno, malo višje ob cesti proti vasici Brdo ali tik pred vrhom klanca proti Zagradu. V samem Zagradu je prostora bore malo, tako da tja ni vredno riniti.

Konji na odcepu poti

Kakorkoli že, Zagrad je izhodišče poti. Sredi vasi sta že močno obledeli puščici. Desna usmerja proti Velikim vratom, leva proti Žabjaku. Mi smo jo mahnili proti slednjemu. Gremo skozi vas in naprej po makadamski poti vse do mesta, kjer je na desni pašnik s konji in obzidanim gnojiščem. Pred pašnikom stezica zavije desno in sedaj ji ni težko slediti. Tudi markacije so bolj pogoste. Pot teče enakomerno pod pobočjem Medvižice in se ne zagrize v breg.

Ostrič se pokaže

Ko pridemo iz gozda, sledimo dosedanji smeri, steza gre celo malo levo od vlake, ki so jo naredili ob sečnji. Ko pridemo na travnike na levi strani vrtač pod Grižo, pa je steza spet bolj jasna in zlahka ji sledimo. Na križišču poti nam tablica namigne, da bo treba zaviti desno in da je do vrha Ostriča (Žabjaka) še 15 minut. Res jih ni prav veliko več, iz Golca pa je potrebno računati na uro in pol hoje. Ko pridemo pod vršno pobočje, zavijemo levo  na stezo, ki  teče do vrha, ravna, kot bi jo narisal z ravnilom.

Pod vrhom Ostriča

Na vrhu (1054 m) se splača počiti in razgledati, saj je tudi kaj videti. Ostrič je pač travnat, gol vrh in tako čudovit razglednik. Iz vrha se spustimo po bolj ali manj izraziti stezi nekaj deset metrov v smeri Hrvaške oziroma Vodic, potem pa zavijemo desno proti Griži (1078 m). Pod vrhom zavijemo levo in ga bodisi po levi strani vrha obidemo ali pač zlezemo po razbitem kraškem svetu čezenj (iz Ostriča dvajset minut). Če se odločimo za slednjo možnost, markacij ni.

Na vrhu Griže

Zato iščemo najlepše prehode med skalami in se na vrhu obrnemo levo v smeri Medvižice. Ta se vsaj pozimi lepo vidi med golim drevjem. Držimo se bolj levo, dokler ne pridemo do markirane steze in ji sledimo do sedla med Medvižico in Razsušico. Medvižica (1081 m) je skalnat vrh, do vršnih skal peljejo celo markacije, prav do najvišje točke pa je potrebno nekaj plezanja oziroma previdnega prestopanja ali skakanje iz skale na skalo (iz Griža dobrih dvajset minut). Zato le previdno, padec bi bil lahko zelo nevaren.

Medvižica

Je pa tudi ta vrh prvovrsten razglednik, kar bi se težje reklo za najvišji vrh na tem popotovanju, Razsušico (1082 m). Nanjo se vzpnemo po markirani poti iz sedla pod Medvižico (iz sedla deset minut hoje). Na vrhu je betonski steber, pod vrhom pa ostanki enostavnega zavetišča. Od tu je odločitev naša. Markirana pot se sedaj nadaljuje proti Mali Pleševici. Bolj ali manj razločne steze in gozdne vlake pa dajejo upanje tudi na prehod proti dolini. Če si tako krajšamo pot,  nekaj smisla za orientacijo ni odveč, saj je izgubljeno tavanje po kraškem brezpotju lahko milorečeno sitno.

Medvižica iz Razsušice

Pot proti Mali Pleševici teče po gozdu, brez večjih spuščanj ali vzponov. Poti ni težko slediti, markacij je dovolj. Če je nekaj časa ne ugledamo, pa le poglejmo naokoli, kje smo napačno zastavili korak. Pod Malo Pleševico prečkamo makadamsko pot, po kateri lahko vrh tudi obidemo. A zakaj? Mala Pleševica (iz Razsušice ura hoje) ne zahteva preveč vzpona, razgled na Veliko Pleševico in gričke proti Slavniku pa tudi ni za odmet. Vrh (953 m) prečkamo in se na drugi strani spuščamo proti Velikim vratom (761 m).

Pogled na Golac iz Male Pleševice

Malo pod vrhom preseneti nekakšen tunel, napis na vhodnih vratih pove, da gre za vodovod. Predaleč brez baterije raje ne hodimo. Midva z Ajdo sva se po nekaj metrih obrnila in si zabičala, da bo baterijska svetilka res morala postati del obvezne opreme. Malo pod zajetjem se steza prelevi v makadamsko pot, ki pripelje do Velikih vrat, točneje na makadamsko cesto, ki iz Golca pelje čez mejo do hrvaških Vodic.

Pogled na Slavnik iz Velike Pleševice

Na drugi strani ceste se lahko čez pašnik s konji vzpnemo na Veliko Pleševico (908 m – od Velikih vrat dvajset minut). Čeprav je po imenu večja, pa je po višini nižja od Male Pleševice. Zato se je ni potrebno ustrašiti. Z vrha je Slavnik na dosegu roke, naše izhodišče na drugi strani pa kar strašljivo daleč. A tako hudo spet ni. Spustimo se nazaj na Velika vrata in sledimo makadamski cesti proti Golcu.

Sama na zadnjem vrhu

Ko pridemo do razpotja gremo lahko naravnost po cesti proti Golcu. Lahko pa sledimo odcepu, ki obeta, da je do Zagrada le kilometer. Če imamo avtodom v Golcu, je najbolje, da čisto do Zagrada ne gremo, temveč po nekaj sto metrih sledimo razcepu ceste levo. Pot nas pripelje v vas Brdo iz katere nas sedaj že asfaltna cesta pripelje na cesto, po kateri smo zjutraj koračili proti Zagradu. Do izhodišča sedaj res ni več daleč.

Ujetnik

Se je popotovanje s tem končalo? Kje pa, komaj se je začelo…