ODHOD NA KROMPIRJEVE POČITNICE – 28.10.2011 – Mojo obljubo, da gremo tokrat na izi, je bilo treba začeti izpolnjevati že na začetku. Zato sem večerno kopanje visoko v Avstriji črtal s seznama in cilj prestavil na pozni prihod v Krems. Avtocesta je bila dolgočasna tako kot vedno. Vmes smo se le malo ustavljali, tako da sem si pretegnil noge. In na hitro našel kakšno škatlico. Če smo se pa mimo peljali…

Krems

Dekleti je pozni večer premagal in zaspali sta. Midva sva navigirala do Kremsa, tam našla pot do parkirišča (48.402763 15.587335), ugotovila, da smo avtodom postavili le nekaj metrov proč od ladjice in že naju je zmanjkalo…

Z LADJICO PO DONAVI – 29.10.2011 – Zjutraj sem bil kljub poznemu prihodu pokonci precej pred dekleti. Korenina, kaj se more. Odrinil sem na sprehod, tja nekam, kjer vsaj malo hitreje zadihaš.

Križ na vrhu griča

Iskal sem najboljši prehod med hišami, našel cesto, ki je obetala in na koncu zavil navzgor, med vinograde. Pot je bila strma, toda to me ni motilo. Hodil sem do križa na razglednem robu, potem pa po drugi poti, skozi gozd, navzdol. Da je bilo vmes treba še kje pobrskati, je jasno.

Jesenski gozd

Znova na obali Donave sem hitro rešil še enostavno nalogo, ki me je pripeljala do škatlice, potem pa odšel po karte. Ni bilo težav, bili smo na seznamu, mesto na ladjici je bilo torej zagotovljeno. Po zajtrku smo spakirali stvari, vse kar bi znali potrebovati ob plovbi. Parkirišče se je zapolnilo, ko smo zaklenili in odšli na Avstrijo. Tako pomenljivo ime je nosila naša križarka.

Avstrija

Našli smo še prosto mesto, sedli in čakali na odhod. Točno ob uri smo odrinili od brega in odpluli proti toku. Plovba po dolini Wachau se je začela. Komaj smo se navadili na reko, ki je leno tekla mimo nas, že je zvočnik oznanil, da se približujemo prvemu postanku. Dürnstein je bil s svojim samostanom, modro cerkvijo in ostanki gradu nad krajem videti prav mamljivo.

Dürnstein

Na ladjo je prišla skupina japončkov, pot so nadaljevali z nami. Dekleta so čas med vožnjo, poleg pogledov na Donavo in strma, z vinogradi posejana pobočja, porabila za učenje. Ustavili smo se še v Weißenkirchnu in Spitzu, časa za izhod ni bilo. Mimo nas so plule nizke tovorne ladje. Ena je potiskala več čolnov.

Konvoj

Kako krmarijo te konvoje nam ni bilo povsem jasno, vsekakor morajo biti kapitani pravi mojstri, da ne nasedejo na kakšni plitvini. Pojasnila posadke o zanimivostih ob poti so do nas priplula skozi zvočnike. Pluli smo mimo gradu nad reko, nato pa že zavili v slepi kanal, kjer smo tik pred njegovim koncem pristali. Imeli smo zgolj slabo uro za sprehod.

Mesto Melk leži pod istoimenskim samostanom

Za ponovni obisk mogočnega samostana nad reko seveda ni bilo časa. Zgolj za sprehod po mestnih ulicah Melka, mimo zanimivega vodnjaka in do trgovine, kjer smo našli nekaj malega za naše želodčke. In že je bil potreben obrat. Jaz sem na poti nazaj pokukal še v farno cerkev, potem pa v zadnjih minutah skočil na ladjo.

Grad Schönbühel

Zapeljali smo iz kanala, obrnili, in odpluli s tokom navzdol. Mi smo se preselili za mize, ki so stale na prostem. Prav toplo ni bilo, nas pa nihče ni motil, ko smo pomalicali. Veter nam je kuštral lase, ladja je rezala valove nazaj proti Kremsu. Znova so nas čakali že videni prizori, tudi postanki so bili enaki. Po pristanku v Kremsu je Maja naredila kosilo, dekleti pa sta stekli do bližnjih igral.

Na igralih

Po kosilu smo se skupaj napotili do muzeja karikatur. Ta že na zunaj daje videz posebneža. In tudi znotraj preseneti. Ena soba je namenjena zgolj domači politični satiri. Oziroma zgolj zabavljanju karikaturista Ironimusa čez nekdanjega zveznega kanclerja in eminentnega avstrijskega politika Bruna Kraiskega.

Muzej karikatur

Dekletoma sem seveda moral pojasniti, kdo je to sploh bil in razlagati posamezne karikature v zgodovinskem kontekstu. Drugi del je bil posvečen karikaturistu Manfredu Deixu, nekatere karikature so bile zabavne, druge pa že kar malo bizarne. Ajda si je natisnila kartico, kjer stoji med facami iz karikatur.

Manfred Deix in njegove stvaritve

Pogledali smo si še razstavo ob desetletnici muzeja in karikature Moff. Dekletoma je bila zelo všeč knjižica, kjer dobiš s hitrim listanjem učinek prave risanke. Ropotanja, da je to treba imeti, je bilo toliko, da smo se naslednji dan vrnili do muzeja in dve kupili. Čeprav se dekletoma ni dalo preveč hoditi, smo se sprehodili še do centra mesta.

Gibljive karikature

Šli smo skozi Steinertor in naprej po mestnih ulicah. Dokaj opustele so bile videti, trgovine niso imele več odprtih vrat. Zavili smo do mestne hiše, nato pa ob farni cerkvi nazaj na Obere Landstraße. Dekleta so nekoliko razočarana, ker nikjer niso opazila dvojnega zlatega loka, glasovala za vrnitev do avtodoma.

Center Kremsa

Pomahal sem jim in se sam napotil do Dominikanskega trga, nato pa s postankom pri nekdanji tobačni tovarni ubiral korake proti avtodomu. Tam se je Živa strinjala, da gre še danes z menoj iskat škatlico na drugi strani reke. Ker se nama plavati ni dalo, je bilo treba narediti kar dolgi obvoz do mostu, čezenj in nato po sprehajalni poti na drugi strani nazaj do zaklada.

Gneče na ulicah ni bilo

Navigacija je malo skakala, vseeno pa nama je na koncu uspelo najti pravo mesto. Škatlica je bila obešena na visok stari štor. Opazil sem žičko in ga naslednji trenutek že držal v svojih rokah. Vpisala sva se, potem pa že stopala nazaj proti mostu. Čas nama je ob klepetu kar hitro mineval. Živa se je spustila še po toboganu, potem pa sva že izginila na toplo.

Donava by night

Odločili smo se, da bomo prespali kar tukaj, zato skrbi kam in kako ni bilo.

KREMS, SAMOSTAN GÖTTWEIG, DÜRNSTEIN – 30.10.2011 – Zjutraj sem se najprej pognal s skirco po poti, ki sva jo že dan poprej prehodila z Živo. Ugotovil sem namreč, da je pri železniškem mostu še ena škatlica. Našel sem jo hitro, se vrnil do avtodoma, nato pa odpeljal pred vinsko klet Sandgrube 13.

Jutranji sprehod po Kremsu

Vrata so bila še zaprta, pa nič zato. Dekletom se ni mudilo iz postelje, jaz pa sem jo mahnil malo naokoli. Zakladke sem iskal pod mostovi, v prehodih, pri zanimivih skulpturah, na koncu pa še sredi vinogradov. Je bilo kar zanimivo, do avtodoma pa sem se vrnil ravno pravi čas, da smo odpeljali skozi vhod do parkirišča (48.420437 15.618869), se uredili in ujeli začetek vodenja.

Trta

Najprej nas je čakal sprehod do vinograda nad parkiriščem. Tam smo izvedeli marsikaj o vinogradništvu in slišali kakšno pikro na račun domačih pridelovalcev. In tistih, ki jim očitajo, da niso bio. Izvedeli smo, zakaj so pomembni kamniti zidovi in kako jih morajo obnavljati. Sledila je prva degustacija, nato pogled na deželo od »zgoraj« in že smo šli na sprehod skozi doživljajsko klet.

Sandgrube 13

Najprej zvoki vinskih duhov, barve, megla, klepet. Nato znova pokušina vin. In otroci sokov. Leseni sodčki in veliki nerjavni silosi. Vsega po malo. Na koncu smo po zadnji degustaciji kupili vino za spomin, nato pa že peljali proti muzeju karikatur. Želja po spominku v obliki preproste risanke je bila premočna, da bi se ji bilo možno upreti.

Frakljevi prividi

Program smo danes malo prilagajali. Premamil nas je samostan Göttweig, ki sva ga na bližnjem hribu, močno osvetljenega, že dan poprej občudovala z Živo. Vožnje ni bilo veliko, že smo parkirali na griču ob samostanu (48.367296 15.612999). Ker je bila ura prava za kosilo, se je Maja takoj spravila k delu, midva z Živo pa sva šla poiskat edini zakladek na samostanskem hribu.

Samostan Göttweig

Izbrskala sva ga iz telefonske govorilnice in se za tem sprehodila po samostanskem dvorišču. Po kosilu smo do samostanskega poslopja odšli vsi skupaj. Najprej smo si ogledali nekdanjo samostansko lekarno, potem pa zavili do razstavnih prostorov. Vzpon po mogočnem stopnišču s čudovitimi vazam podobnimi ornamenti, kjer je vsaka predstavljala en mesec in pisanim stropom je bil nekaj posebnega.

Mogočno stopnišče

Ravno tako pa tudi sprehod skozi sobane z bogatim pohištvom. Le kakšni menihi so bili to, da so prebivali v videnem razkošju. Spalnica, jedilnica, bogate slike, tapiserije, orožje. Miroljubnih menihov? Pa jade! Med tem, ko je večina soban verjetno namenjenih predvsem predstavitvi življenja nekoč, pa je velika dvorana še danes priča številnim dogodkom.

Ko se ti odpre nebo...

Po že znanem stopnišču smo se znova spustili v pritličje in si ogledali še galerijo s številnimi slikami bolj ali manj neznanih mojstrov. Prikazovale so predvsem samostan in kraje okoli njega. Ogled velike samostanske cerkve sem začel v nekakšnem lapidariju, našel prehod v podzemno kapelo in do relikvij svetnika. Potem pa skozi glavno cerkveno ladjo stopal proti izhodu.

Ubožnost menihov? Pa jade...

Bogato, načičkano, vsega preveč. Vrnili smo se do avtodoma in odpeljali proti Steinu, tam zavili v smer Dürnsteina in pred krajem na plačljivem parkirišču parkirali (48.388369 15.524638). Po lepi sprehajalni poti smo odšli do centra mesta, se tam takoj strinjali, da imamo samostanov in cerkva za danes dovolj in zato zaokrožili po ozkih uličicah mesteca. Postanek v prodajalni vsega, kar je možno narediti iz marelic, je bil obvezen.

Pogled na Donavo v Dürnsteinu

Ravno tako kot sklep, da se vzpnemo še do ostankov gradu nad mestom. Hoje ni bilo pretirano, razgled na Donavo, mesto pod nami in z vinogradi posejana, s soncem obsijana, pobočja, pa prav čaroben. Raziskali smo vse grajske prostore, se vzpeli prav na vrh, na najvišjo skalo, fotkali, pokukali v cerkvico, razmišljali, kje je bila včasih ječa in prebirali podatke o gradu na pojasnilni tabli.

Na najvišji točki gradu

Potem pa, po počitku seveda, že stopali nazaj navzdol. Na parkirišču sva z Živo poiskala še škatlico, potem pa…next stop…Spitz (48.363320 15.418240). Ob cesti smo parkirali in odšli do ponudnika voženj s Segwayi. To so dvokolesniki, kjer zgolj z nagibanjem naprej in nazaj ohranjaš ravnotežje. Bili so prosti in po kar nekaj uvodnih inštrukcijah in poskusih, smo se po promenadi ob Donavi vozili tudi sami.

Šibanje z dvokolesniki po promenadi ob Donavi

Zgolj kakšnih deset minut, potem je bilo zabave konec. Danes se je zaradi menjave ure stemnilo kar zgodaj. Čakalo pa nas je še kar nekaj vožnje, zato se nismo pretirano obirali. Odpeljali smo skozi večerno pokrajino, precej gor in dol, proti Zwettlu. V Ottenschlagu smo ugotovili, da imajo celo počivališče za avtodome, dobro opremljeno, plačljivo, a ne predrago.

Segway

V Zwettlu smo sledili tablam do samostana in na parkirišču ob njem parkirali (48.618451 15.200332). Še en dan se je počasi zaključeval.

STIFT ZWETTL, SONNENTOR, ZWETTLER BIER – 31.10.2011 – Zbudil sem se zgodaj. Ker nisem mogel zaspati nazaj, sem vstal, se oblekel in odšel raziskovat bližnji skrivnostni zakladek. Do njega je bilo treba šele priti in ga potem tudi najti. Vse zgolj s hintom, nič več.

Kapela sredi gozda

Pot me je pripeljala do kapele sredi gozda, kjer sem pod skalo uspel najti škatlico. Vrnil sem se do samostana, naredil nekaj zanimivih posnetkov zvonika z jutranjim soncem, pokukal na samostansko dvorišče, potem pa z Majo odšel na sprehod do kapele. Je bilo prav luštno, sva prav rabila čas, da sva se malo pogovorila.

Upanje

Vendar pa dekleti nista bili najbolj navdušeni. Sprva ne bi šli nikamor, ko sva se midva vrnila, pa bi tudi onidve radi videli čudež sredi gozda. Med tem, ko sem v miru pozajtrkoval, jima je bila Maja vodička. Ko so se dekleta vrnila, smo skupaj odšli do vhoda v samostan. Tam smo dobili audio vodiče in namig, da bomo morali kar pohiteti, če hočemo biti nazaj do pravega vodenja.

Angel

Le z živo vodičko je namreč mogoč vstop v samostansko knjižnico. Slušalke so nam predvajale glasbo, ki nas je skupaj s pripovedovalcem zamajala nekam v preteklost. Popeljale so nas ven iz samostana, ob reko in nato čez umetelni most nazaj v samostansko klet. Tam smo dobili namig o naseljenosti v času Rimljanov, videli zanimivo postavitev nagrobnih križev, nato pa pristali v križnem hodniku.

Stift Zwettl

Sprehodili smo se naokoli, do kapitlja in rotunde z vodnjakom. To je bilo mesto, kjer so se menihi nekoč umivali. Poleti in brrrrr, pozimi. V enem delu križnega hodnika, edinem, ki je zastekljen, so menih brali. Oziroma eden je bral na glas, drugi pa so med tem v miru dremali. Zanimivo. Ko smo se prebili na dvorišče, se je skupina za vodenje že zbirala.

Zbirka nagrobnih križev

Vodička je sprva na dolgo in široko razlagala o zgodovini samostana. Bogsigavedi, če je koga to zanimalo. Bolj zabavno je bilo, ko je razlagala o hrambi knjig. Kako so jim začele plesniti in so jih morali preseliti. Skozi notranje dvorišče smo prišli do samostanske knjižnice. Huh, ena stalaža je bila namenjena zgolj civilnemu pravu. Juhej.

Bralni kotiček križnega hodnika

Vodička nas je vodila od ene vitrine do druge, razlagala o marsičem. Malo smo jo poslušali, malo lutali po sobani sami. Naredili še fotko ali dve, nato pa se je obisk že zaključeval. Sprehodili smo se še po samostanskem parku, nato pa odpeljali proti Rudmansser Teichu, tam malo brskali okoli spomenika nekemu svetniku in nato z vožnjo nadaljevali do Sprognitza (48.543665 15.234281).

Samostanska knjižnica

Po kosilu smo odšli do vhoda v tovarno Sonnentor, kjer pakirajo mešanice čajev in začimb. Malo smo pofirbcali po trgovini, nato pa odšli s skupino na vodenje. Že na vhodu nas je presenetil lastnik družbe Johannes Gutmann in nam pridržal vrata. Na začetku smo poskusili njihove čaje in številne piškote.

Skladovnice zelišč in čajev

Potem pogledali film o uspehu koncepta nekoč nezaposlenega Gutmanna, v roke zajeli kup piškotov in se sprehodili skozi skladišče. Prav noro je dišalo po številnih domačih in eksotičnih biljkah, zapakiranih v vreče in škatle. Vodič je za vsak slučaj omenil, da lahko vsakdo, ki bi mu postalo slabo, prizorišče tudi zapusti.

Sonenntor - trgovina in njen lastnik

Videli smo, kako pripravljajo mešanice čajev, kakšen je njihov koncept prodaje in pogledali v tipsko prodajalno, kakršne počasi odpirajo po celem svetu. Bio se dobro prodaja. Če je zapakirano v lično embalažo z zanimivimi imeni, še toliko bolj.

Vrtiček sv. Hildegard

Po koncu vodenja smo se vrnili v trgovino, kjer me je lastnik presenetil s vprašanjem, če ga njihov vodič kaj »pihne«. Najprej nisem razumel, potem pa smo se vsi nasmejali. Kasneje med brskanjem po trgovini je prišel še enkrat mimo, me potrepljal in rekel »hvala«. Pri takšnih cenah izdelkov se res lahko zahvaljuje kupcem.

Igrala ob tovarni

S polno vrečko smo odšli do avtodoma, potem pa takoj nazaj do vrta sv. Hildegarde, precej žalostnega pozno jeseni. Vendar so poleg igrala. Privlačna in zanimiva. Ko smo obšli vse hiške in gugalnice, smo sedli v avtodom in se odpeljali pod grič (48.529601 15.199626), na katerem stoji razgledni stolp. Zgodnji nismo bili. Zato se je že temnilo, kar pa nas ni prestrašilo.

Zmaji

Vzeli smo baterijske svetilke in odšli po poti, mimo številnih zmajev, navzgor. Zmajev? Ja, ob poti je vrsta zmajev, kovinskih, lesenih, izrezanih, zgolj zloženih skupaj. Res zabavno. Dekleti sta se hoteli slikati prav z vsakim. Na vrhu griča smo zlezli na razgledno točko. Videlo se je lučke pod nami, kaj več pa ne. Z Živo sva našla še zakladek, potem pa smo jo že mahali proti izhodišču.

Na razglednem stolpu

Odpeljali smo proti Zwettlu, vmes naredili postanek pri Robotstainu. Pa ne gre za kakšne moderne naprave. Kamen stoji ob Robatwegu, poti, ki je ime dobila po arhaični izvedbi besede Robath ali tlaka po naše. Zanimivo. V Zwettlu smo parkirali nasproti pivovarne (48.600257 15.169331). Ob šestih se nam je začelo vodenje po deželi piva in nismo ga hoteli zamuditi.

Kako izuriti svojega zmaja?

Hiter sprehod po trgovini nas ni navdušil za nakupe. Sprehod po pivovarni nam je dal osnovno pojasnilo postopka varjenja piva. Varilnica, polnilnica, ogromni tanki, skladišče. Veliko podatkov, še več hvale domačim proizvodom. Ali so res tako dobri, smo morali poskusiti tudi sami. V pivnici ob trgovinici smo lahko poskušali vse vrste piva, radlerjev, pivovarn v Zwettlu in Weitri.

Za nekatere...nebesa

Nefiltrirano, temno, radler z naravno stiskanim sokom, Saphir. Dekleta pa coca colo. In vsi večerjo v obliki dobro obloženih sendvičev. Ko smo imeli vsega dovolj, smo se odkotalili do avtodoma, sklenili, da parkirišče nekam preveč visi in se zato odpeljali borih nekaj deset metrov ob stransko cesto (48.599896 15.168336). Dovolj prostora, mirno, že smo spali…

...ja, nebesa, čisto zares.

ZWETTL BAD – 1.11.2011 – Zjutraj sem bil prvi pokonci. Mahnil sem jo do bližnje cerkvice, nekaj časa debelo gledal, potem pa ob branju opisa ugotovil, da bo treba malo višje. Ko je bila škatlica v mojih rokah, sem jo mahnil naprej, ob rečici Kamp. Sprehod skozi jesenski gozd je bil prav prijeten. Nič se mi ni mudilo.

Spomenik Francu Jožefu

Ko sem prišel do počivališča in spomenika Francu Jožefu, sem po krajšem počitku korak obrnil nazaj. V Zwettlu sem šel mimo pivovarne in nad njo do železniške proge. Spet ena škatlica, seveda. Dekleta so med tem vstala, pa jim nekaj ni bilo prav. Nekaj iskric in že sva jo proti centru mesta mahnila midva z Ajdo sama.

Hundertwasser in Zwettl

Pred prečkanjem mostu, sta naju dva policaja nekam pozorno opazovala. Šele kasneje sva ugotovila, da zaradi političnega zbora, ki se je imel zgoditi v bližini. Mimo farne cerkve sva prišla do trga z zanimivo Hundertwasserjevo fontano in senčnico. Nič ni bilo preveč toplo, zato veselja, da bi ležala na hladni podlagi, nisva imela.

Kužno znamenje

Poslušala sva igro zvonov v zvoniku mestne hiše, nato pa naredila krog po centru. V prazničnem jutru čisto izumrlem. Kužno znamenje, stolpi mestnega obzidja, prijazna muca. Ob vračanju proti avtodomu sva ugotovila, da je maša že končana. Zato sva pokukala še v cerkev, potem pa hitela na toplo. Kot bi imeli ogled v izmenah, sta se zdaj v mesto odpravili še Maja in Živa.

Notranjost farne cerkve

Po malo krajšem krogu sta prihiteli nazaj. Prestavili smo se na parkirišče pred bazeni, nekaj sto metrov daleč (48.606695 15.163262). Sklenili smo, da bomo naredili zgodnje kosilo, potem pa odšli na razvajanje. Jaz sem med pripravami odšel na še en jesenski sprehod. Ob rečici sem jo mahal proti manjši luknji, kje naj bi menda nekoč svoj sedež imel lokalni roparski komandant Grasel.

Dlani

Prav pomirjujoče, dokaj samotno, samo kakšen dopoldanski tekač je prijazno pozdravil ob sopihanju mimo. Vrnil sem se do avtodoma, kosilo je bilo že pripravljeno. Pojedli smo, nato pa zasedli svoje mesto na ležalnikih. Čisto prijetno je bilo. Jesenski hlad zunaj ni mogel več do nas. Počivanje, branje, možgani na off. Namakanje, plavanje, za vse je bil prostor in čas.

Graselovo skrivališče

Dekleta so čofotala, se igrala, všeč nam je bilo. Da smo si vzeli čas za obisk savn, je pa tako jasno. Največ midva z Majo, pa tudi dekleti nekoliko kasneje. Programi, ki so ob tem potekali, pa vrhunski. Brez pretirane gneče, prijetno, domače. In prijazno, imel si občutek, da si res radoviden gost. Celo popoldne razvajanja.

Jesen

Dokler se dan ni prevesil v večer. Potem smo še zadnjič skočili v vodo, se spotili in že v avtodomu pripravljali vse za premik. Čeprav nam je bilo tu všeč, smo se odločili, da se še danes odpeljemo v Gmünd. Vožnje ni bilo pretirano, cesta je bila dobra, malo gor in dol. Nedvomno zanimiva pokrajina, ki pa jo je že zagrnila tema.

Zwettlbad

Na poti smo naredili krajši postanek pri nečem, kar naj bi bilo glede na naše razumevanje, klimatsko zdravilišče. Tam sem s skokom čez potok prišel do zadnje današnje škatlice, potem pa mokrih nog že peljal naprej. Pred Gmündom sem zapeljal na parkirišče term (48.757586 14.993610). Ker se je današnji dan v njih zaključeval, je bilo okoli nas še nekaj ropotanja, potem pa se je tudi to umirilo in utrujeni smo kmalu zaspali.

Princeske

SOLE FELSEN BAD GMÜND – 2.11.2011 – Jutro je bilo spet rezervirano za mojo rekreacijo. Okoli term je bilo še vse mirno, nič se ni dogajalo. Mahnil sem jo proti jezerom, ki na severni strani obdajajo mestece. Zaokrožil sem ob njih, šel mimo poslovnih stavb in hiš skozi zanimiv biotop ob rečici, nato pa že splezal na enega od kamnitih blokov. Ti ležijo razmetani naokoli, kot bi jih velikan natrosil.

Blockheide

Lep razgled sem ujel, nato pa že šibal nazaj, šel mimo največjega jezera in zaokrožil po mestu. Ob tem sem iskal škatlice in se srečal z marsikatero zanimivostjo. Mostičkom, ki vodi na Češko, zgodovinskimi vrati, zanimivimi pubi, ozkotirno železnico. Opravil sem še nakupe. Vsega, kar so mi dekleta naročila in vsega, česar sem vedel, da bodo še posebej vesela.

Granitna gmota

Ker so se med mojim sprehodom bazeni že odprli, sem poklical in poizvedoval, če je kaj jeze, ker me še ni. Pa so zaspani glasovi odgovorili, da sploh ni panike. Z dobrotami sem prišel na zajtrk, po njem pa smo spakirali potrebščine za čofotanje. Na ležalnikih je bila že kar gneča, pa smo vseeno našli mesto, ki nam je bilo všeč. Bazenov je bilo dovolj, brbotalčkov tudi.

Harabruckteich

Celo tobogan se je spuščal iz malo višjega mesta. In to tak, z merilcem časa. Čeprav nam po vrsti spustov še vedno ni bilo jasno, kaj moraš natančno narediti, da se štoparica ustavi. Vedno se je namreč ustavila tako, kot se ji je zazdelo. Čisto samosvoje. V bazenih je bila hitra reka, možno je bilo pogledati, kako hladno je zunaj. Z dekleti smo se lovili, se špricali, tunkali. Zabave kolikor hočeš. Vmes pa počivali, brali, uživali.

Zgodovinska vrata

Z Majo sva kupila tudi zapestnice za savne in seveda jih je bilo treba preizkusiti. Že takoj sva ugotovila, da vodena savnanja tukaj ne bodo za naju. Grozljiva gneča, ne vem, če ni kdo komu sedel v naročju. Sva šla raje v sosednjo savno, skoraj prazno, veliko bolje. Dokler se v tisti zraven niso začeli dreti. Kot jesharji. Videti je bilo, da gre za nekakšno notranje sproščanje.

Sole Felsen Bad

Na srečo je bilo savn veliko in tako ni bilo težko najti mirnega kotička. Še posebej tista na gričku nad termami nama je bila všeč. Prav sanjska. Hiška z veliko stekleno steno, skozi katero si imel pogled na jezero in jesenski gozd. Ko se je zvečerilo, so dekleta razvajanja imele zadosti, počasi so spakirale in se odpravile do avtodoma. Jaz sem šel še enkrat v savne, tokrat na vodenem savnanju v hiški na griču ni bilo gneče.

Živček

Povezano je bilo z udarjanjem na razne posode in gonge. Seveda samo s strani voditelja. Včasih je prišel čisto blizu tebe in udarjal po kakšnem loncu. Meditativno. Ko so odzveneli zadnji zvoki, sem odšel tudi sam pod tuš in na večerni zrak. Ker sem že zjutraj ugotovil, da je poleg term dejansko kamp, danes nismo hoteli izzivati.

Ajda in Gumpi

Zjutraj sem našel zanimivo parkirišče nedaleč od češke meje. Zato smo se zapeljali do tja in parkirali (48.765659 14.970449). Čisto v redu, mirno, z izjemo pijane druščine, ki je pretirano uživala v poceni in dobrem češkem pivu. Ta je prikolovratila mimo po cesti. V nas se niso vtikali. Ko so glasovi potihnili, sem tudi sam zaspal.

ČEŠKO PIVO, MAK, STEKLO, ROGLJIČKI IN DOMOV – 3.11.2011 – Zjutraj sem odšel čez most na Češko, tam v Českih Velenicah nad železniško progo našel škatlico, raziskal kako je s trgovinami in se vrnil nazaj v Avstrijo.

Parkirišče v bližini meje s Češko

Z Živo sva se sprehodila do bližnjega konca železniške proge. Pomagal sem ji najti škatlico, katera se je v mojih rokah znašla že dan poprej. Potem pa smo se odpeljali skozi Gmünd proti češki meji in v Velenicah ugotovili, da se malo večja veleblagovnica, ki jo imajo v lasti Kitajci, odpira šele ob osmih.

Mejni prehod za pešce

Ni se nam dalo čakati, raje smo zapeljali do lokalne trgovinice, tam skoraj pokvarili aparat za odvzem praznih steklenic, potem pa še na blagajni naredili zastoj ob plačevanju. Na koncu se je vse dobro izšlo in že smo navigirali nazaj v Avstrijo in iskali smer proti jugu. Peljali smo po dokaj znani cesti proti Zwettlu, tam nadaljevali proti Ottenschlagu in naredili pri športnem letališču kratek počitek.

Danes so leti odpovedani...

Do Haidna, kjer je v urejeni kmetiji muzej maka (48.408034 15.197360), ni bilo več daleč. Najprej smo si pogledali film o gojenju rastline in pridobivanju semen, ki jih tako radi vidimo na priljubljenih makovkah. Drugi del filma je govoril o hladnem stiskanju semen in pridobivanju makovega olja. Menda ga imenujejo kar oljčno olje severa. Muzej ima na sredini veliko glavico maka, ki nazorno kaže nastanek in razvoj semen.

Glavica maka

Vrsta mlinčkov na stenah in pojasnila na način, vse, kar ste hoteli vedeti o maku, pa si niste upali vprašati, sta nas kar pritegnila. Seveda je bil kotiček namenjen tudi bolj črnemu scenariju, torej pridobivanju opija in mamilom na splošno. Poskusili smo različne vrste olja, kupili nekaj modrega in črnega maka ter stekleničko olja, dobili za popoti še makovo pecivo, potem pa že peljali naprej.

Zbirka mlinčkov za mak

Navigirali smo do kraja Pöggstall, tam za cesto našli parkirišče in pohiteli do delavnice, kjer se ob določeni uri prikazuje umetnost steklopihaštva (48.318006 15.200847). Zabavni možic je ob dokaj maloštevilnih gledalcih ustvaril pisano stekleno kroglo. To je možno obesiti na božično drevo ali tudi kam drugam. Kamor kdo hoče. Med pihanjem in ogrevanjem stekla z različnimi temperaturami ognja je tudi razložil, kakšno je njegovo delo.

Umetelno steklopihaštvo

Postopek je trajal kar nekaj časa, različni premazi in valjanje v barvnem steklu je ustvarilo končni izdelek. Nič čudnega, da so bile krogle dokaj drage. Sprehodili smo se še po galeriji in se trudili, da ne bi bili kot sloni med porcelanom. Dekleta bi seveda kupila vse. In zdrobila še pred domom. Pa jade. Ogledali smo si še del filma in spregovorili nekaj besed s steklopihačem.

Nastala bo pisana bunka...

Pa ne o njegovem delu ali lepih izdelkih. Temveč o tem, kako je z avtodomom že potoval čez Slovenijo. Prima. Vožnja do Persenbeuga je hitro minila, sprehod do centra mimo istoimenskega gradu, pa sem zmogel samo jaz. Na glavnem trgu sem občudoval mogočno lipo, potem pa že šibal nazaj. Zapeljali smo čez Donavo in na drugi strani s krajšim postankom ob Ybbsu na Donavi peljali proti Haubiversumu v kraju Petzenkirchen (48.144522 15.151274).

Haubiversum

Do vodenega ogleda smo imeli še nekaj časa, zato sem našel škatlico v bližini, potem pa smo tudi nekaj pojedli. Je bil že čas. Tokrat nas je bilo pri vodenju v pekarni nekaj več kot pred časom. Pa zato še ni bilo pretirane gneče. Znova smo zvili vsak svojo pletenko, jo naredili z dodatki sezama, soli, maka ali česar smo hoteli, še bolj okusno.

Nekdo je pričaral pekarno...

Nato ob poučnem spoznavanju zgodovine pekarstva družine, ki je še sedaj lastnica pekarne Haubis, prišli v proizvodne prostore. Ker smo bili zadnjič tu v nedeljo, je bilo dogajanje tudi za nas novo. Žemlje, kajzerice, kruh, vse se je dokaj avtomatizirano pomikalo pod nami, šlo iz ene faze v drugo. Vse od sestavin do končnega izdelka.

Pletenke

Poskusili smo različne vrste kruha, videli skladišče, delavnico konditorskih izdelkov, poskusili pecivo in si bili edini, da je bilo zadnjič boljše. Pa še več smo ga dobili. Potem pa skozi hladilnik in peč spoznavali postopek pridobivanja testa, njegovo obdelavo in peko končnega izdelka. Že smo bili na koncu, prejeli smo svoje (seveda sedaj pečene) pletenke, kupili v bogato založeni trgovini nekaj malenkosti in že stopali proti avtodomu.

Proizvodnja pekovskih izdelkov

Živa je šla poiskat zakladek, katerega sem našel že nekoliko prej, potem pa smo zapeljali na glavno cesto. Smer je bila jasna. Meni in otrokom prezgodaj, Maji prepozno. Domov. Ker pa ura vseeno še ni bila pretirano pozna, na poti oziroma ob njej pa kar nekaj zakladkov, je bilo jasno, da se bomo še ustavljali. Zanimivi mostovi, raketometalci, železniški mostovi, celo tuneli.

Sončki pred peko

Nekaj uspešnih najdb, včasih tudi brskanje brez uspeha. Kdo bi si mislil, da smo se pred meseci tu že peljali s Petrom. Gaming, Göstling, Hieflau, Eisenerz, Leoben. Kraji so kar bežali mimo. Dekleti sta utrujeni od napornega potovanja in dneva zaspali, midva z Majo pa sva navigirala proti Knittelfeldu, kjer nas je navigacija malo čudno vijugala, pa na koncu vseeno odpeljala v pravo smer.

Pekovski dan se počasi končuje

Kmalu smo bili spet na avtocesti, peljali proti Celovcu, zavili za Velikovec in sledili cesti do Železne Kaplje in čez Jezersko sedlo proti domu. Sredi noči sva parkirala doma, dekleti pustila spati, midva pa v domači spalnici tudi kmalu utonila v spanec.

Dovolj je bilo...gremo domov!

ODHOD V AVSTRIJO – 24.6.2011 – Popoldne je bilo živahno. Minilo je v pripravah na odhod. Šole je bilo konec, začenjale so se nam letos dokaj krajše počitnice. Ajda je imela popoldan še podelitev spričevala v glasbeni šoli. Udeležili smo se ga kar vsi. Potem smo še nakupili potrebno in pripravljali vse potrebno in nepotrebno. Tako se je čas odhoda znova odmikal, ura je bila že okoli desetih, ko smo se končno odpeljali.

Jutro

Peljali smo do počivališča Polskava, kjer sva z Majo malo brskala za zakladkom, potem pa nadaljevali do Maribora, tam zavili proti pokopališču Tezno, parkirali (46.519196 15.693646) in že kar krepko čez polnoč sva tudi midva z Majo zaspala.

MÖNICHKIRCHEN, ST. CORONA, SEMMERING – 25.6.2011 – Zjutraj se nismo pretirano obirali. Odpeljali smo znova proti avtocesti, vozili do bencinske črpalke pred mejo, natočili gorivo, jaz pa sem hitro poiskal še majhen zaklad.

Kaj pa fotr spet dela?

Vožnja proti Gradcu je bila na razrukani avtocesti dokaj stresna, naprej v smeri Dunaja pa bolj kot ne dolgočasna. Ustavili smo se še na enem parkirišču. Le na kratko, da sem znova pobrskal po skalah ob cesti, nato pa že navigirali proti Mönichkirchnu.

Temni oblaki nad Mönichkirchnom

Parkirali smo pri žičnici (47.511798 16.031007), pripravili vse, kar smo potrebovali in odšli po karte. Vožnja navzgor nam je že odkrivala potek proge, po kateri naj bi se peljali z velikimi rolerji oziroma skircami. Na vrhu žičnice smo se sprehodili do gostišča na planini Mönichkirchen.

Juhuhu, igrala!

Dekleti sta skočili na igrala, midva z Majo pa sva pokukala na bližnji ribnik. Potem pa sem si zaželel, da bi šel še malo višje. Živa je takoj odločno rekla, da je hoja niti malo ne zanima, Ajda pa je bila takoj pripravljena na sprehod. Odšla sva po travniku navzgor, pozimi je tu smučišče.

Pogledaš skozi luknjico in zagledaš...

Malo pod vrhom žičnice Schwaigbahn sem ugotovil, da je v bližini skrit zaklad. Zanimivo. Še bolj zanimivo je bilo, kako priti do njega. Ob robu smučišča je bila skala z luknjo. Ko si pogledal skozi njo, si ugledal večji balvan, na katerem je bil izklesan ptič, okoli njega pa nekakšna roža. Blumenvogel.

...Blumenvogel!

Zaklada ni bilo težko najti, pa obisk ni prav pogost, kot sva ugotovila. Mimo vrha žičnice sva se spuščala navzdol nazaj na planino. Pogledali smo še osličke v ogradi blizu žičnice, ju pobožali, nato pa že izbirali najboljše skirce. Zavoro so imele nožno. Ker je vožnja potekala po makadamski cesti, sploh ni bilo težav.

To pa je skirca, kot se zagre!

Šibali smo kot za stavo, ustavili smo se le, če je bilo treba narediti posnetek. V zadnjem delu sem bil s fotkanjem tako zaposlen, da so me dekleta prehitela. In drvela tako, da sta se tako Ajda kot Živa na koncu zvrnili. Pa ni bilo hudega, dve ali tri praske, nič več.

Evo, tudi miže znam!

Vrnili smo rolarje in se odpeljali naprej proti St. Coroni. Tam smo želeli preizkusiti letno sankališče. Oblačno nebo nas je malo skrbelo. V sveti Coroni imajo namreč bob stezo, po kateri se voziš z vozičkom samostojno. Ker ob vlažni progi zavore ne primejo, bi ob dežju vožnja odpadla.

Obvladamo...

Parkirišče (47.586255 16.008436) je bilo kar polno, vseeno pa smo še našli prosto mesto. Navzgor smo se odpeljali s počasno enosedežnico. Sankališče se začne pri srednji postaji, mi pa smo z vožnjo nadaljevali do vrha. Tam nam je prijazni žičničar pomagal, da smo skočili s sedežev in se mimo koče napotili do poti navzdol.

St.Corona

Mene je sicer vleklo na hrib, do Kampsteina je tablica obetala le pol ure hoje. Toda kaj, ko je bilo nebo povsem zakrito s težkimi oblaki. Moče si res nismo želeli. Zato sem se pridružil puncam in skupaj smo odšli navzdol. Travniki so bili vsi v cvetju, Živa se je kar ulegla med rožice.

Cvetoči travniki

Maja je namignila, da je pod žičnico videla lisičke. Ko smo se ob misli na gobovo juho že začeli oblizovati, pa je pripomnila, da v spodnjem delu. Tam bomo samo zdrveli mimo. Kaj se more. Nekdo si je v bližini naredil vikend, okoli bazenčka pa je bilo kup palčkov in drugih pravljičnih bitij. Kičasto.

Kje so bremze?

Že smo bili na vrsti, dežja še ni bilo, torej gremo. Zagrabili smo vsak svoje sanke, sedli in po kanalu oddrveli v dolino. Zavirali smo komaj kaj, letelo je kot strela. Najprej sem v dolino pripeljal jaz, zagrabil fotoaparat in slikal dekleti in Majo, ki so peljale za menoj. Fino. Med kosilom smo razmišljali kam naprej.

Živček

Odločili smo se, da gremo pogledat do farme bikov. Ob pogledu na uro smo sicer videli, da smo vodenje zamudili, mogoče bo pa danes še kakšno. Ozka, strma in zavita cesta, nas je pripeljala do gostišča na sedlu (47.633466 15.975047). Vendar smo tam izvedeli, da ni najavljena nobena dodatna skupina in da tako vodenj danes ne bo več.

Zauberberg

Pridite jutri…pa jade, bomo že drugje. Nič zato. Mogoče pa kdaj drugič pridemo pogledat 1800 kil težkega bika. Spustili smo se proti Gloggnitzu in zavili v smeri Semmeringa. Tam smo na sedlu zavili na veliko parkirišče in parkirali (47.631968 15.829446).

Pogled z razglednega stolpa nad Semmeringom

Takoj je bilo videti, da je tu vse v znamenju gorskega kolesarstva in predvsem spustov s kolesom. Mi koles nismo imeli s seboj, pa nič zato. Čakal nas je spust s skircami. Sedli smo na žičnico in se odpeljali navzgor. Med vožnjo smo opazovali norije fantov na kolesih, postalo pa nam je tudi jasno, kje se bomo peljali mi. Divje.

Presevanje

Ko smo prispeli pod Hirschenkogel, smo najprej zlezli na razgledni stolp in se razgledali naokoli. Tokrat je zakladek, skrit pod vrhom stolpa, našla Maja. Videti je, da postaja specialistka za mikrote. Živa je imela hoje zadosti, zato sva šla zgolj midva z Ajdo do sedla v smeri Erzkogla pogledat za še enim zakladkom.

Mi smo pripravljeni

Uspešno sva ga našla, nato pa odkorakala nazaj do vrha žičnice. Tam smo dobili čelade, prevzeli rolarje, dobili napotke in že drveli proti startu. Družinska proga bo za vas kar prava, je rekel žičničar. Pa še kako prav je imel. Najprej nas je čakal spust po makadamski poti s kar nekaj obvozi mimo jarkov.

Že gremo...

Nato pa ovinek, pri katerem sva bila maloprej z Ajdo in vrtenje s spuščanjem na lesenem toboganu. Znova na stezi pa smo šibali po deloma kamnitem kanalu, ki je bolj povzročal težave naši psihi, kot pa širokim krampastim kolesom pod nami. Malo je šlo celo navzgor, skozi zmajevo žrelo, pa spet navzdol po makadamski poti.

Ovinek

V zadnjem delu je bilo res razrukano, dekleti sta šli del poti raje peš. Je bil spomin na padec v Mönichkirchnu le še preveč živ. Še zadnji metri mimo fantov, ki so v dolino drveli s kolesi in že smo rolarje oddali na nosilce. Dan se je zaključeval, večerilo se je že. Blizu nas so parkirali še trije avtodomi. Ob miru na sedlu smo se tudi mi zlahka odločili, da ne hodimo dalje.

Pod lesenim stolpom

Med tem, ko je Maja pripravljala večerjo, sem jo mahnil naokoli. Našel sem zasneževalne naprave, razrukano hišo, nekdanje gostišče Schutzhaus Semmering in pa opuščeno pokrito kopališče iz prve polovice prejšnjega stoletja. Vsi kraji so bili seveda povezani z iskanjem. Pa čeprav nekateri precej sesuti in zaraščeni.

Zadnji del spusta

Ko sem od Maje dobil SMS sporočilo, da se mi en multi cache hladi v avtodomu, je bilo seveda treba nazaj. Po večerji smo z Ajdo in Majo naredili obhod po sedlu, si pogledali, kako je bilo tu videti nekoč, oblezli spomenike in poklepetali z Nemcem iz sosednjega avtodoma. Kar hladno je bilo.

Na sedlu

Ko smo prišli nazaj v avtodom, sva z Živo po večerji udarila eno igro monopolija, Ajda jo je nadaljevala namesto mene. Ko je utrujenost zmagala, smo zlezli v posteljo. Ponoči je po strehi začelo škrebljati.

KAMELTHEATER, STIFT LILIENFELD, EIBL JET – 26.6.2011 – Ponoči je lilo in tudi zjutraj ni bilo nič bolje. Tako je bila hitro sprejeta odločitev. Hribi itak odpadejo, gremo v živalski vrt.

Weisser Zoo

Čeprav sva še dan prej dekletoma dopovedovala, da se toliko kilometrov zaradi nekaj kamel ne splača narediti, smo bili sedaj vsi čisto srečni in zadovoljni. Z glavne ceste smo pod Semmeringom zavili v smeri Mariazella. Cesta je bila odlična, potekala je po dolini, nobenih vzponov in spustov.

Mucka

Le za konec, tik pred Kernhofom, je bilo treba zlesti na sedlo in se na drugi strani spustiti znova v dolino. Nič posebnega. Parkirali smo na travniku (47.818126 15.535414), parkirišče je namenjeno gostom živalskega vrta, v bližini našli en mikro…hm, manija. Potem pa že stopali do vhoda.

Malo sem že zaspan...

V kartico je bil vštet ogled živalskega vrta, čez nekaj minut pa je bil možen tudi ogled belih tigrov s pomenljivima imenoma Siegfried in Roy. Z doplačilom seveda. Dekleti sta bili navdušeni, zato sta dobili vsaka eno karto in odšli na ogled. Jaz sem ju opazoval od daleč, Maja pa je med tem raziskovala kletke naokoli.

Snežni leopardi

Ko sta se dekleti vrnili, polni vtisov, predvsem pa fotografij, smo odšli do snežnih leopardov, kjer je tudi potekala neke vrste predstava. Nič posebnega. Nekaj dima, barv in razlage Don Camila o živalih. Med tem sta leoparda dobila nekaj koščkov mesa, potem pa leno polegla pod ograjo.

Je še kaj malice?

Nad ogrado s kozorogi smo se vzpeli na razgledišča nad živalskim vrtom in preko zanimivega vršička na drugi strani znova prišli do živali. Nosni medvedi, zajci mara, ovce, koze, kenguruji, med njimi tudi en albino, servali, alpake. Zanimivo, lepo umeščeno na pobočje hriba nad vasjo, toda v bistvu dokaj majhno.

Vzpon proti razglednemu stolpu

No ja, dekletoma je bilo všeč in to največ šteje. Ustavili smo se tudi pri mini živalskem vrtu, kjer so kraljevali morski prašički. Seveda je bilo navdušenje veliko, dekleti bi takoj imeli kakšnega doma. Razmišljali smo, kam naprej. Da gremo na letno sankališče Eibl Jet je bilo tako že odločeno.

Še ena mucka

Toda časa je bilo dovolj, lahko bi se še vmes kaj ustavili. Pa gremo v Lilienfeld, sva z Majo odločila, dekletoma pa ni preostalo drugega, kot da se strinjata. Peljali smo do vasice in skoznjo navigirali do parkirišča za obiskovalce (48.012012 15.598807). Dosti veliko in skoraj povsem prazno.

Albino kenguru

Skozi vrata mogočnega samostanskega poslopja smo se sprehodili do notranjega dvorišča in tam zavili v cerkev. Meni ni bila preveč všeč, je bil le premočan kontrast med belimi stebri in črno barvo prižnice, oltarjev, kora. Da o zlatih angelčkih in svetnikih ne govorimo.

Stift Lilienfeld

Vratar nas je spustil do križnega hodnika. Sprehodili smo se po njem, se ustavili v kapitlju in ob vodnjaku. Vrtnice na sredini vrta so odsevale v soncu, ki se je uspelo prebiti skozi oblake. Ven grede smo se v trgovini zadržali bolj na kratko, potem pa že peljali naprej proti Türnitzu.

Notranje dvorišče samostana

Tam smo zapeljali do parkirišča pri Eibl Jetu (47.925316 15.473462). Cesta je bila v redu, le zadnji del malo ožji. Tu nas dež ni skrbel, saj sankališče deluje v vsakem vremenu. Ko se je gneča ravno malo razredčila, smo odšli do tračnic tudi mi. Žičnica nas je popeljala na vrh proge, od koder smo zdrveli v dolino.

Križni hodnik

Jaz nisem skoraj nič zaviral, za mano je peljala Maja, kmalu za njo je prišla tudi Živa. Le Ajdo smo morali malo čakati. Je čisto preresno vzela napise ob proti, ki so zahtevali zaviranje. Pa nič zato. Z dekletoma sem odšel še do ribnika v bližini parkirišča, nato pa smo odpeljali proti vasi in na parkirišču ob glavni cesti parkirali (47.931379 15.489893).

Živa drvi navzdol

Živi se sicer ni preveč dalo z nami, vendar je končno le popustila. Kratek sprehod nam že ne bo škodil. Do centra ni bilo predaleč, pri cerkvi in vodnjaku poleg, smo se malo ustavili, pokukali v cerkev in celo v telefonsko govorilnico, nato pa čez mostiček, ki ga je oblikoval učenec slovitega arhitekta Hundertwasserja, prišli do športnih igrišč in precej opuščene železniške proge.

A je že konec?

Tam so tudi bazeni. Vendar nas ob današnjem hladnem vremenu v vodo ni nič vleklo. Pa tudi sicer so bili bazeni videti precej zapuščeni, nobenih kopalcev nismo opazili. Odpeljali smo se nazaj v smeri Hochenberga, tam zavili na precej sumljivo ozko cesto, ki se je kasneje izkazala za kar uporabno bližnjico. Še več. Pripeljala nas je do zanimivega slapu, čisto blizu ceste.

Če piše brake, potem jest bremzam!

Parkiral sem (47.887794 15.619338) in z Majo in Ajdo smo se sprehodili do Schleierwasserfalla. Zanimiv pahljačast slap je drsel navzdol. Posedeli smo ob vodi, užili nekaj miru, nato pa odločili, da gresta do velikega slapu najprej Maja in Ajda, jaz pa ostanem z Živo. Pregovoril sem jo, da sva odšla do bližnjega slapu, saj res ni bilo daleč. Potem pa je ni bilo možno več premakniti nikamor. Tudi prav, sem rekel.

Kot je videti, je jezerce ob parkirišču srfarski raj

Dal sem ji radijsko postajo in jo še jaz mahnil proti dvajset minut oddaljenemu »velikanu«. Ko sem se vzpel skozi sotesko mimo manjšega slapu, sta mi nasproti prišli Maja in Ajda. Obrali sta nekaj gozdnih dobrot malo višje in poročali, da je slap v soteski »taveliki«. Pa jade, najprej nisem mogel verjeti. Pa se je izkazalo, da imata kar prav. Nič posebnega, smo nekoliko razočarani zavihali nos. Pogledal sem še malo naprej, nato pa za dekletoma šibal proti avtodomu.

Türnitz

Odpeljali smo naprej, se strmo vzpenjali, navigacija se je zgubljala in na koncu čisto zmrznila. Presneto, sem se jezil, ravno v najmanj primernem času. Na prvem razcepu smo zavili narobe, pa kmalu ugotovili napako in obrnili. Vozili smo gor in dol, visoko nad dolino. Ko smo pripeljali do gostišča pri mrzli piški (Kalte Küchl), smo bili spet v dilemi. Obrat in vrnitev do parkirišča, kjer je že stalo nekaj avtodomov (47.887297 15.684815).

Pri mostu

Prav idilično mestece. Toda mi smo hoteli še naprej. Navigacija pa nič, smerokazi neuporabni. Z Majo sva tuhtala in tuhtala in na koncu prišla do ugotovitve, da smo pred obratom zavili kar prav. Takrat pa je ravno za nami parkiral kombi. Pa dajmo še domačine vprašati, sem si mislil. Na vprašanje sem dobil odgovor v dokaj podobno polomljeni nemščini.

Schleierwasserfall

Takrat pa je poleg že prišel kolega mojega sogovornika…šta je, šta ‘oče. E, zemljaci…pa Slovenac, zar nisi video registrsku, KR… Vse smo se zmenili, dobili prave napotke, si pomahali in že smo se spuščali v dolino. Živela bivša Juga. Včasih še pride prav. Na naslednjem razcepu smo že vedeli, kako zaviti. Prišli smo v sotesko, vijugali pod visokimi strmimi stenami, ob cesti je tekla reka. Vožnja nas je zelo spominjala na domačo pot na Jezersko.

Gornji slap

Peljali smo do naselja Hirschwang an der Rax in parkirali pod gondolo (47.714950 15.804322). Naš jutrišnji cilj. Med tem ko je Maja pripravljala večerjo, sem spet skočil na sprehod, šel skozi vas in poiskal potko do Augenbrunnen, izvira menda za oči zelo dobrohotne vode. Tam sem kar lep čas naokoli brskal za zakladom. Našel sem ga šele, ko sem nekajkrat srknil čudodelno vodo.

Augenbrunnl

Pa naj še kdo kaj reče… Vrnil sem se do avtodoma, povečerjal, dekleti sta še malo uživali v monopoliju, nato pa smo izginili v postelje. Jutri bo naporen dan, smo že vedeli.

RAXALPEN – 27.6.2011 – Čeprav se nismo nič prav obirali, smo po zajtrku in vseh pripravah ujeli gondolo, ki te popelje tisoč metrov višje, pol ure po prvi. Nič zato.

Vožnja, tja nekam v oblake...

Stopili smo na sveži gorski zrak in razmišljali, kje bi tam nekdo skril zakladek. Pa ga ni. Ko sem malo bolj pogledal vnesene koordinate, mi je bilo jasno, da bo treba še malo naprej. Stopili smo na pot proti Ottoschutzhausu, bližnji planinski koči. Tja je vodila kar široka pot, zato smo lahko oči dali na pašo.

Gatterl kreuz, zadaj Schneeberg

Jutranje meglice so se počasi razkrajale, ko smo prišli do križa Gatterl Kreuz, smo ob prvih pogledih na sosednji Schneeberg že našli prvi škatlico. Malo naprej se nam je odprl pogled na kočo, toda mi smo še pred njo zavili na drobno stezico levo in po robu cvetočega gorskega travnika prišli do skale s križem.

Ottoschutzhaus

Ajda bi se takoj vzpela na vrh, vendar je bil prehod videti kar siten, na drugi strani je bila zgolj veriga, zato sem se odločil, da to špičko spustimo. Nismo pa spustili naravnega okna malo nižje. Tega smo premerili, se slikali in ob tem v bližnji špranji povsem naključno odkrili še škatlico. Neverjetno.

Pogled v dolino

Šele kasneje smo ugotovili, da gre za končno stopnjo nekega čisto drugega zaklada. Kdo bi si mislil. Mimo koče sva z Ajdo hitela naprej, Maja in Živa sta ostali malo zadaj. Naš cilj je bil hrib nad kočo, Jakobskogel. Pod njim so ruševine koče, ki je tam nekoč stala.

Spomenik Fritzu Beneschu

Malo smo brskali tam naokoli, šli do križa, potem pa že stopali naprej. Kam, sta spraševali dekleti? Ja, do koder pridemo, je bil odgovor. Imeli smo cel dan časa, vremenska je bila solidna, zakaj bi torej zgolj posedali ali celo bežali nazaj v dolino. Nad nami so se preganjale temne meglice, vendar smo verjeli, da bo vreme popoldan lepše.

Jakobskogel

Hodili smo med dehtečim ruševjem in cvetočimi zaplatami. Z Ajdo sva zavila še na bližnji vrh Weißkogel. Ravno, ko sva bila na vrhu, naju je nizko preletel helikopter. Spustil se je navzdol, tja v bližino Seehütte. Maja in Živa sta se pritoževali, da je splašil gamse, tako da jih nisva mogla videti še midva.

Dekleti na robu

Sva jih pa zato ugledala le malo naprej, takoj za prvim vršičkom, čisto blizu. Prav nič bojazljivi niso bili. Pod vrhom Preiner Wanda smo našli zakladek, ob vpisovanju v knjigo pa kar obsedeli in pomalicali. Ura je bila že prava. Ko se nam je začela približevati kot roj čebel glasna skupina mladine, sva z Ajdo ušla naprej.

Helikopter

Kam pa, je spraševala Maja. Greva še malo naprej pogledat, je bil odgovor. Živa je sklenila, da bo počasi čas za obrat, nama pa se je še hodilo. Mimo manjšega spominskega križa sva se spustila navzdol do Seehütte, kjer me je Ajda presenetila z izjavo, da bi šla pa še naprej. Morebiti celo do najvišjega vrha Raxalp.

Srečanje

Seveda se nisem branil, že sva hodila. Tablice so kazale le čas do koč, vseeno sva računala, da bi znalo biti do vrha dobri dve uri. Hm, če ne bova hitrejša, bo treba obrniti prej. Zadnjo gondolo je namreč treba ujeti. Hodila sva dobro, Ajda mi je odlično sledila, na številna vprašanja, če bo šlo, pa je samo še priganjala.

Preiner Wand

Dekle ima moč in vztrajnost, da samo gledaš. Izbrala sva pot, ki je pod stenami peljala mimo Predigtstuhla. Čakal naju je spust na sedlo in nato pri koči Karla-Ludwiga spet vzpon navzgor. Sopihala sva proti vrhu Heukuppe, najvišjemu vrhu, le nekaj metrov sega čez dvatisoč.

Z Ajdo sva ušla naprej

Kar verjeti nisva mogla, ko sva pred sabo zagledala stolpič. Časa je bilo še dovolj, do sem sva hodila komaj dobro uro. Slikala sva se, poiskala bližnji zaklad, malo počila, nato pa že stopala nazaj navzdol. Bila sva previdna, pogledi so nama uhajali tudi proti dolini in bližnji cerkvici Raxkircherl.

Koča Karla-Ludwiga in Heukuppe

Vedela sva, da naju na drugi strani sedla čaka še vzpon. Prav nič nisva bila navdušena, toda tako pač je. Ko se je svet spet zravnal, sva zavila še proti Predigtstuhlu in se z njegovega roba previdno zazrla v globino. Dolina je ležala pod nama nekaj sto metrov nižje. Divje.

Na vrhu Heukuppe

Spet sva hodila po gorskih travnikih, rož je bilo veliko, zrak je dehtel. Za vrnitev sva si izbrala pot mimo vremenske postaje v kamniti ladji in koče Raxgmoah. Tam sva znova srečala skupino glasne mladine, oni so prišli do sem. Ajda ni bila navdušena za še kakšen vzpon, zato sva stene Lechnermauern pustila za kdaj drugič. Saj se zagotovo še kdaj vrnemo.

Predigtstuhl

Spustila sva se nazaj do Seehütte in po postaji preverjala kje sta Maja in Živa. Po počitku pri koči sta se po spodnji poti počasi vračali proti Ottoschutzhausu. Tudi prav, se pa tam dobimo, je bil dogovor. Pri koči se nisva ustavljala, zagrizla sva v hrib. Pa vzpona ni bilo prav veliko.

Koča Raxgmoa

Zgolj toliko, da sva lahko od blizu opazovala plezalce v stenah Preiner Wanda, nato pa že zavila na spodnjo pot in se po dolini vračala proti izhodišču. Kar nekaj je bilo sprehajalcev, ki so zgolj prišli na gorski zrak. In se ob tem še malo pretegnili s sprehodom do bližnjih koč. No ja, ne ravno bližnjih.

Seehütte, zadaj Preiner Wand

Nama se je pot nazaj kar vlekla, bilo je vroče, z neba je pripekalo sonce, noge so bile utrujene. Končno sva pred seboj zagledala kočo, Maja in Živa sta tam počivali in na lesenih tablah na steni ugotavljali nemška imena tudi nam domačih živali in rastlin. Seveda je tudi nama počitek godil.

Med povratkom

Jaz sem se odločil, da grem še do razgledišča, ki je bilo le dvajset minut vstran. Seveda deklet nisem prepričal. Je bilo le martinčkanje na topli travi več kot prijetno. Do razgledišča na dolino Höllental sem hodil sicer malo manj. Je bil pa razgled res lep.

Razgledišče na dolino Höllental

Še posebej pa je bilo zanimivo, ko sem v bližini našel zakladek, tam za smrekami. Ko so prišli trije planinci, sem se še vpisoval, ko so se obrnili, pa sem ga skrit za smrekami že vračal nazaj. Sem jih pa prav dobro slišal, ko so se glasno čudili, ali sem se v zemljo vdrl. Kaj so si mislili, ko sem končno stopil spet na plano, ne vem, pa tudi nočem vedeti.

Pogled v smeri Schneeberga

Še enkrat sem se ozrl v dolino in na strme in izpostavljene poti, ki iz nje pripeljejo sem gor, nato pa že šibal nazaj. Dekleta so sporočala, da gredo počasi proti gondoli, zato sem si izgovoril še nekaj minut svobode in skočil na že zjutraj ogledani vršiček s križem (Törlkopf). Vzpon je bil izpostavljen, pa nič težaven.

Törl

Se je pa z njega lepo videlo na vrata (Törl), ki smo jih obiskali že zjutraj in pa na okno tik pod vrhom. Splezal sem nazaj na travnike, občudoval murke in planike, in že stopal nazaj proti gondoli. Ko sem prišel tja, so dekleta že popila vsaka svojo coca-colo, polizala sladoled in ogledovala spominke.

Törlkopf

Malo sem si oddahnil, potem pa smo že šli na gondolo. Pa ne zadnjo, do nje je bila še ena ura. Torej je bil strah, da bi nam časa zmanjkalo, čisto odveč. V dolini smo najprej naredili pozno kosilo, saj so želodčki že kar malo protestirali. Potem pa odpeljali v Reichenau an der Rax, tam naredili postanek v trgovini, in nato peljali proti Gloggnitzu.

Naravno okno

Navigaciji se je po soglasni ugotovitvi naju z Majo bledlo. Ni nas namreč hotela za nič na svetu peljati po bližnji poti do Puchberga, trmarila je nekam daleč okoli. Pa se ji nismo pustili. Peljali smo do Neunkirchna, tam bredli nazaj proti Ternitzu in sledili tablam.

Planike

Navigaciji sem čez usta nalepil selotejp in potem se za obračanje nismo več zmenili. Ko smo za krajem Sieding zapeljali skozi štiri metre visoka vrata, si je tudi bejba v škatlici oddahnila in sedaj nas je lepo peljala naprej v pravi smeri. Skozi Puchberg pod Schneebergom smo navigirali do parkirišča pri železniški postaji (47.790614 15.912344).

Murka

Nobene table in dvoje avtodomov je dajalo slutiti, da ne bo težav. Z enim od avstrijskih avtodomarjev in njegovo boljšo polovico sva prijetno pokramljala, čudil se je, od kod meni koordinate vseh teh krajev. Po večerni neskončni partiji monopolija, ki se po delih vleče že čez ves naš dopust, smo izginili v posteljo.

Dolina nad Hirschwangom

Vedeli smo, da naslednji dan ne bo tako zgodnjega odhoda, ker pa smo imeli že natisnjene karte, zamude ni smelo biti.

SCHNEEBERG – 28.6.2011 – Pravočasni smo bili. Skozi okno smo opazovali ljudi, predvsem starejše, kako so počasi polnili parkirišče okoli nas, nato pa odhajali proti železniški postaji. Še pravočasno smo jim sledili, na blagajno nam ni bilo treba, saj smo karte natisnili že predhodno, preko interneta.

Zobati Salamander

Razvrstili smo se v dve koloni, prvi vlak je odpeljal dve minuti pred našim. Ker smo bili zgodnji, smo dobili prostor na štirih, dokaj ozkih, stolih skupaj. Salamander oziroma močerad se je premaknil. Naša pot na hrib se je začela. Peljali smo se skozi naselje in nato dokaj strmo navzgor.

Postanek za en buhtelj

Na ekranih smo lahko gledali kako poteka naša pot. Prva postaja je bila pri galeriji Voka, nato še nekajkrat navzgor. Na zadnji postaji pri koči Baumgartner je bil zapovedan petminutni postanek, mogoče je bilo kupiti buhteljne. Nas niso zanimali, Avstrijci pa so kar v vrsti stali.

Igrala, juhuhu!

Pripeljali smo na zgornjo postajo, v bližini Elizabetine cerkvice. Končna postaja. Vzeli smo si minuto za razmislek kam in kako, dekleti sta skočili na igrala. Nato pa smo že zagrizli v breg. Hišni vrh je Waxriegel, enka in same osmice. Vzpona ni prav veliko, široka pot poteka tako levo kot desno okoli njega, če hočeš prav do križa, je zadnji del sprehod po gorskem travniku.

Waxriegel

Da je v bližini škatlica, je bilo tako jasno, krajši počitek pa tudi ni nič škodil. Ker smo imeli karte za zadnjo vožnjo navzdol, torej ob pol petih, je bilo časa vsekakor dovolj in hitenje čisto odveč. Z Ajdo sva se vzpela še na sosednji vršiček, morebiti je to Schwarzriegel, vsaj glede na zemljevid bi lahko bil.

Schneeberg - levo Klosterwappen, desno Keiserstein

Nad kočo Damböck sva našla lep prehod skozi ruševje in tako stopila na pot, ki vodi proti vrhovoma, ki zapirata plato. Kot val se dvigujeta levo najvišji Klosterwappen in desno nekoliko nižji Keiserstein. Na razpotju sva se z Ajdo odločila, da greva najprej na najvišjega, Maja in Živa sta hodili nekoliko zadaj.

Travniki so bili v cvetju

Proti vrhu teče jasno vidna pot ob lesenih stebrih, pohodnikov je bilo kar veliko. Miru in samote danes torej ne bo prav veliko. Na vrhu Klosterwappna stoji hiša z vrsto anten, torej oddajnik in pa križ. Prav hitro sva bila na vrhu, zašibala mimo in se spustila navzdol.

Vzpon proti najvišjemu vrhu Dolnje Avstrije

Travnato pobočje je zahtevalo nekaj previdnosti, še več pa hoja v bližini luknje, ki je na dnu imela vhod v brezno. Vedela sva, da je v bližini zakladek, navigacija naju je pripeljala do kupa kamenja, na sredi je stal možic. Pa saj ga nihče ni postavil spodaj, sem na glas izrekel misel med brskanjem naokoli.

Višje se ne da...

Ajda je kar pokala od smeha, ko ga je opazila točno tam, kjer bi najmanj pričakoval. Ni nama preostalo drugega, kot da možica podreva, škatlico potegneva ven in nato po vračilu na pravo mesto zgradiva novega. Vzpela sva se nazaj do vrha, Maja in Živa sta tudi že prispeli.

Raxalpen

Razgledali smo se, pogledi so nam uhajali na sosednjega Raxa, ki nas je gostil včeraj. Stopili smo do križa in v njegovem zavetju pomalicali. Je kar pihalo. Odločili smo, da se še skupaj slikamo na vrhu, jaz sem nastavil samosprožilec, nato pa…

Drugi poskus

Ajdi je med plezanjem do križa odneslo kapo, Živi je uspelo zlesti gor šele v drugem poskusu. Kapo je ujela druga planinka, slika pa je še kar uspela. Za vsak slučaj smo naredili še eno, potem pa že stopali po grebenu v smeri Fischerhütte. Jaz sem šel kar mimo do vrha Keiserstaina.

Pogled na Waxriegel z vrha Keisersteina

Ker pa deklet za mano ni bilo, sem se vrnil navzdol. Jah, stranišče je bila zanje tu prva zanimivost. Skupaj smo se še enkrat vzpeli do vrha, z Ajdo sva v bližini našla še eno škatlico, potem pa smo že stopali mimo koče navzdol. Na enem od ovinkov je bila še krpa snega. Seveda so bile kepe takoj pripravljene in letele so na vse strani. Pa nismo nič zamerili, so bile na vroč dan prav osvežilne.

Kepanje sredi poletja

Na mestu, kjer naj bi bil še posebej lep pogled v dolino, smo brskali med kamenjem toliko časa, da smo našli majhno škatlico, nato pa že stopali naprej navzdol. Na travnikih pod manjšim vršičkom (na katerega sva z Ajdo seveda tudi zlezla) smo se ulegli na toplo preprogo in martinčkali. Med cvetjem je bila to prava eterična kopel.

Martinčkanje

Z Ajdo sva spet ušla naprej, pod Waxrieglom prišla na rob stene in tam ugotovila, da bo zakladek nekaj deset metrov nižje, kjer teče ena izmed poti. Na kuclju v bližini Elizabetine cerkvice sva našla še en zakladek, nato pa po ogledu kapelice v bližini še eno mikro škatlico. Cerkvica je bila postavljena v spomin in opomin po atentatu na priljubljeno Sisi.

Gornja postaja železnice in Elizabetina kapela

Dekleti sta legli na zid in uživali. Martinčkanje über alles. Hkrati sta tudi čakali, da se izpraznijo igrala. Jaz pa sem kot po navadi kmalu postal nemiren. Najprej sem šel mimo koče na stezico, ki teče preko pobočja in našel škatlico, do katere me je prej navigacija skušala peljati nekaj deset metrov višje.

Notranjost kapele

Potem pa sem jo ubral navzdol, v smeri koče Baumgartner. Na razgledišču, tik ob progi železnice, sem našel zakladek, nato pa malo tehtal, kaj sedaj. Na koncu sem se odločil in jo ubral še naprej navzdol. Nad kočo je bil namreč še eden. Me je navigacija kar malo sprehajala sem in tja, potem pa sem ga končno našel.

Salamander na poti navzdol

Ravno ko je en salamander s postaje potegnil v breg. Najprej sem se kar ustrašil, pogled na uro pa me je pomiril, do odhoda z gornje postaje je bila še ura časa. Zagrizel sem v breg, sonce je pripekalo, vročina taka, da je kar močno dol teklo. Na razgledišče sem prišel ravno, ko se je vlak, ki sem ga prej gledal na spodnji postaji, vračal. Vmesna vožnja.

Planike

Naredil sem posnetek, tik preden je zapeljal v tunel, nato pa hitel naprej navzgor. Dekleta so med mojim sprehodom raziskala igrala, na mizah s kamenčki oblikovala napise in slikice in počivala. Saj so si zaslužila. Pred odhodom vlaka v dolino smo pofirbcali še po prodajalni na postaji, Maja in Ajda pa sta skočili še po rožico za babico. Na koncu sta jih prinesli cel šop. Mislim!

Pogled na Elizabetino kapelo ob povratku od koče Baumgartner

Našli smo dobro mesto, tako da se nam ni bilo treba prav veliko stiskati. Vlak se je začel spuščati, dolina je bila vedno bližje. Postanek pri buhteljnih je bil tudi dolgrede obvezen, potem pa smo že peljali naprej. Na končni postaji smo naredili postanek v prodajalni, kupili še zvonček za babico, nato pa že cmarili kosilo v avtodomu.

Vožnja navzdol

Med tem sva z Živo odšla do jezerca pod postajo in tam pri tehtnici našla nekaj zanimivega. Sicer pa so naju najbolj zanimale race in pisane skulpture na jezeru. Vrnila sva se do avtodoma, Živa je šla počivat, jaz pa hitro še do bližnje starinske lokomotive.

V Salamandru

Sem kar nekaj časa brskal okoli, pa se nič pametnega ni hotelo prikazati. Zato sem odšel raje na pozno kosilo, potem pa smo po pripravah pred startom, odpeljali v smeri Neunkirchna, tam zavili na avtocesto in na razcepu iskali smer Gradec.

Mestni park v Puchbergu

Pa smo že po nekaj deset kilometrih in po obveznem postanku za praznjenje kasete na enem od počivališč, zavili proti Kirchschlagu in der Buckligen Welt. V samem centru najprej ni kazalo najbolje za parkiranje, na koncu pa smo brez težav avtodom postavili na enega od parkirišč pred Sparom (47.501591 16.292747), čisto nasproti kopališča, katerega smo želeli obiskati naslednji dan.

Zakaj se moram stehtati?

Z Majo sva šla malo raziskat naokoli in ugotovila, da bo ta možnost res še najboljša. Jaz sem se zvečer odpravil tudi do kipa Neptuna sredi vasi, ob potoku, kjer pa je bilo naokoli vse zrito, saj okolico urejajo. Dan je bil dolg in naporen, zato se je večer za nas kmalu zaključil…

KIRCHSCHLAG – 29.6.2011 – Zjutraj sem bil prvi pokonci. Odpravil sem se nad kraj, na izpostavljen pomol, kjer je predvsem farma gosi.

Jutro nad Kirchschlagom

Tam sem našel zakladek, naredil nekaj fotografij gradu na drugi strani, nato pa jo mahnil navzdol. Ko sem prišel do avtodoma, sem zbudil Majo. Šla sva v nakupe, nato pa prestavila avtodom na drugo stran ceste (47.500799 16.292378). Nisva namreč hotela, da bi nas kdo pri Sparu postrani gledal.

Sončna plaža

Ko je bil bazen končno odprt, smo se napotili do vhoda. Nobene gneče še ni bilo, brez težav smo dobili mesto v senci pod drevesi. Tisti, ki so že bili ob bazenu, so bolj iskali sonce. Martinčki. Bazen bližje nam je bil bolj za relaksacijo, večji plavalni seveda namenjen prav temu. Poleg je bila tudi skakalnica in pa krajši tobogan.

Burgbad Kirchschlag

Dopoldan so bile v bazenih še šolske skupine, zato je nekaj gneče bilo. Učili so se plavanja pod nadzorom učiteljev. Mi smo bili sprva kar dolgo raje v senci, čtivo je bilo še kako zanimivo. Potem pa smo šli raziskat tudi bazene, plavali, skakali v vodo in se spustili po toboganu. Nič posebnega, pa vseeno čisto dobro za sprostitev in zaključek naših počitnic.

Igra

Ko se je ura nagnila čez poldan, se je okolica bazenov začela polniti. Vedno več je bilo otrok, mamic z dojenčki, mladine. Tudi bazeni so bili vedno bolj polni. V plavalnem se je še dalo narediti nekaj zamahov, drugje je bila pa gneča kar prevelika. Tega smo počasi imeli zadosti, zato smo se počasi odšli stuširat, pospravili smo stvari in odšli do avtodoma.

Skok

Odpeljali smo, sledeč navigaciji, do avtoceste, zavili proti Gradcu. Seveda se je vožnja vlekla kot vedno, kilometri na števcu so se le počasi spreminjali. Ustavili smo se na enem izmed počivališč, zgolj tako, na hitro, za zakladek. Potem pa smo že peljali dalje, zdrveli mimo Gradca in poiskali pravo pot do prodajalne z zadevami za zakladolov.

Bazen z gobico

Tistega, kar sem želel, niso imeli, zato sem kupil le enega potovalnega hrošča in že smo peljali nekaj kilometrov nazaj do parkirišča pri Ikei (47.032528 15.423597). Sprehodili smo se skozi trgovino, kupili nekaj malenkosti in nato seveda za konec zavili še po hot doge. Klasika. Od tam smo se odpeljali do meje, na naši strani natočili gorivo in našli še en kešek, potem pa z vožnjo nadaljevali proti domu. Še en lep sončen dan je bil za nami, še en lep dopust.

Mi se mamo radi!

ZAČELE SO SE PRVOMAJSKE POČITNICE – 22.4.2011 – Da bi bili zgodnji nisem niti mislil. Saj se nam končno ni nič mudilo. Vseeno me je Maja okarala, ko sva z babico dopoldan letela v Tržič iskat nove zaklade. Pa kaj zato, saj sem imel vendar rojstni dan. Ura je bila blizu devete, ko smo se odpeljali proti Jezerskemu.

Srečanje pri Planšarskem jezeru

Peter je javljal, da je tudi že na poti tja, torej ni bilo več časa za odlašanje. Ko smo pripeljali, smo parkirali poleg njega, v neposredni bližini jezera (46.404142 14.515843). Dekleti sta šli v posteljo, Maja jima je sledila, midva s Petrom pa sva malo poklepetala, nato pa odšla poiskat zaklad v bližini jezera.

Jutro na Jezerskem

Hitro sva ga našla, Peter se je vpisal, potem pa sva se vrnila do avtodoma in si zaželela lahko noč. Naslednji dan se je naše potepanje začenjalo zares.

PIBER, BÄRNBACH – 23.4.2011 – Zjutraj smo se dokaj zgodaj odpeljali do Jezerskega vrha in ob nekdanji meji parkirali. Med tem, ko sta Maja in Martina pripravljali zajtrk, sva s Petrom odšla poiskat zaklad.

Nad Jezerskim vrhom

Ni ga bilo težko najti. Peter je bil vesel svoje druge najdbe, jaz pa tudi, saj je bila to moja prva najdba izven Slovenije. Ko sva se vrnila, je bil čas za zajtrk, potem pa smo se odpeljali proti dolini. Kratek postanek smo še naredili pri steni, na katero je nekdo naslikal sv. Krištofa.

Sv. Krištof

Tudi tam se je skrival zaklad, hitro sem ga našel in vpisali smo se. Potem pa že peljali navzdol. Povsem smo se prepustili navigaciji in ji zaupali, da nas pelje po najhitrejši poti. Pridružili smo se avtocesti in peljali do sedla, potem pa se po lokalnih cestah spuščali proti Pibru.

Vodnjak znanega arhitekta v Bärnbachu

Vmes je Peter skočil na bencinsko črpalko in nas nato ujel na parkirišču nasproti cerkve v Bärnbachu (47.069891 15.126706). Priprave na velikonočno žegnanje so potekale hitro. Jaz sem se odločil, da v tem času poiščem zakladek pod mostom, ne prav daleč od mesta, kjer smo parkirali.

Hundertwasserjeva cerkev

Res sem ga našel, obešen je bil pod strop mostu. To je zahtevalo kar nekaj priprav in akrobacij, da sem ga končno ujel in nato obesil nazaj. Pohitel sem nazaj do farne cerkve. Komaj kaj žegna sem zamudil. S košaricami, polnimi požegnanih dobrot, smo se ozrli še okoli cerkve, nato pa vrnili do avtodoma.

Blagoslov jedi

Odpeljali smo se proti Pibru in parkirali na parkirišču pod gradom (47.078280 15.100984). Tam smo naredili kosilo, nato pa odšli na ogled kobilarne. Prišli smo ravno prav, vodenje se je začenjalo. Vodička, katere poteze so kazale na azijsko poreklo, nam je razložila osnove same kobilarne, skrbi za konje in seveda marsikaj o lipicancih.

Piber

Z zanimanjem smo si ogledovali konje, žrebičke, tudi enega, zgolj štiri dni starega, poslušali pa bolj malo. Prvič zato, ker nismo verjeli, da nam lahko pove kaj novega, drugič pa so nam bili marsikateri izrazi še vedno tuji. Ustavili smo se pri kovačiji, na kratko pri plemenskih žrebcih in nato že zavili proti kočijam.

Kobile in žrebički

Nas niso pretirano zanimale, zato smo si jih ogledali na hitro. Otroci bi najraje obtičali v trgovini, ki je seveda postavljena ravno prav, da ujame še vse tiste evre, ki so po nakupu kart ostali. Ven smo jih lahko spravili le z obljubo igral, kjer so se potem izdatno znoreli.

Pridi malo bliže...

Tastari smo med tem reševali zagonetna vprašanja večstopenjskega zaklada, skritega v bližini. Ker nam ravno glede Lipice ni bilo vse jasno, sem šel še enkrat proti stajam s konji in vprašanje diskretno postavil vodički. Seveda jasnega odgovora ni vedela. Se je pa kmalu razvila debata o tem, kaj se je dogajalo z Lipico.

Lipicanci...čigavi ste?

Eden od obiskovalcev je takoj vehementno zatrdil, da spora sploh ne bi smelo biti, saj je jasno, da je Slovenija lipicance ukradla. Vodička ga je takoj popravila, da jih je v resnici le zadržala, kar pa ga ni najbolj prepričalo. Jaz sem bil raje tiho, mi že vemo, kako je prav, sem si mislil. Konji so svoja bitja, lastna samo sama sebi, v njih tiči duh daljnih prerij in igrivega dirjanja v sončni zahod. Tako!

Kočije

Ko smo z malo ugibanja in računanja dobili koordinate končne točke, se je začel lov. Peljal nas je navzdol, pa v breg na drugi strani. Sredi goščave smo pod drevesom našli kozarec za kumarice z dokaj zarjavelim pokrovom. Izračun je bil torej pravilen. Večjega dela posadke norenje po deželi klopov ni pritegnilo, zato so raje odšle do avtodoma in tam počakale na našo zmagoslavno vrnitev.

Gremo iskati zaklad...

Odpeljali smo nazaj proti Bärnbachu, sledili smeri proti Gradcu in nato avtocesti proti Dunaju. Pravega načrta nismo imeli, ustvarjali smo ga sproti. Kilometri na števcu so tekli, cesta je bila dolgočasna kot po navadi. Pod Dunajem smo sledili odcepu proti kraju Hinterbrühl. Peter je ušel malo naprej in tako ob našem prihodu že našel parkirno mesto malo naprej od jame (48.084650 16.259658).

Kešek

Mirno, brez kakšnih strašečih prometnih znakov. Odlično. Malo sem kompliciral, kam bi parkiral, potem pa končno ugasnil motor in v roke prijel zasluženi radler. Otroci so si takoj našli zabavo ob gledanju pustolovskih filmov pri sosedu, tastari pa smo se odločili za sprehod. Mahali smo jo proti Mödlingu, misleč, da je za prvim ovinkom. Pa smo se kar nahodili, delno ob cesti, nekaj pa tudi po zanimivi potki pod hribom.

Parkirišče v Hinterbrühlu

V Mödlingu smo zavili do prve cerkve, saj je Martino zanimalo, kdaj bodo na praznični dan maše. Pa smo prave ure ugotovili le na pol, kar se je pokazalo naslednje jutro. Skrbelo nas je že za otroke, le kaj ga lomijo med našim pohodom, zato smo kar hitro zastavili korak nazaj. Pa so se čisto lepo zabavali po svoje, dokler jih nismo pregnali, vsakega v svojo posteljo. Jutri nas čaka seveda…nov dan.

SEEGROTTE, NATURPARK SPARBACH, BAZEN V PERCHTOLDSDORFU – 24.4.2011 – Zjutraj sem bil zgoden.

Grad Liechtenstein

Vsi so še spali, ko sem jo mahnil na hrib in sledeč navigaciji iskal pot do gradu Liechtenstein, ki pa je bil ob zgodnji uri seveda krepko zaprt za morebitne osvajalce, nato pa kolovratil še proti Römerwandu, ostankom gradu, ki ga je pred davnimi leti zgradil Johann l. von Liechtenstein.

Römerwand

Ko sem našel, kar sem iskal, sem jo jadrno ubral navzdol proti avtodomu, Maja je določila uro, ko se moramo zbrati na zajtrku velikonočnih dobrot. In bil sem pravočasen. Po zajtrku je Peter znova odpeljal proti Mödlingu, prvo mašo ob petih zjutraj je zamudil, sedaj je lovil tisto, ki naj bi bila ob devetih. Izkazalo se je, da je bila v resnici uro kasneje. Kaj se more.

Velikonočne dobrote

Tako smo po zajtrku sami odšli do vhoda v Seegrotte. To je dejansko nekdanji rudnik, ki ga je v začetku prejšnjega stoletja zalila voda. Sedaj ga oglašujejo kot največje podzemno jezero v Evropi. Ustrašili smo se, da nas bodo priključili veliki skupini japončkov, ki so se gnetli pred vhodom.

Vhodni stolp

Pa na srečo temu ni bilo tako, pristali smo v manjši skupini in se po vhodnem rovu napotili v rudnik. Vodič je bil kar posrečen, povedal nam je marsikaj zanimivega o rudniku gipsa, vdoru vode in sestavljanju letal med drugo svetovno vojno.

Barbarina kapela

Šli smo po vhodnem rovu, kjer je bilo nekajkrat treba popaziti na glavo, mimo vhodnega jaška, kjer so z deli v 19. stoletju sploh začeli in naprej mimo modrega jezera, dvorane, kjer so med drugo svetovno vojno sestavljali dele za reaktivno letalo He 162.

Ostanki delov He 162

Ostanki preteklosti so odkrivali življenje rudarjev in delavcev, videli smo orodje in pripomočke, ki so jih potrebovali in uporabljali pri svojem delu. Deli letala so kazali na vojno norijo in beg pred napadi v globino hriba. Vodič je govoril kot navit, midva z Majo pa sva skušala povedano prevajati dekletoma.

Rudarska je bila težka...

Barbarino kapelo so nekoč postavili rudarji, v spomin umrlim in ponesrečenim kameradom in v priprošnjo svoji zaščitnici, večjo dvorano, posvečeno isti svetnici, pa še danes uporabljajo občasno za slovesnosti. Sedaj nas je čakalo tisto, zaradi česar smo sploh prišli. Spustili smo se po stopnicah v spodnje nadstropje in tam sedli v čoln, bolje rečeno veliko modro kad.

Plovba po tunelih pod zemljo

Vodič je pognal elektro motor in odpeljali smo se po jezeru, križarili po umetno narejenih hodnikih in dvoranah. Videli smo odsev, vodič je skušal potegniti povezavo s švicarskimi jezeri. Pajade, čeprav je bilo zanimivo in lepo. Ko se je naš krog zaključeval, smo že slišali ropotanje poševnookih.

Del največjega podvodnega jezera v Evropi

Sedaj smo bili prepuščeni sami sebi, lahko smo se sprehajali še koder smo hoteli.Pa nam podzemlje ni več pretirano dišalo, ubrali smo jo do vhodnega jaška, tam pogledali v veliko dvorano za njim, potem pa po rovu stopali proti izhodu.

Kičasti vodomet

Kar prijetno je bilo znova stati na soncu, naredili smo še fotko ali dve pred jamo, nato pa se že basali v avtodom. Petra še ni bilo, zatorej ga ni bilo smiselno čakati, dogovor kje se znova snidemo, je bil tako sprejet že prej.Odpeljali smo se mimo jame in vijugali v smeri Sparbacha.

Dvorana

Komaj nekaj kilometrov je do parkirišča pred naravnim parkom, prvim v Avstriji (48.076225 16.187034). Znan je predvsem po divjih svinjah, ki se menda prosto sprehajajo med obiskovalci. Stopali smo po potki proti živalskemu vrtu za otroke, ki pa nas je kar malo razočaral.

Zajček, si kaj videl prašičke?

Do živali dejansko nisi mogel priti. Beda. No ja, vsaj osla smo lahko pobožali. V hiški malo naprej smo tipali, brali in se učili o gozdu in njegovih prebivalcih, še malo naprej pa si pogledali mlin. Dekleti sta seveda takoj opazili igrala in potem ni bilo zanimivega nič več drugega. Vrteli sta se in gugali ter uganjali norčije.

Osliček

Komaj sva ju prepričala, da bi bilo zanimivo stopiti še na leseno razgledišče in si ogledati jelenjad in muflone, ki so se pasli ob robu gozda. Ko so začeli iskati senco, smo se mi napotili po poti naprej. Z Ajdo sva osvojila ostanke gradu Johannstein ali Janezove skale, ki ga je v 12. stoletju postavila tedanja gospoda teh krajev.

Smisel življenja je...

Maja in Živa sta obležali malo nižje na lesenih ležalnikih, pa tudi Ajdo je premamil vonj sladkobe nedela. Tako sem sam grizel kolena še naprej do Dianinega izvira in ostankov njenega templja. Na velikem travniku je nekaj družin posedalo in uživalo na sončku.

Jelenjad in mufloni

Seveda sem se povzpel nato še višje, do ostankov Köhlerhausa, postavljenega leta 1812 zgolj zaradi lepšega…razgleda. Tudi prav, če že niso imeli drugega za početi. Malo sem še bluzil po gozdu, nato pa že stopal nazaj proti igralom. Tam so seveda obsedela naša dekleta.

Johannstein

Pa niso bila prav pri volji, ozračje je bilo naelektreno kot pred nevihto. Seveda je razelektritev nujna in prav dobro je treščilo. Maja in Ajda sta užaljeno odkorakali kuhati. Tudi mulo. Midva z Živo pa sva šla kaj kmalu poklapano za njima. Pobožala sva še osle, nato pa že stopala skozi izhod.

Graščak

Ko se je med kosilom pripeljal Peter, so bile strasti že dokaj umirjene. Dogovorili smo se, da gredo oni seveda še v park, mi pa naprej do bližnjega bazena, kjer se dobimo. Z Živo sva šla pred odhodom kupit še plišasto divjo svinjo. Da smo tako videli vsaj eno.

Dianin izvir

Druge se v teh sončnih in vročih dneh pokažejo bolj ali manj zgolj zjutraj in zvečer, ko jim natresejo hrano. Drugače pa je siesta nekje po gozdovih. Vožnja do Perchtoldsdorfa ni bila pretirano dolga, tudi navigacija nas je pripeljala čisto prav. Le s parkingom smo potem malo čarali, saj jih je okoli nekaj, pa nam prvi niso bili ravno všeč, zato smo z nekaj sumljivimi manevri končno parkirali na primernem (48.122689 16.266643).

Köhlerhaus

Do bazena sedaj ni bilo daleč, kaj hitro smo zaplavali. Zunanji del je bil še zaprt, toda nam so bili veliki bazen, majčken z brbotalčki in pa tobogan čisto zadosti. Ajda in Maja sta se zatopili v knjige, midva z Živo pa sva šla takoj poskusit, kakšna je voda. Ko so prišli še Peter in njegovi, pa je bilo zabave zadosti.

Slovenska plavalna reprezentanca

Včasih smo kar malo pogledovali proti bademaistru, če ne bo kakšno rekel. Pa je ni. Kasneje smo ugotovili, da so bile bojazni tako ali tako odveč, saj je bil skoraj naše gore list. Kot še marsikdo na naši poti. Zabavno. Še bolj je bilo, ko sem se na vzponu na tobogan malo porezal na koščku stekla.

Johnny Weismüller

Mi je bademaister sicer dal obliž, a skoraj skrivoma. Menda morajo v vseh takšnih primerih napisati ne vem kakšna zapisnike, saj imajo iz preteklosti že slabe izkušnje s tožbami. Ko se je ura že bližala zaprtju smo skočili pod tuš in se oblekli. Potem pa še enkrat pod tuš. Čisto zares. Zunaj je namreč lilo.

Neznani leteči predmet

Že prej smo se odločili, da prespimo kar tukaj, saj je bila cesta videti mirna, prometa pa komaj kaj. In tako smo tudi storili.

PRVI DAN NA DUNAJU – 25.4.2011 – Zjutraj sem jo mahnil na potep do Campusa 21, novega tehnološkega centra na obrobju kraja. Razlog je bil seveda v novi zabavi, ki me vedno bolj navdušuje. Ko sem prikorakal nazaj, smo bili že vsi pokonci in odpeljali smo se proti Dunaju.

Perchtoldsdorf

Ker je bil velikonočni ponedeljek pretirane gneče nismo pričakovali in res so bile ceste skoraj prazne. Peljali smo se mimo Schönbrunna in nato dejansko »okoli riti v varžet« do parkirišča pri pokopališču. Pa nič zato, vmes sem na bencinski črpali dotočil gorivo. Tako poceni ga nisem videl na naši poti ne prej in ne potem.

Jutranje trimčkanje po Schönbrunnu

Ko smo parkirali, je poleg nas ustavil še en z nam zelo podobno registracijo (48.175490 16.302129). Takoj smo stopili skupaj in klepetali ter si ob tem izmenjali še nekaj uporabnih informacij. Razgovor je ravno stekel, ko je poleg ustavil starejši moški na skuterčku.

Dvorec in Dunaj za njim

Na njem je imel napisano nekaj, kar bi lahko prevedli skoraj kot vaška straža. Nas je takoj poučil, da tukaj lahko parkiramo, smo čisto dobrodošli. Če pa bi hoteli prespati, pa nas čakajo kazni. Visoke. Takoj smo razumeli 700 evrov. In da je po celem Dunaju tako, je zagotovil.

Gloriette

Ko pa je ugotovil, da znamo nemško, smo bili že kolegi. Malo je potožil kakšne imajo težave, predvsem s Slovaki in Italijani. Ki ne šmirglajo nikogar. In tudi kazni so bile sedaj kar naenkrat v osnovi dokaj bolj prijazne in le v najbolj črnem scenariju se lahko povzpnejo na sprva zagrožene zneske.

Pozer

Prijazno smo se poslovili, jaz sem hitro skočil še na zajtrk, potem pa smo že mimo Gloriette in Neptunovega vodnjaka stopali navzdol proti dvorcu Schönbrunn. Tako zgodnji so bili zgolj številni Japončki. Ko smo se prerinili skozi gnečo na vhodu v dvorec, smo že iskali vstopno postajo vlakca, ki vozi okoli dvorca in parka.

Neptunov vodnjak

Do Wüstenhausa smo ugotovili, da je salamensko počasen, gneča na njem pa se je močno povečala. Tako smo bili kar zadovoljni, ko je končno prisopihal na pravo postajo in smo se lahko izkrcali. Puščavska hiša je otroke kar navdušila, mene malo manj.

Kdo so že dunajski kočijaži?

Nekaj kuščarjev in kač, več kaktusov in rastlin, ki so sposobne preživeti v suhem puščavskem podnebju in seveda nekaj ptičev, ki je letalo sem in tja. To pa je že skoraj vse. No ja, svizci in želve so bili tudi zabavni. Malo smo škljocali, iskali otroke, gledali kje se skriva kakšna živalca, potem pa že korakali skozi vrt.

Tudi v puščavski hiši rastejo vodne rožice

Precej bolj živahno je bilo v parku, kjer nam je pot prekrižala veverica. Nagajivka je skakljala ravno pred nami, hkrati pa nas ni pustila preblizu. Mimo cvetočih rododendronov smo stopali proti Wagenburgu, kjer imajo razstavljeno vrsto kočij. Celotna razstava je bila posvečena Sisi.

Tič

Videli smo njeno obleko, zlato in konkretno načičkano poročno kočijo, pa slike njenih konj, sedlo, biče. Seveda niso manjkali niti prvi avtomobili in pa pogrebna kočija. Takšen, malo morbiden konec, nas ni pretirano potrl, že smo hiteli na prikaz priprave in pečenja jabolčnega zavitka. Sladko.

Wagenburg

Vsak je za začetek dobil mini košček štrudla, mi s kartico pa še eno toplo pijačo. Maja je naročila kavo, midva z Živo vročo čokolado, Ajda pa čaj. Posedli smo v prvo vrsto in kmalu se je predstavitev začela. Seveda nismo bili presenečeni, ko je za kuhalni pult stopila povsem tradicionalna Avstrijka, malce temne polti. Pa se je kar dobro odrezala.

Kako tipična Dunajčanka pripravlja štrudl...

Sestavine je imela delno že pripravljene, pred nami je po zraku metala testo, pojasnila, da se mora videti skozenj in kako se ga lahko zaflika. Potem je vanj še bogato natresla filo, ga zvila in pripravljen je bil za peko. Pričakovali so, da nam bodo mini koščki, ki smo jih dobili na začetku, dali apetit in bomo ravnokar spečeni štrudel razgrabili, vendar zasoljene cene niso pritegnile ravno pretiranega zanimanja.

Kar dobro ga razvleče!

Na poti ven smo obiskali še njihova stranišča, potem pa že sedli znova na vlakec. Peljali smo se do Gloriette, potem pa siti počasnega vozakanja izstopili. Ko smo izvedeli še, da ima vlakec tu deset minut odmora, pa smo že stopali peš nazaj navzdol. Maja je šla kuhat kosilo, otroke in Martino kot varuško smo oddali v labirint.

Z vlakcem po parku

Tam so se otroci zabavali na igralih, se smejali svojim podobam v izkrivljenih zrcalih in lovili po labirintu. Na koncu so bili kar malo utrujeni, malo mokri, a predvsem zadovoljni. Midva s Petrom pa sva v Hadiparku in pa sosednjem Auer Welsbach Parku brskala po grmovju. Kasneje se je izkazalo, da precej zaman. Zabavno je pa bilo.

Rododendroni

Vrnila sva se proti labirintu, tam pobrala otroke in že smo skupaj stopali proti avtodomom. Mi smo imeli kosilo že pripravljeno, sosedovi niso kaj dosti zaostajali. Ko so se nam še želodčki malo umirili, smo že stopali znova navzdol skozi park. Skočili smo na podzemno železnico in se odpeljali do postaje v bližini Opere, tam pa nekaj časa dokaj neuspešno iskali nadaljevanje proti Belvederu.

Dvorec Belvedere

Končno je prisopihal tramvaj, prostora za nas je bilo še dovolj, in že smo se peljali. Next stop – Belveder. Ko sem stopil do blagajne, pa nas je presenetila novica, da v našo kartico ni vključen ogled gornjega, temveč dolnjega Belvedera. Nič zato, smo si mislili, tako ali tako smo se želeli sprehoditi skozi park.

Pogled proti dolnjemu dvorcu

Žal so bile fontane še prazne, tako da tistega pravega občutka ni bilo. Čeprav je spodnja palača namenjena predvsem razstavam, so tudi prostori vseeno zanimivi. Nekatere sobane s svojimi poslikanimi stropi in kipi so videti prav impresivno. Tako se sodobna umetnost kar nekam zgubi.

Notranjost spodnjega Belvedera

Ogledali smo si razstavi Dynamic: Kubismus/Futurismus/Kinetismus. Razstava je prikazovala abstraktno umetnost na Dunaju med leti 1919 in 1929 z vidika evropske moderne. Razstavo so dopolnjevala dela slavnih umetnikov cele Evrope. V drugem delu pa smo si ogledali razstavo samoportretov in portretov Egona Shieleja.

Razstava Dynamic

Nekatere slike so se nam zdele kot malo boljše čačke kakšnega osnovnošolca, toda mi s svojim nepoznavanjem zanesljivo nismo bili zmožni zajeti poglobljenega pogleda na umetnikovo delo. Jah, taklemamo.

Egon Shiele in njegovi portreti

Med budnim motrenjem številnih varnostnikov smo se prebili čez razstavo, nato pa na ulici že razglabljali kako naprej do Pratra. S Petrom sva se odločila za večerni sprehod po mestnih ulicah, drugim ni kazalo drugega, kot da so nama sledili. Navigacija je ažurno javljala koliko je še do cilja, med klepetom nam je čas kar hitro minil.

Tamle dol smo doma!

Koliko so utrujeni se je pokazalo, ko smo prišli do parka in so kot naviti šibali okoli. Ustavili smo se pri velikem globusu, nato pa se napotili do Riesenrada, velikega kolesa. Ogledali smo si razstavo o Pratru skozi čas, nato pa že stali v vrsti za vstop v lesene gondole.

Riesenrad

Za nami se je usula kopica otrok, tako da smo imeli kar srečo, saj bi ob malo kasnejšem prihodu čakali neprimerno dlje. Vožnja je bila seveda zanimiva, pogled na mesto, kjer so se v večernem mraku že prižigale prve lučke pa kar čaroben. Pod nami je bil seveda Prater, ves v lučkah, mnogo tega se je dogajalo, vrtelo, prevračalo. Zabavišče kot takšno.

Pogled na Dunaj

Že smo se spuščali, pogled na tej strani ni bil več tako zanimiv, zato smo v miru pomalicali čokoladne bombone in ostale dobrote iz nahrbtnika, potem pa že iskali Sky ride. Ujeli smo eno zadnjih voženj, vsaj tako smo lahko razumeli. Precej manj pa zmedo z odpiralnimi časi, saj naj bi te »vožnje« skozi Dunaj potekale vse do enajste ure zvečer.

Pogled z vrha

Potem ko smo na police odložili vso na tresljaje občutljivo kramo in razne torbe in nahrbtnike, smo stopili za krmila 5D letala. Z njim smo odleteli po Dunajskih ulicah, preskakovali nebotičnike, leteli pod mostovi. Med tem se je treslo, pihalo, špricalo. Kar zanimivo, čeprav dokaj kratko. Otroci so bili kar navdušeni, čeprav prav velikega navdušenja za kakšno ponovitev ni bilo.

Prater

Smo raje stopili nazaj do bara, kjer so dekoraterji želeli narediti malo strašljiv kraj, pa jim ni najbolj uspelo. Ajda je sedla za barski klavir in nam naredila pravi koncert. Kar dobro ji je šlo. Na koncu sta zaigrali še skupaj z Majo, potem pa smo po obveznem slikanju in sladoledu že iskali pot do podzemne železnice.

Sky ride

Ta nas je pripeljala do Schönbrunna, od tam pa je bilo treba še nekoliko v breg, do parkirišča, kjer sta nas čakala avtodoma. Sklenili smo, da gremo danes zvečer v kamp Dunaj zahod, zato se nismo nič obirali. Križarili smo skozi Dunaj, dokler nismo pristali pred še zaprtim kampom Dunaj jug.

Grozljivi koncert

Martina je izbrala napačne koordinate. Kaj se je dogajalo v kabini sosednjega avtodoma, nismo hoteli niti vedeti, pohlevno smo sledili Petru naprej ali nazaj, pač po ulicah Dunaja, do kampa (48.211600 16.253757). Parkirali smo na delu, ki ni povsem ob recepciji, natočili vodo in izpraznili wc, potem pa že utonili v spanec. Ura ni bila več prav zgodnja.

V kaj so se spremenili naši otroci?

PO DONAVI DO BRATISLAVE – 26.4.2011 – Zjutraj sem bil pokonci že okoli šeste ure, saj je bil zgodnji premik nujen. Imeli smo rezervirano ladjico, ki po Donavi odpluje do Bratislave. Toda vrata kampa so bila zaprta, recepcija pa sem vedel, da se odpre šele ob osmih. Malo mi je postalo vroče, dokler nisem ugotovil, da niso zaklenjena.

Obcestno parkirišče

Tako sva okoli pol sedmih pač po francosko odpeljala v smeri izhodišča za ladjico. Nisva še vedela, kjer bova parkirala, toda ko sva ob cesti, ravno nasproti pristana, našla dvoje prostih mest, sva ju takoj zasedla (48.262617 16.366739). Ravno za spanje bi ne bilo, toda upala sva, da nas bosta avtodoma tu počakala cela in nedotaknjena.

Elizabeta druga

Pozajtrkovali smo, pripravili vse za seboj, potem pa že stopali proti ladjici. Tam so nas obkljukali in nam v nekoliko polomljeni nemščini pokazali, za katero mizo naj sedemo. Seveda smo se takoj dogovorili, da smo s Petrom sedeli pri isti mizi. Vkrcali so se še zadnji potniki, nato pa smo malo pred osmo uro že odpluli s tokom v smeri Slovaške.

Plovba po Donavi skozi Dunaj

Vožnja mimo Dunaja je bila kar zanimiva. Čeprav so glavne znamenitosti ostajale nekje v daljavi, smo vseeno prepoznali nekaj znanih obrisov. Vreme je bilo bolj kislo, težki oblaki so viseli nad reko, občasno je tudi kaj poškropilo. Ko smo se naveličali mrzle palube in nas je začelo zebsti, smo odšli za mizo. Časa za branje, igranje raznih iger in klepet je bilo več kot dovolj.

Zapornice

Ko smo pripeljali do zapornic, je bilo zanimanja za dogajanje več, tudi mi smo firbcali kako so se vrata za nami zaprla, vodna gladina z ladjico vred znižala in že smo znova pluli dalje. Čeprav nam je glas iz zvočnika z nezgrešljivo polomljeno nemščino pojasnil, da plujemo mimo narodnega parka, nam to ni pomenilo kaj veliko.

Vsak se zabava po svoje

Mesto Hainburg je bilo zadnje pred mejo, komaj nam je izginilo iz pogleda, že se je na drugi strani pokazal grad Devin. Pogled nanj z reke je bil lep, vsekakor pa ga bo treba priti pogledat tudi od bližje. Ura je bila malo čez dvanajst, ko smo pripluli do Bratislave, pred Novim mostom obrnili in pristali ob obali.

Grad Devin...tisti na hribu...

Tisti, ki so si želeli ogledati mesto z vodičem, so se razdelili v dve skupini. Nam ni bilo kaj dosti do tega, mi bi tako ali tako razumeli zgolj polovico, otrokom bi uspeli prevesti še manj. Torej smo se zrinili mimo čakajočih in se na potep po starem mestnem jedru odpravili kar po svoje.

Bratislava

Šli smo mimo Novega mostu z božjastnim neznanim letečim krožnikom na drugi strani, prečkali cesto in mimo kužnega znamenja sv. trojice zavili na Hviezdoslavnove namestie. Da si jezik polomiš. Prvi del je bil v znamenju znanega pravljičarja Andersena, v srednjem je prevladovala policija, saj je v bližini ameriško veleposlaništvo, v zadnjem pa so dekleta najbolj navdušile stojnice s spominki.

Naš čolnič in Novi most

Tako zelo, da so enega pomotoma kupile kar dvakrat. Jaz sem raje naredil zgolj fotko Slovenskega narodnega gledališča, se nasmejal kipom hokejistov različnih držav in še bolj bližnjemu kipu Man ad work. Dekleta so nas ujela in skupaj smo šli naprej po ulicah starega dela mesta.

Narodno gledališče

Ustavili smo se na Glavnem trgu, slikali z zabavnim bakrenim vojakom pred staro mestno hišo, nato pa stopali po ozkih ulicah mimo Michalske veže v smeri gradu. Spustili smo se na Klarisko ulico in tam naenkrat opazili, da Maje in punc ni za nami. Tekel sem kot rahlo jetični maratonec nazaj in ugotovil, da jo dekleta mahajo navzgor.

Man at work

Ves prešvican sem jih ujel. Iskrenje je bilo neizbežno. Znova skupaj s Petrom smo šli do stolnice sv. Martina in iskali prehod preko ceste proti gradu. Pa ga ni bilo. Tisti, ki smo ga opazili na zemljevidu, pa je menda že dolgo zaprt. Tako da nam ni ostalo drugega, kot da med pomenljivim negodovanjem Maje, da so s puncami tukaj že hodile, uberemo prav to smer. No, ja.

Hlavne namestie

Ob gradu smo srečali Slovence, ki so tako kot mi, iskali vhod. Ko smo ga končno našli, smo si grad ogledali v nekaj minutah. Nič pretresljivega. Še najbolj zanimiv je bil pogled na mesto pod težkim oblačnim pokrovom. Vsaj nekaj. Dekleta so glasovala za Mc-a in večji del Petrove ekipe se jim je pridružil. Zgolj Žan je šel z menoj, malo pogledati za zakladi.

Ozke ulice starega dela mesta

Kmalu sva enega našla, skrival se je v deblu drevesa v grajskem parku. Hurej. Spustila sva se po stopnicah, našla pravo pot na Novi most, kjer pa naju je navigacija vodila malo po svoje. Tako sva se zgolj sprehodila na drugo stran in se vrnila proti ladjici. Skočila sva še do cerkvice pod gradom.

Bratislavsky hrad

Zabavno je bilo, ko sem prebral hint in mi ni bilo jasno, kaj pomeni v slovaščini. Žan je ponovil za mano in kar malo naveličan iskanja sem zamahnil z roko, da se res tako glasi. On pa je ponovil in pokazal na steno. Hm, potem je bilo lahko. Vrnila sva se do trga pred stolnico, kjer smo se dobili z drugimi.

Pogled z gradu

Ogledali smo si še stolnico s številnimi zakladi, monštrancami, cerkvenimi plašči in drugimi dragocenostmi, pokukali v podzemlje in nato že hiteli nazaj do ladjice. Malo nerodno bi bilo ostati v tujem mestu, kar nekaj kilometrov daleč od naših hišk.

Zuckermandel

Čeprav je bilo do odhoda še nekaj minut, smo bili med zadnjimi. Ko me je gospa na vhodu v svoji polomljeni nemščini pozdravila, sem poskusil srečo in ji odvrnil z »dobar dan«. Seveda ni več skrivala svojih korenin. Ko sem omenil, da sem slišal, da je kapitan Srb, mi je takoj odgovorila: »pa cela posada je srbska«. U redu, onda.

Bogastvo zakladnice v stolnici

Malo smo še »popričali«, pošimfali čez Hrvate, kaj pa drugega, rekli sem in tja kakšno tudi o Slovencih in seveda Srbiji. Nato pa sem ju z enim izmed članov posadke, ki se nama je pridružil, pustil, da pripravita še zadnje malenkosti pred odhodom. Pomahali smo Bratislavi. Čeprav pod težkimi oblaki, je bil obisk kar prijeten. Na srečo dežja ravno med našim obiskom skoraj ni bilo. Plovba nazaj je bila precej duhamorna.

Pod stolnico

Proti toku gre namreč počasi, čakalo nas je več kot šest ur na Donavi. Znova nam je čas mineval ob igrah, klepetu. Nejc je mojstrsko postavljal stolpe iz kart in ob tem preizkušal potrpljenje staršev, saj so karte ob kakšnem večjem tresljaju letele vse naokoli. Na kratko smo se ustavili v Hainburgu, nato pa pluli naprej.

Tudi na poti domov nam ni bilo dolgčas

V bližini dunajskega letališča so letala vzletala in pristajala v večernem mraku. Ko se je že povsem stemnilo, smo pripluli do zapornice in znova je trajalo kar nekaj časa, da smo se dvignili za potrebno število metrov. Naveličani vožnje smo komaj čakali, da so se pred nami pojavile znane oblike in smo končno pristali.

Sonce gre spat

Do avtodomov na srečo ni bilo daleč, počakali so nas tako, kot smo jih pustili. Vedeli smo, da je v bližini parkirišče P+R in z nekoliko sreče smo ga po nekaj obratih našli (48.248181 16.367129). Parkirali smo in ravno, ko sva s Petrom odšla plačat dnevno karto, ki znaša bore tri evre, je na parkirišče zapeljal policijski avto.

Nočne zapornice

Z močno lučjo je osvetlil parkirišče, peljal vse naokoli, zavil tudi v malo bolj skriti del parkinga, potem pa odpeljal. Nam ni posvetil nobene pozornosti. Torej težav ne bo, moja teorija o tem, da se takšna parkirišča še bolje varuje, pa se je izkazala za točno. Utrujeni od napornega dneva smo si zgolj še zaželeli lahko noč, nato pa izginili vsak v svojo posteljo.

DRUGI DAN NA DUNAJU – 27.4.2011 – Pozen odhod v posteljo se nam je zjutraj kar malo poznal.

Proti Hofburgu

Zaspano smo pozajtrkovali, kupili karte in se odpeljali proti centru. Odločili smo se, da gremo najprej pogledat špansko jahalno šolo. Nismo namreč vedeli, koliko obiskovalcev si nastop lipicancev lahko dnevno sploh pogleda. In res nas je v Hofburgu pričakala dolga vrsta pred vhodom. Ni nam preostalo drugega, kot da se postavimo na konec kače in med klepetanjem počasi pomikamo proti blagajni.

Španska jahalna šola

Na srečo smo brez težav dobili karte in se napotili na balkon. Gneča je bila velika. Najprej smo v prvo vrsto prerinili otroke, nato pa je tudi nam uspelo dobiti nekoliko boljši pogled. Samo dogajanje pa…razočaranje. Nekaj jahačev je pod nami dresiralo konje, nekaterim je šlo bolje, drugim slabše.

No, lepo se obnašaj...

Enega je konj nič kaj ugledno vztrajno butal ob steno, drugi ga je pripravil, da se je za trenutek postavil na zadnje noge. Saj je razumljivo, da je pred gala predstavo potrebno vrsto ur vadbe in treninga. Toda, da ljudje plačujejo kar visoko vstopnino za to, da se gnetejo na balkonu, po možnosti v drugi ali tretji vrsti in gledajo ta trening. Človek ne more verjeti.

Dresura

Znova na ulici pred Hofburgom, smo zavili proti zakladnici. Ni bila daleč, zgolj skozi podhod je bilo treba in na drugi strani dvorišča je bil vhod. Naj bi šlo za eno največjih in najbogatejših zbirk raznih dragocenosti, praviloma povezanimi z dragimi kamni in zlatom. Čeprav se Dunajčani že prislovično pretirano hvalijo, pa se je tokrat hvala izkazala za točno.

Bogatija v kraljevi zakladnici

Številne krone, žezla, ogrinjala so kazala na moč nekdanje Avstroogrske. V zlati zibelki so se seveda gugali kraljevi otroci, kje so našli samoroga, katerega rog je tudi razstavljen, pa tudi ne vem. Monštrance, sklede iz žada, odlikovanja, okoli nas se je vse bleščalo.

Odlikovanja

Če je bil že moški del druščine navdušen, kako so se šele svetile oči ženskemu delu. No ja, naj gledajo… Znova na sončni svetlobi smo jo mahnili proti narodni knjižnici. Nismo si imeli namena izposoditi kakšne knjige, bolj nas je zanimala Prunksaal.

Narodna knjižnica

Čudovito poslikana nekdanja kraljeva knjižnica, dejansko del Hofburga, še danes na policah hrani več tisoč knjig. Nekatere police se odprejo kot vrata in tako omogočajo prehod v skrite hodnike. Ob knjižnih policah stojijo visoke lestve, ki omogočijo dostop. Knjige čuvajo skulpture, umetelno izdelane s strani Lorenza Mattiellija, notranjo opremo dopolnjujejo globusi.

Prunksaal

Ker je bila Avguštinska cerkev povsem blizu, smo pogledali še vanjo in se čudili mogočni grobnici nadvojvodinje Marie Christine, delu Antonia Canove. V muzeju papirusa smo videli številne primerke pisanja in risanja raznih umetnikov v časovnem razponu med 15 stoletjem pred našim štetjem in 16. stoletjem našega štetja.

Grobnica nadvojvodinje Marie Christine

V muzeju je seveda možno videti zgolj delček obsežne zbirke več kot 180.000 primerkov. Na vhodu v Hofburg smo pri vratih Burgtor našli zakladek, nato pa odpeketali proti muzeju globusov. To je edini svetovni muzej globusov, ki je prosto dostopen, vsebuje pa preko 380 globusov, ki so nastajali od 16. stoletja naprej.

Muzej zapisov na papirus

Pri prvih so bile celine bolj približno označene, kasnejši pa so vedno bolj natančni. Nekateri so čisto običajni, skoraj šolski, drugi pa prikazujejo še kaj drugega, npr. gibanje planetov, pa položaj lune in podobno. Res zanimivo, otroci so bili navdušeni.

Globusi, takšni in drugačni

Na hitro smo preleteli še muzej Esperanta, zgolj toliko, da sem razložil kaj to sploh je. Potem pa smo že stopali skozi center mesta, po Grabnu in mimo kužnega znamenja do Stephansplatza. Pred Štefanovo cerkvijo je bila seveda gneča, notri komaj kaj manjša.

Graben

Nismo se odločili za katerega od ponujenih vodenj, sprehodili smo se po mogočni stranski ladji, do glavne se brez plačila vstopnine ne da več. Jaz sem obujal spomine na pretekle obiske, za dekleti je bilo vse novo. Ko smo pred cerkvijo ugotavljali, kje bo najbolje zastaviti korak proti Schwedenplatzu, sta do nas stopila dva Slovenca.

Štefanova cerkev

Iskala sta skupino turistične agencije Palma, povsem izgubljena. Žal jima nismo mogli prav veliko pomagati. Ko sta se izgubila v množici, smo stopili do kočijažev, tam dobili najbolj natančne napotke kam in kako, nato pa hiteli proti Ring tramu. Gre za tramvaj, ki čisto redno vozi po notranjem Ringu – nekakšni obvoznici okoli srčike Dunaja.

Stranska cerkvena ladja

Mi smo dobili vsak svoje slušalke in med poslušanjem razlage o mestu in znamenitostih, opazovali mogočne, svetovno znane stavbe. Noge so nam komaj dobro počile, že smo bili naokoli. Kam pa sedaj? Želodčki so jasno zvonili alarm, zato je bilo jasno.

Na Ring-tramu

Otroci so navijali za preverjenega Mc-a, toda na koncu smo naročili vsak svojo porcijo pri poliglotskem prodajalcu kebaba. Za povrh so otroci dobili še sladoled v Starbrucksu, potem pa smo se že prerivali skozi množico pred Štefanovo cerkvijo. Tam itak vedno dogaja.

Kosilo v tipični dunajski restavraciji

Opazovali smo tipa, ki se je tlačil skozi teniški lopar, nato pa med čakanjem na Petra, ki je Martini iskal kavo, še umetnika, ki je s spreji packal fantazijske pokrajine. Otrokom so bile všeč, nam tastarim pa malo manj. Do Hiše glasbe ni bilo več daleč.

Nekateri pojejo...

Interaktivni muzej je zelo zanimiv tako tistim, ki se na zvok in glasbo kaj spoznajo, kot tudi totalnim aberveznikom, med katere se nedvomno lahko prištevam sam. Razni zvoki so prodirali iz nenavadnih slušalk, s premikanjem smo jih ustvarjali tudi sami.

...drugi se tlačijo v teniški lopar...

Za računalniki smo se prelevili v Dj-je in v tematskih sobah spoznavali življenje znanih skladateljev. Vrhunec je bilo seveda virtualno dirigiranje dunajskim filharmonikom. Navodila je dal sloviti Lorin Maazel, potem pa smo lahko začeli. Vsem je šlo kar dobro, le Peter je nekam hitel.

...tretji ravno neslavno zaključujejo svojo dirigentsko kariero!

Kar naenkrat so filharmoniki prenehali igrati, prva violina je vstal in ga okaral, da ne morejo oni igrati valčka, če dirigent maha kot za polko. Seveda smo se dobro nasmejali. Tudi v nadaljevanju smo odkrivali skrivnosti zvoka in ga sami ustvarjali.

Violin

Ko smo se znova spustili v pritličje, kjer je vhod v muzej, je mladenič na klavirju izvajal pravo mojstrovino. Ko je odšel, smo komaj prepričali Ajdo, da nam kaj zaigra. Nekaj je bilo treme, vseeno pa ji je kar dobro šlo. Nekaj malega vadbe torej tudi na poti. Lahko tovarišici za klavir pove…

Mlada virtuozinja že drugič nastopa na Dunaju!

Med hojo proti Karlovi cerkvi je nebo nad nami postajalo vedno bolj črno. Nič kaj obetavno. Pokukali smo v cerkev, katere del notranjosti je prepreden z gradbenimi odri, nato pa stopali mimo znamenite stavbe Secesije proti parlamentu.

Karlova cerkev

Začelo je deževati, na srečo ne premočno. Kar naenkrat je okoli nas vse zavijalo, bližnji dostop do podzemne železnice je bil obkrožen s policisti, v notranjost so tekli bolničarji, mimo zavijala gasilska vozila. Nismo vedeli kaj se dogaja, izvedeli smo le, da je ta linija podzemne železnice zaprta.

Skulptura v notranjosti cerkve

Med našim firbcanjem sem na cesti, ki pelje mimo zagledal poznan avtodom. Še bolje sem pogledal in res je bil Beno. Poklical sem ga po telefonu in kar nekaj časa je rabil, da mu je kapnilo, da mu mahamo z bližnjega pločnika. Stekli smo čez cesto, ga pozdravili, spregovorili smo nekaj besed, potem pa je že moral peljati naprej.

Pet'r

Mimo kipa Marije Terezije in stavbe Naravoslovnega muzeja smo stopali do Parlamenta. Prav blizu nismo mogli. Ni nam bilo sicer jasno ali so razlog nekakšne dokaj izzvenele demonstracije, glasbeni koncert ali obisk tuje delegacije.

Znani avtodomi na drugi strani ceste

Pa se nismo sekirali, šli smo še naprej, pred mestno hišo obrnili in se s kratkim skokom v park pred Hofburgom vračali proti podzemni železnici. Odpeljali smo se do znane postaje, sedli v avtodome in odpeljali proti Tullnu. Tam smo navigirali do parkirišč (48.328412 16.034896) pred vrtom Tulln (Garten Tulln).

Mestna hiša

Forumaš Jež je sicer javljal, da je v bližini, vendar se mu ni dalo na sprehod iz kampa do nas. Tudi prav. Smo tako kar sami klepetali, dokler nas ni utrujenost premagala.

TULLN, MAISSAU – 28.4.2011 – Zjutraj sem bil spet zgodaj pokonci. Nekaj me je dajala časovna razlika ali kaj. Mahnil sem jo v Tulln, ga s skirco prekrižaril gor in dol, sem in tja in odkrival zanimivosti. Lepo malo mestece.

Brez kiklce si še ven ne upam!

Najprej sem mimo sejmišča zavil ob Donavo, se ustavil pri spomeniku Nibelungom, šel do enega od mestnih stolpov, Karnerja in železniške postaje. Da sem vmes iskal tisto, kar naj bi bilo dostopno samo izbranim, verjetno ni treba posebej poudarjati. Ob vrnitvi so punce ravno dobro zlezle iz postelje.

Garten Tulln

Pozajtrkovali smo, nato pa s Petrom odšli poiskat še en zaklad, ki je bil skrit v bližini. Hitro smo ga našli v bližini steklene reke. Ko sem se že vrnil do avtodoma, so otroci pritekli za mano. V sosednjem deblu so našli še enega. Bravo otroci, hitro se učite. Šli smo se vpisat, čeprav ga potem nismo našli v nobeni bazi. Je bil le preblizu prvega. Škoda.

Fitnes

Ura je bila čas, odšli smo do vhoda v Die Garten Tulln. Lepo urejena zunanjost je nakazovala, da tudi notri ne bomo razočarani. Res nismo bili. Čeprav smo pričakovali arboretum, dejansko pa gre za nekaj drugega. Predstavitev raznoraznih možnosti zasaditev in postavitev vrtov, domišljeno postavljenih v veliki večini primerov s strani raznoraznih ponudnikov. Vrtnih sedežnih garnitur in podobno.

Pogled na vrtove z malo višjega mesta...

Čudili smo se domišljiji postavljavcev in posedeli na sedežni garnituri. Senca, šumenje vode, relaksacija. Samo natakar s kakšnim koktajlom se ni hotel od nikjer pokazati. Le to nam je bilo malo žal, da se dosti cvetja še ni prav razcvetelo. Ogled na začetku poletja bi dal vrtovom zanesljivo še večji čar.

...in z razglednega stolpa

Rdeča pot nas je vodila mimo bazena in po razstavišču naokoli. Številni bazenčki in potočki so imeli napise, da je kopanje prepovedano. Za žabe zanesljivo ne, te so se namakale v skoraj vsaki mlakuži. Tudi nas je voda malo vabila, pa smo se ji ob reganju in opozorilih raje odpovedali.

Les, železo, kamen

Še precej bolj pa je zanesljivo vabljiva za otroke v vročem poletju, smo si kar predstavljali, kako namakajo podplate. Naši otroci so se med našim raziskovanjem lovili po potkah naokoli in na koncu tekli do igral. Njim so bili seveda estetski užitki, ki so nam tastarim včasih tako pomembni, deveta vas. Tudi prav.

A si ti tud not padu?

Povzpeli smo se na razgledni stolp in se razgledali. Videlo se je daleč, predvsem pa je vrt ležal pod našimi nogami. Šele od tu je bilo možno dobiti občutek za celoto. Po spustu na realna tla smo ugotavljali, da je tudi povsem zarjavelo železo lahko zanimivo. Kamni, les, kovina.

Pirhi

Ponudnik lokalnega vina nas tako zgodaj ni uspel zvabiti v svoj hram, polovili smo še otroke na igralih, nato pa že peljali proti centru mesta. Ker sem si ga zjutraj kar dobro ogledal, sem nas brez težav vodil do lokalnega Lidla (48.326785 16.058294). Zadosti dobro za obnovitev zalog in pripravo kosila.

Župnijska cerkev sv. Štefana

Med tem, ko sta ženki kuhali, na naši strani pa je bila dobrodošla okrepitev tudi Živa, ki se jih hodit ni dalo, smo drugi odšli na sprehod. Peter s sinovoma iskat skrite zaklade, midva z Ajdo pa malo po mestu. Pot naju je peljala mimo Karnerja in župnijske cerkve sv. Štefana proti obrežju Donave, pogledala sva si zanimiv vodnjak Nibelungom in skušala prevesti pesnitev.

Spomenik Nibelungom

Nato pa sva mimo nekdanjega minoritskega samostana in cerkve prišla do turističnih informacij. Nabrala sva zanimive zloženke, ideje za prihodnje obiske so se kar kresale. Proti dobrotam na domači mizi sva se vračala čez glavni trg in mimo mestne hiše. Kosilo je bilo res že pripravljeno in lačnim želodčkom je vsekakor teknilo.

Glavni trg

Siti smo pokukali k sosedom in ugotovili, da se tam stvari odvijajo nekoliko počasneje. Ker nismo bili ravno navdušeni nad siesto, smo jim le pomahali in odpeljali proti Heldenbergu (48.499955 15.949541). Navigacija nas je vodila prav, vožnja je bila prijetna. Heldenberg dejansko sestavljajo štiri zanimivosti, to smo že vedeli.

Svet ametistov

Na vhodu pa so nam povedali, da ena izmed njih, lipicanci, danes odpade. Smo bili prepozni. Ogled naj bi bil namreč možen zgolj z vodenjem, dvakrat dnevno. Pa ravno konji so bili največji magnet. Hitro je padla odločitev, da se vrnemo dan kasneje, sedaj pa pohitimo do Sveta ametistov pri kraju Maissau.

Nabiranje pozitivne energije

Vožnje ni bilo pretirano, parkirali smo in pohiteli do blagajne (48.579725 15.812485). Prijazna gospa nam je pojasnila, da smo tudi tu prepozni, da bi si ogledali park, se udeležili vodenja in hkrati še izkopali svoj ametist. Toda znanje nemščine je bilo znova koristno, hitro smo namreč rešili nastalo zagato.

Počitek in razmislek kako naprej

Določeno je bilo, da si bomo danes ogledali park in ujeli vodenje, naslednji dan pa bomo rili in iskali zanimive vijolično obarvane kamne. Poleg tega ni nič kazalo, da bi bila lahko kakšna težava s spanjem na parkirišču pred parkom, torej dogovorjeno. Med tem je tekla hitra komunikacija s Petrom, zasipali smo ga z informacijami.

Za na prstan bo malo prevelik

Sporočal je, da si je v Heldenbergu ogledal muzej starodobnikov in da prihaja za nami. Ugotovil je namreč, da si lahko posamezne sklope ogledaš tudi ločeno. Hm, ko bi tudi nam to razložili… Vedno ne more iti vse povsem gladko. Med čakanjem na začetek vodenja smo se sprehodili po parku.

Vsak kamen ima svojo energijo

V njem so različne postavitve, ki naj bi bile koristne za polnjenje z energijo. Energetske točke torej, povezane s posameznimi kameninami. V ta del je možen vstop katerikoli del dneva, tudi brez vstopnice. Prosta življenjska energija za vsakogar torej. Pohvalno. Mi sicer nismo mogli ugotoviti boljšega počutja, zna biti, da smo ob velikem belem ametistu sedeli premalo časa.

Žila

Vsekakor pa si ne more vsakdo ogledati ametistove žile. Ko je prišel Peter, je blagajničarka že vedela, da so njegove želje na las podobne našim. Brez težav torej. Vodenje se je ravno začenjalo, gneče ni bilo, praktično sami smo z vodičko vstopili v stavbo. Ob interaktivni predstavi smo izvedeli marsikaj zanimivega o ametistu in njegovem pomenu v zgodovini.

Ametist

Predvsem pa videli del ametistove žile, do sedaj raziskane v dolžini kakšnega kilometra. V steklenih vitrinah je bila razstava ametistov iz drugih koncev sveta. Ob tako lepo spoliranih, se je ženskam v očeh kar zabliskalo. Nekje globoko v njih se je prebujala ametistova mrzlica. Po vodenju smo odšli do avtodoma, pripravljali večerjo in se dogovarjali, kako bomo preživeli večer.

Muzej

S Petrom sva si ga organizirala kar sama, mahnila sva jo do Maissaua, tam iskala točke zanimivega multija in se nato ob približnih koordinatah vrnila v gozd v bližini parkirišča. Sama in s pomočjo otrok sva ga prečesala po dolgem in počez. Brez uspeha. Začelo se je temniti, rositi, zato smo se vrnili na parkirišče.

Godrnjavko

Otroci so v enem avtodomu imeli svojo zabavo, tastari smo do onemoglosti klepetali v drugem. Prijeten večer v nadvse prijetni družbi. Juhej.

HELDENBERG, LOISIUM, AQUACITY – 29.4.2011 – Jutro je minilo v brskanju po grmovju. Znova brez uspeha. Tudi prav, je pač včasih tudi tako, da nič ne najdeš. Takoj ob odprtju smo bili že na robu polja za izkopavanje ametistov. Seveda smo sedaj že vedeli, da je to zgolj zabava za obiskovalce.

Rudarjenje

Ametisti so nastali v skalni žili. Med kopanjem v bližini, pa so jih dokaj zdrobljene pomešali med prst in natresli sredi parka. Dobili smo vsak svojo kanglico, lopatko in nekaj, kar je bilo še najbolj podobno mešanici med kladivom in kopulo. Zapodili smo se v pobočje in rili in kopali kot pravi krti.

Če bova dovolj dolgo rili, prideva na Kitajsko...

Na vsake toliko se je zaslišal vesel vzklik katerega izmed nas, ki je našel posebno lep ali pa velik primerek. Iskanje nam je šlo dobro od rok, kanglice so se polnile. Tastari smo bili seveda še bolj zagreti kot otroci, pred nami so nastajale prave jame, za nami pa kupi premetane prsti. Ko je čas za naše ritje potekel, smo odšli do lesenega kanala po katerem je tekla voda in sprali naše najdbe.

Novopečeni milijonarji

V silni ihti smo poleg ametistov v kanglico vrgli tudi kakšen navaden kamen zanimive barve ali oblike. Nič hudega. Vsak je nabral za malo vrečo kamenja, ki je romalo z nami. Ni bilo sicer tako lepo kot tisto v trgovini, toda z brušenjem in poliranjem se bomo ukvarjali doma.

Mladost je norost

Dekleti sta dobili škatlico pisanih kamenčkov, potem pa smo ametistom že mahali v slovo in se peljali proti Heldenbergu. Za dopoldansko vodenje po hlevih z lipicanci smo bili znova prepozni, toda to nas ni pretirano motilo. Sprehodili smo se po angleškem vrtu, kjer so se otroci na praznem podstavku spremenili v mlade imperatorje, vojskovodje in jezične dohtarje.

Tole napišem, potem pa tečem, kar me noge neso...

Draženje drugega, predvsem seveda z namišljenimi zaljubljenostmi, je dalo povod za besno lovljenje in jezo. Mladost je norost, kaj se more. Ko smo prišli do odcepa proti hlevom lipicancev, ni bilo nikjer prepovedi vstopa. Zato smo si ogledali zunanje ograde, sedli na Krpanovo kobilico in v veliki hali opazovali z balkona trening konj.

Krpan in kobilica

Precej bolj mirno je bilo kot na Dunaju, pa nič bolj elegantno. Trening pač, ne pa prava predstava. Vrnili smo se nazaj na pot in se vzpeli do spominskega parka. Panteon in spomeniki številnim posestnikom, generalom in vojakom iz prve polovice 19. stoletja, so bili sicer zanimivi, pa nič več kot to.

Trening na Heldenbergu

Poznali tako ali tako nismo skoraj nikogar. Le grof Radetzky, ki ima tukaj svoj grob, nam je bil znan. Bolj kot po svojem življenju in morebitnih dosežkih, po maršu, ob katerem vsako leto številni ploskajo in topotajo na novoletnem koncertu. Odkrili smo tudi cesarsko kolono, kjer so nekatera imena zvenela veliko bolj znano.

Heldenberg

Nekaj smo torej odnesli od ur zgodovine. Marija Terezija ni bila videti prav nič mogočno, bolj kot navadna mamka. Kako lahko videz vara! Mimo spomenika padlim vojakom smo prišli do vstopa v območje gomil in rekonstrukcije neolitske vasi. Nenavadni totemi iz lesa in keramike so bili preprosto hecni.

Konec, sredina in začetek...

V kočah je bilo možno videti, kako so nekoč drobili pšenico in strojili usnje. Otrokom je šlo kar dobro, igra jih je zabavala. V koči čarovnice so lobanje in drugi ostanki živali delovali kar malo grozljivo. Zanimiva dekoracija pa je bila na fasadi ene od stavb. Joške so štrlele iz stene. Izvirno.

Mimo totemov proti gomilam

Poslovili smo se od pisanih vzorcev in se vrnili v muzej. Sprehodili smo se mimo izvirnih predmetov in prikaza bojišča bitke pri Aspernu. Številne svinčene figurice so si jezno stale nasproti. Mimo kostka smo prišli nazaj do muzejske trgovine, se na kratko ustavili, potem pa…ločili.

Rekonstrukcija neolitske vasi

Z Nejcem in Žanom smo šli malo višje poiskati zakladek. Našli smo ga na vrhu hriba, ob zidanem stolpiču. Wallhala. Po povratku do avtodoma, je Maja izjavila, da je avtomobili ne zanimajo. Zamenjavo smo našli pri sosedih in se v muzeju oldtimerjev sprehodili mimo številnih zanimivih primerkov.

V brlogu čarovnice

Jaz bolj podrobno, otroci pa zgolj na hitro. So bile veliko bolj kot zloščena pločevina zanimive video igrice. Hm, vsak ima svoje veselje. Jaz sem se sprehodil od najstarejših primerkov, do impresivne zbirke avtomobilov znamke Porsche. Hecen je bil ultra kičasti avto, ves odet v kristalčke, motor pa, kot bi bil zlat.

Kič na kubik

Kaj vse si bodo ljudje še izmislili? Med avtomobili je stal nagačen slon, motorji so vabili. Ker nisem ravno tehnični tip, sem se sprehodil, bil navdušen in nič več. S težavo sem odtrgal otroke z dirkalne steze in odšli smo na kosilo. Po njem je sledil premik proti Loisiumu, sodobni vinski kleti.

Porschi

Do mesteca Langenlois, kjer pa smo po nekaj čudnih obratih ugotovili, da je dosti bolje slediti tablam kot navigaciji. Končno smo pred sabo zagledali stavbo Loisiuma (48.476171 15.675455). Nenavadno sivo kovinsko kocko, za katero bi si mislil vse drugo prej, kot da gre za vinsko klet.

Loisium

Mimo hotela smo privijugali do parkirišča, počakali na Petra, ki se je v vasici še bolj zaplezal in nato odšli do vhoda. Iz glavne stavbe smo končno prišli do vinskih trsov, šli do vrat, ki so nas po nekaj čakanja spustila v multimedijski prostor. Tu pa se je dogajalo.

Multimedijska predstava o vinu

Menjavanje barv, vodomet, zgodba vina, projekcija na stene in na koncu še Bakhus, ki me je prav grdo pošprical. Z vodo. Pacek, ko bi bilo vsaj vino. Spet je vse teklo, glasba je dajala ritem, huh, tako se prodaja vino. In tu ne gre zgolj zanj, gre za doživetje.

Bakhus

Mimo starih lesenih sodov smo stopali skozi podzemlje, letniki, ki so dozoreli daleč pred nami, so nam cedili sline.Vstopili smo v prostore stare domačije, ki pa je bila poleg prave etnološke zbirke tudi neizmerno zabavna. Slika, na kateri je zborček pravih dedcev z odpiranjem ust prepeval neko čudno pesem, kopita čevljev, ki so udarjala v taktu, čudne tinkture v velikih steklenicah.

Hrastovi sodovi so polni

Mimo velike preše smo znova prišli v svet vina, hrastovi sodovi so stali v vrsti, kaj je znotraj so namigovali napisi na njih.Seveda pa gre čas naprej in na koncu so bili že sodovi iz nerjavne pločevine. Stojala s šampanjci in sod z več kot 16.700 litri vina.

Na teh se je pa že nabralo prahu...

Huh, v celem življenju ga ne bi toliko popil, še Frakelj bi imel rahle težave. Sodobna umetnost, skoraj prava galerija, še vedno s pridihom vina in že smo mimo neskončnih podob v ogledalih prikorakali do izhoda. Pokušina vina oziroma sokov za otroke je zaključila naš obisk.

Le kakšne zvarke je nekdanji gospodar tu varil?

Vina se nam niso zdela nič posebnega. Še najboljši je bil dejansko sok. Mogoče smo razvajeni od domače kapljice, kaj pa vem. Znova smo križarili naprej, pot ni bila pretirano dolga, koordinate so bile znane. Šli smo do St. Pöltna, glavnega mesta Dolnje Avstrije.

Na zdravje!

Tam smo parkirali za zapori, kolega avtodomar je sporočal, da tu ni nobenih težav (48.205100 15.615120). Pa še blizu je bilo do Aquacityja, bazenov, primernih ravno za večerno namakanje. V večjem bazenu so imeli ravno trening, kar pa nas sploh ni motilo. Mi smo si želeli le ležernega razvajanja in to je manjši, bolj ali manj masažni bazen z bližnjimi brbotalčki več kot omogočal.

Razvajanje do onemoglosti

Razvajanje do onemoglosti. Otroci so bili seveda precej bolj za akcijo. Zato so se lovili po bazenu, zlezli eden drugemu na ramena in se nato prerivali. Prave gladiatorske igre. Smeha je bilo seveda veliko. Ko se je veliki bazen izpraznil, so takoj odšli na skakalnice in tam uganjali norčije.

Prerivanje

Skoki na glavo, noge, ploh, bombico, obrati v zraku, špricanje, juhuhu. Še Majo je zajelo veselje do norenja in hitro se jim je pridružila. Šele ko so nas že malo postrani gledali, da zapirajo, smo se posvaljkali do garderob in nato znova na svežem zraku odpeketali do avtodomov.

Na glavo...

Še hitri načrt za zgodnje jutranje potepanje dela druščine, nato pa smo že utrujeno popadali vsak v svojo posteljo.

SANKT PÖLTEN, MELK, SCHALLABURG – 30.4.2011 – Zjutraj sem vstal že okoli šestih in začuda so bili tudi Peter in fanta že pripravljeni na našo rekreacijo. Vzeli smo skirce in odrinili nad mesto. Z roba travnika se nam je odpiral kar lep pogled, najdeni zakladek pa je bil še dodatna vrednost.

Parkirišče za zapori

Sledil je strm spust v center mesta, neuspešno brskanje okoli železniške postaje in odkrivanje skrivnosti prestolnice. Šli smo mimo Frančiškine cerkve, zavili do tržnice, ki se je ravno razbohotila na trgu pred stolnico, nato pa že poganjali nazaj proti avtodomu.

Triperesna deteljica

Po zajtrku je bila hitro sprejeta odločitev, da gremo čez center še vsi skupaj, vse do deželnega muzeja. Otroci so dobili skirce, tastari smo morali pa kar peš. Mimo mestne hiše smo po ozkih mestnih ulicah stopali do klepetulj, ki sta tržni dan izkoristili za izmenjavo vseh novosti. Danes so okoli njiju naložili sveže cvetje.

Klepetulje

Tržnica je bila v polnem razcvetu, prodajalo in kupovalo se je marsikaj. Stopili smo v stolnico in se sprehodili po notranjosti. Lepota bi rekli nekateri, drugi pa bi zgolj zamahnili z roko. Kič. No ja, okusi so različni, meni je bila kar všeč. Ljudje med mašo vsaj lahko kam pogledajo, da drugi ne opazijo takoj njihovega zehanja.

Stolnica

Tako je, kaj se more. Do muzeja sedaj ni bilo več daleč. Muzej sodobnih oblik in interaktivne notranjosti ni ravno obsežen. Pa to ni nič slabega, saj ga je bilo ravno prav, da se otroci niso začeli dolgočasiti. Izvedeli smo nekaj o ekologiji, videli vse mogoče čilije, se slikali s korenčkom in kolerabo, stekli skozi galerijo, se srečali s preteklostjo, minerali, podzemljem, življem.

Deželni muzej

Nekatere nagačene živali so bile tudi iz bolj severnih dežel, nismo bili prepričani, če so po zadnji ledeni dobi kaj tlačile tla v teh krajih. Razen v kakšnem živalskem vrtu seveda. Torej vsem kar ima Dolnja Avstrija za ponuditi. Med odkrivanjem muzejskih eksponatov smo se izgubljali in znova našli, pa znova šli vsak po svoje.

Zelje in korenček

Na koncu kar nismo mogli verjeti, da smo videli že vse. Pa kljub temu je bilo zanimivega veliko. Priporočljivo. Na izhodu smo narabutali še semena redkvic, se počakali ob bazenčku in nato odrivali znova proti centru mesta. Časa in volje za postanek ni bilo, mimo pisanih hiš smo klepetali proti avtodomom.

Kako pa to deluje?

Ti so nas kljub soseščini dokaj sumljive sorte pričakali takšni, kot smo jih pustili. Odpeljali smo se iz mesta in sledili smerokazom za Melk. Daleč ni bilo, že smo se spuščali in tako z viška opazovali svoj cilj – znameniti samostan. Parkirišče je bilo veliko in dokaj prazno (48.229206 15.338405).

Dolnja Avstrija v sliki in besedi...

Med pripravami kosila in mlaskanjem dobrot nas tako ni nihče motil. Le oblaki so nekam čudno potemneli. Pa saj bo, smo si rekli. Ko smo pomlaskali dobrote, so bili pri sosedovih še vedno na polovici. Naj jim tekne. Čez parkirišče in po dvojnem stopnišču smo prišli pred vhod v samostanska poslopja.

Mogočnost samostana se vidi že s ceste

Na dvorišču z vodnjakom smo dobili karte, nato pa sedli in počakali na sopotnike. Vzpeli smo se do muzeja. Verske zadeve, predstavljene na dokaj sodoben način. Pisane barve so poživile sicer značilne zadeve iz cerkvenih zakladnic. Monštrance, mašni plašči, knjige, kelihi, dragocene slike, relikviariji, kipi. In seveda predstavitev nastajanja samostana.

Samostansko dvorišče

Marmornata dvorana je bila veličastna. V vsej njeni lepoti smo jo uspeli doživeti še preden so se noter zgrnili številni, ki so kot ovce sledili vodički. Razgled na mesto Melk z balkona je bil zanimiv, pogled v nebo pa precej bolj grozljiv. Oblaki so se gostili, videli smo, da čakajo samo še na iglo, ki jih bo preluknjala. V daljavi je tako ali tako že lilo.

Moderna predstavitev klerikalnega

V samostanski knjižnici smo podoživljali podobno, vendar večjo, dvorano narodne knjižnice. Starinske knjige na visokih policah, globusi, posebej pomembni primerki pod steklom. Zavito stopnišče nas je spuščalo v neskončnost. Res? Kje pa, zgolj do samostanske cerkve.

Marmorna dvorana

Velika, pisana, kičasta. Takšna, kot mora biti. Sv. Benedikt je nad nami doživljal triumf, sv. Mihael se je moral zadovoljiti z enim izmed oltarjev. Vse načičkano, zlato, marmornato, prebogato. Kaj pa ubožnost, odrekanje, popotnica za posmrtno življenje? Kdo bi vedel…

Temno nebo nad Melkom

Nebo je bilo še vedno črno, rumene stene samostana so žarele na temni podlagi. Toda ulilo se ni. Ugotovili smo še, da se samostanski vrt odpre dan kasneje, nato pa stopali nazaj do avtodoma. Suh sem sedel za volan, le kako, da se ni ulilo?

Samostanska knjižnica

Ker se je dan že nagibal v pozno popoldne smo pogledali na zemljevid in ugotovili, da je v bližini le grad Schallaburg. Zakaj pa ne, gremo si ga pogledat. Vožnje ni bilo veliko, zadnjih nekaj sto metrov pa smo se kar strmo vzpeli. Saj je prav, grad mora biti vendar na točki visoko nad ravnino.

Triumf svetega Benedikta

Parkirali smo (48.185432 15.354877) in skozi grajski park pohiteli do vhoda. Nismo namreč vedeli, do kdaj je v grad sploh možno vstopiti. Tudi otrokom smo igrala obljubili za kasneje. Pa ni bilo težav, časa je bilo še dovolj. Na grajskem dvorišču nas je presenetila beneška gondola.

Samostanski vrt pred nalivom

Sploh nismo vedeli, da grad gosti eno pomembnejših letošnjih razstav. Benetke v vsem svojem sijaju. Pa smo jih še za trenutek pustili vnemar in si ogledali sam grad. Jaz sem prevajal napise o posameznih prostorih, sami zgodovini gradu in gospodi, ki je nekoč od tu gor vladala številnim podložnikom.

Grad Schallaburg

Kapela, stolpi, obzidje, vodnjak. Pogled na grajski vrt. Zanimivo. Tastari so z zanimanjem poslušali moje prevode, otroci pa so se kmalu začeli dolgočasiti in so si izbrali svojo zabavo. Zakaj pa ne? Ostal nam je še ogled beneške razstave. V njej so zbrali vse, kar je možno v Avstriji najti o Benetkah.

Notranje dvorišče z beneško gondolo

Postrgali so arhive narodne knjižnice, muzejev na Dunaju in tako ustvarili enkratno predstavitev tega severno italijanskega mesta. Knjige, nakit, slike, modeli ladij, pomembni Benečani, karneval. Živa in Ajda sta se oblekli v Benečanki in prestrašili vsakogar, ki je prišel mimo.

Tu noter so nekdaj metali poredne otroke...

Predstavljajte si, da se kip v poltemni dvorani kar naenkrat premakne. He, he, he. Tudi grajska trgovina je bila polna izdelkov, značilnih za Benetke. Ko smo v zadnjih minutah pred zaprtjem prišli iz gradu, je bilo treba še otrokom izpolniti obljubljeno. Igrala.

Vse kar ste hoteli vedeti o Benetkah...

Leseni zmaj in še marsikaj zanimivega okoli njega. Seveda je bila zabava takoj na vrhuncu, norenje, stikanje, igranje. Tastari smo samo gledali od daleč. Skozi park smo se vračali proti avtodomu. Jaz sem jo mahnil še malo naokoli, šel do vasi na ravnini nad gradom in se mimo ostankov manjšega izkopa vrnil do avtodoma.

Če se kip premakne...

Premaknili smo se na višje parkirišče, kjer je bil poleg Petra še en avtodom (48.183883 15.353057). Meni premikanje ni bilo nič po volji, pa tudi sicer je vreme danes ustvarilo nekam nizek pritisk. Obsedeli smo vsak v svojem avtodomu, kot bi bili skregani. Sicer pa nič narobe, počitek nam je čisto dobro del. Jutri bo namreč še kar naporen dan.

Koga bo pohrustal zmaj?

HAUBIVERSUM, ERLEBNISWELT MENDLINGTAL – 1.5.2011 – Zjutraj nismo preveč poležavali. Odpeljali smo se čez hribe in doline, po razgibani pokrajini, med vasicami in travniki. Naš cilj je bil Petzenkirchen, kjer stoji ena od velikih pekarn, ki kruh in druge pekovske izdelke razvaža po celi Evropi in tudi širše.

Svet peke

Poleg pekarne so ustvarili Haubiversum, svet peke (48.144655 15.151490). Najti jih niti ni bilo pretežko, čeprav se je vasica izkazala s svojimi ozkimi ulicami. Ki smo jih seveda obrali, namesto, da bi se pripeljali malo naokoli kot gospodje. Jah, taki smo. Da pa Haubiversum zagledaš že od daleč, je zaslužen stolp, ki ga obdajajo pšenični klasi. Zanimivo.

Kaj pa naj s tem?

Pristali smo v prodajalni, kjer se vodenje tudi začne. Mize so bile kar polne, ljudje sem pridejo na zajtrk, kavo ali pa se posladkajo s kakšno od tortic. Predvsem slednje se nam sploh niso zdele drage. Toda časa ni bilo, že nas je dekle odpeljalo v prostor, kjer smo si umili roke in si v naslednjem, kot pravi peki, začeli zvijati svoje pecivo.

Kot pravi peki...

Ko smo gledali navodila na steni, se nam je zdelo enostavno. Še toliko bolj, ko je vodička zgolj nekajkrat prevrgla testo in pletenka je bila končana. Seveda se je na koncu pokazalo, da le ne gre tako zlahka. Je bilo pa zato toliko več smeha. Ko nam je nekako uspelo, s pomočjo ali brez, smo testo pomočili v vodo in nato v sol, sezam, mak, semena, po želji.

Naše umetnine

Vsak je dobil zastavico in odšel na peko, mi pa naprej na ogled. Sprehodili smo se ob razlagi zgodovine, vse od začetkov v mali pekarni, razvoza kruha do bližnjih sosedov in današnje tovarne s številnimi tovornjaki, ki pekovske izdelke razvažajo tudi do Dubaja. Ker smo bili v tovarni v nedeljo, se žal ni nič kaj veliko dogajalo.

Zgodovina podjetja

Videli smo prostore, kjer izdelujejo žemlje, vse od začetka do končne peke oziroma zmrzovanja, izvedeli, da se naše pletenke še vedno delajo ročno, pokušali različne vrste kruha, bili v laboratoriju, se greli v peči in hladili v zamrzovalniku. Ni, da ni. Na koncu smo se nabasali z odličnim tiramisujem in jagodno kremo, se predvsem nasmejali vodički, ki je ob omembi Slovenije skoraj omedlela.

Proizvodnja žemelj v nedeljo stoji...

Vraga, saj smo sosedje, ona pa je oči izbuljila, kot da prihajamo z Marsa. Po vodenju so nas že čakale naše pletenke, vzeli smo vsak svojo in jo prihranili za malico. Pofirbcali smo po trgovini, nakupili nekaj malenkosti in se odpravili proti avtodomu.

Katera bo pa tega pohrustala?

Naš naslednji cilj je bil Scheibbs, kjer smo si obetali popoldansko zabavo v bazenu. Malo nas je sicer skrbelo, ker je v vodničku pisalo, da je te dni zaprt. A na internetu podatka o tem nismo našli. Ko smo zapeljali na povsem prazno parkirišče (47.998900 15.163362), smo takoj vedeli, koliko je ura.

Pečka

Še sreča, da smo se tu ustavili spotoma. Če bi vozili nekaj deset kilometrov daleč gledat zaprto stavbo, bi se že po glavi tolkel. Ni nam preostalo drugega, kot da se odpeljemo dalje. Naslednji cilj – doživljajski svet Mendlingtala. Vožnja ni bila dolga, te kraje smo nekoliko poznali že od svojih zimskih doživetij.

Naši izdelki so bili dobra malica

Parkirali smo (47.743673 14.892859) in že sva delala bojni načrt za naprej. Dedca. Ženki sta kuhali okusno kosilo. Oblaki nad nami so se gostili, občasno se je ulilo. Nič kaj primerno vreme za sprehod po soteski. Ali pač? Po kosilu smo se odpravili mimo jezerca, čez cesto in navzdol proti vhodu.

Jezerce pri parkirišču

Za začetek smo si pogledali domovanje tipične holcarske družine, na kratko prisluhnili pripovedovanjem starejših o življenju v in ob tej soteski, otroci pa so odkrili celo tobogan. Do žage venecijanke ni bilo daleč. Ker smo ubodli ogled ravno na pravi dan, smo si lahko ogledali, kako deluje v živo.

Muzej

Prav zanimivo je bilo videti, kako so rezali hlode na deske in plohe različnih debelin. Tako narezani les verjetno porabijo za vzdrževanje poti v soteski. Kot bi vedel, kdaj mora začeti, se je ob vstopu v sotesko ulil dež. Voda je bila povsod, pod nami je bučala, nad nami pršela, v čevljih čofotala. Hurej.

Žaga venecijanka

Trdno držeč marele smo šli mimo grabelj, kjer se je nekoč ustavil les, ki so ga splavili višje gori. Soteska je bila nekje dokaj široka, spet drugje pa smo hodili stisnjeni po leseni brvi povsem ob steni. Postanki na mestih, kamor dež ni segel, so bili seveda obvezni. Bodisi pod steno, v kožarici ali na prostoru za malico.

Rake in grablje

Soteska se je znova zožila, brvi so preskakovale z ene strani na drugo. Ker je bil les spolzek, nekaj previdnosti ni bilo odveč. Prišli smo do izvira Grasseger, se sprehodili nekaj korakov do njega, potem pa v mlinu ob potočku že pocukali za rokav mlinarja.

Voda spodaj, voda zgoraj, voda vsepovsod...

Resda je že pospravljal stvari, prav zgodnji namreč nismo bili. Toda dovolil nam je, da smo si mlin pogledali, moko pa nam je kljub ceniku na steni hotel na vsak način podariti. Pa smo mu vseeno v roko stisnili nekaj kovancev, da bo imel vsaj za kakšen pir. Ker nam je dal res dobro mero, pa smo mu še odnesli namleto moko do avtomobila.

V mlinu

Zgolj malo naprej smo prišli do konca poti, v gostilno, ki je tam vabila, se nam ni dalo, zato smo kar obrnili. Stopili smo še do ribogojnice, nato pa med kapljicami vijugali proti izhodišču. Hoja po spolzkem lesu je še vedno zahtevala nekaj previdnosti. Na blagajni ni bilo nikogar več, ogled torej bolj pozno prost.

Povratek čez deročo vodo

Odpeljali smo v deževni večer, vijugali gor in dol v smeri Leobna. Ob vzponu nad Eisenerzom smo z razgledom na povsem pobrano pobočje dnevnega kopa ustavili na počivališču ob cesti (47.538267 14.926456), izpraznili stranišča in se po nekaj počitka odločili, da sploh ne gremo naprej.

Škratek vedri

Čisto v redu je bilo, cesta zadosti proč, prometa tako ali tako ne preveč. Torej bomo lahko v miru prespali. Otroci so po večerji spet imeli svojo zabavo, tastari pa smo klepetali, kaj pa bi drugega. Večer je minil kot bi mignil, načrti za naslednji dan so bili narejeni, gremo spat!

Slovo od Mendlingtala

IKEA, LJUBELJ – 2.5.2011 – Zjutraj smo se pretegnili, nato pa odpeljali naprej. Čez sedlo smo odvijugali navzdol proti dolini, zapeljali pri Leobnu na avtocesto in ji sledili proti Celovcu. Tam je avtodom že skoraj sam znal proti Ikeji (46.639426 14.367515).

Od hriba je ostalo bore malo

Hitro smo jo obredli, nakupili nekaj nepotrebnih malenkosti, pohrustali hrenovke, počakali na Petra, nato pa odrajžali naprej proti Borovljam. Sosedje so imeli načrt še za napad na bližnje trgovine, ki pa nas niso zadosti pritegnile. Pot nam je bila znana še iz nekdanjih nakupovalnih izletov, v tistih »dobrih starih časih«.

Itak, hrenovke za pol evra...

Vzpon na Ljubelj je minil kar hitro, zapeljali smo mimo prodajalne Kompasa in pod hotelom parkirali (46.430891 14.260880). Otrokom se ni dalo nikamor, jaz pa sem stekel po Bornovi poti, šel skozi tunel in nato poiskal zanimiv zaklad med skalami, na dosegu rok.

Pogled z Bornove poti na Rjavo peč

Vrnil sem se do avtodoma in skupaj z Ajdo odšel do cerkvice. Ko sva se vrnila do avtodoma, je poleg nas že stal Peter. Dala sva mu napotke za raziskovanje, nato pa smo le še pomahali v pozdrav, odpeljali v dolino in naprej proti domu. Naše počitnice so se iztekale…

Cerkvica sv. Ane

ODHOD PROTI ŠTAJERSKI – 18.2.2011 – Pred nami so bile šolske počitnice. Ker smo se odločili, da jih aktivno izkoristimo, je bilo potrebnih kar nekaj priprav. Dekleti sta imeli popoldan še tabornike, potreben je bil po mojem razumevanju povsem predolg obisk trgovine in knjižnice. Seveda je bilo moje razumevanje povsem nasprotno z Majinim. Da se je spet malo zaiskrilo, je itak jasno. Postavil sem končni rok za odhod – ob deveti uri. Seveda smo babici pomahali in odpeljali proti Štajerski šele pol ure kasneje.

Zimski poljub

Peljali smo mimo Domžal in po avtocesti do Celja, tam zašibali proti Vojniku in naprej do Zreč. Parkirali smo pred termami (46.370940 15.387280), se po telefonu javili Benu, potem pa kmalu izginili v posteljo. Jaz sem sicer v roke vzel PSP, pa potem pri drugem Tom in Jerryju že konkretno kinkal.

PIBER, MARIAZELL – 19.2.2011 – Zjutraj smo bili ob osmih pokonci. Pripravljeni na odhod smo poklicali Bena, ki nas  je prišel pozdravit. Takoj je pojasnil, da bodo krenili na pot malo kasneje, obiskali še trgovino v bližini Gradca in nas ujeli nekje po poti. Tudi prav, smo mu ob devetih pomahali in mimo Slovenskih Konjic peljali proti avtocesti.

Na parkirišču pod kobilarno v Pibru

Štiripasovnici smo sledili do Gradca, tam zavili v smer Celovca, pa kmalu preskočili na lokalne ceste, ki so nas peljale do kraja Piber. Da smo prav, so nam kazale številne obcestne table in napisi, da je to dežela lipicancev. V Pibru namreč stoji državna konjušnica.

Baročni dvorec

Živi se je med vožnjo utrnilo vprašanje, čigavi so sedaj lipicanci. Sem ji zvito odgovoril, da teh lepih živali politične zdrahe nedvomno ne zanimajo in nas konec koncev tudi ne. Parkirali smo na velikem parkirišču ob vznožju vzpetine (47.078280 15.100984), na kateri stoji dvorec, nad njim so hlevi s konji.

Notranjost dvorca

Dekleti sta bili sprva nekoliko brez volje, potem pa sta najprej navdušeno skakali po trgovini in malo kasneje na igralih. Razpoloženje se je že boljšalo. Ob pol dvanajstih je prišel naš vodič. Sredi zimske sezone smo bili edini gostje. Z Majo sva se javila za prevajalca dekletoma in krenili smo na ogled.

Igrala pred trgovino s spominki

Najprej smo zavili v hleve s konji, videli različne opreme, hrvaško, madžarsko in seveda domačo, iz Piberja. Izvedeli smo, kateri so rodovi lipicancev in kako se označujejo, opazovali plemenske žrebce, med njimi tudi enega iz Lipice. Videti je, da so žrebci španske jahalne šole letos preleni za randi s kobilami iz Piberja, zato morajo (znova) na pomoč priskočiti krepki podalpski lepotci.

Na vodenem ogledu po kobilarni

V kovačiji pozimi konj ne podkujejo, smo pa videli številne vrste podkev in izvedeli, za kaj se posamezna uporablja. Pri konjih v izpustu in kobilah z žrebički nam je vodič dokaj obširno razložil, kako ravnajo s kobilami, ki so breje in tistimi, ki so že povrgle.

Pristni stik

Seveda je bil za razumevanje vseh izrazov potreben hitri šnelkurs nemščine. Med tem, ko sva z Majo švicala ob prevajanju, je Ajda skušala z dobrikanjem privabiti najbližjega žrebička. Pa ni nič maral za njene namige. Opazil pa jih je drugi, ki je nenadoma prav firbčno prišel pogledat obiskovalce.

Kobile in žrebički

Dekleti sta bili seveda navdušeni. Božali sta ga, on pa se je smukal okoli njiju, ju včasih boksnil ali celo nežno ugriznil. Sedaj so bila še malo prej povsem kisla usta deklet razpotegnjena v širok nasmeh. Dobra volja ni popustila niti med ogledom kočij in sani, s katerim se je naš sprehod po kobilarni zaključil.

Firbčni žrebiček

Čez trgovino smo seveda firbcali, pa z obljubo, da še pridemo, dano tako trgovki kot otrokom, ušli na igrala. Postanek je bil obvezen, čeprav sem malo tudi že priganjal. Smo imeli za danes še nekaj načrtov. Med spustom proti avtodomu je Živa zlezla še v hiško na drevesu, jaz pa sem šele sedaj opazil napis, da je  parkirišče zasebno in da kampiranje odpade. Dobro, da vemo za drugič.

Razstava kočij

Odpeljali smo se do bližnje vasice Bärnbach, kjer smo parkirali nasproti cerkve (47.069891 15.126706). Ta nam je poglede privlačila že ob vožnji proti kobilarni. Nič čudnega, saj je izdelek dokaj ekstravagantnega arhitekta Hundertwasserja, česar na zunaj ne more skriti.

Sveta Barbara

Okoli cerkve vrsta nekakšnih vrat predstavlja različne svetovne religije, to jasno kažejo tudi oznake na njihovih obokih. Vsekakor zanimivo, tako zaradi oblike, kot predvsem tudi same ideje. Pa saj je bil arhitekt znan po takšnih domislicah. Zato pa notranjost ni bila tako pisana, kot smo pričakovali.

Notranjost cerkve

Sem kar imel pred očmi župnika, ki arhitektu grozi z večnim ognjem, če bo tudi notranjost na svoj način »oskrunil«. Malo smo se igrali z navigacijo, ugotavljali, katera pot bo bližja in brez dodatnih cestnin. Še bolj pa razmišljali, kaj bi se nam časovno najbolj izšlo.

Krstilnica

Še vedno poln računic, sem v mestecu Thörl samo debelo pogledal, ko je pred menoj začel policist mahati z liziko. Ups. S kolegico sta stopila do mene in skoraj v zadregi je vprašal, ali znam kaj nemško. Itak, da bi se kakšna beseda znala najti. Hvala bogu je bil njegov odgovor.

Molitev

Na vprašanje, kaj sem naredil narobe, je pomignil, da sem malo prehitro vozil. Njegov dokaj bolj zajeten kolega je res stal v bližini z laserskim merilnikom pod pazduho. Prehitro? Halo! Kaj pa kolona za mano? Preveril je, če je z dokumenti vse v redu, se pustil poučiti, da sta dekleti seveda privezani, vendar le dvotočkovno, kolegica pa mi je namignila, da nisem ravno podiral rekordov.

Ena izmed vrat

Po tem, ko smo poklepetali še o naši nadaljnji poti, mi je  vrnil dokumente. O kakšni kazni raje nisem spraševal. Morebiti pa pride naknadno po pošti. Bomo videli. Do Mariazella ob cesti ni bilo nobenega kifeljca več, le Jezersko sedlo smo morali prečkati in že smo parkirali na P3 (47.770383 15.318480).

Park pred cerkvijo v Bärnbachu

Po četrti uri popoldan zastonj. Kot pravi Gorenjci smo seveda čisto brez načrta pripeljali ravno nekaj minut za tem, ko ni bilo več treba plačati nič. Med tem, ko je Maja cmarila kosilo, sva z Ajdo odšla do bazilike. Marijino svetišče, nekakšne Štajerske Brezje.

Bazilika v Mariazellu

Leta 2007 jih je obiskal papež. Pa zanimanje verjetno ni bilo ravno preveliko, glede na to, da še štiri leta kasneje (raz)prodajajo pakete, namenjene romarjem, ki so pred leti prišli mahat Benediktu. Tokrat skontu nismo podlegli, vrečke so ostale v polnem številu. Še sprehod po trgu pred cerkvijo, iskanje poti skozi samostan nazaj proti parkirišču in okusna večerja.

Vhodni portal

Po njej si je Ajda privoščila počitek v alkovnu, jaz pa sem s kuharicama odšel pomolit, da bi bile tudi ostale večerje podobne. Da bi bolj držalo, smo kupili še svetinjico, potem pa mimo Marije v zlatu odšli proti izhodu iz cerkve. Na trgu smo zavili desno in se malo naokoli vračali proti parkirišču.

Mogočna notranjost

Poleg nas je bil že parkiran Beno. Nekje v mestu smo se zgrešili. Nič hudega. Počakali smo, da se je vrnil in mu izrekli dobrodošlico. Potem pa odpeljali proti Lunzu. Malo nas je skrbelo, ker je policist v Thörlu zavijal z očmi, da ceste sicer ne pozna, da pa ne more biti prida glede na oznako na zemljevidu. Pa ni imel prav. Cesta je bila odlična, vzpon na sedlo in potem spust z njega pa nič posebnega.

Marijin oltar

V Lunzu smo vijugali do jezera in iskali drsališče, o katerem sem našel informacijo na internetu. Pa je bilo jezero brez ledu in tudi v centru kraja ledene ploskve nismo našli. Pa nič. Peljali smo naprej proti kraju Hollenstein an der Ybbs, se strmo vzpeli nadenj in se znašli pred dilemo. Levo ali desno? Ugotovili smo, da desno ni ravno pravega parkirišča, zgolj nekaj mest za žičničarje.

Arthur-Krupp-Platz

Zato smo se vrnili do razpotja in poskusili levo. Prostora je bilo dovolj, parkirišče ob cesti je le nekoliko viselo (47.792657 14.794738). Pa nas ni pretirano motilo. Ko je pripeljal še Beno, je ravno tako zavil najprej desno, potem pa prišel do nas. Poskusili smo dobro domačo kapljico, nato pa šli na sprehod do smučišča.

Večerni sprehod po Mariazellu

Ugotovili smo, da  je tekmovanje s pležuhi že mimo, zabava pa se je nadaljevala v lokalnem disku. Nas ni toliko pritegnila, da bi se ji pridružili. Še posebej, ko so nas vsi gledali, kot da smo padli z Marsa. Zato smo pobrali šila in kopita in se vrnili v avtodome. Vožnja čez dan nas je kar utrudila, zato je bila ura za odhod v posteljo več kot prava.

KÖNIGSBERG, GAMING – 20.2.2011 – Zjutraj sem bil zgodaj pokonci. Mogoče zato, ker so me ponoči budili veseljaki, ki so svoj uspešen pležuharski nastop bogato zalili.

Smučišče Königsberg

Opazil sem, da deluje poleg dveh vlečnic, ki ob umetnem zasneževanju uspeta prebroditi tudi nekaj odjuge, še skrajno leva. Žičničar mi je vlil upanja, da bi znala do otoplitve omogočiti nekaj zavojev. Pa je bilo veselja kmalu konec. Komaj smo pri blagajni dobili dopoldanske karte, že je leva žičnica obstala.

Pogled od zgoraj

Da tudi gornji dve ne delata, smo pa tako že vedeli. Ni nam preostalo drugega, kot da smučamo ob sidru. Progi, na vsaki strani žičnice ena, sta bili dokaj kratki, vendar solidno strmi. Tako sta omogočili nekaj lepih zavojev. Krožniček nižje pa je bil res namenjen zgolj začetnikom. Dekleti sprva nista bili ravno pri volji, malo sta ponergali, da je smučanje dolgočasno. Puberteta, kaj se more.

Krožniček

Pa sva jima z Majo z nekaj truda skušala vožnje narediti bolj zanimive. Tudi Beno z Jašo in Oskarjem je bil dodatna motivacija. Ob enih smo s smuko zaključili, vrnil sem karte, potem pa odšel gledat, kaj se kuha. Seveda so bile na meniju dobrote in seveda sta dekleti spet vihali nos. Izbirčne Mete.

Polni smo navdušenja

Po kosilu smo se odpeljali proti Hollensteinu, kjer sem natočil gorivo, nato pa vožnjo nadaljevali do Göstlinga, kjer smo v termah Ybbstaler Solebad poiskali nekaj informacij. Z Benom sva pomahala prijazni receptorki in pomežiknila, da se naslednji dan vrnemo, potem pa navigirala proti kraju Gaming. Za Luzom se je cesta vzpela, pa znova spustila, mimo kartuzije smo iskali pravi odcep do bazena.

Parkirišče pod smučiščem

Presenečeno smo ugotovili, da gre v resnici za šolski bazen, pod katerim so tudi savne. Sledili smo tablici, ki je obetala parkirišče za obiskovalce bazena in našli miren prostor za šolo (47.924652 15.094044). Tako miren, da ima tudi nočne obiskovalce. Benu sem z nogo pokazal, kaj mislim. On je sicer kimal, a videl le na tleh narisano tanculo in polja za igro Človek ne jezi se.

Osamljeno drevo

Šele ko sem kondoma brcnil pod sneg se mu je izvil presenečen: »Ooooooo«. Na hitro sva raziskala pot do bazena in z Bademeistrom spregovorila par prijaznih besed. Čez nekaj minut smo se vrnili v polni zasedbi, dobili nekaj osnovnih napotkov, nato pa zasedli prosta mesta ob manjšem bazenu.

Na zaprti progi se kaže pomanjkanje snega

Na eni strani bi se dalo celo plavati, na drugi pa je bilo vode komaj do kolen. V njej so že špricali domači otroci, mi smo se jim le pridružili. Beno je takoj strokovno ugotovil, kakšne vrste je bazen in pokomentiral rešetke ob njem. Poklicna deformacija. V kleti so bile turška, finska in bio savna. Slednja je imela temperaturo okoli 60 stopinj in nekoliko višjo vlažnost.

Parkirišče za šolo v Gamingu

Prostora za počitek je bilo dovolj, celo manjši bazen za ohladitev je bil ob tuših. Dopoldan nas je na smučišču nekoliko zeblo, zato je pregrevanje prav prijalo. Tastari smo toploto seveda iskali v kleti, otroci so si raje na bazenu izposojali rekvizite, žoge, vodne koše, zabave je bilo zadosti.

Bazen se je zvečer umiril

Če sta naši pubertetnici fanta iz sosednjega avtodoma prej gledali še malo od strani, so se sedaj že povsem ujeli. Zabava je bila na višku. Dokler ni bila Mila preveč zaspana in so Beno in njegovi pomahali in se odpravili spat. Mi nismo bili v vodi skoraj nič dlje. Da pa smo se uredili, nam je pri dekletih vzelo precej več časa.

Hodniki šole v Gamingu

Ko smo prišli do avtodoma, je bilo pri sosedih že vse tiho. Nismo hoteli motiti ali celo koga buditi, zato smo tiho skočili kar domov, na toplo. Utrujeni smo kmalu zaspali, noč je bila povsem mirna.

YBBSTALER SOLEBAD – 21.2.2011 – Zbudil sem se že pred sedmo in opazil, da se je malo parkirišče začelo počasi polniti. Čas začetka pouka je bil vedno bližje, učitelji so prihajali. Potrkal sem pri Benu in, še preden bi naju kdo grdo pogledal ali celo zaparkiral, sva mimo presenečenih otrok odpeljala do glavne ceste in zavila proti Lunzu. Vračala sva se do Göstlinga in pred bazeni parkirala (47.810330 14.934744).

Ybbstaler Solebad

Prijazna mladenka, ki je ravno prihajala v službo, nama je pomignila, da lahko avtodome pustiva tudi na tlakovcih, ki so omogočali parkiranje daljših vozil. Jaz sem ga parkiral ob cesti, Beno pa ob bazenih. Ker je bilo časa do odprtja še dovolj, sva odšla v vas do trgovine. Čeprav sva imela točno navodilo, kaj kupiti, sva brskala po policah, se seveda najdlje zadržala pri policah s pivskimi flašami in nato polnih rok prišla do blagajne. Ta prave babe, sva se smejala sama sebi.

Otroci med igro

Malo pred deset smo bili že v termah, presenečeni, saj so bile kljub ponedeljku nabito polne. Počitnice sosednje Štajerske so se krepko poznale. Vseeno nam je v zadnjem trenutku nekako uspelo zbrati dovolj ležalnikov na balkonu. Najprej sem bazene preizkusil kar sam, zavil pa sem tudi v savne. Zanje je bilo potrebno manjše doplačilo. Papirnata zapestnica je po eni strani omogočala, da se je bilo možno sprehajati v savne neomejeno, po drugi strani pa preprečevala, da bi jo bilo možno menjati.

Kaj pa se gremo sedaj?

Ajda se je udobno namestila na ležalniku in zatopila v napeto zgodbo, Živi pa je počasi postalo dolgčas. Zato sem obe navdušil za tobogan. Ni kaj posebnega, bolje kot nič pa že. Ko se nam je pridružil Beno, časa za zehanje ni bilo več. Dekleti sta dobili družbo, otroci so se zabavali v slanem bazenu, ki je bil tudi najtoplejši. Potapljali so se in preganjali čas z raznimi igricami. Beno je v vodnem toku našel zapestnico za vstop v svet savn. Očitno se je nekomu odlepila in z Mojco sta šla skupaj na toplo.

Ko smo vsi otroci

Dan je hitro mineval. Otroci so na ležalnikih kartali, Enka je bila zakon, pa tudi ugotavljanje oseb v igri  detektiv jih je pritegnilo. Lakota je zahtevala malico, prebrali smo vsak kakšno revijo ali kar celo knjigo. Dan za uživanje in relaksacijo. Tastari smo se menjavali v savni. Dve finski, turška in bio savna, so nas kar navdušile. Malo manj pa gneča. Še posebej ob obredih vodenega savnanja.

Knjiga mene briga...

Ko sem prvič zakorakal v solno savno, sem bil navdušen, ker je bila skoraj prazna. Čez minuto so se vrata odprla in kolona ostarelih nagcev je zasedla vsa kolikor toliko prosta mesta. Med tem, ko so bili že tako nagneteni, da se jim je švic skoraj prelival, so si za piko na i začeli praviti že tisočkrat prežvečene vice. Tiste o Janezku (Franceljnu v holcerski varianti) in trdem zunaj in mehkem znotraj – žvečilcu. Iz savne sem sit vsega skupaj pobegnil ravno, ko bi se program moral začeti. Hvala lepa, to ni zame.

Zunanji bazen

Ker Mila ni hotela zaspati na bazenu, sta z Mojco odšli v avtodom. Beno in fanta pa so nam še lep čas delali družbo. Z njim in Oskarjem smo šli v savne, otroci pa so postali pravi kvartopirci. Beno in fanta so se ob petih poslovili, mi pa smo vztrajali do večera. Gneča v bazenih se je zmanjšala, v savnah pa se je bilo zgolj treba izogibati vodenih savnanj.

Evo, pa gre moja plača...

Čeprav tudi to ni vedno pomagalo, saj so bili programi izmenično v finskih savnah. Program je namreč trajal skoraj pol ure, nato je čistilka še pet do deset minut savno čistila. Ko je z metlo odšla, si lahko hitro skočil na pregrevanje, vendar se po navadi še niti ogrel nisi, so že pričeli prihajati kandidati za naslednji program. Bljak. Z Majo sva raje zavila v bio savno, prijetna, lahko bi kar zaspal.

Ni me...

Z dekletoma sem šel zaplavat v zunanji bazen, uganjali smo vragolije v toku. Za konec sem odplaval še nekaj dolžin v malo hladnejšem bazenu pod balkonom. Potem pa je bil res že čas za odhod, treba se je bilo še stuširati in posušiti lase. To je pri nas kar podvig, ki zahteva svoj čas. Ob prihodu v avtodom smo si tako le še skuhali juhico, potem pa že pripravili avtodom za odhod proti smučišču Annaberg. Peljali smo do Lunza, tam zavili proti Mariazellu, pa še pred njim mimo Erlaufseeja presekali do Mitterbacha.

Polna vreča smeha

Cesta je bila praktično prazna, na celi poti smo srečali morebiti tri avtomobile.Spet je šlo gor in dol do parkirišča pod Annabergom, kjer bi kmalu zgrešil pravi uvoz. Pa ga nisem. Parkiral sem poleg Bena, ki je bil tu že nekaj časa (47.875370 15.365068). Povabljen v goste, sem odšel k sosedovim na večerni klepet. Razpredali smo o kartici, načrtih, marsičem. Malo pred polnočjo je bil čas za spanje. Ležernega uživanja je bilo konec, naslednji dan nas je čakalo smučanje.

Smučišče Annaberg

ANNABERG – 22.2.2011 – Vremenske napovedi, ki smo jih spremljali pred odhodom, so bile povsem zmedene. Tik pred odhodom pa so se dokaj poenotile, že v začetku tedna, vsaj s torkom, izboljšanje. Pa jade. Vreme je bilo oblačno, vrhovi v megli. Kaj se more. Z Benom sva bila ob devetih na blagajni, doplačala nekaj malega za dnevne karte, nato pa finiširala priprave za smuko.

Smuka s Hennestecka

Pri nas je bila danes zjutraj na vrsti za smuko Ajda, Maja in Živa sta se odločili, da se nam pridružita malo kasneje. Najprej sva šla na vlečnico Reidl 4, potem pa na štirisedežnico Hennesteck. Ta je bila ob spustu čisto razočaranje. Proga bi bila sicer zanimiva, toda topovi so delali že celo noč s polno močjo. Zato so bili sredi nje ogromni kupi, nisi vedel, kje se končuje poteptani del, kje pa vedno globlji napihani umetni sneg.

Tekoči trak v bližini parkirišča

Da proge na najbolj ozkih delih niso bile zavarovane, nas pa sploh ni presenetilo. Vlečnica na zadnji strani, Almlift, je bila bolje pripravljena, pa tudi spodnja, krajša štirisedežnica je ponujala nekaj malega uživaške smuke. Bilo pa je mrzlo, tako da je ob enajstih sledila prva menjava. Obupno počasni trak nas je potegnil na vrh klanca pod katerim smo bili parkirani.

Na vrhu sedežnice Pfarrboden

Ajda se je šla pogret, Živa pa na smuči. Skupaj z Majo smo odšli pod Annaberg. Tudi sidro Reidl 5 je imelo kupe, kaj takšnega že dolgo nisem videl. Ko smo se spuščali v Pfarrbodenstüberl, je Oskar pomotoma zavil nazaj na sidro. Maja, ki je smučala zadnja, ga je klicala, potem pa zavila za njim. Kmalu smo se našli, smučišče vendarle ni bilo tako veliko, da bi se bilo treba pretirano iskati.

Ravnina pod vrhom Hennestecka

Proge ob dvosedi Pfarrboden so bile bolje urejene, toda kaj, ko ti je na vrhu žičnice, tik ob vasici, sneg iz topa neslo naravnost v glavo. Se pa vsaj obirali nismo, spuščali smo se navzdol in uživali v lepih zavojih. Ob dvanajstih se nam je znova pridružila Ajda, eno uro smo smučali vsi skupaj. Mraz je nekoliko popustil, vreme pa se ni izboljšalo.

Živa prevzema štafeto

Ob enih je šla počivat Živa, z Ajdo pa smo največ smučali pod Annabergom. Progi, na vsaki strani ena, sta bili dokaj strmi, nič kaj dolgočasni. Še najbolj sta nam odgovarjali, le med vožnjo proti vrhu je bil vedno nekdo sam na dvosedi. Čas za meditacijo. Ob pol treh je sledila nova menjava, Živa je smučala do konca, z njo pa kmalu še Maja, saj sem jaz odšel na kosilo.

Reidl-Lift 4

Po njem so iz sosednjega avtodoma sporočili, da je utrujenost za sprehod prevelika. Tudi Živa je potožila, da jo je smuka utrudila in bo tako ostala kar na toplem. Z Majo in Ajdo pa nismo obupali, korak smo zastavili proti Annabergu. Na robu parkirišča smo zavili na gozdno učno pot, sneg je prijetno škripal pod nogami.

Zgornje parkirišče pri blagajnah

Zložno smo se vzpenjali in se ob pojasnilnih tablah pustili poučiti o lokalnih živalih, rudarstvu, nevarnosti plazov. Pot se je iztekla na travnik, za njim pa smo tik pred vasjo zavili v kratko sotesko. Na vrhu griča. Prav nenavadno. Sledil je še spust do trga, dejansko na vrhu smučišča.

Učna pot - rudnik

Pozdravili smo policista, ugotovili, da je cerkev zaprta in da so ob glavni ulici prijetne hiške, v gostišču na drugi strani ceste pa kar živahno. Ker se je med tem stemnilo, smo jo navzdol mahnili po glavni cesti. Prometa ni bilo veliko, zatorej je bila tudi hoja dokaj prijetna.

Sneg je škripal pod nogami...

Na parkirišču smo izvedeli, da se je Beno izgubil. Čez čas je le našel pot domov, pojasnil, da je ob iskanju vode naletel na prijetno lokalno gostilnico, kjer so ga domačini vzeli za svojega. Ura je bila že dokaj pozna, zato smo pripravili vse za odhod, pognala sva svoji mašini in peljala proti Mitterbachu. Cesta je bila kljub temu, da je rahlo naletaval sneg, povsem v redu.

Na izhodu iz nenavadne soteske

Parkirali smo nasproti žičnice in tudi po hitrem obhodu drugih parkirišč pri nižje ležečih bazenih, tam ostali (47.810402 15.289617). Otroci so se naselili v naš avtodom, tam gledali film in igrali računalniške igrice, tastari pa smo pri Benu klepetali. Večer je kar hitro mineval, ob enajstih je bil zadnji čas za spanje.

Večerni Annaberg

Otroci so morali prekiniti z zabavo, čakal nas je še en smučarski dan. Ob pol enih ponoči sem zaslišal, da je pripeljal še en avtodom in parkiral poleg nas. Peter je prišel, juhej.

GEMEINDEALPE – 23.2.2011 – Jutro je bilo oblačno, naletaval je sneg. Ponoči ga je naneslo nekaj centimetrov, celo cesta je bila bela. Pozdravili smo se s Petrom. Oba z Benom sta sumničavo gledala v nebo in sklenila, da bo popoldne bolj primerno za smuko. Jaz pa sem bil zagnan, doplačal sem razliko do dnevne karte in se odpeljal s štirisedežnico navzgor.

Na štirisedežnici Bodenbauer Express

Smučišče ima dejansko poleg kratkega krožnička za začetnike le dve žičnici. Štirisedežnico spodaj in počasno dvosedežnico do vrha Gemeindealpe. Slednjo so zagnali šele ko sem pripeljal do nje. In jo na vrhu tudi takoj ustavili. Hm, žičnica samo zame, odlično. Žičničarja sem na vrhu povprašal o prospektu prog. Ga je neuspešno iskal, potem pa le pokazal na tablo z letno silhueto hriba. Pa nič.

Pod dvosedežnico Gipfelbahn

Dolga flanka je pač vabila, gremo po njej, pa bomo videli, kam pripelje. Prva strmina je bila uradno zaprta, vendar me je premamila. Na vrhnji strmini se je sneg celo malo plazil. Pa ni bilo hudega. Tudi nižje spodaj ga je bilo ravno prav za uživaško uvijanje. Vriskal sem in po postajici prijateljem sporočal, da se je najbolje spraviti na smuči.

Užitek v pršiču

Pridružila se mi je zgolj Živa, ki je skupaj z mano uživala v pršiču. Spustila sva se prav z vrha in presmučala celo dolgo flanko. Skoraj nedotaknjeno. Večkrat. Vse naokoli je pršelo, na bolj ravnih delih pod flanko, pa si lahko smuči zgolj slutil pod snežno odejo. Zvijali sta se sem in tja kot kači.

Greva še enkrat!

Ob enajstih sta se nama pridružili še Maja in Ajda. Še vedno smo lovili nezvožene dele, vendar jih je bilo ob vsaki vožnji manj. Manj užitka in več rodea. Na ravnih delih pa je zvoženi pršič neprijetno zaviral, na nekaterih delih je bilo treba obvoziti kamen ali dva. Na oblačnem nebu se je občasno skozi oblake posvetilo, vendar sonce ni zmagalo. Povrh so ves dan izpod neba plesale snežinke. Pa vseeno smuka ni bila neprijetna.

Pršenje

Zavili smo tudi na krožniček, zgolj toliko, da smo lahko rekli, da smo bili tudi na tej žičnici. Potem pa s sedežnico spet navzgor. Po navadi do vrha, občasno, za spremembo, zgolj do vrha štirisede. Spet je šla uvijat z nami Živa, nekaj časa smo vozili skupaj, potem pa sta se dekleti znova menjali. Živa je včasih zašibala tako, da sem jo komaj lovil.

Maja in Ajda iščeta zadnje nedotaknjene krpice

Ob dveh je bilo treba narediti pavzo, Beno je pod smučiščem čakal z Edelweissom. Itak, da se je prilegel. Zadnjo vožnjo sva lovila z Ajdo, vozila po položni progi z vrha, potem pa verjetno kot zadnja sedla na štirisedežnico. Blagajničarko sva še ujela in vrnila karte, potem pa že pospravljala opremo v »trugo«.

Edelweiss

Dekleti sta bili složni, da je smučarije zadosti. Ker je Maja morala naslednji dan v službo, smo se poslovili od Petra, počakali Bena, potem pa odpeljali proti Mariazellu. Pot smo nadaljevali proti Jezerskemu sedlu in naprej navzdol v smeri Kapfenberga. V kraju Thörl policistov tokrat ni bilo na spregled. Benson pa se je čudil, kje se vozimo, saj je on gor grede ubral čisto drugo pot.

Flanka je vedno bolj rodeo

Komaj smo dobro zapeljali na avtocesto, že smo se ločili. Beno je šibal proti Gradcu in naprej proti domu, mi pa smo ubrali smer proti Celovcu. Avtocesti smo sledili, dokler nas navigacija ni usmerila na lokalno cesto. Peljali smo čez dobrih 900 metrov visoko sedlo Obdacher Sattel, pa smo zanj izvedeli le po oznakah ob cesti in izogibališčih za natikanje verig na vsaki strani.

Sonce se prebija skozi oblake

Ker smo bili že tako ali tako visoko, praktično ni bilo nobenega vzpona ali spusta. Pripeljali smo na avtocesto, ki do koroške prestolnice pelje iz smeri Gradca in ji sledili do odcepa za Velikovec. Od tam smo peljali proti Železni Kapli in na naše drugo današnje Jezersko sedlo.

Zadnja vožnja

Lučka za gorivo mi je seveda začela svetiti ravno, ko smo dobro odpeljali iz Velikovca, bencinska črpalka v Železni Kapli je bila že zaprta. Da je na Jezerskem tudi, smo pa itak vedeli. Toda brez težav smo se še spustili do Planšarskega jezera in tam natočili gorivo iz kantice. Do doma ga je bilo sedaj dovolj.

Parkirišče ob cesti

Malo so se kresale iskrice, saj sem si jaz predstavljal romantično noč ob jezeru, pod zvezdami, Maja pa je videla zgolj domačo posteljo in službo naslednje jutro. Seveda mi ni preostalo drugega, kot da popustim. Pot proti domu nam je bila več kot znana, vijugali smo po dolini Kokre in pozno zvečer parkirali na domačem dvorišču.

Slovo