Mesečni arhiv: avgust 2010

Golaki

(22.8.2010)

Golaki so trije. Da bi vsi imeli povsem isto ime, seveda ne gre. Bi jih poimenovali glede na višino? Seveda, zakaj pa ne. Veliki, srednji, mali torej. Toda če prav pomisliš, kdo bi nekdaj ločil teh nekaj metrov razlike? Nihče.

Pot nad parkiriščem

Pot nad parkiriščem

Nedvomno pa bi se dobro videlo, kateri ima večjo plešo. Goljavo. Tisti z najmanjšo naj bo mali. In potem so stvari jasne, dokler ne pridejo kartografi, izmerijo višine in začudeno ugotovijo, da je mali v resnici najvišji. Zmeda, kaj pa drugega. In kup smeha. Nas, ki nam je vseeno. Za ime…

Strgarija

Strgarija

Izhodišče? Peljemo do Predmeje nad Ajdovščino in tam zavijemo proti Lokvam. Ko se desno odcepi asfaltna cesta, ji sledimo. Na prvem križišču gremo naravnost, cesta postane makadamska. Ko pridemo do naslednjega razcepa, zavijemo desno in parkiramo (45.969356 13.858283; 1080 m).

Iztokova koča

Iztokova koča

Korak zastavimo kar naprej, cesta že po nekaj metrih postane bolj ali manj neprevozna za štirikolesnike, za dvonožce pa bo kar prava. Če smo bolj klepetavi po naravi, bomo njeni širini hvaležni. Če raje poslušamo svoje misli, pa bomo komaj čakali, da razdrapani kolovoz preide v gozdno stezo. Pa bo treba še malo počakati.

Med kamnitimi bloki

Med kamnitimi bloki

Ko pridemo na makadamsko cesto, zavijemo desno in nato nad sedlom Strgarija (1220 m), sledeč tablici, zagrizemo navzgor v gozd. Do Iztokove koče pod Golaki je sedaj samo še streljaj (1260 m; dvajset minut). Pot na Mali Golak je markirana, shojena in dobro obiskana.

Meglice se bodo razkadile

Dopoldanske meglice

Pri koči gremo desno v gozd in kar takoj dokaj strmo navzgor. Na začetku se sicer hočeta ločiti lažja in bolj strma pot. Pa ne vem, če je sploh kakšna razlika. Mi smo šli po slednji, pa tudi dva, ki sta zavila na prvo, sta bila kmalu v stopinji z nami. Ko strmina nekoliko popusti, hodimo med kamnitimi bloki, pot je prijetna in senčna. Kar na vroč, sončen dan, še kako šteje.

Pod vrhom

Pod vrhom

Ko se gozd redči, že začutimo pred seboj odprt svet, ki je kucljem dal ime. Do vrha je le še kakšna minuta hoje med ruševjem (1495 m; dobre pol ure od koče). Najvišja točka je nadvse razgledna, z malo sreče bomo ugledali kamnito pregrado Julijcev z očakom Triglavom na sredi.

Kam vse se vidi?

Kam vse se vidi?

Lepo se vidita tudi preostala Golaka, do njiju nas naprej vodi pot. Seveda potem, ko smo si oddahnili in poklepetali. Bo že s kom, saj vrh ni osamljen. Če pa res ni nikogar, pa kakšno spodbudno recimo kar sami sebi. Saj smo je od svojega največjega kritika zanesljivo potrebni.

Naša druščina

Naša druščina

Da se pot dokaj hitro zarašča, celo zgubiti bi se znali, nas je strašil oskrbnik v koči. Pa ni bilo težav. Resda je tu obiska neprimerno manj kot na prvem Golaku. Pa je bila steza vseeno dobro vidna, rastje jo ni preraščalo. Ker teče logično, bolj ali manj na desni strani rebra, ob sicer redko posejanih markacijah, zaiti res skoraj ni možno.

Mali Golak

Mali Golak

S Srednjega Golaka (1480 m; pol ure) se odpre lep pogled na prvo plešo, kar nekam daleč se nam zdi. Zapuščenost pa ni nujno nekaj slabega. Ob poti se prav na vrhu očnice radoživo smejijo med rosno travo. Namenimo jim zapeljiv pogled, potem pa korak zastavimo naprej. Saj smo šele na sredi, zato ni časa za obiranje.

Pod Srednjim Golakom

Pod Srednjim Golakom

Ponovno se spuščamo, še vedno nam smer kažejo markacije. Malo nad sedelcem je skalni skok. Če se nam zdi pretežak, če naokoli mahamo s palicami ali če nam družbo dela štirinožec, ga lahko obidemo po desni strani. Na sedlu markirana pot zavije levo, v smeri Idrije in Vojskega. Mi pa nadaljujemo naravnost.

Veliki Golak

Veliki Golak

Bolje rečeno, nekoliko levo. Pred nami je namreč graben, ki ga prečkamo, nato pa pobočje prečimo nekoliko navzdol, še vedno v levi smeri, dokler ne pridemo do komaj izrazite stezice. V pomoč pri njenem iskanju in kasneje sledenju so na bukvah rdeče zelene pike.

Mi (še) nismo vedeli za poseko

Mi (še) nismo vedeli za poseko

Če bi s sedla drli naravnost navzgor, bi nas pričakala nizko poležena drevesa, nato pa še težko prehodno ruševje. Za nekaj zabave ob preskušanju akrobatskih sposobnosti prebijanje skozi goščavo že poskrbi, zato pa tudi za marsikatero prasko. Nepotrebno. Stezica je namreč skozi ruševje izsekana vse do vrha (1480 m; štirideset minut).

Počitek na vrhu Velikega Golaka

Počitek na vrhu Velikega Golaka

Tudi s tega vrha se marsikaj vidi, zato zahteva počitek, malico, umiritev srca in nato razgledovanje. Vse naokrog. Če kaj poznamo, odlično. Drugače nam bo v veliko pomoč zemljevid. Če ga imamo. Vsekakor pa lahko samo pasemo pogled in uživamo. Dokler ni treba nazaj.

Čaven

Čaven

Pot je ista, časa bomo porabili približno enako kot sem grede. Čaka nas valovanje, dol in gor, dol in gor, dol… Se kar zavrti v glavi, to ne more biti drugega kot morska bolezen… Pot nam je znana, postanki so odvisni od nas. Ko smo ponovno pri koči, se odločimo. Če imamo hoje zadosti, zavijemo nazaj do parkirišča.

Vipavska dolina

Vipavska dolina

Če pa bi noge še malo pretegnili, gremo lahko do ledene jame v Paradani. Po stezi, ki pod kočo zavije desno ali po cesti, ki za njo ravno tako pripelje prav, se vrnemo na sedlo Strgarija. Tu zavijemo desno in po široki in ravni makadamski cesti korakamo skozi Trnovski gozd. Na desno so strma pobočja, na levo globeli.

Visoki sedež

Visoki sedež

Ko pridemo do križišča, zavijemo levo, cesta se kmalu začne spuščati. Hodimo, dokler na levi ne zagledamo manjšega parkirišča in več tabel, ki povedo, da smo prav. Po kolovozu se spustimo navzdol do travnika z več klopmi, pojasnilno tablo in vpisno knjigo. Na spodnji levi strani travnika najdemo dobro vidno stezico, ki pelje naravnost navzdol.

Spomenik graditeljem

Spomenik graditeljem

Že čez minuto ali dve smo nad Veliko ledeno jamo ali Ledenico (slabo uro hoje od koče). Imamo občutek, da stopamo v klimatizirano sobo. Kot bi zrak z nožem prerezal, temperatura pade za nekaj stopinj. Nadaljujemo do razglednega balkončka, naprej pa se brez opreme žal ne da.

Vhod v Ledenico

Vhod v Ledenico

Prepoved ni tista, ki bi ustavila, temveč zdrava pamet. Kot pove vpisna knjiga, je bil dostop v jamo pred letom dni še urejen, sedaj temu ni več tako. Moč narave daje in jemlje. Dopustili smo, da nas mrzli zrak shladi, potem pa grizli kolena nazaj do travnika.

Malica ob robu travnika nad jamo

Malica ob robu travnika nad jamo

Vračali smo se do ceste, sopihali navzgor proti križišču in se nato mimo spomina na graditelje ceste in opomina na nesrečo mlade domačinke, nabiralke malin, vračali do Strgarije. Tam smo zavili na markirano pot navzdol in po dobri uri kar smo se hladili pri Ledenici, prikorakali do avtodoma.

Parkirišče pod Strgarijo

Parkirišče pod Strgarijo

Čaven

(21.8.2010)

Primorci imajo nedvomno povsem svojstven smisel za humor. Kako bi sicer drugače razumel odločitev, da južni rob Trnovskega gozda, visoko nad Vipavsko dolino, poimenujejo po neizrazitem kuclju, niti streljaj oddaljenemu od dokaj višjega Velikega roba.

Kamnolom

Kamnolom

Ali da kartografom zmešajo glavo, ko najvišjemu od Golakov dajo ime Mali Golak. In nato pri tem imenu kljub zmedi vztrajajo. Ni kaj, celo prišleki se moramo takšnim domislicam namuzniti. In potem ugotoviti, da ime seveda ne igra nobene vloge. Pomembno je, da nekje na goljavah visoko nad dolino pustimo, da nas burja poboža. Ker misli so potem spet tiste, prave.

Senčna pot

Senčna pot

Izhodišče je kamnolom ob poti iz Ajdovščine proti Predmeji (45.935808 13.869652; 750 m) V amfiteatru človekovega nekdanjega ustvarjanja sedaj najdemo zadosti prostora. Po cesti se vzpnemo še minuto ali dve višje, do mesta, kjer nas tablice usmerijo levo v gozd.

Hoja postane zanimiva

Hoja postane zanimiva

Opozorilo policije prinese nekaj skrbi. Ali tukaj pogosto… Pa so bile skrbi ta dan odveč. Pot se hitro položi. Bolj ali manj po ravnem prečimo gozdno pobočje nad kamnolomom in nadaljujemo čez strme kamnite grape, ki se zlivajo proti dolini. Zanimivi prehodi so trdni, ko gremo skozi kamnita vrata, pa nas v skalni razpoki pozdravi kipec Marije.

Marija, varuj nas!

Marija, varuj nas!

Na razcepu poti zavijemo navzgor, sledeč poti proti Domu Antona Bavčarja. Kar krepko moramo zagristi v kolena, pot dobi svoj drugi obraz. Pa zadihani hitro ugotovimo, da smo prišli na razgledne travnike in cela Vipavska dolina leži pod nami. Prav daleč se menda vidi. Celo do morja.

Strmina

Strmina

Pa je na obzorju ležal tisti megleni mrč, ki kljub dobrim obetom po navadi vse pokvari. Na sončen poletni dan, zna biti vroče. Smo le na Primorskem. Sonce se upre na travnata pobočja in cvetje zadehti. Ko pridemo mimo velikanov, kamnitih prstov, ki kažejo v nebo, strmina popusti.

Kamniti prsti

Pod kamnitimi prsti

Na odcepih se ne pustimo motiti, vzpon nadaljujemo do koče (1242 m; ura in pol hoje). Ta sprva niti ni videti prav gorsko, ko pa pridemo bližje in uzremo klopce, bomo vedeli, da smo prav. V senci na robu gozda lahko posedimo in ujamemo pravi utrip. Potem pa nič ne odlašajmo, korak bo treba zastaviti naprej. Je še toliko za obhoditi.

Počitek in malica

Počitek in malica

Pa ni skrbi. Sedaj, ko smo na obrobju Trnovskega gozda, visokih strmin ni več. Kot da bi burja, ki kar pogosto potegne preko roba, travnata pobočja zgladila. Na Kucelj se spustimo na nasprotni strani koče. Nič ne zavijajmo z očmi. Pot se najprej res spusti, nato položi in iz gozda stopi ob travnike.

Pri koči Antona Bavčarja na Čavnu

Pri koči Antona Bavčarja na Čavnu

Pred seboj že zagledamo golo kopico, ta bo prava. Pot je dobro markirana, tako da ni kaj zaiti, dva odcepa za Malo goro nas skoraj ne bi smela premotiti. Preveč pa se le ne zaklepetajmo, da ne zgrešimo mesta, kjer s kolovoza zavijemo levo navzgor. Nekaj vzpona, potem pa se svet odpre.

Cvetje dehti

Cvetje dehti

Šibko burjo so obetali vremenoslovci. Ko smo pospravljali kape v nahrbtnik in nas je občasno kar malo zaneslo, smo pomislili, kako mora tu vleči, ko malo bolj zapiha. Je počesala travnata pobočja in je pobožala nas. Na vrhu sta vpisna knjiga in križ (1237 m; dobre pol ure).

Kucelj

Kucelj

Ko piha, stopimo čez vrh in sedemo na leseno desko na drugi strani. Če je le ne bo kdo odnesel. Tam je namreč zavetrje in vetra skoraj ne čutimo. Posedimo in razmislimo. Naprej ali nazaj. Veliki rob je lepo viden pred nami in čeprav izgleda daleč, ni sile. Povrhu tudi kakšnih hudih vzponov in spustov ne bo.

Suhi travniki

Suhi travniki

Je pa pot precej zapuščena, markacije mestoma komaj vidne. Pa ji vseeno ni težko slediti. Iz Kuclja se spustimo navzdol, gremo mimo smerokaza po travnikih naprej. Če je vroč dan in veter ne prinaša hladu, zna biti tu kar vroče. Presenečeni obstanemo na robu nekdanje ceste, potem pa zavijemo desno.

Kolovoz, zadaj Kopica

Kolovoz, zadaj Kucelj

Levo vidimo nenavadno skalo, na pogled ravno kot miza. Če se prebijemo skozi grmovje in pridemo bliže, vidimo, da je dokaj razčlenjena, hkrati pa tudi, da na razgledišče ni pretirano težko splezati. Pa se ne zadržimo predolgo, nas čaka še nekaj poti.

Skalna miza

Skalna miza

Sprva hodimo po kolovozu, potem pa bo treba po stezi levo. Čeprav ni videti, hodimo povsem nad robom, razgledov je vedno več. Vzpnemo se še čez nekakšen predvrh, gremo nad strmim razdrapanim pobočjem in že stojimo na vrhu (1237 m; 40 minut).

Veliki rob

Veliki rob

Seveda ni, da bi kar obrnil in tekel nazaj. Se le splača nastaviti obraz burji in z odprtimi očmi zaokrožiti naokoli. Se marsikaj vidi. Vipavska dolina, griči nad Novo Gorico, predvsem dobro vidna Skalnica, pa Trnovski gozd. Ko vpijamo podobe, se zamislimo.

Pogled v dolino

Pogled v dolino

Namreč možnosti je zadosti, če dan ne priganja, lahko še naprej kolovratimo tam okoli. Še kaj zanimivega se zagotovo najde. Ali pa imamo drugačne načrte, ki nas vabijo nazaj. V tem primeru stopimo po že znani poti, naše stopinje in sem ter tja kakšna markacija so nam zanesljiv kažipot.

Prepišni vrh Trnovskega gozda

Prepišni rob Trnovskega gozda

Skočimo čez Kucelj in se na drugi strani spuščamo nazaj proti koči. Toda kaj, ko sta dve. Če hočemo pogledati še tisto na Mali gori, bo najbolje že pri prvem odcepu, z jasnim napisom, zaviti desno. Pot se sprva spušča zložno, potem pa kar strmo. Bodimo pazljivi na odcep levo, lepa tablica pove, da mu moramo slediti.

Očnici

Očnici

Koča leži na robu travnate uravnave (1032 m; pol ure z Kuclja). Treba bo sesti in si oddahniti. Nato pa spet na noge! Dvignemo se na izrazit travnat griček nasproti koče in tam lovimo stezico. Sledimo ji na travnike nad robom, vse do lesenega smerokaza na razpotju. Kam naprej, je sedaj naša odločitev.

Pred kočo na Mali gori

Pred kočo na Mali gori

Če navzdol proti izhodišču, bo morebiti najbolje korak zastaviti naravnost. Če pa gremo nazaj do koče Antona Bavčarja, se raje zasukajmo levo, puščica obeta pol ure. Stezica je dokaj zaraščena, a vseeno dovolj dobro vidna, da z nekaj previdnosti ni možno zaiti. Celo kakšna markacija se najde.

Od koče do koče...

Od koče do koče...

Je pa vročina ob tem, ko grizeš kolena po strmih travnikih, prav neznosna. Na srečo občasno zakolovratimo v senco, tako da prehude sile ni. Ko pridemo do steze, kjer smo sopihali zjutraj, do koče ni več daleč. Za kakšnih štirideset minut korakov je od koče do koče. Počitek? Že sami vemo…

Sončni travniki

Sončni travniki

Nad kočo je dvoje vršičkov, nič kaj pretirano razglednih, zato pa toliko bolj zanimivega imena. Mali in Veliki Modrasovec. Krenemo za kočo in se sledeč markacijam za Golake, vzpnemo po stopničkah proti gozdu. Komaj dobro zakorakamo vanj, že se desno odcepi dobro vidna stezica. V nekaj minutah pridemo do radioamaterske koče in oddajnika na vrhu Malega Modrasovca (1306 m; deset minut).

Mali Modrasovec

Mali Modrasovec

Razgleda ni, če nočemo plezati po železni konstrukciji navzgor. Zatorej bomo verjetno kar hitro obrnili. Če pa srečamo prijaznega radioamaterja, se le ustavimo. Bomo slišali kakšno zanimivo misel. O marsičem. Predvsem pa lahko dobimo kakšen koristen napotek. Nam je že malo kasneje, zelo koristil.

Pot na Veliki Modrasovec

Pot na Veliki Modrasovec

Ker z malim po navadi nismo povsem zadovoljni, hočemo še kaj velikega. Zato se znova spustimo do razpotja in zavijemo desno, sledeč markirani poti. Po nekaj minutah hoje, se levo odcepi stezica, napis Modrasovec na drevesu kaže, da bo prava. Vzpona do vrha (1355 m; dvajset minut) ni veliko, hoja skozi senčni gozd pa je prav prijetna.

Na vrhu

Vrh

Na vrhu preseneti ostanek nekdanje vojaške zgradbe. Najverjetneje je stala na betonskem podstavku, ki se je obdržal do danes. Če gremo malo naokoli, se nam bo uspelo povzpeti nanj. Le tako bomo kaj videli. Tja nekam daleč, seveda.

Na ostankih nekdanje vojaške gradnje

Na ostankih nekdanje vojaške gradnje

Gledal sem zemljevid in privlačila me je cesta, ki naj bi v bližini vrha tekla nazaj proti koči. Pa se je ni nič videlo, nobena stezica ni zavila v njeno smer, le markirana pot je nižje šla…tja nekam. Ni prepričala. Tudi lomastenje po gozdu, brez prave smeri, v neznanem svetu, ponavadi ni najbolj pametna odločitev.

Igrišče velikanov

Igrišče velikanov

Zatorej nazaj do koče, tam pa proti Predmeji. Kaj bi se namreč človek vračal po poti, katero je že gor grede obiral. Sprva hodimo po cesti, avtomobilov, ki bi nam poprašili pod nos, na srečo ni veliko. Markacij je zadosti, odcepa desno navzdol v gozd skoraj ni mogoče zgrešiti. Celo možic pokaže pot.

Kot jata plahih jerebic...

Kot jata plahih jerebic...

Hoja je prijetna, ni pretirane strmine. Hodimo med skalnimi bloki, prav nenavadnih oblik. Kot bi se znašli v čarobni deželi. Palčki v deželi velikanov. Pod seboj začutimo vas in v njej zavijemo po cesti navzdol, proti Ajdovščini. Čeprav topotanje po asfaltu praviloma ni ravno tisto, kar bi iskali, pa je ob spustu toliko za videti, da na črno podlago kmalu pozabimo.

Kapela pod vasjo

Kapela pod vasjo

Hiška v globeli, kapelica, trije skalni tuneli in most preko kamnite grape. Oči zaznavajo, duša vidi. Ko se cesta ponovno razširi, smo že na izhodišču jutranje poti (od koče ene ura). Do kamnoloma, kjer stoji naš dom, je le še nekaj korakov.

Zadnji koraki proti domu

Zadnji koraki proti domu

Planina v Podbočju

(15.8.2010)

Dolenjska nima visokih gora, ki bi kot igla šinile tja v nebo in grozile, da ga preluknjajo. Nima strmih sten, ki bi bile izziv za plezalce in tudi ne prav veliko strmin, po katerih bi pozimi vriskali smučarji. Ima pa nekaj drugega. Nežna gričevja, kot bi jih z roko pobožal, sončne travnike in med njih posejane vinograde, nasmejane ljudi.

Parkirišče pri šoli

Parkirišče pri šoli

Čeprav ne grizeš velikokrat kolen, lahko hodiš do onemoglosti in si še vedno nekje tam. Med čudovito gričevnato pokrajino, takšno, kot je bila ob prvem koraku in bo tudi ob zadnjem. To daje poti tisti čar, da sprehodom tam okoli z lahkim srcem rečemo – popotovanje.

Oblaki se trgajo

Oblaki se trgajo

Izhodišče? Lahko se ustavimo na parkirišču pri pokopališču v Podbočju, le malo za mostom čez Krko. Ali pa parkiramo pri šoli, tako kot smo mi. Med vikendom verjetno ne bomo nikogar pretirano motili, pa tudi hrupa s ceste je nekoliko manj (45.863766 15.463389, 155 m).

Podbočje

Podbočje

Jutro se ni začelo prav nič obetavno. Dež in grmenje že nista dobra popotnica za celodnevni pohod. Pa se nismo dali. Ko je huda ura čez slabi dve uri minila, smo bili že skoraj prepričani, da bo danes lep dan. In prav smo imeli. Ko smo naredili prve korake skozi vas, so se oblaki nad nami že trgali.

Kljuka

Kljuka

Kam torej? S parkirišča pri šoli gremo po ulici med hišami proti dobro vidni cerkvi sv. Križa. Ravno pred njo so prve markacije, smerokaz odkazuje pravo smer. Gremo čez kamniti most in mimo številnih mostičev nad rečico Sušica. Malo za ribogojnico je treba zaviti levo v gozd.

Kolovoz nad Šutno

Kolovoz nad Šutno

Pot se vzpenja počasi, če se nam ne mudi, le poglejmo naokoli. Ko je čas pravi, tam okoli rastejo gobe. Pridemo v vas Šutna, kjer se po cesti spustimo strmo navzdol, zavijemo levo čez potoček in na drugi strani spet šinemo levo po kolovozu navzgor. Ujet v strmo gozdno pobočje zna biti blaten, mi mu moče po jutranjem nalivu nismo preveč zamerili.

Vinograd nad vasjo Hrastek

Vinograd pod vasjo Hrastek

Pot se zravna, ko prikorakamo v vas Hrastek. Na drugi strani vasi se odcepimo levo, se najprej malo vzpnemo, nato pa gremo dolgo časa skozi gozd bolj ali manj po ravnem. Ko se ravno začnemo, morebiti že malo jezno, spraševati, kam ta pot sploh pelje, pred seboj zagledamo vasico Brezje v Podbočju.

Med vasema Hrastek in Brezje

Med vasema Hrastek in Brezje

Med hiškami zavijemo levo in sledimo markacijam na kolovoz nad vasjo. Kar strmo se vzpenja, dokler se svet ne odpre v travnato globel. Dvignemo se levo na cvetoče košenine pod našim ciljem. Kolovoz nas vodi še nekaj časa navzgor, pod neizraziti Goli vrh, ob stari hruški s sladkimi sadeži pa levo že zagledamo prve hiše (tri ure in pol smo hodili, tablica obeta uro manj).

Travniki pod Planino

Travniki pod Planino

Je to cilj? Planina v Podbočju, ki niti prava planina ni. Vsaj ne takšna, kot si jo ponavadi predstavljamo. Bolj vasica, le malo pred mejo s Hrvaško. Markacije gredo do tu. Lahko obrnemo, posedimo na izletniški kmetiji ali raziskujemo okolico. Mi smo se po cesti napotili desno navzgor, na mejnem prehodu poklepetali s policistom in nato sledeč napotkom zavili levo na makadamsko cesto.

Planina v Podbočju

Planina v Podbočju

Malo preden se je levo odcepil kolovoz, smo zavili desno. Raziskovali smo traktorsko vlako, ko pa je ta pred globeljo bolj ali manj izginila, smo zavili desno in se strmo zagrizli v pobočje. Ko se je svet zravnal je navigacija malo desno kazala vrh. Planinska gora (844 m, pol ure iz Planine).

A to je vrh?

A to je vrh?

Otroci so zavijali z očmi, še meni se je zamalo zdelo. Kakšen vrh neki… Na srečo sem na levi strani našel manjši travnik, ob robu katerega je stala lovska opazovalnica. Z roba smo se ozrli proti Hrvaški. Zagreba sicer nismo ugledali, kot je obetala gospodarjeva hči na kmetiji v vasi. Toda prisegel bi, da visok vrh z oddajnikom ne more biti drugega kot Sljeme. Vsaj nekaj.

Pogled k sosedom

Pogled k sosedom

Kje točno teče meja, naj bi bilo možno ugotoviti po dveh ali treh belih črtah na drevju. Zato ne pretiravajmo, misel na vklenjeno korakanje proti najbližji policijski postaji na drugi strani meje, nedvomno ni najbolj prijetna. Kakorkoli že, vzpon se splača, če hočemo sosedom pokazati jezik, drugače komajda. Mi ga nismo.

Počitek

Počitek

Raje smo počili na bukvi, ki je trudna legla na gozdna tla. Nato pa zakorakali navzdol. Ko smo prišli do makadamske ceste, smo zavili desno in takoj levo. Na vrhu smučarske vlečnice, tam nekje na robu gozda, je vrh s pomenljivim imenom Vrh (762 m). Nanj se iz vasi vsekakor splača povzpeti. Razgled na Krško in okolico je od tu nekaj posebnega.

Vrh Vrh

Vrh

Še posebej izstopa jedrska elektrarna. Nekateri se sprašujejo, kaj jo je treba. Si mislim, da nimajo prav. Saj je takšna kot ženska. Mirna in dobrohotna, in daje nam res veliko. Nam pa lahko zbuja strahove, zato je z njo včasih težko, brez nje še težje. A bognedaj, da bi ji kaj ponagajali. Ji pritisk nevarno naraste, saj jo lahko še raznese. In potem…

Razgledovanje

Razgledovanje

V vas smo se spustili kar naravnost po travniku (pol ure iz vrha Planinske gore). Pastirja, tistega, rahlo naelektrenega, smo zlahka preskočili, poiskali konec markirane poti… Konec? Kje pa, nov začetek. Korakamo nazaj mimo že znane hruške.

Travnik nad Planino

Travnik pod Vrhom

Na travniku pod Golim vrhom je treba biti pozoren na tablice, ki razkrivajo možnosti. Če se hočemo vračati po smeri vzpona, gremo naravnost. Če nam je bolj po volji klobasanje, pa se pustimo zapeljati levo proti Prušnji vasi. Ponovno je bilo malce zavijanja z očmi, saj je pot nekoliko daljša. A če smo skupaj, gremo po isti poti, ni druge možnosti.

Slovo od Planine

Slovo od Planine

Prečimo travnike, ko zakorakamo v gozd, pa se pot začne počasi spuščati. Če se nam še vedno ljubi, lahko pogledamo za gobami. Tu se zna še kakšna najti. V Prušnji vasi stopimo na cesto, zavijemo levo in na drugi strani vasi, za cerkvijo na gričku ponovno levo proti Frlugi. A le nekaj korakov, saj markacije pokažejo na kolovoz, ki desno zavije v gozd.

Srečanje

Srečanje

Hodimo po poti proti zaselku Gradnje. Odpirajo se nam lepi pogledi na vinograde in dolino tam nekje nižje. Če srečamo domačina, si le vzemimo minuto in pokramljajmo. Se splača. Da si oddihnemo, kaj novega zvemo in predvsem začutimo dolenjsko dušo.

Sv. Katarina na Frlugi

Sv. Katarina na Frlugi

Pod zaselkom se kar strmo spuščamo navzdol. Ko pridemo na makadamsko cesto, zavijemo levo, pa kmalu spet desno po dokaj zaraščeni stezi strmo navzdol. Na to, da se bo treba spustiti in spet vzpeti, nas je opozarjala že gospodarica na kmetiji na Planini. Pa sem obdržal zase, kaj bi druge prehitro strašil.

Vinogradi

Vinogradi

Ko se svet zravna, gremo čez mostič in na drugi strani ob vinogradih takoj spet navzgor. Markacije so sedaj bolj redke, pa naj nas morebitni odcepi ne motijo. Vzpenjamo se, pot zna biti občasno malo zaraščena, pa smo vseeno prav. Pridemo do kolovoza in mimo zidanice in med vinogradi na široko sleme. Po njem teče cesta, mi zavijemo levo in že po nekaj korakih desno navzdol.

Dolina potoka Sušica

Dolina potoka Sušica

Kmalu se bo potrebno ponovno odcepiti desno, bodimo pozorni. Kolovoz nas sedaj pelje skozi gozd, ko ponovno pridemo na travnike, smo že tik nad vasjo Podbočje. Samo še čez Sušico stopimo, pa je klobasa zašpiljena. Do izhodišča ni več daleč (dobri dve uri in pol).

Mostovi

Mostovi

Zato le umirimo korak in umirilo se nam bo tudi srce. Kaj bi še naprej divjalo od navdušenja nad potjo, ko je božanje dolenjskih gričev že počasi za nami. Ostanejo le spomini…

Klobasanje na Lisci

(14.8.2010)

Prvi korak je nekam zapleten. Je namreč tesno povezan z voljo. Te po navadi primanjkuje. Tako se nam kaj lahko zgodi, da naš biološki stroj zaradi nje zarjavelo obstane na mestu. In grozi, da se ne premakne nikoli več.

Parkirišče nad Bregom

Parkirišče nad Bregom

Pa je v resnici potrebujemo tako malo. Volje namreč. Samo za prvi korak. Potem gre kar samo. Kam? To že določi kasneje glava, kaj bi se obremenjevali s tem že na začetku. Če imamo le našpičena vsa čutila, bomo že ubodli pravo.

Jurkova pot

Jurkova pot

Ko oči zaznajo sončne žarke, ki se med redkim drevjem prebijejo skozi sušečo se meglo, nos zavoha jutranje dehteči cvetoči travnik, ušesa napolni zaspano žgolenje ptic, jezik posladka zapoznela borovnica in lase skuštra nagajivi veter, vemo, kam bo treba. Na pot!

Nad samotno kmetijo

Nad samotno kmetijo

Izhodišč je neskončno. Mi smo si ga tokrat izbrali nad vasico Breg, malo nad Sevnico. Parkirišče na začetku Jurkove poti ni ravno veliko, za avtodom ali dva pa se ga že najde (46.051388 15.243728, 230 m). Hoje je kar nekaj, tako da se le podvizajmo, če obljublja napoved popoldansko močo.

Soimenjaka

Soimenjaka

Markacije nas na drugi strani ceste, prav nasproti parkirišča, povabijo v gozd. Pot se zlagoma vzpenja, niti zadihamo se še ne, ko pridemo na travnik. Gremo ob njegovem robu, ga prečimo in nad osamljeno in vsaj na prvi pogled precej zapuščeno domačijo zavijemo ponovno v gozd. Pot je prijetna, ne prestrma.

Pod vasjo Razbor

Pod vasjo Razbor

Če je ne bo že pretirano obliznil slinar, znamo ob poti najti kakšno lepo gobo zvenečega imena. Ko pa zadiši po jeseni, nas bodo na robu gozda, kjer se že vidijo prve hiše in zvonik cerkve sv. Janeza Krstnika na Razborju, presenetili bogato obloženi kostanji.

Cerkev Janeza Krstnika in Razbornik

Cerkev Janeza Krstnika in Razbornik

»Meglice so še pokrivale vas, toda jasnina, ki se je občasno pokazala, je napovedovala lep dan. Postali smo pri sv. Janezu Krstniku, prebrali Razbornik, nekakšno vaško kroniko in se sprehodili okoli cerkve. Potem pa že z domačini barantali za pritepenega mucka. Najraje bi nam ga podtaknili. Pa se nismo dali, naj kar ostane tu, na kmetih, mu ne bo hudega. Pomahali smo v slovo, potem pa že stopali po asfaltni poti naprej.«

Nad vasjo

Nad vasjo

V vasici Lisce nam markacije pomignejo, da bo treba v breg, čez travnik in nato v gozd. »Na njegovem robu so nas presenetile velike pajčevine, na katerih so bile neštete kapljice. Malo višje v gozdu, pa smo se počasi prebijali na sonce. Njegovi žarki so med drevjem prodirali skozi meglice in ustvarili neverjeten prizor.

Pajčevine

Pajčevine

Na izpostavljenem razgledišču smo lahko opazovali, kako sonce suši jutranjo meglo, belo morje pod nami pa se razblinja.« Pot je prijetna in tudi v sončnem dnevu ne prevroča. Vzpenja se zlagoma, če je kje treba malo zagristi v kolena, se kmalu strmina unese. Pri sv. Joštu se poti združujejo in ločujejo. Smerokaz proti našemu cilju je jasen, torej ni nikakršnega dvoma, kam.

Sončna pot

Sončna pot

Po prijetni gozdni poti se vzpnemo do travnikov pod vrhom. Gremo mimo vzletišča za zmajarje, ki je hkrati tudi čudovito razgledišče, do Tinčkovega doma in se nato mimo Jurkove koče napotimo še do razglednika na vrhu Lisce (948 m; dve uri, če nas zamikajo gobe, raje računajmo tri).

Kot bi nam svet ležal pod nogami

Kot bi nam svet ležal pod nogami

»Punce so legle v travo, sezule gojzarje in uživale. Jaz sem se jim sicer pridružil, po drugi strani pa tudi že malo priganjal. Napoved slabega vremena mi namreč ni dala miru. Meteorološki radar poleg nas je vsake toliko časa pomirjujoče zagodrnjal. Kaj hudega pa morda res ne bo.

Tam smo doma...

Tam smo doma...

Mimo jadralnega padalca, ki se je pripravljal na polet, smo se odpravili navzdol. Dekleti seveda povsem po svoje. Nagnjeni travniki so namreč odlični za kotaljenje.« Kmalu pod vrhom se lahko pustimo prepričati poti do vasice Cerje.

Ljubezen

Ljubezen

Ali pa se vrnemo do sv. Jošta, skozi ključavnico pokukamo v cerkvico in na zidu opazujemo martinčka, ki vpija toploto sončnih žarkov. Če hitimo nazaj do izhodišča, bo to najboljša možnost. Kolikor pa hočemo malo klobasati in potem klobaso tudi uspešno zašpiliti, jo lahko mahnemo proti Sevnici.

Kotaljenje

Kotaljenje

Pot se sprva strmo spušča, dokler v vasici Polje ne pridemo na cesto. Odpirajo se nam lepi pogledi na vas Razbor, Savo in ravnino ob njej, mi pa se sledeč markacijam levo spustimo po kolovozu navzdol. Ponovno pridemo v gozd in iz njega nižje na cesto. Tu se levo pridruži pot iz Cerja.

Martinčkanje

Martinčkanje

Gremo čez cesto in navzdol proti vikendu, ravno pred njim pot zavije desno in se nižje doli ponovno priključi sivi cesti. Kažipoti nas usmerjajo proti Zajčji gori in prav je tako. Večino časa hodimo po samotnem asfaltu, občasno pa pot zavije tudi v gozd.

Sv. Jošt

Sv. Jošt

Za seboj pustimo vasi Zlateče in Ledina, gremo mimo Zajčje gore in se nato začnemo odločno spuščati proti Sevnici. Če markacijam sledimo skozi naselje, nas bodo pripeljale do železniške postaje (185 m; dve uri in pol do tri ure hoje z vrha Lisce). S tem pa smo dobili tudi že odgovor, kako nazaj.

Pot navzdol je razgledna

Pot navzdol je razgledna

Za drobiž nas vlak popelje tistih nekaj kilometrov. Le bolj poredko vozi ob vikendih, zato se prej pozanimajmo o voznem redu, da ne bomo predolgo čakali. Do parkirišča je iz železniške postaje še slab kilometer in pol.

Pogled na številne korake

Pogled na številne korake

Dejansko hodimo po začetku Jurkove poti in tako, več kot primerno, zašpilimo našo klobaso. Z zadnjim korakom. Ki pa je, dokler le migamo, v resnici spet prvi. Saj konec enega obrata v zobovju življenjske ure vedno predstavlja le začetek novega. Pa srečno!

Vozi me vlak v daljave...

Vozi me vlak v daljave...

Jezersko

(11.8.2010)

Jezersko je bil mulcem, ki smo živeli v okolici Kranja, tam nekje pod gorami, poseben cilj. S svojimi dirkalniki, kot smo ljubkovalno rekli raznim kolesom z zavitimi rogovi, večinoma tako ali tako znamke Rog, smo se podajali na to dobrih 25 kilometrov dolgo pot.

Olševek, zadaj Kalški greben, Zvoh in Krvavec

Olševek, zadaj Kalški greben, Zvoh in Krvavec

Ne vem, če smo jo vozili bistveno dlje, kot nam ukrade časa danes. Toda do nje smo nedvomno pristopali z neprimerno večjo mero spoštovanja. Danes popoldanska malica, nekoč pa zgodba za vnuke. Že zlajnana resnica, pa še kako resnična. Svet se spreminja in mi z njim.

Prihod v Kokro, zadaj Zvoh

Prihod v Kokro, zadaj Zvoh

Izhodišče je lahko marsikje. Za zmerne rekreativce, bo Kranj kar primeren. Če smo z avtodomom, nam mesta za parkiranje in spanje na parkiriščih različnih trgovinic okoli Mercator centra na Primskovem, ne bo težko najti (npr. 46.243896 14.379736; 395 m).

Meje so vedno bolj zabrisane (mejna kamna med Kranjsko in Koroško)

Meje so vedno bolj zabrisane

Od tu jo mahnemo levo, proti Britofu. Na koncu ceste, katere nadaljevanje do odseka v Hotemažah je predvsem zaradi pomanjkanja denarja že vrsto let vroč politični kostanj, zavijemo levo in na križišču s semaforji desno. Sedaj praktično ne moremo več zgrešiti. Peljemo skozi vasi Milje, Visoko in v Hotemažah preskočimo ponovno na obvozno cesto.

Sv. Hubert

Sv. Hubert

Odpirajo se lepi pogledi na Grintavce. Če ne želimo narediti postanka v Preddvoru, peljemo mimo Tupalič v dolino Kokre. Ta postane zaprta, na obeh straneh pobočja poraščajo gozdovi, po dolini pa teče reka, ki ji tudi daje ime. Vožnja ni naporna, vzpenjamo se ravno prav, da se utrip malo poveča.

Gostilna Kanonir

Gostilna Kanonir

Nekaj kmetij je v dolini, druge so razsejane po senožetih visoko nad dolino. Cilji iz preteklosti, če je volja in moč v nogah, bo le redkim žal za odcep ali samostojni cilj. O burni zgodovini pričajo tako bunkerji za cesto, kot tudi mejni kamen med deželama Kranjsko in Koroško. Jezerjani so torej…Korošci. Zato morebiti funkcionirajo na malo drugačen način. Ki pa jim ga ne smemo vzeti za slabo. Raznolikost nas krepi.

Klanci proti Zgornjemu Jezerskemu

Klanci proti Zgornjemu Jezerskemu

V zaselku Podlog peljemo mimo znane gostilne Kanonir. Nekoč so popotniki tu obvezno popili kakšen glaž. Danes nas večina zdrvi mimo z neprimerno več konji, kot jih je bilo vpreženih nekoč v kočijo. Zato časa po navadi ni več. A kaj bi to, saj smo že prej rekli tisto modro o času in ljudeh.

Ravenska Kočna

Ravenska Kočna

Med Spodnjim in Zgornjim Jezerskim je nekaj več strmine. Pa ne pretirano. Ravno toliko, da se zadihamo. Da bi odnehali, tik pod ciljem, sigurno ni za pomisliti. Na Zgornjem Jezerskem (880 m) se le ustavimo pred propadlim hotelom Kazino in poglejmo proti Makekovi Kočni. Se splača.

Planšarsko jezero in Babe

Planšarsko jezero in Babe

Potem pa peljimo naprej do Planšarskega jezera (895 m). Gostišče ob njem nekateri kujejo v zvezde, drugi kritizirajo. Naj bo tako ali drugače, postanek ni obvezen. V gostišču. Ob jezeru pač. Na travniku pod Sv. Andrejem se ustavimo in se zazrimo v Ravensko Kočno.

Makekova Kočna

Makekova Kočna

Čez kakšno minuto se spomnimo, da bi bilo dobro zapreti usta. Pogled na zid, ki je še najbolj podoben okamnelemu valu, nedvomno ni kar tako. Kam pa sedaj? Nazaj ali naprej? Čisto naša stvar. Lahko se vrnemo po isti poti (skupaj dobrih 60 kilometrov, približno dve uri in pol brcanja), zadovoljni, da imamo za seboj lepo turo.

Dan se poslavlja

Slovo

Ali pa rinemo naprej. Možnosti je veliko. Toliko, kot je tudi poti, ki se še naprej ločujejo in združujejo. Kot bi se zgledovale po nas, ljudeh…

“Night is Magic” in Vicenza

DO SEŽANE – 5.8.2010 – Popoldne je minilo v pripravah na podaljšani vikend. Kartice Merlin so nam veljale le še do ponedeljka, dekleti sta navijali za zabavo. Ker je Maja slovesno izjavila, da ima zabavišč v tem letu že več kot dovolj, smo ji družbo našli v babici. Naložili smo torej njuni kolesi, popokali še Gajo in že smo se peljali proti Primorski.

Gardaland

Gardaland

Pet minut pred deseto sem zapeljal na bencinsko črpalko sredi Sežane, vtaknil cev v luknjo in čakal, kdaj bo začelo teči gorivo. Pa so se v odgovor le še ugasnile luči okoli nas in znašli smo se v temi. Seveda sem bentil čez črpalkarje, če že zapirajo pred uro, naj to urbi et orbi dajo vsaj vsem jasno vedeti. Kakšen trak na uvozu ali prijazen namig, da danes ne bo šlo več, bosta čisto dovolj.

Mamut

Mammut

Odpeljal sem do parkirišča pred Tušem in kot bi mignil štel ovce. Jutri bo treba vstati zgodaj.

GARDALAND – 6.8.2010 – Čeprav sem budilko imel nastavljeno malo pred šesto, sem se zbudil uro prezgodaj. Nekaj časa sem meditiral, nato pa ob pol šestih vstal, pripravil vse za odhod in odpeljal do bencinske črpalke pred mejo. Po znanem scenariju je bilo vse zabasano, v glavnem z RO, delno tudi z BG in UA. Preseljevanje narodov.

Z vseh vetrov zbrani

Z vseh vetrov zbrani

Lep čas sem razmišljal ali je tisti pred menoj zaspal v avtu. Videl sem ga, ko je po plačilu prišel nazaj do avta, se zbasal noter in…potem se ni zgodilo nič. Po kakšnih petih minutah ga je končno nekaj zbudilo in odpeljal je. Črpalkar za blagajno je samo razumevajoče odkimaval z glavo. Vožnja je bila dolgočasna, kot vedno. Tako zelo, da sem se avtoceste pri Veroni naveličal in zapeljal v mesto.

Jungle Rapids

Jungle Rapids

Gneče ni bilo, le malo počasneje je šlo. Nekaj vijuganja in ustavljanja pred semaforji, vedno se je spredaj našel kak mečkač ali tovornjak. Kako bolj razburljivo, kot tisti dolgčas na avtocesti. Ura je bila zaradi moje nespečnosti še zgodnja, torej nobene panike. Približno ob devetih smo bili že na parkirišču pred parkom (45.453081 10.716148, parkirišče brez oskrbe, spanje ni možno, 5 evrov na dan).

Colorado Boat

Colorado Boat

Dekleti sta navdušenje pokazali s tem, da sta se v primerjavi s kakšno drugo priložnostjo oblekli s svetlobno hitrostjo. Jaz sem med tem pripravil kolesa za biciklistični del odprave. Malo za tem, ko smo jo mi mahnili v park, sta se Maja in babica odpeljali proti Veroni. Cesta je dokaj ozka, prometna in torej za kolesarjenje ne najbolj primerna.

Pristanek

Pristanek

Vseeno sta vztrajali do mesta, se ustavili pri gradu Castelvecchio in si reko in mesto ob njej ogledali iz znamenitega srednjeveškega mostu Scaligeri. Potem pa križarili do trga pred Areno, tokrat povsem v znamenju Egipta s faraoni ter vitezov. Med tem smo mi v parku ugotovili, da zna biti nekaj gužve.

Magic Mountain

Magic Mountain

Ko smo se namreč prvič zapeljali z Mammutom, smo bili skoraj sami. Ko smo hoteli repete, je bilo že kar nekaj vrste, ki se je iz minute v minuto daljšala. Nam se ni dalo čakati, na vodnem raftu je bilo manj gneče. Malo mokri, smo hiteli gledat na uro, kdaj se odpre preostali del parka. Šibali smo do sekvoje in na glavo obviseli prvi, pa tudi na Magic Mountain jih ni bilo veliko pred nami.

Vožnja z gosenico

Vožnja z gosenico

Na Ramzesu nam je manjkalo nekaj vaje, Colorado boat je bil ravno za osvežitev, da smo zmogli še dvoje strelskih obračunov z nenavadno faraonsko energijo. Spužva Bob v 4D tehniki je bila hitro mimo, od tam smo šli z gusarji na podzemno vožnjo, potem pa spet k Ramzesu. Sedaj smo zbrali že kar zavidljivo število točk. Vaja dela mojstra. Gneče pa v tem delu parka nobene. Odlično.

Lago di Garda

Lago di Garda

Z Monorotaio smo naredili krog okoli zadnjega dela parka in šele od tu opazili, da park dejansko leži čisto ob jezeru. Dekleti sta šli na vrtiljak Superbaby, so jima bile pisane živalce tako všeč. Mene sta hoteli spraviti na kravo, pa se nisem pustil prepričati. Z gosenico smo naredili nekaj krogov, si pogledali zabavljaški western show, se dvignili z letečim krožnikom in za konec zajahali konjičke na starinskem karuzelu.

Pogled na zabavišče iz letečega krožnika

Pogled na zabavišče iz letečega krožnika

Lakoto so alarmirali želodčki, zato je Majino sporočilo, da je kosilo pripravljeno, prišlo kot naročeno. Po kosilu sva z Ajdo ušla naprej in začudeno ugotovila, da na Blue Tornadu ni gneče. Super. Prva vrsta itak. Bila sva navdušena, toda želodci so javljali, da bo po kosilu ena vožnja povsem dovolj.

Karuzel

Karuzel

Z Majo smo šli uničevat energijo na Ramzesa, dekleta so se vrtela na Top spinu in v kavnih skodelicah, potem pa smo si pogledali predstavo Legende z veliko plesa in bleščečih kostumov. Še posebej smejoči kvazi škotski še bolj kvazi čarovnik nas je nasmejal. Ni bil spodaj brez, kar je z dvignjenim kiltom in spodnjicami s srčki, jasno pokazal.

Top spin

Top spin

Ker smo videli, da se je zvečer gneča na glavnih atrakcijah zgostila, smo zavili v otroško kraljestvo. Dekleta so šla v čarobno hišo, jaz pa sem med tem splezal na drevo in jih potem ležerno počakal na izhodu. Z aviončki smo poleteli nad otroškim delom, se popeljali po farmi in z vlakcem po pravljični deželi.

Pravljično kraljestvo

Pravljično kraljestvo

Preden smo si pogledali predstavo čarovnika v gledališču, smo se ustavili pri fantih na vhodu, ki sta izdelovala zabavne figure iz balonov. Živo je eden vprašal, kaj bi rada. Psa, laboda, meč. Ona pa…ribo. Malo je pogledal, pa se znašel in naredil nekaj ribi podobnega. Tako…bolj stilizirano. Za Ajdo je meč že imel pripravljen.

Do-Re-Mi farma

Do-Re-Mi farma

Z Živo sva šla še na Jungle Rapids, na Atlantido, Maja in Ajda pa na Blue Tornado. Pogledali smo si sprevod z lučkami in hiteli do Ramzesa, kjer se je malo pred zaprtjem parka odvijala predstava z laserji, vodometi in pisano napravljenimi plesalci. Prava paša za oči.

Oči Ramzesa

Oči Ramzesa

Na parkirišču sem pospravil kolesa, nato pa smo se zgužvali na cesto in odpeljali do parkirišča nad apartmajskim naseljem. Že ko smo peljali tja, se nam je čudno zdelo, kako, da ni videti nobenega avtodoma, višinska omejitev pa je bila pravi odgovor.

Nagovor faraona

Nagovor faraona

Vrnili smo se na glavno cesto in peljali do Lazisa, sledeč navigaciji zapeljali narobe in na parkirišču za policijsko postajo zagledali en avtodom. Ker bi poleg lahko stisnil še mojega, sem stopil do policistov in vprašal, če se da parkirati. Eden, ki je čudežno znal angleško, je pojasnil, da ne, da pa lahko parkiram za cesto.

Paša za oči

Paša za oči

Pa je bil že uvoz na ozko parkirišče videti siten, zato sem raje odpeljal proti pravim koordinatam. Parkirišče je še delovalo, rampa je bila spuščena, plačevali ravno ne bi, gremo torej pogledat malo višje. Pokopališče smo zgrešili, višje obrnili in se vrnili na parkirišče za cesto, kjer je bilo že parkiranih nekaj avtodomov (45.507483 10.742156, manjše parkirišče, brezplačno, brez oskrbe).

Igra svetlobe in vode

Igra svetlobe in vode

Prepovedano le na mestu za invalide, torej ni problema. Pozna ura nas je praktično takoj zazibala v spanec.

GARDALAND, LAZISE, KOPANJE – 7.8.2010 – Zjutraj sva šla najprej na sprehod z Gajo, potem pa še z Majo. S prvo le na bližnji travnik, z drugo pa do centra Lazisa. Ajda je še spala, Živa pa je le odkimavala, ko sem jo vabil poleg.

Lazise

Lazise

Spust ob cesti sva izkoristila za ugotavljanje, kje bi se še dalo parkirati, potem pa že stopala skozi mestno obzidje v stari del mesta. Mimo cerkve sva šla proti obali. Mestece se je ravno prebujalo, pred kavarnami so zaspani natakarji ravnali prte, dostava je bila točna, v mandraču nobenega življenja.

Mestno obzidje

Mestno obzidje

Midva sva zavila nazaj, šla čez Corso Cangrande in se malo manj zaspano vrnila do avtodoma. Premaknili smo se do parkirišča pred Gardalandom in pozajtrkovali. Snel sem kolesa, saj sta Maja in babica imeli spet namen kolesariti. Odbiciklirali sta mimo mestec Lazise, Bartolino do Garde in nazaj.

Zgodaj je še...

Zgodaj je še...

Ter čas izkoristili tudi za namakanje v jezeru. Z dekleti pa sem seveda ob desetih že stopal v park. Najprej smo pohiteli do Atlantide, kjer je bilo že nekaj čakalne vrste. Pa se nam nekaj minut čakanja sploh ni zdelo več veliko, ko smo se pripeljali nazaj. Vrsta je bila sedaj namreč že po vseh vijugah, dolga nedvomno okoli pol ure.

Mandrač

Mandrač

Ker smo bili že malo mokri, smo šli še na Jungle Rapids, potem pa odhiteli počakat, da odprejo drugi del parka. Sekvoja in Magic Mountains sta bili že itak stalnica, Ramzes ravno tako. Popeljali smo se s kanujem, na Ramzesu dosegali neverjetne rezultate, se zapeljali s črvom in Monorotajo, potem pa ponovno hiteli podirat rekorde.

Jezero

Na obali jezera

Na divjem zahodu smo skočili na konja ter gledali kavboje in kavbojke, kako so v zrak metali svoje noge in še kaj drugega. Čas je bil za kosilo, Maja in babica sta se že vrnili in skuhali dobrote. Ajda je izjavila, da ima zabave že kar zadosti, zato smo sklenili po kosilu narediti premor, da se hrana malo poleže.

Skrivnosti Atlantide

Skrivnosti Atlantide

Maja in Ajda sta odbiciklirali do Lazisa, si pogledali mestece in pred vrnitvijo polizali še sladoled. Midva z Živo pa sva šla do jezera pod parkom in si malo oddahnila. Jaz sem zaplaval najprej sam, potem pa sva še z Živo. Ker je Maja sporočala, da ju še nekaj časa ne bo, sva z Živo odšla nazaj do avtodoma in pohitela v park, da sva ujela predstavo Legend.

Vulkan

Vulkan

Prav zabavno je bilo spet videti hecnega čarovnika. Ko sva prišla iz gledališča, sta se nama že pridružili Maja in Ajda. Šli smo na Ramzesa, potem pa sta dekleti komaj čakali, da se vrnemo v Fantasy Kingdom, kjer imajo v tleh špricalnike, ki so izmenično metali vodo v zrak.

Na obali

Na obali

Pomešali sta se z drugimi otroki in skušali ugotoviti, katera šprica, bo špricnila naslednja. Naloga je bila torej ravno obratna, kot bi pričakoval. Tu se je tekmovalo, kdo bo bolj moker. Ko se je začelo večeriti in vročina ni več tako pritiskala, smo z zabavo zaključili in odšli proti gledališču.

Osvežitev

Osvežitev

Z Živo sva še enkrat počakala na gozdarska opravila ob podiranju sekvoje, potem pa je bil na vrsti adrenalin s čarovnikom. Šli smo na leteči krožnik, dekleta so se vrtela na Ikarusu, potem pa smo si pogledali sprevod z lučkami. Z Ajdo sva odšla še enkrat na Blue Tornada, potem pa ravno še ujela predstavo pred Ramzesom.

Mokra zabava

Mokra zabava

Po njej smo se vsi štirje spet našli, pomahali parku nasvidenje in na parkirišču pripravili stvari za odhod. Gneča na izvozu je bila velika, neprimerno bolj kot dan prej. Zato smo počakali, da se je gneča na izvozih iz parkirišča zmanjšala, potem pa le odpeljali v smeri Verone.

Sprevod z lučkami

Sprevod z lučkami

Seveda pa ni šlo tako hitro, kot bi želel. Komaj sem zavil iz krožišča, že je vse stalo. Ko sem po kakšnih treh kilometrih na krožišču zavil za avtocesto, pa sem spregledal, da grem dejansko po obvoznici proti Peschieri. Torej še dodatni ovinek brez potrebe.

Ples faraonov

Ples faraonov

V Vincenzi smo zapeljali iz avtoceste in brez težav našli parkirišče, kjer je tudi počivališče za avtodome (45.543049 11.558896, mesta za avtodome so desno od vhoda na robu parkirišča, tam sta tudi dve oskrbni postaji, cena je bila ob našem obisku 8,40 evra za 24 ur).

Spektakel

Spektakel

Malo pred drugo uro zjutraj sva z Majo končno parkirala in seveda kmalu kot ubita zaspala.

VICENZA – 8.8.2010 - Jutro nas je malo prehitelo. Kar niti ni bilo čudno, glede na pozen odhod v posteljo. Po zajtrku smo se peš odpravili mimo stadiona, zavili na Contra San Pietro in v krožišču proti trgu Matteotti pred palačo Chiericati.

Na dvorišču Castello del Territorio

Na dvorišču Castello del Territorio

Babica se ni počutila najbolje, sedla je v senco na dvorišču pred Teatro Olimpico, mi pa smo si šli pogledat to zadnjo mojstrovino renesančnega arhitekta Andrea Palladia. Možno je kupiti le kombinirano vstopnico, ki za družino znaša 12 evrov in omogoča vstop v več mestnih muzejev in galerij.

Odsev

Odsev

Šli smo skozi prvo dvorano, z zastavo Accademia Olimpica na steni, mimo muzejske trgovine in razstavljenih oljenk, ki so v 16. stoletju razsvetljevale navidezne ulice gledališča. Preden smo vstopili v samo gledališče, so nas pojasnilne table poučile o nekaterih kipih v gledališki dvorani.

Teatro Olimpico

Teatro Olimpico

Samo gledališče je res nekaj posebnega. Prednjo steno na sredini krasi kraljevi obok, ki je podaljšan v glavno ulico in dve stranski ulici. Na obeh straneh je še dvoje vrat, vsaka se podaljšujejo v posebno ulico. Podobna vhoda sta tudi v stranskih stenah. Krasna scena za gledališke predstave.

Porta Reggia

Porta Reggia

Tribune so strme in lesene, številke na »sedežih« kažejo, da je gledališče še danes, več kot petsto let po dograditvi, v uporabi. Številni kipi, tako na steni nad odrom, kot za tribuno, dajejo gledališču poseben pečat. Ko je prišla skupina francozov, je regljanje pregnalo mir in slovesnost trenutka.

Tribune

Tribune

Smo tako pobrali šila in kopita in odšli proti izhodu. Babica nas je počakala le toliko, da je izjavila, da jo lahko ozdravi le dober italijanski kapučino v bližnji kavarni. Mi pa smo se napotili čez trg in v Palazzo Chiericati, kjer je Pinacoteca Civica.

Palazzo Chiericati

Palazzo Chiericati

Že v vhodni dvorani, nas je presenetil pogled na strop. Na sredi se odpira nebo, čez njega pa jahata dve vpregi, pri čemer je prvi jezdec, ravno nad gledalcem, spodaj brez. Tako njegovo premoženje prosto binglja v zraku. Zanimiva perspektiva. Slike v galeriji so razdeljene po avtorjih, vsakemu pripada ena soba.

Pomenljivi pogled od spodaj

Pomenljivi pogled od spodaj

Nas so ponovno pritegnile bolj ali manj le tiste umetnine, ki so se nam zdele nekaj posebnega. Ob tem slavi avtorja nismo dajali posebne teže. V prvi sobi smo se tako zadržali ob globusih, si v naslednjih ogledovali angelčka, ki piha milne mehurčke, pa starca s kačami v laseh, Heroda z glavo Janeza Krstnika.

Pinacoteca Civica

Pinacoteca Civica

Dekleti je od vseh eksponatov v resnici še najbolj pritegnil – ventilator. Je bil pač vroč dan, kaj se more. Mimo cerkve s. Corona, ki je zaradi restavriranja zaprta, smo se napotili v Museo Naturalistico Archeologico. Prirodoslovni muzej skriva na eni strani prikaz živalstva v določenem času na tem območju.

Hlajenje

Hlajenje

Torej pregled vse od fosilov do nagačenih predstavnikov najbolj značilnih živalskih vrst v okolici. Seveda sta se dekleti tu zadržali najdlje. Živali, žive ali ne, namreč vedno pritegnejo. V drugem delu stavbe je v prvem nadstropju zgodovinski prikaz poselitve pokrajine z vrsto izkopanin.

Museo Naturalistico Archeologico

Museo Naturalistico Archeologico

V pritličju je zanimiv mozaik s trga Biade in lapidarij z ostanki rimljanskih nagrobnikov in delov stavb. Samo čez cesto smo stopili in se znašli v palači Leoni Montanari. Čudovite sobane, lestenci iz muranskega stekla, vrsta umetniških del in razstava pravoslavnih ikon.

Lapidarij

Lapidarij

Predvsem slednja nas je pritegnila, saj je med drugim prikazovala postopek izdelave ikone. Vsekakor zanimivo. Da bi se sprehodili do parka Querini, nisem mogel prepričati nikogar, da bi lizale sladoled, pa so bile takoj za. Sicer pa, zakaj pa ne. Tako ali tako, je bil dan prekratek, da bi si pogledali prav vse, kar mesto ponuja zanimivega.

Palazzo Leoni Montanari

Palazzo Leoni Montanari

Napotili smo se do Piazze dei Signori, šli mimo beneškega leva do bazilike Palladiane. Ta je ravno tako zaradi restavriranja zaprta. Zato smo se lahko le sprehodili naokoli in občudovali stolp Bissara, ki visoko kraljuje nad trgom. Starinski napisi nad trgovinicami, v nedeljo žal zaprtimi, so dajali kraju pridih preteklosti.

Piazze dei Signori

Piazze dei Signori

Ali pa morebiti celo brezčasnosti. Kaj pa vem, mora vsak sam presoditi. Šli smo mimo Loggia di Capitaniato, na stopnicah pred baziliko do konca polizali sladoled, potem pa skozi arkade prišli do rečice in pred njo po ozkih ulicah zavili proti stolnici. Na robu Piazze Duomo stoji tudi Museo Diocesano.

Loggia di Capitaniato

Loggia di Capitaniato

Škofovski muzej preseneti že na začetku obiska, v kleti. Bogata zbirka krogel iz različnih kamenin je dejansko mineraloška zbirka iz celega sveta, pri čemer so različne kamenine obdelane v kroglo, ki naj bi bila najbolj popolna oblika.

Arkade

Arkade bazilike Palladiane

Mašni plašči, monštrance, škofovska pokrivala in drugo okrasje, potrebno za cerkvene obrede, je seveda v takšnem muzeju obvezno. Dopolnjuje jih zbirka sakralne umetnosti, v posebni sobi pa so posebej razstavljene slike iz cerkve s. Corona. Maja, Živa in babica so odšle proti avtodomu.

Museo

Museo Diocesano

Sploh prva je že rahlo nergala, da bo treba proti domu. Sva jih z Ajdo poslala naprej, da naredijo kosilo. Midva pa sva jo mahnila do Torre del Castello in od tam zaokrožila mimo spomenika Garibaldiju na Piazza del Castello proti stolnici.

Škofovski muzej

Škofovski muzej

Časa do popoldanskega odprtja sva imela še dovolj, zato sva šla po Contra Giuseppe Garibaldi do zanimivega kipa z dečkom in deklico, ki lovi ravnotežje na gugalnici, posedela, potem pa se počasi vračala do vhoda. Malo pred pol četrto, so se vrata v stolnico počasi odprla in vstopila sva.

Slike iz cerkve s. Corona

Slike iz cerkve s. Corona

Sprehodila sva se po cerkvi, pokukala v grobnico pod glavnim oltarjem, nato pa čez reko Ritrone, z lepim pogledom na most San Michele, hitela do avtodoma. Po kosilu smo zapeljali še do oskrbne postaje, nato pa sprva malo zbegano, potem pa brez težav, iskali pot do avtoceste.

Gugalnica

Gugalnica

Vožnja je bila po avtocesti dolgočasna, saj je vedno po svoje tako. Ko smo pripeljali čez mejo, sem na prvi črpalki videl kopico RO in BG druščine, zato sem raje zapeljal v Sežano, kjer gneče na črpalkah ni bilo. Bolj kot smo se bližali Ljubljani, bolj je bilo vreme tja proti Gorenjski kislo.

Stolnica

Stolnica

Ko smo prišli čez Torovo pa je začelo liti. Kar naenkrat so vsi pred nami zavirali in vozili na odstavni pas. Najprej sem počakal, potem pa zavil na prehitevalnega. Nekaj izstrelkov toče je ustavilo promet in ustvarilo zelo nevaren položaj. Ko bi čakajoči vedeli, da le nekaj sto metrov naprej ni več deževalo, oblaki so se začeli trgati. Do doma smo imeli le še nekaj kilometrov.

Most San Michele

Most San Michele