(29.12.2008)
Jakob je hribček, ki ga lahko vzamemo kot refren za vsakodnevno popevanje ali pa le kot začetek dolge balade. Pač odvisno koliko smo pri volji in koliko dneva nam letni čas odmeri. Prijeten je v vsakem letnem času, poti nanj pa je več in se od izhodišča ločujejo in srečujejo, kot človeške usode. Prav zares. Včasih so polne cvetja, še večkrat pa blatne in spolzke.
Pozimi je potrebna še posebna previdnost, saj številni podplati sneg kaj hitro zgladijo v pravo drsalnico. Zato je sicer enostaven vzpon lahko pravi podvig, ki je brez palic ali celo enostavnih derez – kremžarjev, obsojen na neuspeh ali celo boleče posledice. Torej vsekakor – brez podcenjevanja.
Do izhodišča se pripeljemo iz Kranja po cesti proti Jezerskemu. Ko zavijemo čez Kokro, lahko že takoj na levi pred obratom tovarne Jelovica parkiramo (N46.300228 E14.427954). Ravno mesto ima to pomankljivost, da je tik ob kar prometni cesti. Zato prav veliko miru ne bo. Možno bi bilo parkirati tudi malo naprej na desni strani, kjer pa je trenutno skoraj bolj kot parkirišče – gradbišče. Seveda se lahko zapeljemo tudi višje, torej takoj za mostom (dejansko sta dva) čez Kokro desno in po ozki cesti navzgor.
Ko pridemo do križišča, lahko zavijemo levo proti hotelu Bor, kjer je veliko, ravno, asfaltno parkirišče (N46.302419 E14.428096). Malce moti le tabla, da je parkirišče namenjeno gostom hotela. Ni ravno verjetno, povsem pa možnosti kakšnega malo manj prijetnega obiska ne moremo izključiti. Lahko pa se na omenjenem križišču zapeljemo naravnost in pred domom starejših zavijemo levo. Takoj za ovinkom je možno parkirati (N46.305620 E14,432130).
Če le ni prepolno, se da najti tudi dokaj ravno mesto. Predvsem pa tu najverjetneje prav veliko hrupa ponoči ne bo, pa še nikomur ne bomo napoti. Višina izhodišča je 520 metrov nad morjem. Med vhodom v dom starejših ter kontejnerjem na robu parkirišča opazimo tablico, ki nas usmeri proti senčnici Josipine Turnograjske – prve slovenske pesnice.
Sledimo ji v ključih po prijetni stezici nad gradom Turn, enim izmed štirih Preddvorskih gradov. Poleg gradu Turn stoji še eden v središču Preddvora, drugi – grad Hrib, tik ob jezeru Črnava, slednji pa je Pusti ali Novi grad, o tem pa več malo kasneje. Na senčnici si lahko preberemo verjetno najbolj znan verz Josipine in nekaj o njenem življenju. Potem pa se iz grička spustimo na drugo stran, prečkamo makadamsko cesto in sledimo markirani poti proti Jakobu.
Kmalu pridemo ponovno na makadamsko pot in ji na križišču sledimo levo. Ko se svet nekoliko zravna, pa že lahko pričnemo oprezati za markirano potjo, ki preseka cesto. Od tu je poti več, mi smo jo tokrat mahnili naravnost navzgor, prečkali še enkrat makadamsko pot in se potem kar strmo vzpenjali v smeri vrha. Pot sprva teče v tej smeri, potem pa zavije ostro desno in ponovno levo.
Sedaj smo ob znamenju na križišču poti. Najbolje, da gremo po spodnji poti, ki nas v nekaj minutah pripelje do Francijeve koče na razglednem mestu. Starejša koča je pred leti pogorela, sedaj pa na njenem mestu stoji nova. Do sem lahko računamo približno uro hoda, ob spolzki poti pa ravno toliko tudi za pot navzdol.
Od Francijeve koče je le kakšna minuta hoda do Iskrške koče ob cerkvici na vrhu Jakoba (960 metrov). Obe koči sta ob ponedeljkih zaprti, sicer pa praviloma odprti za vse žejne in lačne. Cerkvica je ponavadi zaprta, včasih je bilo v njenem preddverju možno pozvoniti, vendar vrvi ni več.
Sedaj je pred nami dilema. Koliko se nam da prepevati. Možnosti je veliko, vse so v eni smeri, tako da jih lahko obiramo sproti ali pa na primernem mestu zavijemo navzdol. Lahko pa se seveda odločimo tudi, da bo za en dan kar dosti, sploh če smo z otroci na poti. V tem primeru se mimo cerkvice usmerimo navzdol.
Če je cesta kopna, lahko sestopamo kar po njej. Od ceste se odcepi pot proti Potoški gori, malo nižje levo steza, ki vodi navzdol, še nižje pa prečkamo stezo, po kateri smo se vzpenjali proti vrhu. Čeprav je najlepši razgled seveda iz vrha, pa se nam tudi med spustom občasno odpre pogled na Preddvor in ravnice proti Kranju.
Ko se najhujša strmina unese, se na mestu, ko cesta zavije levo in se malo razširi napotimo kar po grabnu navzdol do mesta, kjer se odcepi steza za Pusti (Novi) grad. Lahko pa cesti sledimo do mesta, kjer jo prečka markirana pot in se napotimo po njej desno navzdol. Tudi ta steza nas bo pripeljala le malo pod odcep omenjene steze.
Na Pusti grad se splača povzpeti, prebrati na pojasnilni tabli kdaj in zakaj so ga zgradili ter kaj mu je namenilo žalosten konec. Na tabli tudi razberemo, kaj je bilo nekoč v še danes dobro vidnih ostankih prostorov. In se za trenutek prelevimo v graščake ali kar žabe…saj veste, tiste, začarane…
Ob hoji po gradu pa previdno. Opozorila o nevarnih in krušljivih zidovih niso tam za šalo. Iz gradu se vrnemo po isti poti in nadaljujemo do Podaka (Podagar), kjer stoji okrepčevalnica Mimi. Mimo nje gremo po cesti nazaj do izhodišča, čaka nas le še nekaj minut hoje. Seveda pa si dan lahko podaljšamo z obiskom jezera Črnave in sprehodom po Preddvoru. Ne bo nam žal…