Mesečni arhiv: december 2008

Sv. Jakob nad Preddvorom

(29.12.2008)

Jakob je hribček, ki ga lahko vzamemo kot refren za vsakodnevno popevanje ali pa le kot začetek dolge balade. Pač odvisno koliko smo pri volji in koliko dneva nam letni čas odmeri. Prijeten je v vsakem letnem času, poti nanj pa je več in se od izhodišča ločujejo in srečujejo, kot človeške usode. Prav zares. Včasih so polne cvetja, še večkrat pa blatne in spolzke.

Blizu izhodišča je jezero Črnava

Pozimi je potrebna še posebna previdnost, saj številni podplati sneg kaj hitro zgladijo v pravo drsalnico. Zato je sicer enostaven vzpon lahko pravi podvig, ki je brez palic ali celo enostavnih derez – kremžarjev, obsojen na neuspeh ali celo boleče posledice. Torej vsekakor – brez podcenjevanja.

Grad Hrib ob jezeru

Do izhodišča se pripeljemo iz Kranja po cesti proti Jezerskemu. Ko zavijemo čez Kokro, lahko že takoj na levi pred obratom tovarne Jelovica parkiramo (N46.300228 E14.427954). Ravno mesto ima to pomankljivost, da je tik ob kar prometni cesti. Zato prav veliko miru ne bo. Možno bi bilo parkirati tudi malo naprej na desni strani, kjer pa je trenutno skoraj bolj kot parkirišče – gradbišče. Seveda se lahko zapeljemo tudi višje, torej takoj za mostom (dejansko sta dva) čez Kokro desno in po ozki cesti navzgor.

Grb na steni gradu Hrib

Ko pridemo do križišča, lahko zavijemo levo proti hotelu Bor, kjer je veliko, ravno, asfaltno parkirišče (N46.302419 E14.428096). Malce moti le tabla, da je parkirišče namenjeno gostom hotela. Ni ravno verjetno, povsem pa možnosti kakšnega malo manj prijetnega obiska ne moremo izključiti. Lahko pa se na omenjenem križišču zapeljemo naravnost in pred domom starejših zavijemo levo. Takoj za ovinkom je možno parkirati (N46.305620 E14,432130).

Začetek poti proti senčnici Josipine Turnograjske

Če le ni prepolno, se da najti tudi dokaj ravno mesto. Predvsem pa tu najverjetneje prav veliko hrupa ponoči ne bo, pa še nikomur ne bomo napoti. Višina izhodišča je 520 metrov nad morjem. Med vhodom v dom starejših ter kontejnerjem na robu parkirišča opazimo tablico, ki nas usmeri proti senčnici Josipine Turnograjske – prve slovenske pesnice.

Senčnica Josipine Turnograjske

Sledimo ji v ključih po prijetni stezici nad gradom Turn, enim izmed štirih Preddvorskih gradov. Poleg gradu Turn stoji še eden v središču Preddvora, drugi – grad Hrib, tik ob jezeru Črnava, slednji pa je Pusti ali Novi grad, o tem pa več malo kasneje. Na senčnici si lahko preberemo verjetno najbolj znan verz Josipine in nekaj o njenem življenju. Potem pa se iz grička spustimo na drugo stran, prečkamo makadamsko cesto in sledimo markirani poti proti Jakobu.

Pozimi so steze na Jakoba zglajene in spolzke

Kmalu pridemo ponovno na makadamsko pot in ji na križišču sledimo levo. Ko se svet nekoliko zravna, pa že lahko pričnemo oprezati za markirano potjo, ki preseka cesto. Od tu je poti več, mi smo jo tokrat mahnili naravnost navzgor, prečkali še enkrat makadamsko pot in se potem kar strmo vzpenjali v smeri vrha. Pot sprva teče v tej smeri, potem pa zavije ostro desno in ponovno levo.

Znamenje ob poti

Sedaj smo ob znamenju na križišču poti. Najbolje, da gremo po spodnji poti, ki nas v nekaj minutah pripelje do Francijeve koče na razglednem mestu. Starejša koča je pred leti pogorela, sedaj pa na njenem mestu stoji nova. Do sem lahko računamo približno uro hoda, ob spolzki poti pa ravno toliko tudi za pot navzdol.

Francijeva koča

Od Francijeve koče je le kakšna minuta hoda do Iskrške koče ob cerkvici na vrhu Jakoba (960 metrov). Obe koči sta ob ponedeljkih zaprti, sicer pa praviloma odprti za vse žejne in lačne. Cerkvica je ponavadi zaprta, včasih je bilo v njenem preddverju možno pozvoniti, vendar vrvi ni več.

Iskrška koča in cerkvica sv. Jakoba na vrhu

Sedaj je pred nami dilema. Koliko se nam da prepevati. Možnosti je veliko, vse so v eni smeri, tako da jih lahko obiramo sproti ali pa na primernem mestu zavijemo navzdol. Lahko pa se seveda odločimo tudi, da bo za en dan kar dosti, sploh če smo z otroci na poti. V tem primeru se mimo cerkvice usmerimo navzdol.

Možnosti je veliko, če je le volja...

Če je cesta kopna, lahko sestopamo kar po njej. Od ceste se odcepi pot proti Potoški gori, malo nižje levo steza, ki vodi navzdol, še nižje pa prečkamo stezo, po kateri smo se vzpenjali proti vrhu. Čeprav je najlepši razgled seveda iz vrha, pa se nam tudi med spustom občasno odpre pogled na Preddvor in ravnice proti Kranju.

Pogled proti Preddvoru in Beli

Ko se najhujša strmina unese, se na mestu, ko cesta zavije levo in se malo razširi napotimo kar po grabnu navzdol do mesta, kjer se odcepi steza za Pusti (Novi) grad. Lahko pa cesti sledimo do mesta, kjer jo prečka markirana pot in se napotimo po njej desno navzdol. Tudi ta steza nas bo pripeljala le malo pod odcep omenjene steze.

Pusti (Novi) grad

Na Pusti grad se splača povzpeti, prebrati na pojasnilni tabli kdaj in zakaj so ga zgradili ter kaj mu je namenilo žalosten konec. Na tabli tudi razberemo, kaj je bilo nekoč v še danes dobro vidnih ostankih prostorov. In se za trenutek prelevimo v graščake ali kar žabe…saj veste, tiste, začarane…

Grad leži pod pobočji Jakoba

Ob hoji po gradu pa previdno. Opozorila o nevarnih in krušljivih zidovih niso tam za šalo. Iz gradu se vrnemo po isti poti in nadaljujemo do Podaka (Podagar), kjer stoji okrepčevalnica Mimi. Mimo nje gremo po cesti nazaj do izhodišča, čaka nas le še nekaj minut hoje. Seveda pa si dan lahko podaljšamo z obiskom jezera Črnave in sprehodom po Preddvoru. Ne bo nam žal…

Le kdo je tukaj hodil?

Ratitovec

(28.12.2008)

Škofjeloško hribovje ima presenetljivo veliko zanimivih turnih smukov. In nekateri sploh niso od muh. Tudi Ratitovec je tura, ki ni pretežka za začetnika in po drugi strani prav uživaška za izkušenega turnega smučarja. Čeprav tudi slednjega lahko čaka kakšno presenečenje. Včasih tudi ne preveč prijetno.

Pojasnilna tabla v krnici Razor

Če nimamo volje, da bi smuče nataknili že v Železnikih, je kar pravšnje izhodišče Prtovč (1011 m), vasica na vrhu razgibanih travnikov, obešena pod strma pobočja Ratitovca. Do nje ni težko priti, cesta se v Železnikih odcepi levo, le malo za Mercatorjem in bazenom. Cestna tabla nam prepreči, da bi odcep zgrešili, če pa ga že, pri cerkvi le obrnimo.

Klanec za hišami v vasi Prtovč

Strmina je že, toda tudi za avtodom ne prehuda. Tako z vzponom ne bi smeli imeti težav, če le cesta ni zasnežena ali poledenela. Parkirišč je zvečer in zgodaj zjutraj dovolj, potem pa se kar hitro zapolnijo (N46.227915 E14.113057). Zato tudi tu velja lep pregovor – rana ura, zlata ura.

Iz gozda pridemo na čistino pod Razorjem

Najbolj ravna so mesta nad cerkvijo, tam bomo nedvomno brez težav lahko tudi prespali. Zjutraj gremo do vasi in skozi njo sledimo markacijam za Ratitovec čez Razor.

Strma pobočja Kosmatega vrha

Nad hišami se začne pot strmo vzpenjati, če ni dosti snega tu dostikrat iz snega gleda kamenje. Ko se strmina malo unese, pot zavije levo in na krajši uravnavi desno. Te smeri se potem kar držimo, najprej ob rahlem vzponu, nato po dolgi prečki. Gremo mimo odcepa za lovsko kočo in ko se svet odpre, smo že pod Razorjem.

V krnici Razor

Desno so strma in kamnita pobočja Kosmatega vrha, mi pa sledimo letni poti in se čez strmino vzpnemo do ravnice Razor. Če snega ni preveč, tu ven gleda pojasnilna tabla. Pri njej se ozremo levo in zavijemo v strmo pobočje. Ko je gozda konec nas čaka še krajša strmina, potem pa se svet položi.

Zimske markacije

Pot nam sedaj kažejo tudi zimske markacije, ki so še kako dobrodošle v megli. Čeprav je res, da bomo le težko tu hodili prvi. Ratitovec je pač priljubljen cilj tudi pozimi. Tako turnih smučarjev, kot še bolj pohodnikov. Tako slučajnih, kot tudi tistih, ki se gor hodijo »pofočkat«.

Koča

Do koče gremo skoraj po ravnem, pri njej pa zavijemo desno navzgor in sledimo slemenu nekaj minut do vrha (1667 m) - od Prtovča uro in pol hoje. Da smo res tam, nam tudi v bolj kislem vremenu pokaže ovalni stolpič.

Na vrhu

Glede smuke pa imamo dve možnosti. Lahko smučamo nazaj na ravnico in takoj pod steno zavijemo po strmini pod njo proti Razorju. Druga možnost pa je, da se z vrha spustimo na drugo stran in odvijugamo po odprtem pobočju navzdol.

Presenečeno sva odkrila rudnik...

Pazimo, da ne smučamo preveč desno, kjer je stena in ne preveč levo. Ko pridemo do gozda, se še malo spustimo, potem pa počasi težimo proti desni. Priti moramo namreč na Vratca – sedlo med Gladkim in Kosmatim vrhom. Predvsem bodimo pozorni na pobočje pred nami, včasih tu zna presenetiti celo kakšna luknja.

Bogato obložene

Iz sedla se po kar konkretni strmini spustimo v Razor in po poti navzdol. Tu je možno zaviti proti lovski koči in iskati najboljše prehode proti vasi Podlonk, lahko pa tudi še naprej proti Železnikom. Če pa želimo priti do Prtovča, sledimo poti. Na koncu prečke, ko se začne pot rahlo spuščati med smrekicami, ji lahko sledimo še naprej, ali pa zavijemo levo navzdol in se potem držimo bolj desno.

Božička kljub smoli ne zapusti dobra volja

Ko pridemo do travnikov, odvijugamo po njih do makadamske ceste in se po njej vrnemo do Prtovča (z vrha tričetrt ure, če pa malce zaideš in zlomiš smučo, računaj kar na eno uro).

Porezen

(27.12.2008)

Tako kot je Porezen v kopnem prav lep izlet na čudovit razglednik med Gorenjsko in Primorsko, je pozimi zanimiv turnim smučarjem. Ne ponuja sicer dolgih dostopov in še daljših spustov tako kot klasiki v Julijcih. Je pa ravno pravšnji, da se predihamo in mogoče v času, ko kam drugam zaradi novega snega ni pretirano varno, izkoristimo dan.

Ko pridemo na pobočja, ki vodijo proti vrhu...

Cesta skozi Davčo je sicer še vedno ozka kot je bila in srečevanje na veliko krajih je pač možno le na sicer številnih izogibališčih. Tudi še ni v celi dolžini asfaltirana, toda kakšnih večjih lukenj skoraj ni. Peljati je potrebno skozi celo dolino, mimo odcepa proti smučišču Cerkno še naprej ob potoku Davča. Parkirišče je potrebno poiskati šele na mestu, kjer je konec asfaltne poti (približno N46.177422 E14.006714).

Bele čipke

Koliko je prostora za parkiranje je praviloma odvisno od snega, za en avtodom pa se ga ponavadi že najde. Pot naprej je normalno zasnežena, dostikrat pa sledi kažejo na priljubljenost tega cilja. In po drugi strani predstavljajo odlično markacijo. Od izhodišča na 980 metrih nadmorske višine pot po nekaj minutah zavije levo in potem desno proti kamnolomu.

Peklensko vreme

Pod nami je soteska potoka Davča, v njej pa Davški slapovi. Na zgornjega opozarja tabla, na levi strani poti. Po spustu prečkamo potok, svet se uravna. Ko bi ga morali prečkati ponovno…tu pa se pojavi dilema. Mi smo do sedaj vedno šli še naprej in potem ujeli smer levo nazaj po traktorski vlaki. Ali pa smo šli toliko daleč, da se od desne priključi pot, še dvakrat prečkali potok in jo mahnili navzgor do travnikov ter po njih vse do grebena pod kočo.

Na vrhu

No, dilemo sva z Borutom razrešila tako, da sva sledila že narejeni smučini in zavila levo. Pot se je vzpenjala po grapi, nato zavila preko nje, tekla po gozdu levo in se vzpela na gozdno cesto. Še ko sva prišla iz gozda, sva le počasi spoznavala, kje točno sploh sva. Delno zaradi čisto nove poti, še bolj zaradi megle in vetra. Prav peklensko vreme je bilo.

Travniki

Na srečo sva svet zadosti poznala, pa tudi že malce zabrisane sledi so kazale pravo smer, ki naju je zanesljivo peljala po grebenu, malo po mulatjeri, potem pa naravnost proti vrhu (1630 m). Tam je bilo časa le za pripravo smuči. Za kaj več ni bilo niti volje, niti potrebe. Hm, kam pa navzdol. Ponavadi se skuša smučati po sledi pristopa, pa nama tokrat ni preveč dišalo. Torej na drugo stran, v smeri Petrovega brda.

Končno pod meglo

Spustimo se po grebenu, mimo koče (Dom A. Žvana – 1590 m) in nato na primernem mestu navzdol. Smer morajo biti travniki pod nami. Če tu prideš gor ni težav, v najslabšem primeru slediš svojim sledem. Drugače pa je zelo priporočljivo, da svet poznamo ali pa vsaj za kažipot vzamemo zanesljive sledi predhodnikov. Nisva bila prvič tukaj, tudi smučala sva že večkrat tu dol.

Cesta, visoko nad Davčo

Zato nama je bilo jasno, da je potrebno še malo naprej po grebenu, ki vodi proti sedlu pod Pohoškim kupom, potem pa navzdol. A koliko? Videlo se ni nič, sledi komaj kaj, pa še te so šle za najin okus predaleč po grebenu. Končno sva se odločila in zavila navzdol. Nekaj travnika, potem goščava in končno spet travnik s sledmi.

Nad osamljenimi kmetijami se kaže modro nebo

Prečila sva bukov gozd in navdušeno opazila, da sva prismučala pod meglo. Celo sonce se je kazalo. Sneg je bil pršič, za vikat in vriskat. Odlično. Še po travniku navzdol, pozdrav s prvimi pohodniki in nato dvakrat preko potoka. Kar tako, na smučeh. Saj je konec koncev tudi sneg voda. Le malo bolj mrzla. Sedaj sva točno videla, kje sva se odcepila.

Iskanje najboljše smučine pod kmetijami

Vendar nisva šla nazaj proti kamnolomu, ubrala sva jo po dobro vidni poti rahlo navzgor. Ko se je pot uravnala in prišla nad kmetijo, sva začela prečiti nad njo desno, kmalu se je pokazala druga kmetija in pod njo parkirišče z avtom. Z malo domišljije do njega ni bilo več kot nekaj zavojev. Za vzpon sva potrebovala dve uri, za spust pol manj. Torej res ravno pravšnje jutranje predihanje.

Parkirišče

Od Ostriča do Velike Pleševice

(13.12.2008)

»Hm« je zavzdihnila »Ali si lahko mislite, da je pred vojno tu okoli živelo več kot 800 ljudi. Danes? Mogoče jih je še 50.« Bo že držalo, namignem na poslopje za nami, ki se je zrušilo samo vase. »Veste kaj je bilo to?« skoraj gnevno reče, »Župnišče! Si morete misliti?!« Kot da bi jih še Bog zapustil. Danes ljudje prihajajo le še redko, hiše se prodajajo. Le še kakšen novodobni vikendaš se najde in primeša tuje narečje.

Pred odhodom

»Kranjčan ste, kajneda?« doda njen sosed. »Tamle je še eden, hišo je kupil pred dvemi leti, lepo jo je uredil« Ko namignem proti našemu cilju in malo povprašam za pot, pokaže na nebo. »Ni ravno blizu, kakšne štiri kilometre je do tja. Upam, da vas ne ulovi dež.« Pa ga ni bilo, zdržal je do večera. Šele ko smo se po večerji odpeljali iz Obrova namakat v portoroške bazene, je pričelo rositi.

Sv. Nikolaj v Golcu

Kadarkoli se odločimo za obisk Primorske, to ni le izlet. Je pravo popotovanje v čisto nek drug, po eni strani tako drugačen in po drugi vseeno tako zelo domač svet. Morebiti zaradi nežnih obik gričev, suhih trav, spomladi posejanih z rožami ali seveda ljudi, iz katerih veje neka posebna toplina. Kot bi se polnila s poletnim soncem in le še plemenitila ob udarcih zimske burje.

Cesta proti Zagradu ob odcepu proti Brdu, v dolini Golac

Ja, rože so pa menda res tu čudovite. »Takšne, kot jih ne najdete nikjer več« je zatrdila sogovornica. Letošnje so že zdavnaj odcvetele. A kdo bi si to gnal k srcu. Samo razlog več pač, da pridemo kmalu spet na obisk. Pa vendar je tudi pozimi kaj videti. Ne le razgledov na presenetljivo zasnežene gričke naokoli in mile vasice v dolinah med njimi. Predvsem tudi kraške oblike, ki vedno, ko se pač že slepiš, da si videl vse kar je le možno, še toliko bolj presenetijo.

Golac

V Kozini zavijemo proti Ilirski Bistrici in peljemo do vasi Obrov. V njej na pravem mestu zavijemo desno in se po ozki, a dobri cesti peljemo štiri kilometre do vasi Golac (644 m). Že pred vasjo je na levi veliko parkirišče, no mi smo pri turistični kmetiji sredi vasi zavili desno in parkirali ob cerkvi (N 45.515923 E 14.064363). Prostora je dovolj, tudi če bo kdo hotel tu prespati, mu prijazni domačini sigurno ne bodo delali težav.

Pred vasjo Zagrad

Če pa kdo hoče še malo bliže izhodišču, lahko le malo naprej od omenjene turistične kmetije zavije proti Zagradu. Ko se prebije preko malo ožjega mesta takoj po odcepu, je naprej cesta novo asfaltirana in vzpon brez težav. Parkirati se da le malo nad Golcem pri prvem makadamskem odcepu desno, malo višje ob cesti proti vasici Brdo ali tik pred vrhom klanca proti Zagradu. V samem Zagradu je prostora bore malo, tako da tja ni vredno riniti.

Konji na odcepu poti

Kakorkoli že, Zagrad je izhodišče poti. Sredi vasi sta že močno obledeli puščici. Desna usmerja proti Velikim vratom, leva proti Žabjaku. Mi smo jo mahnili proti slednjemu. Gremo skozi vas in naprej po makadamski poti vse do mesta, kjer je na desni pašnik s konji in obzidanim gnojiščem. Pred pašnikom stezica zavije desno in sedaj ji ni težko slediti. Tudi markacije so bolj pogoste. Pot teče enakomerno pod pobočjem Medvižice in se ne zagrize v breg.

Ostrič se pokaže

Ko pridemo iz gozda, sledimo dosedanji smeri, steza gre celo malo levo od vlake, ki so jo naredili ob sečnji. Ko pridemo na travnike na levi strani vrtač pod Grižo, pa je steza spet bolj jasna in zlahka ji sledimo. Na križišču poti nam tablica namigne, da bo treba zaviti desno in da je do vrha Ostriča (Žabjaka) še 15 minut. Res jih ni prav veliko več, iz Golca pa je potrebno računati na uro in pol hoje. Ko pridemo pod vršno pobočje, zavijemo levo na stezo, ki teče do vrha, ravna, kot bi jo narisal z ravnilom.

Pod vrhom Ostriča

Na vrhu (1054 m) se splača počiti in razgledati, saj je tudi kaj videti. Ostrič je pač travnat, gol vrh in tako čudovit razglednik. Iz vrha se spustimo po bolj ali manj izraziti stezi nekaj deset metrov v smeri Hrvaške oziroma Vodic, potem pa zavijemo desno proti Griži (1078 m). Pod vrhom zavijemo levo in ga bodisi po levi strani vrha obidemo ali pač zlezemo po razbitem kraškem svetu čezenj (iz Ostriča dvajset minut). Če se odločimo za slednjo možnost, markacij ni.

Na vrhu Griže

Zato iščemo najlepše prehode med skalami in se na vrhu obrnemo levo v smeri Medvižice. Ta se vsaj pozimi lepo vidi med golim drevjem. Držimo se bolj levo, dokler ne pridemo do markirane steze in ji sledimo do sedla med Medvižico in Razsušico. Medvižica (1081 m) je skalnat vrh, do vršnih skal peljejo celo markacije, prav do najvišje točke pa je potrebno nekaj plezanja oziroma previdnega prestopanja ali skakanje iz skale na skalo (iz Griža dobrih dvajset minut). Zato le previdno, padec bi bil lahko zelo nevaren.

Medvižica

Je pa tudi ta vrh prvovrsten razglednik, kar bi se težje reklo za najvišji vrh na tem popotovanju, Razsušico (1082 m). Nanjo se vzpnemo po markirani poti iz sedla pod Medvižico (iz sedla deset minut hoje). Na vrhu je betonski steber, pod vrhom pa ostanki enostavnega zavetišča. Od tu je odločitev naša. Markirana pot se sedaj nadaljuje proti Mali Pleševici. Bolj ali manj razločne steze in gozdne vlake pa dajejo upanje tudi na prehod proti dolini. Če si tako krajšamo pot, nekaj smisla za orientacijo ni odveč, saj je izgubljeno tavanje po kraškem brezpotju lahko milorečeno sitno.

Medvižica iz Razsušice

Pot proti Mali Pleševici teče po gozdu, brez večjih spuščanj ali vzponov. Poti ni težko slediti, markacij je dovolj. Če je nekaj časa ne ugledamo, pa le poglejmo naokoli, kje smo napačno zastavili korak. Pod Malo Pleševico prečkamo makadamsko pot, po kateri lahko vrh tudi obidemo. A zakaj? Mala Pleševica (iz Razsušice ura hoje) ne zahteva preveč vzpona, razgled na Veliko Pleševico in gričke proti Slavniku pa tudi ni za odmet. Vrh (953 m) prečkamo in se na drugi strani spuščamo proti Velikim vratom (761 m).

Pogled na Golac iz Male Pleševice

Malo pod vrhom preseneti nekakšen tunel, napis na vhodnih vratih pove, da gre za vodovod. Predaleč brez baterije raje ne hodimo. Midva z Ajdo sva se po nekaj metrih obrnila in si zabičala, da bo baterijska svetilka res morala postati del obvezne opreme. Malo pod zajetjem se steza prelevi v makadamsko pot, ki pripelje do Velikih vrat, točneje na makadamsko cesto, ki iz Golca pelje čez mejo do hrvaških Vodic.

Pogled na Slavnik iz Velike Pleševice

Na drugi strani ceste se lahko čez pašnik s konji vzpnemo na Veliko Pleševico (908 m – od Velikih vrat dvajset minut). Čeprav je po imenu večja, pa je po višini nižja od Male Pleševice. Zato se je ni potrebno ustrašiti. Z vrha je Slavnik na dosegu roke, naše izhodišče na drugi strani pa kar strašljivo daleč. A tako hudo spet ni. Spustimo se nazaj na Velika vrata in sledimo makadamski cesti proti Golcu.

Sama na zadnjem vrhu

Ko pridemo do razpotja gremo lahko naravnost po cesti proti Golcu. Lahko pa sledimo odcepu, ki obeta, da je do Zagrada le kilometer. Če imamo avtodom v Golcu, je najbolje, da čisto do Zagrada ne gremo, temveč po nekaj sto metrih sledimo razcepu ceste levo. Pot nas pripelje v vas Brdo iz katere nas sedaj že asfaltna cesta pripelje na cesto, po kateri smo zjutraj koračili proti Zagradu. Do izhodišča sedaj res ni več daleč.

Ujetnik

Se je popotovanje s tem končalo? Kje pa, komaj se je začelo…

Dr. Gumpi

Naša potovanja

Mesečni arhiv: december 2008

Sv. Jakob nad Preddvorom

Ratitovec

Porezen

Od Ostriča do Velike Pleševice