(12.12.2010)

Ljudje morebiti preveč pozabljamo, da smo del narave. Tako v svoji razvajenosti samo čakamo, da bo kak genij, za vojsko kajpada, izumil napravo za urejanje vremena. Potem bo to moral izvohati podjeten bogataš, ki bo pod palcem imel zadosti, da bo podkupil ravno pravega generala in že bo tovarna štancala ter po svetu razpošiljala daljinca.

Z njim bomo lahko čisto samo za nas prižgali sonce, ki nam bo svetilo in nas prijetno grelo, kot pod palmo na karibski plaži, čeprav bo sosed s hriba vijugal po svežem pršiču. Bog obvari, je nekoč rekel pesnik. Pa, saj bi se tudi takšnega vremena po izbiri kmalu naveličali. Zagotovo.

Je že bolje, če se mu pustimo presenetiti. Včasih nastavimo lice soncu, drugič se nam oči zasvetijo, ko izpod neba priplavajo nežne snežinke, tretjič, ko nam veter biča obraz. Užitek je vedno neizmeren, če le znamo čutiti s planetom, na katerem živimo.

Ko je po okoliških travnikih pomanjkanje snega tako hudo, da pod smučmi hitro zaškrta, se vrli prebivalci doline Lungau, zaženejo v hrib po eni izmed teptanih in z umetnim snegom pripravljenih prog. Aineck je zanesljivo dobra izbira. Vedno. In zatorej nič drugačna, kot je bila pred letom dni (Aineck).

Presenečenj ni, A1 je glede na oglase še vedno ena najlepših smučarskih prog v Alpah, pa tudi eden lepših vzponov. Še posebej, če se po njej poženeš ob osmih (prej je prepovedano), imaš dobro uro naskoka, preden navzdol privijugajo prvi smučarji. Hoja navzgor vse napihnjence kmalu strezni.

Že za prvim ovinkom se svet postavi presenetljivo pokonci. Tako da tudi tisti, ki se s parkirišča poženejo kot bi postavljali svetovni rekord v teku na sto metrov, sredi brega dihajo kot krepko vzburjena mula. Ko je hude strmine konec, potrebujemo še lep čas, da ujamemo zložni strmini primerno število vdihov.

Le ko na robu svojih moči stopamo mimo tabel, ki namignejo, koliko smo že prehodili, nam ob vedenju, da je do vrha slabih šest kilometrov, jezik pade iz ust. Malo nad razcepom prog nas čaka še krajša strmina, potem pa že zagledamo sidro. Juhuhu, vrh je blizu.

Desno je izven proge križ. Ne stoji na najvišji točki, zaradi spominov sem zavil proti njemu. Zaradi simbolnega pomena zanesljivo ne, saj na goro ne sodi. Kje je na planotastem vrhu najvišja točka mi tudi tokrat ni bilo jasno.

Malo sem zakrožil, nato pa odpujsal do gornje postaje gondole. Zaradi vetra še ni delovala. Meni se ni zdel nič posebnega, a žičničarji že vedo. Eden od njih nam je prijazno odškrtnil vrata. V zavetju se je bilo prijetno pripraviti na spust.

In kje navzdol? Seveda po Snowbowle, povsem novi progi. Pa je žičničar povedal, da je zaprta. Premalo snega, je pokimal. Ko je pomežiknil, da sneg, kar ga že je, še ni steptan, pa mi je srce že zaigralo. Ni panike, bo že, sem odgovoril in z nasmehom izvabil enak odgovor.

Prvih nekaj zavojev mi je bilo znanih, za stavbo navzdol, ravno na nasprotni strani A1. Pa da ne bi kdo ponesreči zavil proti sedlu Katschberg, bo hodil nazaj, da bo veselje. Ko sem prismučal do razcepa, bi kmalu zavil po stari progi, tudi to zimo že poteptani.

A sem pravočasno opazil, da smerne table še niso postavljene in da je Snowbowle desno, ob novih lesenih ograjah. Tam navzdol pa užitek. Juhuhu, zavoji v svež sneg, pravi puhec. Za mano je ostajala enakomerna sled. Le prekmalu je bilo vsega konec. Kot vedno.

Zavoj levo in že sem bil na steptanih progah. Ker pa danes po njih ni še nobeden vijugal, se je nadaljeval užitek. Nekaj centimetrov puhca je letelo sem in tja. Orgazmično. Pri spodnji postaji gondole sem se pomešal med smučarje. Pravega, prvinskega užitka je bilo konec.

Ostalo je le še uvijanje po progi proti dolini. Vsaka smer je prava. Vse pripeljejo do parkirišča. Čas? Dvet uri in četrt do vrha in dvajset minut navzdol. Nič posebnega, rekordov ravno nisem postavljal. Vreme? Takšno ali drugačno je ravno pravo. Vse mrščenje je samo stvar razvajenosti. Enostavno tako.

(5.12.2010)

Če z zahoda pobožamo griče, ki valovijo od tromeje, se bomo vse do Kepe dva tisoč metrom nad slano lužo res približali zgolj enkrat. Na vrhu, ki so ga nekoč domačini s severnih pobočij, z lepim slovenskim priimkom Trupej imeli za uro. Sončno. Da so vedeli, kdaj je čas, da se zastavi korak proti domačiji, da ne bo kosilo mrzlo in gospodinja ostra kot britev.

Danes smo veliko bolj vpeti v čas. Zato nam ure vse okoli nas tiktakajo in se po elektronsko počasi premikajo. Trupejevo poldne pa je obdržalo le lepo ime. In pa tisti razgled, ki opoldne ali pa tudi ne, daje veselje za vrisk in pozdrav z roko. Komurkoli že, na tej ali oni strani.

Izhodišče je vasica Srednji Vrh. Do njega se pripelje po strmi, zaviti in kar precej ozki cesti. Če bi se lahko ustrašili nenadnega srečanja ali strmih sten ob cesti, raje ne rinimo navzgor. In parkirajmo v Gozd Martuljku, takoj za mostom je že dokaj primerno mesto (46.482083 13.837868).

Seveda pa bomo v tem primeru morali upati na avtostop, ki nas bo popeljal višje. Da bi s smučmi in vso opremo rinili skoraj tri kilometre peš navzgor, ima komaj kaj smisla. Če bomo vseeno zbrali dovolj poguma in se pod v skalo vklesanim prehodom brez oznake višine ne bomo zagozdili, bo največ prostora za parkiranje pred vasjo (46.489377 13.837181).

Od tu stopimo v vas in se držimo leve poti. Izhodišče je za zadnjo kmetijo, kjer na desni strani ceste lahko opazimo kolovoz, ki se zložno vzpne v gozd. Ob cesti se brez dogovora z domačimi po navadi da stisniti le (osebni) avto ali največ dva (46.490557 13.835436, 970 m).

Gremo po omenjenem kolovozu in že čez nekaj deset metrov zavijemo desno. Vzpenjamo se nad vasjo, v zgodnjem jutru so lučke v vasi in nižje doli v dolini kot kristalčki na novoletni smrečici. Na robu gozda, pod leseno stajo, gremo naravnost. Na gornji strani se odcepi slabši kolovoz, vendar se mu ne pustimo zapeljati.

Nadaljujemo naravnost, celo rahlo navzdol, do potoka Jerman. Ta bo naš vodnik, pot na kateri smo, mu namreč verno sledi, nekaj časa po enem, nekaj časa po drugem bregu. Ko se svet odpre, gremo mimo manjše koče na levi strani, dolina zavije desno, smo na začetku Železnice.

Od kod nenavadno ime dolini med mejnim grebenom in Lisičjo pečjo, ne vem. Nam, ki smo rezali čisto novo sled v deviško belino, se je zdelo, da smo res kot vlakec, ki sopiha položno navzgor. Pridemo do mesta, kjer se levo odcepi široka pot. Gre za začetek ceste, ki pelje proti Korenskemu sedlu in je še posebej zanimiva za navdušene gorske kolesarje. A takrat, ko snega ni več. V glavi so se že pletli načrti…

Mi gremo seveda še naravnost, ob potoku. Na jasi zavijemo desno čez vodo in se na drugi strani vzpnemo ob njej navzgor. Mimo lovske koče gremo po Železnici naprej, ko se svet začne znova odpirati, se držimo nekoliko levo. Pridemo na veliko jaso na začetku zatrepa.

Najbolje, da sopihamo nekoliko desno in pod Lepim vrhom obidemo grabne, ki jih je počasi izlizala voda. Ko prisopihamo na sedlo, nam je pa tako ali tako, že vse jasno. Pa jade, bomo že še videli… Vsekakor zavijemo levo in se vzpenjamo proti najvišji točki. Ki to seveda ni. Bo treba še malo naprej, pa res ne več daleč.

Na najvišji točki so železne gauge in na njih mali zvonček (1931 m; ob risanju gazi v celcu dobre tri ure in pol). Počitek je obvezen. Kot vedno na tem čudovitem grebenu. Vidi se daleč, vidi se globoko, vidi se vase. Bi bil čas za počitek. Če bi ne bilo tako zelo mrzlo. Tako pa le z zmrznjenimi rokami snameš pse, nastaviš zaponke in pritrdiš okovje. In nato še komaj, komaj, narediš nekaj posnetkov.

Navzdol se spustimo desno, pa le nekaj zavojev, do lepe flanke. Po njej odvriskamo, iščemo nižje najboljše prehode mimo smrek in po grabnih in se držimo seveda nekoliko desno. Enakomerni zavoji se iztečejo na jaso, kjer srečamo svoje sledi. Sedaj znova šibamo po Železnici, jutranje sledi pa so nam kot tiri.

Sledimo jim, zaiti pač ne moremo več. Strmine je večinoma ravno prav, da letimo kot ponoreli vlak. Če pa se nam le zdi, da gre prehitro, pršič ob straneh omogoči lep zavoj ali dva. Torej brez težav. Le pri prehodih čez potok ali njegove pritoke popazimo.

Nikakor ne smemo smuči zmočiti, saj se nam na masi takoj naredi tenak ledeni sloj. Ta kot sekundno lepilo nase veže sneg in s coklo ne bo šlo nikamor več. Še zadnji travnik (štirideset minut z vrha), tik nad izhodiščem, tako težko pričakovan, bomo kljub odlični strmini v tem primeru lahko prevozili kvečjemu naravnost…

A kaj, se zgodi. Za ponovitev časa seveda ni bilo, čakale so druge obveznosti, drugi trenutki, drugi ljudje. Pa nič zato. Ni bilo treba besede, pa smo vsi vedeli. Da se tu, nekoč, zagotovo, znova srečamo in zarežemo novo sled v sveži pršič.